Za srečo drugih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za srečo drugih
S. J.
Izdano: Slovenski narod 11. maj 1904 (37/107), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Z nekako mrzlično naglostjo je pisal Zdenko Trnovski pismo svoji izvoljenki. Že delj časa sem je namreč opazoval na njej nekako izpremembo, izpremembo, ki zanj ravno ni obetala bogve kaj dobrega. Zapazil je, da so njeni sprejemi hladnejši, da tudi njen govor ni več tako ljubezniv, kakor sicer ...

Vse to ga je vznemirjalo in skušal je na primeren način to tudi njej v pismu razodeti.

Zdenko Trnovski je bil mehke narave, eden izmed onih, kateri raje molče trpe, kakor da bi koga žalili, eden izmed onih, ki so pripravljeni žrtvovati vse svoje življenje za srečo drugih.

Sicer ni bil naš Zdenko sentimentalen idealist, hrepeneč po ne dosežljivih ciljih, temuč jako realen z razmerami računajoč, toda vkljub temu je bil toliko plemenitega mišljenja, da se je lahko imenoval dober.

Njegova izvoljenka Milena Rendičeva je bila pa še napol otrok, komaj da je začela spoznavati svet.

Sama je Zdenku pri neki priliki zaupala, da je pred njim že enega ljubila, enega, kateri pa njene ljubezni ni povračeval v oni meri, kakor bi njena idealna ljubezen zaslužila. Razdružila sta se — s krvavečim srcem, če ne on, pa vsaj ona — gotovo ... Toda, česa polagoma ne ozdravi mladost in čas? Tudi ona ga je pozabila in zlasti od onega časa, ko je začela občevati z Zdenkom in natančneje spoznavati njegovo dušo.

Toda vkljub temu, da je ljubila sedaj Zdenka, vleklo jo je vendar vedno nekako hrepenenje — pač moč prve dekliške ljubezni — tja k njemu, k nekdanjemu ljubimcu. Zdeli so se ji prošli dnevi nekaj toplega, nekaj pomladansko gorkega, obsevanega od solnca prve ljubezni. Zdelo se ji je mnogokrat, da bi za en hip nekdanje sreče, če bi se le povrnila, lahko darovala vso svojo sedanjo. Pač je vladala pri njej še moč in spomin prve ljubezni, ker je premalo časa preteklo, odkar se je razdrla njena prva ljubimska zveza.

Tudi sedaj, ob času, ko se godi naša povest, so je zopet polastilo njene duše ono hrepenenje. Bil je temu vzrok Vilko sam — tako se je namreč imenoval njen prvi ljubimec. Zopet se je začel za njo zanimati in to zanimanje je postalo za Zdenka usodepolno. Spoznal je kmalu, da se je Milena ohladila, vendar je tiho trpel; ko pa slednjič ni mogel prenašati svojega gorja, ji je sklenil pisati.

V pismu jo je prosil pojasnila radi njene neumevne hladnosti in ji takoj tudi pristavil svoje slutnje; pisal ji je, da se je morda zopet obnovila njena stara ljubezen in ji med drugim omenil:

»Ne očitam Ti ničesar. Srcu se — žalibog — ne da zapovedavati. Ako ga ljubiš, odstopim jaz rad ... Saj za srečo drugih, zlasti pa za Tvojo srečo, darujem rad vso svojo, če tudi sam umrem ... Prosim Te, da mi v kratkem odgovoriš in vse pojasniš ...«

Res mu ni bilo treba čakati dolgo časa; kajti v njej se je vršil preobrat hitro, jako hitro. Zdenko, kateri je tako požrtvovalno odstopil od svoje ljubezni, je pač pri tem imel brezdvomno tudi sebičen namen, češ, ko bo videla mojo nesebičnost, bo izprevidela, da sem dober in me zopet ljubila.

Toda ona si je stvar razlagala drugače: »Če sam odstopa, potem mu pač ne bo težko, ako ga pustim. Lepo sicer ni, toda on sam pravi, da se srcu ne da zapovedovati.«

No, in ona je naredila odločilen korak.

II.[uredi]

Nekega dne sta ostala ona in Zdenko slučajno sama v sobi. On jo je ravno vprašal, zakaj da mu ne odgovori, na kar mu ona reče: »Zdenko, hotela sem ustno stvar rešiti. Vi imate prav. Oprostite mi in pozabite me ...«

Zazdelo se je Zdenku v tem hipu, da se je stresel svet pod njegovimi nogami, oči so mu odpovedale, uho in sluh, stal je tam pred Mileno, kakor kip, nem, bled, molčeč in nekaj hipov ni spravil glasu od sebe ...

Ko si pa nekoliko opomore, pravi s tresočim glasom: »Milena, vi veste, kako da sem vas ljubil. Sedaj ko vas nimam več, mi je vzeto tudi življenje — veselje do življenja«. —

Prihod tretje osebe je pretrgal daljši razgovor. Zdenko se je kmalu poslovil. —

Za njega so se začeli sedaj dnevi trpljenja, dnevi teme in duševnih bojev. Kakor kamen težko je čutil svoje srce, vendar ga je zabolelo včasih tako silno tam pri srcu, da je skoro zakričal.

Včasi so mu solze olajšale trpljenje, toda kadar niti teh ni bilo, tedaj pa mu je bilo še hujše. Vse izgubljeno, vse uničeno, vse, vse. Res, da ni imel dosti nade, da bi postala kdaj Milena njegova, toda upanje je vendar imel in to ga je spodbujalo pri delu. Sedaj ni imel ničesar več, — bil je pahnjen iz vrhunca sreče v peklo nesreče. Učenje je zanemarjal, hrepenel po samoti, živ umiral.

Mnogokrat je premišljeval, kam da naj se sedaj obrne. Študiral je namreč profesuro, da bi postal tem prej sam svoj, sedaj pa ga je mikalo odpovedati se svetu sploh in se pri živem telesu vkovati v verige, od katerih se ne loči potem več. Postati je hotel — duhovnik.

Nekaj skrivnostno groznega je ležalo v tej odpovedi in to ga je mikalo. Dasiravno ni veliko več veroval, vendar se mu je zdelo, da bi lahko živel tudi v tem stanu srečno. Kakšne da so njegove misli, pa ljudje itak ne bodo vedeli.

In kar je nameraval je tudi storil. Vstopil je v oddaljen jezuitski samostan, rekoč si, da tam še najlažje živi samoten ...

In ona — tudi Vilka ni poročila. Poleg drugih razmer ji je to odsvetovalo najbolj lastno srce. Zdelo se ji je, da je nekdanjega Vilka pač ljubila, da ga še sedaj ljubi, takega kot je bil nekdaj, toda tega Vilka, kateri je sedaj, tako predrugačanega pa sploh ljubiti ne more. In v teh časih je mnogokrat mislila na Zdenka, ki se je za njeno srečo žrtvoval, mnogokrat se je spomnila njegovih besed v pismu: »Saj za srečo drugih, zlasti pa za Tvojo srečo, darujem rad svojo ...«

In zdel se ji je nekako vzvišen in spomin na njega ji je ostal svet. Ni se čutila srečne in zadovoljne, vedno je nečesar pogrešal ...

Burni valovi življenja so tudi njo vrgli v naročje nekemu višjemu uradniku, kateri je bil iz glavnega mesta; sicer vobče ni bil napačen mož, nje pa ni razumel. Toda ona ni čutila nobenega nagnjenja k njemu, mogoče celo simpatije ne. A udala se je prigovarjanju domačih, češ, ljubiti tako ne bom mogla več.

III.[uredi]

V glavnem mestu je bil napovedan misijon. Imeli so ga jezuiti oddaljenega samostana, kjer je bil tudi naš Zdenko Trnovski, sedaj pater Edvard.

Vdal se je v svojo usodo. Zdelo se mu je, da samostanski človek potrebuje le notranje zadovoljnosti, katera prihaja od izpolnovanja dolžnosti in potem je človek srečen, vsaj toliko srečen, kolikor more človek sploh biti.

Na Mileno je pozabil popolnoma, ne pa na svojo prevaro, na izgubo svojih idealov, — svoje duše. Za njo ni nikdar poizvedoval, saj tudi prilike ni imel za to, ampak ostal je vedno ločen od sveta — v celici, katero je zapustil le takrat, ko so ga klicale dolžnosti. Bil je dober govornik in priljubljen izpovednik ...

Tudi sem na misijon v glavno mesto je prišel, pa radi male bolehnosti ni propovedoval, ampak le izpovedoval ... Tako sedi nekega večera v izpovednici. Skoro se je že naveličal poslušati vedno eno in isto, samo obtoževanje, kajti na vsak greh je imel vedno isti nauk ponoviti. Že nekako gnusno se mu je zdelo to delo, toda pomagati se ni dalo.

Ko odpre tako zopet linico, zagleda ob svitu bližnje električne luči lice mlade dame, katera je klečala pred njim kot pred izpovednikom. Kakor vsakega, tako je tudi to pogledal v obraz le za hip, potem pa poslušal njeno obtožbo. Toda slika njenega obraza mu ni šla iz misli. Videl je že enkrat ta obraz; in zdaj se je hipoma spomnil, to je bila — Milena. Vsa kri mu je zaplula k srcu, zdelo se mu je, da se vse okrog njega podira, začutil je neko slabost, katero je vendar takoj premagala njegova eneržija, in poslušal je dalje.

Ona ga seveda ni spoznala. V temi je sedel in se sploh v obraz tako izpremenil, da bi ga tudi na prostem ne spoznala. Seveda ona niti slutila ni, da je njen nekdanji ljubimec sedaj njen izpovednik.

Ko je zbral pater Edvard svoje misli je ravno slišal, ko mu je dama pripovedovala, da njeno zakonsko življenje ni srečno ... »Sicer«, se je glasila obtožba, »sem mu v obnašanju vedno zvesta, toda v mislih grešim mnogokrat. Zdi se mi, da bi morala raztrgati te vezi, ki me vežejo na moža, ki ga ne ljubim, in najrajša bi to tudi storila« ...

Ko konča, izpregovori on in ji da nekoliko navodil, a z ozirom na zgoraj navedene besede ji reče z nekoliko zatajenim glasom: »Gospa, vi imate gotovo otroke?«

»Da!«

»Vidite«, meni on, v nekaki omotici, kajti popolnoma se vendar ni mogel premagovati, videč njo pred sabo, »ljubezen do teh naj vam prepoveduje takšne misli; kaj bi bilo z deco, ako jo — vi — skrbna mati — zapustite. Ostali bodo nesrečne sirote. In vaš mož, ki vas gotovo spoštuje in ljubi, bo tudi nesrečen. Ne storite tega, žrtvujte se! Tudi za drugih srečo naj se človek žrtvuje ...«

Bil je ves ta čas z obrazom k njej obrnjen; in tudi ona je že premotrila poteze njegovega obraza, vendar njegove sličnosti ni mogla dognati. Toda ko ji je rekel zadnje besede, tedaj se je hipoma spomnila, da je te besede že enkrat čula iz drugih ust, in v istem hipu je tudi spoznala svojega izpovednika. Stopile so ji pred oči ure njune ljubezni, sreče in polastilo se je je neizmerno hrepenenje po nekdanji sreči. Hipoma se je v njej zbudila zadušena ljubezen do tega moža, ki je za njeno navidezno srečo žrtvoval celo svoje življenje. In zganila se je, obledela, ustne so ji zatrepetale. Tudi on je videl, da ga je spoznala, izprevidel je, da je nepremišljeno govoril zadnji stavek ... Tudi on je obmolknil. Nastala je hipoma pavza, potem je pa izpregovorila ona: »Zdenko« ...

In on! Kako je vplivala nanj ta edina beseda! Zazdelo se mu je, da zopet čuje ljubezni polni njen glasek, da se mu sedaj pa sedaj ovijejo njene nežne roke krog vratu in da začuti poljub njenih usten ... a le za hip.

Potem se pa strezne, rekoč: »Da jaz sem. Oprostite, da se vam nisem takoj začetkoma že dal spoznati, a mislil sem, da me vi ne spoznate. Zbogom — iščite si drugod miru, jaz vam ga nisem vreden in vam ga ne moren dati ...«

Dalje ni mogel. Ona se je počasi vzdignila, bleda, a on je zaprl linico in obsedel dolgo, dolgo časa ... Potem je pa hipoma odšel iz izpovednice ...

Drugi dan zjutraj pa so našli v župnišču, kjer so imeli jezuiti svoje sobe, patra Edvarda mrtvega.

Rekli so, da ga je zadel mrtvoud. Natančnega o njegovi smrti ni zvedel nihče, vse je nekako tajinstveno molčalo ...