Zadnje besede matere na smrtni postelji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Zadnje besede matere na smrtni postelji
Janez Trdina
Spisano: Andreja Tomc
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt




Mračna je izbica, tiho vse;

smrtne stopinje se bližajo;

zadnjo molitev je mamica

bila končala.


Zali mladenič pri postelji

sloni – otožnost u levem in

desnem očesu – cvetlice ni

v licu mu bledem.


Skloni se bolna – in mrzlo dlan

dene v desnico mu zadnjikrat.

Take besede slovesne mu

ginjeno reče:


»solze le, ljubi sin, lij mi tri:

eno, ko zadnji izpustim zdih,

drugo, ko kladajo v zemljo me,

tretjo na grobu.


Prvo zato, k´ sem rodila te,

drugo zato, ker zredila te,

tretjo, ker skrbno svarila zmer,

nauke dajala.


Samši ostal boš, brez vodja clo

bode posvetni te hrup sprejel;

pamet in um pa sta bistra ti:

rabi oboje!


Djali ti bodo: da dobro zlo,

svetlo – da vraža slepilna je.

Resno pa misli, prašaje se:

kaj je namen njih?


Najdeš prijatla ti zvestega,

vekomaj hrani udanost mu!

V sili pomoč bo krepka, - ne

terjaj preveč le!


Ak se pogreza v vodo skrbi,

roko podaj mu v otedbo brž!

Ak mu nevihta proti hudo,

stoj mu na desni!


Kadar si voliš tovaršico,

baraj očesa, pa pamet bolj;

rajska lepota peklenski stud

skriva velikokrat.


Limbar belote ni vselej čist;

cvetka obraza brez črva ne;

blagost ne snuje si doma zmer

v oka vijolah.


Ko si pa zvolil si modro že,

nikdar ljubezni ne trgaj nit´!

Bodež prijazen in miren ti,

žena bo tudi.


Sreča sijala ti včasih bo,

stori takrat, kot ko sonce žge.

Vročemu žaru umaknivši se

stopi u senco.


Bo te nesreča stiskala tud:

koliko hujši, zaupaj bolj!

Ploha vrši res in dela strah,

naglo pa jenja.


Prišel v razmere vsaktere boš,

vklanjal se tukaj, ukazval tam;

nikdar vendar ne pozabi, da

mož si in človek!


Delati mogel po svoje boš;

nauk pa zadnji ta slušaj moj:

eden udelih ti čuje vseh;

bode jih tehtal.«