Za stavo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za stavo
Vilko Mazi
Izdano: Slovenski narod, 27. september–1. oktober 1909, letnik 42, številke 220–224
Viri: 220, 221, 222, 223, 224
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

V Požirkovi krčmi so septemberskega večera belili debeljačo, kakor imenujejo Belokranjci koruzo. Soba je bila nizka, pa prijazno poslikana in snažna, in že to je vabilo h kozarcu ne samo preproste ljudi, ampak tudi vso inteligenco Travne doline. Druga vaba pa je bila, ker je bil krčmar Požirek značajen rodoljub in občeugleden veljak ter se je v njegovi krčmi pilo le »pristno trtno kapljo«, kakor je imel navado večkrat bahavo potrditi svojim gostom.

Štiri otroke, ki mu jih je Bog dal, je lepo preskrbljal: Edini sin, Janko, je Študiral modroslovje v Pragi, velik je bil in moder in kadar je prišel na počitnice, so ga Gričani spoštljivo pozdravljali: »Dober dan, gospod dohtar!« Pepca in Minka sta bili izučeni za spretni kuharici, šivilji in skrbni gospodinji. Bilo je treba samo še »ugodne prilike« in oče Požirek bi bil odštel lahko danes ali jutri vsaki hčerki lepe tisočake. Najmlajša, Anica, pa se je še vzgajala v goriškem zavodu »Notre Dame«. Bila je najdražji zaklad Požirkove rodbine. Šestnajsta pomlad ji je pravkar dahnila v lice in odprla ves cvet njene bajne lepote. Po kretanju, po govorjenju in sploh v vsem se ji je poznalo, da je bila deležna skrbne vzgoje aristokratskih hčera. Njen plemenit, globok pogled je premozgal človeka v sladkem strepetu, ako so ga srečale oči.

Dostikrat so se odprle velike, rujave duri zavoda in modro oblečeni pari angeljev so se prikazali, lahno so stopali v počasnem sprevodu po Via St. Chiara, včasi proti Travniku, včasi proti ljudskemu parku. Marsikako oko se je zagledalo v tiste nežne cvetove, najrajši pa se je pomudilo na Anici. Hodila je zamišljeno s svojo tovarišico roko v roki, umerjenega koraka in malokdaj ji je zaigral gibek nasmeh na jagodnatih ustnih. Zlasti urno so jo našli afektirani oficirčki z nasproti zavoda stoječe vojašnice. Polna so jih bila vsa okna, kadar so se odprla notredamska vrata.

»Jetzt kommen die Rosen! Die Schöne, die Schöne! — Der Engel!« — so pokašljevali in skušali na vsakojake načine obrniti nase tople, mlade poglede. Metali so doli med pare posetnice, pisemca in šopke pestrih cvetic ... Živa Italijanka se je včasi sklonila po šopek, ozrla se naglo na okno in spet premagala svojo razposajenost z visokostjo ... Čul se je gori smeh, neprijeten: tenak in pretrgan, lasten samo afektiranim tenkopasnežem. Anica se ni ozrla nikdar gori, njenemu ponosu se je studila tista prisiljenost, a baš njenega pogleda so bile oči gori po oknih in po mestu najbolj željne —. Bila je, kakor poje Prešeren:

» ...., lepa ko devica, sloveča Hero, bila je v Abidi;
nedolžnost vnema ji oči in lica,
lepote svoje sama le ne vidi;
Priliznena mladen'čev govorica
je ne napihne, srca ji ne spridi.
Spolnila komaj je šestnajsto leto;
srce mlado ni za noben'ga vneto.«

Doma je bila prijazna in vljudna, ter postrežljiva vsakomur in ženske po dolini je niso mogle prehvaliti. Da je bila tudi dolinski inteligenci dokaj pri srcu, se je najbolj poznalo po tem, ker ni manjkalo v krčmi noben večer nikogar od sodnika doli do dacarja, dokler je bila Anica na počitnicah. Res, da so bili gospodje, razen poštarja, že vsi v »sladkem« jarmu svojih boljših delov, pa kaj nežnega pogledati, tudi ta »sveta« ovira ne ubrani ...

Najrednejši Požirkov gost pa je bil mladi učitelj Svetlič, ki je nekateri čevelj zbrusil iz Podklanca na Grič, pa naj bi bile letele z neba same ognjene krepelice! Tudi ta večer je sedel med družino prav tik Anice in pomagal beliti. Bil je počasen in neroden in hlapca sta si večkrat pomežiknila na skrivnem, opazovaje učiteljevo okornost. Pepca in Minka sta se celo parkrat na ves glas zasmejali in ko mu je tudi Anica očitala nerodnost v mrkem pogledu, bil je v neljubi zadregi. »Nikar se ne mučite, gospod Svetlič«, opomnila je prijazno-šaljivo Požirka.

»Čakajte, saj bo šlo! Vaje manjka!« se je zagovarjal in hitel. Teško mu je bilo, da se ni mogel pokazati Anici spretnega in da se mu je celo brljavi žganjar Vardjan posmehoval v kotu pri svojem geružu.

»Ni kmet kar tako, kakor bi kdo kihnil!« se je zagrohotal prezirljivo Vardjanov sosed Brkec, ki so se mu od obi le pijače že motale oči.

Svetlič ni hotel slišati tega zbadanja, dasi so se ob njem prijetno zabavali gospodje doli koncem sobe. Bil je močan, visok in plečat, da bi bil pijanca lahko z eno roko sunil na cesto, pa premagoval se je, ker ga je bilo sram take surovosti pred Anico, zato je mirno nadaljeval svoje delo.

»Požirek, porajtava pa že jutri, danes nisem več — saj veš, kje je pri Brkcu na Golem če ti ostanem — ostanem dolžan, saj veš!«, se je opotekel, ko je vstal od mize.

»Že prav, že prav, Janez, kaj bi tisto! — Pasja noga, saj ne bo se sodnji dan! Pa jutri, ali pa drugo pot, ali kadargod!« 

»Hee, Vardjan, ali greš, ali še ostaneš? — Jaz pravim, da vstani! Šla bova skupaj, da te ne ostrašijo spet kake kosti — gori — na krišpoti, kot so te na Telovo — opolnoči — ali kdaj že —« opominja Brkec sredi sobe in se ziblje z životom.

»Mene strašilo? — mene, Vardjana, pijančka? — Nikar ne mataj sosed take larefare! ...pasja noga, pa kdaj praviš, da me je strašilo?« se zavzame. »Na Telovo menda — saj so pravile babe po dolini, da potlej nisi pritaknil dva tedna merice k jeziku.« 

»Da bi jih pes opalil, babe klobuštrave!« udari jezno Vardjan po mizi, — o ne, kar še eno merico, Požirek, pa še ne grem, boga mi! —! Babe, čakajte — begme da vas nasolim!—« 

»Pa lahko noč!« je izginil Brkec.

»Lahko noč«, so pozdravljali Požirkovi«.

Vardjan se je preselil s kota na stol, da je obrnil hrbet družini. Z eno roko si je na dolgo podprl glavo, z drugo pa je zdaj in zdaj jezno vdaril ob mizo. Sikal je venomer, ker so ga Brkcove besede zelo razburile. »Jaz — vstrašil! — — Vardjan, stara korenina! Tristo ognjev! — — kdo pa je bil za Radeckim prvi doli na Laškem! pa da bi travske babe ...« Mahnil je z rokama in zadel v pravkar natočeni frakelj, da ga je odneslo v kot in se je ob zidu na drobno razletel.

»Vrag te vzemi!« je siknil še bolj togoten, » ...e, pa drugega natoči, Požirek, saj Vardjan ne tiplje še zadnjih grošev!« 

»Kaj bi to govoril«, ga tolaži mirno Požirek, ko mu prinese drugo merico.

»No, kaj pa misliš ti, Požirek? Ali ti tudi veruješ babam, da me je strašilo gori na križpoti? —« se je zasukal Vardjan po klopi proti družini, ki je bila zamišljena v delo.

»Verjamem?« pomišlja krčmar, »neverjetno baš ni, ne! Na križpoti res rado straši, kar se je gori Ajdič obesil na lipo. Pravijo, da je Pucinko lani vleklo vso pot za kite, dokler ni prišla do Varuha. Vsa bleda in zmršena je planila v hišo, strašno postarana in lasje so ji bili skoro vsi sivi od strahu.«

»Pucinko, praviš? — Baba, pijana je bila!«

» ...no, ali pa Petranovega Ambroža! — Kaj ne, kako je razpraskan pribežal k nam na pepelnično noč?« je spomnila mati Požirka.

»Saj res, saj res! Kar tresel se je, pa tak junak!« potrdi dekla Mica.

»Petranovega Ambroža — — he, he! — Lej ga tiča! — Kako jo zna izbiti! — Strašilo, ja! kaj še! — Tepen je bil, tepen! Tako vam pravim. Podklanci so ga naklestili, ker je stikal po njihovem zelniku. Ubili bi ga, da jim ni odnesel pet! — O ti klobuštra, kako se ti zlaže! Seveda — ker ga je bilo sram povedati, da je bil tepen! He, he!« —

II.[uredi]

»Ne, ne, to se prazne, ljudje božji! Če verjamete, ali pa ne: jaz pa se ne bojim strahu nikjer in tudi na križpoti ne!

Kaj mislite,« se obrne proti gospodom, ki so pustili karte spodaj na mizi in se z zanimanjem primaknili bliže družine in Vardjana, »kaj se mi je pripetilo predlanskim, ko sem bil v Vranjem za grobarja! Bog mi obrni še drugo oko, če bom kaj lagal.

Poleti je bilo in silno vroče. Še ponoči se ni polegla sopara. Bilo je baš okoli Velikega šmarna, ko je umrl tisti stiskač na Špilji — kako so mu že rekli no — fa — farr — zej? nak, malo drugače ...«

»Fahrensberg!« 

»no, no tisti, da! Saj ti ga poznaš dobro, Požirek. Bog mu ne zameri, dobrega ni storil siromaku! Stiskal je, kakor bi čakal sodnjega dne, vsega je imel dosti, pa mu je vendar smrt sedla za vrat.

Za tistega Faroušperkarja sem skopal jamo. Zemlja je bila rušava, zato sem se zaposlil s kopanjem do noči. V vas se mi je tožilo, pa tudi prevroče je bilo ležati v senu, zato sem slekel suknjo, pa sem jo podolgem pogrnil po tleh jame in zaspal.«

»Je bilo vsaj hladno«, se omrdne dvomljivo poštar.« 

»O, še kaj drugega, le poslušajte, res ne lažem!«

Mesec je prisvetil izza zvonika; baš zadnji krajec je bil. V jamo je padla tista svetloba in me predramila. Kmalu nato je odbrenkalo na Vranjem polnoč. Zaspal sem spet, toda kar naenkrat začujem nad sabo zamolklo mrmranje, stresanje teških verig in počasno potrkavanje v zvoniku. Ko se ozrem kvišku, zagledal sem tri visoke prikazni brez glav in vsaka je držala prižgano svečo nad jamo, da mi je kapalo po obleki ...« .

Vsi strme poslušajo. Anica se strahom oklene matere, učitelj jo prime za roko. Ni mu je nocoj odtegnila kakor drugekrati. Vesel je bil, da je Vardjan pravil svojo zgodbo, saj ni bil še nikoli tako srečen, kakor tiste trenotke. Ponos krasotice je vtonil v bojazni. Bila je brez moči, kakor dete.

»O, Vardjan, da bi ne nehal!« je prosil skrivaj Svetlič, drhteč od sreče in blaženosti! Pepca in Minka ste se držali za roki. Debeljača je ležala po tleh v mirnem neredu ... vse oči so gledale Vardjana, kakor okamnele ...

»Nikar se ne bojte, gospodična Anica!« se je junačil učitelj ter jo tesneje prijel za roko, pravzaprav ne radi tega, da bi ji dajal poguma, marveč, da je pojil svoja žejna čustva.

»Ne bo te pojedlo, Ančka, ne, saj še mene ni«, potrdi Vardjan, »le nikar se ne plaši!«.

»Saj res, gospodična! Le nikar se ne bojte; saj smo mi pri vas«, so tolažili gospodje.

»Mene je strah!« vikne z otroškim glaskom.

»Saj si pri meni, ubožica!« jo objame skrbno mati, ter pritisne k sebi, kakor kdaj pred desetimi leti.

Zdaj se je vmirila in Vardjan nadaljuje: »Kaj bo pa to? sem se natihem zavzel ... Nekaj dihov še poslušam tisto godrnjanje, potlej pa se ojunačim in vprašam: »Kdo ste božji?«

»Vardjan, spokori se!« je zamolklo odgovorilo in verige so zarožljale z vso silo ... »Vardjan, Vardjan«, je javkalo vzdihovanje in se pripogibalo.«

»Vardjan je zaspan«, sem zamrmral in se obrnil, da bi zaspal ... Pa spak mi ni dal miru, ampak godlo je še naprej ... in ko je začela leteti name ruša in spreperele kosti, boga mi, takrat mi je pa kri zavrela! ...

Čakaj, čakaj, šment, da vstanem, pa te oplazim s krampom čez pleča, če jih kaj imaš! ... Dvignem se, da bi skočil iz jame, oprem se na motiko in mahom sem bil zunaj. Pa čujte, — žive duše ni bilo več blizu! Zginilo je, kakor kafra ... Ozrl sem se okoli, mesec je svetil, da se je videlo po vsem pokopališču in tam za mrtvašnico so skočila tista zdela čez zid. Še verigo sem čul, ko je zdrčala na senožet ...

Kdo bo šel za njimi! — sem si mislil ... Zadaj v zvoniku pa je še vedno pozvanjalo ... Čakaj, ti mi pa prideš v pest! — Snamem motiki ročaj, pa se splazim previdno za zakristijo pod zvonik. Na oglu malo poškilim po prikazni, ki jo je pod kolena obseval mesec. Glave ni bilo nikjer in tudi rok nisem videl, ker so držale za vrv pod belim ogrinjalom. Toda, ko se je vzdignila vrv in se je vspela roka za njo, privzdignilo se je ogrinjalo precej visoko, da sem natančno razločil — boso moško nogo ... Hej, čakaj no, zapomnil si boš, kdaj si zvonil Vardjanu — si mislim, pa naglo skočim pod zvonik. In primem prikazen za vrat ... Kaj mislite, da se je kaj oglasilo! kar strepetalo je od straha ... Vlečem žabo na mesec, da se raztegne po travi in ko potegnem z nje tisto odelo, kaj misliš, Požirek, koga spoznam? ...Veš — ha ha ha! — veš, tisti tvoj hlapec je bil, ki ti je komate pokradel, pa vajeti razrezal na drobne kosce.« 

»Ha ha ha!« se zagrohoče razočarano vse prek, samo Požirek srkne vmes: »Zadušil bi hudiča, še danes mi je žal za tisto opravo!«

»Kaj boš pa dušil komarja, saj ni bilo več skoro živega v njem! Ko je prišel k sapi, je pokleknil predme in me zabožjovoljo prosil, naj ga izpustim. Kakor paglavec je obljuboval, da ne bo več nikdar, nikdar ... Zatrjeval je, da so ga fantiči siloma s sabo vzeli, da še vedel ni, kam ga peljejo ... pa kaj bi se pregovarjal z Judežem! Lagal je, saj vem, da je lagal, ampak vseeno se mi je smilil in da se mi ni, bogme, da bi bil jezik iztegnil na mestu, taka me je imela! — Pokoncu sem postavil potepuha, brcnil ga skozi vrata in legel sem spet v jamo, pa sem spal v miru do jutra ...

Tako vam je, dragi moji, s strahovi ... Pa blebečejo babe! — Kaj bo baba, ki se boji še boljše sence! — Vardjan pa se ne boji ne hudiča, ne biriča!«

»Dobro jo je pogodil! Bog živi Vardjana!« ploska debeli davčni kontrolor.

»Ta je bila pa dobra«, so ploskali drugi in kimali pritrjevaje, pa prijeli za kozarce in pili.

Družina se je spet lotila dela; tudi Anice ni bilo več strah. Vesela je bila, da je končal žganjar, prav tako, kakor je bil nevoljen učitelj. Roko mu je izmaknila in vedla se je, kakor pred zgodbo. Vardjan se je pomaknil spet v kot, prijel za frakelj in gledal k mizi, kjer je pila gospoda.

III.[uredi]

»Kaj skimavaš, Rus, pij rajši! Eno bomo rekli, kaj?« drega kontrolor, ki bi rad razživil družbo.

»Menda mu pa spet roji po glavi kak gozd. Ti preklicani lesotržci so vedno v špekulacijah, še pri kozarcu!« se pošali davkar. »Pusti, pusti zdaj številke, pa ga obrni — eks!«

»Ali verjamete Vardjanu?« spregovori slednjič Rus in objame z dlanjo kozarec.

»A to mu je rojilo po glavi!« se začudi sodnik, ki je bil suh, kakor bi ga potegnil iz herbarija, s svojim nosljatim glasom. »Kaj boš dvomil Tomaž! Res, ali ne res, to nas vendar ne bo motilo. Stvar je malenkostna in ni nikak problem. Ergo! ...«

»Jaz ne verujem in ne verujem. Zakaj pa bi hiteli pravzaprav hladni mimo malenkosti!« se kapricira Rus. »Jaz sem že od nekdaj detajlist!«

»He, bomo pa zaprisegli Vardjana«, odloči hudomušni kontrolor. »Dacar, prinesi sveče, pa križ, sodnika imamo tu! Alo, Vardjan, le bližje!«

Žganjar v kotu se široko posmehne in zmaje z glavo.

»Zaprisegati ga baš ni treba«; pravi Rus, »kdor ima navado lagati tudi v prisegi laže«.

»Jaz lažem?!« plane pokoncu Vardjan, ki je pazno poslušal vsako besedo. Pijača je govorila v njem, alkohol. »Dobro, kaj stavite, gospodje, da grem nocoj opolnoči ... no, kamor kdo hoče.«

»Na Sleme v mrtvašnico?«  vpraša nezaupljivo Rus.

»Magar. Tema je, pa bom šel. Koliko stavite?«

»Beži, beži, kdo ti bo pa verjel, da si bil res gori! Kdo bo pa šel za tabo?« se smeje neverni lesotržec.

»Ni treba nikomur hoditi za mano ...«

»Seveda, da nas boš še lažje nalagal!« modruje davkar.

»Kaj nalagal! Čakajte no, da izgovorim ... Vi greste lahko ven na hodnik, od tam se vidi naravnost v okno mrtvašnice. Ko bom prišel gori, vnetil bom vžigalico, da se bo okno posvetilo in znali bote, da je Vardjan gori.«

»No, Rus?« dregajo gospodje.

»Prav! Tu je dvajset kron stave!« vrže Rus na mizo bankovec in izprazni kozarce.

»Pri meni pa dobite denar, Vardjan, kadar se vrnete«, pravi kontrolor in vtakne bankovec v žep.

»Samo, če mi ga bodete res dali?« se nasmehne žganjar nezaupno, ker se mu je ta pot zdela premalenkostna, da bi zaslužil toliko stave. Rekel pa vendar ni nič. »Če bo, bo ...« si je mislil.

»Dali — Seveda ga bom dal! Saj vendar nismo otroci!«

»Kajpak, da boš dobil«, potrjuje Požirek. »Gospodje niso umazani!« mu šepne na uho.

»Ampak za en frakljič bodete pa res dali gospodje, ko se vrnem, ali ne?« se pogaja Vardjan, ki še vedno ne verjame, da je stava resna.

»Lej ga!« se togoti Rus, »ali res misliš, da brijem norce! Kar sem, sem stavil; saj me vendar poznaš, kdo sem! Ali sem te opeharil za en vinar, ko si mi prodal gozde? ...«

»No, no, vse pošteno ... vse prav ... torej opolnoči grem na Sleme«.

»Pa saj bo vsak čas polnoč«, momlja sodnik, ko pogleda na uro.

»No, pa grem ... še ta požirek! Čez pol ure bom na Slemenu ...« Vzame palico in zapre duri za sabo.

»Hej, Vardjan, pa kaj straha prinesi sabo!« vpije za njim dacar ...

...

Lepa je Travna dolina. Kdor jo je imel priliko spoznavati, zdela se mu je na prvi pogled dolgočasna in pusta, a kmalu se mu je priklenila k srcu, da bi bilo trpko, ko bi se moral poslavljati od nje.

Res, da se ni videlo iz doline ni kamor v svet, ker so jo obrobljali krog in krog gozdnati griči, toda oko in dušo je dovolj mamila lepota, ki jo je po dolini samej pil pogled. Najbogatejši razgled se je odpiral z Griča ali pa s Slemena, ki sta se zdela spomladi človeku, kakor dva ljubka polotoka, prijazno moleča iz košatih gozdov v morje zelenih poljan Travne doline, ki je v sladkem nemiru valovalo globoko doli od zore v mrak. Stala sta si drug pred drugim tako blizu, da bi ju človek skoro prekoračil. Kadar je oživljal dolino lep, solnčen dan, zdela sta se ti dva prijatelja, drug drugemu podajajoča roki v jutranji pozdrav ... v večerno slovo ... Prek njiju je plavalo šepetanje, je dehtela pesem iz gozda v gozd. Priletel je ptič na Sleme, vstavil se na zidu pokopališča, malo se je ozrl po križih, mirnih in nemih ... pa je strepnil s perutkama in se preselil na Grič. Stokrat je prebrenčala čebela tisto pot, obiskala tožne čase in perigone po gomilah in se vrnila mirno v panj ...

Včasi se je človeka lotila otožnost, ko se je vil po ozkih serpentinah sprevod. Vsakdanje misli so se razkropile in motalo se je krog duše tisto vsiljivo življenje, ki se ga človek tako zelo rad ogiblje ...; glej, nekoč! krsta bo romala po teh ovinkih ... zazvonil bo — žalosten glas se bo razlil po dolini, izgubil se bo v gozdu brez odmeva zdrčala bo ruša — nekaj solz bo orosilo gomilo — morda nobena ... prifrfotal bo ptič — zdrgetal na zidu, privzdignil perutki — in odfrčal ... brez spomina!

Ponosno, bahato se je vspenjala Požirkova hiša nad skromnimi sosedami sredi Griča. Bela je bila, na dva stropa, z rdečo streho in zeleno obrobljenimi okni, da so jo zagledalo oči s slehernega kotička Travne doline. Zadaj proti Slemenu se je oprijemal stene širok hodnik, kamor so se navadno stekle vaške ženske, gledal sprevod, ko se je počasi pomikal na Sleme po tisti žalostni poti, ki jo je bilo od tu lahko natanko pregledati. Sicer si opazil malokdaj živo dušo na hodniku, kvečjem, kadar jo mati Požirka razpenjala po vrveh mokro perilo, da se je na vetru hitreje sušilo, ali pa, če je kdo poklical hlapca doli v hlev.

Semkaj so se preselili ta večer gospodje kmalu ko je odšel Vardjan. Nekaj klasov je Še ležalo neobeljenih po tleh.

»To bomo pa pozneje,« je dejal Požirek. »Zdaj pa pojdimo še mi pogledat, kako bo Vardjan brkljal gori na pokopališču!« Vstali so in odšli za gospodi.

Noč je bila temna, ker so prepregali nebo težki jesenski oblaki in je bil mlaj. Toliko, da se je videlo ped pred sabo —

Učitelj je primaknil stol tik Anice. Na tihem je proslavljal temo, oblake, mlaj in Vardjana, ki se mu ni smilil, ko so ga vsi drugi pomilovali na neprijazni poti. Z Anico sta sedela k sreči sama na enem koncu hodnika, ker se je družina priklopila h gospodom, ki so si znesli stole na nasprotni konec. Anica je najbrž mislila, da sedi še kdo domačih blizu nje, toda ko je čula, da se je ta ali oni oglasil daleč od nje, hotela je zbežati k materi ali k sestrama, a zdelo se ji je to na eni strani nespodobno in prezirljivo napram Svetliču, na drugi strani pa jo je bilo preveč strah, da bi se ganila s stola. Pogrešal ju pa ni nihče, ker so bili vsi zaverovani, kdaj se posveti okno mrtvašnice.

IV.[uredi]

Včasi se je pokazala luč kje na ovinku.

»Je že gori!« se je kdo oglasil.

»Ni še!« so ugovarjali. »Poti išče, ker je tema.«

»Seveda ni še,« je ugovarjal Rus.

»Kje je še mrtvašnica! Saj vendar vidite luč gori v kapeli pri sv. Barbari in mrtvašnica je takoj zraven!« 

»To se spodaj sveti, seveda!« je pritrdil kontrolor.

Svetlič je živel nocoj v raju. Kar je zahajal k Požirkovim in kar živi na božjem svetu, ga ni še obiskala taka sreča, ko ta večer. Vedel je že vnaprej, da se bo Anice polastil tisti strah, ki jo je plašil pred nekaj trenotki — nikogar ni poleg, ki bi iskala oplašena krasotica pri njem zavetja — ni matere, ki bi se je oklenila vsa drgetajoča ... on sam ji bo tolažnik in varuh — kako sladko! —

Vse to si je načrtal lisjak in posrečilo se mu je ... Kadar se je posvetilo na klancu, strepetala je Anica ... Izhlapel je iz nje ponos, za hip je postala otroško vdana in mehka ... Poiskal je njeno roko — ni mu je odtegnila. Še gibali so drobni prstki, kakor bi se hoteli tesno oprijeti ... Vsak gibljej je Svetliča sladko prezonil, da so mu pošle besede in so samo trepetale ustnice ... Za nekaj sekund se je otresla Anica strahu, izmaknila roko in skoro sram jo je bilo ravnokar doživetih trenotkov ... »O, da bi imela toliko poguma, da bi zbežala k materi!« je ihtelo v njej ...

Spet se je posvetilo, nekoliko višje —

»Zdaj je pa že blizu!« je rekel nekdo.

Anice se je lotila znova bojazen — in Svetlič je spet drhtel v sreči, ko je počivala v njegovi levici njena. Osmelil se je celo in ji oklenil desnico krog pasa ... Strasti so divjale v njem, da bi se je oklenil z gigantsko silo in bi je ne izpustil nikoli več . . . toda premagoval se je, silno premagoval in zatajeval strast v rahlih prižemih —

Včasi je komaj čutno premaknil roko gori nad pas, da bi poiskal mlade grudi ... Bile so v cvetju in kipele so v svežosti ... nedotaknjene ... Stresel se je od slasti, da mu je omahnila roka doli na pas in se je ni več upal dvigniti.

Za Slemenom se je oglasila sova v otožnem, neprijaznem glasu, ki se je razpregel zamolklo po dolini. Se gostejši, osornejši oblaki so se valili pod nebo, lezli so nizko, kakor bi se hoteli odpočiti trudni in izmučeni na vrhovih visokih hoj. Včasi je daleč kje zabliskalo ...

Anico je omamilo docela. Glavo je naslonila na učiteljevo laket, gosti lasje so se ji bili razpletli in pali po Svetličevih kolenih. Težko je sopla.

»Kaj vam je, gospodične?« se je nagnil in jo tiho vprašal.

»Strah me je!« je komaj slišno vzdihnila.

»Saj sem jaz pri vas; ne bojte se: varoval bi vas in ko bi bilo tudi treba darovati življenje!« je tiho tolažil, da bi je kdo ne čul na hodniku. Poiskal je lice pod gostim ovojem las, pogladil ga rahlo, komaj čutno in bilo je hladno. Streslo se je včasi telo ... Neskončno se mu je smilila. Razpregel jo pelerino prek nje, tesno jo prižel k sebi — roki sta rahlo objeli grudi, ki so se v teškem dihanju počasi dvigale — —

»Pod svodom ni srečnejšega človeka od mene!« je zatrjevalo v Svetličevi duši. Ustnice so se izgubile v Aničinih laseh in oči se niso več ozrle na Sleme.

»Dolgo ga ni. Nemara nas je opeharil«, zanoslja sodnik.

»Čudno, res; nič več se ne posveti in kmalu bo klical čuvaj v Podklancu »eno«, se nevolji davkar.

»Davno bi moral biti že gori. Napil se je, padel je v grapo, pijanec, pa zaspal, če se ni ubil«, meni kontrolor. Vsi se zagrohočejo ob njegovi opazki.

»Najbrž bo taka!« potrdi Požirek. »Ali pa, če je ni lisjak domov potegnil: saj ni verjel resni stavi« 

»O jaz pa pravim, da ne. Zataknil se je kam, zataknil! Tema in pijanec: pa dobi vsako drevo objem, vsak kamen poljub« se zagrohoče široko zdravnik.

»Siromak — jaz bi ne šla gori za noben denar«, pomiluje mati Požirka.

»Saj je bil bržkone tudi Vardjan te pameti«, zagode nekje dacar in pljune na dvorišče.

V hipu se posveti okno mrtvašnice ...

»Zdaj je pa gori!« zakliče poštar, ki je prvi zapazil luč.« 

»Zdaj pa zdaj!« potrdi kontrolor. »Glej ga no, jaz mu ne bi bil verjel!« 

Svetlič je samo dvignil oči in se spet sklonil nad Anico.

»Ali se res sveti!« ga je boječe vprašala.

»Res, res, gospodična« 

Oklenila se ga je krčevito in toliko, da ni viknila.

»O, ti zlomkovi Vardjan! Za pet ran, pa da ga ni strah?« se čudi Požirka » ...glejte, glejte, kaj neki še klobuštra gori — vedno bolj se sveti okno ...«

»Saj res — nemara si je prižgal tisto luč..« 

» ...tisto luč. ki si svetijo z njo mrtvaki, ko romajo ponoči pred altar k sveti Barbari —— saj pravim? Pijanec pa res nima strahu božjega!« se jezi Požirka.

»Nikar ne čenčaj«, opominja Požirek. »Ženske imate toliko nepotrebnih besed, da se bo Bogu na sodni dan še pamet zmešala, če bo treba res od vsake odgovor dajati ... Kaj bi tista babja strahopetnost! Če bi ne bilo moških na svetu, bi ne imela nobena hiša strehe, nobena cerkev zvonika ...«.

» ...pa nobena ženska greha.« odreže Požirka in odhiti v kuhinjo.

»Ha, ha, ha! Ta je bila pa osoljena!« se zasmejejo na hodniku.

»Kdo bo ženski jezik zavezal!« se zagovarja Požirek.

»Pa kaj še štrama gori! Tista vžigalica pa res dolgo gori«, napeljuje davkar na prejšnji pogovor.

»Časi mu malo manjka. Kadar je pa pijan, pa ga kar obsede tista bolezen, ki jo imajo budi pijancL tista ...« 

»Delirium?«

»Delirum, da —— potem je pa kar za norišnico«, govori Požirek. »Kakšno premoženje pa je imel pred leti! Vse bo zapil, še občina ga bo imela na ramah ...«.

»Še zažgal bo kaj, prismodež«, meni Rus, »vedno bolj se svetijo okna.

»Pravzaprav pa je zdaj konec komedije in mislim, da se vrnimo v sobo. Bo že prišel po denar, če bo hotel!«

»Jaz sem tudi tvoje misli. V »kavarno« jo vdarimo!« svetuje obsežni kontrolor.

»Bravo, v »kavarno!« se odločijo gospodje in zapuste hodnik.« 

»Ti, Požirek, reci no gospej, naj napravi kavo«, naroči Rus.

»Za vse?«  »Seveda!« ...

V kolu pri peči je stala široki okrogla miza, ki so se preselili k njej gospodje, kadar so se naveličali vina. Tu so pili črno kavo, likerje in požirek pristnega domačega žganja. To je torej imenoval šegavi kontrolor »kavarno« in ime se je prijelo.

»Pa si ob desetak, Rus!« se zahihita prav tanko sodnik.

»Vidiš, kdor je Tomaž ... ali ti nisem rekel?«

»No, kaj za denar! Meni je bilo do resnice in ko bi bil stavil tudi stotak! —« ga bahato zavrne Rus.

»Pustimo, pustimo! ... miri zdravnik nervozno.

»Ampak kam sta izginila Svetlič in Anica ...!« natihem opozori kontrolor družbo; da bi ne čuli gori posli, ki so nadaljevali svoje delo.

»Ali ju ni gori?« vpraša zavzeto poštar, ki je sedel prav v kotu.

»A kaj še! Pepca in Minka sta šli spat, samo hlapec in dekli še belijo,« nadaljuje šepetaje in smeje se kontrolor.

»Salabolski fant, prebrisan pa je; dobro jo je pogodil nocoj« ...

»— samo Če ga stari ne ujame!« se zasmeje davkar v pest.

»Ali nista bila na hodniku?« vpraša napol glasno in razburjeno poštar.

»Vrag znaj; meni še na misel nista prišla!« pravi hladno kontrolor.

»Meni tudi ne, meni tudi ...« mrmra ta ali oni.

»Meni se pa zdi, da ti hodi Svetlič v zelje — a?« pogleda porogljivo afektirani sodnik poštarja.

»O tem pač ni govora,« jeclja poštar v zadregi in rdečica mu zajame obraz ... »Prosim te, samo tako neslanih nikar.«

»Nekam zbodljiv si, sudac, nocoj! Prej si se obregnil ob Rusa, zdaj žvečiš v želodcu poštarja ...«

»Pustimo, pustimo!« spet miri zdravnik, » ...mhee! mheeee! ...en požirek slivovke! mhreeee« ... se odkašljuje s čudno surovim glasom.

»Ali še ni Vardjana?« vpraša Požirek, ko prinese kavo na mizo.

»Bog ve, kod blodi. — Po denar bo že prišel!« pravi davkar važno.

»Slivovke, gospod Požirek!« kliče zdravnik »pa še gospo pokličite k mizi ... mheee ...mmrheeee ... he, he, he!«

»Takoj, takoj, gospod zdravnik!«

Posli so dobelili debeljačo in odšli. Požirka se je kmalu prizibala v sobo.

V.[uredi]

»Sem, sem, gospa ... mheee ... v »kavarno«. K meni sedite, da se kaj pomeniva, he, he!« je napravljal stol zdravnik. »... mhemrrr ... no, kam ste pa dejali gospodično Anico.«

»Spat je že šla«, sede Požirka, strah jo je; ubožica je bila vsa bleda. Saj mi še zboli.«

»No, ne bo hudega, mhee, mrrrrrr, mrr ... ženska, kaj pa, ženska, nežna je seveda ... pustimo, pustimo ... mrrrr, mrrr ... Aston, kmalu ji bo treba zbrati moža, jako čedna dekle, he, he, he!«.

»Kje smo se! Ne bodite čudni, gospod zdravnik — še najmanj štiri leta je ne dam od hiše in ko bi jo nevemkdo zasnubil.«

»Šala, šala, mrrrrrr — beseda da besedo,« potreplje Požirko s širokim nasmehom. »Pijmo, pijmo ... en požirek, kaj! ha, ha, ha! Aston, vas živi, gospa!« Pila sta.

Nekaj časa so vsi umolknili, pošle so besede in nihče ni hotel prvi napeljati na pogovor. Bila je tista tišina, ki človeka spravi v veliko zadrego, da ne ve, kam bi položil roke, ki se mu zde odveč, kam bi pogledal in kako bi se obrnil. Dacar si je popravljal dolge, rjave brke, poštar si je trebil zobe, sodnik si je ogledoval prste, kontrolor se je igral z debelo, zlato verižico, Rus je sklenil roki in sukal palca, zdravnik je gladil kozarec, Požirka je prekrižala lakti, Požirek pa se je važno naslonil na peč. Razen sodnika so se bili vsi zagledali nekam na mizo, da se skoro niso premaknile oči. Vse je bilo, kakor onemelo. — Sodnik je v časi zvedavo pogledal poštarja, kakor bi mu hotel očitati: »Ali sem te potipal, ptiček?« Ura je počasi klecala v tistem dolgočasnem taktu in glasu, kakor se čuje samo po krčmah ... Težki koraki so se začuli v veži.

»Zdaj gre« se oglasi Požirek. Zdravnik se je zopet nadležno odkašljal, nekaj mu je bilo na jeziku, pa so se menda prehitro odprla vrata. V sobo stopi Vardjan, brez klobuka, lasje zmršeni in kri mu je curljala prek čela na nos in na tla. Upal je bil, izmučen in je globoko dihal. Ni ga bilo skoro poznati. Vsel se je na klop k peči blizu gospodov.

»Kaj so te naklestili strahovi na Slemenu, da si krvav; prav ti je sirokoustnež! — Pa dolgo so te imeli v pesti ...«, ga draži Požirek. »Jutri bodo pa spet babe govorile, da te je strašilo, če te vidijo, kako si potolčen ...«

»Lahko brijete bebce is mene, ki ne veste, kako in kej«, se jezi Vardjan.

»Kaj se boš grebenčil. Stavo si dobil. Tam pri gospodu imaš dvajset kron ... pa nam povej, kako je bilo!« ga tolaži Rus.

»Hvala lepa, hvala gospodje! Res lep denar.« pravi, ko vtika bankovec v žep, »in pil bom, da se bo kadilo do groba, ampak take — si ne bi več zaželel ...«

»Gospodje ...!?« vpraša zategnjeno Rus. »Ali čujete, da Sleme ni šala?!« 

»Šala —« zategne jezno Vardjan. »Kaj govorite, ko ne veste kaj. Čakajte, da vam povem, kako je bilo!«

»Samo lagati nikar!« opominja Požirek.

»Lagal pa ne bom. Boga mi, vse je istina, kar vam povem« ...

»Čujte, komaj sem našel pokopališče ...« 

»Tako si bil pijan ...« 

»Kdo pravi to! Nič pijan, ampak tema je bila, pa saj sami veste ... Že na prvem ovinku sem bil čisto trezen, kaj šele na vrhu! Stezo sem si moral sproti iskati in srečno sem prišel do vrat mrtvašnice. Prižgem vžigalico, pa jo hitim na tla in se obrnem. Že pri kapelici sem bil, pa mi potegne vrba klobuk z glave. Okrenem se, da bi ga pobral —bože moj — pa zagledam mrtvašnico v plamenu ... Tečem nazaj po stezi, klobuk sem postil pod vrbo. — Jaz, prismuknjenec! Seveda — vžigalico sem vrgel na tla, pa je pri letela v krsto in oblanje v njej se je vnelo. — Sam Bog, da mi je padel klobuk: vse krste z mrtvašnico vred bi bile zgorele —- še zaprli bi me! —

Saj nisem vedel, kje gasiti — čisto ob um sem bil — Brž slečem suknjič, pa ga vržem na plamen v krsto, ki je bila v kotu za ozko, visoko mizo, naloženo z vsakojako šaro. Vrag znaj, kako sem nerodno hitel — prevrni! sem mizo in v hipu sem ležal v krsti ... Ogenj je bil vdušen, toda vžigalice sem izgubil, da si nisem mogel posvetiti ... Vstal bi bil rad, pa nisem mogel. — Zdelo se mi je, da se je posula name mrtvašnica, tako težo sem čutil nad sabo. Potipljem, pa je miza, zgoraj pokrov od krste, zraven svečnik — in sam vrag znaj, kaj se je še nakopičilo ... Da bi bil imel vsaj vžigalice! Najbrž so mi izletele iz žepa, ko sem padel prek mize ... ali pa sem jih izgubil že po pokopališču, ko sem tekel gasit ... Tako se nisem upal ganiti: bal sem se, da me še ne ubije. E, mislim si naposled: nič ne bo; Vardjan ne bo spal nocoj v mrtvašnici, naj bo kar hoče! — Sunem težko breme z vso silo od sebe, pa se počasi skopljem iz krste.«

»No, to je bil prizor!« zanoslja sodnik.

»Vse je bilo križem, kakor v Babilonu. Kamor sem potipal, je ležalo kaj visokega po tleh. Morda sem se plazil pol ure po šari, pa nisem mogel najti vrat. Vse svetnike sem sklical na pomoč, pa nobenega hudiča ni bilo! ... Čudno, da je bila mrtvašnica tako grozno dolga — vse je teklo od mene. — Da bi mi bile prišle vsaj vžigalice pod prste, pa zaman ...

Ej, vendar sem zatipal prag, hvala Bogu in po dolgem, mučnem času vstal. Gospodje, za dvajset kron ne bi rad poskusil še kdaj kaj takega ...

Vrbe tudi več nisem našel ... He, klobuk, te pa jutri najdem — sem si mislil, zdaj pa k Požirku po denar, pa še eno merico ...

No, denar sem že dobil, hvala vam, gospoda! Ti, Požirek, pa pritresi še eno merico, ampak najboljšega, ki ga imaš v hiši!«

»Bravo, bravo, Vardjan!« so ploskali gospodje.

»Kar en četrt mu ga nalij! Jaz plačam!« naroča poštar. »Nam pa prinesi steklenico konjaka!« Pili so še ...

Vardjan si je brisal kri s cela, klel mrtvašnico, oblanje in vžigalico ter godrnjal: »Zdaj pa klepetajte, babe! Vardjan se ne boji ne hudiča ne biriča ...« Počasi ga je spet opajala pijača — —

Svetlič pa je napisal tisti večer v dnevnik med drugim: » ... prvi poljub torej iz njenih usten in zato se imam zahvaliti edinole žganjarju Vardjanu! ...«