Zadnje pismo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Živi šah Zadnje pismo
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Pobje učenosti
Spisano: 11. junija 1925
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O Vi, ki ne vem, kako bi Vam rekel! Milostna Vam ne morem reči, milostna niste več. Tisti hip, ko ste si sneli klobuk z glave, oh, z glave s pobjo frizuro, in ste pričeli nositi ruto, ste odložili tudi milostno. Pri ženskah je že tako! Če ne nosijo klobuka, niso milostne. Pa naj bi bile drugače še tako milostne v tem oziru ali v drugem ali celo v vsakem — nič ne pomaga; milostne vendar niso. Ni oseba, ki je milostna, ampak se tiče ta pridevek klobuka. Zdi se mi, tod tiči vsa globoka tragika ženske duše!

O Pepca — pa naj bo in naj Vam zopet rečem Pepca! — Saj pri Vas je šla sprememba čisto gladko in brez bolečin.

Bili ste Pepca one lepše dni, ko ste za vodo prodajali solato in špinačo, redkvico in peteršiljček. Pa je prišel tisti Vaš verižnik in si Vas je osvojil sredi izmed jerbasov sveže, nepokvarjene zelenjave. Postali ste mu verna zakonska družica. Pomagali ste mu pri lirah, pri vili in pri saharinu. In ste čez noč postali milostna, resnična in s klobukom. Vsi smo Vam dejali »milostna« in se Vam je »milostna« podajala jako.

Verižništva ni več. Vzelo ga je, kakor slana pobere nežno cvetje na poljanah. Pa ste zopet postali Pepca in ste se vrnili v varno zavetje vajenih jerbasov z dobro sortirano zalogo realne in solidne zelenjave.

Čisto gladko je šla sprememba in Vam čestitam!

Seveda — ob klobuk ste, ob milostno ste in ob pobjo frizuro. Kaj naj Vam še hasne pobja frizura, ko imate na glavi ruto! Pod ruto se pobja frizura na vidi. Pobja frizura je le za one, ki se jim vidi, in le za to, da se. Resnično, resnično Vam povem, Pepca, nobena si glave ne striže zaradi sebe, ampak vse le zaradi drugih. Pobja frizura pod ruto je brez sleherne moralične vrednosti.

O, Pepca, naj Vas nikar prehudo ne boli, da niste več milostna!

Vprašam Vas, ali ste sploh bili kdaj? Komu, kje in kako ste mu razkazovali svojo milost? In ali je bila ta Vaša milost tako neizmerna, da ste si z njo vsevprek in od vsakogar zaslužili častni pridevek »milostna«?

O Pepca, bojim se, da ste bili čisto dobra ženska, da pa niste bili milostna nikoli!

Moja žena je včeraj kupila pri Vas solato in redkvico in smo bili jako zadovoljni. Naši otroci sedaj žive večidel od solate in redkvice, nikdar jim je ni dosti. En šopek redkvice ste dali povrhu in so rekli nedolžni otročički, da ste zanje še vedno milostna.

Zame pa niste več. Kajti nosim težko odgovornost napram človeški družbi in kulturi in sploh napram slavnemu uredništvu. Brez klobuka ni milostne! Tudi pisem Vam ne bom več pisal pod črto — ne spodobi se! Pisma se pišejo le milostnim. Morebiti dobim kako drugo — ena se mi že ponuja. Kar se pa Vas tiče, Pepca, Vam pisem ne bo treba, Vi se lahko ustmeno pomenite z mojo ženo, kadar bo prišla po solato in po redkvico.

Tako težko je naše življenje, polno je bridkosti in razočaranj! —

Ali Vašega dedca še niso izpustili iz zapora?

Nekoliko se mu spodobi, da je zaprt. Za krido vsakogar nekoliko zapro, kdor ne zna. Vaš — od kdaj naj bi znal, ko je v krivdi šele prvič! Drugič bo drugače.

Slišal sem, da v zaporih z njim ravnajo posebno obzirno. Veste — zato, ker je sumljiv pegavice. Zgodilo se je, da je bil deset dni vkupe zaprt z nekim gospodom iz Zagreba. Zagrebčani so insenilni ljudje, republiko imajo in vsako leto v zaporih pegavico in so sploh v vseh stvareh na višku in se lahko od njih učimo. Razen morebiti zastran umorov — zastran umorov smo mi na višku in se zastran njih Zagrebčani lahko učijo od nas.

Zagrebčani nas ljubijo in bi tudi nam privoščili republiko in pegavico in vse in so nam poslali za vzorec onega gospoda iz svojih zaporov v zapore semkaj.

Deseti dan za njim pa so brzojavili, da je dobavljem gospod sumljiv pegavice, naj ga temeljito razkužijo!

V zaporih so brzojavko sprejeli, toda se je bil oni gospod medtem že poslovil in je odšel, da še drugod širi blagodati republike in tega in onega. Njega niso mogli razkužiti, Vaš je pa še notri in zdaj razkužujejo Vašega. Razkužujejo ga temeljito. Najprej so prekuhali njega in njegovo obleko in potem so ga okopali v lizolu. Zaprli so ga v posebno celico in zunaj in znotraj stoji posoda z lizolom. In ga hodijo gledat skozi okence v durih, kakšen je človek, kadar je sumljiv pegavice. In potem si mora vsak z lizolom umiti roke. Zakaj baš roke, ne vem. Toda tudi rokam ne more škodovati, nikakor ne. Meni so tudi pustili, da sem ga pogledal. Takšen je, kakršen je bil. Le da ni več tako umazan. Pa so rekli, da to ni od pegavice, nego da je od lizola.

Pritoževal se je Vaš dedec zaradi hrane. Rekel je, da mu niso ne enkrat postregli še s pečenko in sladko jedjo in vsa jed da je preveč zabeljena z lizolom — tega da ni vajen.

Oštel sem ga, kaj da misli. Kadar bo svojo ženo ubil, sem dejal, ali kaj takega in se mu bo predlo za vrat in za glavo, takrat mu bodo že stregli. Takrat bodo vedeli, zakaj — s takšnimi se postavijo v listih in pred svetom! Za piškavo krido pa da res ni vredno, da bi se vznemirjali in si nakopavali dela in stroškov.

Vprašal sem ga, kaj namerava, kadar ga bodo izpustili.

O Pepca, pozna se mu, da je še prekratek čas zaprt! Rekel je, da mu bo najprej treba kapitala. Tiste imam rad, ki mi govore o kapitalu. Dejal sem, da je trda za kapital in da bo zanj dvakrat trda, da pa kapital ni vse. Naj postane npr. duševni delavec — za to ni treba kapitala!

Pa me je zavrnil: ako hoče stradati, lahko strada kar tako in brez duševnega dela.

Par mesecev ga lahko še obdrže notri! Ta čas Vam ga bodo tako lepo oprali, da ga ne boste več spoznali. To Vam od srca želi Vaš stari prijatelj

Fr. Ž.

(Jutro, 11. junija 1925)