Zadnja ura v šoli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnja ura v šoli
Alfonz Daudet
Izdano: Svoboda 1/1 (1919), 3–6
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Pripovedovanje majhnega Alzačana)


Tisto jutro sem šel zelo pozno v šolo in imel sem velik strah, da bom okregan, zlasti ker nam je bil rekel g. Hamel, da nas bo spraševal o deležnikih in jaz o njih nisem vedel niti ene besede. Za trenotek mi je prišlo na misel, da bi izostal to uro in nameril svoj korak skozi polje.

Vreme je bilo tako gorko, tako jasno!

Slišati je bilo kose, ki so peli na pobočju gozda in Pruse, ki so se vežbali na Rippertovem travniku za žago. Vse to me je mnogo bolj mikalo kot pravila o deležnikih; vendar sem imel moči, da sem odolel, in sem hitro stekel proti šoli.

Ko sem šel mimo županstva, sem videl ljudi, ki so stali pred zamazano omaro za razglase. Od tu so že celi dve leti prihajale vse slabe novice, zgubljene bitke, razglasi, ukazi poveljstev; in ne da bi postal, sem si mislil:

»Kaj naj bi še bilo?«

Tedaj je zakričal za menoj, ko sem tekel čez trg, kovač Wachter, ki je ravno bral s svojim učencem razglas:

»Ne bodi tako uren, dečko; še vedno prideš dosti zgodaj v svojo šolo!«

Mislil sem, da se norčuje iz mene, in ves zasopel sem vstopil na dvorišče g. Hamla.

Navadno je vladal v začetku ure velik hrup, ki ga je bilo slišati še na cesto; odpirali in zapirali so pisalne podstavke, ponavljali glasno, vsi obenem naloge in si zatiskali ušesa, da bi se bolje naučili, učitelj pa je tolkel z velikim ravnilom po mizah:

»Nekoliko bolj tiho!«

Zanesel sem se na ta šunder, da bom prišel v klop neopažen; pa ravno ta dan je bilo vse mirno kakor kako nedeljo zjutraj. Skozi odprto okno sem videl svoje tovariše, ki so bili že vsi na svojih mestih, in gospoda Hamla, hodečega gori in doli s svojim strašnim, železookovanim ravnilom pod pazduho. Treba je bilo odpreti vrata in vstopiti sredi tega globokega miru. Lahko si mislite, ali sem bil rdeč in sem se bal!

Vendar ne. Gospod Hamel me je pogledal brez jeze in mi rekel zelo prijazno:

»Pojdi hitro na svoj prostor, Franček; baš smo hoteli začeti brez tebe.«

Zakoračil sem klop in se takoj vsedel k svojemu pisalniku. Tedaj šele, ko sem se oddahnil nekoliko od svojega strahu, sem zapazil, da ima naš učitelj svoj lepi zeleni površnik, svojo fino nagubano srajco in svojo iz črne žide vezeno čepico, ki jo je nosil samo ob dnevih nadzorovanja ali razdelitve cen. Sicer pa je imel cel razred nekaj izrednega in svečanega. Najbolj pa me je osupnilo, ko sem videl v zadnjih, navadno nezasedenih klopeh, vaščane, ki so sedeli v njih in bili tihi kot mi; videl sem starega Hauserja s svojim trirogatim klobukom, prejšnjega župana, prejšnjega pismonošo in še druge. Vsi so se zdeli žalostni; in Hauser je prinesel svoj stari, ob straneh obžrti abecednik in ga imel široko odprtega na kolenih ter položil počez čez strani svoje velike naočnike.

Ko me je vse to presenečalo, se je bil vsedel gospod Hamel na svoj stol in nam rekel z istim prijaznim in resnim glasom, s katerim je bil sprejel mene:

»Otroci moji, zadnjič vas podučujem. Iz Berlina je prišlo povelje, da se podučuje samo nemško v šolah Alzacije in Lotaringije ... Novi učitelj pride jutri. To je danes vaš zadnji francoski poduk. Prosim vas, da bi bili zelo pazljivi.«

Teh par besedi me je potrlo. Ah! To so razglasili ti nesramneži na županstvu.

Moja zadnja ura francoščine!

In jaz sem znal komaj pisati! Torej se ne bom nikdar dobro naučil! Torej bo moralo pri tem ostati! ... Kako sem si očital zgubljeni čas in ure, ki sem jih zamudil, ker sem iztikal za gnezdi ali se drsal na Saari! Moje knjige, ki so se mi bile še ravnokar tako dolgočasne in tako težke, moja slovnica, moje zgodbe, so se mi zdele sedaj stari prijatelji, ki bi jih pustil le s težkim srcem. Prav tako kot gospod Hamel. Misel, da bo odšel, da ga ne bom več videl, mi je izbrisala iz spomina vse kazni, vse udarce z ravnilom.

Revež!

Na čast tej zadnji uri pouka je oblekel svojo lepo prazniško obleko in sedaj sem razumel, zakaj so prišli ti stari vaščani in se vsedli na koncu sobe. Zdelo se je, kakor bi hoteli s tem reči, da jim je žal, da niso prišli večkrat v to šolo. To je bilo kakor nekak način zahvale našemu učitelju za štirideset let njegovega dobrega službovanja in nekaka počastitev odhajajoče domovine ...

Tu sem bil v svojem premišljevanju, ko sem zaslišal klicati svoje ime. Bila je vrsta na meni, da povem nalogo. Kaj ne bi bil dal, da bi bil mogel povedati tisto slavno pravilo o deležnikih na dolgo in široko, glasno, jasno, brez napake; pa že pri prvih besedah sem se zmešal in stal sem in se gugal v svoji klopi, srce mi je bilo težko in nisem se upal dvigniti glave. Poslušal sem g. Hamla, ki mi je govoril:

»Ne bom te kregal, Franček, sam boš dosti kaznovan ... to je pač tisto. Vsak dan si praviš: Ah! časa imam še dosti. Naučim se jutri. In sedaj vidiš, kaj pride ... Oh! to je bila velika nesreča naše Alzacije, da je vedno odlašala svoj poduk na jutri. Sedaj imajo ti ljudje prav, ko pravijo: Kaj! Vi pravite, da ste Francozi, pa ne znate ni govoriti ni pisati svojega jezika! Pri vsem tem, moj ubogi Franček, ti še nisi največ kriv. Mi vsi si lahko očitamo dobršen del.

Vaši starši niso dosti gledali na to, da bi bili vi izobraženi. Raje so vas Pošiljali delat na polje ali v predilnico, da so imeli kak krajcar več. In jaz sam si nimam ničesar očitati? Ali vas nisem pošiljal večkrat škropit vrt, mesto da bi vas učil? In ko sem hotel iti lovit postrvi, ali sem se obotavljal vas poslati domov? ...«

Tako je prestopal g. Hamel od ene stvari k drugi in nam začel govoriti o francoskem jeziku ter rekel, da je najlepši jezik na svetu, najjasnejši, najzanesljivejši: da ga moramo negovati med seboj in ga ne smemo nikdar pozabiti, kajti ko pade kak narod v suženjstvo, dokler brani svoj jezik, je ravno tako, kot bi imel v rokah ključe svoje ječe ... Potem je prijel slovnico in nam bral našo nalogo ... Osupnil sem ko sem videl, kako razumem. Vse, kar je rekel, se mi je zdelo lahko, lahko. Mislim, da nisem nakdar tako pazljivo poslušal in da tudi on ni imel nikdar toliko potrpljenja pri razlaganju. Človek bi bil rekel, da nam je hotel revež pred odhodom dati vse svoje znanje in nam ga na mah vcepiti v glavo.

Ko je bila naloga pri kraju, smo začeli pisati. Za ta dan je bil pripravil g. Hamel čisto nove predloge, ki je bilo na njih zapisano v lepi okrogli pisavi: Francija, Alzacija, Francija, Alzacija. To je bilo kakor zastavice, ki so plapolale okrog po šoli in bile obešene na robih naših podstavkov. Treba je bilo videti, kako se je vsak potrudil in kakšna tišina je vladala! Slišati je bilo samo praskanje peres po papirju. Za trenotek so prifrčali hrošči; a nihče se ni zmenil za nje, niti najmanjši, ki so se trudili vleči črte s takim navdušenjem, tako vestno, kakor bi bilo še to francosko ... Na šolski strehi so grulili golobi čisto tiho, in ko sem jih poslušal, sem rekel:

»Ali ne bodo tudi njih prisilili, da bodo morali gruliti po nemško?«

Od časa do časa, ko sem pogledal iznad zvezka, sem videl, — kako je g. Hamel nepremično sedel na svojem stolu in strmel na predmete krog sebe, kakor bi bil hotel odnesti v svojem pogledu celo svojo šolsko sobico ... Pomislite! Štirideset let je bil tu na istem mestu, imel pred seboj svoje dvorišče in svojo sobo, ki je bila vedno enaka. Samo sedala in pisalni podstavki klopi so se vsled porabe ogladili, obdrgnili; orehi na dvorišču so zrasli in hmelj, ki ga je sam zasadil, je venčal sedaj okna gori do strehe. Kako je moralo pokati srce temu revežu, ko je zapuščal vse to in slišal v sobi nad seboj svojo sestro, ki je hodila vun in noter in zapirala kovčege! Kajti odpotovati so morali drugi dan in oditi iz kraja za vedno.

Vendar je imel pogum, da nas je učil do konca. Za pisanjem je prišla zgodovin; nato so zapeli malčki vsi skupaj Ba Be Bi Bo Bu. Tam na koncu sobe je nataknil stari Hauser svoja očala, držal abecednik z obema rokama in črkoslovil z njimi. Videlo se je, da se je tudi on potrujal; njegov glas se je tresel od ginjenosti in bilo ga je tako čudno poslušati, da nam je slo vsem na smeh in jok. Ah! ta zadnji poduk bom pomnil …

Naenkrat je ura na cerkvi udarila poldne in nato je zazvonilo. V istem trenotku so zapele pred našimi okni trombe Prusakov, ki so se vračali z vaj ... G. Hamel se je dvignil ves bled na sedežu. Nikdar se mi ni zdel tako velik.

»Prijatelji moji,« je rekel, »prijatelji moji, jaz ... jaz ...«

A nekaj ga je dušilo. Ni mogel končati stavka.

Tedaj se je obrnil k tabli, vzel kos krede, pritisnil na vso moč in zapisal kolikormogoče veliko:

»Živela Francija!«

Potem je obstal, naslonil glavo na zid in nam dal brez besede znamenje:

»Končano je ... idite!«