Zabava na nebu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zabava na nebu
Ivan Sivec
Spisano: Tjaša Kadivec
Viri: Sivec, Ivan (2006). Zabava na nebu. Kamnik: ICO, d.o.o.. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



ZABAVA NA NEBU[uredi]

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Zabava na nebu


Tistega svetlega popoldneva je sonce Balonce leno poležavalo na nebu. Kako tudi ne bi! Skupaj s svojimi otroki, tisočerimi žarki, se je do sitega naužilo lepot zelene pokrajine pod seboj, se napilo vode iz morij, jezer in rek in si pri lepo pogrnjeni domači mizi za poobedek privoščilo zvrhano čašo smetanastih oblačkov. »Uaaa, kako sem zaspano,« si je reklo in tako na široko zazehalo, da bi skorajda mrknilo. »Ljubi otročički, lepo vas prosim, pustite me kakšno urico pri miru. Zavleklo se bom za tale oblak in zadremalo.«  Potem je le še leno pomežiknilo in pri priči zadremuckalo. Njegovi otroci so legli k njemu in skupaj z njim potonili v spanec, le žarek Zlatek je ostal buden kakor navsezgodaj zjutraj. »Očka, jaz bi se raje igral. Prosim, meni je dolgčas!« »Pozneje, sinko, pozneje,« je zamrmralo sonce komaj razumljivo in s preostalimi otroki v trenutku trdno zaspalo.

Žarek Zlatek je ostal sam. Sam sredi popoldneva. Sam na širnem nebu. Spomnil se je, kako mu je očka včasih govoril, da je najbolj radoživ in kdaj pa kdaj tudi najbolj poreden med otroki. Zlatek je vedel, da je tak le zato, ker se nerad dolgočasi. S skremženimi usti si je zapel:
»Jaz sem majhen sončni žarek,
drobceni otroček Zlatek,
očka pravi, da me rad ima,
pa se z mano nikdar ne igra …«

Sedel je na rob oblaka, stegnil ude do zemlje in si za popoldansko okrepčilo natočil v kozarec bistro studenčnico izpod gora. Ob drugih priložnostih ga je sveža studenčnica prijetno poživila, tokrat pa se mu ni zdela nič posebnega. Še bolj se je zasmilil sam sebi in si rekel: »Pa je res hudo na svetu, če očka nima časa zate in so bratci vsi po vrsti zaspanci …« Žarek Zlatek je dobro vedel, da tarnanje prav nič ne pomaga. Kadar starejši nimajo časa, si moramo življenje polepšati sami. In tako se je odločil, da pojde na potep po širnem nebu. Trdno je sklenil, da priredi veliko zabavo.

Brž je skočil na najbližji oblak in soseda tako prestrašil, da mu je ušlo iz hlač prgišče dežnih kapljic. »Kdo pa si? Jaz sem žarek Zlatek!« se je predstavil. »Pravijo mi oblaček Siromaček,« je tiho odgovoril oblaček temne polti. »Kaj me plašiš? Zaradi tebe sem se spet polulal!« »In kaj potem?! Za tiste na zemlji bo življenje tako le še bolj zanimivo. Gotovo si bodo zapeli pesmico: »Sonce sije, dežek pada z neba, trava raste in potoček šumlja …«
»Oho, ti si pa pesnik!« se je zasmejal oblaček Siromaček. »Ostani še malo pri meni, tako mi je dolgčas!«

Tisti trenutek je obšla Zlatka zanimiva misel. »Kje pa so tvoji bratci? In tvoji prijateljčki?« je vprašal. Oblaček Siromaček je pokazal v daljavo in rekel: »Nekateri se podijo tam spodaj, nekateri tam zgoraj, nekateri levo, nekateri desno … Vsak po svoje potuje po nebu. Tisti so iz družine pernatih, oni iz družine kopastih, tisti tamle pa so cvetače …« »No, vidim, da jih dobro poznaš, čeprav se ne igraš z njimi. To je narobe, hudo narobe!« je vzkliknil žarek Zlatek. »Če bi se družili, ne bi bili osamljeni in žalostni. Morali bi se pogosteje srečevati in skupaj igrati.«
»Le kako?« se je oblaček Siromaček žalostno zastrmel v Zlatkov žareči obraz. »Kako? Ne skrbi, takoj ti pokažem,« je vzkliknil žarek. »Igrajmo se vlak. Ti boš lokomotiva, drugi oblaki bodo vagončki, jaz pa bom vse povezoval z zlato nitko. Velja?« Še preden se je oblaček Siromaček zavedel, se je po nebu že podil dolg vlak, sestavljen iz zelo različnih oblakov. Spredaj so sopihali sami pernati, zadaj sami kopasti, čisto na koncu pa je s težavo lovil sapo črn oblak v obliki velike cvetače.


Ko je žarek Zlatek videl, da se oblaki lepo igrajo, če jih le kdo združi, se je pognal naprej, prav na vrh nebesnega svoda. Tam so dremali trije veliki oblaki zanimive oblike. »Hihihi, same cvetače!« jih je podražil. »Kaj pa se držite tako resno?« Oblaki so ga mrko pogledali in eden je nejevoljno zamrmral: »Ali ne vidiš, da komaj še držim?!« Zlatek je opazil, da drži v naročju gore belih snežink in vedra dežnih kapelj. »Hihihi, pa si res revež! In še na zemljo jih ne moreš stresti v tako lepem vremenu!« »No, vsaj nekdo, ki me razume,« je zahropel oblak in se obrnil od Zlatka, da ne bi raztresel bremena. Ta pa je veselo zapel:
»Čeprav je poletje, se vrh oblaka snežinke blešče,
med potjo na zemljo se v kapljice spremene …«

Zlatek je sklenil, da spravi v dobro voljo tudi mrke orjake. »Veste, kaj, igrajmo se slaščičarno,« je predlagal in skočil do prvega. »Tri velike kornete snežink, prosim!« je naročil. Oblak Korenjak mu je nemudoma ponudil tri tolikšne sladolede, da jih niti v roki ni mogel držati, kaj šele hkrati lizati. »Hvala, tako dobrega sladoleda še nisem jedel,« je bil zadovoljen z oblakom Korenjakom. »Saj sploh nisi tako čemeren, kot je videti na prvi pogled, in prav lepo se znaš igrati. Zdaj pa brž pripravite sto vodnih kup s snežinkami na vrhu, tristo vodnih kokt, tisoč koprenastih rezin in … Moji bratci se bodo kmalu zbudili in se bodo gotovo pripodili v vašo slaščičarno.«
Cvetačasti oblaki so se spogledali, češ, kaj naj to pomeni, ko so videli, da misli resno, pa so se brž lotili dela. Zlatek je medtem čez svoje nove prijatelje obesil velik zlat napis SLAŠČIČARNA PRI TREH OBLAKIH.
A že hip zatem se je Zlatek pognal naprej. Tistega popoldneva je čutil tolikšno moč, da bi lahko pomagal prav vsem na nebu.

Ustavil se je precej nižje, nekaj sto metrov nad zemljo. Naletel je na vetrova, ki sta se prepirala na gorski pregradi. Jeznoriteža sta se imenovala jugo Tugo in burja Furja. »Jaz sem bil prvi tukaj!« se je razburjal jugo Tugo. »Jaz pa sem močnejša!« je kazala zobe burja Furja. »Pa še mudi se mi veliko bolj kot tebi.«
»Počasi, počasi!« se je vmešal Zlatek. »Moj očka sonce Balonce po kosilu počiva in prav nič mu ni všeč, če se za njegovim hrbtom dogaja kaj nepredvidenega. Sicer pa vem, da nista tako huda drug na drugega, kot se delata. Ali ne bi bilo lepše, če bi se igrala, namesto da se prepirata?«
»Kako pa naj se igram s tole baburasto burjo Furjo?!« je jezno pihnil jugo Tugo. »Tako in tako vedno dela samo škodo. Prevrača avtomobile, ruva drevesa, potaplja ladje!«
»Če bi bila na tvojem mestu, gospodič jugo Tugo, bi se raje ozrla na svoje grehe,« mu je oponesla burja Furja. »Kadar se ti potepaš po deželi, vse boli glava, vsi so slabe volje, vsi sitni kot muhe. Ko pridem jaz, pa se nebo razjasni in vsi so spet dobre volje.«
»Mir, mir!« se je Zlatek znova odločno postavil med prepirljivca. »Takoj pokličita prijatelje in znance, da skupaj priredimo veliko zabavo.« 
Zamisel žarka Zlatka je juga Tuga in burjo Furjo tako presenetila, da sta za trenutek onemela, potem pa kljub pomislekom glasno zažvižgala. Hip zatem so se na gorski pregradi pojavili skoraj vsi vetrovi tega dela sveta. Žarek Zlatek je bil silno presenečen, ko so se globoko priklonili in se drug za drugim predstavili:
»Jaz sem burja Furja, ovire ne poznam nobene in prinašam lepo vreme.«
»Jaz sem jugo Tugo, čez hribe in doline prinašam padavine.«
»Jaz sem vetrček burin z imenom Fin, od mene vsak odnese lep spomin.«
»Jaz sem veter nočnik Poskočnik, piham le, kadar je noč, in luna mi je v pomoč.«
»Jaz pa sem dolinski pobočnik Pihavec, zemeljski raziskovalec.«
In tako naprej. Žarek Zlatek je takoj vedel, kako jih lahko zaplete v igro. Postavil se je pred nje in rekel: »Zdaj pa vsi na start! Ena, dve, tri, bomo videli, kdo do cilja hitreje prihiti!« Sam je brž skočil naprej in s svojim telesom zarisal ciljno črto.

Ko je žarek Zlatek videl, da se vetrovi tudi sami lepo zabavajo, je pohitel naprej.

Zagledal je jezero, iz katerega so uhajali neskončni roji hlapov. Bili so drobceni, skorajda nevidni, pa vendar zelo topli in prijazni. »Kam pa tako hitite?« jih je vprašal.
»Nimamo več obstanka tukaj,« je povedala najbolj zgovorna hlapica Majhnica. »Na zemlji je tako vroče, da nam ne ostane drugo, kot da odpotujemo v višave, kjer je temperatura vsaj kolikor toliko znosna. Na nebu, če ne prej, se združimo v manjši oblak ali se pridružimo večjemu, v katerem že domujejo naši sorodniki.«
Žarek Zlatek je nemudoma zložil pesmico:
»Iz jezera v nebo na tisoče hlapov hiti,
tisoče hlapov hiti in nov oblaček naredi.«

»Da vam ne bo dolgčas, se kar takoj primite za roke!« je predlagal. »Hlapi iz morja posebej, hlapi iz jezera posebej, tisti iz rek posebej in tisti iz rastlin prav tako posebej.«
»To pa že ne!« so družno protestirali hlapi iz jezera. »Dosti lepše je, če se dvigujemo v nebo v družbi sosednjih hlapov. Tako zvemo veliko novega in doživimo marsikaj zanimivega.«
»Dobro, dobro,« se je strinjal žarek Zlatek. »Lepo je, da se radi družite in skupaj zabavate. Na poti navzgor naj vas spremlja ples. Hlapi iz jezera zaplešite s tistimi iz rek, hlapi iz morja s tistimi iz rastlin. Potem pa se zamenjajte!«
»Odlična zamisel!« so poskočili hlapi iz jezera in brž povabili na ples hlape od drugod.

Žarek Zlatek je bil nadvse vesel, da mu je uspelo združiti toliko novih znancev. Zadovoljen je skočil do jezera, poskakoval po vodni gladini, delal prevale in prepeval:
»Hop-hop-hop, zdaj sem, zdaj tja poskok,
prava zabava prežene jok in stok!«

Nenadoma pa …
Nenadoma je tam zgoraj zabobnelo. Zabobnelo in zagrmelo. Zagrmelo in se zabliskalo. Zabliskalo in …
Pogledal je navzgor. »Ojoj!« se je prijel za glavo.
Oblaki, ki so sestavljali vlak, so treščili drug v drugega. Večji je požrl manjšega, manjši se je zlasal s srednje velikim. Nerodni cvetačasti orjaki so se nagnili
na bok – eden na levo, drugi na desno – in razsuli gore snežink in vedra dežnih kapljic. Vetrovi so se zbali za svoja življenja in se pognali na vse strani, prvi proti nebu, drugi proti morju, tretji proti hribom. Nastal je tak nered, da ni nihče več vedel, kdo je in kako mu je ime.
Pa to še ni bilo vse! Roji hlapov, ki so se dvigovali v nebo, so trčili v razmetane oblake. Nekateri so planili v jok in se brezglavo pognali v višave, drugi so se
začeli – prav tako brez načrta – spuščati.
Rečeno na kratko: na nebu je nastal tak direndaj, da je bilo groza gledati.


Žarek Zlatek je skočil na nebo, da bi uredil zadevo, pa je naletel na neprijazno gospo strelo Strašnelo. »Kaj pa ti tukaj?« ga je jezno nahrulila, ko se je ustavil na zgornjem cvetačastem oblaku. »Ali ne vidiš, da te tu nihče ne potrebuje?! Zdaj si v mojem kraljestvu. In moja moč je tisočkrat večja kot tvoja.«
Zlatek se je stisnil v kot. »Teta strela Strašnela,« je tiho spregovoril, »lepo prosim, ne storite nam hudega!«
»Tiho!« je zarohnela strela Strašnela. Zasukala se je k svojemu možu in ga spodbudila: »Grom, še ti zaženi svoj rompompom, da bo vsem jasno, kdo je pravi gospodar neba.« Grom jo je ubogal in brž zagnal tak hrup, da se je razlegel vse do sonca Balonca. »Grooom! Buuum! Hohoho!« se je režala strela Strašnela in z velikimi koraki skakala z oblaka na oblak. »V sebi čutim moč, ki bi lahko razdejala ves svet!«

Vse na nebu je zajel preplah. Hoteli so si čim prej poiskati zavetje, hoteli so uiti strašni jezi neprijazne tete, hoteli so pobegniti čim dlje od nevarnega dogajanja, toda dosegli so prav nasprotno. V gneči so nesrečno trčili drug v drugega. Manjši oblaki so začeli na ves glas jokati, srednje veliki so si skušali poiskati zavetje v večjih, čeprav jih ti niso hoteli sprejeti, največji pa so vse odrivali ali brez pomisleka požirali. Vetrovi so se zlasali in se kot pobesneli podili sem ter tja. Vodni hlapi so se v strahu pred nesrečo združevali v dežne kapljice in najdebelejše so začele padati na zemljo.
»Joj, kakšna nevihta, kakšna strašna nevihta!« se je prijel za glavo žarek Zlatek.
Streli Strašneli preskakovanje z oblaka na oblak ni bilo dovolj. Nenadoma se je z vso močjo odrinila od črnega orjaka in se zapodila proti zemlji. Hrbet ji je varoval strašni Grom. »Kakšno sonce Balonce neki!« sta v en glas tulila. »Midva sva vladarja neba!«

Nebo so do zadnjega kotička prekrili temni oblaki, iz katerih so lili debeli curki dežja.

Trenutek zatem se je zgodila strašna nesreča. Divjanje strele Strašnele je cvetačaste oblake tako prestrašilo, da so izpustili velike količine snežink in dežnih kapelj. Vse se je zgodilo tako hitro, da se koščki ledu, nastali iz snežink in dežnih kapelj, med potjo na zemljo niso utegnili stopiti.
»Toča!« se je zgrozil žarek Zlatek. »Kot jajce debeli kosi ledu bodo potolkli vse, kar je lepega na zemlji.« Nemočen se je še bolj stisnil v kot in trepetal kot šiba na vodi. Če bodo ledeni kristali uničili zemeljske lepote, ljudje njegovega očeta in tisočev bratcev ne bodo več tako občudovali. »Nekaj bo treba storiti, nekaj bo treba ukreniti,« je ponavljal, čeprav je vedel, da je v boju s strelo Strašnelo brez moči. Tedaj je znova na vso moč zagrmelo. Strela Strašnela je z ognjenimi rokami zgrabila največje drevo na zemlji in ga skušala izruvati.
»Očka, pomagaj!« je zaklical žarek Zlatek.

Zlatek je prihitel k očku in ga na vso moč stresel: »Očka! Očka! Hitro se zbudi! Strela Strašnela povzroča na zemlji strašno razdejanje!«
Sonce Balonce si je pomelo oči in počasi odprlo veke: »Kaj se pa dogaja? Spet vidim čudno bliskanje in slišim čudno grmenje! Le kdo si me upa motiti v spanju?«
Ob novem blisku in poku se je sonce Balonce do konca prebudilo. »O, že spet ta hudobna strela Strašnela!« je skočilo na noge. »Hej, ljubi otročiči, popoldanskega počitka je konec!« je zavpilo. »Hitro na delo, prav vsi do zadnjega! Ti, Zlatek, s skupino najmočnejših brž popij oblak nad gorsko pregrado! Srednje močni žarki, brž spravite v vedra nekaj tisoč litrov vodnih kapljic, vi, najmanjši, pa ogrejte vetrove, da ne bodo tako divji! Na delo tudi žarki slikarčki!«
Očku ni upal nihče ugovarjati. Še preden je do konca izrekel ukaze, so bili že vsi pri delu. Večina je hitro opravila naloge, le žarki slikarčki so se nekoliko zamudili. Očka jim je namreč potisnil v roke čopiče in naročil, naj od najvišje točke na nebu do zemlje narišejo pisano mavrico.

Kmalu se je prikazal velik lok iz rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre in vijolične barve. »Hohoho!« je očka sonce Balonce pobožal žarke slikarčke. »Res ste pravi umetniki!«
Žarek Zlatek se je kar malce užaljeno postavil predenj. »Kaj pa mi?« je vprašal. »Mi, ki smo naredili red na nebu in pregnali strašno strelo Strašnelo?«
»Oh, vi ste pa junaki, vsi od prvega do zadnjega!«


Preden je sonce Balonce odšlo k večernemu počitku, je skupaj s tisoči otročičkov še enkrat objelo pokrajino pod seboj. Zdaj je bilo na zemlji spet vse lepo in mirno. Tako, kakor mora biti. Jezero se je bleščalo kot zrcalo, z rosnimi kapljicami posuta trava se je svetila kot srebro, med drevjem in travniki so se vile bele ceste. »Pravzaprav moramo biti hvaležni, ker so oblaki tako lepo umili pokrajino,« je reklo sonce Balonce in vsi žarki so zadovoljno prikimali. Še posebej so bili veseli, ko so v peskovniku zagledali gručo otrok, ki so se prijazno igrali in ljubeznivo izmenjavali igrače.


Preden je sonce Balonce zatisnilo oči, je poklicalo Zlatka in mu reklo: »Vem, da je bila današnja nevihta posledica moje napake. Mojega popoldanskega počitka. A tudi ti ne bi smel biti neučakan in prirejati zabav na nebu. Veš, stara modrost pravi: »SVET JE SAMO TAM LEP, KJER VLADATA MIR IN RED.«
Potem je žarku Zlatku obljubilo, da se bo v prihodnje pogosteje igralo z otroki, ta pa je dal besedo, da se bo poboljšal. In ker se je vse tako lepo izteklo, je spesnil novo pesmico:
»Jaz sem majhen sončni žarek,
drobceni otroček Zlatek,
očka moj me rad ima,
z mano se prav rad igra.«