Za sirote

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za sirote
Iv Baloh
Izdano: Amerikanski Slovenec 27. december 1907 (17/3), 6-7
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bližali so se lepi božični prazniki. Po premožnih hišah so že teden dnij pripravljali za božično drevesce najlepših reči, da bi zveselili svoje otroke, ljubljenčke svojega srca. V zaprti sobi je bilo skritih na stotine slaščic in v predalih igrač, ki se polože pod drevesce, da vsaj za nekaj časa razvesele in iznenadijo koprneča srca gosposkih otrok, ki imajo itak vsega v obilnosti.

Ni se pa tako godilo revnim otrokom. Ti so se zbirali v kotu domače koče in pripravljali pastirce za jaslice. V prijaznih, domačih, svetih pogovorih minul jim je marsikateri večer. Spomin na polnočnico, na lepe božične pesmi jim je krajšal dolge večere, beli, pomazani kruh, ki so ga mati spekli za božične praznike, jim je osladil vsako jed.

A v trgu T. se je mladina — zlasti revna — vselej veselila božičnih praznikov, ker je vedela, da je vsako leto čaka ob teh praznikih izvanredno veselje, nenadna sreča. Gospa sodnikova je namreč vsako leto priredila s pomočjo več dobrotnikov revnim šolarjem lepo božičnico.

Tako je bilo tudi lani. Mrzla burja je brila čez ravan in na kupe snega je ležalo po ozkih ulicah samotnega trga, ko je gospa sodnikova šla prosit prispevkov za revne šolarje od hiše do hiše. Njene osebne prijateljice in njeni častilci, uradniki in drugi gospodje so itak vedeli, ko so v svojih stanovanjih zagledali gospo sodnikovo, kak je namen njenega obiska. »Že zopet pobira,« ta glas je natihoma marsikomu ušel iz ust, ko je zagledal skozi okno gospo sodnikovo. In gospa sodnikova ni bila boječa, ni bila strahopetna, kadar je pobirala, saj ni nabirala zase, ampak — za sirote.

Najprej jo je vodila pot h gospej notarjevi njeni najboljši prijateljici. Gospod notar je bil premožen mož, ki ni gledal na par kron. Bila sta oba sama, brez otrok, zato sta lahko kaj dala — za sirote.

Gorko je stisnila roko gospa notarjeva svoji prijateljici ter jo povedla v salon. Namen prihoda gospe sodnikove ji je bil itak znan. Gospod notar je sedel v svojem naslonjaču in prijazno pozdravil gospo sodnikovo.

»Ah, Olga,« tako je bilo sodnikovi gospej ime, »koliko se trudiš za to nehvaležno ljudstvo,« je rekla gospa notarjeva.

»Res je, Ema, da ljudje ne spoznajo naše požrtvovalnosti in je nikdar ne bodo, saj kmet nima srca, ali meni se smilijo ti ubogi otroci, ki v trdi, mrzli, zimi pohajajo šolo brez gorske obleke, brez obutev.«

»O saj ti bodo otroci tudi vekomaj hvaležni, ker se toliko trudiš za nje. Jaz ne bi šla za nobeno ceno prosit od hiše do hiše,« rekla je krepko gospa notarjeva.

»Če dovolite, gospa sodnikova,« je vmes posegel gospod notar, »ali bi ne bilo umestno, ko bi tudi enkrat nabirali za kak naroden namen, za našo šolsko družbo, ali kaj tacega?«

»Oh, gospod notar,« je takoj odgovorila gospa sodnikova, »koliko sem se trudila že v tem oziru. Vam, oprostite, niso še razmere natančno znane, ker niste še dolgo v našem trgu. Šla sem že in pobirala za narodne namene, pa našla sem vedno le mrzla srca. Vsak je imel kakšen izgovor. Naposled sem vse skupaj pri miru pustila Najbolj me še veseli sedaj, ako napravim ubogim šolarjem kako veselje.«

»Res je tako,« je pritrdil gospod notar.

Gospod notar je vzel kuverto, dal vanjo desetak in ponudil gospej sodnikovi.

»Tukaj, prosim, gospa sodnikova, od naju skromen prispevek.«

»Hvala vam stotera, otroci vam bodo iskreno hvaležni,« odgovorila je gospa sodnikova.

Po par običajnih prijaznih in sladkih besedah so se poslovili.

Gospa sodnikova je odšla.

»Ah, koliko se Olga trudi,« je potožila gospa notarjeva svojemu soprogu »in še za to neumno in nehvaležno ljudstvo. Jaz bi se že nikdar ne.«

»Ah, kaj tistih dvajset kron; ni vredno, da bi se človek prepiral. Zdaj bo za eno leto mir,« to so bile zadnje besede gospoda notarja v tem oziru.

Gospa sodnikova je šla po trgu naprej do gospe davkarjeve. Nista bili baš posebni prijateljici. Ampak gospod davkar je dobil to mesto po posebni protekciji gospoda sodnika; za to uslugo mu je bil vedno hvaležen.

Ko je prišla gospa sodnikova, je bil gospod davkar v pisarni.

Gospa davkarjeva je gospo sodnikovo najprijazneje vsprejela. Po prijaznih pozdravih in sladkih nasmehih je gospa davkarjeva povedla gospo sodnikovo v sprejemno šobo. Vršili so se običajni pogovori o vremenu, o zdravju, in naposled je gospa davkarjeva sama olajšala nalogo gospej sodnikovi: »Oh, gospa, saj itak vem, kaj pomeni vaš poset. Vi ste res blagega srca. Midva s soprogom sva že včeraj o tem govorila, da so otroci res potrebni in da je vsacega dolžnost, da to plemenito stvar podpira.«

Smehljaje je vzela to laskavo pohvalo svojega dela gospa sodnikova na znanje.

Gospa davkarjeva je vzela iz svoje šatulje petak in ga smehljajočim obrazom podala gospej sodnikovi.

»To le malenkost prosim.«

»Hvala iskrena,« bil je kratek odgovor gospe sodnikove.

Poslovili sta se in se ločili.

Gospa davkarjeva je stopila k svoji šatulji in štela, koliko je bilo še denarja v njej.

»Treba bo plačati stanovanje, prvega bo kmalu, hrano otrokoma; škoda je bilo deset kron, pa kaj hočemo, mora biti. Pri gospej sodnikovi ne smemo v nemilost priti,« to so bile zadnje besede, ki so donele po sobi gospe davkarjeve.

Gospa sodnikova je šla naprej do gospe na pošti. Bila je sama, vdova, žena ozkega obzorja, toda lastnica precejšnjega premoženja. Zato so jo vsi upoštevali, tudi taki, ki je niso radi imeli. Ni čuda, če se je tudi gospa sodnikova ponižala do gospe na pošti ter jo poprosila prispevkov za sirote. To se je pa gospej na pošti dobro zdelo.

Prijazno je vsprejela gospo sodnikovo.

»Oh, gospa, vi ste res občudovanja vredni. Toliko se trudite in trudite za te otroke, in to storite vsako leto, otroci so pa tako poredni.«

»Kaj to,« je odgovorila gospa sodnikova, »otroci so otroci; glavna stvar je, da se jim da gorke obleke in naredi par ur veselja.«

»Res je tako,« je pritrdila gospa na pošti, »saj kmečki otroci itak nimajo nobenega veselja.«

Šla je v svojo sobo in prinesla seboj trideset kron ter jih stisnila gospej sodnikovi v roki.

»Pa toliko,« je dejala gospa sodnikova.

»Naj bo, saj so potrebni,« odgovorila je sočutno dobrotnica.

In razšli sta se.

Gospa sodnikova je šla naprej od hiše do hiše, kjerkoli je slutila, da biva kako dobrohotno srce.

Ognila se tudi ni kmetske hiše, če je vedela, da v tisti hiši radi darujejo za dobre namene. In kolika čast za priprosto hišo, če je vanjo stopila gospa sodnikova!

Vesela se je vrnila gospa sodnikova na dom, ko je že davno odbilo poldne. Zadovoljna je bila, ker je nabrala lepo vsoto.

Minuli so prazniki in prišlo je novo leto. Na popoldan tega dneva je bilo v trgu T. običajno obdarovanje revnih otrok. O božičnih praznikih samih te dobrodelne veselice niso hoteli prirediti, ker so imeli po boljših družinah doma v ožjem krogu sami svoje zabave.

Slavnost se je vršila v šolskih prostorih.

Ko je odbila ura dotičnega dne tri popoldne pa so se jeli polniti prostori domače šole šolske mladine in najodličnejše gospode. Prišla je častita duhovščina, gospodje uradniki s svojimi gospemi in vsi boljši, premožnejši tržani. Učiteljsko osobje je vsakogar prijazno vsprejelo ter ga povedlo v slavnostno dvorano.

Na prostoru, kjer je navadno stala učiteljska pisalna miza, se je šibilo božično drevesce pod težo najlepših in izbranih reči. Bilo je treba dosti pripraviti, ker je bilo veliko otrok. Okoli drevesca pa je bil naložen cel kup različne otroške obleke, obutve in šolskih potrebščin. Na eni strani drevesca se je zbrala mladina, ki bo obdarovana, na drugi strani pa cel venec gospa in gospodičen, ki so kaj darovale za uboge sirote, na čelu jim seveda gospa sodnikova. Vseh oči so bile le v njo oprte. In gospod sodnik je bil med gospodi ves srečen, ko mu je gospod notar, njegov osebni prijatelj osebno zašepnil na uho, da je njegova soproga najlepša med vsemi.

In res, kako so se blesketali kot lešniki veliki briljanti v njenih uhanih, zlate, težke zapestnice na rokah in verižica na črni, dragoceni njeni obleki!

Gospod nadučitelj se je vsedel za harmonij in otroški zbor je zapel par božičnih pesmi. Za tem je nastopila belooblečena učenka-sirota ter se v izbranih besedah zahvalila vsem dobrotnikom, posebno preblagi gospej sodnikovi v imenu vseh obdarovanih otrok za krasna darila. Tudi gospod šolski vodja je začutil potrebo ter dal duška svoji notranji ginjenosti ter se v krasnem govoru zahvalil vsem, ki so k božičnici prispevali in posebno še prvi dobrotnici trga, gospej sodnikovi.

Ko je bil ta del božičnice dokončan, je pristopila gospa sodnikova h božičnemu drevescu ter prosila nekatere navzoče gospe naj ji pomagajo pri razdelitvi daril. Drage volje so ji ustregle. Vsak otrok je dobil nekaj slaščic, okoli dvajset otrok-sirot pa tudi potrebne obleke.

Božičnica je bila končana. Veselih obrazov so se vračali otroci na svoj dom, pa tudi gospoda in tržani so počasi zapuščali šolsko poslopje. Učiteljsko osobje je zadnje zapustilo slavnostno dvorano. Večina gospodov je krenila v najbližnji hotel, pokrepčat se s čašo piva. Vsi so hvalili, kako lepo je bilo in priznali, da je bila gospa sodnikova duša vse prireditve. Gospod nadučitelj se je prijazno od njih poslovil, zahvalil se vsem gospodom najprijazneje še enkrat in šel na svoj dom. Sedel je k svoji pisalni mizi in napisal dolg dopis za časopis. Vse je natančno popisal. Predvsem pa je v dopisu povdarjal plemenitost, požrtvovalnost in naklonjenost gospe sodnikove do šolske mladine. Ginjen hvaležnosti, prevzet tolike ljubezni do ubogih sirot se je vsem dobrotnikom zahvalil javno najtoplejše.

Minulo je par dni. Gospa sodnikova je sedela v svojem naslonjaču in brala časopis. Brala je tudi dopis iz T. in čitala ga še enkrat. Mehko ji je bilo pri srcu. Odložila je list in polglasno rekla:

»In s tem sem poplačana!«

Brali so ta dopis tudi drugodi in rekli: »O srečni ljudje, ki imajo take dobrotnike!«