Zabrisanke
| Zabrisanke Pavel Strmšek |
Avtor podpisan s psevdonimom Pst.
| |||||||||||||
GODOVANJE GOSPODIČNE MARE
[uredi]V tem nerodnem predpustnem času ima priletna gospodična Mara svoj god. Obhajala ga je tudi letos v krogu svojih prijateljev in prijateljic.
Pa se zgodi, da prejme za god velikansko klobaso. Ko bi le vedel, kdo je napravil tisto klobaso, ko je bila tako lepo okrogla pa tako neznansko dolga!
Pa vse bolj čudno je, da se je gospodična Mara zaradi tiste klobase tako razburila, da jo je vsa rdeča vrgla kar prijateljem v glavo in odšla z godovanja. Res, rad bi vedel, zakaj se je tako razhudila. Pa tudi to ni bilo prav, da je zagnala kar vso klobaso naenkrat, namesto da bi jo razdelila lepo na mesečne obroke, kajti gospodična Mara je državna uradnica.
DOMAČI PREPIR
[uredi]Onega dne sem proti svoji volji prisluškoval. Bilo je zjutraj, nekako med sedmo in osmo uro. Čas sem povedal, kraj bom zamolčal, ker bi ne imel rad sitnega otepanja.
Zlomek znaj, kako je zidana tista vila: kar ob stopnicah je umivalnica, vsaj tako mora biti po vsem, kar sem slišal.
Najprej je prasketala voda, potem je bilo čuti neko kaluštranje, no in — nato je sledil prepir.
V umivalnici sta bila namreč gospa in gospod in se prepirala za — puder. Ona je njega oštevala, da se gospodje običajno ne pudrajo, on je njej očital, da za puder in šminke porabi kar celo premoženje in da hodi po mestu kakor poslikana kulisa ...
Naenkrat je prepir ponehal, oba sta iskala puder, ki je med tem izginil. Izkazalo se je ob koncu koncev, da si je puder med prepirom prilastil sin - gimnazijec in se hitro popudral, ko se mu je že mudilo v šolo.
TA FRANCOSKA DEŽELA ...
[uredi]Katoliško kulturno društvo je priredilo predavanje s slikami o Franciji. Poleg hiše, kjer je bilo to predavanje, je imelo kulturno društvo svoje predavanje istotako s slikami o francoskih deželah; na prvem predavanju je govoril katoliški duhovnik, na drugem pa priznano katoliški kulturni delavec. Snov je bila torej prav podobna, razlika je mogla biti le še v temi. Kako mi je žal, da nisem mogel na obe predavanji, ker sta se vršili povsem istočasno ...
BESEDA O POSTU
[uredi]Sosedova Milenka res ni zbirčna, pač pa nekoliko sladkosnedna. Zato se je vsakega petka še posebej veselila, ko je prišla na mizo vedno še kaka močnata jed, seveda posladkana s čimer že koli.
Ko pa je pričela hoditi v šolo in je slišala, da pomeni post neko pritrgovanje v hrani, niti verjeti ni mogla gospodu katehetu, saj se ona ravno v postu najbolj naje.
Vsa žalostna je pritekla k mamici, ki ji je morala katehetove besede samo potrditi. Nič ji ni šlo prav v glavo. Zato se je umaknila v kot in prišla do novega spoznanja kar sama:
Pri nas ni posta. Post poznamo samo zato, da takrat k običajnemu kosilu dobimo še sladkarije.
In ko je povedala svojo učenost očetu, je ta skomignil z rameni in pomislil: Kaj hočemo? Saj so tudi nedelje in prazniki samo za lenarjenje in kvečjcmu še za to, da je prejšnji večer kak dobrodelni ples ... Čudo prečudno, kako smo moderni, da znamo vsako zapoved izvršiti od sladke strani.
POBOŽNOST IN TOPLOTA
[uredi]Pri nas smo imeli staro mater, ki je tako rada hodila v cerkev, dokler je le mogla. Ko je začela bolehati, smo ji branili; ako pa je bilo mrzlo in polzka pot, je kratkomalo nismo pustili v cerkev.
Le težko se je vdajala, a samo s posebno pritožbo nad mladino: »Kaki ljudje ste to, ko ne greste v cerkev, če je mrzlo, da je vaša pobožnost kar odvisna od toplote!«
Na svojo staro mater sem mislil, ko sem videl pred tedni na cerkvenih vratih oznanilo, da je tista cerkev zaradi mraza zaprta.
KONEC
[uredi]V cerkvi je vzorno urejeno: Ko se pretrga duhovniku nit njegove pridige, reče Amen, in oddahneta se on in verniki. Pred oltarjem pa reče mašnik, Ite missa est in verniki vedo, da je sv. maše konec. — Tudi v šoli je dobro, kajti šolski sluga napravi z zvoncem konec uri in učenosti.
V gledališču je pa že drugače, zlasti če gostujejo Ljubljančani v Celju. Ti vedno kaj krajšajo, da se provinca ne pohujša. Tako je bilo tudi pri »Beli bolezni«. Publika je v nezakurjeni dvorani čakala, da se ubiti dr. Galén zopet obudi od mervih, dokler ni prišla suflerka iz omarice in povedala, da je predstave konec. Publika je bila prikrajšana menda za tri slike, gledališče pa za aplavz hvaležne publike.
TAK-LE JURČEK!
[uredi]Velika je tista trgovina, saj je največja v trgu. Med tednom pa sta za postrežbo v njej le trgovec in učenec, le za nedeljo si dobita pomoč. Zadnjič pa sem stal v trgovini in sam gospod šef si je vzel časa, pa je govoril z menoj. Med tem pa pride v trgovino stara mamica in potrpežljivo postoji, tako da gospod šef pokliče učenca: »Lojzek, vprašaj ženico, kaj bi rada.« Ženica je želela eno svečo, kilogram soli in še podobne potrebne malenkosti, ki jih je kar učenček lahko postavil na pult in zračunil potrošek. Ženica je pa potegnila izza jopice papir in razvila iz papirja jurčka, pravega tisočdinarskega jurčka. To bi bili videli: kar sredi stavka me je pustil gospod šef, planil k ženici in jo najsladkeje izpraševal: »Kaj pa gospa, nič drugega? Morda kako blago za obleko, ali kave, sladkorja? Sedaj, gospa, ko ste tu, bi lahko vse dobili, kar naenkrat.« Pa ženica, ki je postala tako naenkrat imenitna gospa, jo ostala stanovitna v svojem namenu, spravila svečo in sol v svoj cekar, preostanek od jurčka pa zavezala v robec in ga potlačila za jopico. Sam gospod šef ji je odprl vrata, se poklonil in še glodal za njo ter se kar nekako zamišljen vrnil k meni, da sva se razgovarjala naprej.
ZAČETNIK
[uredi]Pravijo, da je Demosten hodil ob morju in imel tam svoje govorne vaje. Zato ni nič čudnega, če imajo take vaje tudi Demostenčiči današnjih dni, le da niso peripatetiki in ne hodijo k morju.
Zadnjič je baje neki tak glasnik naroda zbral svojo familijo, svojo gospodinjsko pomočnico in še druge domačine v kuhinji, si obesil ogledalo sebi nasproti in pričel glavno vajo za svoj deviški govor. Visoko je zaoril njegov glas, ko je zahteval svete pravice za tlačeni narod in razširjene kmečke zaščite in odpis vseh dolgov tudi za druge dolžnike, pri čemer je padla težka roka po kuhinjski mizi ... Kar vse je gromko odmevalo po širnem dvorišču, kajti okno je bilo odprto in dvorišče zidano v četverokotu zaradi lepše skupnosti stanovalcev. Joj meni, da sem prišel prepozno in sem o tej generalni vaji čul le govoriti nepovabljene poslušalce tega novega narodnega zastopnika!
PRVA ALI ZADNJA
[uredi]Na kralja Petra cesti ima velika manufakturna trgovina v oknu napis: Zadnje pomladanske novosti. Takoj zraven ima druga, tudi velika manufakturna trgovina tudi v oknu napis: Prve pomladanske novosti. — Jaz, revež, pa se ne vem odločiti: mikajo me zadnje in prve ...
REKLAMA V KINU
[uredi]V dneh 19. in 20. marca prireja Putnik izlet v Gradec. Pravijo, da ni več mest na razpolago, ker se je priglasilo toliko židov za ta izlet, da bo avtobus natlačeno poln, celjske kavarne pa prazne.
Za 34. svetovni evharistični kongres v Budimpešti pa se je treba piijaviti »takoj do 31. marca«. Ta »takoj« traja nekaj nad dva tedna, pa saj »ima vremena« ...
PROFESORJEVA SMOLA
[uredi]Naš profesor polaga veliko važnost na to, da je v vsakem zvezku čist pivnik. Nekoč pa se mu je zgodila tale smola: Komaj je začel popravljati zvezke, že v enem izmed prvih ni bilo pivnika. Zabeležil je ostro posvarilo v zvezek, a predno ga je zaprl, si je izposodil pivnik iz naslednjega zvezka. Tako se je zgodilo, da tudi v naslednjem zvezku ni bilo pivnika. Profesorjeva jeza je rasla in tudi v ta zvezek je zapisal ostro grajo ter si zopet izposodil pivnik iz sledečega zvezka ... In tako je šlo do konca ... Ko se je pa drugega dne hotel kregati v šoli, češ da nima nihče pivnika v zvezku, se je moral prepričati, da so v vseh zvezkih z eno edino izjemo resnično pivniki. Tako je spoznal, da se je togotil pravzaprav brez vzroka.
KRIŽ S »PUNTARIJO«
[uredi]Na vsem svetu je ni oblasti, ki bi dovoljevala »Malo puntarijo«; v Ljubljani pa so hoteli imeti kar »Veliko puntarijo« in se čudijo, da jim je oblast ni dovolila.
O PRAVOREČJU, LABODIH IN RAKIH
[uredi]Dika štajerskih kulturnih delavcev g. B. B. je zadnjič v »Jutru« pohitel na Rusko, da je našel svojo primero; one, ki »edini prav govorijo« so mu labodje, drugi, ki ljubijo govorico domače pokrajine, so mu raki. Škoda, da se je podal g. B. B. na Rusko; mar bi bil ostal na Štajerskem, in tam poiskal primero. Našel bi jo bil n. pr. v Račjem, kraju, ki ga imenujejo ponižni Slovenci po rakih. Primera bi bila tudi po vsebini boljša.
ZNAMENIT NAPIS
[uredi]Zadnjič sem dobil obisk, kajti včasih dobim tudi jaz kak obisk. Obisku sem hotel pokazati Celje in sem ga peljal zaradi tega mimo cerkve sv. Daniela. Pokazal sem tudi na hišo, ki stoji proti cerkvi, ter dejal, da je to Glasbena Matica in muzej. Obisk pa me je začudeno pogledal, češ napis Glasbene Matice vidi, muzejevega pa ne. Nekoliko sem pomislil in že sem se mu opravičil: Napis muzeja je pa sam tako znamenit, da ga hranijo kar v muzeju samem ...
ČAST, KOMUR ČAST!
[uredi]Na zadnji prireditvi, ki je bila brez vstopnine, smo opazili tudi take, ki sicer ne gredo na nobeno prireditev, seveda iz »principa«. Tokrat pa so se bali, da za nje ne bodo rezervirani prostori dovolj spredaj. Seveda zaradi zaslug in časti.
VOLITVE IN POTRES
[uredi]V nedeljo so bile v 49 občinah občinske volitve in stresli sta se Slovenija in Hrvatska.
SLAVA TEBI, KI SI NAS KMETE LJUBIL
[uredi]Ptujski »Štajerc« je imel na čelu lista sliko Jožefa II. z gornjim napisom. V Celju pa je stal pred Narodnim domom Jožefov spomenik. Nekoč so pripeljali kmetje na trg zelje in ga pustili pri Jožefovem spomeniku. Razposajeni študentje so vzeli nekaj zeljnih glav in jih tako stisnili Jožefu II. pod pazduho, da so jih pozneje komaj odstranili. Tedaj je bilo šele dopolnjeno: Slava tebi, ki si ...
POBOŽNOST
[uredi]Zelo pobožen družinski oče se je udeležil nedavno bogoslužja neke višje šole. Po bogoslužju je vzkliknil: Bog reši šolo teh dolžnosti; bo Njemu in nam prav, ko bomo sami skrbeli za pobožnost svojih otrok.
MODERNI FILIP, PRIJATELJ KONJ
[uredi]Gospodar, ki je svojemu hlapcu naročil, naj bo ljubezniv s konji in naj se z njimi razgovarja, je našel nekoč hlapca, ko je čital v hlevu časopis na glas. Na svoje začudenje je dobil odgovor: Res nisem vedel, kaj bi še konjem pripovedoval, zato sem jim kar časopis prebiral ...
V NABAVLJALNI ZADRUGI
[uredi]Kuharica: Nikar toliko, gospod bodo hudi.
Gospod: Ne več, ne več, se konec meseca preveč nabere.
Gospa: Saj ta mesec ge ni niti toliko, kolikor je bilo zadnjič. Le dajte še.
Otrok: Pomarančo in kos čokolade še vedno lahko napišete.
MODERNI SOCIALNI POLOŽAJI
[uredi]Ne bom te vprašal, ali se ti dobro godi: povej rajši, kolikokrat so te denuncirali ...
Ne bom te vprašal, ali si vpliven: povej rajši, koliko anonimnih pisem dobiš na mesec.
CKT
[uredi]CKT ne pomeni »cukati«, to je le okrajšava za Celjski kulturni teden.
LEPAK CKT
[uredi]Vse moderne slikarije so razumljive le, če jih gledaš od daleč. Lepak CKT pa moraš pogledati od blizu, da ga razumeš.
UMETNOST NA CKT
[uredi]Da bi lažje umeval umetnost na CKT, je pohitel Pst v Italijo in tam posvetil en teden umetnosti.
NE IŠČI
[uredi]Ne išči miru pri vojskovodjih, socialne pravičnosti pri kapitalistih, zmernosti pri imenitnikih in ne pobožnosti v Rimu.
SLOVENŠČINA
[uredi]Vprašanje: Kako bi se reklo po slovensko alora ben?
Odgovor: Astn gut.
V NAPULJSKEM MUZEJU
[uredi]Cičerone: To-le je pa eden najlepših kipov Apolonovih.
Starikava gospa: Wirklich eine schöne Dame!
LACRIMAE CHRISTI
[uredi]Na Vezuvu točijo tako trpko vino pod imenom Lacrimae Christi, da bi se še Kristus solzil, če bi ga moral piti.
Lišpanje — v citatih
[uredi]Ko je bilo delo končano, je gospodar pomignil. Vsi so zvreli zopet v voz. Čez nekaj časa so se vrnili čudovito izpremenjeni. To so bili čisto drugi ljudje, vsi so bili tako lepi. Zlasti ženske so imele obličje kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj več med njimi in vse so bile sila lepo oblečene.
Stritar: Rosana.
Žena je rojena za rodbino in dom. Prava žena opravlja veliko delo. Njeno delo pa je sila nehvaležno. Vsak dan ji ga sproti pokončava. Vsak otrok ji ga odnaša v svoje življenje. Vsak delavec je užival tiho, požrtvovalno delo svoje matere. — So žene, ki ne spolnujejo svojih dolžnosti, trošijo dosti več, kot so vredne, ki so neprestano potrebne oddiha, ker jih očividno utruja moževo delo. So žene, ki se neprestano negujejo in ki prepuščajo dom in otroke drugim delavnim ženam - služkinjam, med tem ko mora mož delati za dve, za tri žene.
Vidmar: Med Evropo in Ameriko.
Moderne ženske — mislim take,
ki šminka jim kazi obraz,
podobne so modernim slikam,
ki ustvaril jih meglen je čas:
iz dalje čeden je obrazek,
če stopiš bliže, vidiš — zmazek.
Rob: Deseti brat.
Brus in sreča
[uredi]Brus, ki nam ostri rezila, sebe priostriti ne more. Na brus mislim, ko vidim fantička, ki ponuja karte za tombolo in srečo ž njimi. Ponuja jo drugim, ko je sam nima.
Poslovna poezija
[uredi]V neki restavraciji ob Savinji je na stropu mogočen napis:
Pozdravljeni bodite,
kateri k meni v »gostilno« hodite.
Zakaj je neki gostilna v navodnicah?
Novodobna pedagogika
[uredi]V kopališču so odpustili plavalnega mojstra, ki je metal otroke v globočino in dejal: »Če se reši, se bo naučil plavati; če ne bo znal plavati, bo pač utonil.«
V šolo pa prihajajajo prvošolčki od desetih dopoldne in se vračajo domov ob desetih zvečer. Če so čvrsti, bodo vzdržali, če niso, bodo utonili.
Higiena
[uredi]Na srednji šoli bi se morala poučevati higiena načelno šele od 7. do 8. zvečer, da mladina spozna razliko med tem, kako je in kako bi naj bilo.
Posebne izdaje
[uredi]Kdor posluša vpitje po celjskih ulicah, izve, da imajo posebne izdaje: »Jutro«, »Slovenec«, »Narod«, »Dom«, »Večernik« in — tombolske karte.
Iskalci sreče
[uredi]Vse je odvisno od sreče: treba jo je le najti:
I.
[uredi]Na visoki šoli gre proti koncu mescca vsem nekako trda. Pa napravi kolegica 60 lističev in jih prodaja po 5 din. Ko jih bo razprodala, bo žrebanje in srečni dobitnik bo prejel zlato njeno urico. Njemu in njej je pomagano!
II.
[uredi]Za starega konjiča ponujajo kmetiču komaj 500 din. Ta napravi dvajset srečk in ponuja konjiča po 50 din, dokler srečk ne proda. Eden izmed dvajsetih bo dobil konjiča za 50 din, ostalih devetnajst pa bo spoznalo, da nimajo sreče.