Zadnje počitnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnje počitnice
Marija Erjavec
Izdano: Soča 17. 12. 1886, letnik 16, št. 51, 52
Viri: dLib 51, dLib 52
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Star rokopis, ki mi je prišel nedavno v roke, obsega ginljivo povest, ki bo gotovo marsikomu všeč. Zato sem jo nekoliko predelala ter jo podajem kot kratkočasno berilo cenjenim čitateljem pričujočega lista.

Sedaj čez toliko let, pravi pisateljica onih vrstic, spomnila sem se zadnjih in žalostnih svojih počitnic leta 18. napravila sem se tistega leta na svoj dom k ljubim roditeljem, bratom in sestram. Mati so iskreno želeli, da bi bila nuna. Zakaj so gojili te misli, nisem vedela; oče so mi bili imovit mož, slišala sem, so imeli celo gotovega denara sto tisoč. Jaz sem bila najbolj razposajeno dete, bila sem prvorojenka; kar sem si utepla v glavo, to je moralo biti. Mati so trdili, da ne bom mogla živeti med svetom, v samostanu, so rekli, skrotijo te brez dvojbe. In res, dali so me v bližnje mesto k šolskim sestram. Vsako leto sem pa smela priti domov na počitnice. Mati so bili uverjeni, da sem se nekoliko poboljšala; a oče, dekle in hlapci in tudi sosedje so trdili, da tako huda in drzna nisem bila nikoli prej. Zvali so me Mileno; jaz ne vem, kako so mogli zvati me tako milo; oče so rekli, da, ako bi mogli, bi me prekrstili, tako huda sem bila. Zato so bili primorani, ločiti me od doma od drugih malih mojih sester in bratov.

Torej zadnje leto je bilo in dovršila sem svoje učenje z odliko; moje učiteljice so vedno trdile, da sem jako nadarjeno, duhovno dekle, samo da sem raztresena in lahkomišljena. Najbolj jezilo je moje učiteljice, da sem govorila materni jezik; ene so vedno me sabo nemškutarile. Ko je bila par let v zavodu kmečka deklica, pisala je domov svojim roditeljem nemška pisma, da so morali iskati tolmača, ki je raztolmačil, kaj je hčerka pisala. A moj oče je bil narodnjak z vso dušo in taka je bila njegova hčerka. Zato pa so gojile proti meni neko mrznjo, za katere se pa jaz še menila nisem. Bližal se je dan, ko odrinem proti domu. Pred ta dan me je poklicala častita predstojnica v svojo sobo in me prijazno uprašala, pridem li še v samostan. »Da«, odgovorim ji na kratko, »ako se niso premislili in ako še želé, da naj ostanem v samostanu«. Poslovila sem se in odšla.

Drugo jutro so me spremili na postajo. V železniškem vozu vznemirovale so me čudne misli. Torej zadnje leto grem domov; v zadnje se vom poslavljala od svojih dragih, od svoje domovine. Saj mati tako želé; pravili so mi večkrat, da za me bo najboljši v samostanu. Oni so ljubili Rosano, mojo drugo sestro, in njo so si odločili za dom. »Da, da, teta Jana Jarnova me bolj ljubi nego mati«, mislila sem si in srce me je za trenutek zabolelo; a bilo je hitro boljše, ker sem se pripeljala na postajo, kjer so me čakali moji dragi in vzprejeli me z velikim veseljem. Srce mi je v prsih nemirno bilo; prav čutila sem, kako mi silno utriplje, ko sem zagledala po desetih mesecih svoje drage in sicer zdrave. S postaje peljali smo se proti rojstni hiši, kjer sem zagledala beli dan, kjer mi je zibka tekla. O zlata leta detinska leta! Koliko sladkih občutkov je čutilo srce moje, ne morem izreči. A sedaj bila sem že skoro dvajsetletno dekle in prve cvetlice bile so za mano. Brez števila vprašanj stavili so mi moji dragi, kakor da bi me ne bili videli že celih deset let.

Ko smo stopili čez domači prag, tekla sem v sobo k teti Jani; a v moje največje začudenje ni je bilo več. »Kaj je teta Jana Jarnova umrla, mama?« vzkliknem začudena. »Zakaj mi niste nič pisali? Vender bi jo bila rada še enkrat videla.« »Kaj hočeš, da bi ti pisali; saj si jo že velikokrat gledala in vedela tudi, da je stara kot skala. Tak človek je že nadležen sebi in drugim ljudem. Danes ali jutro se mora uleči v grob. Srečna je teta Jana, da je tam, da bi bili le mi tako srečni.« Tako so mi govorili mati z nekako lahkoto, kakor da bi jim ne bilo življenje prav nič. Saj meni se je zdelo, da so mati srečni in da se z očetom ljubita; saj v naši hiši je vladal vedno mir, kolikor sem se jaz spominjala. Govorili so tako čudno, ko bi bili pozabili na nas, ki so nas imeli precejšnje število; zdelo se mi je, da bi se hoteli rajši danes ločiti od življenja nego jutri. »To je vsakdanja prikazen,« pristavili so, »prav nič posebnega ni; pregovor pravi: »enega v jamo, drugega v slamo.« Mene je pa pri teh besedah močno srce zabolelo, dasi nisem mogla raztolmačiti, kar vender mislijo naša mama s temi besedami. Oni, ki so bili vedno tako občutljivi, so mi pa danes pravili vse to brez solze in s tako trdo besedo. Sum se me je lotil in mučiti me je jela misel, da mati niso srečni; domislila sem se, da so bili veliko krat zamišljeni. A bala sem se vprašati jih, dasi sem bila že dvajsetletno dekle; danes je bila mati slabe volje, morebiti jo je kdo razjezil.

Misliti pa tudi nisem smela, da tete Jane Jarnove ni več med živimi; ona je bila stara teta v hiši. Pravili so mi, da je bila mlado, lepo dekle, o svojem času nevesta bogatemu plemenitemu mladeniču. Nekoliko mesecev pred poroko moral je iti v vojsko in prva krogla zadela ga je smrtno. Teta se je pa zarotila, da ostane vedno devica; torej ostala je v očetni hiši, delala je in se šetala po hiši opravljaje lahka dela in varovala je deco. Dobra je bila teta Jana, ker je ljubila otroke in oni njo. Ta prijetna sivolasa starica stopila mi je tako živo pred oči in vlegla se mi v dušo.

Ko je kdo le z vrati zaškripal ali vstopil, ozrla sem se nehote in mislila, da pride teta Jana z rudečo rutico okrog glave. To barvo je Jana silno ljubila. Nekdaj v mladosti so ji rekli, da rudeče najbolj pristuje temnolasi, temnooki deklici, kakršna je bila ona, in pri tem je ostala vse žive dni. Ko jo je kdo vprašal, kakšno obleko bodisi ruto ali predpasnik si hoče kupiti, svetovala je rudeče. Prav pokmetila se je, dasi je bila bogata grajska hčer.

Torej stopila mi je pred oči teta Jana in detinstvo, ko sem se še kot otrok kretala okolo nje poprav eno mer ter popraševala je, kedaj pojdeva po vasi na sprehod. Hodili sva redno vsak dan, če je le bilo vreme za to. Vedno je imela polne žepe jabolk, hrušk, orehov, lešnikov. – Pozabila pa ni nikoli dati mi skorjico trdega kruha, dasi sem imela preobilno mehkega doma; mati so celo pravili, da je maslo, jajca in mleko v njem. Ona starica ni mogla gristi, ker je že davno zgubila zobe in ni imela nobenega več. »Na deklica, na, saj imaš take dobre in bele zobčiče kot riž, pa grizi ž njimi. Veš, dete moje, kruh zametovati je greh.« Tako nekako mi je govorila teta Jana. In res zdele so se mi njene skorje boljše nego štrukelj, ki so mi ga ponujali drugi ljudje.

Teto Jano sem posebno ljubila; to je bila zlata duša. Vse mi je storila, vsako najmanjšo željo mi je izpolnila, povsod me je peljala, kamor sem hotela, da sem bila le zadovoljna. Navadila me je že v rani mladosti plesti nogavice, kačkati in vesti; rekla mi je vedno, da se mora človek vaditi dela zgodaj. »Če tudi ti ne bode treba,« pristavila je, »mala bodeš ukazovati in pokazati.« Tako me je učila predobra Jana. Danes, prav danes so mi prišle na misel vse pravljice, ki mi jih je tisti čas pripovedovala, posebno o razbojnikih, kajti o teh je rada pripovedovala. Vsi so jo poslušali kakor staro sibilo, ko je vse tako lepo prevdarjala. Vsak krat, ko sem se včasih drla in z zobmi škripala od jeze, mirila me je z najslajšimi besedami. Oh zlata, ljuba teta Jana, kako sem te ljubila! Lansko leto, ko sem se poslavljala od nje in napravljala se v šolo, mi je z ginljivimi besedami rekla v zadnje: »Veš, dete moje, ne bodem te več videla, moli za me,« in stisnila me je na koščene svoje prsi. A tako se je ona poslavljala vsako leto od mene; misliti nisem mogla, da tudi je imela let za seboj, da nikdo ni vedel koliko, da prav letos ne bo je več.

Ta večer je v prvo čutilo srce, kaj se pravi žalovati; pokličem Rosano svojo sestro, naj gre k počitku; spali sva skupaj v eni sobi. Jaz sem bila potrebna počitka, a vender bi bila rada zvedela od sestre, kaj se je zgodilo v hiši ta čas, ko ni bilo mene doma. A Rosana je bila dobra, blaga, mirnega značaja; govorila ni drugega ko o Boleslavu, svojem zaročencu, katerega je iskreno ljubila in zdelo se mi je, da ne bi mogla preživeti brez njega.

(nadaljevanje)

»Rosana, povej mi kaj o teti Jani Jarnovi«, poprosim jo, ko sva bili sami. Nekako leno mi odgovori: »Kaj hočeš, da ti povem? Umrla je kot tica lastovica, ko od starosti zaspi. Zaspala je, predno so mama in oče prišli do nje, če tudi so hiteli, ko je ponoči prišla klicat jih Jera, naša dekla, ki jo je čuvala.« »Kaj pa je mami, da so tako slabe volje.« »Mama pa niso prav zadovoljni, da se jaz poročim z Boleslavom; pravijo, da sem premlada in preobčutljiva, da bi mogla živeti z Boleslavovo rodbino; naj bi raje še ostala pri njih, da za možitev imam še dovolj časa«. Tako mi je povedala sestra in pristavila, da ljubi Boleslava čez vse na svetu, da je že toliko molila, da bi mogla tako misliti, kakor mama, a zastonj.

Drugo jutro, ko se vzbudim, ni bilo sestre več v sobi. Ustanem, grem gledat po hiši, a ni je bilo; grem na vrt in res tam na konci vrtne ograje je slonela. Grem k njej in jo vprašam, kaj dela. »Čakam Boleslava«, mi odgovori, »da mu zavoščim dobro jutro. Vsak dan gre na lov; strašen lovec je.« Boleslav je bil edini bogati sin velikega posestnika in poštarja, lep, ljubezniv, šaljiv mladenič, pa tudi razvajen in brez pravega dela. Njegova misel in govorjenje ni bilo o drugem nego o lovu. Zjutraj na vse zgodaj je šel in zvečer pozno, naj večkrat s praznimi rokami prišel je domov. Morebiti je bilo to, kar je materi delalo skrbi; ali kadar so očetu kaj rekli, potegnili so se vedno za Boleslava; sami so namreč ljubili lov čez vse in ako niso imeli kaj streljati, streljali so v zrak. »Rosana«, vzkliknem »kaj bodeš tukaj toliko časa čakala? Pojdi z menoj, greva zajterkovat in potem mi pokažeš tetino gomilo, ker sklenila sem, da obiščem njen grob vsak dan mojih počitnic.« Molčé se je Rosana obrnila in šli sva na kavo, potem pa na pokopališče. Tam pri zidu poleg starega očeta počivala je dobra Jana; prosta plošča naznanjala je vso našo umrlo rodbino. Tukaj po teh grobeh je teta Jana vedno hodila in molila ter mene učila moliti za vse ljudi; jaz molim za Boleslava,« izpregovori sestra po dolgem molku. Ozro se in za njo stoji Boleslav. Oh, kako se je na enkrat spremenila! Govorila, smejala se je, pravila o teti Jani in o vsem, kar se je nekdaj godilo. »Tam, glej Milena, na onem gričku je prijetno, tja bodeva hodili vsak dan; in tudi ti, je li da Boleslav, prideš k nama. Milena bo videla gomilo tete Jane in se bomo razgovarjali.« In res je bilo tako; hodili smo vsak dan na griček; spremljali so naju bratje in se tam učili. V znožji grička je šumljal kot biser čist potoček, pri katerem sta mala moja brat in sestra igrala.

Večere smo imeli jako prijetne; igrali, peli, plesali smo in veselili se. Oče in mati so rekli »Naj se veselé, saj so samo enkrat mladi.« Boleslav je bil vsak večer pri nas in opazila sem, da ga vsi ljubijo, tudi mati so jako prijazni ž njim in delili mu tako, kakor bi bil prav naš. V časi so pa vender nekako zateglo vprašali ga: »No, Bolesla, koliko zajcev si danes ustrelil?« Sestra je pa hitro govorico speljala na kaj druzega, ker vedela je, da Boleslava to boli, in bolelo je tudi njo. Počitnice so se jele bližati koncu in kmalu kmalu bodemo morali zapustiti očetno hišo. Tudi bratje so bili v Beču v visokih šolah.

Meseca septembra, dobro se še spominjam, dva in dvajsetega je bilo, bili smo zvečer vsa družina skupaj, le Boleslava ni bilo. Rosana je rekla »Gotovo je še na lovu«; hotela je zakriti nemir, a videlo se ji je, da jo skrbi. Kar nenadno se odprejo duri in Boleslav ustopi, veselo in prijazno pozdravljajoč na vse strani, puško postavi za vrata in prisede k mizi. Pripovedoval nam je same šaljive dogodbe; tudi sestra bila je nenavadno vesela. Na enkrat ustane od mize, da bi pogledala, so li mama pripravili večerjo. Ko zagleda puško za vrati, zgrabi jo in šaljivo reče: »Boleslav, sedaj poskusim, če znam meriti,« in pomeri proti Boleslavu. Pri tej priči sproži se puška, ki je bila nabita, in zrna gredo Boleslavu v prsi. Mladenič zgrudi se na tla. » Boleslav, dragi Boleslav, odpusti mi.« Boleslav pa komaj izpregovori: »Rosana, moje ljubo dekle«, in pogladi z mrzlo svojo roko smrtno bledo obličje Rosanino. V nekaterih trenotkih izdihne svojo blago dušo.

»Oh, jaz tvoja nevesta, sem te umorila,« izdihne sestra z največjo bridkostjo in steče skozi duri, skoz množico ljudij, ki so pritekli v grajščino, ko so slišali krik in jok. »Kej je Rosana?« vprašajo mati z velikim strahom; videlo se jim je, kot bi že pet let v grobu ležali, tako strašno so se premenili v malo minutah; a Rosane ni bilo.

Kmalu potem čujemo strašen pok; tečemo hitro po vseh sobah; v zmešnjavi niti nismo mislili na to, da v spalnici očetovi pri zglavji visi in je visela vsa leta, od kar sem pomnila, nabita dvocevka. Če ne bi mogli spati, ako ne bi bilo orožje nabito za vsak slučaj. Otroci se nismo niti zmenili, ker oče so nam enkrat za vselej rekli, da gorje onemu, ki bi se tega orožja dotaknil. Sestra je v svojem velikem obupu stekla v očetovo sobo, da bi se prepričala, da ni ustrelila ženina po svoji krivdi, ampak po nesreči, ker je petelin prezgodaj padel. Hotela je sama sebi dokazati, da s tistim pritiskom, ki ga je rabila pri Boleslavovi puški, se puška ne more in ne sme sprožiti. A nesreča nikoli ni sama; očetova puška se ni razločevala od Boleslavove, in kakor je prva zadela ženina, tako je druga predrla obupno nevesto. Ko smo pridrli v očetovo spalnico, ležala je Rosana v velikem naslonjači smrtno zadeta in gorka krv jej je vrela iz ran.

O Bog, o Bog, strašen, grozen je bil ta večer. Moje pero je preslabo, da bi popisalo gorje, ki nas je zadelo. – Prišli so možje s pravice in zdravniki, da pregledajo rane, in brez števila zijal; morali smo po sili zapahniti velike vežine vrata; vsak bedak je hotel več videti ko mi, ki smo bili pričujoči. Boleslav je bil mrtev; njegova mati ga je v naročji držala in milo jokala; oče je hodil gor in dol po sobi in trdno stopal, da sem se bala, da se v vežo uderemo. Rosani, nesrečni moji sestri, je še srce bilo, a prav slabo, kakor pojemajoča luč. Poklicani zdravnik je dajal še toliko upa, pa samo če se mu posreči svinčenko potegniti iz prsij. Oh, kako neskončno me je bolelo, ko sem samo zagledala čudna železa, s katerimi je hotel oskruniti prsi sestrine. Še se je ni dotaknil, ko odpre oči in reče, z zamolklim glasom: »Grem k Boleslavu«. Nasloni se bolj trdo na blazine, ki so bile že vse s krvjo napojene, in začne pojemati. Eno uro pozneje nismo imeli več Rosane; združena je bila s svojim Boleslavom.

Mati so neizmerno žalovali; zgubili so najljubše dete. »Oh, oh,« vzdihovali so, »jaz nesrečnica nisem hotela, da bi bila združena v življenji, združila jih je smrt. Rosana, ljuba Rosana!« Ali Rosana ni jih čula več. Oče so pa preklinjali; še nikoli v življenji jih nisem čula kleti. Preklinjali so ono dvocevko, ki so jo nabili s svojo roko, da se je umorilo njih lastno dete. To je bilo bridko, ali tako je bilo. »Ako ne bi bilo vas,« pristavili so, »prav s to dvocevko, bi se končal sam sebe.« Dva dni pozneje pokopali smo poleg Jane Jarnove nesrečna zaročenca, ki sta imela poročiti se po velikonočnih praznikih. Vsa vas je žalovala in jokala na dan pokopa; in kdo ne bi po tako blagih bitjih? Naj bolj žalovali sta pa rodbini naša in Boleslavova, da sta zgubili otroka na tako nenavaden način.

V naši hiši se je vse premenilo; brata sta odšla prej nego je bilo namenjeno in celo rekla, rešila se, da ne prideta več. Posli so žalostno roke sklepali. Oče so viseli med življenjem in smrtjo. Mati so pa očividno pešali in neizmerno žalovali. Leto pozneje položili smo jih poleg Rosane in Boleslava. Jaz pa sem ostala doma; niti jaz niti drugi ni govoril o samostanu. Gospodinila sem in skrbela za ubozega očeta, ki se mi je zdel, da se je nekako utrdil, in za dva mlajša otroka, ki sta bila potrebna varstva in nadzorstva. Zdelo se je, da gospodinim dobro, vsaj oče so mi kazali ljubezen in spoštovanje, večkrat so me stisnili k sebi in mi rekli: »Saj si zlata vredno dekle.«

Deset let pozneje sem se omožila z okrajnim glavarjem Draganom, značajnim možem. Ljubil me je brez dvojbe, saj sem bila še krasna kljub svojim tridesetim letom. Bila sem popolnoma srečna, vsaj sem se zibala v samih mehkih blazinah, in imela vsega, kar mi je srce poželelo. Sedaj sem že stara kot cer in otroci so mi vsi odrasli; stara mati sem brez števila otrokom. A spominjam se še vedno z največjo bolestjo in grenkostjo žalostnih zadnjih svojih počitnic.

S temi besedami končala je svojo povest pisateljica tega rokopisa, ki sem ga že zgoraj omenila.