Za srečo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za srečo. Povest.
Fr. Malograjski
Izdano: Amerikanski Slovenec 45/114, 45/129, 45/130, 45/131, 45/132, 45/133, 45/134, 45/135, 45/136, 45/137, 45/138, 45/139, 45/140, 45/141, 45/142, 45/142, 45/144, 45/145, 45/146, 45/147, 45/148, 45/149, 45/150, 45/151, 45/152, 45/153, 45/154 (1936)
Viri: dLib 114, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Dobre tri tedne po tistem je hodila Tončika v Novem Jorku po neki lepi široki ulici, kakoršnih ima to mesto v svojem novem delu premnogo. Bila je vesela in zadovoljna. Kako ne? Saj jo je bila doletela večja sreča, nego je pričakovala.

Že na ladiji, na kateri se je vozila od Brazilije proti Severni Ameriki, se je bila seznanila s prijazno gospo, ki jo je povabila, da naj poskusi pri njej službovati. Sprejela je ponudbo in ni se kesala. Imela je ravno tako dobro plačilo, kakor v Braziliji in komaj polovico tistega dela, ki ga je morala opravljati tamkaj. Razen tega je bila gospa tako ljubezniva da ji je s početka dala vsak dan po dve, tri ure prostosti, da si je lahko ogledala mesto, ki jo je jako zanimalo.

Tisti dan si je bila šla ogledovat cerkev Sv. Patrika, ki je izmed vseh štiri sto šestintridesetih cerkva, s katerimi se ponaša to mesto, najlepša in največja. Ogledala si jo je od znotraj in od zunaj in ni se mogla načuditi krasoti, ki se je odpirala tu njenim očem. Najbolj pa se je čudila obema, iz belega mramora zgrajenima, po sto metrov visokima zvonikoma. Da je kaj takega mogoče, bi si poprej ne bila. mislila!

Dolgo se je bila zamudila pri tej veličastni stavbi, zdaj pa je hitela še vsa prevzeta od tega, kar je videla, proti domu. Kar trči s človekom vkup, ki ji je bil fcnan. Oba ostrmita, toda on je bil skoro še bolj iznenaden nego ona, tako da je morala izpregovoriti ona najprej:

“Ali si, ali nisi? ...”

“Ho-ho, menda sem! ...”

“O seveda si; po smehu te spoznam, da si! Samo zdi se mi, da si vzrastel še od tistih dob, ko sem te videla zadnjič ...”

“He-he, ali misliš? ... Pa nisem! Shujšal sem, shujšal, pa se ti vidim večji!”

“Saj bo menda res tako! Shujšal si, pa še precej! Ti ni torej zaleglo dosti tisto.”

Tončikine besede so zvenele rezko, zaničljivo, očitajoče. Komar pa se je naredil, kakor da ni čul njene opazke, in je začel:

“To je mesto, ho-ho, kaj? ... Hiše, višje, kakor če bi postavil tri zvonike naše cerkve drug vrh drugega! ... Ho-ho-ho, poglej, ali vidiš tam hišo z desetimi nadstropji? ... Pa sem videl še višje! ... Tako mesto se že izplača pogledati, kaj? ... Ni mi žal, da sem prišel semkaj! ...”

“Je pa drugim morda bolj žal!” pripomni Tončika, hoteč napeljati govorico tako, da bi ga vprašala lahko, kam je dejal denar, ki so mu ga bili dali drugi spraviti.

Toda on je preslišal tudi te njene besede in nadaljeval:

“Poglej, Tončika, te ravne ulice! ... Ho-ho, kakor po vrvici gre vse! ... In si li videla železnico nad strehami? ... Kaj? Ptiči ti Amerikanci, ali ni res? ... Presneti ptiči!”

Zdaj pa je bilo Tončiki dovolj, in reče mu naravnost:

“Ti Komar, govoriva rajši o nečem drugem. Kar je videti lepega v tem mestu, si že še ogledam, ker mislim ostati nekaj časa tukaj.”

“Kaj? ... Tukaj misliš ostati?”

“Da, tukaj, in zato ni treba, da bi mi ti razkazoval to in ono. Rajši mi povej, kaj je s tistim denarjem? ...”

Komar zardi in reče:

“He, he, s katerim denarjem? ...”

“No s tistim, ki si ga bil pobral onim, pa si potem izginil z njim.”

“Oh, tisti denar je bil moja nesreča!... He-he, verjemi, da res! ... Ukraden mi je bil denar od onih, pa še moj zraven! Vraga, to ni majhna reč! ... Toliko, da nisem skočil v morje, he-he! Pokazati se nisem upal več in nisem vedel, kaj naj storim! Nazadnje se me usmili tisti Majsler in mi posodi toliko denarja, da sem šel naprej, seveda z drugo ladijo nego vi. In delal sem v tovarni, he-he, pomisli, jaz, ki doma vendar nekaj premorem, delal sem v tovarni, kakor kak navaden berač, da sem si prislužil toliko, kolikor treba, da se prepeljem zopet domu ... He-he ... Kaj? ... Ali ni to hudo? ...”

Tončika ni vedela, bi li verjela ali ne. Na besede njegove ni dala dosti, toda na obrazu mu je pač brala, da se mu ni godilo dobro. Navzlic temu pa ni čutila toliko usmiljenja z njim, da bi mu bila prizanašala:

“Le gledi,” mu reče, “da tisti denar kmalu vkup spraviš!... Samo ti si kriv, da so oni siromaki, in da se ne morejo izviti krvoloku iz rok, ki jih je kupil, da mu delajo zdaj kakor pravi sužnji ali živina!”

“Torej si samo ti tukaj?” vpraša Komar hlastno, in obraz se mu razjasni.

“Samo jaz, ki sem bila tako pametna, da se ti nisem dala premotiti in sem svoj denar hranila sama! Toda ne misli, da so oni izgubljeni na večno! Blaž in France sploh ne vem, kje sta. Mislim, da sta naletela malo bolje, nego mi drugi. Na vsak način pa bo enkrat stopil ta ali oni pred te in bo zahteval, kar je njegovo! ... Misli na to! ...”

“Ho-ho, tako, tako ...!” je mrmral Komar najprej po tihem, kakor sam zase, potem pa glasneje in glasneje. To, kar mu je povedala zdaj Tončika, se je ujemalo popolnoma s tem, kar mu je pravil nekdaj Majsler. Opomore si naglo iz zadrege, v katero so ga bile spravile njene besede, in čisto nič se ni bal njene grožnje. Kakor hitro je zvedel, da je ona sama, in da so drugi še tam, kamor so jih bili spravili agentje, mu je postalo lahko v srcu. Postal je vesel in v jednomer se je krohotal po svoji stari navadi.

“Le smejaj se!” pripomni Tončika nekoliko razdražena, “a to ti rečem, nazaj pridejo vsi, in če jih imam jaz odkupiti s svojim zaslužkom!”

“Ho-ho ... Kdo se smeje? ... Jaz se nič ne smejem ... Ho-ho ... vraga! ... Taka je torej? ... Naj pes vzame to Ameriko ... Kaj? ...”

“Zakaj si pa zapeljeval ljudi in jim prigovarjal toliko, da najj gredo z doma? Marsikdo bi ne bil šel, če bi ne bil pomagal ti tistemu Majslerju! ... Saj si si skoro pete zbrusil, tako si letal tisti čas od jednega do drugega! ...

“Kaj sem jaz vedel, kako je? ... Kdo pa je mislil, da bo tako, he-he-he? ... Za Pustovega Franceta torej ne veš, kje je?”

“Ne!”

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen].

Vnel se je hud boj, a v tem, ko so se drugi borili, ni vedel Tonček storiti nič boljega, nego da je posegel po svojo harmoniko, raztegnil meh ter zaigral zopet tisto svojo:

O Ježeš, Marija,
Francozje gredo —
Naj gredo, naj gredo,
saj se jih ne bojimo!

Vse ostrmi na hip, najbolj pa divjaki zunaj, na katere so imeli menda ubrani glasovi harmonike tako moč, da so obstali kakor odreveneli. Pregnali so jih zdaj brez težave ter zapodili v beg.

Ko je bil nastal mir in se je bil polegel nekoliko strah, se obrne čevljar, kateri se je Tončku poprej tako znan zdel, k njemu ter mu reče v slovenskem jeziku:

“To so ti bili lepi Francozi to!”

Izrekši te besede, pa odpre strmeč usta. In tudi Tonček zazija. Nekaj trenutkov gledata drug drugega, potem pa vzklikneta oba hkratu:

“L-luka!” ... “Tonček!”

Ko bi bil Luka že prej kako besedo izpregovoril, bi ga bil Tonček precej spoznal že po njegovem mogočnem votlem glasu, tako pa ga ni mogel, kajti po zunanjosti se je bil jako, jako izpremenil. Luki pa seveda tudi ni hodilo na misel, da bi se Goričevski Tonček izprehajal po Braziliji in igral na harmoniko, zato se prej ni zmenil dosti zanj.

Ko si opomoreta od prvega začudenja, podasta si prav krepko desnici, in še Tonček, katerega ni kmalu razmajalo kaj, ni mogel prikriti svojega veselja na tem, da se je sešel tako nenadoma z znanem in nekdanjim svojim dobrim prijateljem.

V tem pa, ko sta se ta dva veselila, je bil zunaj glasen jok in stok. Mnoga rodbina je bila izgubila vsled nepričakovanega napada divjih Botokudov jednega ali drugega svojih ljudij. Vsega vkup je bilo devetnajst rusinskih naseljencev ubitih in bolj ali manj ranjenih, dočim so pustili Botokudi samo dvanajst mrtvecev in ranjencev na mestu.

Tudi Tonček in Luka se podasta čez nekoliko časa ven, da bi natančneje ogledala nesrečo, a Tončka so zanimala v prvi vrsti naga trupla divjakov.

“Kake peštalencije pa so vendar to?” vpraša Luketa. “Saj to ni človeku podobno! Poglej no, kako kožo imajo! Ali niso taki, kakor bi bili iz bakra? Pa tisti šop, ki ga imaje sredi obrite glave!”

Izrekši, prime jednega mrtvih Botokudov za tisti šop, na katerega je bil ravnokar pokazal, ter ga privzdigne od tal, hoteč si ga bolje ogledati. Ko ga pogleda v obraz, vpraša zopet Luketa:

“Ti, kaj pa ima to v ušesih in pa v spodnji ustnici? Ali je videl človek kdaj že kaj takega?”

“Ti meniš tista lesena kolesa, kaj ne?” odvrne Luka.

“I seveda! ... Vrabca, kako pa si spravijo to noter? — No, takih ljudij pa tudi še nisem videl!”

“Mislim, da ne! Jaz pa že!”

“A ti že ...?” se začudi Tonček. “Kje pa se drži ta rod?”

“O jaz bi ti vedel marsikaj povedati o teh grdobah,” odvrne Luka. “Živijo ti ne ravno daleč od tu po dolinah. Pravijo, da jih ni več dosti, k večjemu kakih pet tisoč, pa jih je še to preveč! Že otrokom šestih ali sedmih let prebodejo spodnjo ustno in obe ušesi, potem jim pa začnejo vlagati v prerezo okrogel les, čim dalje debelejši, dokler niso luknje raztegnjene tako, da obsegajo tako veliko kolo, kakor ga vidiš pri teh v ustnah in v ušesih!”

“Potem pa imajo to za lepo, ali kali? ...”

“Za lepo, za lepo!”

“I pa to jim mora grozno doli vleči ušesa in ustno. Takov kos lesa, to ni majhna reč!”

“Ne! Tisto ne! Ta les je silno lahek, bolj nego probka, iz katere se delajo zamaški.”

“To morajo imeti še čudne navade ti ljudje!”

“Ne vem! Toliko sem slišal, da jedo marsikaj, kar bi tebi in meni ne dišalo posebno, tako med drugimi tudi kače. Na jednem mestu ne ostanejo nikoli dolgo, a kjer se ustavijo, oni si napravijo vendar koče iz palmovih listov. Sicer pa so neki taki med njimi, ki hodijo v jednomer od jednega kraja do drugega.”

“Torej so to nekaki cigani. In kakor je v Braziliji vse hujše, nego pri nas doma, tako so pa še cigani!”

“Hudi pa so, hudi, ti zlodeji?” potrdi Luka. “Kadar se jih loti veselje do klanja, pa ti planejo na belce ter jih more brez usmiljenja. No zato pa tudi nje pobijajo,- kolikor se da! Vem, da jih bojo še preganjali, ko se to zve! ...”

“Jednega takega bi človek s seboj vzel domu,” nadaljuje Tonček, ki je bil postal popolnoma zoper svojo navado jako zgovoren. “To bi ga gledali, kaj, pri nas doma? ...”

“Za strašilo v koruzo bi ga bilo dobro postaviti! Vem, da bi se nobena vrana ne upala blizu!”

“O še kdo drug ne!” potrdi Tonček in se obrne zopet proti hiši, rekoč: “Nagledal sem se ga, pojdiva noter, da se pomeniva še kaj drugega!

Dočim so domačini ostali še zunaj in pomagali sosedom spravljati na stran mrliče, sedela sta Luka in Tonček v koči tako mirno, kakor bi se ne bilo nič dogodilo, in kakor bi jima ne bilo še pred kratkim šlo za življenje.

“Kaj pa delaš vendar tukaj?” vpraša po kratkem vpremolku Tonček Luketa.

“To tudi jaz tebe vprašam!” odvrne Luka.

“Ti si prej prišel v Brazilijo, zato pa tudi prej odgovori!”

“Kaj delam ...?” odvrne Luka. “Saj si menda videl, kaj sem delal, ko si stopil v hišo.”

“No, to že! Pa jaz sem slišal praviti, da si v nekem mestu!”

“Bil sem, pa nisem več! V mestu je še slabejše kakor tukaj med kmeti!”

“Pa da se ti godi dobro!” sem tudi slišal.

“Se mi je, pa se mi več ne!”

“Potem sva jednaka! Meni se je tudi že dobro godilo, ampak doma, tukaj v Braziliji še ne.”

“Saj zaslužiš dosti s harmoniko!”

“Nekaj časa sem že, pa še ni dolgo tega, kar mi je šla jako trda. Toda jaz sem — zaspan!”

Tončku se kmalu ni več ljubilo govoriti. Spomnil se je, da bi moral Luketu povedati, da so njegovi ljudje v Braziliji. To pa bi bilo povzročilo preveč izpraševanja, in po noči je Tonček najrajši spal. Odložil je torej to za dragi dan. Luka je zahteval, da naj mu vsaj še pove, kako je prišel semkaj, toda Tonček se zlekne po klopi in odgovori zevaje:

“Drugikrat, drugikrat, zdaj sem zaspan A-a-a ...” Na Luketovo nadaljno; vprašanje, kako je pri njem doma, pa niti odgovora ni dal več.

ŠESTNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Ko se je Tonček drugo jutro vzbudil, je bil Luka že pri delu. Sedel je tam, kjer včeraj, in ukvarjal se Je istotako, kakor prejšnji dan, s starimi čevlji.

Tonček se sklonil počasi po koncu, se nasloni z obema rokama ob klop in gleda precej dolgo časa na Luketa, ki je bil obrnjen tako, da mu je kazal hrbet. Večkrat zmaje z glavo, kakor bi nečesa ne mogel razumeti, potem pa se oglasi in reče:

“Ti, Luka!... Stare škarpe bi bil pa tudi doma lahko krpal! ... Ali misliš, da ne? ...”

“Tebi pa tudi ni bilo treba s svojo harmoniko semkaj!” odvrne Luka malo nevoljen.

“Kaj se ve!” reče Tonček. “Morda bo moja harmonika tudi še tebi hodila prav!”

“Meni? ... Saj še igrati ne znam!”

“Vem, da ne! Ti znaš krpati škornje, pa semena si znal prodajati včasi tudi, kolikor se vem še spominjati. To je vse, kar si ti kdaj znal! Na harmoniko igrati pa ni kar tako, veš ...”

“I zato pa tudi ne vem, kaj imam jaz opraviti s tisto tvojo staro, razvlečeno harmoniko! Saj je še ravno tista, kakor si jo imel takrat, ko sem bil še jaz doma!”

“Ravno tista, ravno tista!” potrdi Tonček, “ali razvlečena še ni! Glas ima še tak, kakor cerkvene orgle. Pa tudi če bi ga ne imela! ... Za te bi še zmeraj dovolj dobro pela! Sicer se pa jaz ne bom pregovarjal dolgo s teboj. Če češ, pojdi z menoj, če ne, pa pusti!”

Luka se ozre počasi okoli, pa pogleda in vpraša:

“S teboj naj grem? ... Kam?”

“Boš že videl, kam! ... Kesal se ne boš, če greš, to dobro vem!”

“Ali imaš kaj okroglega?”

“Nekaj že! Zaslužilo se bo pa tudi še kaj: Samo peti mi boš moral pomagati!”

“I zakaj pa ne? Glasu mi ne manjka, in ono o Francozih znam še iz prejšnjih časov, le poslušaj ...”

In Luka odpre usta ter zapoje s svojim bobnečim glasom, da so se prestrašili vsi, ki so bili v hiši, kajti mislili so, da je prišel ob pamet. Tonček pa stopi k njemu, mu zamaši z dlanjo usta in reče:

“Hudirja, molči, če ne, se podere še hiša nad nami!”

“Kaj? Ali ne znam mari?” vpraša Luka ponosno.

“Še preveč!” odvrne Tonček. “Toda zdaj pojdi!”

“Kaj pa čem s temi svojimi rečmi, s šili, dreto, bisago ? ... Ali naj pustim vse to tukaj?”

“A-a, tega pa vendar ne!” odvrne Tonček. “Morda ti še to kdaj prav pride! Boljše je, da obesiš bisago čez svoje rame, nego da bi se ti obesil popolnoma name. Veš, preveč se ne smeš zanašati na druge! Dokler bo moja harmonika redila oba, ti ne bo treba krpati usnja, to ti obljubim. Če pa bi prišlo kdaj kako drugače — in mogoče je vse — boš moral pa zopet prijeti za šilo. Sicer pa, če dragim ne boš šival, boš pa meni in sebi, saj jaz bom itak kmalu bos.”

Luka ni ugovarjal, ampak je storil, kakor mu je svetoval godec. Ljudje, pri katerih je delal, ga niso pustili nič radi, ker bi bili imeli še obilo opravila zanj, toda ustavljati ga tudi niso mogli. In tako sta šla, Luka z bisago, Tonček pa s harmoniko, ter popevala, kmalu z večjim, kmalu z manjšim gmotnim uspehom.

“Malo bolj kratek čas je že, ko sva dva,” reče Tonček potoma Luki, “toda tvojega petja ne bom prenašal dolgo. Oglušil bom, če mi boš še nekaj časa trobil ob moje uho. To ni človeško! ... Zdaj še le vem, zakaj je tako imeniten čevljarski bas!”

“Ha-ha-ha!” se zasmeje orjaški Luka, da se je stresla zemlja pod njim. “Torej še le zdaj veš to? ... Vidiš, na kaj človek vse pride v Braziliji! ... Sicer pa sem imel že doma ravno tak glas, kakor ga imam tukaj, samo peti mi ni bilo treba nikoli, kakor morem revež zdaj!”

Naša potnika sta bila zavila po raznih: ovinkih kar nevede proti strani, odkoder je bil prišel Tonček, in bila sta že delj časa zopet v državi Sao Paulo, ne da bi slutila kaj o tem. Po daljšem potovanju prideta do precej velike naselbine po imenu Espirito santo. Tista leži ob izvirku vode Rio parana-panema, ki se izliva v reko Parana. Poskušala sta tudi tukaj svojo srečo, kakor že v vsakem kraju, v katerega sta bila prišla. Toda ljudje niso bili tukaj za njuno umetnost nič kaj vneti, kajti darovi, ki sta jih dobivala, so bili jako pičli in neznatni.

Nevoljno se podasta venkaj iz kraja. Tonček se je rotil, da ne zaigra tem ljudem nobene več, tudi če bi ga na kolenih prosili. Ko pa prideta kmalu nato do neke žage, na kateri je delalo veliko ljudij, je bil Tonček že pozabil na svoje besede.

“Morda bo tukaj kaj bolje,” reče in vzame harmoniko v roke. Ko je bil Tonček; odigral najprej neko poskočnico, zapojeta oba s spremljevanjem harmonike še neko narodno slovensko pesem.

Dočim pa se za samo godbo nihče ni prav zmenil, stopi zdaj k njima naglo mlad človek, velike postave, ki je bil videti nekak nadzornik in zapovednik na žagi, ter ju nagovori po slovensko:

“Odkod sta pa vidva?”

Oba ostrmita, in Tonček pripomni:

“Hudirja vendar, saj je menda že vsa Brazilija slovenska!”

“Zaradi tega menda še ne, če smo trije Slovenci skupaj!” odvrne oni in se zasmeje. “Vidva sta s Kranjskega, to se vama pozna na govora.”

“S Kranjskega, s “Kranjskega!” potrdi Tonček. “Tam nekje na Dolenjskem sva doma ... In ti?”

“Jaz sem pa iz Podkraja nad Vipavo, če vesta, kje je to.”

“Jaz dobro!” odgovori Tonček. “Hodil sem že tam. Pri Jurčku v Podkraju se je včasi dobro pilo in jelo.”

“No in ravno Jurčkov sem jaz! ... Glejte, no glejte, kako se včasi snidejo rojaki! Jako sem vesel, da vaju je k meni zaneslo naključje. Danes ostaneta pri meni, če se vama nikamor ne mudi ...”

“Meni nikamor,” reče Tonček.

“Meni pa še manj,” pristavi Luka, ki je bil jako nestanoviten človek in mu tudi to potovanje s Tončkom že ni ugajalo več posebno.

Jurčkov ju popelje v hišo, kjer je tujca tudi žena njegova sprejela jako prijazno. Kmalu so imeli raznih jedil in tudi pijače na mizi. Tonček in Luka sta pometala s, krožnikov, da ju je bilo veselje gledati. Ker je bila tudi gospodinja s Kranjskega doma in bila napravila jedi prav tako, kakor je navada pri nas, jima je vse izredno dišalo, tem bolj, ker jima je jed vzbujala tudi še spomine na lepše dni.

“Vam se godi, kakor je videti, prav dobro?” vpraša Tonček Jurčkovega.

“Hvala Bogu, zadovoljen sem!”

“Ali imate še kaj znancev v obližju.”

“V obližju ravno ne! ... Ampak imam tudi brata še tukaj v Braziliji. On ima s kavo opraviti, s kavo.”

“Pa kako se mu godi?”

“Tudi dobro!”

“Kaj, s kavo imeti opraviti, pa se mu godi dobro? ... Ne, tega pa ne verjamem !” reče Tonček. “Kaj se pravi, obdelovati kavo, to vem jaz dobro, kajti opravljal sem tisto delo dolgo, pa si ga ne želim nikoli več. U-u ... kava! že besede same ne morem slišati več!”

“To je pač tako, kakor človek zadene!” ugovarja Jurčkov. “Svojemu bratu sem službo jaz preskrbel, in zdaj je nadzornik v kavovih nasadih ter ima prav dobro plačilo.”

“Vidva morata biti iz posebno srečne rodbine, ker jaz ne bi svetoval nobenemu več, da naj gre v Brazilijo iskat sreče,” pripomni Tonček, kateremu vse to nikakor ni šlo v glavo.

“Tudi jaz bi morda tega ne storil, akoravno sem, kakor sem že omenil, za svojo osebo prav zadovoljen. Tukaj je res mnogo odvisno od sreče! Malokdo najde to, kar je pričakoval. Na negotovo naj bi nihče ne hodil semkaj ... Z mojim bratom je bilo drugače, ker sem bil že jaz tukaj! Pisal sem mu, naj pride za menoj, in ko je prišel, sem mu šel lepo naproti ter mu poskrbel vse potrebno.”

“Pa so tudi taki ljudje,” pripomni Tonček in pogleda pomenljivo Luketa, “ki pisarijo domu lažniva pisma; ljudje, ki trdijo, da se jim godi tukaj dobro, pa ni vse nič res. Jaz poznam nekatere, ki so zabredli vsled takih pisem v veliko nesrečo.”

“Taki ljudje, ki poročajo domu neresnico, nimajo vesti,” reče Jurčkov.

“Jaz tudi pravim, da ne!” pritrdi Tonček. “Toda takega človeka imava midva tukaj le poleg sebe! ...”

Bodisi, da je bila Tončka razgrela pijača, bodisi, da mu je bil spomin na to, kar je bil prestal, vzbudil srd v srcu, hkratu je bil postal razjarjen.

Luka, ki je dobro vedel, da merijo Tončkove besede nanj, pripomni:

“Jaz nisem vendar nobenega semkaj zvabil!”

“Kaj ...? Nobenega ...? — Kaj pa tvoja žena in otroci, tvoja sestra, tvoja svaka in mi drugi...? Ali nismo mi mar nihče?”

“Kaj, moja žena tukaj?” vzklikne Luka. “In ti mi ne črhneš nobene besede, ko hodiva že toliko časa skupaj!”

Zdaj se loti pa Luke jeza. Skloni se po koncu in vzdigne svojo velikansko koščeno dlan, kakor bi hotel pripeljati Tončku zaušnico. Ta pa mu reče:

“Nikar! Prevelika je tvoja dlan za moje suho lice. Sicer pa zaslužiš ti prej kaj takega, nego jaz!”

Luki omahne roka. Hipoma mu napolnijo srce mehkejši čuti, in solze se mu ulijejo po licih. Bil je lahkomiseln, a brezčutnega srca vendar ni imel. S tresočim glasom vikne:

“Moja žena, praviš, da je tukaj? In zakaj si molčal tako dolgo? Zakaj mi nisi precej povedal tega?”

“Zato, ker sem vedel, da bi bil ti precej silil, in ker ti nisem hotel težiti srca, predno bi se bil prepričal, da moreš kaj storiti za one reveže. In pa mene tudi nič ni prav kaj mikalo, da bi te bil spravljal tja. že zdaj, ko se mi še ni prav zacelil hrbet od udarcev, s katerimi so me obkladali tamkaj. Počasi bi te bil že pripeljal do tja, toda. to ti že zdaj povem, da prav tja ne pojdem jaz nikdar, ampak te počakam kje v okolici! Saj vem, kako plačilo bi prejel zato, da sem jo pobrisal.”

Tonček razloži nato vse, kako so se bili odpravili z doma, kaj jih je doletelo na morju, in kakemu trinogu so prišli v pesti.

Ko je Luka slišal, da mu je umrl sinček, in kaj sta mu prestala žena in hčerka, razjokal se je znova in ihtel je kakor otrok. Očitala mu je vest, da je on zakrivil to nesrečo.

“No, zdaj mi le nikar ne tuli,” mu reče Tonček, “kajti ti nimaš takega glasu, kakor drugi ljudje, in če te že ni moči poslušati, ako poješ, te je še manj mogoče, ako jokaš! Kar je, to je! Tu ne pomaga nobeno javkanje več!”

“V katerem kraju pa so oni?” vpraša Jurčkov.

“Tam blizu kraja Rio Novo,” odgovori Tonček. “Tistemu pošten jako viču pa, ki jih ima v sužnosti, je Manoelo Damasio ime. Da bi ga šent, tega krvoloka!”

“Rio Novo ni tako daleč od tukaj, in ime Manoelo Damasio mi je tudi znano,” reče Jurčkov. “To je znan lopov ... Kako so mogli vendar zadeti tako slabo! ... In pa da si ne znajo pomagati! Seveda, nevednost, nevednost, ta našim ljudem tudi veliko škodi! Zakaj ima pa Avstrija po Braziliji svoje konzule?”

“Konzule?” vpraša Tonček. “Kak spak pa je to, konzul? ... Te besede še svoj živi dan nisem slišal! ...”

“Po vseh važnejših mestih v Braziliji,” pojasnjuje Jurčkov, “imajo evropske države, in tako tudi Avstrija, svoje zastopnike, kateri imajo gledati na to, da se njih rojakom ne godijo krivice. Ko bi tega ne bilo, ehe, potem bi bilo slabo za naše ljudi! Marsikdo bi ostal suženj vse svoje življenje!”

“Pa kje je kak tak konzul?” vprašuje Tonček dalje.

“V Sv. Pavlu je že jeden, to dobro vem!”

“Kaj hudmana! ... Saj tam smo bili, predno smo prišli k tistemu Manoelu, ki naj ga bes lopi!”

“Tja bo treba torej iti, če potrebuje kdo pomoči!”

“Toda okoli gospode jaz ne hodim rad,” pripomni Tonček ter začne zmajevati z glavo, kakor bi hotel reči, da ne bo nič iz tega.

“Jaz sem slišal že večkrat, da so to jako prijazni gospodje,” odvrne Jurčkov, “ki prav radi vsakemu pomagajo, če se mu res godi krivica, in mu v sili preskrbijo tudi denar, da se vrne v domovino.”

“Oh, potem pa le k njemu!” vzklikne Luka in skoči po koncu, hoteč kar oditi. Tudi Tonček se vzdigne počasi. Toda dobri njun rojak ju je pregovoril, da sta ostala še čez noč pri njem. Drugi dan pa jima je pokazal pravo pot proti kraju Rio Novo ter ju natanko poučil, kako naj hodita, da prideta do onih revežev, ki so vzdihovali na fazendi trdosrčnega brazilijanskega. mogotca, od tam pa v Sv. Pavel do avstrijskega konzula.

* * *

Nekega večera po končanem delu so sedeli Mica, Metka, Janez, Jakob in Čampa kakor po navadi skupaj ter se pomenkovali o Luki, o godcu, o Blažu in Francetu in o Tončiki, katera že dolgo ni bila nič pisala.

Najmanj je govoril kakor vselej Čampa. A če je bil prej iz navade molčeč in vedno sam v se utopljen, je bil zdaj še drug vzrok za to, da se mu ni ljubilo dosti govoriti. Bil je že delj časa bolan. Gnal se je preveč pri delu, in ker niti potem še ni hotel odjenjati, ko je čutil že bolezen v sebi, je slabel od dne do dne bolj. Bil je čuden človek ta Čampa. On ni bil v navadnem pomenu besede priden, temveč gnala ga je neka strast, da se je trudil brez oddihljaja. Dala mu ni kri, da bi bil včasi počival ali vsaj delal tako, kakor je bilo primerno njegovim telesnim močem.

Pazniki so prišli kmalu na to, kakega človeka imajo pred seboj. Toda ne, da bi bili zadovoljni, ker je delal za dva, in bi ga bili pustili pri miru, so se še norčevali iz njega ter so ga nalašč priganjali, da naj hiti, kakor bi niti tega ne storil, kar drugi store. In Čampa je bil res tako nespameten, da je napenjal še bolj svoje moči. Delali so z njim, kakor z ubogo konjsko paro, ki jo priganjajo tako dolgo, da se zgrudi in obleži.

Njegovi rojaki so ga opominjali večkrat, naj pazi vendar na svoje zdravje, a ni jih poslušal. Trpel je s čudovito vdanostjo ter neprestano hvalil Boga.

Tudi ta večer, ko so imeli drugi svoje razgovore, je vzkliknil večkrat, ne da bi se bilo dalo spraviti kako v zvezo s tem, kar so govorili oni: “Čast in hvala bodi Bogu!”

Brez dvojbe je imel sam zase svoja razmišljevanja, katera je sem ter tja pretrgal z onim vzklikom.

Drugi so bili tega že navajeni in se niso dali motiti po njem. Razpravljali so to in ono ter ugibali, se li bodo še kdaj sešli z znanci, ki so se bili ločili od njih, in ali jim bo dano, še kdaj gledati svoj ljubi domači kraj ali ne.

Posebnega upanja niso imeli ne v jednem, ne v drugem oziru. Celo Janez, ki je bil sicer tako vročekrven in je imel v prejšnjih časih toliko samozavesti, je bil zdaj tih in potrt. Tudi Jakob, ki se je posebno rad skliceval na svoj pogum, je bil ponižen in molčeč od tistih dob, ko se je bil ponesrečil beg. Bil se je menda vendarle prepričal, da je govoriti mnogo lažje nego delati, in da širokoustenje ne hasni dosti.

Hoteli so že iti spat, ko se hkratu prikaže pri lini — kajti pravih oken pri šupi, v kateri so stanovali, niso imeli — človeška postava. Vsi se prestrašijo, tem bolj, ko vpraša nepričakovani gost z votlim glasom:

“Ali ste tukaj?”

Najbolj se je prestrašila Mica, kateri se je takoj zdelo, da je to glas njenega moža, in ki je mislila, da se je prikazal ob tej pozni uri duh njegov.

Nekaj časa ni nikdo vedel, kaj bi rekel ali storil, in še le, ko se oni zopet oglasi in reče: “Jaz sem, Luka! Nikar me ne pustite čakati tukaj, da me kdo ne zapazi!” se zavejo ter mu gredo hitro odpirat.

Ko je bil notri, prižgo luč, in Luka objame najprej ženo in hčerko, potem pa stisne krepko vsem drugim desnico.

Mici so lile curkoma solze iz očij. Kolikokrat je sklepala, da ga bo pošteno oštela, kadar pride z njim skupaj, zdaj pa ga je samo vprašala:

“Zakaj si nas zvabil semkaj? ... Dosti smo trpeli ...”

“Ne bodi huda!” prosi Luka. “Saj veš, malo lahkomiseln sem zmeraj bil in nikdar nisem dosti preudarjal, kaj lahko pride iz tega ali onega ... Tistikrat se mi je tudi še precej dobro godilo, ko sem pisal ono pismo ... Pa še nekaj je bilo vzrok, da sem te vabil semkaj. Rad bi te bil že videl, zato sem pisal tako! Da bi bil šel jaz domu, zato sem imel še premalo zasluženega. Če bi bil pa tebe prosil, da mi pošlji denarja, vem, da bi mi ga ne bila, ker bi ga ne bila imela. Zato sem si mislil, naj proda doma, kar ima, in naj pride še ona semkaj! ... Upal sem, da se nam potem vsem skupaj obrne na bolje... Pa se bo tudi! ... Boš videla! Delal bom poslej pridno, in Bog nam že pomore.”

“No, kar molči, saj ti ne očitam! Samo da te vidim še enkrat! Toda otrok ... Lukec ...”


“Vem, vem!” reče Luka, in tudi on si obriše solzo.

“In kdo ti je povedal?

“Goričevski Tonček ...”

“Kaj, Tonček? ... Ali je še živ?” vzkliknejo vsi.

“Živ, živ!” potrdi Luka. “Ni daleč v stran odtod, a sem ni hotel priti, ker se je bal, da bi ga ne prijeli in pridržali. On mi je povedal, kam moram iti, da vas dobim, in tudi vse druge stvari mi je pojasnil. Znano mi je, kaka nesreča vas je zadela, in zdaj grem s Tončkom v Sv. Pavel do avstrijskega konzula, da mu naznaniva, kako ravnajo tukaj z vami, ter vas rešiva iz te sužnosti.”

Naši reveži še niso umeli prav, na kak način jih hočeta Luka in Tonček rešiti, vendar se je polotila radost njih src.— Luka jim nato še razloži, kako se je sešel s Tončkom, in kako sta v Espiritu santu naletela na rojaka, ki jima je povedal, kje dobita pomoči sebi in zanje ...

Bile so to prevesele novice za nje vse! Le malo prej, predno se je začelo daniti, se je poslovil Luka od svojih, zagotavljajoč jih, da se kmalu zopet vrne.

SEDEMNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Dne 15. listopada 1889. leta je bil storil konec brazilijanskemu cesarstvu. Dolgo prej se je že kuhalo in pripravljalo nekaj; močneje in močneje so se pojavljala nasprotstva. proti cesarstvu, dokler se ni naposled še vojska izneverila svojemu cesarju ter ga primorala, da se je odpovedal prestolu.

Don Pedro je odložil žezlo in cesarsko krono ter odplul v Evropo, a na mesto cesarstva je stopila ljudovlada.

S tem pa ni bilo še prepirov konec, kajti cesarstvo je imelo še mnogo prijateljev, ki se z ljudovlado niso mogli sprijazniti ter so izkušali, da bi privedli zopet prejšnje razmere do veljave. Od tistih časov sem je v Braziliji sploh zmeraj vrelo, in tudi nova vlada se je imela neprenehoma boriti z raznimi neprilikami.

Jako nevaren nasprotnik je bil nastal ljudovladi še pred nedolgim v osebi Antonija Conselheira. Rojen v Bahiji (Baiji), je bil iz početka poljedelec, a pozneje je začutil v svojih prsih drug poklic.

Razmere, ki so bile nastale za časa ljudovlade, in ki res niso bile vzgledne, mu niso ugajale. Izprevidel je bil, da se od tistih dob, odkar je bila ljudovlada izpodrinila cesarstvo, razne hudobije in zlobnosti le še bolj množe, in naposled se je prepričal, da se obrne marsikaj na bolje, zlasti tudi v gospodarskem oziru, ako se dosedanji vladi izpodbijejo tla in se ustvari zopet samovladna država. Začel je torej proti vladi boj in s svojo ognjevito zgovornostjo in svojo navdušujočo besedo je privabil k sebi kmalu lepo krdelo ljudij, ki so se ogrevali za njegove nazore in so bili tudi pripravljeni, boriti se za nje.

Razkrit, z vihrajočimi lasmi in vihrajočo brado, zavit v dolgo višnjevo haljo, je korakal Antonio Conselheiro na čelu svojega krdela, katero je naraščalo bolj in bolj. Na njegovem obrazu se je bralo in iz vsega njegovega vedenja se je posnemalo, kako je vnet za svoje nazore, in kako je prepričan, da se poteguje za dobro stvar. Kamor je prišel, povsod je dobil novih zaveznikov, in kmalu je zaslovelo njegovo ime daleč na okoli.

Vlada države Bahije je spoznala hitro, da so njene moči preslabe, da bi mogla ukrotiti tega upornika, in obrnila se je na zvezno vlado v Rio de Janeiro za pomoč.

Ta je res poslala nekoliko tisoč vojakov pod poveljstvom generala Moreira Cezarja proti četam Antonija Conselheira. Obe sovražni vojski sta se bližali baš tedaj druga drugi, ko sta bila Blaž in France na begu, in Blaž je bil padel v oblast Conselheirovih čet, dočim so bili Franceta zajeli vojaki generala Moreira. Oba so imeli za ovaduha, in nekaj časa jima je šlo obema za življenje, dokler se niso prepričali na jedni kakor na drugi strani, da ta sumnja ni bila opravičena. A dasi jima niso prizadeli nič hudega, ju vendar niso izpustili, temveč so ju silili pridružiti se njih četi. In tako se je zgodilo, da je bil Blaž v vojski Antonija Conselheira, France pa v vojski brazilijanske zvezne vlade, ne da bi bila vedela drug o drugem kaj. Drugega jima prav za prav tudi ni kazalo ni, nego stopiti v vojsko. Bila sta na vo jskovnih tleh, in kamor bi se bila obrnila, bi bila v nevarnosti, da ju zadene kaka nezgoda. Kajti ako bi se bili vojski spoprijeli in bi ju v tem zalotili, bi ne bil nihče popraševal, kdo sta, in kai hočeta tukaj, ampak ravnali bi bili z njimo, kakor s sovražnikom. Ker sta bila brez vseh pripomočkov, se jima Je razen tega nudila zdaj tudi prilika, da si kaj prislužita. Vse to je bilo vzrok, da sta se še s precej lahkim srcem odločila za svoj nevarni posel. Upala sta pri tem pač oba, da ju ne zadene sovražna krogla, in da se kmalu zopet iznebita te službe, za katero sta se mogla ogrevati tem manj, ker niti vedela nista, za kak boj tu gre.

Sicer pa je bil že zadnji čas, da sta bila prišla do ljudij in do poštene hrane. Obema so pešale že moči, in dolgo bi ne bila več vzdržala tako. Ko sta bila čez dolgo Časa zopet sita, sta gledala s precej mirnim srcem v prihodnjost. Bila sta oba prepričana, da se jima ne zgodi nič hudega. Samo to je bilo obema jako hudo, da sta bila ločena, in da nista vedela drug za drugega. Blažu je bilo popolnoma neznano, kje je bil ostal France, a ta, ki je videl, kako so bili obsuli Blaža, se je zopet bal, da bi se Blažu ne bilo zgodilo kaj hujšega, nego se je njemu.

Akoravno sta bili obe vojski jako blizu vkup, vendar cela dva dni ni prišlo do boja. Obe vojski sta ostrezali, kakor bi se jima kar nič ne ljubilo spoprijeti se. Naposled pa je vendarle počila prva puška, ki je dala takorekoč znamenje za bitko. Vladne kakor ustaške čete so se pomikale ob robu gozda druga proti drugi, kakor bi se bale za varstvo, ki bi ga v sili nudil gozd. Čim bliže pa sta si prihajali vojski, tem resnejša je postajala stvar.

Francetu je bilo čudno pri srcu, ko mu je prižvižgala prva krogla mimo ušesa, in še bolj, ko se je zvrnil ob njegovi strani prvi tovariš, zadet od svinčenke. Misel mu šine pri tem v glavo, kako pride prav za prav on do tega, da strelja tu na ljudi, in da izpostavlja ob jednem lastni život smrtni nevarnosti. Saj ni vedel, niti s kom, niti zoper koga se bojuje, in čim dalje neumneje se mu je zdelo to bojevanje.

“Ko bi bili ti okoli mene vojaki našega cesarja, oni tam-le pa kaki Lahi, Prusi ali Turki,” reče sam pri sebi, “da, potem bi se že boril človek, a tako — —.” In začel se je pomikati počasi proti gozdu. Toda tudi drugim se je poznalo, da jim bojevanje ne gre od srca. Vladne čete so bile večinoma sestavljene iz najetih ljudij, kateri so prijeli za puško samo radi zaslužka, ki so ga pri tem imeli.

Ker pa plača ni bila kdo ve kako velika, se tudi nikomor ni ljubilo, posebno napenjati svojih močij. Sicer pa so bili vsi ti vojaki tudi taki, da se Bog usmili! To je bila prava zmes skupaj: ljudje iz najrazličnejših krajev in pripadniki raznih narodov. Tu je stal belokožec poleg pristnega črnca ali mešanca; tam zopet mladenič, ki je imel komaj deška leta za sabo, poleg osivelega starca, ali pa raven, krepek mož poleg grbaste pokveke. Kdor je sploh mogel držati puško v roki, je bil lahko vojak.

O vojaškem redu pri teh ljudeh ni bilo ne duha, ne sluha, in na sovražni strani v tem ozira ni bilo nič bolje. Tudi tam so bili skupaj sami pritepenci, a neko prednost so vendarle imele te čete pred vladnimi. Bili so podžgani po ognjevitih besedah svojega vodnika, ki jih je v jednomer navduševal ter jim govoril na srce, naj se borijo hrabro zoper ono vlado, ki je pokazala svojo nesposobnost s tem, da so se za njenega časa bolj in bolj širile razuzdanost, popačenost in gospodarski propadek. Ti ljudje, na ta način razvneti, so se borili za neko načelo, dočim vladnih čet ni vodila v boj nikaka jednotna misel. Zato so se borili oni z nekako vnemo in navdušenjem, ti pa s popolno ravnodušnostjo in le v toliko, kolikor je šlo vsakemu za lastno kožo.

Posledice tega so se pokazale kmalu tudi pri tem spopadu. Vladne čete so se začele umikati ter iskati zavetišča v goščavi; toda nasprotniki so prodirali srdito za njimi. Razstoj med obema vojskama je postajal manjši in manjši. Strel pušek je pojemal, in pričel se je boj e bajoneti in meči. Zdaj seveda, ko je moral vsak posebej braniti sam sebe, so začeli postajati tudi vladni boritelji srditeji, a bilo je že prepozno. Ustaške čete so zmagovale na vseh straneh, in ko je celo poveljnik vladne vojske, general Moreira, padel smrtno ranjen, so se začeli vladni bojevniki razgubljati. Tu je pobegnil jeden oddelek, tam zopet drugi, in kmalu se ni moglo govoriti več o vladni vojski.

France se je bil precej, ko je bil dospel v gozd, umaknil z mesta, kjer je divjal boj.

“Le dajte se sami. če hočete,” je rekel; “jaz ne vem, zakaj bi se!”

In mahnil jo je lepo proti strani, kjer se mu po njegovem mnenju ni bilo treba bati nobene nevarnosti. Že je mislil, da je popolnoma na varnem, ko zašumi v grmu pred njim in precej na to vidi, kako se je dvignilo puškino kopito nad njegovo glavo. Ob jednem pa začuje glas:

“To je vendar enkrat en človek, ki je vreden, da ga ubijem, saj drugo je bila itak sama golazen!”

France pogleda svojega nasprotnika nekoliko natančneje in vzklikne, glasno smejoč se:

“Ha-ha, Blaž, ti si?”

Blaž pa se ni zmenil čisto nič za ta pozdrav, ampak je vihtel še dalje čisto resno svojo puško nad Francetovo glavo, rekoč:

“Ti si zdaj moj sovražnik, in po tebi bo. Obljubil sem, da ubijem vsakega, ki bi bil zoper nas, in ti si bil pri mojih nasprotnikih!”

“Beži no, beži!” reče France in se začne umikati. Blaž pa je pritiskal za njim. Bila se ga je lotila neka razposajenost, menda iz samega veselja, da se je stvar iztekla tako po sreči.

“Ali si neumen, ali kaj ti je?” reče France, ki se je bil začel res že bati, da je Blaž ob pamet.

“Nič! Brani se, če se hočeš, če ne, te pobijem takoj,” odvrne Blaž.

“No, če se hočeš na vsak način, se pa dajva!” vzklikne France smeje se ter vzdigne tudi sam puško kvišku. Butnila sta na vso moč s puškinimi kopiti skupaj, tako da so se jima obema pretresle roke.

“Tako, zdaj pa mir!” reče Blaž. “Zdaj sem se prepričal, da bi se znal vojskovati tudi ti, če bi se hotel, pa se menda nisi hotel kakor jaz ne. Kaj se bom jaz pretepaval s temi brazilijanskimi razcapanci! Saj nisem neumen in nisem!”

“A torej si jo tudi ti popihal v stran od tam, kjer so se mesarili?” se zasmeje France.

“Kajpak, da sem jo! I kako pa si prišel ti k onim?”

“Kako? ... Ravno tako, kakor ti k nasprotnikom! Jedni so zajeli tebe, drugi pa mene!”

“Ha-ha-ha, to je bilo nekaj, kaj? ... Kaj človek vsega ne doživi? ... Ali so dali tebi kaj denarja?”

“So, štirinpetdeset milreisov. To je plača za štirinajst dnij. Petdeset jih imam še, štiri sem pa porabil ta dva dni.”

“No, jaz imam pa petinštirideset milreisov. Tudi mene so plačali za štirinajst dnij, a mislim, da je denar pošteno zaslužen že zdaj, kajti izpostavljati se taki nevarnosti, to ni kar si bodi. Če človek ni prisiljen ne gre za noben denar v vojsko!”

“Jaz tudi mislim, da ne,” pripomni France. “Denar pridrživa z lahko vestjo. Sicer pa jaz tudi ne vem, komu bi ga vrnil. Naš general je padel, drugi so pa pobegnili!”

“Lepi ljudje ste bili ondi vkup, res!” reče Blaž. “Jaz mislim, da bi vas bil jaz sam pregnal vse, kolikor vas je bilo, če bi se vas bil lotil. Samo malo poteptati je bilo treba z nogami, pa bi bili pokazali pete in hrbet.”

“No, le nikar se ne bahaj!” odvrne France. “Tudi na vaš strani ni bilo videti nič poštenega.”

“Ne, ne!” potrdi Blaž. “Smo pa mi pri nas doma na Kranjskem že vse drugi ljudje, mar ni res?”

“No, jaz tudi mislim! Toda, kaj začneva zdaj?”

“Le molči!” pripomni Blaž. “Denarja imava zdaj za silo, in to je glavna stvar! Jaz sem vse natanko pozvedel, kako in kaj. Moraš pomisliti, da nisva kdo ve kako daleč strani od Bahije, to je od mesta, kjer se je bila ustavila ladija z nami sem grede. Oj, meni se zdi, kakor da sva že doma! Malo treba potrpeti še, da se ta vojska razvleče, potem pa greva naprej. Ti, ki so zmagali, bodo gotovo preganjali premagane, in tako bova imela kmalu prosto pot.”

In res se je zgodilo, kakor je domneval Blaž. Ustaške čete so izkušale zmago izkoristiti in so krepko pritiskale za bežečo vladno vojsko, tako da je bila na kraju, kjer so se pred kratkim borili, kmalu vse tiho in mrtvo, in Blaž in France sta se brez strahu lahko podala iz svojega zavetišča.

* * *

Bilo je kakih deset dnij po tistem zjutraj. Blaž se je bil ravnokar prebudil iz spanja. Ko se ozre proti Francetu, in ko vidi, da. ta tudi že čuje, ga vpraša: “No, kaj praviš ti k temu, da sva zdaj v Bahiji?”

“Boga hvalim, da je tako!” odvrne France.

“In kako si spal?” vpraša zopet Blaž.

“Tako dobro, da ti ne morem povedati. Jaz se počutim sploh tako izvrstno, kakor morda še nikdar ne v svojem življenju!”

“To pride odtod,” pripomni Blaž, “ker se ti je godilo toliko časa slabo, pa se ti je obrnilo na bolje. Če se godi človeku zmeraj dobro, ne čuti tega. Slabo in dobro se mora menjati, potem ve človek ceniti, kaj je dobro.”

“Menda res,” pritrdi France. “Kaj sem vedel jaz prej, kaj je prostost? A zdaj ko sem bil toliko časa takorekoč priklenjen, zdaj se mi zdi presneto prijetno, da se smem gibati, kakor mi je ljubo in drago.”

“Kaj? Zdaj nama je kakor ptičku, če se mu odpre kletka!”

“Meni že! Samo če bi imel človek še peroti! To bi zletel jaz zdaj pod nebo, potem pa naprej, naprej ...”

“O vem!” se zasmeje Blaž. “Najprej pod nebo, potem pa tja daleč po strani noter do kraja, kjer sedi pri oknu in šiva, pa. toči morda solze — Grilova Lojzika ...”

“Eh, da!” vzdihne France. “Lepo bi bilo, če bi šlo to tako; a kaj hočemo, ko pa ne gre. Še nekaj časa bo preteklo, kaj, predno bodeva doma?”

“O še, še! V tem imaš prav! Na pot se še ne moreva podati, za to imava premalo denarja.”

“Pa kaj misliš storiti zdaj, Blaž?”

“Kaj mislim storiti? To vem zdaj še ravno tako malo kakor ti! Menim pa, da bi bilo najbolje, ogledati si pred vsem nekoliko mesto. Zadosti dolgo sva se klatila po puščavah, zato se nama bo prileglo, če stopiva malo med ljudi ...”

Oblečeta se nato in odpravita venkaj.

Mesto Bahija, ki ima dve sto petdeset do tri sto tisoč prebivalcev, med katerimi je kaka šestinka belih, pet šestink na mulatov in črncev, leži ob obronku velike gorske planote na vzhodnem obrežju zatoka “Vseh svetnikov”. V ta zatok se izliva več dokaj mogočnih rek. Pogled z morja na mesto je jako krasen. Isto se deli V spodnje in zgornje mesto. Spodnje mesto obstoji iz jedne same dolge, od severa proti jugu razprostirajoče se ceste. V tem delu mesta se nahajajo največje prodajalnice in največje shrambe za razno amerikansko in evropsko blago ter razna druga znamenita poslopja, zlasti tudi dve cerkvi, katerih jedna je zgrajena iz samih štirivoglatih, iz Evrope čez morje pripeljanih kamenov.

Zgornje mesto ima jako velike in lepe ceste, visoke kamenite hiše in kakih trideset cerkva, izmed katerih je najlepša jezuitska, ki je zdaj ob jednem stolna cerkev.

Blaž in France sta hodila počasi od ulice do ulice ter pazno motrila vse, kar jima je stopalo pred oči. Vedla sta se kakor nekdaj v Bremenu in postajala povsod, kjer ju je kaj zanimalo, ne meneč se mnogo za to, je li komu prav ali ne. Pri tem sta izrekla kar na glas svojo sodbo o vsem, kar sta videla, in zdelo se jima je tem manj potrebno, govoriti po tihem, ker sta mislila, da ju itak nihče ne razume.

Tako sta bila prišla počasi iz zgornjega v spodnji del mesta. Pri neki prodajalnici, v kateri so bile izložene posebno lepe stvari, se ustavita ter opozarjata drug drugega, s prstom kažoč na to in ono reč. Pri tem niti ne zapazita, da se je vstopil poleg njiju človek, ki je hodil že nekaj časa za njima ter vlekel za ušesa njune besede. Hkratu ju nagovori, sicer ne po slovensko, vendar tako, da sta ga lahko razumela, kajti bil je Slovak. Revež je bil sam in ni nikogar imel, s komer bi bil govoril, zato pa je izkušal se pridružiti Blažu in Francetu, katerega je mimogrede slišal govoriti v jeziku, ki se mu je zdel v teh tujih krajih popolnoma domač, in čigar prijetni glasovi so ga navdali takoj z veseljem.

Blaž in France se vsled njegovega ogovora v prvem trenutku skoro prestrašita, tem bolj, ker sta videla popolnoma tujega človeka pred seboj. Toda kmalu se tudi njima omehča srce, ko čujeta govorico slovansko. Nekaj besed, ki so jih izpregovorili med seboj, je zadostovalo, da so postali dobri prijatelji. Hodili so odslej skupaj in vedli se drug proti drugemu, kakor bi se bili poznali že od nekdaj. Ko so se bili naveličali hoje, so šli tudi skupaj pokrepčavat se.

Na vprašanje, kam je namenjen, odgovori Slovak, da gre v Sv. Pavel do avstrijskega konzula, pri katerem bi rad izvedel, kje so njegovi rojaki, s katerimi se je bil ločil od njih in bi se jim zdaj zopet rad pridružil.

“France, kaj takega bi kazalo storiti tudi nama,” reče Blaž. “Domu s tem denarjem ne moreva, ki ga imava, do tja se morda pa lahko pripeljava. Najina tovarišija se je odpeljala tudi tja proti oni strani. Najbolje je, da izkušava priti do njih. Jaz mislim, da so naleteli oni bolje nego midva, in lahko nam bodo pripomogli do zaslužka.”

“Samo če bo konzul vedel za nje,” pripomni France.

“Če ne ve, bo pa pozvedoval!” reče Slovak. “In če jih ne najdeta, ostanemo pa mi skupaj. Dela in zaslužka že dobimo. Ako vama primanjka denarja za vožnjo, pomorem vama jaz lahko s kakim manjšim zneskom. Meni se doslej ravno ni godilo slabo, toda bil sem sam in več nisem mogel strpeti. Zato sem se odpravil na pot, da poiščem svoje znance.”

“Kar pojdiva še midva!” reče Blaž.

“No, dobro, le pojdiva!” pritrdi France. “Saj se tudi spodobi, da malo pozvedujeva, kje so oni.”

In tako so se podali že drugi dan po tem pogovoru na ladijo ter odpluli proti Sv. Pavlu.

Dospeli so brez vsakega zadržka tjakaj. Tudi so po kratkem popraševanju zvedeli, kje prebiva avstrijski konzul. Bilo je okoli jednajste ure predpoldnem, ko se podajo v njegovo stanovanje. Ko stopijo v predsobo, veli jim sluga, ki je stal pri vratih, da naj počakajo. Čakalo je v predsobi tudi že precej drugih ljudi j. Blaž in France se vsedeta ter začneta ugibati, kak uspeh bodo imele te njune stopinje. Utopljena v svoje pomenke se nista brigala dosti za druge, ki so sedeli krog njiju. Hkratu pa zastanejo Francetu oči na nekom, ki je sedel njemu nasproti ter dremal ali bolje rečeno spal, kajti sem ter tja je prav pošteno zasmrčal.

“Ti, glej no, glej,” reče Blažu, “ali ni oni tam-le grozno podoben Goričevskemu Tončku?”

Blaž se ozre proti oni strani, kamor mu je bil pokazal France, pomolči nekoliko, potem pa reče:

“Ravno tako mu je podoben, kakor si podoben ti sam sebi! Njegovo harmoniko tam na klopi ob njegovi strani poglej, če njega ne poznaš!”

“I kaj pa dela ta tukaj?” vzklikne France, čudeč se, ter se dvigne, da bi skočil k k njemu.

Blaž pa ga potegne za roko nazaj, rekoč:

“Pusti ga, naj spi! Pa še onega tam poleg njega, ki tudi dremlje, si poglej malo natančneje. Saj ga moraš tudi poznati!”

“ I ... i ... to je pa Luka, tvoj svak, če se ne motim!”

“Kaj se boš motil! Njegovo bisago poglej, pa boš vedel, pri čem si. Ali ne vidiš, da visi dreta iz nje, in meni se zdi, da notri sem po smoli smrdi.”

“Pa res, ravno tisto bisago ima še, ha-ha-ha,” se zasmeje France.

“Samo še malo bolj zakrpana je, nego je bila.”

“No, pa svaka boš saj pozdravil, ali ne?” vpraša France.

“Ga bom že! Mudi se nič ne, kajti uiti nama zdaj ne moreta.”

“Prav za prav sva midva zdaj že dosegla to, po kar sva prišla sem,” reče France.

“Luka in Tonček nama bosta že vedela povedati, kje so še drugi.”

“Jaz mislim vsaj,” pristavi Blaž. “Nemara da nama še h konzulu ne bo treba iti. To pot sva enkrat zadela, da nisva mogla bolje.”

“Jaz ne strpim nič več!” reče France. “Radoveden sem tako, kako in kaj je z drugimi, da ju grem budit.”

“Da se jima ni godilo dobro, jima vidiš lahko na obrazu. Zaradi tega ju torej ni treba buditi. Skupaj smo, in to je poglavitna reč!”

“Kako moreš biti takov, Blaž, mi ne gre v glavo! Tam nasproti ti sedi sorodnik, ki ga nisi videl že več let, pa ti ni toliko do njega, da bi ga ogovoril.”

Blažu se zategne obraz v nasmeh, a ne odgovori nič na to. Bil ni nič manj vesel tega snidenja nego France, a njegova narava je bila taka, da je svoja nežnejša čuvstva rad skrival. Sicer pa mu tudi treba ni bilo več dati odgovora, kajti nekdo je bil loputnil tako močno z vrati, da sta se onadva oba na enkrat vzbudila.

“Bosta li naju spoznala al ne?” reče France.

“Na to sem tudi jaz radoveden,” pripomni Blaž.

Toda bilo je precej dolgo čakati, predno sta Luka in Tonček do dobrega izpregledala. Mela sta si oči in zevala, prav kakor da bi bila doma. Naposled se ozre Tonček vendarle na nasprotno stran in zasadi svoje drobne oči v Franceta. Usta se mu odpro kar sama od sebe in mu ostanejo odprta na stežaj. France in Blaž pa sta se držala nalašč prav resno, češ, kaj bo iz tega. Nekaj trenutkov Tonček brez dvoibe ni vedel, kako in kaj, potem pa sune Luketa krepko s svojim suhim komolcem pod rebra ter namigne proti Francetu in Blažu.

“Kaj me suvaš?” zagrmi Luka nevoljen s svojim votlim glasom, da se ozre hipoma vse vanj.

Ne da bi mu odgovoril, ga sune Tonček še hujše ter namigne znova proti onima dvema.

“Ali bo mir ali ne?” zarohni Luka, ki je bil, prebudivši se iz spanja, jako čemeren. “Tja pogledi!” reče zdaj Tonček ter pokaže s prstom na Franceta in Blaža, ki sta bila vstala ter stopila par stopinj naprej.

Luka ostrmi najprej, a spozna vendar takoj svaka. Iz štirih usta pa zadoni zdaj hkratu glasen ‘ha-ha-ha’, in Luka in Blaž, Tonček in France so si stiskali krepko roke. Da so jih drugi malo začudeno, gledali, ko so se tako hrupno pozdravljali, za to se niso zmenili.

Opomogši si nekoliko iz prvega iznenadenja, so si ob kratkem povedali, kaj so bili doživeli, in kaj jih je napotilo semkaj; nato pa so šli vsi štirje skupaj h konzulu prosit pomoči zoper trdosrčnega Manoela Damasija.

OSEMNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Težko so čakali Mica, Jakob in Janez, kdaj se povrne Luka ter jim prinese kako veselo novico. Zlasti nestrpno pa je čakala očetove vrnitve Metka. Neprenehoma je nadlegovala mater z raznimi vprašanji, na katera ji ta ni mogla dati nobenega odgovora. Samo Čampa je ostal tudi zdaj ravnodušen, in kadar so se oni veselili rešitve, na katero so upali, je hvalil on glasno Boga za dobrote, ki mu jih izkazuje vsak dan.

Bil je občudovanja vreden ta Čampa in V nekem ozira tudi srečen. Kar je prišlo nadenj, vse je sprejel za dobro, in bilo je videti, kakor bi ne občutil nobene težave, nobene bolečine. Njegova bolezen je hitro napredovala, in bila ga je le še kost in koža. Vsi so se mu čudili, da se more sploh držati še po koncu. Vsak dragi bi bil obtičal v postelji, on pa je vstajal z drugimi vred, ali še prej, ter hodil na delo, kjer so pazniki brili norce iz njega ter ga suvali in pretepavali, da so mu pokale kosti.

“Zdaj se mora kmalu enkrat vrniti,” je rekla nekega večera Mica proti Jakobu in Janezu. “Samo če se mu ni prigodila kaka nesreča.”

“Dolgo ga ni, dolgo,” pripomni Janez, ki nikoli nobene stvari ni mogel pričakati, pa je vendarle čakal, ako ni bilo drugače.

“I bo že prišel,” pripomni Jakob. “To ne gre kar tako, kakor bi kdo mislil.”

“Rada bi vedela, če se bo Tonček zdaj upal pokazati, ali se bo pa zopet skrival.”

“Če bo pameten, bo šel raje kam za kak grm leč za toliko časa, da bo tudi nam pomagano,” reče Jakob. “Kajti ako ga dobe v pest, ne bo se mu godila dobra. Če pa je prejel enkrat kopico batin, ne odvzame mu jih sv. Peter, kaj še konzul!”

Temu mnenju sta pritrdila tudi Mica in Janez. Tem bolj se začudijo dragi dan po tem razgovoru, ko vidijo pri belem dnevu prihajati ne samo Luketa, temveč tudi Tončka. In kako sta prihajala! Luka je imel na velikanski gorjači privezan jedini robec, ki mu je bil ostal še tekom časa, ter jo je dvigal kvišku, kakor bi nosil zastavo, poleg njega pa je stopal, po koncu držeč se, Tonček ter igral.

“Kakor dva norca!” pripomni Čampa, ki ni slutil, kako veselje polni onima srce, in je bil, odkar ga je zdelovala bolezen, še manj prijatelj harmonike, nego v prejšnjih časih.

“Ta dva nama neseta veselih novic!” reče Janez in skoči po koncu od dela. Jakob pa pristavi:

“To bi rad vedel, kaj se zgodi zdaj s Tončkom?”

Na to vprašanje je dobil Janez tako i odgovor. Luka in Tonček sta bila vzbudila s svojo procesijo občno pozornost, in pazniki so Tončka takoj spoznali. Hipoma jih je bilo nekoliko pripravljenih, da bi planili s korobači nadenj. Toda naleteli so slabo. Luka izpremeni svojo zastavo takoj v hranilno orodje. Zavihtel je gorjačo nad glavami napadalcev ter zavpil z glasom, da se je zdelo, kakor bi lev rjul:

“Komur je drago življenje, naj ne hodi blizu!”

Ta rohneči opomin je pomagal, kajti pazniki so se potuhnili ter razpršili na vse strani, kakor plahi otroci, ako nenadoma zagrmi na nebu. Zbali so se Lukove orjaške postave in njegovega grmečega glasu.

On pa jim je še nekaj grozil rekoč:

“Le poskusite še enkrat približati se, mi vam posvetimo. Nismo še vsi tu, pridejo še drugi za nami!”

“Še cela armada!” pripomni Tonček, ki se je čutil v Lukovem spremstvu tako varnega, da se niti zganil ni, ko so ga hoteli napasti pazniki, ampak je kar v jednomer igral na svojo harmoniko ter zvonil z zvončki, katerih je bila cela vrsta v harmoniki.

Vzadi, kakih sto korakov za njima, se prikažeta zdaj še Blaž in France. Bila sta zaostala nalašč nekoliko, ker sta hotela Luka in Tonček, da bi bili Mica in dragi nekoliko ugibali, kdo je še prišel; a ko sta Blaž in France slišala Lukovo rjovenje, sta mislila, da je potreba njune pomoči, in sta pospešila korake.

V tem je bil Luka dospel s Tončkom že do svoje žene in drugih, ki so bili poleg nje.

“I za božjo voljo, kaj počenjata vendar?” vzklikne Mica. Smejala se že dolgo ni, a zdaj se ni mogla vzdržati smeha, ko sta ta dva tako oblastno prikorakala. “Kaj je dobrega, da sta tako vesela?”

“Vse je dobro, vse! Rešeni ste, in vam vsem bo pomagano!” pripoveduje Luka s posebnim naglasom.

“Ali je mogoče?”

“No, če ti pa rečem! Konzul, to vam je mož! Bog mu daj dolgo življenje in zdravje!”

“Kaj pa je rekel vendar?”

“Kaj je rekel? Da bo dobil ta vaš Manoelo po grbi! Vsa krivica mora biti poravnana, tako je rekel. In hud je bil, da se že prej ni nihče oglasil.”

“Oh, bodi ga Bog zahvaljen!” vzdihne Mica ter obrne svoje mokre oči proti nebu.

“Hi-hi-hi!” se je smejal Janez ter skakal in se tolkel z dlanmi po kolenih. Bil je od veselja tako iz sebe, da ni mogel izpregovoriti nobene besede. Jakob pa, katerega se je loteval zopet pogum, je začel groziti:

“Tudi udarce nam bodo morali plačati. Jaz se že ne pustim zastonj pretepati!”

“To je gotovo, da!” potrdi Luka. “Saj je bil tudi mene obsodil sodnik, ko sem bil dal doma nekomu zaušnico. ‘Deset goldinarjev kazni’, je rekel, ‘ali osem in štirideset ur zapora’. No, pa sem se bil dal raje zapreti!”

“Tvoje zaušnice so bile zmeraj najdražje,” pripomni Tonček. “Dragi so plačali za take reči samo po pet goldinarjev. Pa seveda, tvoja dlan ...”

Pri zadnjih Tončkovih besedah sta bila dospela tudi Blaž in France do njih.

“Kaj pa ta dva? Ali ju še kaj poznate?” vpraša Luka.

Prvi hip so res komaj spoznali drug drugega, tako so se bili vsi od kraja izpremenili v Braziliji. Ko pa so se bili malo natančneje ogledali, ni bilo pozdravljanju ne konca, ne kraja. Stiskali so si presrčno roke ter drug drugega izpraševali o tem in onem, dokler se jim ni približalo s korobači in palicami oboroženo krdelo paznikov in črncev, katerim je bil gospodar sam na čelu. Nekateri so imeli tudi vrvi pri sebi, hoteč jih povezati ter jim tako onemogočiti, da bi se branili.

Prvi je bil pogumni Jakob, ki je opazil to nevarnost.

Gospodar stopi k Luketu, ki se mu je zdel najbrž radi njegove velikosti najbolj veljaven, ter zahteva od njega pojasnila, česa išče tukaj.

Luka poseže v žep po neki list, ga pomoli onemu pod nos ter začne razlagati in pripovedovati, kako in kaj. Med pripovedovanjem pa se je tolkel s pestjo ob svoje mogočne prsi, da je kar odmevalo. S tem je hotel pokazati, da se prav nikogar ne boji.

Gospodar od vsega Lukovega pripovedovanja ni razumel drugega, nego besedo konzul, katero je Luka ponavljal večkrat, nego je bilo morda neobhodno potrebno. A ta beseda je imela skupno z listom, katerega mu je bil Luka tjakaj pomolil in ki je bil podpisan od konzula, nanj tako moč, da se je iznebil hipoma osornosti ter je postajal takoj ponižen in prijazen. Svojim spremljevalcem je dal znamenje, da naj gredo, a našim trpinom naznani s pomočjo tolmača, da hoče v kratkem z njimi obračunati. Nagovarjal jih je tudi, da naj ostanejo še pri njem. Ko je bil odšel, reče Luka:

“Ali ste videli, kako moč ima beseda konzul? Zdaj bi rad delal račun, ko ve, da se temu ne more izogniti. Toda zdaj naj čaka pa on! Naj le pride preiskava prej, a vi pa gledite, da boste povedali vse, kar treba, da postane očito, kake vrste trinog je to.”

“To ga bomo zdaj!” vzklikne Jakob, ki je imel kar zopet polne koše poguma.

“No, Jakob, kar molči,” reče Blaž. “Jaz bi rad vedel, kaj bi ti storil, ko bi nas drugih ne bilo.”

“Kaj? ... Jaz? ... O ti primojruha ti! ... Jaz ga še pretepeni tega našega gospodarja, predno gremo odtod.”

Vsi se zasmejejo, ker so poznali Jakoba ter vedeli, kako nedolžne so njegove grožnje.

“Kaj pa ti, Čampa?” vpraša Luka. “Ali pojdeš tudi z nami?”

“Jaz nikamor!” odgovori Čampa. na kratko in odločno.

Vsi se spogledajo, in vsi so imeli jedno in isto misel, da mu namreč res ne bo treba hoditi nikamor, ker ga kmalu poneso v hladno zemljo.

Se neko presenečenje jih je čakalo tisti dan. Prišlo je po dolgem času zopet pismo od Tončike na Mico.

Pismo je bilo pisano s tisto šegavostjo, kakor zadnje, in že iz tega bi bili posneli lahko, da se Tončiki ne godi slabo, tudi če bi se jim pohvalila ne bi. A pisala je tudi izrecno, da je zadovoljna s svojo službo. Vabila jih je, da naj pridejo vendar, če le morejo, za njo. Oštevala je znova Janeza in Jakoba, da nista vredna nič, ker navzlic temu, da sta tako mlada, nimata toliko poguma, da bi otela iz rok neusmiljenega gospodarja sebe in druge.

“Vem, da vam je hudo,” je pisala nadalje, “ker nimate denarja, a ravno zaradi tega, mislim, da bi se moral na kak način gospodar prisiliti, da vam ne pridržuje več zaslužka. Saj odslužili ste se vendar davno že, in večni sužnji tudi ne morete ostati. Ganite se torej. — Jaz sem si ta čas prislužila že nekaj, hvala Bogu, in lahko bi vam poslala nekaj denarja, ko bi se le ne bala, da se izgubi ali pa pride v napačne roke. Če bi dobil pismo gospodar ali pa kateri njegovih ljudij, Bog ve, če bi zvedeli vi kaj o denarju.. Seveda toliko pa tudi nimam, da bi vam vsem pomagala, in preteklo bi pač še mnogo časa, predno bi prislužila toliko, da bi bilo za vas vse zadosti. Ne gre torej, da. bi se zanašali name. Kaj drugega bi bilo, če bi me doletela kaka sreča; na primer, če bi se bogato omožila; no potem vam že pomagam ter vas dam prepeljati vse semkaj, razen jednega, ki vem, da ne bo hotel priti, to je Janez ...

Ko je Janez to slišal, je bil kar v zraku.

“Kar pojdimo! Precej pojdimo za Tončiko!” je kričal ter skakal in stopical, kakor vselej, kadar ga je kaj vznemirilo.

“O malo pa le še počakaj!” reče France. “Saj tako hitro se menda ne bo še omožila. Sicer pa, če ima že izbranega kakega bogatina, ti itak ne bo nič pomagalo, če greš že tja ali ne.”

“Jaz tudi mislim, da ne!” potrdi Blaž. “Presneto neumna bi bila, če bi imela bogatega ženina, pa bi se obešala takemu na vrat.”

Janez baš ni bil neumen, vendar pa je vzel Tončikine besede za golo resnico in se ni spametoval, da je vzela možitev samo radi tega v misel, da bi njega nekoliko podražila. Ravno tako ni vedel, da se France in Blaž norčujeta iz njega. Začel se je torej togotiti, da mu je šinila vsa kri v lica, kolikor je je hranilo še njegovo, vsled dela in pomanjkanja izpiskano telo.

Drugi so ga nekoliko časa. gledali in se mu smejali, potem pa reče zopet Blaž:

“O ti si prava serjavica, ti! Ti bi sam sebe ugonobil od jeze, tak si.”

“Kaj me pa dražite! ... I ... i ... i, kaj me pa dražite!”

“Kdo te draži?” vpraša Blaž. “More li kdo izmed nas kaj za to, če te Tončika ne mara?”

To je bilo Janezu preveč. Solze se mu ulijo po licih, in na glas začne ihteti. Blaž je bil nagajiv in še bi ga bil cvelil nekaj časa, toda France, kateremu se je Janez v njegovi preprostosti že smilil, se oglasi in reče:

“Janez, ne bodi vendar šemast! Ali ne vidiš, da se samo norčujemo? ... Tončika se bo možila toliko brez tebe, kakor se boš ženil ti brez nje.”

Te besede so nekaj izdale. Janez je bil takoj zopet vesel. On je bil sploh kakor vreme meseca malega travna: zdaj dež, zdaj solnce, zdaj na jok, zdaj na smeh.

In ko mu je še Blaž priznal, da se je samo šalil, in da je ravno tistih mislij kakor France, je bil takoj zopet ves srečen.

* * *

Manoelo Damasio se je bil proti našim znancem kar izpremenil, odkar je vedel, da ima njih zadevo konzul v rokah. Približal se jim je večkrat ter jih prijazno nagovarjal. Obljubil jim je celo boljšo plačo in jim odslej vsak teden sproti izplačeval njih zaslužek. Bil je zdaj tako dober z njimi, da sta tudi France in Blaž začela delati pri njem in se je celo Tonček zopet dela poprijel, kajti ni se hotel več ločiti od drugih.

Gospodar se je po tihem že tolažil, da jih je pridobil zase, in da se preiskava dobro izteče zanj. A v tem se je varal temeljito. Taka vnebovpijoča krivica, kakoršno so prenašali toliko časa naši ljudje, se ne pozabi kar tako. Sicer so prijaznost vračali s prijaznostjo, a kakor je bila gospodarjeva prijaznost le izsiljena, tako je bila tudi njihova samo navidezna in zunanja. Sklenili so bili za trdno, da mu ne bodo prizanašali, in mu res tudi niso, ko se je pričela preiskava. Povedali so vse po pravici, kako je delal z njimi; povedali so, koliko časa so mu služili zastonj, kako jim je le malo slabe hrane dajal za ves trud, kako grdo so ravnali pazniki z njimi, in kako neusmiljeno so jih pretepli, ko so hoteli storiti z begom konec svojemu nesrečnemu položaju.

Konzul, h kateremu so se bili zatekli, se je zavzel na vso moč zanje. Zadovoljil se ni s tem, da bi jih bil krvoločni gospodar, ki je pihal kakor gad, ko je videl, da se njegova prekanjenost ni obnesla, odškodoval samo primeroma, temveč je zahteval, da jim je dal vse, kar jim je šlo po natančnem računu. Tzposloval jim je celo odškodnino za udarce ob raznih prilikah, tako da se je torej tudi Jakobu izpolnila želja.

In tako je bil napočil veseli dan, ko so imeli naši reveži po toliko bridkostih in težavah nastopiti pot, če ne že v preljubi domači kraj, pa vendar v kraj, kjer so bili precej bliže svojega doma. Odločili so se bili namreč, da se podajo za Tončiko. Kaj drugega jim tudi ni kazalo za zdaj. Akoravno so bili prišli do svojega zaslužka, vendar niso imeli toliko, da bi bili mogli domu. Morali so si torej poprej še kaj prislužiti, in ker jim je Tončika obetala, da jim preskrbi službo, ako pridejo k njej, so jo tem raje ubogali, ker jim je bilo tudi na tem, da bi bili zopet enkrat vsi skupaj.

Toda predno so se odpravili, so imeli izpolniti še žalostno dolžnost. Campa je bil oslabel tako, da ni mogel več vstati. Kakor se je prej boril zoper bolezen, tako je šlo zdaj naglo h koncu, ko se ni mogel več dvigniti z ležišča. Dvomil ni nikdo več o tem, da zatisne v kratkem oči. Zdaj še le, ko se ni mogel več ganiti, so se vzbudile tudi njemu želje, da bi mogel proč odtod. Milo se je oziral po drugih, ko so se odpravljali počasi iz tega kraja, kakor bi jih hotel prositi, naj ga ne zapuste. In usmilili so se ga. Sklenili so počakati toliko časa, da ga pokliče Bog k sebi.

Pred smrtjo, pa je bil deležen Čampa še te milosti, da se je mogel izpovedati. Blaž in France sta se bila podala v Rio novo kupovat sebi in drugim nekaj potrebne obleke. Tam sta bila stopila v cerkev, da bi malo pomolila, in naključje je hotelo, da sta naletela na duhovnika, ki je govoril slovenski. Prosila sta ga, da bi šel z njima k bolniku, kar je ta z veseljem storil. In tako je prejel Čampa še tolažila za umirajoče. Od tistega hipa je bil popolnoma miren in hvalil je še samo Boga za milost, katero mu je izkazal. Že dragi dan potem pa je izdihnil.

Dasi je bil Čampa sam svoj in se ni menil dosti za drage, so vendar pretakali njegovi rojaki solze za njim. Saj je bil vendar njih jeden. Govorili so mnogo o njem in se čudili zlasti njegovi nenavadni potrpežljivosti in pa vztrajnosti, s katero je prenašal vse muke in težave. V srce se jim je smilil, ko so se spominjali, kako se je še nazadnje, ko so ga že zapuščale moči, gnal ter silil k delu.

Bil je ta Čampa pravi vzgled slovenskega siromaka trpina, ki misli, da opravlja bogoslužno delo, ako se trudi čez svoje moči, in ne ve, da se treba tudi tu držati prave mere.

Ko pa so mu bili izkazali zadnjo čast ter ga izročili naročju matere zemlje, odpravili so se nemudoma iz teh žalostnih krajev. Z njimi pa je šel tudi Hrvat Marko s svojimi ljudmi, kajti tudi on se je bil s pomočjo konzula izvil iz rok trdosrčnemu gospodarju na veliko jezo njegovo.

DEVETNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

“Jaz hočem videti, čigava bo obveljala, ali moja, ali tvoja. Ni vrag, da bi te ne omehčal! Saj sem še druge, pa ne bi tebe? Rajši vidim, da me male misi snedo, nego da bi ti ... ti obvladala mene! Jaz ti tvojo trmo že preženem le čakaj! ... Storila boš, kakor jaz hočem ... Komarja boš vzela, ali pa gorje ti ...”

Tako je rohnel Gril nad svojo hčerko ter vihtel svoje pesti. Lojzika pa je molčala in povešala še globokeje glavo k šivanju, nego je bilo treba.

“Jaz sem tvoj oče, ti moja hci! je nadaljeval Gril po kratkem premolku, med katerim je bil z velikimi koraki premeril nekolikokrat sobo. “Ti imaš ubogati mene, ne jaz tebe, to je že božja zapoved tako.”

“Ali vas mar ne ubogam?” si upa zdaj pripomniti Lojzika. “Ali ne storim vse, kar hočete, kolikor je le v moji moči?”

“Zakaj se braniš vzeti potem Komarja?”

“Oh, zato, ker tega storiti ne morem, in ker se mi ustavlja v srce!”

“Zato, ker tega storiti ne moreš? Ker se ti ustavlja srce? ... To se pravi torej pri tebi ubogati, ako se braniš storiti to, kar bi hasnilo meni ... Ali ne vidiš, da sem že star, in da ne bom mogel več dolgo delati? Če vzameš onega, sem preskrbljen. In kaj naj postane iz tebe, kadar mene ne bo ? Ali ni bolje, imeti bogatega moža, nego ostati tako?”

Lojzika bi bila lahko odgovorite očetu, da ne hrani on nje, temveč ona njega, a ni storila tega. Pač pa mu odvrne:

“Rajši ostanem sama, nego da bi postala bogata za tako ceno. če sem živela doslej, bom poslej tudi!”

“Ne boš!” vzroji zopet oče. “Ne boš živela tako, kakor bi hotela ti, temveč tako, kakor bom hotel jaz! Jaz ti tisto tvoje srce že ukrotim, in naj se ti ustavlja še tako! Hočem videti, kdo je močnejši, ali jaz, ali tvoje srce! Ti boš Komarjeva žena, in če te imam vleči za lase pred oltar! Si li razumela?”

Pri teh besedah udari Gril ob mizo, da je popadalo vse šivilno orodje, ki je ležalo pred Lojziko, po tleh. Lojziki pa šine kri v obraz. V srcu se je vzbudi hkratu nekaj kakor srd do lastnega očeta in porodi se ji misel v glavi:

“Ali ima oče pravico delati tako s svojim otrokom? Ali so le dolžnosti otrok do staršev in ne tudi dolžnosti staršev do otrok? ... Kje je zapisano to, da mora otrok zatreti svoje najglobokejše čute tudi tedaj staršem na ljubo, ako zahtevajo to iz gole samopašnosti?”

Te misli, katerim se gotovo ni dalo oporekati, jo navdajo s takim pogumom, da bi se ne bila nič bala, naravnost očitati očetu, da zahteva od nje več, nego sme zahtevati po božjih in človeških zapovedih! Toda prirojena rahločutnost ji ni dopuščala, da bi bila govorila z očetom tako. Ubrala je nasprotno milejše strune in z jokajočim glasom je rekla:

“Oh oče, ali se vam ne zdi greh, da prodajate tako svoj hčer za tisto slabo žganje, ki vam ga daje Komar?”

Toda te besede so Grila razjarile še bolj. Baš ker so bile izgovorjene tako milo, so mu vzbujale vest. Njih ostrost je tičala v tem, da so bile resnične. Tresoč se na vsem životu in peneč se od jeze, skoči Gril pred hčer ter jame na vso moč kričati: “Kdo te prodaja ...? Kdo ... kdo ... kdo? Ali na ta način misliš, da me vzameš v strah? Ne boš! ... Prodala bi se ti nemara rada onemu, ki se je izgubil v Ameriki! Toda tudi, če bi se vrnil kdaj, njegova ne boš nikdar, to ti rečem! Rajši ti zasadim nož v srce in ugonobim potem še sebe, nego da bi bila ti žena onega potepina! Zapomni si to!”

To, da ji je očital oče take stvari, in pa da je dajal Francetu tako grde priimke, je tudi njo razsrdilo tako, da je vzkliknila:

“Če je France potepin, kaj je pa potem Komar? Tat je, slepar in še kaj hujšega! Ali ni spravil mar on v nesrečo tiste, ki so šli z njim? Ali jim ni mar denarja pobral? Če še tega ne veste, povem vam jaz! Sram vas je lahko, sram, da hočete prodati svojo hčer takemu človeku, in to, kakor sem že rekla, za tisto ponarejeno, smrdljivo žganje!”

Gril ostrmi nekoliko časa. Po vsem životu se ga loti neko krčevito zgibanje in nekoliko trenutkov ni vedel kaj bi storil. Potem pa se vrže kakor razdražena zver na hčer, jo zgrabi z obema rokama za rami ter jo stresa tako, da se je skoro onesvestila.

“Ti boš Ko-mar-jev-a že-na, in če se podere svet!” je kričal kakor besen ter poudarjal vsak zlog posebej. “Čakaj, čakaj, jaz te naučim! ...

Izrekši te besede, poseže v kot, kjer je ležala daljša vrv, jo zgane nekolikokrat in zamahne po hčeri. Lojzika je zaječala pod neusmiljenim udarcem. Ni bila prvikrat tepena od očeta, a na ta način še nikoli! Pač pa je padala ona vrv že po hrbtu njene uboge rajne matere. Na to se je spomnila zdaj in se je na glas razjokala, ne toliko radi udarca, ki jo je skelel na životu, nego iz usmiljenja, ki ga je še zdaj čutila do svoje ljubljene, tako zgodaj umrle matere. Saj je baš zdaj še le prav pojmila, koliko je trpela revica, ki vendar nič drugega zakrivila ni, nego da je opominjala tega njenega očeta, ga odvračevala od pijančevanja ter ga izkušala pripraviti na pravo pot ...

Solze hčerine so omehčale Grila toliko, da ni zamahnil še enkrat. A kričal je neprenehoma:

“To imaš zdaj! To imaš zdaj! Zdaj boš vsaj vedela, kdo sem jaz!”

Gril še ni bil odložil vrvi, in Lojzika je še jokala, ko se odpro vrata in stopi v sobo Komar.

“Ho-ho ... Kaj pa to, Gril?” vpraša. “Ali je mogoče? Lojzika tepena? ... Pa zakaj ? Ho-ho, Gril, to pa ni lepo, prav zares ni lepo. Tega pa jaz ne pustim!”

Tisto njegovo krohotanje se je čudno ujemalo z njegovimi besedami. Vedelo se ni, hoče li res izraziti pomilovanje, ali pa ga to, kar je videl, tako veseli, da se ne more vzdržati smeha.

Lojzika bi bila rajši imela, da bi jo bil kdorkoli videl jokajočo, nego da jo je Komar. Hitro se skloni po koncu in si obriše solze. In ko se ji Komar približa in jo hoče tolažiti, ga zavrne osorno, rekoč:

“Ne mešajte se v stvari, ki vam niso nič mari!”

“No, ali vidiš, ali vidiš?” vzkipi zopet Gril in znova se hoče lotiti hčere. Toda Komar ga prime za roko in mu reče:

“Nikar, Gril, nikar! Saj ni rekla nič hudega! če je človek tepen, je slabe volje, in težko je spraviti takrat dobro besedo iz njego. Midva se že še sprijazniva, ho-ho-ho, kaj ne, Lojzika?”

Komarjevim besedam se je poznalo, da so govorjene brez čuta, in Lojziki se ni zdelo vredno, da bi mu bila kaj odgovorila na nje.

Ko pa Komar vidi, da ne dobi odgovora, reče Grilu:

“Pojdiva midva zdaj, pojdiva! Ravnokar so mi pripeljali domu pijačo, kakoršne še nisem imel. Ho-ho-ho. Pojdiva pokušat! Boste videli, Gril, kaka kapljica je to! Ho-ho, ta vas pogreje!”

In šla sta. Ko pa sta bila že tik njegove prodajalnice, reče Komar:

“Kaj pa, če bi šla prej na vino k Majhnu, kaj? Žganje se bo potem še le prav prileglo, ho-ho-ho, kaj?”

“Kakor hočeš!” odgovoril Gril s priliznjeno sladkim glasom. “Meni je vse prav; kakor ti hočeš, tako naj bo!”

Obraz se mu je bil popolnoma izpremenil, in kdor bi ga bil videl zdaj in ga ni poznal natančneje, bi ne bil mogel verjeti, da je sploh zmožen, divjati tako, kakor je divjal ravnokar nad hčerjo.

Oštir Majhen ju je sprejel prijazno, kakor je že bila njegova navada, sprejemati goste. “Kaj bosta, kaj bosta?” je izpraševal. “Morda kar skupaj en litrček, ali kaj?”

“Ho-ho, ali ga hočeva začeti kar po litru?” vpraša Komar Grila.

“I—le, če hočeš ravno!” pritrdi ponižno Gril ter nagne glavo od desne na levo stran.

“Ho-ho, pa naj bo cel liter,” reče Komar. “Kaj pa je to za taka dva korenjaka, kakor sva midva, kaj ne, Gril? ...”

Gril se nasmeje, oštir Majhen pa gre natakat. Ko pa se ta zopet vrne in postavi vino pred njiju, se opre z obema rokama ob mizo, pomolči nekoliko, potem pa vpraša:

“No, ali bo že skoro ženitovanje?”

“Bo že, kaj ne, oče Gril, ho-ho!” odvrne Komar.

“Odkod pa ti to veš?” vpraša Gril oštirja.

“No, odkod? Hm! Kar ve že ves svet, bom vedel saj tudi jaz! Kje pa se novice zvedo prej, nego v gostilni?”

“Torej nas že po gostilnah obirajo!” pripomni Gril in izpije na dušek kozarec, katerega mu je bil nalil Komar.

“E, kaj vas bodo obirali!” ugovarja oštir. “Nihče vas ne obira; da pa se o tem govori, to ni nič čudnega. Da, Gril, lahko si vesel takega zetka, lahko!”

Izrekši, potrepa Grila po rami.

“Ho-ho, zetek! Kaj pa vam je, oštir Majhen?” poseže vmes Komar. “Ce sem jaz zetek, pa tudi nič nečem! Zakaj mi ne privoščite poštene besede? Ho-ho-ho, poglejte me vendar! Ali nisem visok in širok dovolj, da zaslužim ime zet? Ho-hoho ...”

Gril pa pripomni na prejšnje besede oštirjeve:

“Majhen, saj sem tudi vesel takega zeta. Toda rečem ti, moja hči pa tudi ni kar si bodi!”

“Čast, komur čast!” pritrdi oštir. “To bo takov parček, da bo kaj! ... Lahko rečem, da tako lepega še niso poročali v naši cerkvi!”

“No tisto pa, kakor se vzame!” se oglasi zdaj postaren možiček od sosednje mize. “Dekle je nekoliko presuhljato za takov nezmas, kakoršen je Komar.”

“Nekaj časa sem se dozdeva tudi meni, kakor bi Lojzika hujšala,” reče Majhen; “toda to njeni lepoti nič ne škodi. Čim dalje bolj srčkana je! Tako nekaj gosposkega je v njenem obrazu in v vsej njeni postavi.”

“Ho-ho-ho, saj to je tisto, kar ugaja meni!” se zasmeje Komar. “Kar mislite, da je zame tako kmalu kaj dobro? Jaz vem, katera ženska je lepa, to mi lahko verjamete! ... Pa tudi žrtvujem nekaj za njo, če že mora biti! ... Lepota, to je meni pri ženski prva stvar, in tista, ki je najbolj lepa, mora biti moja žena, če tudi ni bogata! ... Kaj, ho-ho ... ali mislite, da ni prav tako?”

“O prav, prav!” pritrdi oštir, dasi mu te besede Komarjeve niso bile nič kaj po volji; kajti imel je hčer, ki se je pač lahko ponašala z veliko doto, nikakor pa ne z lepoto.

“Lepa je že, lepa tvoja Lojzika!” izpregovori zopet oni pri stranski mizi proti Grilu. “Lepa je, ali žalost se ji bere na obrazu, žalost!”

“Aleš, ti pa drži jezik za zobmi, he-he,” ga zavrne Komar, kajti bil se je dotaknil stvari, o kateri ni maral, da bi se bilo govorilo tukaj o njej. Toda Aleš se ni dal ostrašiti, ampak je nadaljeval, h Grilu obrnjen:

“Gril, zakaj jo tako siliš v to ženitev, to meni povej! Saj bogastvo na svetu tudi ni vse!”

“Kdo jo sili? ... Jaz je nič ne silim!... Sama hoče tako!” odvrne Gril Te besede so ga bile spravile v zadrego, in nevoljen je upiral svoj pogled na mizo pred se.

“Eh, no, saj vemo, kako je!” nadaljuje Aleš, ne meneč se za to, je li z njegovimi besedami komu ustreženo ali ne. Komar pa, kateremu so bile Aleševe opazke še manj ljube nego njegovemu prihodnjemu tastu, se oglasi znova, rekoč:

“He-he, ti tam ... ali ti nisem že rekel, da molči? ... Pa le kmalu, he-he, če ne.”

A Aleš, ki ga je imel že nekoliko v glavi, ni bil kar nič pri volji, ukloniti se tej zapovedi. Skloni se temveč nekoliko po koncu in začne:

“Kaj praviš ti? ... Molčim naj? ... Pa komu? ... Mar tebi ... He, kaj misliš, če si bogat, da se jaz tebe kaj bojim zato? ... Jaz sem poštenjak, poštenjaki ti pa ...”

Do konca ni izgovoril, kajti ogniti se je moral kozarcu, ki mu je prifrčal mimo glave. Bil ga je Komar zagnal proti njemu. Gril pa, po katerem je že vse kipelo, skoči zdaj kvišku ter reče Komarju:

“Pusti ga ti, ga bom jaz!”

In kakor bi mignil, je bil Gril pri Alešu. Predno se je Aleš prav zavedel, ga je že držal Gril s svojo železno pestjo za vrat. Premikastil ga je najprej nekoliko, potem pa ga potegnil izza mize, a odtod iz sobe v vežo in iz veže pod milo nebo. Tam zunaj pa ga je udaril parkrat za uho s tako močjo, da se je revež zvrnil na tla.

To vse se je zgodilo tako naglo, da oštir Majhen, ki pretepov v svoji gostilni ni rad videl in jih je torej preprečil, ako je bilo le mogoče, ni mogel drugega nego parkrat vzklikniti:

“Le ne prehudo! Le ne prehudo!”

Ko pa. se je bil Gril zopet vrnil v sobo, mu reče oštir:

“Kaj je bilo treba tega? ... Zdaj boš pa zopet sedel!”

“Tukaj notri mu nisem naredil nič hudega,” odvrne Gril, “zunaj pa ni bil nihče vpričo!... Pa če tudi sedim, kaj potem ? Saj ne bom ne prvič, in če Bog da, tudi ne zadnjič!”

“Ho-ho-ho!” se zakrohoče Komar. “Če Bog da, tudi ne zadnjič! Ta je pa res dobra! Ho-ho-ho! Gril, vi ste ptič, da malo takih! ...”

“No da! Saj precej me menda še ne bo konec!” reče Gril, težko sopeč. Bil se še ni pomiril. “Da bi meni take zgage zabavljale! Premalo sem ga. še! Še enkrat grem ven ...”

In res skoči po koncu, toda Komar in oštir sta ga zadržala.

“Ubogo dekle, ki imaš takega suroveža za očeta!” je mislil po tihem oštir Majhen, spomnivši se Lojzike, o kateri so ravno prej govorili.

“Ubogo dekle!” tako so vzklikali poslej pogostoma tudi drugi ljudje nad njo, kajti od tistih dob, ko jo je bil oče tako neusmiljeno udaril, ni bilo skoro dneva, da bi ne bil razgrajal ter kričal nad njo, in premnogokrat se je tudi še dogodilo, da je občutila njegovo pest. Kakor je bil Gril neusmiljen in surov z drugimi ljudmi, tak je bil tudi s svojo lastno hčerjo. Pijača je bila zamorila v njem vsako boljšo čut.

Ljudje, katerim ni ostalo nič prikritega, so pomilovali ubogo Lojziko. Prišli so jo mnogi tudi tolažit, in dobili so se celo taki, ki so jo nagovarjali, naj se vda očetovi volji ter stori na ta način konec svojim mukam.

“Da, ko bi bilo potem konec muk!” si je mislila pri takih prilikah Lojzika. “A potem se prično druge, še hujše! ...”

In trpela je še dalje ter prenašala surovosti svojega vedno pijanega očeta. Včasi ji je pač prišlo na misel, kaj, ko bi se osvobodila, ko bi se odtegnila tem neznosnim razmeram! Zakaj ne bi pustila očeta in šla po svetu ? ...

Toda spomnila se je vselej, kako jo je učila mati.

Nekdaj, ko se je bil oče zopet znosil nad njima ter odšel potem v gostilno, si ni mogla kaj, da bi ne bila rekla proti materi:

“Zakaj je ravno pri nas tako? ... Zakaj moram imeti baš jaz takega očeta!”

Toda mati jo je resno posvarila, rekoč:

“Tako ne smeš govoriti! V tvojem srcu ne sme biti nikdar prostora nevolji zoper očeta!”

In še na smrtni postelji ji je priporočala:

“Gledi na očeta in rada ga imej ...”

Te besede so se ji bile vtisnile globoko v srce, te besede so jo izpodbujale in bodrile, da je pogumno izpolnjevala dolžnosti, katere ji je nalagala četrta zapoved božja, akoravno se oče ni kazal vrednega njenega spoštovanja in njene ljubezni.

Nekoč se je bila zatekla tudi k župniku za svet.

Le-ta, moder in previden mož, ji odgovori:

“V tej stvari svetovati, ni lahko. Znano mi je, da trpiš, in občudujem te. Umevno je tudi, da se ti vzbuja želja, da bi se ločila od očeta. Toda tvoj oče je poleg vsega tega, da je velik nerodnež, vendarle pomilovanja vreden človek! Bojim se, da se izgubi popolnoma, če ga zapustiš ti ... Dokler si ti pri njem, ima svoj dom; če greš od njega, ga ne bo imel. Če moreš, vztrajaj poleg njega; ako možno, ustrezi njegovi želji! Morda bi ga predrugačilo baš to! ...”

In Lojzika je vztrajala. Toda da bi ustregla očetovi želji — ne, tega ni mogla, temu se je upiralo njeno srce na vso moč! Da bi se bila odrekla Francetu, to se ji je zdelo nemogoče! ...”

Oče pa je pritiskal vedno bolj na njo. Komarju se je mudilo ... Imel je slabo vest, in akoravno ni vedel, odkod bi mu pretila nevarnost, se je vendar bal, da bi se ne prigodilo kaj, kar bi mu preprečilo njegov načrt. Vtepel si je v glavo, da mora postati Lojzika njegova žena, in odjenjati ni hotel. In zdaj mu je tudi v resnici ugajala. Čim večkrat jo je videl, tem bolj mu je bila všeč. A ker je izprevidel, da se zaman trudi za njeno naklonjenost, si jo je izkušal priboriti na ta način, da je izkoriščal nesrečne slabosti njenega očeta.

Lojzika je slutila, da tiči za očetovim počenjanjem Komar. Saj je bilo dovolj čudno, da je bil skoro vselej, kadar je oče rohnel nad njo, on pri rokah. Kako to, da je vedel tako dobro, kdaj jo mora priti branit? S tem se ji je hotel brez dvombe prikupiti, a v resnici ji je le še bolj mrzel. Vendar pa je začela končno Lojzika sama dvomiti, da ji bo moči, še delj časa se zoperstavljati očetu. Vsled večnega joka in prečutih nočij, kajti srčne bridkosti ji niso dale spati, so ji bile začele pešati telesne moči, a ob jednem omagovati tudi volja. Začela se izpraševati sama sebe, je li pametno, da se tako protivi očetovemu povelju, Kdo ve, je li France še živ, in če je živ, kdo ji je porok, da je ni pozabil. Jedno ali drugo je bilo skoro gotovo, kajti če bi bil živ in bi je ne bil pozabil, bi bil pač izkušal, da ji sporoči kaj o sebi ter jo potolaži.

Pa tudi za slučaj, da bi je ne bil pozabil, in da bi se v kratkem vrnil, kaj potem? Niso li bile razmere še vedno tiste, kakoršne so bile, predno se je bil podal z doma? Ali ni živel še njegov oče, in ali ni črtil nje še vedno ravno tako kakor prej? O kolikokrat bi se mu bila rada približala, kolikokrat bi ga bila rada nagovorila, če ga je srečala, kako rada bi ga bila poprašala o Francetu kaj, toda on ji je pokazal vselej že od daleč, da mu še vedno mrzi, da ji niti za las ni bolj naklonjen, nego ji je bil! ... Kakor da bi bila ona vzrok, da je njen oče tak!

Vse je bilo torej še pri starem, in niti najmanjše trohice nade ni bilo, da bi se izpolnile kdaj njene mladostne sanje. Čemu se torej ustavljati, čemu prenašati udarce, čemu povzročevati pohujšanje, katero se je godilo s tem, da je bil v hiši vedno prepir in kletev?

Seveda, kadar se je zamislila, da bi imel postati Komar njen mož, da bi se imela zavezati z njim za večno, tedaj jo je pretreslo po vsem životu. Za vsakega dragega bi se bila odločila laže! A če se je vprašala, zakaj ji je baš Komar tako zoprn, si ni vedela pravega odgovora na to vprašanje. Ali zato, ker je vedela, da si je svoje imetje prisleparil? - Ali ker je znala, kako je one reveže spravil ob denar ter jih pahnil v nesrečo? Toda kako to, da drugih deklet to ni begalo? Poznala jih je mnogo, ki so vedele ravno tako za slabe lastnosti Komarjeve kakor ona, ki bi se pa ne bile čisto nič pomišljale, stopiti z njim pred oltar. Zakaj ni bila ona taka? Zakaj se je baš njej ta človek tako gabil? ...

Toda če bi jo oče navzlic temu prisilil, da bi ga vzela? ...

Dolgo, dolgo jo je navdajala ta misel z nepopisno grozo. Ali sčasoma se je je nekako privadila, kakor se človek privadi vsega hudega. Vedela je, da bi bila to nesreča za njo, toda polagoma se ji je začelo zdeti, kakor bi te nesreče zdaj več ne občutila tako živo, kakor pred nekolikimi tedni še. Ves život ji je bil nekako otrpnil, in njeno srce je postalo manj občutno. In naposled? ... Ali bi bila ona jedina tako nesrečna? Ali se ne godi tudi drugim tako, kakor njej? O koliko takih mučenic je poznala! Kako redkokrat odločuje pri zakonih samo srce! In če morajo biti zadovoljne druge s tako usodo, kako bi mogla zahtevati zase kaj boljšega? ...

Tako je že omahovala Lojzika, ko ji izroči nekega popoldne pismonoša pismo. S tresočimi rokami ga odpre in čita:

Draga Lojzika!

Ti živiš pač že dolgo v tej veri, da nisem več med živimi. Ali motila si se! Prestal sem res mnogo in posebno hvalo sem dolžan Bogu, da sem zdaj tukaj! Lahkovernost in pa moja lahkomiselnost sta me bili zapeljali, da sem se bil podal v kraje, odkoder bi se kmalu ne bil več vrnil. Postati sem hotel hitro bogat, zato sem bil šel dijamantov iskat. Mislil sem, če drugi obogate pri tem, zakaj bi ne obogatel jaz! Prej ali slej že najdem kakega takega, da ga prodam za drag denar, in potem hajdi nazaj po mojo Lojziko! Tako sem mislil, vidiš, sam pri sebi. Da pa sem nameraval par dragih kamenov prihraniti tudi za te, si lahko misliš! Če bi bilo šlo po mojem, bi bila nosila ti uhane, kakoršne imajo le najbogatejše gospe! Ali prišlo je vse drugače, nego sem pričakoval! Dijamante sva res iskala, jaz in Blaž, toda za druge ljudi! Bila sva prava ujetnika, in nič boljše se nama ni godilo, kakor se godi sužnjem, če si že kdaj čitala o njih. Naposled se nama je z Blažem posrečilo, da sva ušla. Prebila sva še marsikatero nevarnost in celo v vojski sva bila, naposled pa so okoliščine vendar tako nanesle, da sva se sešla zopet z drugimi rojaki. Kako se je godilo onim, o tem ti je pisala že Tončika, kakor mi je pravila. Zdaj smo vsi skupaj tukaj v Novem Jorku. Tončika nas je vse preskrbela s službami. To ti je res dekle, da malo takih. Razum ti ima in pa pogum, kakor malokateri moški. Jaz in pa Dragarjev sva pri tistem gospodarju v službi, kakor je ona za kuharico. Pa tudi vsi dragi imajo svoj posel in niso daleč v strani od nas, tako da se vsako nedeljo snidemo lahko.

Moja služba je zdaj dokaj dobra, vendar pa moram še tukaj ostati, če hočem res kaj prinesti domu. Praznih rok bi se ne vrnil rad! Saj veš, iz kakega namena sem se podal v svet! ...

Ob jednem pišem pismo tudi očetu. Ali jih vidiš kaj? ... So še zmeraj taki, kakoršni so bili?

Tončika nemara ne ostane dolgo samica. Prisluženega ima že toliko denarja, da misli pričeti z majhno gostilno, kar ji tfo po moji misli dobro neslo, ker je izvrstna kuharica. Janezu se bo torej izpolnila srčna želja, akoravno se Tončika v jednomer šali z njim ter mu pravi, da ga hoče vzeti samo za natakarja.

Kdaj se izpolnijo tudi nama želje? Piši kmalu kaj! Tudi jaz ti pišem v kratkem zopet. Vsi te prav lepo pozdravljamo, zlasti pa jaz, tvoj

France.

Lojzika je bila v prvem hipu, ko je prečitala to pismo, kar iz sebe od veselja. Saj je bil France vendar živ in zdrav in mislil je še vedno na njo! A ko je premišljevala natančneje, se ji je začelo srce vendar zopet vznemirjati. Neprijetne slutnje so ji polnile prsi, in oni pogum, ki jo je navdajal toliko časa, se ji ni hotel vrniti več. Čutila je, da so prišle te novice za njo prevsakemu pozno, in da ne bo mogla vztrajati tako dolgo, da bi zaslužil France toliko, kolikor bi rad. Odpisala mu je takoj in prikrivala mu ni ničesar. Pojasnila mu je, kako stvar stoji, in v tem, ko so ji kapale debele solze na papir, je nadaljevala:

“Božja volja je tako. Ne tvoj, ne moj oče ne pustijo, da bi stopila pred oltar! Ali naj se vzameva navzlic temu? Ne verjamem, da bi bil najin zakon srečen, če bi naju namesto blagoslova staršev spremljevala njih kletev v cerkev. Tudi nisem jaz še stara toliko, da bi mogla storiti kaj zoper voljo očetovo. Pozabi me torej in izberi si drugo družico za življenje. Bodi vsaj ti srečen, če jaz biti ne morem. Jaz bom izkušala ostati samica; če pa me sila pripravi do tega da se omožim zoper lastno voljo, vdam se v voljo božjo ter vzamem tudi to breme nase!

Nikar me ne razumi krivo! Nikar me ne sumniči in misli, da sem se izpremenila! O ne, jaz sem še vedno tista, katera sem bila; toda okoliščine me silijo, da ti pišem tako! Nočem, da bi se vdajal nadam, ki se ti najbrž ne izpolnijo nikdar.

Ko je bila Lojzika pismo na Franceta končala, se je razjokala na glas. Kako ne? Saj se je bila s tem pismom, če ne že popolnoma, pa vsaj napol odpovedala njemu, kateremu bi bila tako rada ostala zvesta do groba. A vse bi bila še prenesla. Sprijaznila bi se bila naposled tudi z mislijo, da France ne postane njen, ker ji je bilo itak hudo, da je bila ona vzrok sporu med njim in očetom. Vse bi bila vzela nase, vse, samo če bi se bila mogla ubraniti temu, da postane žena Komarjeva. V to je hotela zastaviti še enkrat svoje moči.

Ko je bil na večer tistega dne, ko je bila odgovorila Francetu, pripeljal Komar očeta zopet vinjenega domu, je potegnila iz žepa Francetovo pismo, ga pomolila proti Komarju in rekla z vidnim veseljem:

“Ni še mrtev Pustov France, ne! Tu je pismo od njega! Dobro se mu godi, in vrne se kmalu domu. Takrat pridejo lepe sleparije na dan!”

“He-he ... he ... he-he-he ... kaj ... he-he!” to je, bilo vse, kar je spravil Komar pri tej novici iz sebe. Bil je postal bled in prijeti se je moral z roko ob mizo, da se mu niso opotekle noge. Odgovora ni vedel nobenega, zato se je hitro izmuznil iz sobe. Gril pa, ki je bil navzlic pijanosti zapopadel, kaj se je bilo zgodilo, se zapodi kakor besen v hčer ter začne kričati:

“Če sem ukrotil mater tvojo, ukrotim tudi tebe, ako le vrag ni! Čakaj, jaz ti pokažem, kdo sem jaz! Nič mi ni, če te še nocoj ubijem! Le pojdi še ti tja, kamor je šla mati tvoja!” In zgrabil jo je z jedno roko za lase, z drugo pa je segel zopet po ono vrv ...

Toda usmiljeni sosedje, ki so že vedeli, kaj jima pomeniti Grilovo vpitje, so bili hitro na mestu. Iztrgali so Lojziko iz rok pijanega očeta ter jo odvedli s seboj ...

DVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Naši znanci v Ameriki so imeli ženitovanje.

Dragarjevemu Janezu so se bile izpolnile najsrčnejše želje, katere je toliko časa gojil zdaj bolj po tihem, zdaj bolj na glas: Tončika se je bila naposled odločila, da stopi v zakon z njim.

Sicer mu je odsvetovala, naj je ne vzame.

“Ti me še ne poznaš,” mu je rekla. “Niti misliti si ne moreš, kakšna sem! Vzemi drugo, če hočeš sam sebi dobro, kajti povem ti, moj mož me bo moral ubogati! Če ne, ne pojde mu dobro! Če ti je torej draga prostost, ne jemlji mene, ampak poišči si drugo!”

Toda vse te besede niso izdale pri Janezu nič, bodisi, ker je vedel, da Tončika ni tako huda, kakor se dela, bodisi, ker jo je imel res tako rad, da je hotel prenašati vse, kar mu je zažugala.

Ko je videla Tončika to stanovitnost, se je vdala.

“Če nočeš torej že drugače,” je rekla, “pa naj bo! Pa nikar ne misli, da storiš s tem ti meni kako uslugo, temveč storim jo jaz tebi, da veš!”

In tako sta bila Janez in Tončika nekega dne poročena. V cerkev so ju bili spremili vsi znanci. Po poroki so se gostili, sicer ne v toliko meri, kakor bi se bili morda v stari domovini, kjer je navada, da popivajo pri svatbah po tri dni in tri noči, vendar pa tako, da so bili lahko veseli. Najbolje pa je bilo to, da so imeli godca, ne da bi jim ga bilo treba iskati. Taj je bil Tonček tu. In danes je bil zopet enkrat tako pri volji, kakor v nekdanjih srečnih časih. Dolgo, dolgo že ni izvabljal svoji harmoniki tako veselih glasov in dolgo že ni igral tako poskočnih, kakor zdaj. Ni čuda torej, da je šla vsem navzočim godba v noge, in da so začeli naposled celo plesati.

Vsi so bili nenavadno veseli, samo Francetu ni šel smeh nič prav od srca, in moral se je siliti, da ni skalil občne radosti s svojo slabo voljo. Sam ni vedel, zakaj je tak. Morda ga je žalostilo to, ker so se mu vzbujale želje, da bi se mogel zvezati tudi on z izvoljeno deklico, a je bil prepričan, da se mu ne izpolnijo še tako kmalu. Mogoče tudi, da so mu neprijetne slutnje težile srce.

Hotel je že vstati ter zapustiti veselo druščino, da bi se tem laže vdajal sam svojim mislim, ko dobi pismo. Vedel je takoj, kdo mu piše, a vedeli so to tudi drugi in zahtevali jednoglasno, da jim prečita list.

“To ne gre,” je rekla Tončika, “da bi dobival ti sam novice iz naše domačije. Jaz hočem vedeti, kaj stoji v pismu, tem bolj, ker je gotovo notri tudi zame kak pozdrav.”

“Na glas se mora čitati pismo, na glas!” je zahteval Jakob, a on iz posebnega namena. Tudi on je vedel, da je Francetu pisala Lojzika, in neprijetno ga je zaskelelo to pri srcu.

France pa se je temu upiral in je zahteval, da morajo vsekakor dovoliti, da prečita najprej sam. To zahtevo je spoznala Tončika za opravičeno, in njeni volji so se pokorili tudi drugi.

Vladala je popolnoma tišina med tem, ko je France čital. Vsi so upirali pazljivo vonj svoj pogled ter nestrpno čakali, kaj jim pove. Toda na obrazu so že lahko videli, da mu to, kar je stalo v pismu, ni po godu, kajti prebledeval je ter postajal bolj in bolj nemiren. Zato pa tudi niso nič več silili vanj, ko je potaknil pismo, prebravši ga, v žep, ter vzkliknil:

“Jaz odpotujem domu!”

“Oho,” reče Tončika, ki je bila prepričana, da je dobil France neprijetne novice, a ni hotela, da bi bilo gostom pošlo veselje; “pa saj ne boš tako meni nič, tebi nič uhajal! Kam se ti mudi tako? Misliš, da te ne bomo tukaj nič pogrešali, kadar odideš? ... Sicer pa boš moral že zaradi službe počakati še nekoliko, kajti odpovedal še nisi in pred jednim mesecem torej ne smeš odpotovati.”

“To je res!” vzdihne France. “Malo dolgo mi bo čakati ...”

“No, pa moraš iti?” vpraša Blaž.

“Moram ravno ne!” odvrne France, pota jujoč se. “Toda — naveličal sem se tudi že te Amerike! Očeta imam doma ...”

“Pa nevesto tudi, ha-ha-ha!” poseže Tonček vmes ter se zasmeje, kakor bi bil kdo ve kaj posebnega povedal, potem pa pristavi še: “France, kadar pojdeš ti, pojdem jaz tudi. Tudi jaz sem že Amerike do grla sit. Seveda, če bi bilo vsak dan tako, kakor je danes, potem ne rečem nič! Toda kdaj učakam tukaj zopet kako ženitovanje, na katero bi povabili mene? Menda nikoli več ne! Zato pa grem s teboj France, da veš!”

“Jaz tudi!” reče Jakob, ki je še zmeraj malo upal, da se Lojzika naposled odloči zanj. Zanašal pa se je tudi na to, da je France zaradi očeta ne bo mogel vzeti.

France je slutil, kake misli prešinjajo Jakoba. Ko je omenil, da se hoče tudi on vrniti domu, ga je pogledal nekoliko zaničljivo po strani, toda rekel ni nič.

Kmalu po tistem pa, ko je bil France dobil pismo, so se gostje razšli.

* * *

Kakor hitro je bil napočil dan, ko je smel France izstopiti iz službe, se je začel odpravljati na pot. Z njim ob jednem pa sta bila pripravljena na odhod Tonček in Jakob.

Zoper Tončka ni France nič imel, pač pa mu ni bilo ljubo, da se mu je vsiljeval Jakob. Rekel mu je torej:

“Zakaj pa nisi šel že prej, če se že hočeš na vsak način vrniti domu? Pa ne vem, po kaj greš prav za prav, če so vsi tvoji tukaj! Kaj boš pa delal sam v domačem kraju?”

“Kaj to tebe skrbi, kaj bom delal?” odvrne Jakob ravno tako neprijazno, kakor je govoril France z njim. “Hočem iti, pa je!”

“Eh, ali res misliš, da ... “ reče France porogljivo, a ne izreče popolnoma svoje misli.

Jakob pa ga je razumel navzlic temu, toda izognil se je odgovoru na to vprašanje ter pripomnil:

“Ne vem, čemu uganjaš sitnosti! Jaz storim vendar, kar hočem! To je res čudno, da bi moral za to ostati še tukaj, ker tebi ni po volji, da grem! Primaruha, kaj pa misliš!”

“Pa pojdi pozneje s kakim drugim parnikom! Ali moraš iti ravno z mano? Saj nimam nič zoper to, če greš, a to me jezi, da se držiš mene!”

“Ali ga ne poznaš?” reče Tonček. “Saj veš, da nima poguma, in da se mora držati zmeraj koga, kakor otrok matere.”

S tem je bil prepir končan. Podali pa so se, poslovivši se od drugih, vsi trije na jednoisto ladijo, in sicer na francoski parnik “Bourgogne”.

Parnik je odplul ob jednajstih dopoldne. France in Jakob sta bila še zmeraj nekako hladna drug proti drugemu. Zato je govoril France večjidel s Tončkom, ki je bil zelo dobre volje, in je bil danes torej laže dobiti od njega kak odgovor, nego po navadi. Držali pa so se vsi trije zmeraj skupaj, kajti kamor sta se obrnila France in Tonček, ondi je bil tudi Jakob. Bil je res tak, kakor ga je bil opisal Tonček. Samemu kar ni bilo prestati, in akoravno je vedel, da je Francetu baš radi tega tako nadležen, ker se ne gane z njegove strani si vendar ni mogel pomagati.

Ker so se vozili naši potniki zdaj za svoj denar, so imeli dosti prijetnejšo vožnjo, nego tja grede. Smeli so se celo na krovu ladije prosto gibati. Toda vse tudi ni šlo tako, kakor bi bili oni hoteli. Tonček je bil v svojem veselju prijel za harmoniko in je začel igrati, ne da bi bil kdo moledoval, in ne da bi mu bil kdo obljubil; desetico. Pa glej ga zlomka! Ne da bi mu bili ljudje hvaležni za to, so se začeli nekateri še ujedati, da take godbe ne potrebujejo, ter so zahtevali, da naj utihne! Tonček dolgo ni vedel, kaj ima pomeniti to mrmranje, in igral je prav, kakor bi se hotel ponašati s svojo umetnostjo, kar stopi neki mornar k njemu ter ga pozove z osornim glasom, naj ne nadleguje potnikov.

Zdaj pa je bilo treba videti Tončka, kako je stegnil kvišku tisti svoj sicer tako upognjeni, tanki vrat. Kaj, njegova harmonika naj bi nadlegovala koga? Kaj takega še ni bil doživel. Njegove zaspane oči se mu razširijo, in kakor vojskovodja, ki motri svojo vojsko, se začne ozirati po ljudeh, ki so bili zbrani na krovu, hoteč menda poiskati tistega, ki ni maral poslušati njegove godbe, in to še celo zastonj ne! Dolgo je zrl in strmel z odprtimi usti, naposled pa je odložil globoko užaljen svojo harmoniko na klop poleg sebe ter vzkliknil:

“Še prosili me boste, prosili, da bi vam igral, pa vam ne bom hotel! Le zapomnite si to!”

Bil je tako uverjen, da se to res zgodi, in da pride zanj maščevanja čas, da se je kmalu popolnoma potolažil.

Od začetka je bila vožnja mirna, akoravno so se valčki precej živahno zigravali. Toda proti četrti uri popoldne se pripode hipoma sivotemni oblaki na obzorje, in vzdigne se tak vihar, kakoršen se na. suhem le malokdaj doživi. Ladijo je metalo kakor orehovo lupino sem in tja, in med pljuskanjem dvigajočih se in padajočih valov je tulil in bučal veter, da je groza izpreletevala vse, ki so bili na ladiji. Potnikom se je poznalo brez izjeme, da jih navdaja skrb, in da se boje nesreče. A tudi poveljnik ladije in njegovi pomočniki niso mogli zatajiti popolnoma bojazni, dasi so se delali pogumne in so v jednomer tolažili tiste, ki so v obupnosti vili roke ter klicali na pomoč.

Med našimi znanci je bil Tonček še najbolj miren. V tem ko sta France in Jakob vzdihovala in je zlasti zadnji javkal, sedel je on molče na klopi, krepko oprijemajoč se držala. Gledal je pač nekam plašno in imel je usta odprta, kakor človek, ki z vso pozornostjo čaka na to, kaj pride v bližnjem trenutku, a tožil ni in z nobeno besedo ni izdal, da se boji. Tudi slabostij ni imel, vsled katerih sta France in Jakob hudo trpela.

Čim bolj se je približeval večer, tem hujše so bučale in divjale sape, tako da je začelo upadati tudi pogumnejšim srce. Ne samo ženskam, tudi moškim je začel vstajati smrtni pot na čelu. Čim dalje glasneje so vpili ljudje, in čim dalje pogosteje so se culi klici obupa ...

“O to je naša zadnja, to je naša zadnja ura!” je kričal Jakob neprenehoma. “Kaj sem mislil revež, da sem se podal na. pot!” France ni preslišal teh besed in je mislil sam pri sebi:

“Pač res, kaj ti je bilo treba iti z menoj!” Govoriti pa se mu ni ljubilo. Preveč je bil prepričan, da se mu bliža zadnja ura, da bi bil še zbadal koga. Tudi ko mu je Jakob naravnost očital, da je on kriv njegove nesreče, ni črhnil nobene besede. Pač pa se mu je izvijal vzdihljaj za vzdihljajem iz prsij, in večkrat je vzkliknil po tihem: Bog se nas usmili in sveta božja porodnica!”

Nevarnost je bila postala že tako velika, da so razdelili med potnike rešilne pasove, s pomočjo katerih je možno, obdržati se delj časa nad vodo.

“Izgubljeni smo, izgubljeni smo!” ti klici so se ponavljali čim dalje bolj, in nihče ni več ugovarjal takim besedam. Celo poveljnik ladje ni več tolažil ljudij, temveč je delil le še ukaze za slučaj, da se ladija potopi. Ce bi bil kdo hladnokrven dovolj, da hi bil opazoval pozorno, kaj se vrši in godi okrog njega, ta bi bil videl, kako različno se pojavlja smrtni strah pri raznih ljudeh. A kaj, ko se v takih trenutkih trese vsakdo sam za svoje življenje. V takih hipih skrajne nevarnosti se pokaže narava posameznega človeka bolj, nego ob katerikoli drugi priliki.

Na ladiji je bilo med drugimi tudi nekoliko Lahov. Ti so se vedli kakor besni. Skakali so sem ter tja, metali se po tleh, molili in preklinjali, vse ob jednem, da jih je bilo groza gledati in poslušati. Nasprotno pa je bilo nekoliko ruskih potnikov, ki sicer niso mogli prikriti obupnosti, kajti brala se jim je dovolj jasno na obrazu, pa se niso ganili, da je bilo videti, kakor bi z največjo vdanostjo pričakovali neizogibne smrti.

V obče pa so bile žensek videti bojazljivejše nego moški, a so bile med njimi vendarle tudi take, ki so z dostojnim vedenjem osramotile marsikaterega moškega.

Do desetih zvečer je trajal vihar, potem pa so začeli postajati sunki vetra redkejši in redkejši. Večina potnikov je bila tako preplašena, da tega niti zapazila ni. Ljudje so strmeli še vedno tja pred se; iznebiti se niso mogli one otrplosti, katero jim je bil povzročil strah pred gotovo smrtjo, in še vedno so pričakovali odločilnega dogodka, ki jih je imel pogubiti. Še le, ko se je začul klic: “Nevarnost je pri kraju!” in se je ta klic ponavljal večkrat, se je razvedril zdaj tu, zdaj tam kaki obraz. Bilo je pri brleči luči videti, kakor bi se ljudje drug za drugim probujali iz težkih sanj ...

Začelo je postajati čim dalje živeje, in ni trpelo dolgo, da se je tudi začul prvi smeh. Komaj je bila nevarnost pri kraju, že se je začela lotevati ljudij zopet lahkomiselna veselost, in bili so med potniki taki, ki so se zdaj norčevali iz drugih) radi tega, ker so bili v strahu, kakor bi se sami ne bili čisto nič bali. To je dalo povod raznim majhnim prepirom. Nekateri so začeli iz veselja, da se je bilo vse tako po sreči izteklo, celo piti in peti, tako da so tisti, ki bi bili šli radi že spat, na glas mrmrali ter zahtevali mir in red.

Med tistimi, ki so si želeli počitka, so bili tudi Tonček, France in Jakob. Poiskali so si svoj kotiček in kmalu so spali vsi trije. Tudi strah utrudi človeka, zato so spali trdno in dobro. Da bi se mogla ponoviti nevarnost, na to nobeden ni več mislil.

Zjutraj odpre prvi oči France. Danilo se je že. Skloni se po koncu in začne vleči na uho. Od časa do časa se je ponavljalo neko zateglo, čudno tuljenje, ki ga je bilo najbrž tudi vzdramilo iz spanja. S početka se kar ni mogel izpametovati, odkod ta glas, a naposled je izprevidel, da mora prihajati le iz ladje same. Toda kaj je to? Kaj takega še ni bil doživel na ladiji!

Tuljenje je bilo prikrajšalo tudi drugim spanje, kajti drug za drugim so se začeli prikazovati potniki. Jakob, ki se je bil vzbudil kmalu za Francetom, je bil vsled nenavadnega glasu, ki mu je donel na uho, tako preplašen, da mu je sapa zastajala. Tisti pa, ki od vsega tega ni čisto nič slišal, je bil Tonček. Smrčal je tako, da se je zdelo človeku, kakor bi se hotel izkušati z onim tuljenjem. France in Jakob sta ga komaj spravila iz spanja, in sicer še le potem, ko so bili že vsi drugi na nogah.

“Sanjalo se mi je, da me je riba požrla, in da igram harmoniko v njenem trebuhu,” izpregovori, brišoč si oči.

“I se ve, potem je pa umevno, da te je bilo tako težko spraviti po koncu,” pripomni France.

“Ha, naspal sem se pa le!” se pohvali Tonček ter se skobaca počasi na noge. Vsi trije gredo na to na krov. Tu še le zvedo, zakaj to tuljenje. Bila je namreč taka megla, da se ni čisto nikamor videlo, in zato je dajala ladija s takozvanim meničnim rogom znamenja v to svrho, da bi se mogle naproti vozeče ladije izogniti o pravem času.

“Kaj, ta zna pa bolje trobiti nego naš pastir doma?” opomni Tonček.

Bil je Tonček tudi danes jako razpoložen. Kakor je bilo včasi težko spraviti iz njega kako besedo, tako je pri drugih prilikah več govoril, nego je bilo treba. Tudi danes je delal vsakovrstne opazke.

“Neumni pa so,” reče zopet čez nekaj časa, “da se na tako široki cesti, po kakoršni se vozimo mi, bojijo trčiti skupaj! To imamo pri nas pa že drugačne voznike, nego ti tukaj, ali ni res? ...”

Da vodijo po širnem morju ravno tako pota, kakor po suhi zemlji, in da se prav mnogokrat zgodi, zlasti v temi in megli, da zadene ladija ob ladijo, tega Tonček niti slutil ni.

Med prejšnjimi besedami Tončkovimi je bilo zazvonilo k zajutrku. Vse se obrne proti stopnicam, hoteč v spodnje prostore, ko strahovit sunek ladjo skoro prevrne ter povzroči, da popadajo potniki kakor snopje po tleh. Le tisti, ki se je slučajno oprijemal za kako stvar, se je obdržal na nogah, a tudi njemu je pretreslo ves drob.

“Ob nekaj smo zadeli!” zakliče mlad človek. Z drugo ladijo smo trčili vkup,” pojasnjuje nekdo, in ta je imel prav. Angleški parnik “Cromatyshire” se je bil zaletel v njih ladijo, a odplul je brž naprej, ne da bi se bil brigal za ponesrečene.

“Hitro, hitro!” pozivlje tretji. “Voda prodira v ladijo, in nagibljemo se že!” Toda nihče se ne gane, niti ta ne, ki je govoril in pozival. Vsem so bili otrpnili udje, in bilo jim je, kakor bi se jim po žilah pretakal težek svinec namesto krvi. Gledali so nekako neumno drug drugega in se čudili, ne da bi vedeli komu. Njih obrazi so bili bledi, izpremenjeni, da naravnost spačeni. To niso bili znaki navadnega strahu, to so bili znaki smrtne groze. Mnogi so se režali in smejali, a to je bil smeh blaznežev. Dve, tri dragocene minute so prešle, predno so se začeli zavedati ter misliti na rešitev. A zdaj se prične divji krik, vrvenje in drvenje. Nekateri so leteli dol si položili okrog života rešilne pasove, drugi so mislili na to, kako jih bode zeblo, če pridejo v vodo, in so se oblačili v trdnejšo obleko, a tretji so bili zopet tega mnenja, da se rešijo laže, če bodo imeli manj tibleke na sebi, ter so se začeli slačiti.

Nekdo je prinesel na mesto, kjer so stali France, Jakob in Tonček, cel kup rešilnih pasov ter jih vrgel pred njimi na tla.

“Vzemita.” veli France Tončku in Jakobu ter si sam pripne brž en pas. A Tonček in Jakob se nista zmenila za njegove besede. Zadnji je bil še zmeraj ves trd in se je tresel tako, da si ni mogel pomagati z nobeno roko; Tonček pa je motril z njemu lastno hladnokrvnostjo, kako so odpenjali mornarji majhen čolniček ter ga začeli spuščati v morje.

Morda ga ni bilo na vsej ladiji človeka, ki bi se bil manj prestrašil nego Tonček, in ki bi bil trezneje mislil kakor on v tem hipu skrajne nevarnosti. Komaj je bil čolnič v vodi, pa skoči tja, kakor je bil sicer len in trd, se prime za vrv ter se spusti doli. “Za mano, Za mano.” zakliče Francetu in Jakobu.

A predno se ta dva prav zavesta, je bilo že celo krdelo ljudij med njima in ladijnim okrajkom. Več obupanih žensk je prosilo s pretresujočim glasom, naj jih spravijo v čoln, ko se zapodi truma Lahov med nje ter jih začne, ne meneč se za njih obupno vpitje in mile prošnje, odrivati in naravnost tudi pobijati.

Dve, tri ženske so padle pri tem v vodo ter se potopile. Kakor je bil prevzet France od skrbi za lastno življenje, ga je vendar razljutilo to nečloveško početje, in hotel je že skočiti med zverinske Lahe, toda imeli so nože v rokah in mahali kakor blazni okrog sebe, tako da se jim ni mogel približati.

V tem se je ladija nagibala bolj in bolj, tako da se oni, ki so še le zdaj drvili prokrovnemu robu, niso mogli vzdržati več po koncu.

Da bi bili odpeli še kak drug čolnič, do tega ni prišlo, kajti ladija se je potapljala prehitro. Pač se je bilo spravilo še v en čolnič nekoliko ljudij, toda odvezati ga niso mogli več, in čolnič se je z ljudmi vred prekucnil, ko se je pogreznila ladija, na katero je bil privezan.

Med vpitje ljudij se je mešalo sikanje para, ki je uhajal iz kotla, in pa brbranje zraka, na katerega je pritiskala voda, prodirajoča v ladijo, ter ga potiskala venkaj skoz mala okenca posameznih izbic (kjaut).

France in Jakob sta stala še vedno drug poleg drugega, ne da bi si vedela pomagati, ko se začne ladija skrivati pod vodo. Kar jima izginejo tla pod nogami. Bila sta v vodi in nehote sta začela ploskati z rokami in nogami, da bi se obdržala na površju. Okoli njiju pa je čofotalo vse polno drugih ljudij, ki so se borili za življenje.

Razne stvari, katere je hranila prej ladija, so plavale zdaj po morski gladini ter se zibale v morskih valovih. Iz jednega prekucnjenih čolničev pa priplovejo vesla in lemež proti Francetu in Jakobu.

France se oprime hitro teh stvarij. Držeč se jih z levico, poseže z desnico po nož v svoj žep ter poreže vrvi od platnene strehe, ki je krila prej parnikov krov. Plavala je nad vodo, ker se ni bila še nasesala toliko, da bi se bila potopila. Neki krmilar, ki je kobacal v obližju in je slutil, kaj namerava France, se mu pridruži ter mu začne pomagati. Zvezala sta bila vse one reči vkup ter napravila tako majhen plav, katerega se je naglo prijelo kakih devet oseb, med njimi tudi Jakob. Približevali so se še vedno potapljajoči ljudje, a bilo je premalo prostora zanje. Neka ženska se oprime Franceta z obema rokama okoli vratu. Pomagati si ni vedel drugače, nego da ji je razklenil roke ter ji napravil, stisnivši se k svojemu sosedu, toliko prostora ob svoji strani, da se je lahko držala za veslo. Nekaj časa je vztrajala tako, a ne dolgo. Počasi so ji omagale roke, in pogoltnila jo je morska globočina. Za njo pa so šli drug za drugim. Jedne je prevzel mraz tako, da se niso mogli več vzdržati na površju, dragim pa so sploh opešale moči. Čim dalje tiše je postajalo in čim dalje več mrtvih trupel je gonila voda sem in tja.

Oni krmilar, ki je pomagal prej Francetu zvezati lemež in vesla, pripomni nekako vdano: “Tako bomo plavali kmalu tudi mi, kar nas je še tu! Kaj pomaga upirati se. Jaz za svojo osebo imam zadosti!”

Izrekši, se izmuzne iz rešilnega pasu ter se pogrezne. France poseže brž po pas ter ga spravi Jakobu na život. Naposled sta se samo onadva držala še plava, vsi dragi so se bili že potopili.

“Suni me dol,” reče Jakob s slabim glasom, “da rešiš laže sam sebe!”

“Kaj ti hodi na misel?” odvrne France. “Če se nas je držalo doslej toliko ob tem lesu, se vzdrživa tudi midva. Rešiva se oba, ali nobeden!”

Čez nekaj časa izpregovori zopet Jakob ter vpraša:

“Ali si še kaj hud name?”

Videlo se je, da misli na smrt.

“Ne bodi nespameten!” ga potolaži France. “Pusti take stvari zdai na strani in gledi, da se obdržiš, in da te ne odnese voda!”

“Ne morem več!” vzdihne Jakob. “Pozdravi moje znance, če prideš še kdaj vkup z njimi, pozdravi ... tudi ... Lojziko ... !”

Stegnil je še desnico proti Francetu, kakor bi mu jo hotel podati v slovo, potem pa se spustil še z levo roko ...

France ga zagrabi naglo za desnico, da bi ga voda ne ločila od njega. In ker je videl, da je ob vso moč, in da se res ne more več držati, ga položi na plav. Tako je ležal nekaj časa Jakob, a dal ni nobenega znamenja več, da živi. Oči je imel odprte, toda bile so brezizrazne, osteklenele. France si je prizadeval dolgo časa, da bi ga obdržal na plavu, toda naposled so začele odpovedovati tudi njemu moči. Ko ga izpusti za kratek hipec, da bi se sam nekoliko bolje oprijel lesu, pridrvi močan val, zaguga plav ter odnese Jakoba daleč v stran. Francetu se milo stori. Imel je še toliko zavesti, da je vedel presoditi nesrečo Jakobovo in sam svojo usodo ...

“Sedaj bije tudi tebi zadnja!” Ta misel mu je prešinjala glavo. Noge so mu škrbetale mraza, in čutil je, kako mu otrpnevajo udje ter mu postajajo roke bolj in bolj lesene. Oči mu jamejo temneti, in vse se mu izpremeni v nekako meglo, iz megle pa se mu prikazuje zdaj ta, zdaj ona podoba ... Kmalu vidi Lojziko, ki mu podaja rešilno roko, kmalu je z očetom v rojstni hiši skupaj, kmalu se mu prikazujejo zopet znanci, od katerih se je bil ločil v Ameriki. Hipi, v katerih ni vedel, kje je, in kaj se godi z njim, so se menjavali s hipi, ko je čutil, da je v vodi, ko je znal, da se mu bliža zadnja ura ...

“A — a, tam prihaja čoln po me,” se mu zasveti še v glavi, potem pa ga zapusti popolnoma zavest ...

JEDEINDVAJSETO POGLAVJE[uredi]

“Jutri pojdemo delat pismo!”

Te besede, s katerimi je pozdravil oče Lojziko neke srede večer, ko je bil prikolovratil zopet od Komarja vinjen domu, so jo zadele hujše, nego če bi ji bil rekel: “Jutri je zadnji dan tvojega življenja!”

Vedela je, da pride prej ali slej tako, in razna znamenja zadnjega časa so govorila za to, da sta se oče in Komar dogovorila še natanko, in da ne bosta več čakala dolgo, vendar ji je zagomazelo po životu, ko je cula zdaj iz očetovih ust to novico.

A črnila ni nobene besede! Čemu? ... Je hotela mar še enkrat ugovarjati? Kaj bi bilo pomagalo? ...

“Si li slišala? .. zareži oče po daljšem premolku nad njo. Bilo mu ni prav, da je molčala, in njegove srdite oči so srpo zrle vanjo.

Lojzika prikima s povešenim pogledom.

“Ali boš govorila?!” vzroji oče, in pogled mu postane še bolj divji.

“Slišala!” odvrne zdaj Lojzika.

Njen glas je bil slaboten, to pa očetu zopet ni bilo prav.

“Ali ne moreš odpirati bolje ust, da mevžaš tako?” zarohni. “Takih milih Jer jaz ne maram, to menda že veš! Le gledi, kako se mi boš vedla jutri! ... Pazi, da ne bo treba med potjo in pred notarjem vleči vsake posamezne besede iz tebe! In tistih svojih obrazov mi tudi nikar ne delaj! ... Vesela bodi, da je tako, kakor je! ...”

Rentačil je še nekaj časa, potem pa se je zleknil na posteljo in zaspal.

Tudi Lojzika se vleže, a ona ni našla počitka. Rada bi bila zatisnila očij, rada zaspala ter vsaj za malo časa pozabila svoje bridkosti, a ni šlo ...

“Tako daleč smo torej že? je vzdihovala, in solze so ji zalivale oči. “Tako daleč ... Ali se res ne da več izogniti temu?”

Misli in misli, a rešilna pot se ji ne pokaže. Vse zaman. Vdati se bo morala! ...

Ker se je bil France odločil, da se vrne domu, se mu ni zdelo vredno, da bi ji bil odgovoril na njeno pismo. Njo pa je zdaj vznemirjalo to, da ni dobila nikakega odgovora od njega. Ugibala je in ugibala, zakaj je obmolknil, in vsakovrstni dvomi so jo navdajali. Kesala se je, da mu je bila pisala tako. Morda je prav razumel ni in je vsled tega užaljen. Ali pa mu je v pismu res rekla kaj takega, kaj ni bilo prav? ... Začela je premišljevati in preudarjati, kaj je prav za prav stalo v njenem pismu. A čim bolj je mislila, tem bolj se ji je dozdevalo, da so se nahajale v pismu stvari, katerih v resnici ni bilo v njem.

Obtoževala je sama sebe in si očitala, da je bila tako nespametna. Hotela mu je precej drugi dan pisati zopet drugo pismo; pojasniti mu je hotela vso stvar natančneje; prositi ga je hotela, naj pride hitro pride ...

A hkratu se je vprašala zopet: Čemu?”

Čemu naj bi prišel? Kaj bi to pomagalo? Ali ni že stokrat in stokrat sama sebe prepričala, da ji to ne bi koristilo mnogo, da bi je to ne moglo rešiti? ... Oh, morda pa vendar, vendar! ... Morda bi se stvari potem vendar zasukale ugodneje! ... Morda bi jo Francetov prihod navdal z novim pogumom, da bi se mogla upirati še dalje ...

Toda ne, ne! Zaman, vse zaman! Kar se je dalo storiti, je poskusila ... Zdaj ji preostaja samo še jedno — vdati se!

Divja bol ji je stiskala srce, v glavi pa se ji je sukalo in vrtelo, da ni bila zmožna več, misliti jasno. Samo jedna zavest ji je ostala, ta, da pojdejo jutri, že jutri delat pismo, in da bo čez tri tedne morda že žena Komarjeva ...

“In če bo res tako, če postane res žena Komarjeva — kaj potem? ... Kaj bo z njenim srcem? ... Se li bo izpremenilo? ... Bo li mogla izpolnjevati dolžnosti, ki jih ima žena do moža? ...”

Te mučne misli so se ji pririle še v glavi do površja, potem pa se ji je zmedlo popolnoma, in lotila se je je neka. omotica, da ni vedela, spi li ali čuje ...

Drugi dan pa je bil Komar na vse zgodaj na Grilovem domu. Bil je praznično oblečen in kar žarel je v obraz.

“Ho-ho, ali gremo?” vpraša Lojziko, ki je ravno pripravljala zajutrk. Opazil je bil njene objokane oči, vedel je tudi, zakaj je jokala, a ni se zmenil za to. Ona v prvem hipu ni vedela, kaj bi odgovorila, potem pa je vendar rekla:

“Je li že tako pozno, da se mudi?”

“Čim prej odpravimo, tem bolje, ho-ho!” odvrne Komar, zibajoč se na čevljevih koncih, kakor je bila njegova navada. Ponižni odgovor Lojzikin ga je navdal z veseljem in upanjem.

“Gledati moramo, da pridemo kmalu k notarju,” nadaljuje. “Zdaj ima gotovo mnogo opraviti, in kdor prej pride, ta prej melje, ho-ho, ali ni mari taka, oče Gril?”

“I kaj pa da!” odgovori Gril s tistim svojim nenavadnim glasom, katerega je čula Lojzika samo takrat, kadar je govoril s kakim drugim človekom. “Hiteti moramo, hiteti!”

“Le pripravite se torej!” veli Komar. “Jaz grem še malo domu, čez kake pol ure pa pridem z vozičkom po vaju ... Hoho, boš videla Lojzika, kako bomo dirjali! ...”

Komar se je vrnil, še predno je bilo preteklo pol ure. Lojzika in njen oče sta se vsedla na voz, in oddrdrali so proti bližnjemu trgu.

Ljudje so obstali na cesti, ter se ozirali za vozom. Delali so vsakovrstne opazke, iz katerih se je dalo posneti, kako dobro so poznali razmere, kako dobro so umeli, kaj se ima zgoditi.

“Zdaj peljejo jagnje v mesnico!” je pripomnil nekdo, hoteč označiti Lojzikino občutje in njeno usodo.

“Da, pač!” so pritrjevali drugi. “S tako težkim srcem je šla še malokatera delat pismo, kakor ga gre ta! ...”

Lojzika je čutila, kaj ima pomeniti to, da so gledali ljudje za njimi, in da so se odpirala okna pri hišah, mimo katerih so se vozili. Slutila je tudi, kaj govore, in kakšne sklepe delajo. Bilo ji je nepopisno hudo, voziti se tako pri belem dnevu poleg Komarja ter se izpostavljati radovednim očem. Kakor bi jo bilo sram, je zrla pred se v tla in molčala.

Komar pa je bahato zrl okrog. Sem ter tja je tlesknil z jezikom in udaril z bičem po zraku, da bi tembolj pognal konja. Včasi je tudi koga pozdravil, če so srečali ravno kakega bolj znanega.

“Ho-ho! zdaj pa gremo! ...” je vzkliknil zdaj proti temu, zdaj proti onemu. Smejal se je v jednomer, in poznalo se mu je na obrazu, kako vesel je, da mu je vse tako izteklo po volji. Za to pa, kar so mislili ter govorili ljudje po tihem o njem, se ni brigal. Tudi to ga ni motilo, da Lojzika ni mogla popolnoma pritajiti svoje žalosti, in da se ji je zdaj pa zdaj izvil globok vzdihljaj iz prsij. Niti pomenkoval se ni mnogo z njo, temveč je govoril raje z njenim očetom, ki je bil danes mehek in sladek kakor med, deloma, ker se je izredno dobro počutil na svojem sedežu v urno drdrajočem vozičku, deloma, ker je upal, da se ga bo danes zopet lahko prav pošteno napil.

In ta njegova nada se mu je res obistinila! Ko so bili pri notarju odpravili, so se podali v gostilno navzlic temu, da je Lojzika ugovarjala ter silila domu na vse pretege. Komar, kateremu se ni moglo očitati, da bi bil proti svojemu bodočemu tastu skop, je bil ta dan še radodarnejši nego sicer. Plačeval je, kar se je dalo, in niti jedna želja Grilova ni ostala neizpolnjena. Celo tistega vina v steklenicah je velel prinesti. Tudi Lojziko je silil, da bi pila, a ona je samo prosila, da bi šli brž domu. Bilo ji je grozno, poslušati svojega očeta in svojega prihodnjega moža, ki sta postajala oba. bolj in bolj vinjena in sta govorila čim dalje bolj zmedeno in neslano. Njene misli in želje so bile drugje. Srce ji je koprnelo le po domu, želela si je, da bi bila že v svoji sobici, kjer bi lahko znova potožila Bogu svoje težave, kjer bi znova lahko jokala in jokala

* * *

Čas Lojzikine poroke se je bližal bolj in bolj.

Odkar je bilo narejeno ženitovanjsko pismo je bila nekako tiha in vsaj na videz vdana.

Če so jo ljudje kaj izpraševali o možitvi, se je skrbno varovala, da ne bi izdala s kako nepremišljeno besedico svojega srca.

Tudi oče je bil zdaj lahko zadovoljen z njo. Nič več mu ni ugovarjala, nič več se mu protivila.

A kadar je bila sama, je še vedno jokala ...

“Moj Bog, zakaj mora biti tako?”

Ta vzdihljaj se ji je izvil kdo ve kolikokrat iz prsij ..

Nekega popoldne je sedela Lojzika zopet sama doma in premišljevala svojo žalostno usodo, ko stopi naglo neka njena vrstnica v sobo. Bila je vsa zasopla, in Lojzika jo prestrašeno vpraša:

“Za Boga, kaj je?”

“K nam pojdi! Brž pojdi k nam!”

“Pa po kaj? Povej vendar, kaj je?”

“Goričevski Tonček, godec, je pri nas!”

“Goričevski Tonček?” vzklikne Lojzika presenečena. “On se je vrnil?”

“Da, vrnil! Pojdi, pojdi!”

“Kaj pa France?” je hotela Lojzika še vprašati, toda hitro si premisli, kakor bi se bala, zvedeti resnico. Morda je slutila, da je negotovost za njo zdaj najboljša. Kaj bi bilo, če bi se brl vrnil tudi on? Zdaj, tako pozno, ko se ni dalo predrugačiti nič več! Kako grozne muke bi bile to za njo! Ali pa če se mu je bilo prigodilo kaj hudega!... Več ni bil njen. Odpovedala se mu je bila v tistem hipu, ko se je bila vdala volji očetovi, in vendar, kako drag ji je še bil, kako živo bi bila občutila njegovo nesrečo! Toda, morda pa je prišlo tudi drugače! Morda pa se je France res ravnal po njenem priporočilu, morda je že srečen z drugo? To bi bilo pač najbolje za oba! ...

Vse te misli so se ji bliskoma porajale v glavi. En hip je omahovala, bi li šla s prijateljico ali ne. Vedela je dobro, kaj bi ljudje lahko sklepali, ako gre. Naposled misli sama pri sebi:

“E še sem samosvoja in nikomur nisem odgovorna za to, kar storim. Zvedeti moram resnico, in naj je še tako žalostna!” Vendar pa reče prijateljici, predno se odpravi:

“Je li dosti ljudij pri vas?”

“Vse polno! Saj veš, s Tončkom smo malo v sorodu, in zglasil se je pri nas, a za njim je pridrlo takoj vse polno ljudij.” “Potem pa ne vem, če bi šla ...

“Nobenega takega ni, ki bi se ti ga bilo treba bati. Sicer te pa v gneči še nihče zapazil ne bo. Če bo treba, te tudi jaz malo skrijem. Prišla sem po te, ker vem, da te bo mikalo slišati novice, ki jih je prinesel Tonček. Vesele niso, veš!”

Lojzika se zdrezne, a tudi zdaj še si ne upa vprašati, kaj je povedal Tonček, temveč gre tiho za tovarišico. Ko pa sta dospeli tja, kjer je Tonček pripovedoval svoje dogodke, je bil ta svojo povest že končal.

Lojziki, ki bi bila rada zvedela kaj o Francetu, je bilo jako žal, da je zamudila Tončkovo pripovest; po tihem se je hotela zopet izmuzniti, kajti nagovarjati Tončka ni marala, kar se odpro vrata in stopi v sobo Francetov oče. Sporočili so bili tudi njemu, da je prišel Tonček, in da je prinesel žalostno novico o Francetu.

Pririvši se skoz ljudi, stopi pred Tončka in ga vpraša z glasom, ki je jasno pričal, kako je razburjen:

“Kaj pripoveduješ ti, kaj?”

“Jaz ne morem pomagati, Pust, da ni nič veselega, kar vam imam povedati!” odvrne Tonček. “Franceta ne boste videli nič več! On in Martinov Jakob sta se potopila!”

“Ali je to — res?” vpraša starec. Oči so se mu bile izbulile, in tresel se je po vsem životu, da so mu vidno tolkla kolena drugo ob drugo.

“Res, če vam rečem! Samo toliko se nas je rešilo, kolikor nas je bilo v našem čolničku, vse drugo se je potopilo. Slišal sem tudi še pozneje od več stranij praviti, da se razen nas niti jeden ni rešil. Sicer se je pa ladija potopila pred našimi očmi z vsemi tistimi, ki so bili ostali na njej. In France in Jakob sta bila gori, to dobro vem!”

“Hu-hu-hu!” zaječi stari Pust. “Hu-huhu, potem sem pa jaz kriv njegove smrti!”

Dvignil je še roke, kakor bi hotel klicati na pomoč, nato pa se je zgrudil na tla kakor mrtev.

“Vode, vode!” so začeli klicati vsi vprek. “Brž vode ...”

Lojzika je bila prva, ki je prišla do škafa vode, jo zajela ter ponesla v sobo, akoravno se je sama komaj vzdržala na nogah vsled grozne novice.

Starcu so brluzgali vodo v obraz in ga polivali z njo, a zaman; ni se zavedel. Sopel pa je še. Zato pošljejo naglo po duhovnika in pa po zdravnika v bližnji trg; njega samega pa dvignejo in ga neso na njegov dom, kjer ga polože na postelj.

Lojzika je šla domu. V Pustovo hišo si ni upala. Ker ji je bil starec tako malo prijazen, ni hotela, da bi ga vznemirjala njena navzočnost, kadar bi izpregledal. Toda izpregledal sploh ni več. Komaj so ga bili deli v sv. olje, je izdihnil dušo. Zdravnik ga ni dobil več živega.

Ko je zapel mrtvaški zvon, je Lojzika vroče molila za dušo rajnega. Prosila je Boga, naj mu odpustil, če se je ločil s sveta morda z onim sovraštvom v srcu, katero je prej zmeraj kazal do nje. Se bolj goreče pa je molila za Franceta. Srce se ji je krčilo, ko je mislila na to, da ni več med živimi, in grenke, bridkostne solze so ji močile lica. Toda porajale so se ji tudi bolj sebične misli. Kar nehote ji je prišlo na um, kako lahko bi bila zdaj srečna, če bi bil France še živ. Njemu bi ne bil nihče več branil, voliti si ženo po lastni volji, no in njen oče bi se bil naposled tudi vdal! Če ga je Komar pridobil zase, bi ga bil tudi on lahko. “O zakaj je moralo priti tako, zakaj?” je tarnala in vzdihovala. Včasi pa se je zavedela, da so neumestne zdaj take misli, in stresla je z glavo ter rekla:

“Beži, izkušnjava, beži!” ...

* * *

Napočil je bil dan, ko je imela stopiti Lojzika s Komarjem pred oltar ter se zavezati za vse življenje z možem, ki ji je bil vsiljen.

Prej ta večer je bila prejela še pismo od Tončike. Pisala ji je, da se njej in vsem znancem dobro godi. Gostilna, katero je bila začela z Janezom, jima donaša dovolj dobička, samo truditi se je treba od ranega jutra do pozne noči, kakor je pristavila še Tončika. Kaj se je bilo zgodilo s Francetom, o tem ni mogla vedeti ona nič, če ne, bi je ne bila vprašala, kdaj bosta obhajala poroko.

To pismo Lojziki baš ni bilo v tolažbo. Tončika ni slutila, v kakih žalostnih razmerah je Lojzika; zato je pisala po svoji stari navadi brez ovinkov, naravnost in tako, kakor je pač mislila. Ko bi bila znala, da je Lojzika drugega nevesta, bi je gotovo ne bila spominjala Franceta.

Lojzika je vsako prejšnje Tončikino pismo prečitala po večkrat zapored, to pa je položila takoj v predal svoje skrinje, kamor je spravljala pisma. Pripravljala se je resno na novo življenje in štela si je v dolžnost, da se ne bavijo nje misli več s Francetom.

Tisto noč pred poroko je še mnogo in iskreno molila.

“Moči mi daj, moči, o moj Bog, da ne omagam!” tako je vzdihovala. “Moči mi daj, in ako je tvoja volja, predrugači moje srce!”

Naposled je zaspala in spala je bolje, nego je mislila, da bo. Ko se je zjutraj vzbudila, se prvi hip niti domislila ni, da je spala to noč poslednjič na tej postelji. Kakor po navadi, je vstala ter se začela oblačiti. Hkratu pa jo prešine zavest, da bo vstajala od jutri naprej drugje, in da je prišel trenutek, ko se ji bo ločiti od samskega stanu.

Mraz jo strese pri tej misli, da so ji zašklepetali zobje.

“Moj Bog, ali se mora to res že danes izvršiti?” vzdihne. “Ali se ne more odložiti še za nekoliko časa?”

Toda za premišljevanje zdaj ni bilo več dosti časa. Od Komarjeve hiše sem je prihajal že hrup v dokaz, da se svet je zbirajo. Treba se je bilo pripraviti in obleči. Kmalu se oglasi tudi pri njej nekaj povabljenih, ki so zbijali šale in ji s svojim smehom niso pustili, da bi se bila še dalje potapljala v svoje misli.

Ko se je približala odločilna ura in je prišel ženin po njo, jo je premagala še enkrat bolest. Ozre se po sobi, kakor bi nekoga iskala. Oh, pregrešala je svojo dobro mater, ki bi jo bila tolažila in jo blagoslovila! Predno je stopila čez prag, se je sklonila še enkrat čez svojo posteljo in se bridko razjokala. Slonela je dokaj časa tako, dokler ji ni zadonel na ušesa osorni glas njenega očeta. Zdrezne se in skloni po koncu. Obrisavši si solze, stopi nekako odločno v vrsto. Svatje so ukali in se smejali, kakor je na kmetih pri takih prilikah navada, Lojzika pa ni slišala o vsem tem nič. Po glavi ji je šumelo, in govorjenje, ukanje in vriskanje svatov je čula le v nerazločnih glasovih, kakor če buči, tuli in piska vihar. Sicer pa je bila pri polni zavesti.

“Moči mi daj, o moj Bog, moči!” je vzdihovala zopet in zdaj pa zdaj obrnila oči proti nebu.

Francetova podoba ji je vstajala znova pred očmi. Ko je Goričevski Tonček pravil, da se je ponesrečil, je verovala v njegovo smrt, zdaj pa se ji je hkratu zdelo to izmišljeno, nemogoče. Neki glas ji je rekel, da France še živi, da se še vrne, da jo še ljubi. Da bi se otresla teh mislij, je zatrjevala sama sebi: “Komar bo zdaj moj mož, njemu obljubim zvestobo in njemu bom zvesta! Da, njemu bom zvesta! ...”

A čim večkrat se je iznebila izkušnjave, tem večkrat se ji je vrnila zopet ...

Ko je stala s svojim prihodnjim možem že pred oltarjem, se je spomnila one narodne pravljice, v kateri se pripoveduje, kako je bil prejšnji zaročenec nevestin skrit za oltarjem, in kako je stopil izza njega baš v tistem trenutku, ko je hotela izreči nevesta besedico “da” ter se izročiti drugemu.

Zaman se je trudila, da bi se oprostila teh mislij, ki so povzročale toliko bol njenemu srcu! ... Vedno zopet se ji je zazdelo, da se je ganil nekdo za oltarjem, da, parkrat je videla naravnost Franceta stati tam ob strani, tako, hudo je delovala njena razvneta domišljija. Očitala si je, da je tako raztresena, in prizadevala si je, da bi svojo pozornost obračala na besede duhovnikove. Toda danes ji je bilo, kakor bi se ji bili razdelili možgani na dva dela. Slišala je vsako besedo, ki jo je izgovoril duhovnik, vsak njegov opomin si je vtisnila v srce, a poleg tega so ji vendar še misli uhajale drugam, in še vedno sta ji up in strah pretresala prsi, da stopi zdaj pa zdaj France pred njo. Čim bolj se je približeval trenutek, ko je bilo treba izreči ono toli pomenljivo besedico “da”, tem hujši boj in tem večji nemir sta se je lotevala.

“Na strani mi stoj, o moj Bog, in moči mi daj!” je ponavljala sama pri sebi ter izkušala s skrajnim naporom, da bi se vzdramila iz mamečih sanj. Imela se je za grešnico, da je bilo takim mislim prostora v njeni glavi, akoravno tega ni bila sama kriva in bi si bila štela lahko v zaslugo, da se je borila tako pogumno z izkušnjavo, in da je zatirala tako moško vse neumestne želje v svojem srcu.

“Da!” zadoni na enkrat ob njeni strani ter odmeva po visoko obokani cerkvi. Kri ji šine v glavo, in vse ji začne plesati pred očmi ... Ali ni zašumelo nekaj tam za oltarjem?.... Nehote ji uide še enkrat pogled tja proti desni strani oltarja ... potemi pa vzdihne skoro na glas ter izreče komaj slišno: “da!” Izgovorila je to besedico s tako nenavadnim glasom, da se je ustrašila skoro same sebe ...

Ko so bili zunaj cerkve, se nagne Komar k njej ter se zakrohoče:

“Ho-ho-ho, zdaj si pa moja, vidiš, Lojzika!”

Njej pa se je zdel ta krohot hujši, nego so se ji zdeli nekdaj očetovi udarci. Bilo ji je, kakor bi se ji rogal ta njen mož, kakor bi se ji rogal ves svet! ...

DVAINDVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Gril se ni veselil dolgo užitka, katerega mu je bil zagotovil Komar za to, da mu je bil dal hčer.

Izpodkopal si je bil zdravje že davno s svojim pijančevanjem. Pokašljeval je že delj časa. V noči po hčerini poroki pa se je bil še prehladil. In ker se ni varoval, ampak je še vedno neizmerno pil, se ga je lotila nagla sušica.

Lojzika ga je večkrat opominjala, da bi jenjal piti. Vedela je, da mu to ne more storiti dobro, in rada bi mu bila podaljšala življenje. Navzlic temu, kar ji je bil storil, mu ni želela smrti. Ne, ljubila ga je, kakor jo je učila njena rajna mati, ljubila, kakor sploh more ljubiti dober otrok svoje starše. Želela mu je najbolje in zato ga je svarila pred pijačo.

Toda Gril je umeval napak njene opomine.

“Ti mi ne privoščiš!” ji je rekel in jo osorno pogledal. Kdor mu ni privoščil pijače, tega je smatral za svojega sovražnika! ...”

Lojzika si nato ni upala več siliti vanj. Prosila pa je svojega moža, da bi ne dajal očetu toliko piti. A ta se ni dal pregovoriti. Še celo sam je ponudil Grilu večkrat pijače, ne da bi je bil” zahteval. Bilo je skoro videti, kakor bi ga nalašč moril na ta način.

“Kaj boste, oče, vina ali žganja?” je vprašal včasi, a takoj pristavil:

“Pa saj vem, da vina vi ne marate, in da vam je ljubše žganje. Pa katerega naj vam natočim? Ali tistega hudega, ki tako reže po grlu? ...” In natočil mu je čistega špirita. Gril pa ga je s slastjo popil.

Tako je šlo z Grilom nenavadno hitro nizdolu. Nekega dne pa ga je Komar še poslal v bližnjo vas, naročivši mu, da mora biti v dvajsetih minutah sem in, tja, akoravno je vsakdo vedel, da se za tisto pot potrebuje najmanj pol ure.

“Če ne mislite priti tako hitro,” mu je rekel, “rajši povejte, da pošljem koga drugega, kajti stvar je jako nujna!”

Gril pa se je od nekdaj ponašal s svojo hitro hojo. Dokler je bil zdrav, se res ni mogel nihče z njim kosati v tem. Hodil je, da so se mu kar iskre kresale pod nogami. Toda zdaj je bil slab, da se je komaj držal po koncu. Navzlic temu pa ni hotel odjenjati. Da zna kdo hoditi hitreje od njega, bi ne bil priznal za ves svet ne. Mendar tudi prav veroval ni v svojo bolezen. Zato je odvrnil:

“Koga drugega boš pošiljal, koga? ... Požirek žganja mi daj, pa grem! ...”

In res je šel. Toda akoravno je bil prepričan, da stvar ni tako silna, da bi moral pot storiti v tistem času, kakor je zahteval njegov zet, vendar ni odjenjal in se je gnal na vse pretege. Kar bi se ne bilo posrečilo nobenemu zdravemu, posrečilo se je njemu: premeril je v dvajsetih minutah pot sem in tja!

To pa mu je zadalo smrtni udarec. Ko je stopil doma v prodajalnico, se je zgrudil obnemogel na tla.

Lojzika je na glas zakričala. Komar pa je vpraševal:

“Ho-ho, kaj pa je to, oče, kaj? ... Hoho, pa menda vas saj ni ta kratka pot tako utrudila? ...”

Gril se je sicer s pomočjo drugih še skobacal na noge, toda moral je v posteljo. Lojziki se je takoj zdelo, da stvar ne bo izšla ugodno, in je vprašala precej očeta, ali bi naj poslala po gospoda. Toda on jo je temno pogledal, rekoč:

“Bi se me rada iznebila, kaj ne da?”

Ali drugi dan je mislil že sam drugače.

“Slabo mi je, slabo!” je tarnal in omenil je zdaj sam, da bi poslali po duhovnika.

Ko pa se mu je bila želja izpolnila, je rekel hčeri, ki je bila vedno ob njegovi strani!

“Jaz mislim, da nisem storil tako slabo s teboj! Preskrbljena si dobro! ...”

Brez dvojbe se je kesal nekoliko, da je postopal tako brezobzirno proti njej, in si želel tolažbe. Lojzika pa mu je ni hotela odreči.

“Le mirni bodite, oče, mirni! Dobro ste me preskrbeli in — zadovoljna sem,” tako ga je tešila in tolažila.

Srce ji je zakrvavelo pri teh besedah, a nobena poteza na njenem obrazu ni izdala, kaj se godi v njenih prsih.

Drugi dan je bil Gril mrtev. Bilo je ravno tri tedne po tem, ko se je bil preselil s hčerjo h Komarju.

Pogreb je imel lepši, nego ga je mogel za življenja pričakovati. Spremilo ga je mnogo ljudij do hladnega groba, celo taki, ki ga niso imeli v dobrem spominu.

Toda to se je zgodilo manj radi njega, nego radi njegove hčere, katero je ljubilo in spoštovalo vse ...

Dober mesec po očetovem pogrebu je sedela Lojzika v prodajalnici svojega moža. On je bil začel kupčevati zadnji čas z lesom. Bil je padel že prvi sneg, in ker je baš v snegu najlaže spravljati debla iz gozda, bil je zdaj dan na dan v gori, kjer je nadzoroval delavce.

Bilo je ravno po kosilu, tedaj v času, ko prihajajo ljudje najmanj kupovat, zato je bila Lojzika čisto sama. Pletla je nogavico ter gledala na cesto skoz šipe, ki so bile vdelane v vrata. Če bi jo bil opazoval kdo pri tej priliki, bil bi ji bral vdanost, da, skoro zadovoljnost na obrazu. Sicer je bila bleda, in iz nekaterih potez okrog njenih ust se je dalo sklepati na tiho, pritajeno žalost; toda njene oči so bile tako mirne in so izdajale tako malo kak dušni boj, da bi bil moral misliti vsakdo, da ni nesrečna.

Seveda, oni globoki, drhteči vzdihljaji, ki so se ji izvijali kakor nehote od časa do časa iz prsij, in ki so bili podobni skoro ihtenju, so pričali vse kaj drugega. Človek, ki se čuti srečnega, človek, ki ne trpi, ne vzdihuje tako! ..

Precej dolgo je sedela Lojzika ter strmela zamaknjena venkaj, ko vstopi hlastno v prodajalnico občinski sluga Muha, ki ni raznašal samo uradnih stvarij, temveč tudi razne novice, ako je upa, da se mu bo kaj plačalo za nje.

Bil je prišel skoz hišo, tako da ga Lojzika ni bila zapazila, predno ni stopil pred njo. Prestrašil se ga ni malo, ko je tako nepričakovano butil noter.

“Lojzika ... Lojzika,” je vzkliknil sapo loveč, “kaj bo pa zdaj, ko se je vrnil Putsov France?”

Ona se strese in toliko, da ne omedli. Srce ji zastane za trenutek, kakor bi se ji bilo zataknilo kam, potem pa zatrepeče ter ji zapodi vso kri v obraz. Akoravno pa jo je zapuščala skoro zavest ob tej nepričakovani novici, je vendar občutila zlobnost, ki je tičala v Muhovem vprašanju.

“Kaj bo pa zdaj? ...” je vprašal. Kaj je mislil reči s tem, ni bilo težko uganiti ... Sram jo je bilo, da so ljudje tako sklepali o njej ... Še hujše pa ji je bilo, ko se je morala sama vprašati: “Kaj bo pa zdaj? ...” Imela je že ostre besede na jeziku, s katerimi je hotela zavrniti Muhovo predrznost, a premislila si je ter vprašala kolikor mogoče mirno:

“Ali je mogoče? Torej se je Tonček lagal, ko je pripovedoval, da se je France ponesrečil ...”

“Lagal je in ni lagal!” odvrne Muha. “Martinov Jakob je res utonil, Franceta so pa še potegnili iz vode ob pravem času. Toda menil sem, da te bo bolj mikalo, slišati to novico, nego te mika.”

“Moj Bog, kaj naj mene zdaj mika!” odvrne Lojzika osorno, skoro zaničljivo, Prizadevala si je na vse pretege, da bi ne dala blebetavemu človeku kakega povoda za to, da bi jo dajal ljudem v zobe.

“No, jaz sem mislil, ker sta bila ti in France precej tako, tako ...”

“Ali se ni zgodilo mar še nikdar kaj takega, da sta šla dva narazen, ki sta se hotela vzeti prej? .. Zakaj se brigajo ljudje samo zame toliko?”

“No — saj veš, ljudje govorijo pač, da Komarja nisi vzela rada ... Jaz ne morem nič za to!”

“Rada ali nerada, komu kaj mari? Sicer pa, ali je kdo videl v moje srce? In ali sem morda tožila komu?”

Muha jo je hotel že ugnati s tem, da bi jo bil vprašal, zakaj jo je pretepaval oče, če ne radi tega, ker se je branila vzeti Komarja, toda spomnil se je še ob pravem Času, da bi mu to vprašanje nemara več škodovalo, nego koristilo. Potuhnil se je torej ter rekel s ponižnim glasom:

Mislil sem, da bom zaslužil s to novico frakelj tistega hudega, ki ga točite iz onele steklenice tamkaj v kotu, zdaj pa vidim, da sem se motil. Lojzika, pa vsaj pol merice mi ga daj, no, če mi nočeš dati že cele! ...”

Lojzika mu natoči poln frakelj zahtevane pijače, potem sede. Muha nagne frakelj in ga ne odstavi prej, dokler mu ni skapljalo vse žganje po grlu. Pri zadnjem požirku pa se mu pijača zaleti, in loti se ga vsled tega tak kašelj, da ne more izpregovoriti nobene besedice. Zato pa je mahal z roko in kazal v jednomer skoz vrata na cesto. Ko se ozre Lojzika venkaj, je vedela takoj, kaj je bilo vzrok, da se je občinskemu slugi zaletelo žganje. Po cesti sem je prihajal namreč France. Muha odide naglo, odkoder je bil prišel, Lojzika pa ni vedela, kaj naj stori. Hotela je že zbežati in se skriti, a kaj bi bilo pomagalo! Prej ali slej sta se morala sniti ter povedati, kar sta si imela povedati. Tudi je bilo že prepozno, skrivati se, kajti France je bil že čisto blizu, in imela je samo še toliko časa, da je parkrat prav globoko potegnila zraka vase, kakor bi se hotela nasrkati iz njega moči za to, kar jo je čakalo.

Ko se vrata odpro in stopi France noter, ji je bilo, kakor da se ji zdaj pa zdaj zvrti, in da se zgrudi mrtva na tla; vendar pa mu poda roko ter izgovori še s precej močnim glasom:

“Ti si, France? ... Ljudje so pravili, da te je zadela nesreča ...”

“O saj me je!”

“Samo da si ostal pri življenju, pa je dobro! ...”

“Bolje bi bilo, da bi ne bil!”

“Ne govori tako! To je greh! Povej vendar raje, kako si se rešil!”

Lojzika je govorila kolikor mogoče mirno. Trudila se je na vso moč, da bi zatajila nemir, ki je vladal v njenih prsih, in da bi mu ne izdala tega, kar se ji je godilo v srcu.

“Kako sem se rešil, sam ne vem!” odgovori France s tresočim glasom. “V zadnjem hipu, ko me je bila zapustila že zavest, je prišla ladija mimo, ki me je rešila. Ležal sem potem v Bremenu v bolnici ne vem koliko časa ... no pač tako dolgo, da si se ti lahko omožila z drugim ...”

“Zakaj mi očitaš?” vpraša Lojzika, in glas ji čudno zatrepeče.

“Kako bi ti ne? ... Ali sem jaz zaslužil to? ...”

“Saj veš vendar, kakor je bilo! ... Tvoj oče in moj oče —.”

“Moj oče so mrtvi!” poseže France hlastno vmes. “Zakaj nisi vsaj potem čakala, ko si vedela, da ni na moji strani nobenega zadržka več? ...”

“Tedaj je bilo že prepozno! Tistikrat sem bila že enkrat oklicana ... Razen tega so rekli, da si mrtev, in moj oče, saj jih poznaš! ...”

Lojzika pomolči nekoliko, kakor bi ji bilo težko izgovoriti besede, ki jih je imela na jeziku, potem pa reče:

“France, pusti me na miru! Jaz se ti zdaj ne morem opravičevati. Ne spodobi se zame več, da bi ti pravila, kaj si mi bil, in kako je vse to prišlo ...”

“Kaj si mi bil! ... Ha-ha-ha ... Kaj si mi bil!” se zasmeje France zaničljivo. “Seveda, nekdaj sem ti bil morda kaj, a pozneje, ko me ni bilo več blizu, je dobil drugi prostora v tvojem srcu! ...”

France je govoril z zamolklim, obupnim glasom, in poznalo se mu je na obrazu, koliko trpi. Lojziki se je smilil v dno srca, Rada bi ga bila potolažila, rada mu odkrila vse, povedala bi mu bila rada, da je tudi njej hudo, toda bala se je grešiti zoper obljubo, ki jo je bila storila pred oltarjem svojemu možu; zato se je kazala hladno, trdo, kolikor ji je bilo sploh mogoče.

“Ti mi delaš krivico!” reče sicer z milim, a vendar odločnim glasom. “Taka nisem, za kakoršno me imaš ti! Vendar pa te prosim, da ne pozabiš, da sem zdaj drugega žena, in da ne govoriš z menoj o stvareh, na katere prav za prav več misliti ne smem! ... Bodi mož in ne pečaj se s preteklostjo! ... Kar je, to je! ... Volja božja je bila tako! ...”

“Oh, pa da si morala postati žena baš tega človeka!” vzdihne France in si poseže z dlanjo v lase, kakor bi si jih hotel populiti... Bila ga je premagala bolest!

“Molči!” mu veli Lojzika. “Nobena žena ne sme trpeti, da se govori slabo pred njo o njenem možu! Tudi moja dolžnost je, da se potegujem za svojega moža! Molči torej! ...

On pa se ni zmenil za njene opomine, temveč je nadaljeval:

“Ali veš, da je tvoj mož goljuf in tat?”

“Molči!” ponovi Lojzika še z odločnejšim glasom. “Če je goljuf in tat, toži ga! Naj prestane kazen, ki jo je zaslužil! A pred menoj ga ne grdi!”

“Ha-ha-ha, ali misliš, da bi ga ne tožil lahko?” vpraša porogljivo France. “Denar je izvabil iz mene in iz drugih ter pobegnil potem od nas! Ali mar ni torej tat?”

“Zahtevaj od njega, kar je tvojega, saj je tudi godcu dal nekaj denarja! Ali pa — če misliš, da se moraš maščevati, stori, kakor sem ti že rekla! Toži ga! Če je zaslužil, naj ga zapro! ...”

“Ha, in ti si žena takega moža! ...”

“Takega moža imam, kakoršnega mi je dal Bog! In zdaj te prosim še enkrat, pusti me na miru! Ne spodobi se, da se o takih stvareh pregovarjam tu s tabo!”

France nasloni glavo na komolec in vztraja dolgo časa tako, ne da bi črhnil besedico. Nato pa vstane, upre še enkrat žalostno svoj pogled vanjo in reče:

“Ne zameri, da sem govoril tako ... Bolezen čutim še v vseh udih, bolniki pa so čemerni in sitni ... In pa saj veš! ... Toda dovolj! Ne boj se! Moža ti ne bom izdajal! Ker ima tebe, naj ima pa še tisti denar! ... Tudi nadležen ti ne bom odslej več! ...”

Lojziko so posilile skoro solze, toda premagovala se je še. Da bi ne šel od nje tako obupan, mu reče prijazno:

“France, ti si pameten človek! Sčasoma, ko se nekoliko pomiriš, boš sodil v marsičem drugače, in ko uvidiš, da drugače biti ni moglo, tudi tvoja bolečina ne bo več tako velika, kakor je zdaj, ko misliš, da sem ti storila jaz krivico! ... Pojdi in pozabi me! Izogiblji se me, kolikor je le mogoče, in ne dajaj ljudem povoda, da bi naju sumničili ter brusili jezike nad nama. Poslušaj moj svet: poišči si kmalu nevesto in oženi se! Saj jih je mnogo, mnogo boljših, nego sem jaz, ki te z največjim veseljem vzemo! O ne skrbi, da bi ne bil srečen v zakonu! Takega moža, kakoršen si ti, bo osrečila marsikatera rada! ...”

France ni črhnih nato nobene besede več. Tiho in s povešeno glavo je odšel. Ko pa so se vrata za njim zaprla, pokrila si je Lojzika obraz z obema rokama in se razjokala, kakor še nikdar ne v svojem življenju. Predolgo se je premagovala in zatajevala, morala je dati duška svoji neizmerni bolečini ...

Štirinajst dnij pozneje je bila Lojzika vdova!

Da bo ona preživela svojega moža, bi ne bila nikdar pričakovala, in niti enkrat se ji ni bilo vsililo vprašanje, kaj bi bilo, če bi hkratu postala zopet prosta. Kako tudi? Želje svojega srca, ki bi ji bile mogle roditi kako tako misel, je znala krotiti, in v resnici je bilo skoro nemogoče, da bi ona, ki je bila vsled prestanih zunanjih in notranjih bolečin oslabela na vsem telesu, preživela takega zdravega, močnega hrusta, kakoršen je bil njen mož.

Toda smrt ne vpraša mnogo po tem in onem. Komur je namenjena, njega zadene, in naj je še tako močan in še tako zdrav. Nihče ne ve, kje in kdaj ga pokosi smrtna kosa.

Komar je bil šel zjutraj zdrav in vesel z doma v hosto, zvečer pa so ga prinesli z zdrobljenima nogama in po vsem životu hudo ranjenega domu. Stopal je ob drči, po kateri so spuščali težke hlode nizdolu, v goro. Kar zadene hlod tako nesrečno ob kamen, da skoči iz drče in buti naravnost v Komarja, ga podere na tla ter se zvali čez njega v globočino.

Zlomilo mu je bilo obe nogi in, kakor je dognal zdravnik, tudi tri rebra. Razen tega je bil na glavi hudo ranjen. Preživel je v groznih mukah še oseminštirideset ur, potem pa je izdihnil dušo.

Med tem ko je ležal in se vil v hudih bolečinah, je poklical večkrat Lojziko k sebi in ji nekolikokrat rekel:

“Lojzika, veš, zaslužil sem le-to! Tudi radi tebe me je kaznoval Bog! Nikar ne nosi sovraštva do mene v srcu. Saj se ti hitro umaknem! Premoženje ostane tebi. Če veš, da sem storil kje kako krivico, poravnaj jo po lastni previdnosti!”

Imenoval ji je tudi naravnost več oseb, proti katerim se je čutil dolžnega.

Lojziki je bila izginila zdaj, ko ga je videla tako trpeti, vsa mržnja do njega. Stregla mu je noč in dan in ga tolažila, kadar se mu je prehudo vzbujala vest.

Po gospoda so mu bili precej poslali, ko so ga bili prinesli domu, in spravil se je bil z Bogom. Tudi oporoko je napravil, v kateri je za glavnega dediča imenoval svojo ženo.

Že med njegovo boleznijo, bolj pa še, ko je zatisnil oči, so ljudje stikali glave ter si šepetali:

“Srečo pa imata ta dva — Lojzika in France! To se jima je naredilo kakor nalašč.”

Lojzika sicer ni slišala takih besed, a vedela je navzlic temu, kako govore ljudje. Toda sklenila je bila, prepričati jih, da ni taka, kakor so jo sodili.

Da France prej ali slej pri njej zopet popraša, je slutila, in res je prišel. Čakal je tri mesece, potem pa se je oglasil. “No, Lojzika,” jo nagovori, “jaz upam,

da sem ti pustil dovolj časa za žalovanje. Da sem siten, mi pač ne boš mogla očitati. Čakal sem tako dolgo, dokler sem sploh mogel strpeti. Zdaj mi ne dopušča srce več, da bi se še obotavljal. Zvedeti moram, pri čem sem ... Ali hočeš postati zdaj moja žena? ...”

Lojzika pa mu odgovori mirno in dostojno:

“Ne, France, to ne gre več! ... Zdaj ko sem prosta, govorim lahko bolj jasno s teboj, nego sem govorila takrat, ko je živel še moj mož. Nič se mi ni treba več zatajevati pred tabo, in lahko ti povem, da si mi bil ti najdražji na svetu! Nikdar nobenega drugega si nisem želela za moža nego tebe! ... A ker je bila božja volja, da je prišlo drugače, nego sem želela, potem naj ostane tako! Jaz nisem več tista, kakor sem bila! Jaz nisem zdaj več vredna, da postanem tvoja! Tudi sem prejela od svojega moža dolžnosti, katere morem izpolniti le, ako ostanem samica... Vrh vsega pa res tudi ne čutim nobenega veselja več do zakonskega stanu! ... Ali ti nisem povedala že zadnjič, kaj stori? ... Poišči si vendar dekleta, ki te bo osrečevalo bolj, nego bi te mogla jaz! ... Žena ti ne morem postati, a biti hočem tvoja prijateljica! ... Ločiva se v prijaznosti in hodiva vsak svojo pot, ker nama je usojeno tako! ...”

France jo je žalostno poslušal. A prerekati njenih besed si ni upal. Čutil je predobro, da ni govorila le zastran lepšega tako, ampak da ji je bila sveta resnica na tem. Vzdihnil je torej samo:

“Zaradi tebe sem se bil podal v daljne tuje kraje, zaradi tebe sem se vrnil zopet domu, a zdaj vidim, da zaman hodi za srečo, komur ni namenjena! ... Če hočeš ti tako, naj pa bo! ... Toda rečem ti, jaz nisem dosegel v življenju tega, kar sem želel.”

“O ne boj se, ti boš še srečen!” ga tolaži Lojzika. On pa zmaje neverjetno z glavo in odide ...

* * *

France, ki je na svojem domu silno potreboval gospodinje, se je nato res kmalu oženil. Leto dnij po tistem pa je bil zopet pri Lojziki. Bil je videti vesel in zadovoljen in smehljaje ji je rekel:

“Saj si slišala, kaj ne, da smo dobili punčko? ... Botre iščem! ... Ali bi ne hotela morda ti nesti moje hčerke h krstu?”

“O tisto pa tisto!” mu odgovori veselo Lojzika ter mu prijazno stisne roko. “Za botro pa ti pridem, kolikorkrat bo treba!”

Nekaj dnij pozneje je dobila Lojzika tudi od Tončike vabilo, da bi prišla za botro. Toda v Ameriko ji je bilo pa vendar malo predaleč, in poslala je rajši primerno darilce za mladega Amerikančka, katerega so pričakovali.

Iz Tončikinega pisma je Lojzika tudi zvedela, da gre njej in Janezu še zmeraj vse posreči, in da se ne mislita več preseliti v Evropo.

Da pa jo prej ali slej obiščeta, to ji je Tončika za gotovo obljubila.

Tudi Blaž in pa Luka z ženo in hčerjo sta se bila odločila ostati v Ameriki.

Kakor je Tončika poročala, se tudi leti niso imeli nič pritoževati. O Metki posebej pa je še poudarjala, da lepo raste, in da obeta postati pridna in poštena deklica.