Zadnja na grmadi
| Zadnja na grmadi Fran Jaklič |
Povest še ni digitalizirana, tule je za zdaj pretipkan samo predgovor.
| |||||||||||||
Avtorjev predgovor
[uredi]Napisal sem povest, ki se je vršila na ribniških tleh, ko se je pisalo leto 1701 po rojstvu našega Gospoda. Zajeta je iz aktov, ki so jih pisali pri cesarski krvavi sodbi meseca malega in velikega travna istega leta v ribniški graščini in katere spisi so shranjeni v našem deželnem muzeju. Anton Lesar, katehet in učitelj slovenščine na ljubljanski višji realki, ki je izdal leta 1864 spis »Ribniška dolina na Kranjskem«, je v svoji knjigi, in sicer v XII. Oddelku, priobčil pod naslovom »Poslednja čarovniška pravda v Ribnici« v slovenskem jeziku zapisnike te pravde. Tam pove, da jih je poslovenil tedanji graščak, iskreni rodoljub Karel Rudež.
Časi, v katerih so se uvrščali dogodki, ki sem jih napisal po vrsti, so bili slabi. Ljudje si še niso opomogli od turških navalov, cesar Leopold se je vojskoval s Francozi za dediščino Španije, po deželi so hodile naborne komisije s svojimi bobnarji in nabirale vojake »za cesarja« z denarjem in silo. Zemlja je pa slabo rodila. Kar je po ribniški dolini ostalo za pomladanskim mrazom in črvom, so vzele jesenske povodnji, ki so redno zalivale dolenji konec doline. Kmet, ki je sejal žito po hrvaških in goričevskih njivah in ga usipal iz pesti na gosto, se je potem čudil, ko je videl, kako redko je žito, koliko je praznih lazov na obdelani njivi. In ko je žalosten hodil ob njivah in računal, kako pomanjkljiv bo pridelek, je ugibal, zakaj je žito tako redko in slabo. In takrat se je spomnil jate ptičev, ki so se ob setvi zgrinjale po njivi za njim in pred njim. In toča in povodenj in druge ujme tudi niso prišle kar tako. Šepetati so si začeli skrivaj in kasneje so vpili na glas: »Ta hodi na Klek in ona je zaznamovana na plečih.« Kar javno so kazali za njimi
Kaščo so imeli v Karlovcu. Tja doli so tovorili leseno in lončeno robo, nazaj pa turščico in drugo žito. Davki so bili strašni. Še celo dekla je morala dajati na leto šest grošev davka od svojega zaslužka. Po cerkvah so pobrali srebrno in zlato posodo za vojno. Draginja je bila neznosna. Za mero soli je bilo treba dati dve meri žita in hitro je bilo treba zamenjati, dokler ni tovornik vreče zavezal in šel z njo naprej. Kdor ni tovoril ali sicer kupčeval, kdor ni znal izdelovati blaga, kakršno se je tržilo, ni imel »božjega« v žepu. Gostilne so bile pa le polne. Tovornik je lahko zaslužil, lončar je hitro prodal svoje izdelke, rešeta so šla dobro izpod rok in tudi žlice in škafi.
Tržan ni ravno stradal. Tovorniki in drugi potujoči obrtniki so mu dajali zaslužka, tako da je trška »župca« še precej mastna in obilna tudi takrat, ko je bil kmečki ričet silno redek in pust.
Prvo poglavje: Na sramotnem kamnu
[uredi]Na beli ponedeljek je bil v Ribnici semenj. Sejmarji iz oddaljenih krajev so bili prišli že nekaj dni pred sejmom s svojim blagom. Črnopolti Poljanci v belih oblekah so od hrvaške meje pritovorili na majhnih konjičih turščice, pšenice in drugega žita, ki so ga naložili v Karlovcu. Od iste strani so prihajali tudi tovorniki z vinom, ki so ga dobili v metliških vinogradih iz bližnje Hrvaške. Skozi gorenji konec doline so prihajali s svojim blagom laški trgovci. Imeli so najete tovornike, da so jim s konjiči prenašali robo s semnja na semenj. Prinašali so barvano volneno blago, rute in muslin, svilene trakove in sukno iz Padove, pa tudi dišave in lepo opremljene pasove. V ličnih usnjatih torbicah, ki so jih imeli pripasane navadno na golem životu, so pa imeli prstane in uhane, ki sicer niso bili vedno pristno zlato, a se je vendar vselej dobro prodalo, navadno skrivaj premožnim hčeram iz trgov in gradov. »Kozjebradec« je jezdil na visokem konju v zložnem sedlu. Svojo pernato posteljo je imel zloženo in pritrjeno zadaj na sedlu, da se je lahko naslonil nanjo, ko je z visokega mesta motril z zaspanimi očmi bedne tovornike in njihove še bolj bedne konjiče, ali je pa dremal. Istočasno z njim so prihajali Čiči, visokorasli in koščeni. Njihovi konjiči so bili otovorjeni z mehovi, v katerih je bilo olje, ki so ga predelovali na obmorskih bregovih, sladka brežanka, tudi vinski jesih. Pa Čiči niso hodili prazni za svojimi konjiči, temveč so nosili še ogromne mehove, napolnjene s soljo, ki so jo dobili v solnih skladiščih ob morju, ali spotoma v Cerknici in drugod, kjer so bile solne zaloge. Znoj so si brisali z rokavom, a gole prsi so se jim svetile kot z oljem namazan baker. Čič, ki je tovoril, je trgoval na svoj račun. Od Lašč doli so pritovorili gorenjski fužinarji, ki so imeli v skrinjah žeblje in železno orodje, v omotih kose in srpe. Konje so gonili sami. Kdor je imel več tovorov, je imel s seboj hlapca. Širokoplečim in okrogloličnim Gorenjcem se je poznalo, da jih obrt dobro preživlja. Od Gotenic sem pa so prihajali Bajtarji, otovorjeni s podolgovatimi brentami. V brentah je bilo naloženo sadje, ki je raslo na morskih otokih: smokve, rožiči in sladko grozdje, ali pa blago iz reških boteg, katero so zamenjavali za rumeno maslo, ki so ga prodajali v Reki in drugih mestih ob morju za beneško srebro.
Na semanji dan je pa pritiskala bližnja okolica. Navsezgodaj so prišli Dobrépoljci in Krajinčanje, visokorasli, zgovorni ljudje, nesoč na semenj maslo, polšje in lisičje kože, goneč govedo in koze. Bradati Kočevarji s kozjimi čredami ter govejo živinico, le malo večjo kakor je drobnica, so se vsipali na spodnji konec trga. Oprtiv so nosili kože lisic, jazbecev, kun, polhov in druge zverjadi, katere je bila polna okolica njihovih selišč. Vso zimo so lovili in nastavljali, a sedaj so nesli na veliki semenj, da prodajo dragocene mehove laškim in nemškim kupcem, ki jih prodajo potem v laško deželo in na Francosko ter na obale Severnega morja, kjer jih predelajo umetni krznarji v dragocena oblačila. Lončarji so pripeljali na kolcih svoje zaloge, kolikor so jih imeli, a vaščani izpod Velike gore, s Slemen in iz Lašč so prihajali z leseno robo. Vso zimo so obdelovali neizčrpne zaklade gozdnega lesa, izdelovali najraznovrstnejšo orodje in posodo. Sedaj nesejo na trg, da zamenjajo robo za zrnje in usnje, za sol in platno ter morda dobijo še kak groš. Glejte jih, kako gredo! Kako majhni so možje v primeri z visokimi krošnjami, ki jih nosijo oprtane! Kolikšna bremena imajo na glavi njihove žene! Sinovi nosijo krošnje, hčere so vse obložene z robo in manjši otroci vlečejo kolca, na katerih je nakopičena posoda. Tu rešeta, tam škafi, brente in putrhi, iz katere vasi je bilo pač krdelo, ki je hitelo na semenj.
»Preveč ste se obložili,« so ogovarjali prehitevajoči zaostale.
»Ne vem, ali nam je narejeno ali kaj. Kar ne moremo naprej. Kakor bi imeli noge zvezane! Bog se nas usmili!«
Nekaj nevoščljivosti je bilo v besedah zaostalih, ki so z grenkim občutkom zrli za onimi, ki bodo prej na mesti in na ugodnejših prostorih.
Že v zgodnjih dopoldanskih urah je bil trg poln sejmarjev. Na trgu pred gradom so bili razložili tovore ob eni strani tovorniki s soljo, ob drugi tovorniki z žitom. Preden so postavili blago naprodaj, so oddali tržnim colnarjem za »štungelt« po meri od tovora. Ob pokopališču so imeli razpostavljeno leseno posodo Górenjci in Slemenci. V spodnjem koncu trga so imeli Dólenjci svojo robo, ki je »pela kakor zvon«. Ob kapelici sv. Rožnega venca so imeli svoj prostor platnarji, ki so prodajali pa tudi kupovali od kmetic, ki so prinesle naprodaj izdelke pretekle zime. O, kako dolge so bile »žive lehti«, ko so merili kupljeno platno, kako kratke, ko so ga prodajali! Ob obeh straneh ceste, ki vodi skozi trg, so pa stali v dolgi vrsti štanti, pokriti z belim platnom, tudi nepokriti, če je bilo blago tako, ki mu ne škodi nekoliko dežja ali sonca. Tam so razstavili blago domači klobučarji, krznarji in strojarji. Vmes so razkazovali Lahi svojo bleščečo robo in vele zobe. Gorenjski kovači so ponujali vsakovrstne žeblje, sekire in motike, pasti za zverjad in čekane ter vse orodje, katerega ni mogel nadomestiti les. Debeli srebrni gumbi na črnih telovnikih so pričali, da je njihova trgovska obrt dobičkonosna. In tako se je dobilo na semnju vse blago, ki ga je premogla dežela ali je prišlo iz dežel ob morju. Po trgu gori in doli pa je valovila pestra množica sejmarjev. Znani iz prejšnjih sejmov, sorodniki iz oddaljenih krajev, mešetarji in trgovci so se glasno pozdravljali.