Za sina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Za sina
Ivan Albreht
Odlomek v številki 37 je »zaradi piščeve bolezni« napisal B.B.
Izdano: 1926
Viri: Domovina, 1926, št. 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 28, 29, 31, 32, 33, 37 (B.B.), 38, 39, 40, 41, 42, 43
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. DEL.[uredi]

I. Romanje in še kaj.[uredi]

Zemlja se koplje v žarkih poletnega solnca. Po travnikih in senožetih je že vse pospravljeno in tudi žitna polja so prazna. Iz skednjev odmeva veseli pikapok mlatičev in po vrtovih zori že zgodnje sadje. Večeri so topli, listje šelesti po vrteh in z oken duhté nageljni. To je čas okrog Velikega šmarna, tisti veseli čas, ko si človek na kmetih privošči trenutek odmora in se gre zahvalit vsem božjim patronom, da so ga obvarovali nesreč in nadlog, mu privoščili dobro letino in ljubo zdravje. Samo tisti, kdor ljubi svojo zemljo, jo goji in neguje in drhti in trpi zanjo, samo tisti more prav doumeti ta čas. Koliko je znoja in žuljev in mučne bojazni od rane pomladi do poznega poletja! Enkrat grozi poplava, drugič toča, potem požari, suša in druge nadloge, ki v kratkih trenutkih uničijo delo dolgih mesecev in nade vsega leta. Kadar pa naposled vse te nevarnosti minejo in se začno polniti kašče. tedaj si človek otare znoj in vesel hiti iz domačega kraja v razna svetišča dokazovat Bogu svojo hvaležnost. Ta navada, ki je v človeku ukoreninjena izza davnih, davnih dni, je lepa in ima v sebi mnogo tople prisrčnosti. Zato menda tudi ne more izmreti, dasi ima mnogo nasprotnikov. Povsod po naših krajih je ohranjena še dandanašnji. Vojna in razne druge neprilike so ji morda vzele del vnanje pestrosti, toda pregnati je niso mogle ...

Kakor marsikje, tako so se okrog Velikega šmarna pripravljali za romanje tudi v Prelomu, prijazni vasici, zajeti med zložno hribovje in prepleteni z vrtovi. Komur se je mudilo, je šel samo na Žalostno ali na Planinsko goro, drugi so se podali na Brezje, nekateri na Višarje, največ pa jih je romalo na Sveto goro pri Gorici. Med temi sta bila mlada Podlipčeva.

Podlipčeva hiša je stala blizu ceste. Visoko, lepo poslopje je pričalo, da so Podlipčevi trdni kmetje. Pred hišo je bilo prostorno dvorišče, ki so ga obdajala lepa gospodarska poslopja, takoj za dvoriščem pa se je razprostiral razsežen sadni vrt. Stari Podlipec je bil dober gospodar, priden kakor čebela, razumen in varčen.

»Fant,« je dejal sinu Andreju, ko mu je izročal grunt, »glej, da ne boš slabši od mene, ampak boljši, pa bo vse prav!«

Andrej je visoko cenil svojega očeta in je jel gospodariti v lepem sporazumu z njim. Tudi on je bil vesten in tako skrben, da so se mu ljudje čudili.

»«Pravijo, da gre enkrat gor, potlej dol,« so se menili, »pri Podlipcu pojde pa menda kar naprej gor. Andrej je gospodar, da malo takih!«

Kako ne bi šlo! Za nevesto si je Andrej izbral Ogrinčevo Julko, ki je imela sama svoj grunt. Starši so ji bili pomrli, pa je ostala čisto sama, a sveta je bilo pri Ogrinčevih za deset glav živine. Julkin varuh je bil krčmat Pagon, ki je sicer varuhoval tako, da je bilo zanj prav, vendar hude škode ni mogel prizadejati: kajti stari Podlipec je že nekaj časa slutil, da je Julka njegovemu sinu všeč, pa je bil vedno Pagonu za petami, kadar je hotel kaj prigospodariti na Ogrinčevem. Pagon je računal po svoje. Jernej Drnak jo je bil namreč precej zavozil tiste čase. Imel je nekaj kmetije, gostilno in pa z lesom je kupčeval. Otrok je bilo cel roj in vsi so bili bolj gosposki. Klatili so se po šolah in se počasi razgubili na vse vetrove, z njimi pa tudi očetov zaslužek in še precej več. Pagon je posojal in posojal, dokler se ni nabrala lepa vsota, skoraj več nego je bilo vredno vse, kar je premogel Drnak. Takrat je prišel domov Drnakov Milan, ki si ga je bil oče izbral za svojega naslednika. Milan je bil lep fant, zabaven in tako uglajen, da je do malega vsako dekle rado govorilo z njim. Oblačil se je gosposko in v gostilni je vedno vprašal:

»Kaj želite, prosim« ali »S čim smem postreči?«

Še gosposko se je priklanjal in tako sladko je govoril, da bi še pri češminjevcu ne zategnil obraza, kdor bi ga poslušal. Pagon je upal, da bo Milan tista rešilna bilka, ki otme starega Drnaka. Zato je skušal napeljati vse tako, da bi Julka postala Milanova žena.

Ker dekle samo ni moglo uspešno gospodariti na gruntu, je Pagon oddal Ogrinčevo posestvo v najem, Julka pa je živela pri Pagonovih. Kakor marsikako dekle, je tudi ona rada videla gosposkega Milana. Pagon je bil tega vesel.

»Eno bo moje,« je veselo računal, »ali Drnakovo ali pa Ogrinčevo.«

Mati Pagonka, ki je bila zvesta družica svojega moža, tudi ni zamudila nobene ugodne prilike.

»Glej,« je prigovarjala dekletu, »raven ko sveča, dober, blag in pa tako olikan je, da bi še mene kmalu premotil! Če si pametna in hočeš sama sebi dobro, nič ne premišljuj! Še taka gospa boš, da se ti bo vse priklanjalo.«

Julka je poslušala in sanjala. Všeč ji je bil Milan, toda kadarkoli je mislila nanj, se ji je vrinila v misli še slika drugega, ki ni bil tako zastaven in prav nič gosposki, pa ga je le tudi rada videla. To je bil Podlipčev Andrej. Zahajal je ob nedeljah k Pagonu v gostilno kakor ostali fantje, nič se ji ni posebno dobrikal in tudi govorila nista bogve kaj. Le tupatam ji je smuknil nageljček in si ga zataknil za klobuk, pa mu ni nikoli branila. Ko je jel Milan laziti za njo, niti ni opazila, da bi bil Andrej kaj nejevoljen zaradi tega in je bila skoro malo jezna nanj zbog take njegove brezbrižnosti. Pagon je bil od dne do dne bolj vesel, Milan pa vedno bolj pogumen. Kadar je pogledal pregloboko v kozarec, je začel kar v gostilni govoriti o svoji ljubezni, kar pa Julki nikakor ni bilo všeč. Njej je bilo njeno čuvstvo tako sveto, da je celo v najtišji samoti zardevala ob misli nanj, on pa da bi to trosil med pijance! Ne, to jo je bolelo. Še hujše pa ji je bilo, ko se je je bil Milan nekoč lotil na tak način, da ji je še čez leta kar zagomazelo po životu, kadar se je spomnila tistega trenutka. Šla je bila v klet po vino, pa se je priplazil za njo in jo jel nenadoma strastno objemati. Julka se je vila in branila, toda njegove roke so bile ko klešče. Poljubljal jo je, kamor je dosegel, govoril pa tako, da je dekle jokalo od sramu.

»Beži no,« se je obupno branila, »nikoll nisem mislila, da si tak.«

»Šema, kaj misliš, da te bom gledal!« je hropel in sikal že dokaj vinjeni fant. »Milan!«

Mesto odgovora jo je pograbil še trdneje in bi bila že skoro podlegla njegovi brezobzirni moči. V zadnjem trenutku se je pognala proti največjemu sodu in v naglici odprla pipo, da je jelo teči vino po tleh. Potem je parkrat zaporedoma na ves glas kriknila na pomoč. Milan ji je skušal zamašiti usta, toda bilo je že prepozno. Troje, četvero svetilk se je pojavilo na stopnicah in prestrašeni in preteči glasovi so klicali Julko in hoteli izvedeti, kaj se je zgodilo. Dekle je jokalo, Milan pa je zamotovilil po kleti:

»Pomagati sem ji hotel, pa se je prestrašila.«

Pagon je zdajci zapazil, da curlja vino po tleh.

»Budali,« se je razhudil, »kaj pa počneta z mojim vinom! Kdo bo plačal, kaj?«

»Jaz!« se je odrezal Milan.

»S kredo, kajne?« je rentačil Pagon. »Še hudič bi ti kremplja ne dal več nanjo, ne pa jaz vina!«

Potem se je lotil Julke:

»Le nori, saj imaš grunt! Kar polivaj, če imaš preveč! Tisto ti pa kar povem, da si polivala svoje! Kaj se pa golobčkaš po kleteh!« 

Dekle se je vilo od sramu.

»Jaz nisem kriva,« je ihtelo, »priplazil se je za menoj in me je hotel —. Drugače se ga nisem mogla ubraniti.«

Tedaj je zarohnel na stopnicah preteč glas. Bil je Podlipčev Andrej. Ko je šel Milan mimo njega, naenkrat ni bilo nobene luči nikjer. V temi je naenkrat začutil Milan, da krepko pada po njem.

»Kmetavzarji, razbojniki,« je rjul in se otepal, kar se je dalo, toda preden je zamahnil enkrat, je dobil deset udarcev v povračilo. Naposled so ga fantje pomendrali na tla in nekdo mu je siknil:

»Samo dotakni se mi Julke, pa boš takoj z nosom zemljo podpiral!«

Milan se je kar penil od jeze, ali pomagalo mu ni vse skupaj nič. Krepke roke so ga položile pred vrata, nekdo je bušil škaf vode nanj, potem pa so zaklenili in spet nažgali luči. Fantje so bili veseli, kakor da se ni zgodilo nič. Posebno vesel je bil Podlipčev Andrej, ki je iznova poklical vina na mizo. Še godca so dobili in so zaplesali. Z Julko je plesal Andrej.

»Kaj ti je pa hotel ta zverina?«

Dekle ga je pogledalo in povesilo glavo.

»Saj si lahko misliš,« je dahnila.

»Ali ti je naredil kaj hudega?«

Julka je odkimala.

»Jaz sem se ga rešila, samo vina je steklo precej!«

»Vino plačam jaz!« je zatrdil Andrej in zaukal med plesom.

Potem nista govorila skoro nič več, toda Julki se je zdelo, da je v varnem zavetju, kadar je čutila Andrejevo roko okrog pasu.

Ko so odhajali, jo je v naglici vprašal fant:

»Ali me imaš malo rada?«

Dekle je povesilo oči in pustilo svojo roko v njeovi. Odgovorilo mu ni, toda glas, s kakršnim mu je voščilo »lahko noč«, je bil tak, da Andreju ni bilo treba ponavljati vprašanja. Ponosno je ukal, ko je šel skozi vas, dekle pa je od veselja ihtelo v svoji kamrici.

Takoj naslednji dan je prišel Andrej plačat vino, zato je Pagon hitro vedel, koliko je bila ura. Pagonka je še skušala govoriti z Julko, toda dekle se je samo smejalo in pelo. Andreju je dala najlepši nagelj in kar ločiti se ni mogla od njega. Ko pa ga ni bilo več, je prepevala:

»Le pridi, le pridi,
sem sama doma —«

»Šment,« je mislil Pagon, »zdaj se je pa vnelo! —« 

Nagubančil je čelo, naročil to in ono in dejal, da mora malo k Drnaku. Pagonka je vzdihnila, ko je odhajal, Julka pa pela:

»Smo poštene me Kranjice,
vsak sleparček ni za nas —«

»Le nikar preveč ne frli,« jo je krotila Pagonka, »da si prezgodaj ne osmodiš peruti!«

Julka je bila neugnana tisti dan. Kar samo se ji je smejalo in z ničemer je ni bilo mogoče razjeziti.

»Regiment po cesti gre,
pa moj fantič zraven je,«

je gostolela s svojim srebrnim glasom, da je ubogo Pagonko že kar bolelo.

Kar hitro je bilo potem vse pri kraju. Drnaka je Pagon tako pritisnil, da je zapel boben. Nobena prošnja ni pomagala. Stari je javkal, mladi je klel, ali vse zastohj.

»Prvič, drugič in —« je klical birič, oglasil pa se ni zoper Pagona nihče. Kajti na dražbo so prišli ljudje samo iz radovednosti. Največ krika so napravili tisti, ki se jim je dobro zdelo, da dobe novega tovariša v svojo sredo. To so bili: potovka Mica, berač Peter Švaga, beračica Marijanica Ujtata in pa vaški črednik Partež. Kmetov nt bilo skoro nič; vedeli so, da bo vse Pagonovo, pa se jim je škoda zdelo časa.

»— in tretjič,« je zaklical birič, pa je bila stvar končana.

»Pagon, danes ga mi pa že lahko privoščite frakeljček,« je hropel nadušljivi Partež.

»Pa meni groš,« je zaplesala Marjanca, ki ni bila čisto pri pameti.

»In name ne pozabite, oče Pagon,« se je ponujal Peter Švaga. »Vso zimo vam bom sekal smrečje, da vam tri leta ne bo zmanjkalo stelje.«

Potovka Mica se je prihulila k Milanu: »Kaj pa Julka-golobička, ali ti je odfrlela, gospodič?«

Udaril bi jo bil najraje, tako zlobne so bile njene oči. Toda Milan je bil čisto brez moči: včeraj gospod, danes nič in celo manj kot nič. Zato se je prijateljsko nasmehnil Partežu. Pri njem jo namreč skril nekaj pijače in sveženj razne drobnarije, ki jo je srečno odnesel, preden so prišli vse popisat in zapečatit. In šele tisti večer sta pila s Partežem v listju pred hlevom premožnega kmeta.

»Iz hiše te ne bom gonil,« je dejal Pagon Drnaku, »čeprav je zdaj moja, ostaneš lahko v njej, dokler te je volja.« 

No, Drnak ni dolgo delal nadloge. Kakor bi kopnel, tako se je jel sušiti in kar v dve gubi ga je zvleklo. Ne da bi bil kaj posebno bolan, je na veke zatisnil oči in se umaknil Pagonu na tisti prostor, ki objema farno cerkev svetega Janeza. Zakopali so ga v kot med reveže.

Ko je Juika videla vse to, se je je lotila nekakšna potrtost. Očitala si je, da je ona kriva gorja, ki je zadela Drnakove. Ali vselej so izginile mrke misli, kadar je zagledala Andreja.

»Ali vidiš, kam te je hotel pahniti Pagon?« 

Dekle se je zgrozilo ob misli, da ... Joj, niti misliti ni smela Julka na to! — Pa kako je bil Pagon vedno prijazen z njo, dokler ni prišlo z Milanom navzkriž.

»Kakor Drnakovo, tako bi bil pograbil še Ogrinčevo, ji je resno pravil Andrej, Julka pa je bila hvaležna fantu, ki jo je rešil takšne nesreče. Nobene želje mu ni mogla odreči, pa najsi jo je izrazil samo s pogledom. In ko je vzklila Velika noč in odklenila vrata sveži pomladi, je Julko omamilo. Andrejeve oči so gorele, njej pa je bilo brezmejno prijetno pri srcu in niti na misel ji ni prišlo, da bi mu odrekla željo, šele potem je zajokala, ko je bilo prepozno.

»Nič ne jokaj! Preden bodo šmaniice odcvetele, boš moja žena!« jo je potolažil Andrej.

Stari Podlipec ni branil. Bil je vdovec, zato so težko izhajali brez gospodinje. Dekleta so se bila pomnožila, fantje tudi, a z Andrejem sta ostala sama. Zato so napravili kar hitro.

Ko sta šla Andrej in Julka k izpraševanju, je dejal župnik Ambrož, ki je bil še mlad, preudaren in blag mož, ženinu:

»Vsega boš imel dovolj, vendar ne misli, da je to že vse! Hudobni duh vedno preži na človeka, a hudobni duhovi so zli jeziki. Teli se varuj in boj! Strup, ki ga vlije hudoben jezik v srce, je včasih tako jedek, da razžre najčistejšo srečo. Ne vojska ne kuga in ne lakota, nobena nadloga ne povzroči na svetu toliko gorja, kolikor ga zli jeziki. Če hočeš biti srečen, bodi stanoviten v boju zoper je!«

Nevesti je priporočal župnik Ambrož:

»Vse, kar imaš, imaš od Boga, vendar ne misli, da ti bo v novem stanu vedno sijalo solnce. Morda te obsuje gorje, ko se boš najmanj nadejala. Takrat glej, da ostaneš krepka in junaška, tako junaška v bolečini kakor mati Marija, ki ni obupala niti tedaj, ko so ji edinega sina sramotno pribili na križ.«

Župnikove besede so se obema zdele preresne in premrke za tako veseli čas, kakor so zadnji dnevi pred poroko. Kaj žalost, kaj gorje, ko pa je ves svet ena sama cvetoča pokrajina, njima in njuni mladi sreči ustvarjen paradiž ...

Zadnjo nedeljo pred svatbo se je Andrej poslavljal od samskega stanu. Vsi njegovi tovariši so bili zbrani pri Pagonu in mnogo je bilo veselja in pesmi in prijetnih besedi. Andrej je bil nenavadno dobre volje. Kadar je šla nevesta, ki je še za slovo zadnjič stregla Pagonovim pivcem, mimo njega, jo je poljubil z očmi. Saj mu je že hranila pod svojim mladim srcem najdražjo skrivnost novega rodu.

Pod večer se je priklatil k Pagonu Milan, ki se je ves tisti čas vlačil kakor megla okrog. Delo mu ni dišalo, zato je skušal živeti od raznih sleparij, a kar je kje prigoljufal, je sproti pognal po grlu. Bil je zanemarjen, razcapan in tako neverjetno izpremenjen, da ga skoro ni bilo mogoče spoznati. Sedel je v veži za mizo, ki je bila sicer določena za prosjake in razne klativiteze. Julka, ki je slučajno šla mimo, ga je zagledala prva. Zasmilil se ji je in kar stresla se je ob misli, da je to tisti zali fant, ki naj bi bil postal njen mož. Sicer je vedela, da se mu godi slabo, da pa je njegova propast tolikšna, tega si ni mogla misliti. Je namreč velika razlika med ljudmi, ki pijejo siromaštvo že z materinim mlekom, in med onimi, ki jih usoda iz blagostanja nenadoma trešči v revščino in ponižanje. Medtem ko vzbujajo prvi sočutje, občuti človek v bližini drugih navadno nekaj neprijetnega, nekaj, kar je sicer tudi slično sočutju, toda že pomešano z nasmehom in nekakšnim sovraštvom.

»Milan,« se je zavzela Julka in stopila korak nazaj.

Fant se je ozrl. Njegove krvavo podplute oči so se sicer zaiskrile, toda pogled je bil kljub temu oduren.

»Ho, Julka,« je dejal, »nocoj mi boš na menda le privoščila kozarček.«

»Saj te kmalu ne bi bila spoznala,« je menilo dekle.

»Nič ne de, se je zarezal Milan, »saj vem, da si me lahko pozabila.«

Med tem je stopil Andrej v vežo. Tako napol je še slišal Milanove besede. Z zaničljivim pogledom je premeril svojega nekdanjega tekmeca in ga pikro vprašal:

»Ali se ženiš, Milan?«

»Pil bi, pil,« je odvrnil ta, ne da bi bil odmaknil pogled od Julke.

»Hej, Julka, pijače mu pa le prinesi, pijače,« je naročil Andrej. Štefan ga mu prinesi, da ne bo žejen nocoj! In če bo premalo, mu ga daj še en Štefan, da bo lahko tudi kaj polil, ko ima veselje s tem!«

Julki je bilo nerodno in je hitro odšla po vino, Milan pa, ki je čutil bodico v Andrejevih besedah, je molčal in bobnal s prsti po mizi. Na pepelnati obraz je dahnila za trenutek bela rdečica, sicer ni Andrej opazil nobene izprertjembe na njem.

»No, kako ti pa kaj gre?« se je razkoračil Podlipčev pred njim.

»I, tako no, saj veš, kakor drugi hočejo,« je odvrnil Milan. Niti na dan dražbe, ko so se mu rogali berači, ni občutil takega ponižanja kakor ta hip. Kakor žerjavica pod pepelom je jelo tleti v njem in ga skeleti, Hotel je že odkloniti ponudeno vino in oditi, toda želja po pijači je bila že tako močna, da se ji je moralo pokoriti vse drugo. Čim je Julka prinesla vino, je hlastno kozarec za kozarcem zlival vase. Kmalu je zahreščal po veži njegov pijani glas:

»Ti si rajski cvet —«

Andrej se je nasmehnil:

»Ali slišiš, kako ti poje slavo tvoj zvesti fant?«

»Mogoče prepeva pa tebi, kaj veš?« se je zasmejala Julka in poredno pogledala fanta. Dasi je čutila v njegovem vprašanju samo poredno šalo, jo je vendar zadelo nekam trpko. In to je bila prva grenka kaplja, ki je kanila v njeno srečo. Ves večer se ni več mogla otresti občutka, da jo zasleduje nevidna sovražna sila. Kakor se je trudila, ni mogla prikriti nekakšne nenavadne raztresenosti in zamišljenosti, ki jo je Andrej kmalu opazil.

»Kaj ti pa je?«

»Nič. Ne vem. Kar tako, skrbi me, da sama ne vem, kaj!«

Milana ima še v mislih, je zaskrbelo Andreja, vendar je molčal. Šele pozno v noč, ko so se razhajali, ga je premagalo:

»Povej no, Julka, kako je bilo z Milanom?«

»Andrej —!« se je tako prisrčno in iskreno zavzelo dekle, da se je fant jel takoj sramovati svoje ljubosumnosti.

»Viž, rad te imam, zato mi pa šinejo take misli v glavo,« se je opravičeval. Dekle se je privilo k njemu:

»Samo tega nikar, Andrej, le tega ne! To je pekel!«

Ko sta se ločila, ni bilo nobene sence več v njunih mislih. Srečna ko dva otroka sta naslednji dan stopila pred oltar. V ženitovanjskem pismu, ki so ga bili napravili, je prepustila Julka vse svoje premoženje Andreju. Tako mu je darovala sebe in vse, kar je premogla.

Ženitnina je bila vesela in razkošna, da vas že davno ni pomnila enake. Potem pa se je začelo tisto veselo, načrtov in nad polno življenje, ki ne pozna nobenih nadlog, ampak čuti tudi sredi najtršega dela samo živo radost. Julka je delala in sanjala sredi dela vedno najlepše in najslajše sanje. Kadar je videla moža, kako razgret in poten prime zdaj tu, zdaj tam za delo. kako ukazuje in daje nasvete služinčadi, se ji je zdel kakor mogočen vladar, ki mu je rado pokorno vse, najbolj pa njeno mlado srce. Včasih se ji je kar zvrtelo pred očmi od same sreče, tako je Julka ljubila svojega moža ...

Večer pred odhodom na Sveto Goro je imela Julka že vse pripravljeno. Mislila je na moža in na bitje, ki bo skrivaj romalo z njo. V slutnji dotlej nepoznane materinske sreče je že gledala drobni obrazek sinčka, ki bo zajokal v družino in dahnil toliko novega veselja pod srečni krov. Kakor tiha, sveta molitev je bila njena misel na dete ...

Zgodaj zjutraj sta odšla z doma, preden je dahnila zarja na nebo. Čisto sama sta hodila in se ogibala romarjev in velike ceste, da ju ne bi nihče motil v njuni sreči. Med travniki in polji se je vila steza, a včasih je hušknila v gozd, ki je s svojim skrivnostnim mirom objel mladi bitji in ju prevzel tako, da sta govorila samo šepetaje.

Ko so se jeli oglašati ptiči, sta bila že daleč z doma. Pot se je vzpenjala med košatim bukovjem po gori, ki loči Vipavo od ostale Notranjske. Postala sta in se razgledovala po dolini, ki se je polagoma jela oživljati. Tako dobro je delo očem, ko so gledale te zelene preproge, premrežene z belimi cestami in posejane z vasicami.

Andrej jo je prijel za roko. Za svojo srečo ni mogel najti lepše besede nego je bilo ime njegove družice. Zato je tudi on dihnil samo:

»Julka!«

S toplimi žarki so ga poljubljale njene oči, ki so bile rosne od veselja.

»Ali vidiš tam Sv. Barbaro na hribu,« ji je pokazal belo cerkvico. »In spodaj v dolini Sv. Janeza?«

Julka je sledila z očmi označeni smeri in prikimala.

»Pravijo, da je na hribu pokopana grajska gospodična, ki je zaobljubila Bogu svoje telo, da bi rešila dragega, ki se je vojskoval s Turki,« je nadaljeval Andrej. »Ona je menda tudi dala zidati cerkev sv. Barbare, kjer zdaj počiva.«

»Tega še nisem vedela,« je pripomnila Julka. »Kako je pa bilo. daj no, povej!«

Ali res še nisi slišala?« se je začudil Andrej. No, mladi grof se je srečno vrnil domov in nestrpno hitel, da objame svojo nevesto. Ko pa pride k njej, se njegova radost spremeni v grenko žalost. »Nikoli ne morem biti tvoja,« mu pravi grajska gospodična. »Ko si bil na vojski, so me noč za nočjo mučile strašne sanje. Videla sem te pasti Turkom v roke. Na vse mogoče načine so te mučili in trpinčili, naposled pa ti je eden izmed najbolj divjih odsekal glavo. Vsa trda od groze sem kriknila in se vzbudila. Dolgo sem premišljevala, kaj naj pomeni ta strašni sen. Nazadnje pa sem sklenila, da se žrtvujem zate. Vroče sem prosila Boga, naj te reši krivoverskih krvolokov in ti ohrani življenje. Svečano sem obljubila, da se odrečem tebi, ki si moja edina radost na svetu, ako se vrneš živ in zdrav.« Mladega grofa je pretreslo njeno govorjenje. »Ali res ni nobene pomoči? Pojdiva k duhovnu, pa te reši obljube!« »Ne, ne, ni mogoče! Obljuba, ki je dana Bogu, je močnejša nego vse na svetu,« je odvrnila grajska gospodična. Ko je videl, da je vse prigovarjanje zaman, se je grof žalosten vrnil na svoj grad, kjer je začel živeti čisto meniško življenje. Ko je umrl, so ga pokopali v cerkvi sv. Janeza. Tudi grajska gospodična je umrla kmalu za njim. In zdaj pomisli! Njuna ljubezen je bila tolikšna, da še po smrti ni mogla preminuti. Vsakih sto let se odtrga od cerkve sv. Janeza svetal steber v velikosti moškega. To se zgodi o kresu, ravno o polnoči. Ta steber splava na griček k cerkvi sv. Barbare, kjer ga pričakuje drugi, v velikosti ženske. Tako se obiščeta grof in grajska gospodična vsakih sto let.«

Julka je bila kakor zamaknjena v Andrejevo pripovedovanje. Sanjavo je božal njen pogled skrivnostni cerkvi, potem pa se je okrenila k Andreju:

»Jaz bi ne bila tako močna, da bi prenesla tako odpoved.«

Andrej jo je lahno objel čez pas, pa sta spet šla. Med zadovoljnim kramljanjem jima je mineval čas tako hitro in prijetno, da nista prav nič čutila strme poti. Šele na vrhu, ko se jima jc odprl pogled po Vipavski dolini, sta se predramila iz svoje nežnosti. Na vozeh in peš so se vozili romarji, nekateri so prepevali, drugi se šalili ali veselo kramljali. Zdaj se nista več mogla ogibati ljudi.

»Ho, Andrej,« je nagovoril Podlipca znanec iz sosednje vasi, »kaj si se tudi ti odpravil na pot?«

»I, kako pa boš,« je zadovoljno prikimal Andrej. Malo je treba, ko je samo enkrat na leto tako.«

»Pa ženo imaš, ženo,« je pomežiknil oni.

No, saj je še Bog rekel, da človeku ni dobro samemu biti,« se je zasmejal Podlipec Se mi zdi res, da vidva ne bosta več dolgo sama,« je preokrenil kmet, ko je natančneje pogledal Julko. Ta je zardela in smehljaje povesila glavo, Andrej pa:

»Ali ti še kar samuješ?« 

»Glej ga, glej, kaj mu roji po glavi! Tak še zatajil bi me rad!« 

Vse se je zasmejalo in začelo dražiti kmeta, ki se je tako nespretno izdal, da žaluje pol fantovskih dneh.

Solnce je jelo pripekati in ljudje so kar žehteli od vročine, vendar jih ni minila dobra volja. Med vasicami in vinogradi je bila pot tako prijetna, da ni nihče mislil na utrujenost.

Pod Sveto Goro je bilo zbranih vse polno; najrazličnejših ljudi: otroci so kriče ponujali limonado, ciganke so oblegale romarje s prerokovanji, berači so razkazovali pohabljene ude in klicali z zateglim in pojočim glasom milost in blagoslov iz neba vsakemu, kdor jim kaj da. Vmes so se gnetli razni postopači, ki so hoteli izrabiti ugodno priliko ter čim preje in čim temeljiteje izprazniti romarske žepe. Tudi onih bitij iz Trsta, z Reke in iz Gorice same ni manjkalo, ki ponujajo svoje veneče sladkosti. Te so posebno pazile na prav mlade fantiče in jih na razne načine skušale zmamiti k sebi.

V lahkih, prosojnih poletnih oblačilih so se vrtele med množico in vsak hip je katera jela omedlevati in prositi pomoči. Kako ne bi pristopil fant in usmiljeno ne ponudil pomoči ubogemu gosposkemu dekletu?! Kakor hitro pa je storil to, je bil že v mreži. Oči, ki so se v navidezni slabosti trudno in polagoma odpirale in zapirale, so vabile tako poželjivo, da je morala v zdravem, mladem telesu vzvalovati kri. In kar samo se je zgodilo, da je fant prišel z lepo tujko v samoto in jel omagovati v njenih mrežah.

Poleg teh je bilo tudi dovolj branjevk in branjevcev z odpustki: podobice, svetinjice, mašne knjižice, razglednice, rožni venci, križci in cela vrsta takih drobnarij je bilo romarjem na ponudbo.

Največja gneča pa je vladala ob vznožju pri studencu, ki je slovel kot čudodelen. Ljudje so se prerivali in si izmivali oči, ude, obraze, brozgah in cepetali, da je marsikdo prišel prav pošteno razpraskan s tega kraja.

Andrej in Julka sta nekaj časa opazovala to vrvenje.

»Ali se pojdeš umivat,« je rekla Julka.

Andrej je odkimal.

»Danes pa že ne! Poglej, voda se kar gosti, tako je umazana!«

»Tudi meni se studi —« je rekla Julka. Povedati je hotela še nekaj, toda v tem trenotku ji je zmanjkalo besede, kajti v gneči je zagledala — Milana.

Vse ji je zastalo, ko je začula, da Milan — prerokuje. Bil je razcapan ln tako čudno našemljen, da ga je bolj slutila nego spoznala. Kakor plaha ptica, ki jo je omamil kačji pogled, je trepetala, s silo hotela proč in se vendar bolj in bolj bližala Milanu. Andrej je šel ž njo. Tudi njemu je bilo neprijetno. Zdelo se mu je, ne da bi bil vedel zakaj, kakor da mu preti od tega človeka nekaj bridkega, nekaj neznansko trpkega, česar bi se lahko ognil, ako bi le vedel, kaj mu je storiti. Toda so trenutki v človeškem življenju, čisto neznatni, malenkostni in brezpomembni trenutki, ki človeka popolnoma zmedejo in mu vzamejo vso moč, dasi je težko reči, na kak način. Včasih en sam neznaten listič papirja, da, celo ena sama plaha beseda premaga najupornejšega junaka, da je naenkrat konec njegove moči. Prej odločen in jeklen, je potem kakor vela bilka, ki jo nagne najrahlejšega vetra dih zdaj sem, zdaj tja, kakor slabotno dete igračko. V tem dejstvu korenini menda znaten del tistih trpkosti v življenju, ki jih mnogi preklinjajo, mnogi pa objokujejo, češ:

»Če bi ne bil storil tega in tega, pogledal tja in tja, poslušal te in one besede, pa bi bilo vse dobro!«

V teh prepoznih vzdihih je toliko grenke resnice, da človek kar ostrmi, ako jih premišljuje in preiskuje njihovo upravičenost. Tat ne bi bil tat, ako ne bi ogledoval reči, ki ga mikajo. Takih primerov je toliko in so tako vsakdanji, da bi jih bilo odveč naštevati. In tako se je zgodilo tudi Andreju. Samo močna kretnja, mimo bi bil šel, dalje na Goro, kamor je bil namenjen, pa bi bilo morda vse dobro. Tako pa je poslušal izgubljenca, ki je prerokoval mladi romarici:

»— pa ne bo vedel, kako je s teboj. Saj morda še sama ne veš prav, kako je. Misliš, da je bilo vse tisto le igrača, toda v ljubezni ni igrač. Tisti, ki si prvič sanjala o njem, še vedno misli nate. In zgodilo se je tako, da boš tudi ti vedno mislila nanj. Je vse zastonj, veruj ali ne! Iz črt tvoje dlani berem razločno, da je tako. Sicer ti ne morem natanko povedati, kako se je zgodilo in kaj je prišlo vmes, da si se s svojim prvim rajstala. Morda se mu je pripetila kakšna nezgoda. Prej morda lep, je bil po prestani težki bolezni nebogljen in slaboten ali celo tako skažen, da mu nisi hotela posvetiti svoje sveže mladosti —«

»Čenča« — so jeli godrnjati stari romarji. »Ali to spada na božjo pot?! Saj so same kvante! Ako je lačen, naj moli in prosi vbogajme, pa bo že dobil toliko, da mu ne bo treba od lakote umirati!«

Drugi so se smejali. Zlasti mladina iz južnejših krajev je zvesto poslušala čudnega preroka.

»Ta jih pa beli —«

»Daj, Janko, naj še tebi pove!« 

»E, Marička, ti, ti stopi k njemu. Dekletom se da lepše govoriti!«

Tako so se šalili romarji in se prerivali križem, dokler niso zrinili Andreja in Julke čisto v bližino razcapanega preroka, da sta morala oba razločno slišati, ko je nadaljeval svoje prerokovanje, ne da bi se bil menil za razne opazke:

»— kakor je Bog v nebesih, tako ti resnično povem, da ne bo tvoj mož oče tvojega prvega otroka!«

Zdaj je bilo tudi mladi romarici odveč. Sunkoma je odtegnila roko in se zasmejala na ves glas:

»Otroka!? Kje naj ga pa vzamem, ko sem še sama otrok! In moža?! Jaz — pa moža! S šestnajstimi leti naj bi se možila?! — Temu-le manjka malo tu notri —«

Zavrtela se je in zakrožila z desnim kazalcem tako poredno po čelu, da se je vsa gruča zasmejala in se jela rahljati ter se počasi pomikati navkreber po gladki cesti, ki je bila v zložnih serpentinah speljana na Sveto goro. Še dolgo je Milan slišal smeh in poredne opazke, s kakršnimi so se zabavale zlasti mlade romarice, vendar ga to ni niti najmanj motilo. Z zlobnim pogledom je sledil Podlipčevima, ki sta nekam tiho šla med ostalimi romarji.

Prva se je vzdramila Julka: »Ali si ga slišal, kako budali?«

Andrej se je nasmehnil, vendar ni bil njegov glas čisto jasen, ko je dejal:

»Menda se mu je zmračilo v glavi —« 

»Če bega ljudi iz hudobije,« je menile Julka, »bo že prejel prej ali slej svoje plačilo ako je pa norec, je vreden usmiljenja.«

»Res,» je dejal Andrej, a drugega nič. Nekaj časa sta hodila molče, potem pa sta jela kramljati, kakor da se ni zgodilo nič. Včasih sta postala in se razgledovala po pokrajini, ki se je razprostirala pred njima. Vrtna kraljica Gorica se je belila v solncu, vasi in vasice so počivale med vinogradi, tik ob gori pa se je vila skrivnostno zelena Soča.

Proti poldnevu sta dospela na vrh, kjer je bilo že vse polno romarjev iz oddaljenejših krajev. Branjevci so imeli nastavljene svoje šotore, ljudje pa so mrgoleli križem ko mravlje. Vse popoldne in vso noč so prihajali novi romarji v najrazličnejših nošah, kar je dajalo tej čudni množici svojo posebno pestrost. Romarjem namenjena prenočišča so bila oddana že vsa dopoldne, ostali so si poiskali mesta v cerkvi in po trati okrog nje. Podlipčeva sta dobila nekaj prostora v cerkvi, ki je bila, dasi velika, vendar vsa polna ljudi. Zvečer se je oglasila Julka:

»Moj Bog, kako je propadel Drnakov Milan!«

»Žalostno,« je pritrdil Andrej.

Nekateri so peli nabožne pesmi:

»Pomagaj nam, pomagaj nam
Marija z Jezusom —«

je zvenelo v tiho noč. Drugi so molili. Visoki in jasni glasovi so se mešali z raskavimi in hreščečimi, da je nastalo nekšno čudno brnetnje, ki je delalo človeka trudnega in zaspanega. Julko je kmalu premagalo. Ko so zunaj peli romarji s Štajerskega priljubljene »štajerske litanije z znano, veselo, skoro poskočno in na ples spominjajočo melodijo, so ji pričarale sanje najrazličnejše melodije. Zunaj so peli:

»Sveta Marija, prosi ti za nas!
Sveta Mati božja, usmili se čez nas!«

In odpevali:

»Oh zdaj pa mi
zapojmo vsi:
»Češčena si Marija,
češčena si Marija,
le prosi za nas!«

Julki pa se je zdelo, da je spet pri Pagonu. Fantje in dekleta pojo, plešejo in se šalijo, za njo pa venomer hodi nekdo, ki je podoben Milanu, a vendar ni čisto on. Včasih ima njegove poteze, včasih je ves izpremenjen in spačen, včasih je pa kakor mrtvak. Izmed čeljusti mu tedaj sikne grda kača, binglja sem in tja in poje s človeškim glasom in v plesnem taktu:

»Moja si In moja boš!«

Julka mrtvi od groze, beži, a ne pride nikamor. Ko se ozre, ni več pošasti ne grde golazni, ampak pravi Milan. Smeje se in jo vabi na ples. Tedaj pa stopi vmes Andrej, ki je tako neznansko velik, da za tri glave štrli nad ostalimi, pograbi Milana in ga trešči ob tla s tako silo, da je na mah vse mirno in temno, le Andrejeve oči svetijo.

»Andrej,« zastoka Julka in tava v temi proti njegovim očem, fant pa se ji bolj in bolj odmika in grozi:

»Kar tam bodi, pri tistem polizanem. Le lepo se imejta! Ni treba nič njegovega v mojo,hišo, ne babe ne —«

»Andrej!« jekne zdaj Julka na ves glas in se predrami.

»Kaj ti pa je?« se zbudi tudi mož.

»Ne veš, kako grozne sanje sem imela,« vzdihne ona in mu jame šepetaje pripovedovati čudni sen. Andrej posluša, kima z glavo, se včasih nasmehne, včasih pa spet namrši obrvi, reče pa ne nobene. Tako mu je nekam neprijetno ob tem pripovedovanju! Zakaj sanja o Milanu? Kaj ga ne more pozabiti? Ali je res človek toliko več vreden, če se zna lizuniti? In kaj — če sta z Julko tisti večer, ko je prilomastil Drnakov v klet za njo —?

Zadnja misel je huda, najhujša med vsemi. Mraz ga strese in na vso moč se trudi, da bi si pregnal take slike izpred oči, vendar mu ne uspe. Molil bi, pa ne more. Ako se je le res kaj zgodilo — ali naj moli za Drnakov zarod?

»Julka,« ji zašepeče, »veš kaj?«

»No?«

»Skrbi me,« pravi Andrej.

»Kaj pa?«

»Otrok —«

Julka ga potolaži:

»Nič se ne boj! Saj sem čisto zdrava in upam, da bo vse prav in po sreči, ako Bog da!«

»Ne zavoljo tega,« meni Andrej.

»Kaj pa, povej?!«

»Ali veš, kaj je klestil davi Milan?«

Julki se zavrti pred očmi. Oltarji in romarji zaplešejo pred njo, tako jo prevzame sumničenje.

»Kam pa vendar misliš?! Ali ti nisem bila vedno poštena žena?«

Glas ji zamre v solzah. Njega obide občutek kesanja in sramu.

»Saj nisem nič rekel,« se začne umikati in pckašljuje in menca, da bi našel pravo besedo.

»Moj Bog, s čim sem si to zaslužila,« pritajeno poihteva Julka.

Zdaj se mu resnično smili.

»Nikar no,« tolaži, »saj veš da žalost škoduje tebi in —«

»Nič, nič, ga prekine Julka, »ako jaz nimam moža in otrok ne očeta, je bolje, da se naju Bog usmili prej ko slej.«

Po dolgem času se slednjič Andreju posreči, da jo potolaži. S prvim svitom spet zapolje novo življenje, toda Julka in Andrej ga ne vidita in ne občutita tako kot stotine, kj zamaknjene rinejo k spovednicam in k angeljski mizi v trdnem prepričanju, da bo s tem poravnano vse, kar je bilo krivde v njih. Kakor dve senci opravljata molitve in obrede in skoraj nič ne govorita. Andrej hoče opozoriti ženo na nekatere zanimivosti: da cerkev nima stropa in kupole — in razne druge take posebnosti, toda Julka je kakor odsotna. Tudi darila je ne razvesele.

Slednjič se odpravita proti domu.

»Zakaj si me hotel za ženo, ako si mislil, da sem taka?« očita Julka.

»Saj nisem nič mislil,« se brani Andrej. »Ali ne vidiš, kako te imam rad?«

Na vse mogoče načine se ji dobrika, pripoveduje in se opravičuje, dokler naposled ne izvabi smeha ž nje.

»No, ali me boš zdaj spet imela rada?« se nasmehne Andrej.

»Rada?! Kako še sploh moreš vprašati kaj takega?! Umrla bi zate, a bala se bom le —« 

»Nič se ne boj!« zatrdi Andrej in zauka ko fant.

Potem gresta dalje po beli cesti, med vinogradi in med polji, vsa odeta v žarko luč najlepšega poletja.

II. Jasni in oblačni dnevi.[uredi]

Stari Podlipec je bil svoje snahe prav iz srca vesel, ker je skrbela zanj, ko da je njegova lastna hči. Kadar je le mogla, mu je s čim postregla in mu privoščila prijazno besedo.

»Tako se mi pa dobro zdi, ko je prišla Julka k nam, da ne morem povedati,« je pravil stari Podlipec ljudem. Nekateri so bili tega veseli in so mu pritrjevali, drugi so spet skomigali z rameni, češ: »Ne hvali dneva pred večerom.

Ko se je poletje jelo umikati jeseni, je pa naenkrat završelo po vasi. Kalinova Meta je pravila:

»Oh, oh, kdo bi si bil mislil, da je mlada Podlipčevka taka!«

In stara Markulja je hitela:

»Kakšna pa, kaj?«

»Juj,« je zategnila Meta, »ali še nič ne veste? Balo je prinesla k Podlipcu, pa še kakšno balo!«

Markulja je od same radovednosti brusila brezzobe čeljusti in skoraj ni mogla zapreti ust:

»Kakšno balo praviš?«

»S seboj jo je prinesla, vam povem,« je pojasnjevala Meta. »Zdaj bo enkrat začela zibati —«

»Tisto že, pa —«

»Eh no, Andrejevo ni, kar bo ležalo v zibelki!« je svečano razglasila Meta.

Zdaj je bil ogenj v strehi. Grabili so otavo in bilo je skupaj polno žensk, ki so vse hitele k Meti, ko je pravila, kaj je prerokoval Drnakov Milan na Sveti Gori. Cuckova Jerica, Julkina najboljša prijateljica, jo je hotela ščititi:

»Tega že ne verjamem! Kaj se bo neki ustil tisti Drnakov nepridiprav! Julka še pljune ne, kamor on stopi, ne pa da bi imela kaj ž njim.

»No, no,« se je zasmehljivo ozrla Kalinova, »misliš, da je tebe klicala, kadar je bil pri njej?!«

»Saj ni tvoja sestra,« je vščenila Jerica. Kalinova Meta je namreč že lezla proti štiridesetim in je živela zelo spokorno, odkar je spoznala, da se fantje ne menijo več zanjo. Včasih, dokler je bila še mlada, je bila pa trava pod njenim oknom vedno pomendrana. Prelomski fantje so jo cenili toliko, da niso nikoli branili onim iz sosednjih vasi hoditi h Kalinovi vasovat. Nazadnje je tudi zibala; ko pa so jo vprašali, čigavo je, ni vedela nič prav povedati. K sreči je otrok umrl, drugače bi bil ostal brez očeta ... To so vedeli vsi, zato je Jeričina opazka vzbudila vrsto porogljivih pogledov in tudi precej smeha, le Markulja je branila Meto:

»Slaba minuta nikoli ne počiva!«

»Tisto pa ne, so se smejale ženske, a Cuckova je pristavila:

»In hudobni jeziki tudi ne!«

Meta je bila jezna in je pihala ko modras:

»Zarečenega kruha se največ poje. Misliš, da se tebi ne more nič zgoditi, če si Cuckova. Za Jako pa vem, kar vem!«

Stari Podlipec je prišel tedaj pogledat, kako je z otavo, in je slišal, kaj se menijo ženske. Namršil je obrvi in godrnjaje stopil k Meti:

»Kaj praviš?«

Kalinova, ki moža ni opazila, se je prestrašila in molčala, Markulja pa, ki ni bila dosti mlajša od Podlipca, je stopila vmes in zaregljala:

»Kar cel Prelom govori, smemo tudi me! Bog ti daj dobro, Podlipec, samo tega pa ne bi voščila ne tebi ne tvojemu sinu —«

In je ponovila vso zgodbo.

»Avše,« je zarohnel stari mož, »še eno tako naj mi zine kdo, pa ga bom pri tej priči tožil!«

»Tega madeža ne izbriše nobena sodnija,« se je namuznila Mnrkulja, toda Podlipec je ni več poslušal. Jezno je šel dalje in razmišljal, kako in kaj bi. Njegovemu izkušenemu očesu ni ostalo skrito sinovo vedenje. Čutil je, da pri mladih dveh ni nekaj prav, odkar sta bila na božji poti. Slišal je že tudi nekaj zvoniti, vendar se za to ni dosti menil. Kdo pa naj se briga za pijanca, ki ne ve, kaj govori?! Milana je skominalo po Ogrinčevem premoženju, zato je lazil za Julko. Ko je nazadnje videl, da mu je vse izpodletelo, je začel pa takole. Jasno je, da hoče zanesti v družino prepir in se tako maščevati nad Julko. Jezi ga, ker se ni hotela navezati nanj, da bi lahko pognal njeno imetje po grlu.

V take misli zatopljen je srečal stari Podlipec sina, ki se je pripeljal na lojtrnem vozu nasproti. Zamahnil mu je, naj ustavi.

»Andrej,« je dejal, »nocoj moram še govoriti s teboj.«

Očetova resnost je sina iznenadila.

»Kaj pa je, oče?«

»Boš že slišal!«

»Ali se je kaj zgodilo?«

»Vse ti povem, ker te imam rad in ker te hočem rešiti, da ne napraviš kakšne neumnosti.«

Andrej je pomislil:

»Kaj neki ima danes oče, da je tak?«

Še parkrat je vprašal, a ni mogel izvedeti nič. Zato je pognal konje in obljubil očetu, da se drevi pomenita.

Potem je zavil stari Podlipec na vas in krenil naravnost k Pagonu.

»Ali Drnakov še kaj pride sem?« je vprašal Pagonko, ki je pripravljala malico.

»O, pride,« je menila žena, »kaj bi mu pa rad?«

»Govoriti moram ž njim!«

»Če kaj vem, leži na vrtu za stajo. Pred dobro uro so se ustavili pri nas vozniki, ki vozijo živo srebro iz Idrije, pa se ga je pri njih nalezel. Kar stopi tja, gotovo smrči pod kako hruško.«

Podlipec je res krenil tja in našel Milana tako, kakor mu je povedala Pagonka. Bil je tako zabuhel in razcapan, da ga Podlipec skoro ne bi bil spoznal.

»Alo, mrcina,« ga je dregnil s palico, »ali ne veš, da je dan ustvarjen za delo?«

Milan se je pretegnil in zarobantil v matiju, toda stari Podlipec ni odjenjal, dokler ga ni čisto predramil.

»Hudiča,« se je začudil Drnakov, ko je spoznal, kdo ga kliče, »kaj je pa vas prineslo sem?!«

»Pojdi, da se nekaj zmeniva, pa le hitro!« je dejal stari Podlipec in pomagal še vedno vrtoglavemu Milanu na noge.

Stopila sta v hišo in Podlipec je naročil pijače. Potem je sprožil kar brez ovinkov:

»Zdaj mi povej, kaj veš o naši mladi!«

Milan se je počehljal po zmršenih laseh in s pijanim pogledom vpraševal Podlipca:

»Kako mislite, oče, kaj naj povem?«

»Ne delaj se neumnega,« je jezno zarohnel Podlipec, »sicer boš videl, da je stara kost še vedno trda!«

Iz svoje pijanosti je splašeno vprašal Milan:

»Kaj hočete od mene, samo to povejte!«

Podlipec je natočil:

»Pij!«

Milan je ubogal kakor otrok.

»Zdaj govori, kar veš o Julki,« je ukazal Podlipec.

»Jaz?«

»Ti!«

»Saj vendar nič ne vem!«

»Kaj si pa potem klestil na Sveti Gori?«

»O Julki?«

»Da! Ves Prelom že brusi jezike! Kar na dan z besedo in nič se ne potajuj!«

Tedaj se je Milan zarežal:

»A, tisto mislite?! Zdaj šele vem! I, saj tistega nisem govoril o Julki! Kdo je pa neki to obrnil nanjo?! Jaz sem pač robil take, kakor vem, da jih ljudje radi slišijo. Človek mora vendar kaj zaslužiti!«

»Prav,« je dejal Podlipec in se ves tresel od jeze. »Potem boš napisal tako in tako, sluga bo pa v nedeljo klical pred cerkvijo.«

»Zakaj pa ne? Samo denarja nimam za preklic!«

»Plačam jaz!« je zatrdil Podlipec.

Nato sta sestavila sledeči preklic:

»Jaz, Milan Drnak, obžalujem vse, kar sem kjerkoli govoril slabega o Julki Podlipčevi, ker je bilo vse sama izmišljotina in laž. Obenem svarim vsakogar, da ne ponavlja mojih govoric in se zahvaljujem Podlipčevim, da so odstopili od tožbe.«

Ko sta po mnogem trudu sestavila ta preklic, je stari Podlipec odšel.

Doma je Julka pripravljala večerjo. Bila je neokretna in nadložna, vendar ni nehala delati.

»Dober večer, oče,« je pozdravila, ko je zagledala tasta, »samo malo sedite, vam precej dam večerjo.«

Potem malo sramežljivo: »Veste, ne morem več tako hiteti, kakor bi rada —«

Stari je zadovoljno prikimal: »Le nič se preveč ne ženi, da si ne pokvariš zdravja. V tvojem času mora biti ženska pametna, drugače je potem za vse življenje uničena.«

Julki je prijala tastova prijaznost.

»Kaj pa hočem,« je dejala, »saj delo samo priganja.«

»Tisto je že res,« je pripomnil Podlipec. Potem je počasi poklical:

»Julka —« 

»No?«

»Ne smeš biti huda —« 

»Jaz? Na koga le neki?« 

»No, name —«

«Na vas — in huda — jaz?! Kaj pa mislite?«

»Tako, no! Saj mogoče ni prav, da se mešam med vaju —«

Julka se je zdrznila.

»— ali ne morem drugače,« je zaključil stari Podlipec. Nato je počasi povedal, kaj je opazoval zadnje čase, kakšno šušljanje se širi in kaj je ukrenil zoper to. Julka je od sramu in hvaležnosti jokala.

»Bog mi je priča, oče, da sem bila Andreju ves čas poštena. Niti v mislih se mu nisem nikoli izneverila —«

»Pa on se le boji, kajne?« je vprašal stari.

»Ne reče nič,« je medlo odvrnila Julka, »ali tak pa le ni, kakršen je bil.«

»No, le počakaj! Še nocoj bom govoril ž njim!« jo je potolažil stari in se zagledal po vrtu, ki je jel toniti v večernih sencah.

Ko so najemniki po večerji odšli, je stari Podlipec poklical sina.

»Lepo ali grdo, Andrej; zmeniti se morava. Zadnji čas pri nas ni vse tako, kakor bi moralo biti!« je dejal stari in jel nagovarjati sina, naj mu pove, kaj ga teži. Andrej je nekaj časa okleval in kri mu je silila v glavo. Nazadnje je pa le priznal, da ga mučijo govorice o Julki.

»In jim veriameš?«

»Verjamem?« se je zavzel Andrej. »Tega ne smem reči. Ali saj veste, kako je! Saj ste bili tudi vi enkrat mladi. Julko imam rad, da bi dal zanjo svojo srčno kri! Če pa pomislim —«

»Andrej,« je vzdihnila tedaj žena, ki je neopaženo prišla za možem in tastom, »Andrej, moj mož, kako sploh moreš poslušati tako natolcevanje?!«

Komaj je izgovorila do kraja, so jo polile solze. V bolestnih krčih se je stresalo njeno telo in nobene besede ni mogla več spraviti iz ust.

»Vidiš, Andrej, kakšne nerodnosti počenjaš!« je z nekakšno dobrohotno osornostjo karal stari Podlipec. »Ali je treba tega? Njo boš ugonobil, otroka, sebe in grunt, ako se ne spametuješ! Na, tole vzemi in preberi!«

Pomolil mu je pisanje, ki sta ga bila prej sestavila z Drnakovim. Ko je Andrej prebral preklic, se je razveselil:

»Saj sem vedno vedel, da je Julka poštena!«

Potem se je sklonil k njej:

»Julka, žena moja, nikar mi ne zameri!« 

Stari Podlipec je vedel, da zdaj njegova navzočnost ni več potrebna in je tiho odšel iz sobe, mlada dva pa sta ostala kakor zamaknjena.

Čez dolgo se je vzdramila Julka: »Umrla bi rada, samo da bi ti dokazala svojo nedolžnost!«

»Nikar ne govori tako!« je vzkliknil Andrej v nenadni razneženosti. »Kaj naj bi počel jaz brez tebe?!«

Žena se je nasmehnila in ga podražila:

»Boljšo bi lahko našel, kaj?!«

»Porednica,« se je smejal Andrej in obema je bil lep tisti večer.

Ko je naslednjo nedeljo občinski sluga stopil na podzidek ograje, ki je obdajala božjo njivo in cerkev, je zagrmel s svojim nizkim, hreščečim glasom: »Preklic!« in začel oznanjati srenji, da Milan preklicuje in obžaluje vse, kar se neresničnega govori o mladi Podlipčevki, se ni ganil niti en človek izpred cerkve. Vse je poslušalo, kakor da sporoča debeli sluga novo razodetje. Komaj pa je bila vsem znana vsebina preklica, so jeli ljudje kihati, kašljati in si mežikati. Ženske so stikale glave in so po dve in po tri, kakor so odhajale na vas, ugibale:

»Tak' je bilo le nekaj res na tem.«

»Oh, seveda! Saj ga je kar z očmi požirala!«

»Zdaj, ko je prišel Milan na nič, jih je pa vse skupaj sram.«

In druga skupina:

»Nikoli ne bi bila verjela, da bi mogla biti Julka taka —«

»Kaj ne, kaj ne?«

Tako je šlo od ust do ust. Moški so se hahliali:

»Ubogi Andrej! Jaz ne bi hotel kaj takega za tri grunte, pri moji veri, da ne!«

»Dober je, da potrpi —«

»Kaj pa hoče sedaj, ko je prepozno!«

Med tem ko so tako ugibali in modrovali po vasi, je dejal stari Podlipec sinu:

»Viž, zdaj smo ljudem enkrat za vselej zavezali jezike!«

Andrej je veselo prikimal in z božajočim pogledom spremljal vsako ženino kretnjo ...

V sladkem pričakovanju je mineval čas, dokler se niso dopolnili dnevi, ko je pozno jesensko jutro pozdravilo pri Podlipčevih novega človeka.

»Fantek je,« je ponosno povedala babica. Vsa hiša je bila vesela.

Tisti čas so minevali najsrečnejši dnevi Julkinega življenja. Kamor je pogledala, kar je mislila, vse je bilo kakor pesem okrog nje. Andrej ji je izkazoval svojo pozornost, kakor je vedel in znal. Stari Podlipec je govoril z njo kakor s svetnico. Z okornimi rokami je prijemal dete, ga pestoval in ujčkal in mu pel.

»Svojega lastnega sina nisem imel tako rad kakor tegale,« je ponavljal in se zadovoljno smehljal.

Dasi je Julka v svoji iskreni vdanosti želela, naj bi bilo malemu ime Andrejček, je na moževo željo le dobil ime svojega deda: Anton. In mali je rastel in se razvijal tako naglo, da so se mu vsi čudili. Kakor bi trenil, se je zasukal čas. ln Tonček je že poskušal prve korake, narekoval prve besede in gledal tako jasno v svet, da ga je moral biti vesel, kdor ga je videl.

»No, ali bi ga še hotel zatajiti?« je nekoč podražila Julka Andreja.

»Nikoli,« je pritrdil mož in jo skril v objem . . .

III. O prijateljih in dobrih jezikih.[uredi]

»Ljubi moj Bog, varuj me mojih prijateljev! Sovražnikov se bom ubranil že sam!« Ta vzdih velja gotovo tudi za Podlipčeve.

Ko je mali deček štel komaj šest let, so se začeli strašni dnevi zanj. Mladi gospodar je slišal, kamor je stopil, da ima Milanov zarod v hiši. Najsi je bilo pred leti vse preklicano, je govorica le ostala — kakor iskra pod pepelom. Dolgo ni bilo slišati nič, Milan je bil izginil in vse je bilo dobro. Nenadoma je pa spet zaplamtelo.

»Ali nima čisto Drtnakovih oči, kaj, tale mali Podlipčev?«

»Pa lase!«

»In glas —«

»Cel Milan —«

»No, saj dober je le Andrej, da vse tako lepo potrpi! Vsak ne bi naredil tega!«

»Jaz bi jo nagnal!«

»Moj me ne bi niti pogledal! Še eno noč ne bi smela spati pod njegovo streho.«

Tako je šlo križem in v Andreju je začelo vreti. Bolj ko je poslušal ljudi, bolj si je domišljal, da otrok res ni njegov. Preje tako priden in vesten gospodar, je jel sedaj zanemarjati delo, posedati po gostilnah, razgrajati in pretepati ženo. Vse ji je prerekel, samo človeškega imena ji ni privoščil.

Stari Podlipec je gledal trpljenje svoje snahe. Nekaj časa je sina svaril in rotil in prosil, naj bo pameten, nazadnje je pa obupal. Kajti Andrej je zarjul:

«Jaz sem v hiši gospodar, pa mir besedi!«

Da, primerilo se je celo, da je zamahnil z roko zoper lastnega očeta. Tako je nastal v tej nekdaj srečni hiši pravi pekel.

Ko je stari Podlipec spoznal, da je ves njegov trud zaman, se je umaknil in ni rekel nobene besede več. S kalnim, od žalosti zasenčenim pogledom je spremljal snaho in jo tolažil samo še natihoma.

»Potrpi! Saj morda Andrej le ni hudoben —«

»Vem, vem,« je pritrdila Julka, »hudoben ni on, ampak zli jeziki. Moja sreča jih je bolela. Zato pa je tako.«

»Le verjemi, Julka, da je še pravica na svetu!« je bodril tast. »Božji mlini meljeto počasi, pa gotovo! Danes meni, jutri tebi. Meni je žal Andreja, ker vem, da se bo vse to maščevalo nad njim.«

»Nobenega maščevanja ne želim,« je odvrnila Julka, »samo za to molim, da bi sprevidel, kako napak hodi. Naj bo vse, kakor mora biti. Pripravljena sem tudi delati pokoro za greh, ki ga nisem zagrešila. Samo da bi bilo dobro Andreju in otroku.«

Ko sta tako govorila, plane v sobo sinček in buši ves objokan:

»Mama, ata gredo! Spet bova tepena oba. Poklical sem jih, pa so me tako narjuli, da me kar mrazi.«

Uboga mati je pobledela ko stena, stari Podlipec pa je zakrilil z rokami in zamotovilil po sobi.

»Zdaj mi je pa dosti!« je zahropel, »vse ima svojo mero.«

Bled, ustnice posinjele, oči krvavo podplute od razburjenja, tak je pričakal stari Podlipec Andreja.

Ko je stopil pijani sin v sobo in začel rohneti, se je oče postavil predenj:

»Ali veš, kje si in kaj počneš?!«

Žile na sencih so mu izstopile, glas mu je zamiral in ves se je starček tresel od srda in bolesti. Sin ga je nekaj časa buljil, potem pa je začel svojo navadno pesem: kako ga je Julka ogoljufala, kako je nesrečen, kako on tega ni zaslužil in kako naj vse vzame zlodej, da bo vsaj ta madež enkrat izpran.

Tedaj je zarohnel oče:

»Ali res ne veš, da koplješ s svojo neumnostjo sebi in nam vsem grob!?«

To je Andreja tako raztogotilo, da je planil proti očetu. V tem trenutku je stari Podlipec nenadoma povoščenel. Oči so mu izstopile, zamajal se je in se opotekel ter izustil še z zadnjim naporom:

»Moja kletev bodi s tabo, Andrej.« 

Potem nič več. Sesedel se je na klop in njegove oči so se začele leseno vrteti v smrtnem boju.

Ko je ležal stari Podlipec na mrtvaškem odru, je streslo Andreja do mozga. Trdi, ostri mrličev obraz je bil za njim, kamor se je ganil.

»Ti si kriv,« so vpile nad njim mrtve, komaj za spoznanje odprte oči.

Andrej je gledal v tla in lazil okrog kakor senca. Ne žene ne sina si ni upal pogledati.

Julka je dan in noč posedala v sobi, kjer je na mrtvaškem odru, visoko pod stropom, med cvetjem, zelenjem in svečami v slovo počival njen blagi tast. Dečka je imela poleg sebe, ga gladila in božala in mu rosila mlada ličeca s solzami. Svetarnik [1] je sedel na klopi pri peči. Poleg sebe je imel ogromen jerbas s kosi kruha. Kdor je prišel kropit, mu je svetarnik pred odhodom dal kos kruha, za kar se je vsak zahvalil:

»Bog plačaj. Bog se usmili vernih duš v vicah!«

Nekateri so potem posedeli in se razgovarjali o pokojnem, ga hvalili in slavili ter poveličevali njegove vrline. Zlasti ženske so vedele mnogo povedati, kako dober človek je bil rajni.

Julko je ta hvala deloma tešila, deloma pa ji je vzbujala še trpkejše občutke bolesti. Kajti prav ob teh pohvalnih besedah je še bolj občutila, da bo zdaj ostala s svojim malim čisto sama na tem sovražnem svetu. Naj prihruje kdaj Andrej še tako divji in pobesnel domov, ne bo nikoli roke, kjer bi iskala zavetja, ne srca, ki bi čutilo zanjo. Deček bo samo jokal in se zaman oprijemal njenega krila ... Bog nebeški, kakšni dnevi jo še čakajo!? ...

Mali je plaho pogledaval kropilce, mater in mrliča. Slišal je že dosti o smrti, tudi več mrličev je že šel kropit z materjo, vendar smrt še ni nikoli tako stopila predenj, kakor sedaj, ko mu je umrlo bitje, ki mu je bilo za materjo najljubše na svetu, njegov stari oče. Najrajši bi stopil k njemu, ga potresel za rame in poklical, naj vendar vstane, da pojdeta na polje ali v gozd, kakor sta hodila nekdaj, ko mu je delal stari oče tako lepe igračke: piščalke, palice in strgalice iz orehovih lupin, s katerimi je potem pod grmom skrit vabil stržke in je priklical toliko, da jih je bilo vse živo v obližju.

»Mama,« se je vzdramil iz tega svojega premišljevanja, »ali stari oče res ne bodo nikoli več vstali?«

Mater so polile solze, ko je videla z žalostjo zastrte te verne otroške oči. Privila ga je k sebi in mu med solzami šepetala:

»Ne vprašaj, dušica moja mala! Samo moli za očeta! Danes jih še vidiš, jutri jih ne boš več — in pozneje nikoli več — do sodnega dne!«

Tedaj je zajokal tudi otrok. »Nikoli več!« Tako strašni sta bili ti dve besedi, da je ves trepetal, ko si jih je ponavljal v mislih. Oj, šel bi za starim očetom naravnost v nebesa. Saj bi mu ne bilo tako težko. Kolikokrat ie že ogledoval nebo, kako se tam daleč dotika zemlje. Šel bi tja, pa bi planil magari na oblak in odplaval k staremu očetu. To bi bilo veselje!

Ta misel ga je znatno potolažila! Stopil je malo pred hišo. Bilo je že pod večer, ko gori zarja na nebu in legajo dolge sence na vrtove. Pred stajo je leno posedal pastir in k njemu se je zatekel mali. »Ti, Martine, veš kaj?« 

»Kaj?« je zategnil pastir.

»Jaz pojdem v nebesa.«

Pastir se je zasmejal.

»Ali ne verjameš?« se je nekoliko užaljeno zavzel Podlipčev.

»Res, res,« je pristavil nato, prav za resnico pojdem!« 

»Kako pa?«

»Kar tako! Najprej pojdem na Javornik —«

»Kaj misliš, da moreš z Javornika v nebesa?« ga je še vedno v smehu vprašal pastir.

»Zakaj ne? Saj je tja nebo prislonjeno, ali ne?«

»Ti si še majčken in ne razumeš tega,« je zdajci važno pripomnil pastir, ki je imel že svojih štirinajst let. «Ako greš na visoko goro, se razgrne spet svet pred teboj in nebo se odmakne. Še višje gore se ti pokažejo.

»Potem grem pa na tiste —« 

»Pa se ti spet zgodi kakor prvič —« 

»No, pojdem pač dalje,« je z otroško trmo vztrajal deček, »pojdem do konca —« 

»Tako prideš do morja —«

»Pa pojdem po morju —« 

»Revček, kaj ti veš, kaj je morje! To je velika, velika voda. Kamor seže oko, sama voda. In po tej vodi plavajo velikanske ladje, večje nego naša farna cerkev —«

Zdaj ja mali utihnil. V srcu mu je sicer vstajal odgovor, da bi se pač odpeljal tudi s tako ladjo, vendar ni maral povedati tega. Vendar je prej plaha misel postala sedaj živa želja: oditi po svetu, po svetu do kraja, dokler ne najde poti v nebesa.

Počasi je odšel proti hiši in spet k materi. Soba je bila polna ljudi. Tudi mladi gospodar Andrej je sedel zdaj poleg svoje žene Julke. Bil je bled in prepaden in je le na kratko govoril.

Kaj je povzročilo pri starem Podlipcu tako naglo smrt, tega ni vedel razen Julke živ krst na svetu. Andrej pa je menil, da mu pogledi vseh teh ljudi očitajo:

»Morilec!«

In kakor se jih je ogibal, je odmevalo zlobno tudi v njem:

»Morilec!«

Jel je drgetati kakor trepetlika.

»Moram malo leči,« je dejal Ženi in jo s pogledom zaprosil, naj stopi v sobo z njim. Julka je še pobožala otroka, ga izročila svetarniku in odšla z možem.

»Kako ga je presunilo,« so si šepetali ljudje, ko sta mlada dva odšla.

»Oče je le oče!«

»Pa se menda nista nič prav razumela.«

»Oh, kaj se ne bi?! S takim očetom se je lahko razumeti —«

Potem so šušljali, pogledavali malega in skimavali z glavami.

»Ej, Julka je tudi reva,« je vzdihnila neka ženska.

Druga je začela z zateglim glasom:

Ena duša je pritekla,
Marija ji je rekla:
»Dušica, odkod si pritekla?«
Duša je rekla:
»Jaz sem prišla skozi teh devet visokih gora,
skozi teh devet globokih voda,
skozi teh mlinskih kamnov devet —«

»Oh no,« jo je prekinila druga, »kaj boš pravila!? Bog se usmili vernih duš v vicah in nam daj srečno zadnjo uro!«

Nato so govorili o trpljenju po smrti, o strašnih kaznih v vicah (pekla ni nihče omenil, da ne bi morda žalil domačih!) ter o nebeškem veselju. Tedaj je začela priletna ženica s cvilečim glasom:

»Na svet' je res težko življenje —«

In takoj je poprijela za njo vsa hiša:

»Na svet' je res težko življenje,
pa nič ne porajtal, moj brat,
v nebesih naj' čaka veselje,
uživala ga bova enkrat!«

»Podlipčev oče ga pa že zdaj,« je dodal svetarnik, otrnil sveče in pogledal, da se ne bi kje kaj vnelo. Na krožnik, ki je stal na mizici pred mrtvaškim odrom, je še dolil blagoslovljene vode in pritresel blagoslovljene soli.

Medtem sta Andrej in Julka ves čas ostala sama v svoji sobi. Andrej se je takoj, čim je videl, da je z ženo sam, sesedel na posteljo. Žena je jokala in si ni upala govoriti, ali njene solze so ta večer bičale Andreja huje nego še tako ostri udarci.

»Zame ni več mesta na svetu,« je naposled izbruhnilo iz njega. In solze, tiste strašne, dannadan zadrževane in zaklepane solze so mu jele polzeti po bledih licih. »Tebi sem enkrat za vselej zagrenil življenje, očetovo smrt sem zakrivil — vse samo zaradi zlobnih jezikov —«

»Andrej,« je komaj slišno jekmla zena.

Mož je odkimal in zastokal:

»Zame ni rešitve razen groba, pa še ta — ne vem, če me bo sprejel vase.« 

In kakor v strašnem snu se je dvignil in zdrknil na kolena:

»Julka, angel božji, ali me bos mogla rešiti?«

Žena je zaihtela. Ob pogledu na moža, ki je tako strt in skesan klečal pred njo, se ji je storilo enako, da bi bila najraje kliknila in pobegnila. Ali je bilo treba vsega tega? Kaj se ji ni smejalo življenje kakor angelj božji iz paradiža, dokler ni prišel tisti vražji Milan vmes. Milan — ? Da, on, on je vsega kriv ! . . .

Šepetaje se je sklonila Julka k možu:

»Andrej, ne ženi si tako k srcu! Je že moralo biti . . .«

On jo je gledal z blodnim pogledom:

»Misliš? Ali res misliš tako, Julka? Ali verjameš sama, kar govoriš?«

Julka ni mogla takoj odgovoriti. Samo prikimala je, misli pa so uporno bežale čisto drugam. Takole so pikale: Nič ni bilo treba vsega tega. Stari Podlipec bi lahko še živel lepo vrsto let. Mir in sreča bi lahko kraljevala v liši. Mesto splašenega glasu enega samega otroka Tončka — bi lahko zvenel veseli smeh treh mladih bitij. In kadar bi mož poleti zvečer utrujen prihajal s poljskega dela domov, bi ga sprejela ona na veznem pragu, zajeta v venec srečne dece, ki bi se smejala, kričala in čebljala o svojih doživljajih. Oče bi prinesel vsakemu kako malenkost: enemu lepo cvetlico, drugemu perišče jagod ali borovnic, tretjemu pa magari samo prijazen smehljaj, tak, ki pogreje človeka prav do srca. In ded, ki bi sedel pred hišo, bi gledal to lepo blaženost in pil zdravje iz nje.

»Pa smo le korenine, kar nas je Podlipcev,« bi dejal s ponosnim nasmeškom, ker ne bi mogel molčati zbog prevelike sreče. — Tako so pikate misli, vendar je Julka vztrajala :

»Pozabiva, Andrej, kar je bilo zlega! Bog nam bo pomagal, ako boš le hotel Ti. Poglej —«

Stopila je v sobo, kjer je ležal tast na mrtvaškem odru, prijela Tončka za roko in se vrnila k možu.

»Samo poglej ga, ali ni ves Tvoja živa podoba?«

Deček, ki se je svojega očeta bal, se je plaho stiskal k materi, Andrej pa ga je dvignil k sebi in sedel ž njim na posteljo.

»Tonček, ali si kaj hud na ata?«

Otrok je vprašujoče pogledal mater in odkimal.

Julka ju je nato ostavila in se vrnila v mrliško sobo, medtem ko je Andrej modroval z malim :

»Nič ne bodi žalosten in nič se me nikar ne boj. Veš, tudi jaz te imam rad, kakor so te imeli stari oče ali pa še bolj —«

Otrok je prikimal. Tako čudna se mu je zdela ta nenadna izprememba, ki je ni mogel razumeti, da bi se bil najraje razjokal.

Andrej se je zamislil. Globoki vzdihi so razodevali njegovo gorje, beseda pa dolgo ni mogla iz ust.

»Ata,« je začel mali, ko se je naposled prepričal, da ne bo zmerjan, ali starega očeta res ne bo nikoli več nazaj?«

»Nikoli,« je kakor odmev pritrdil oče. Tedaj se je začul iz mrliške sobe nenadoma divji krik. Ljudje so je!i premetavati stole in klopi, kričati in klicati vse svetnike na pomoč, k Andreju pa je pridirjala Julka, stisnjeno zavpila »Oče!« in se onesvestila.

Andrej je planil v sobo, kjer je zagledal mrtvega očeta sedeti na mrtvaškemu odru in začudeno pogledavati okrog sebe.

»Oče!« je zarjul in se vrgel na kolena, a stari je klical :

»Pomagajte mi no, da zlezem na tla! Kam ste me pa dejali?«

Andrej se ni ganil, Tonček pa je veselo zaploskal z rokami, skočil k mrtvaškem odru, odmaknil sveče in naglo pristavil stol:

»Oče, oče, saj sem vedel, da niste res umrli!« 

Stari je zlezel z otrokovo pomučjo na tla in se nasmehnil:

»Tak za mrtvega ste me imeli?« 

»Jaz že ne,« je zatrjeval Tonček in poskakoval od veselja.

Andrej, ki je ves čas klečal in nemo buljil predse, si je zdajci opomogel:

»Bog bodi zahvaljen, oče, da je tako!« 

Oprt na sina in v spremstvu ljubljenega vnuka je odšel stari Podlipec, ki je tako nenadoma od »mrtvih vstal«, v sobo, kjer je še vedno onesveščena ležala na tleh Julka. Ker oče Anton ni mogel razumeti, kaj je povzročilo pri snahi nezavest, se je z vprašujočim pogledom ozrl na sina. Andrej je na nemo vprašanje takoj odgovoril:

»Samo prestrašila se je reva.« 

Medtem ko so pri Podlipčevih v prisrčnem družinskem krogu praznovali ta redki in nepopisno veseli dogodek, je po vsej vasi šumelo kakor v panju.

»Križ božji,« je jezikala brezzoba Markulja, »kaj takega, slišite no, kaj takega? Na onem svetu ni imel Podlipec miru. Jej, jej, jej, jaz sem vedno pravila, da pri tej hiši ne bo dobrega konca. Kar je bilo, je bilo in se ne da izbrisati.« 

»E, kvante,«  je menila druga ženska. »Julka je taka, da malo takih. Andrej bi lahko na kolenih zahvalil Boga, da jo je dobil.«  —

Drugod spet : »To je pravi čudež.«  —

»Bogve, kaj nas še čaka.«  —

»Kaj bo neki povedal stari Podlipec?«  —

»Zdaj ve mnogo.«  —

»Več nego fajmošter.«  —

»Hm,«  je pripomnil star mož, »če mi verjamete ali ne, vam rečem, da ne bo prav nič povedal.«  —

»Zakaj ne?« 

»Zato, da ne! Ali je Lazar kaj povedal, ko je iz groba vstal?« 

Družba je bila zbrana v Pagonovi krčmi. Vsi so bili nekam prepadeni in tako prestrašeni, da se jim je zatikala beseda; kakor bi ji samo brinje.

»Res, Lazar ni povedal nič.«  —

»Pa zakaj ne?« 

»Ker ni smel! In tudi Podlipec ne bo smel!« 

»Zakaj ne?« 

Medtem ko so ljudje ugibali, kaj in kako je s starim Podlipcem, se je Andreju posrečilo obuditi onesveščeno Julko, ki je strme gledala in mogla razumeti, kaj se je zgodilo. Šele zadovoljni obraz malega Tončka, ki je venomer ponavljal: »Mama, mama, oče so vstali!« jo je opogumil toliko, da je vprašala:

»Za božjo voljo, kje pa sem?«

Stari Podlipec se je zadovoljno nasmehnil:

»Nič se ne boj, Julka, med poštenimi ljudmi si!«

Ko je čula glas tasta, o katerem je menila, da že zdavnaj hodi po nebeških poljanah, jo je streslo.

»Povejte mi no vendar, oče, kakšni čudeži se gode pri nas?«

Ležala je na postelji, še vsa omotena in zbegana. Njen sinček se je plazil ob stranici in veselo ploskal z rokami. Oče in sin sta sedela ža mizo. Medtem pa, ko se je ž obraza starega Podlipca odražalo ono čudovito blazenstvo človeka, ki je po mnogih mukah in po težkem trpljenju spet enkrat resnično srečen, je bil Andrejev obraz prava slika tistega strašnega gorja, ki človeka tare, kadar ga v dnu duše tare zavest lastne krivde. Dasi je bil očetovega nepojmljivega obujenja vesel, ga je le plašila misel, kaj poreče oče, ko se je tako odurno vedel napram njemu. Stari Podlipec je menda uganil misli svojega sina.

»Kako je vse to čudno,« je začel. »Takrat, ko smo se sporekli —«

»Ah, no —« ga je z mučnim izrazom prekinil Andrej.

»Saj ne očitam,« ga je potolažil stari Podlipec, »takrat me je prijelo, pa sem naenkrat omahnil, vendar nisem izgubil zavesti. Vse sem vedel, slišal in razumel, pomagati si pa nisem mogel nič. Poslušal sem ljudi, kaj so vse govorili o meni! Joj, koliko so mi našteli dobrih lastnosti. Kar sam sebe sem bil vesel, ko sem poslušal. No, vmes je bilo seve slišati tudi marsikaj, zlasti kadar ni bilo nobenega domačega v hiši. Tedaj so jeli šušljati — vse sem jih poznal po glasu in jim že vsem povrnem njihovo skrb za našo družino, povrnem na tak način, da me pri moji resnični smrti, kadar pride, prav gotovo ne bodo več hvalili, pa tudi ne zabavljali zoper mene, še manj pa zoper vas, ki ostanete za menoj.«

»Oče, nikar se ne jezite,« je z nežno skrbjo zaprosila Julka, »komaj se zavem veselja zbog vašega prebujenja, pa me že muči strah in skrb, da se vam spet zgodi kaj sličnega ali pa še kaj hujšega —«

»O ne,« je branil vnuk, »zdaj bom jaz pazil na očeta, potem smo pa lahko vsi brez skrbi —«

Vsi so se zasmejali Tončkovim besedam. Celo Andreju se je tako zjasnil obraz, da sta bila tega vesela Julka in stari Podlipec.

»No, ta je moška,« je pritrdil zadnji in vzel vnuka na kolena. »Naj torej povem, kako se mi je godilo dalje! ... Ko tako poslušam govorjenje kropilcev in Julkin in tvoj jok, pa zlasti povpraševanje tega mojega dragega vnučka, ki me je venomer hodil klicat in tipat, sem se šele čisto jasno zavedel, kaj me čaka. Vse sem vedel: zdaj, zdaj napoči čas, ko pridejo sosedje, me polože v krsto, jo zabijejo ter me odneso. Strašna, nepopisna groza me je obhajala ob tej misli. Živ, zdrav — pa me poneso in me zagrebejo v zemljo, jaz pa niti z enim udom ne morem ganiti in ne pokazati, da nisem mrlič. Na vso moč sem se trudil, da bi odprl oči. Nazadnje se mi je posrečilo, toda samo toliko, kolikor jih imajo mrliči prav pogosto odprte na mrtvaškem odru. Da bi bil pa premaknil oko samo, se mi nikakor ni hotelo posrečiti. — Naposled sem se bil že čisto vdal v božjo voljo. Tolažila me je misel, da moram morda umreti kot spravna žrtev za blagor svojega rodu ...«

»Le to sem prosil Boga, naj mi ugasne življenja luč preje, predno me zabijejo v krsto.«

»U, oče, nikar no, mene kar mraz poliva, ko vas slišim. Le kako je bilo to mogoče!?« je vzkliknila Julka in se dvignila na postelji.

»Tudi jaz ne vem, kako to pride,« je pripomnil oče Podlipec. »Sicer sem že slišal o podobnih dogodkih, [2] vendar nisem mogel prav verjeti. Šele zdaj, ko sem izkusil sam, verujem, privoščil pa niti svojemu najhujšemu sovražniku ne bi kaj takega ...«

»Meni se zdi vse kakor sanje,« je zamišljeno odvrnil Andrej. »Oče, ljubi moj oče, menda je prav nalašč moralo priti tako; kajti jaz ne bi bil prenesel udarca, ki bi me bil zadel z vašo smrtjo.«

»Kar pusti to,« je menil stari Podlipec. »Božja pota so nerazumljiva.«

Julka, ki se je bila medtem že toliko pomirila, da je popolnoma sledila razgovoru, je bila vesela kakor že davno ne. Trdno je upala, da bo opozorilo, ki ga je dobil Andrej na tako čudovit način, pomagalo spet na noge razrušenemu družinskemu življenju pri Podlipčevih.

Dolgo so se še razgovarjali, potem pa so odšli, razdrli mrtvaški oder, pogasili sveče in raznesli spet vsako stvar na svoje običajno mesto.

»Tega pa tudi nisem nikoli mislil,« se je šalil stari Podlipec, »da bom sam svoje "pare" razdiral!«

»Jaz sem pa vedel,« je junačil Tonček.

»Saj res! Zato sem tudi prišel. Kaj pa naj bi počel na onem svetu brez tebe?!« ga je veselo pobožal zadovoljni ded.

In z mirom tega večera se je po dolgem času spet vselila sreča v Podlipčevo domovanje.

IV. Novo življenje.[uredi]

Kadar človeku po mnogih bolestih zašije spet solnce sreče, je kakor prerojen. Vse, kar ga je nekdaj težilo in vleklo k tlom, odpade ž njega. V prvem navalu blaženstva se čuti močnega, da bi prestavljal gore.

Tako je bilo sedaj z Andrejem. Ko je spet pomlad vzbudila cvetje po tratah, se je lotil dela s tako vnemo, da se mu je vse čudilo. Obdelal je oba grunta, svojega in Julkinega, pa tako obdelal, da so bile njive kakor zrisane. Od dne do dne se je pomlajal, od dne do dne je bil bolj vesel in krepak. In Julka, preje vedno žalostna in potrta Podlipčevka, je sedaj spet prepevala, koder je hodila. Res je bilo prestano trpljenje in solze, ki jih je nekdaj pretakala, zarisalo v njena lica nekaj resnih, skoro ostrih potez, ki pa niso kazile njene lepote, ampak so dajale vsemu njenemu bitju le izraz tiste sočne zrelosti, kakršna je tako vabljiva pri ženskah njenih let.

Ko je potem Šentjanževo posvetilo z lučkami-kresnicami in s kresovi, so pozdravili Podlipčevi novega člana v družini. Bila je deklica in dali so ji ime Ivanka. Andrej je sicer hotel imeti Julko, Julka je želela Andrejo, stari Podlipec pa, ki je bil moder mož, se je držal stare vere in šege in trdil, da otrok prinese v pesti patrona na svet. In ker je prišla mala za Šentjanževo v to solzno dolino, mora ostati njemu zvesta — Ivanka. Pri tem je ostalo.

Oj, dnevi sreče, kako so kratki in nevčakani. Komaj se človek zjutraj predrami, komaj se parkrat okrene in opravi zgolj najpotrebnejše, pa že vabi večer k počitku. Oj, dnevi, ki bi jih človek rad z zlato verigo priklenil nase, da ne bi nikoli minuli, ti dnevi odbeže najhitreje. Vendar — kdo ne bi hotel trpeti tedne in tedne, da, celo leta, ako ve, da mu je zato odločenih nekaj srečnih dni?! Saj je vse človeško življenje, vse dejanje in nehanje človekovo en sam silen krik po sreči. Kaj vse ne pretrpi človek, ako upa, da bo zato vsaj nekaj ur srečen in zadovoljeni? Bodi v tem ali onem stanu — povsod je doma isto hrepenenje. Kmet pri svojem delu, delavec v tovarni, rudar v rovu globoko pod zemljo ali pa človek, ki dela s peresom: vsi so enaki in niti najmanjše razlike ni med njimi. Vsak prestane drage volje vse, kar ga zadene, nosi trpljenje in bremena, ako more upati na dih sreče za vse to.

Tako je večkrat premišljevala Julka, ko je zadovoljna zvečer posedela pred hišo z malo v naročju. Tonček, ki je bil zdaj že junak in je hodil že v šolo, se je držal vedno najraje pri dedu in očetu. Poznal je že vrste ptic po petju, poznal moč rastlin: za kaj je dober lošč, kdaj pomaga pljučnica, norica, tavžent-roža, arnika in lipov cvet, vedel je, kakšno moč ima živ vozel in kdaj je treba pokaditi bolnika z gadovo srajco, vse to je vedel Tonček in je zato spadal med možakarje. Srečna mati mu tega ni zamerila, ampak je bila pojava celo vesela. Saj ji je bilo to najboljše poroštvo, da bo čuvstvo, ki je v Andreju vzkalilo za prvorojenca, ostalo trajno in pognalo tako globoke korenine, da bo lahko uspešno kljubovalo tudi najhujšim viharjem dvomov in nevere, ako bi navalili nadenj.

Tako so minevali tedni in Podlipčevi so živeli čisto nekam zase. Res so imeli vedno najete poljske delavce, toda hiša je dobila izza tistih dni, ko je stari Podlipec »od mrtvih vstal«, nekak skrivnosten sloves.

Stari Podlipec se je v novih razmerah vidno pomladil. Govorice med ljudmi so potihnile; kajti Podlipčevo hišo in družino je obdajal odslej v veri ostalega prebivalstva skrivnosten čar, tako da si ni nihče upal mnogo ziniti. Ljudje so namreč bili prepričani, da Podlipec vse ve, kar kdo zine, da celo to, kar kdo zgolj misli zoper njega. To vero je oče Anton še podpiral, ker je bil kot navidezni mrlič vse slišal in razumel, kar so kropilci dobrega in zlega govorili o njem. Zato je odslej družina živela v takem miru, da si ni mogla misliti ne želeti lepšega ...

V. Nevabljeni gostje.[uredi]

Saj menda ni kmetije pri nas, ki ne bi poznala nadlege, ki je včasih hujša nego toča in moča. To so cigani. Kar se da odmakniti, vse se jih prime. Nikdar jim ni dovolj to, kar jim človek da drage volje, vselej odneso še kaj več. Kdor se jim zameri, mu radi poženo tudi »rdečega petelina« na streho, tako da človek lahko čez noč izgubi svoje imetje. Pa ne samo to! Še hujše zlo je morda prerokovanje, ki se cigani, zlasti pa ciganke tako rade pečajo z njim. Toliko časa oprezujejo okrog hiš, da izvohajo, kdaj ni moških doma, potem pa haj-di! Vse povedo, kar kdo želi. Navadno začno s preteklostjo, potem s sedanjostjo, nato pa, ko gospodinja vsa začudena strmi, kako ji more biti takile tuji pritepeni ciganki njena minulost tako popolnoma znana, ponudi ciganka hitro še pogled v bodočnost. Kdo bi se tedaj čudil, ako preprosta kmetska žena podleže tej izkušnjavi?! Saj smo vsi ljudje več ali manj radovedni na to, kaj hrani za nas bodoči čas. Znano je tudi, da včasih učeni in prav resni ljudje gredo takim prerokom na limanice.

Tako se je zgodilo tudi Podlipčevki. Ko je bilo žito že požeto, so se priklatili cigani na vas. Tolpa je bila precej številna, utaborili pa so se zunaj vasi na zanemarjeni gmajni, kjer ni rastlo drugega nego brinje in razno pritlikavo bodičje. Tam jih ni nihče preganjal, ker niso bili nikomur v napotje. Hodili so po vaseh, mešetarili, prodajali in kupovali, popravljali kotle in drugo staro ropotijo ter igrali na razne instrumente. V pisani ciganski družini je bila tudi ženska, ki je kmalu opozorila prebivalce nase s svojo lepoto in s svojo harfo. Ime ji je bilo Lejla.

Bila je stasovita, še mlada in res lepa. V pisana odela, vezena z zlatimi in srebrnimi nitkami, oblečena je nosila svojo harfo od hiše do hiše, se postavila pred vežo ali pa tudi v vežo ter začela brenkati. Zraven je včasih tudi zapela z otožnim, žametno-mehkim glasom pesem, ki po besedah sicer ni bila razumljiva, ki pa je vendar vzbudila v poslušalcu nekakšno vzvalovalno otožnost, nekakšno trpko hrepenenje po nečem lepem, daljnem in nedosežnem. Kadar je hotela Lejla biti posebno vabljiva, je nataknila na zapestje zlate in srebrne zapestnice, a v razpuščene, kot noč črne lase je vtaknila par rdečih nageljnov. Kamor je prišla taka, je tudi moški niso odganjali, ako so bili slučajno doma. Iz Lejlinih oči je tedaj švigal ogenj, ki je ranil marsikako fantovsko srce. Njene ustnice so bile rdeče bolj od nageljnov, a zobje beli, da so se kar lesketali. Med brenkanjem se je sklanjala nad svojo harfo tako spretno, da je ohlapna obleka uslužno dovoljevala radovednim očem pogled od vratu vse dalje do pasu. Marsikaka vaška lepotica je bila tedaj tisti čas v skrbeh za zvestobo svojega izvoljenca, medtem ko so bili cigani vsi od kraja s pretkano Lejlo nenavadno zadovoljni. Njihova kljuseta so imela vedno dovolj krme, pa ne morda samo dobrega sena, celo ovsa ni nikoli manjkalo. Tudi kuretine, jajec, maščobe in krač je bilo po Lejlini zaslugi vedno v izobilju in ni bilo treba krasti; kajti Lejla je bila res lepa in njena lepota je cvetela šele šestnajst let.

Proti koncu avgusta je bilo, ko je prišla Lejla lepega popoldneva k Podlipčevim. Vse je bilo na poljih in travnikih, le Julka edina z malo Anico je bila doma.

»Bog daj srečo, lepa mlada mati, vam in vaši hiši, ljudem in živini Bog daj pravo srečo,« je zategnila Lejla s svojim mehkim glaskom, ko je stopila v vežo. Postavila je harfo na tla, se sklonila in jela brenkati tako vabljivo in mehko, da je kmalu privabila Julko iz kuhinje. Začudeno je ogledovala Podlipčevka lepo ciganko. Imela je že besedo na jeziku, da jo odslovi, vendar se je premagala. Dekle jo je pogledovalo tako verno, skoro nekam sramežljivo, pa kar nikakor ni mogla izreči ostre besede. Narobe. Sedla je za mizo, opazovala spretne prstke, ki so begali po strunah, in poslušala melodijo. Misli so ji jele uhajati nazaj v dobo tistih davnih, brezskrbnih detinskih let, ko se zdi človeku ves svet tako neskončno dober in lep, vsak človek tako blag, da bi ga mlado bitje najraje objelo, v tista sladka leta, ki so edina zarja poznejših viharnih dni človeškega življenja in nadlog. Z levo dlanjo si je podprla lice, s prsti desnice pa je kakor odsotna brskala po mizi — ter od časa do časa pritajeno vzdihnila ... Oj, Lejla, ciganka Lejla, kako satansko močna je tvoja skrita umetnost! ...

Ko je Lejla opazila, da je Julka že dovolj razmehčana, je z akordom, ki je bil kakor krik iz sanj, prekinila melodijo in začela s kar najbolj vabljivim glasom:

»Oj, v imenu božjem, hudo nam je pod solncem vsem, kar nas je Adamovih črvičev, kajne, lepa mlada gospodinja?« ...

Podlipčevka je bila tako presenečena, da niti ni mogla odgovoriti. Kaj naj bi tudi rekla temu mlademu bitju, ki tako nenadoma seže in začne brskati po njenem srcu!?

Medtem ko je tako molče premišljevala, se je spet oglasila Lejla:

»Oj, lepa mlada gospodinja, kdo danes ne vzdihuje! Samo pravim ti, lepa, zlata, dobra žena, nikar ne zaklepaj srca, ko je vendar prehudo. Vidiš, ko sem bila na Sveti gori —«

Zdajci je Julko le posilil smeh, Lejla pa je potrdila z nenavadno resnostjo:

»Na Sveti gori, lepa žena, res, na Sveti gori, pri Zamorski Mariji sem molila za vse naše dobrotnike in za vse ljudi, ki nam bodo sploh kdaj storili kaj dobrega, oj..« 

Tedaj je obmolknila, otožno povesila ljubko glavico in se dotaknila s prstki strun, da je zazvendo kakor cingljanje kraguljčkov na sveti večer. Nato je izpod čela in nekoliko od strani s toplo pobožnostjo in otroško vernostjo jela pogledavati ubogo Julko, dokler je ni popolnoma zamrežila. Nato se je zopet vzravnala in z jasnim pogledom premerila začudeno Podlipčevko:

»Da,« je rekla, »Marija mi je razodela tvoje nekdanje, sedanje in bodoče skrivnosti —«

Ne da bi čakala, kaj poreče Julka, se je spet dotaknila kitare. Zdaj so bili zvoki bolestni in otožni, kakor da ječe in ječi trpeče bitje v strunah.

Lejla je začela:

»Mnogo si trpela, sirota si bila in bogati ljudje so te hoteli prodati ničvrednemu človeku. Reci, če ni res!?«

Julka je strmela in molčala.

»Ti si ga nekaj časa tudi skrivaj in samo v svojem srcu ljubila, potem pa si ga spoznala, se odvrnila od njega in se z vso resnično dekliško ljubeznijo oklenila njega, ki je danes tvoj mož in oče tvojih otrok. Ali ni tako?«

Julka je prikimala.

»Odkod pa veš vse to, čarodejka mala?« jo je prijazno vprašala in ji v naglici prinesla nekai zabele in drugih takih dobrot.

»Saj sem ti dejala,« je odvrnila Lejla, »kje in kdo mi je razodel tvoje življenje. Ne misli, da sem prišla beračit, le povedat sem ti prišla, kaj te čaka, da boš z božjo pomočjo laže vse prenašala in obračala vse tako, kakor bo tebi in tvojim v korist.«

Povedala je nato še vse podrobnosti o Andrejevi ljubosumnosti, o tastovi navidezni smrti in o sedanjem srečnem in zadovoljnem življenju. Bolj ko je Julka govorila, bolj je Julka strmela in bolj je bila prepričana, da ji je res sam Bog nebeški poslal svojega angela varuha v podobi te ljubeznive ciganke.

»Res, kakor da bi bila vedno poleg mene, tako si mi vse povedala,« je zamišljeno vzdihnila Podlipčevka. »Ali bi mi sedaj hotela razodeti tudi prihodnost?«

Lejla je bila pripravljena. Sedla je k njej, vzela njeno desnico in začela ogledovati dlan. Dvakrat, trikrat jo je pregledala, nekaj godrnjala, nagubala čelo in naposled vzdihnila:

»Žalibog, vse je res, kakor sem vedela. Čaka te še dosti hudega. Svoje najdražje boš izgubila in najsvetejše boš prodala za prazen nič. Morje gorja boš izpila in potem ne morem reči, kako bo. Morda ti še kdaj prisije solnce, morda pa tudi nikoli več. Tega uboga Lejla ne ve in ne more povedati, ker noče lagati. Veš, ljuba moja mlada gospodinja, Lejla nikoli ne laže!«

Julka je trepetala od groze, Lejla pa se je počasi poslovila in odšla. Še pri sosednji hiši je malo zabrenkala, potem je krenila naravnost proti ciganskemu šotoru. Julka je bila odtlej vse popoldne kakor senca. Pestovala je svojo malo hčerko, pestovala in jokala. Komaj je čakala, kdaj se vrne družina domov ...

VI. Tonček, kje je pa Tonček?![uredi]

Pod večer je prvi prišel domov stari Podlipec. Ko je zagledal snaho objokano, kakršne že davno ni videl, se je zavzel:

»Kaj ti pa je danes, Julka, da si taka? Ali sta se spet kaj sporekla?«

»O ne, oče,« je skušala skriti Julka, »kar tako sem jokala, ker sem vesela. Saj veste, kako je bilo včasih in kako je sedaj.«

Dasi se je silila k smehu, jo je starčevo izkušeno oko le spoznalo in spregledalo:

»Julka, Julka, nekaj mi danes skrivaš, pa ti pravim, da to ni prav. Boš videla, da je bolje zate, ako mi kar naravnost poveš, kaj te teži!«

Julka je ljubkovala otroka in se z obrazom sklanjala k njemu, da bi skrila zadrego, vendar se ni mogla dovolj potajiti. »Oh, oče,« je vzdihnila, pa so jo spet polile solze.

Bolečina, ki kljuje globoko v srcu, se najpreje ohladi v solzah, zato je stari Podlipec obmolknil in potrpežljivo čakal, kdaj se poleže snahi najhujši val bolesti. Vedel je dobro, kako gorje včasih človeka tako zaklene, da ne more niti z najmanjšo besedo na dan.

Ko se je Podlipčevka nekoliko umirila, je jela pripovedovati, kaj se ji je zgodilo popoldne. Opisala je vse natanko, kako je ciganka prišla, kako je bila skromna in poštena in kaj je vse povedala.

»Da ti le ni kaj odnesla,« se je prestrašil tast.

»Nič, vam povem,« je prepričevalno odvrnila Julka. »Saj se ves čas nisem ganila od nje. Tukaj v veži sva bili in tako sva se menili, kakor da naju je dojila ena mati.«

Stari se je zamislil.

»Ciganov ne poslušaj! Pravijo, da so zmenjeni s samim zlodejem. Tudi ti ni treba teh neumnosti verjeti. Kaj pa naj bi se ti zgodilo?! Ne bodi no, saj si vendar pametna.«

Kljub takim tolažilnim besedam je Julka opazila, da je celo tast sam v skrbeh, kar jo je še bolj potrlo. Žalostna je položila otroka v posteljo in odšla spet v kuhinjo po opravkih.

Ko je prišla družina domov, je vprašat stari oče:

»Kje imate pa Tončka?«

»Saj res,« se je začudil Andrej. »Tonček, kje pa je Tonček?«

»Sem mislila,« je pripomnila dekla, »da je šel z vami.«

Stari oče je odkimal.

»Jaz ga že nekaj časa nisem nič videl. Po kosilu je šel iskat lešnikov po grmovju, potem ga pa nisem videl nič več.«

Ko je Julka čula, da so se vrnili brez njenega ljubljenca, jo je kar presunilo. Kot razbeljeno jeklo so jo zarezale v srce cigankine besede, ki so ji še ostro zvenele v spominu:

— Svoje najdražje boš izgubila—

»Za božjo voljo, kje pa imate otroka?« je planila k družini in pogledala Andreja s takim pogledom, da je bil ta naenkrat kakor okamenel.

»Julka, kaj ti pa je, za božjo voljo? Ali se je kaj zgodilo?«

»Tonček, Tonček, kje je Tonček,« je ihtela preplašena žena. Družina pa se je mahoma razšla, ne-da bi se bila dotaknila večerje. Hlapec, dekla, pastir, vsi so šli iskat izgubljenega sinčka in tudi Andrej je hotel takoj z njimi, pa ga je zadržal oče sam, ki mu je povedal, kdo je bil popoldne v hiši in kaj je prerokoval.

»Najpametneje bo, da greš takoj k orožnikom in ž njimi potem v cigansko taborišče. Jaz ne bi dejal dvakrat, da ga niso ukradli cigani.«

Andrej je bil takoj voljan. Napregel je konja in oddrdral v dve uri oddaljeno vas, kjer je bila orožniška postaja. Hlastno je povedal, kaj se je zgodilo in kaj sumijo. Orožniška patrulja je tudi bila takoj pripravljena ter je nevtegoma odšla, da ne bi mogli uzmoviči zabrisati sledu, toda pohod je ostal brez uspeha. Cigani so kljub orožniškim uniformam ostali neverjetno mirni, o Podlipčevem Tončku pa ni bilo ne duha ne sluha. Tudi ostala družina ni mogla najti nobene sledi.

Edini uspeh vsega iskanja je bil odlok, da morajo cigani takoj iz občine, čemur so se pa rade volje pokorili. Niti Lejla, ki se ji je tako dobro godilo v tem kraju, ni dosti jadikovala. Samo spotoma je stopila k Podlipčevim in povedala ter obljubila potrti gospodinji, da bo pri prvi priložnosti spet prosila Marijo za srečno vrnitev malega Tončka.

»Satan,« je siknil Andrej, ko je zagledal ciganko, »ali se mi pobereš izpred oči.«

Julka je zajokala, Lejla pa se je rotila svojim vedno žametnim glasom:

»Naj se mi posuši desnica, naj me pogrezne zemlja in naj ne bom vredna spomina svoje matere, ako ne govorim vedno same resnice!«

VII. »In najsvetejšo boš prodala za prazen nič.«[uredi]

Odkar je izginil Tonček, je bilo pri Podlipčevih kakor v grobu. Julka je hodila objokana in kakor izgubljena po hiši, Andrej je venomer gledal v tla in ni govoril z nikomur, stari Podlipec pa je tarnal o kazni božji, ki da je zadela družino zavoljo Andrejevega nepotrebnega ljubosumja, s kakršnim je bil nekdaj mučil ubogo Julko. Posli, res, celo posli so čutili tisto čudno moro, ki je legla na vso hišo. Govorili so šepetaje. Kadar pa je prišel kdo izmed domačih mimo, so utihnili.

Tako so minevali dnevi v objemu tope mrkosti. Zdajpazdaj se je po vasi razširila vest, da je ta ali oni kje videl Podlipčevega sinčka, toda vselej se je izkazala govorica kot neresnična.

Na jesen, ko so z Vipavskega jele ženske nositi grozdje in druge južne sladkosti po vaseh, so vedele povedati, da živi tak otrok nekje v Gorici. Prišel da je z nekimi tujimi ljudmi, ki so se mu nenadoma izgubili, otrok pa da je ostal v gostilni »pri citroni«, kjer ga hočeta gospodar in gospodinja obdržati za svojega, ker sama nimata otrok. Deček da je silno priljuden in moder.

»Ali veste, kako mu je ime?« je trepetaje vprašala Julka, ko je slišala tako pripovedovati staro Vipavko

»Za Tončka ga kličejo,« je odvrnila ženska.

Zdaj ni bilo za Julko nobenega dvoma več.

Bilo je to septembrsko nedeljo popoldne, tisti prijetni čas, ki na deželi mineva ljudem v prijetnem kramljanju, kadar jih ne tarejo nadloge, ki pa je obenem najbolj strupen za onega, kogar obišče gorje. Julki se je kar vrtelo pred očmi. Bliskoma je šlo mimo nje, kako bi bilo zdaj lepo, če bi bil Tonček doma. Kupila bi mu grozdja in mu pripovedovala o lepih krajih tam onstran Javornika, kjer se razprostirajo širni vinogradi po solnčnih pobočjih in goricah.

Andreju so se iskrile oči. Jel je izpraševati žensko vse podrobnosti: koliko je deček velik, kakšne ima oči, lase, kako govori in podobno. Vipavka mu sicer ni mogla natanko povedati vseh teh podrobnosti, vendar ga je s tem, kar mu je povedala, prepričala, da res živi v Gorici njegov sinko.

»Kako misliš, Andrej,« je dejal tedaj stari Podlipec, »ali bi ne kazalo —«

»Seve,« ga je hitro prekinil sin, »še danes se odpravim na pot. Če je res tam, ni spak, da ga ne bi naše!.«

Julka je hvaležno pogledala moža, stari Podlipec pa je menil:

»S tabo pojdem, Andrej. Dvema bo iskanje lažje nego tebi samemu.«

Andrej je bil tako zamišljen, da niti ni branil.

Vipavka je še nekoliko počebljala, želela srečo ter odšla, oče in sin pa sta se odpravila takoj na pot.

Ko je Julka ostala sama z malo Ivanko, se je popolnoma vdala boli, ki jo je mučila. Kamor se je ozrla, česar se je lotila, vse jo je spominjalo izginulega sinčka. Tam ob klopi poleg javorjeve mize je poskušal prve korake, drugje je spet prvič razločno izrekel »mama«, »ata«, joj, toliko je bilo takih malih, drobnih spominov, da si je v obupu kar zakrivala oči. V duhu je spremljala tasta in moža na njunem potu. Ko je bila ura že blizu enajste zvečer, jo je streslo.

»Zdaj sta prišla v Gorico, ako jima je šlo po sreči,« se je zdrznila in se krčevito stresla ob radostni misli, da morda že smeta gledati in ljubkovati njenega ljubljenca.

Tedaj nekdo potrka na vrata. Julka čuje, a molči. Trkanje se ponavlja in noče prenehati.

»Kdo je?« se naposled opogumi Julka.

»Popoten človek,« pravi zunaj neznan moški glas.

»Pri nas nimamo nobenega prostora,« pove Podlipčevka.

»Saj pojdem dalje,« pove tujec. »Samo malo mi odprite, da povem, kar mi je naročeno.«

Julka premišljuje, vstane in stopi k oknu.

»Kar tu poveste lahko, bom že sporočila.«

»Jaz moram noter, ker moram govoriti še nocoj z mladim Podlipcem.«

»Moj mož spi,« se brani Julka, »prišel je pozno domov in ga ne morem zdaj buditi.«

»No,« meni zaničljivo tujec, »ako toliko ne ceni svojega otroka —«

Tedaj Julka pritajeno krikne:

»Odkod pa ste?«

»Iz Trsta,« pravi tujec. »S Podlipcem sva skupaj služila vojake. Zdaj sem mu prišel povedat, naj pride po otroka, po svojega Tončka.«

Julka ne vpraša nič več, ampak naglo stopi v vežo in odklene vrata.

»Sam Bog vas je poslal,« se razveseli Juika, »škoda, da mojega moža ni doma.«

»Res ne?« zategne tujec. »Joj, to je škoda!«

Julka mu posveti v sobo in odhiti hitro v kuhinjo, da bi poznemu gostu postregla. Ko se vrne, izprašuje:

»Povejte no, kako ste izvedeli vse to? Oh, koliko smo že iskali našega Tončka! Danes je odšel moj mož s tastom v Gorico, ker smo slišali praviti, da je tam. In vi, poveste, da je v Trstu! Moj Bog, kaj bo, kaj le bo!«

Tujec pozorno posluša in skima z glavo:

»Vidite, kako so ljudje hudobni — ali pa neumni, Bog ve. Otrok je v Trstu. In po kako čudnem naključju sem ga našel!«

Julka strmi:

»Tak je res?!«

«Nobenega dvoma! Kar poslušajte! Takole proti večeru je bilo, ko pride v mojo trgovino (veste, jaz sem trgovec, imam v Trstu tri trgovine), ko pride v mojo trgovino razcapan pobič in prosi vbogajme. Sam ne vem, kako je prišlo, da se mi je zazdel tako nekam čudno znan. Zato sežem v predal, da bi mu dal par beličev, ko opazim, da je pobič nekaj skril pod raztrgani suknjič. No, v mestih smo tega vajeni. Hop! skočim k dečku: »Kaj! pravim, »prosjačiš, pa še kradeš po vrhu! Izpod njegovega suknjiča iz-vlečem dobršen kos salame, ki mi jo je bil smuknil, otrok pa v jok. Tako milo je zajokal, da me je precej minila jeza. Vprašam ga, kje je doma. Tedaj mi začne pripovedovati, od kod je in kako je prišel v Trst. Pove mi, da so ga odvedli cigani, ko je na senožeti po leščevju iskal lešnikov. Tedaj je prišel k njemu človek, ki ga je zvabil bolj in bolj v goščo, dokler ga ni pograbil, mu zatisnii usta in ga odnesel. Nato je romal s cigani okrog. Vzeli so mu njegovo obleko ter ga oblekli v razcapane ciganske cunje, pa namazali so ga z nekšno tekočino, da je bil naenkrat še bolj črn nego pristni cigani. Mlada ciganka, Lejla ji pravi otrok —«

»Lejla,« krikne Julka, »Lejla! O ti peklenska kača!«

»Kaj pa je?« vpraša z nedolžnim začudenjem tujec.

»Ciganka Lejla je bila tisti dan pri nas, ko je izginil Tonček,« mukoma pove Podlipčevka in zaihti.

Tujec pritrdi:

»No, vidite, da ni nobenega dvoma več.«

»Pa zdaj je otrok pri vas, pravite,« si opomore Julka.

»Da,« pritrdi tujec. Oči se mu zaiskre. Kakor mačka šine k vratom, zavrti ključ in ga stisne v žep. Potem šine k vratom, ki vodijo v kamro, stori enako in sede spet za mizo.

»Res, pri meni je otrok,« se nasmehne in z lahkotno kretnjo odstrani dolgo, gosto črno brado, ki vu je dotlej zakrivala obličje.

»Vidiš, Julka,« pravi, »otrok je pri meni in ga lahko dobiš nazaj, predno se vrne Andrej iz Gorice.«

Julka strmi in omahne:

»Ti —!«

Tujec z zadovoljstvom ogleduje svojo preplašeno žrtev.

»Kaj me nisi spoznala, a? Joj, kako ženske hitro pozabljate! Jaz imam boljši spomin, kakor vidiš. Kljub letom še ni pozabil nate tvoj zavrženi — Milan!«

Julka je tako prestrašena, da dolgo ne more izreči nobene besede. Naposled začne jokaje prositi:

»Za božjo voljo, Milan, kaj sem ti storila, da me tako preganjaš?! Cela dolga leta si mi zagrenil z lažjo, ker si vzbudil v Andreju vero, kakor da je Tonček tvoj sin, ko vendar veš, da nisi nikdar —«

»Kar še ni nikoli bilo, po to sem prišel sedaj,« ledeno odgovori Milan. Oči se mu svetijo, roka, ki išče Julko, se trese ... Julka hoče krikniti, pa ne more. Kar se sedaj kopiči nanjo, je preveč. Vsi čuti ji odpovedujejo in pred očmi se ji temni. Kakor v sanjah se čuti, da jo je nekdo prijel, da jo nese, vendar se ne brani. Zavest pojema, dokler ne izgine popolnoma.

Ko Milan vidi, da je Julka brez zavesti, se z novo močjo predrami v njem divja sla, vendar noče tako. V naglici dela, dokler ne spravi uboge Podlipčevke zopet k zavesti. Ko Julka spozna, da spet leži na postelji, se zdrzne. Skoro z blaznim pogledom motri Milana, plaho zakriva z odejo svoje izmučeno telo in brez moči dahne:

»Povej, kaj vendar hočeš od mene!« 

Milan se nasmehne. Zloba in nizkotna strast bodeta iz njegovega smeha.

»Kaj hočem?! Še vprašaš? — Tebe hočem!«

Julka zaihti.

»Milan, pri vsem, kar ti je svetega —!« 

»Meni si sveta samo ti,« sladostrastno sikne Milan in sede k njej.

»In me hočeš skruniti, če sem ti sveta,« se onemoglo brani Julka.

Milan postaja nestrpen.

»Dobro! Ne bom te silil. Samo toliko ti rečem, da je tvoj sin v moji oblasti. Treba mi je samo stopiti venkaj, zabrlizgati in — zjutraj boš našla Tončka — mrliča blizu hiše. Zdaj voli sama!« 

Julka blazni od groze.

»In mi boš vrnil dete?«

»Čim stopim jaz na plano, smukne tvoj Tonček v vežo. Potem ti bo lahko mirno pripovedoval, kako se mu je godilo.«

»Kaj ni v Trstu?«

»Ne. Tu blizu je. Nocoj sem ga pripeljal.«

»Vipavko sem nagovoril, da je prišla kvasit tiste neumnosti, ker sem upal, da tako odstranim Andreja vsaj za eno noč.«

Julka čuti, v kakšno peklensko zadrego je vjeta ona in vsi njeni. Ko misli na otroka, se ne more braniti. S takim studom, da jo obliva mraz po vsem životu, čuti Milana, ki besni v sli. Ko je končano, ga zaprosi:

»Pojdi sedaj. Upropastii si me. Pusti torej, da vidim vsaj še enkrat svoje dete.«

Milan se odpravi, a na veznem pragu ji pove:

»Ali si pozabila, kaj ti je prerokovala Lejla? In najsvetejše boš prodala za prazen nič! — Jaz sem ti hvaležen za to lepo noč, drugega ti nimam povedati!«

Julka zakriči in se zgrudi, Milana pa vzame noč ...

Ko zjutraj vstane dekla, preplašena opazi, da leži gospodinja na vežnem pragu. Kriče skliče hlapca in pastirja, da skupaj odneso Podlipčevko v sobo in jo dramijo. Ko nazadnje odpre oči, začudeno gleda okrog sebe, kakor da nikogar ne pozna, ter ponavlja z zateglim glasom:

»Najsvetejše sem za prazen nič prodala,
— najsvetejše sem za prazen nič prodala —«

Mala Ivanka joče, a mati se ne zmeni zanjo. Tudi tasta in moža gleda, ko se potrta in brez Tončka vrneta iz Gorice, tudi ta dva gleda Julka kakor da ju ne pozna. Kakor vsem, ponavlja tudi njima:

»Najsvetejše sem za prazen nič prodala,
— najsvetejše sem za prazen nič prodala!«

Strašna groza se naseli v hišo. Julkino stanje je od dne do dne hujše, dokler ne dozori bolezen tako, da morajo odpeljati ubogo Podlipčevko v blaznico. In tudi tam ponavlja venomer:

»Najsvetejše sem za prazen nič prodala —«

II. del[uredi]

I. Neznani prijatelj.[uredi]

Tisti dan, ko je mlada ciganka prerokovala strmeči Podlipčevki njeno usodo in usodo njenega sinčka, je bil odšel Tonček z družino na polje kakor po navadi. Nekaj časa se je igral v bližini domačih, potem pa odšel proti senožeti, kjer je bilo vse polno leskovega grmičevja. Stikal je tam okrog, nabiral lešnike in zapoznele jagode, ki so ponekod še vabile izpod grmičevja dečka, dokler ni zašel v gozd. Prijeten hlad in somrak, ki je vladal v gozdu, mu je seveda prijal. Niti pomislil ni, da je že daleč od domačih in da bi mogel biti kdo v skrbeh zanj. Po drevju so se oglašali ptički, tu pa tam je potrkala žolna na trhlo drevo, včasih je hušknila z veje na vejo urna veverica, sedla, zavihala košati rep in spet skakaje odbrzela, ko je opazila dečka pred seboj. Po mahovju je hitelo križem nebroj raznih žuželk: nekatere čisto neznatne, komaj vidne očem, druge spet večje, z lepimi, lokasto zavitimi tipalkami, ki so Tončku posebno ugajale.

Ko je deček tako v globoki zamišljenosti opazoval gozdno življenje, zasliši nenadoma neznan glas:

»Ali si tukaj? Joj, kako smo te iskali!«

Deček se prestrašen ozre in zapazi za seboj človeka, ki ga ni še nikoli videl. V prvem hipu hoče pobegniti, potem pa le obstane in ogleduje tujca.

»Ali me nič več ne poznaš?« ga vpraša ta. Tonček odkima.

»No, lepa reč,« se zasmeje tujec. »Ali nič ne veš, kolikokrat sem te pestoval in ujčkal, ko si bil še čisto majhen, kaj?«

Medtem stopi k njemu in mu ponudi polno pest sladkorčkov.

»Ali res nič ne poznaš strica?« pravi še enkrat.

»Stric?« se začudi deček. »Kje ste pa bili?«

»Po svetu sem hodil. Joj, kako je tam lepo.«

»Daleč?«

»Daleč, za morjem celo! To bi ti gledal, ako bi prišel tja!«

»Ali ste bili v Ameriki?«

»Tudi v Ameriki,« prikima tujec. »In še vse drugod. Tam, kjer solnce nikoli ne zajde, tam, kjer ni nikoli snega, temveč večno poletje in cvetje in raj, pa ptiči, ki govore, kakor človek in še vse polno drugih takih čudes —«

Tonček strme posluša in skoro pozabi na lepe sladkorčke, ki mu jih je prinesel neznani stric.

»Daleč, daleč, ljubi moj,« pripomni tujec »Pojdi, greva k vašim. Saj se že mrači in bodo gotovo v skrbeh zate.«

»Ali ste že bili pri njih?« preprosto vpraša Tonček.

»Seveda sem bil. Tvoja mamica mi je doma povedala, kje delajo in da si tudi ti pri njih. Hajdi, pa sem šel. Še tvoj ata me ni spoznal. Stari oče pa. On mi je tudi povedal, da si šel po lešnike. Hoteli, so deklo poslati pote, pa sem šel raje sam.«

V prijaznem kramljanju sta šla počasi po gozdu. Deček je z otroško zaupljivostjo pripovedoval prijaznemu »stricu» vse, kar je vedel. Tudi o skrivnostni »smrti» starega očeta je pravil in kako je ata odtlej dober z mamo in ž njim. Tujec mu je v zameno govoril o daljnih čudovitih krajih, o ljudeh, ki so črni kot oglje, pa spet o takih, ki so rdeči ko baker; o morju, ladjah, daljnih mestih, kjer je doma sama sreča in večna radost, o čudovitih živalih, slonih, kamelah, levih, ogromnih kačah in raznih drugih čudovitostih. Deček se je tako zatopil v ta nenadna čuda, da ni prav nič opazil, kako je mrak vedno temnejši ter mrak vedno bolj in bolj gost. Šele tujec ga je opozoril:

»Pa ne da bi bila midva zašla?«

Tonček se je zdrznil. Nenadoma ga je obšel strah in hotel je zaklicati po domačih, toda spremljevalec mu je ubranil.

»Nikar, saj sva v domačem kraju! Bova že našla pot.«

»Ali vi poznate te kraje?«

»Joj, kako jih ne bi,« se je nasmehnil tujec. »Saj sem tukaj doma.«

Zdaj je bil že tudi Tonček brez skrbi. Z domačim človekom se mu ni treba bati nič hudega.

Spremljevalec mu je jel spet pripovedovati o daljnih tujih zemljah, kjer je hodil in doživljal čudovite zgodbe. Govoril mu je o lovu na leve, tigre, leoparde in druge zveri, ki kraljujejo tamkaj. Tončku je kar sapo jemalo, tako je znal pripovedovati tuji mož. Med svoje pripovedovanje je vpletel tudi primere, ko je včasih zgrešil pot in iskal sledov. Odtisi nog so mu pomagali včasi, včasi spet na ta ali oni način zlomljene veje in suhljad, pomendrana trava ali pa tudi samo veter, ki je vel s te ali one strani, zdaj hladnejši, zdaj toplejši, tako da je vajeni človek lahko sklepal, kam naj se obrne.

»To bodo gledali doma, ko prideva,« je veselo in nekam ponosno pripomnil deček. Premišljeval je, kako bo očetu in materi pripovedoval o svojem novem znanju, kako bodo strmeli vsi in poslušali ter se mu čudili, odkod naenkrat tolikšna učenost. Želja, da bi videl in skusil vse, kar mu je pravil spremljevalec, ga je jela prevzemati in mu razgrevati misli. Naposled se ni mogel več premagati in je svojo željo tudi razodel spremljevalcu.

»Čakaj, ko prideva domov, povprašava starše. Morda bi te pustili za nekaj časa z menoj!«

»Joj, saj res!« se je razveselil deček in plosknil z rokami.

Tedaj je spremljevalec zažvižgal na prste. Iz gozda je planilo dvoje mrkih postav, kakor da bi bili vzrastli iz tal. Preden je mogel prestrašeni deček krikniti, sta ga že imela nova neznanca povezanega, a »stric» se je zarežal:

»No, vidiš, zdaj boš pa lahko romal —«

Tonček je še čul, kako so se tujci nekaj menili v njemu neumljivem jeziku, kako so se zlobno smejali in se tiho poslovili, potem pa nič več. Usta je imel zavezana, da ni mogel kričati. Eden izmed novih prišlecev ga je zadel na ramo in oddirjal kakor jelen ž njim po gozdu. Od groze je deček kmalu izgubil zavest in dolgo ni vedel, kaj se godi ž njim ...

Ko se je predramil, ni več čutil vezi na sebi. Preplašen je pogledal okrog sebe v nadi, da je bilo vse, kar je doživel, samo plod zoprnih sanj, toda kmalu se je moral na žalost prepričati, da je bila grenka resnica. Ležal je na kupu smrdljivih cunj v umazani, zakajeni sobi, ki je bila bolj podobna hlevu nego človeškemu bivališču. Vrata so bila vsa črna od saj, eno edino zamreženo okno je bilo tako motno in zarumenelo, da je komaj za silo mogla prosevati svetloba skozenj. Sredi tega klavrnega prostora je stalo napol razpalo ognjišče; nad ognjiščem je visel črn kotliček, ki ga je obkrožal in ovijal dim tleče drobnjadi. Pri ognjišču je v dve gubi zvita ždela starikava babura, okrog nje pa se je plazil mršav maček, ki je včasih leno zamijavkal.

»Mama,« je jokavo poklical Tonček.

Starka se je zganila:

»O, kaj si se predramil, zaspanček zlati?«

Stopila je k Tončku in ga s suhljato roko začela božati po obrazu, da ga je od groze spreletaval mraz.

»Joj, joj, joj,« je ponavljala starka, da se ji je ko na vzmeteh tresla šiljasta brada, »kako si ti zaspan. Če hočeš hoditi po svetu, ne smeš biti tak.«

»Kje pa sem?« se je opogumil Tonček.

»Pri dobrih ljudeh,« je menila ženska.

»Kje je mama?«

»Čakaj, kmalu pride ata, da pojdeta, kakor ti je obljubil.« 

»Kdo?«

»Boš videl,« je govorila starka, kakor da ni slišala njegovega vprašanja, »to bo še lepo. Kar nevoščljiva sem ti —«

Tonček nikakor ni mogel razumeti, kaj hoče ženska s svojim pripovedovanjem.

»Kje so pa tolovaji?« je vprašal.

Ženska se je zasmejala:

»O, tolovaji se pa ne shajajo pri nas.« 

In spet mu je jela praviti razne neumljive stvari, dokler ni vstopil tujec, ki se ga je Tonček razveselil:

»Stric!«

Tujec se je zasmejal:

»Na, kako ti je všeč tukaj?«

Mož, ki je odvedel nič hudega slutečega Tončka ni bil nihče drugi kakor Milan, ki se je hotel s tem maščevati za vsa ponižanja s strani Julke in mladega Podlipca. V svoji pokvarjenosti si je domišljal, da se mu je zgodila krivica, ker je njegove izpade Julka tako odločno zavračala.

V ciganskem taborišču se spočetka mali Tonček še ni prav zavedal, zakaj ga je stric, ki mu je tako lepo govoril, odvedel med zamazane, strgane in tako grdo govoreče cigane. Tudi »stric« se je družil s cigani, čeprav je bil boljše in lepše oblečen kakor prepirljivi cigani, ki so se po cele dneve klatili neznano kje, zvečer pa prišli domov vsi obloženi s kakšnimi dobrimi jedačami in tudi pijačami.

Dnevi, tedni so potekali. Moški člani ciganske drhali so bil napram Tončku sirovi in marsikatero solzo je potočil ubogi dečko. Ko bi ne bilo nekaterih mlajših cigank, ki so v vsej pokvarjenosti vendarle čutile malo usmiljenja, bi se Tončku godilo še hujše.

Nekega dne, ko je poteklo že več tednov po ugrabljenju, je vodja ciganske tolpe dejal Tončku:

»Sedaj je pa čas, da greš tudi ti na delo.«

In tako so se začele bridke ure za Tončka. Cigan mu je zaukazal, da se mora k neki kmečki hiši splaziti in nakrasti perila, tako da ga ne bo nihče videl.

Tonček je sicer štel še prav malo let, vendar je bil v njem čut za poštenost po zaslugi starega Podlipca kakor Tončkove matere Julke tako zelo razvit, da se je s strahom branil izvršiti ciganovo povelje.

Odgovor na to so bile ciganove brce in udarci, ki so neusmiljeno padali po ubogem dečku. Če bi mlade ciganke, zaščitnice siromaka ne nastopile, bi menda stari cigan dečka ubil.

Mlade ciganke so z lepo besedo pomirile starca, da je opustil svoje stresanje jeze nad dečkom. Taki primeri so se večkrat ponovili, dokler ni deček postal ubogljiv in se je nekega večera pod nadzorstvom mladih cigank, ki so mu od daleč sledile, splazil v kmečko hišo, ki se je nahajala kakšne pol ure od ciganskega taborišča, skritega sredi goščave, ter ob odsotnosti domačinov dotične hiše nagrabil iz omare raznega perila. Ves trepetajoč in osramočen do dna duše je privlekel plen cigankam. Mislil si je: »Sedaj bom imel priliko, da bom našel ob podobni priliki kje doma ljudi, katerim bom vse povedal, kaj se je z menoj zgodilo, da me bodo rešili.

V mladem zdravem dečku so spričo nenavadnih okolnosti, v katere ga je vrgla usoda, možgani delovali nenavadno intenzivno. Kakor odrasel mladenič se je zdel sam sebi, ko je tuhtal, kakšnih zvijač se bo poslužil, da bo rešil sebe.

Kadar so prišli h ciganom kakšni konjski mešetarji — cigani so namreč tudi barantali s konji, da bi prikrivali svoj glavni poklic: tatinstvo — se je vselej moral mali Tonček skriti, da ne bi mešetarji kaj zavohali. Cigani so pač računali s tem, da bodo v doglednem času popolnoma po svoje preobrnili dečkovo notranjost, tako da bi se Tonček čutil enakega njim in ne mislil več na dom.

Po nekaj mesecih so se cigani zopet odpravili dalje ter se vtaborili blizu hrvatske meje. Čim dalje so šli, tem bolj je obupaval Tonček.

Nekega večera je opazil Tonček v taborišču pri ciganih kmetovalca, ki je kupoval od ciganov konja. Tudi kmet je zapazil dečka. Malo čudno se mu je zdelo, kako pride deček, ki ni ciganom nič podoben, med to cigansko družbo, vendar ni mnogo o tem premišljal. Ta dogodek pa je vendarle postal pomemben za Tončkovo življenje.

II.[uredi]

Pri Podlipčevih je postalo po omenjenih dogodkih zelo žalostno. Stari Podlipec je prav za prav še najmanj izgubil glavo, dočim je mladi obupaval, kajti očital si je neprestano, da je le on sam glavni krivec vseh teh usodnih dogodkov, ki so prišli nad Podlipčevo hišo ter zopet uničili domačo srečo, ki se je po čudežnem vstajenju starega Podlipca od smrti naselila v hiši.

Julka se je v blaznici že nekoliko pomirila. Na njeno pomirjenje je najbolj vplivala laž, da sta Podlipca zopet našla Tončka, zdravega in čilega. Napade blaznosti je še seveda vedno imela. Posebno, kadar je pomislila na grd dogodek z Milanom, je vedno znova padla v omračenje in kričala: »Najsvetejše sem za prazen nič prodala...«

V jasnih trenotkih si je zaželela Tončka. Toda vedno zopet so ji prigovarjali, da bi na njeno zdravje zelo slabo vplivalo razburljivo svidenje s sinčkom.

Ko jo je nekoč obiskal stari Podlipec, je bila baš pri polni zavesti. Lepo in mirno ji je govoril starec in jo tolažil, kakor je vedel in znal. Ker je bil prepričan, da za njeno blaznostjo tiči poleg vsega še neki njemu neznan dogodek, je z vso previdnostjo skušal zvedeti od nje resnico. Rekel ji je tako brez pravega pomisleka: »Andrej je ves pobit in se neprestano dolži, da je sam kriv vse nesreče. On te ima zelo rad...«

»Andrej mi ne bo nikdar odpustil,« je dejala Julka in izgledalo je, da jo bo zopet napadlo.

Starec je obdržal duševno prisotnost in takoj pripomnil: »Vse ti je odpustil, ker ti nisi ničesar kriva.«

Julka se je zopet pomirila in po dolgem mučnem in previdnem prizadevanju je zvedel od nje, kaj se je zgodilo v onem usodnem trenotku med Julko in lopovskim Milanom. Starec je začutil vso grozo tega dogodka, a vpričo Julke ni niti z enim gibom pokazal svoje prepadenosti, temveč je miril in tolažil Julko, da ji je Andrej to že davno odpustil, češ, saj je grdi lopov samo zlorabil njeno lahkovernost in njeno ljubezen do svojega otroka, kar je bilo itak res. Njena ljubezen do otroka je bila brezmejna in pripravljena na vse žrtve.

Ko se je stari Podlipec vračal domov, je tuhtal, kako bo poučil o vsem Andreja, da se zlo ne bo še povečalo. Obenem pa je tudi vedel, da je za trajno ozdravljenje Julke samo eno zdravilo: Tonček. Ko se bo vrnil Tonček, bo vse dobro. Starec ni obupaval, temveč je sklenil, da bo napel zadnje sile, da se vrneta zopet mir in sreča v hišo.

Minevali so tedni, meseci in leta, a o Tončku še vedno ni bilo sledu. Vse povpraševanje in poizvedovanje je ostalo brezuspešno. Stari Podlipec je začel hirati.

Prej še tako čvrst mož je bil zdaj naenkrat kakor kup pepela, ki ga nevidna sila komaj še drži skupaj. Pogledal ni nikogar. Kakor megla se je plazil okrog in vedno govoril sam s seboj. Ljudje so se ga ogibali, tega živega mrliča.

Andrej je bil zaklenjen in trd ko hrast. Jel je popuščati delo in se zopet udajati pijači. Dom mu je postal priskuten in vse mu je mrzelo. Govoril je samo v pijanosti.

»Kaj marate vi, ki ste brez skrbi,« je jecljaje pridigal pivcem, kadar mu je vino zmešalo možgane, »Jaz, jaz! Tako kakor meni se ne godi niti samemu vragu, pa najsi bo prikovan pod romarsko cerkev!«

Udaril je s pestjo po mizi in se blazno zakrohotal.

Druščina je modrovala:

»Kaj se boš gnal, ko vidiš, da je vse zastonj!«

»Narobe si storil, da si jo vzel!«

»Ah pusti, Andrej, saj še ni vseh dni konec ...«

Zmernejši, ki mu niso drugovali samo zavoljo vina, so skušali tolažiti:

»To je vse v božjih rokah!«

»Andrej, le verjemi, da bo še vse dobro.«

»Kar zapomni si, Andrej, da mora vsak človek nositi svoj križ. Ti imaš tega, drugi drugega, brez njega ni nobeden!«

Podlipec je z vodenimi očmi brezizrazno ogledoval tovariše, zdaj prikimaval, zdaj robantil in venomer naročal pijačo:

»Vina gor, da zalijemo! Kaj ljudje!«

»Tako je prav,« mu je pritrjevala druščina, »kaj se boš kisal in grizel, ko vse nič ne pomaga! Vesel bodi, da si na svetu, pa je!«

Tako se je godilo dannadan, a iz hleva je romal rep za repom, od grunta se je rušil kos za kosom. Gozdovi so se razgalili. Kjer so prej skrivnostno šumele mogočne smreke in jelke, je sedaj žalostno štrlelo kamenje in parobki, ki se jih je opletalo malinje in robidovje, kakor dan usmiljena narava sama hoče zakriti Podlipčevo gorje.

S trudom in naporom se je lotil doma neprijetnega posla: prigovarjati sinu, naj se sprijazni s položajem, kakršen je, ker Julka reva v resnici itak ničesar ni kriva in ker je mir in sprava edini lek zanjo.

Andrej je poslušal, gledal in prav za prav ni mogel nič več razumeti. Gorje, ki se je navalilo nanj, je bilo silnejše od njegovih moči. Dasi si je v srcu venomer ponavljal, da ženi prav za prav ne more očitati nič hudega, ga je le skelela misel, da jo je imel kdaj še kdo drugi v oblasti. Vendar je dejal:

»Kar ji morem pomagati jaz, vse raj storim!«

Potem sta govorila z očetom čisto mirno, kaj in kako je svetoval zdravnik in kaj jeve treba ukreniti. Andrej je vse ubogal in ravnal popolnoma po danih navodilih. Obiskoval je ženo in jo tako lepo tolažil, da se je njeno stanje jelo vidno boljšati od dne do dne. Naposled je bila že toliko okrepčana, da je smela domov.

Andrej se je premagoval na vse mogoče načine, da bi vzdržal. Bil je prepričan, da je tako rekoč ženino življenje v njegovih rokah. Nekaj časa mu je prizadevanje uspelo, potem pa je spet začel razjedati vse njegove misli črv dvomov — in Andrej je zabredel. Spet se je vdal pijači, na kar je šlo hitro ž njim navdol ...

Julka je molčala in jokala. Sredi vse te neznosne bede jo je teplo življenje še na svoj poseben način. Leto za letom se ji je rodilo dete, leto za letom je bil pri hiši pogreb. Kakor da so vedeli mali črvički, da so prihajali ob nepravem času na svet, so hitro spet izginevali. Pri krstu je bil Andrej vselej vinjen, pri pogrebu nič drugačen. Govoril je kolikor mogoče robato in nedostojno in začel prepevati najbolj ogabne in spolzke pesmi, ki jih je znal, ko je komaj oglušil odmev zemlje, ki so jo pogrebci v kepah nasuli na malo krsto.

Ženske so se križale:

»Moj Bog, ta pa dela pokoro!«

»Uboga revica —«

»Nak, veste kaj, tega pa ni zaslužila, pa bodi že tako ali tako!«

»Saj če bi se bila tudi zmotila —« 

»Seve, saj je bila mlada in —«

»Kakopak! Vsak človek lahko kaj pregreši —«

»Jaz pa še danes ne verjamem —« 

»Saj tudi skoraj ni mogoče verjeti —«

»Oh, no —«

»Nak, nak, Julka premirno trpi in prenaša vse gorje. To že ni več ženska, to je angel!«

In zgodilo se je, da so baš one, ki so jo nekoč najhuje sumničile, jele sedaj braniti njeno poštenje.

Julka se je sušila kakor veneča roža. Dannadan je je bilo manj in kar vidno je lezla vkup. Lica so bila voščenorumena, nos šiljast in ozek, ustnice pa tako tenke in blede, kakor da je revica pravkar stopila z mrtvaškega odra.

Možu ni odrekla nobene želje. Naj je divjal, kakor mu je bilo drago, naj je zapravljal, popival in potem doma besnel in robantil, Julka je trpela in molčala, trpela tako, da tega niti stari Podlipec ni mogel več razumeti.

Marsikdaj je ždel pred hišo, z gasnečimi očmi gledal po vrtu in premišljeval:

»Ako res ni nič kriva, zakaj tako molči in trpi. Zavrženi v peklu vzdihujejo in prosijo pomoči, ona pa kakor daritveno jagnje. Moj Bog, če trpi ta ženska krivico, kaj bo z gruntom, Andrejem in z vsem našim rodom?!«

Bolj ko je premišljeval, manj je razumel in manj je mogel verjeti v neomadeževanost svoje snahe. In naposled je bila njegova vera že tako majhna, da ni mogel več molčati.

Bil je tih jesenski večer. Po razmeroma vročem dnevu je bil hlad, ki je nastopil z mrakom, prijeten in nekam osvežujoč.

Stari Podlipec je pridrsal na klop pred hišo.

»Julka,« je poklical snaho z votlim glasom. Dasi mu je bilo težko, se je vendar odločil. V grlu ga je dušilo, glas se mu je tresel in starost in bolest sta mu privabili solze v oči.

»Julka!«

Podlipčevka je prišla kakor senca.

»Sedi!«

Potem mir, nato spet:

»Rad bi govoril s teboj, preden ležem v grob.«

Julko je zaskelelo v očeh.

»Ne pravite tega,« je vzdihnila tako tiho, kakor da govori umirajoči.

»Moji dnevi so šteti —«

»Da bi bili moji,« je zaželela Julka, a rekla tega ni.

Stari je začel:

»Julka, — povej — reci mi... Meni lahko —. Umrl bom in z mano skrivnost, ki mi jo zaupaš —.«

Govoril je pretrgano, razsekano in z veliko težavo.

K»aj?« je preprosto, a vendar strahoma vprašala Julka.

Stari je pogledal po vrtu, zakašljal, še malo pomislil in dejal:

»Ali si ga res goljufala, Andreja, kaj? ...«

Tedaj je Podlipčevka vstala, zaihtela in se vrgla na kolena pred starca.

»Oče, oče, vi, tudi vi me torej že sumničite?«

Več ni mogla. Zvila se je v klopčič iu omahnila po rosnem pesku, kjer je obležala kakor mrtva. Le lahni, krčeviti tresljaji si naznačevali, da še utriplje življenje v tem izmučenem bitju.

Starega Podlipca je obšla neka čudovita brezsrčnost. Zahotelo se mu je, da bi pograbil palico in lopnil to čudno, zagonetno žensko, ki je prinesla toliko gorja k hiši. Kriva ali brez krivde, to je vseeno. Naj bi bila živela, kjer bi ji bilo drago, samo te hiše naj bi se bila izognila ...

Ko se je Julka zavedla, je molčala pozna noč. Tasta ni bilo nikjer več in tudi Andreja ni bilo.

Počasi se je dvignila. Bila je še vsa omotena in dolgo časa ni mogla doznati, kaj se prav za prav godi ž njo. Potem jo je obšel in premagal občutek tiste strašne samote, ko človek ne čuti niti ene topline v svoji bližini, niti enega prijaznega pogleda, niti ene same edine prisrčne misli, ki bi božala trpečo dušo. In v čudni omotici je krenila njena noga po vrtu in čez potok za vasjo, kjer je rozljal mlin. Poleg mlina je potok poniknil v globoko brezno.

Julka je obstala pred črnim žrelom. Že se je nagnila, ko je začula poleg sebe glas:

»Mati —«

Zdrznila se je, se okrenila in kriknila:

»Tonček, moj sin, moje dete!«

Zakrilila je z rokami v objem, toda roke so ostale prazne.

Čas je bežal, dasi je bilo vse življenje pri Podlipčevih porušeno, z isto naglico kakor v minulih srečnih dneh. Imetje je kopnelo in vse je razpadalo. Še parkrat se je zlata jesen tiho umeknila zimi, potem je stari Podlipec legel in ni več vstal. Bilo je okrog božiča in volčji mraz. Andrej je prišel pozno v noč domov. Bil je nekam nenavadno miren in tudi dokaj prijazen. To je bilo vselej, kadar je kaj prodal. Julka ga je že po koraku vselej spoznala, kakšne volje je. Zato je tudi tokrat vedela, da njegova prijaznost ne pomeni nič dobrega.

»Mačkov grič je šel,« je povedal s topim glasom in gledal v tla.

»Mačkov grič,« je zastokal oče Anton na postelji in zajokal. »Najlepši gozd, kar jih premore naša fara ... Ponos Podlipčeve hiše od rodu do rodu... Tak' tudi ta je šel?«

Krčevito se je stresal in krilil z rokami po zraku.

»Tak, sin moj, Andrej, človek, kam misliš? Ali te je zmotil sam zlodej?«

Zdajci je prekipelo tarnanje v ploho psovk in kletvin.

Andrej je poslušal in molčal, kakor da se vse to ne tiče njega. Včasih se je celo nasmehnil, si z dlanjo pobožal zabuhla lica in pomežiknil ženi. Nekaj živalsko bedastega in neverjetno odurnega je bilo v tem njegovem vedenju.

Julka je sklepala roke in molče umirala od groze v tej strašni druščini. Eden, ki tako rekoč umira, preklinja drugega, ki komaj čaka, kdaj bo na veke obmolknil prvi, njegov lastni oče. Kakor izmučena žival je čakala besede, ki ji bo očitala, da je vsega tega kriva — ona ... Morda bi bil umirajoči v svoji blazni jezi tudi spet res izustil tisto grozno besedo, toda ko je njegov srd prikipel do vrha, ga je z nevidno roko pomirila tolažnica — smrt. Še je planil razpaljeni starec kvišku, kakor da se hoče pognati kvišku, pa mu je nenadoma zmanjkalo moči. Kakor snop je omahnil nazaj na posteljo, se parkrat stresel in obstal. Julka je sklenila roke, se prekrižala in zaihtela.

»Oče, ubogi oče, Bog vam odpusti, vam in meni in nam vsem!«

Andrej je gledal prizor, a ganil se ni. Zdelo se mu je, da je prav tako in da niti ne more biti drugače. Njegovi od opojnih pijač omoteni in oslabeli možgani niso več delovali s tisto točnostjo in ne sprejemali vtisov z ono rahlo občutljivostjo kakor nekdaj, ampak so odražali in sprevajali vse na čisto poseben način, tako da je odražalo Andrejevo vedenje in vse njegovo početje včasih zločinsko odurnost, včasih pa celo blaznost.

»Ta me ne bo več psoval,« se je čez dolgo časa predramil Andrej.

»Andrej!?« je v bolestnem strahu odjeknilo iz trpeče Julke, »ali te nič ne pretrese očetova smrt?«

»Avša! Pojdi, če hočeš, bomo pili likof za Mačkov grič. Deset litrov ga bo, deset litrov —«

Julka se je tresla od studa, rekla pa ni nič. Na take besede ni mogla najti odgovora. Pustila je moža, da je odšel, sama pa je poklicala sosede, ki so potem opravili mrliča po spodobnosti in navadi ...

Tako je ostala Juika bolj sama nego je bila kdajkoli na svetu ...

III. Tončkova pota.[uredi]

Medtem ko je minevalo življenje pri Podlipčevih v taki enolični turobnosti, je doživel Tonček marsikaj, česar kot otrok doma pač ne bi bil nikdar pričakoval.

Nekaj časa se je klatil s cigani, dasi se mu je njihovo življenje studilo. Venomer ga je trpinčila želja, da bi prišel še enkrat k svojim roditeljem, da bi še enkrat videl mater in ji mogel povedati, kaj je vse doživel, kako se mu je godilo. Ta želja ga ni zapustila niti en sam trenutek. Sredi ciganske divje veselosti, v stiskah in v nevarnosti: vedno je bila v njem živa misel na rešitev.

Ko se je začel v otroku dramiti mladenič, so se ga lotile ciganke, vendar mu je bilo tudi to odvratno. Ciganski rod je s svojo žensko mladežjo dosegaj pri Tončku uprav nasprotno nego je nameraval. Ni ga navezal nase, temveč ga še bolj odgnal.

Spretnosti, ki se jih je bil mladenič med cigani naučil, niso bile brez vrednosti. V gozdu je plezal po drevju kakor veverica. Kjer je bilo dovolj močno, staro in gosto drevje, je tudi tvegal skok z drevesa na drevo, kar se mu je vedno posrečilo. Skriti se je znal kakor divja kura. Pravkar si ga videl, pa ga že ni bilo nikjer. Vsaka jazbina, lisičja jama ali celo plitka kotanja mu je uspešno služila za skrivališče, kadar je pretila nevarnost. Od tam se je potem neslišno in z mačjo opreznostjo bolj in bolj odmikal od svojih zasledovalcev, dokler jim ni izginil. V tem se je celo tako izuril, da je prekašal pristne cigane in se jih naposled na ta način tudi rešil.

Zgodilo se je nekoč, da se je zagledal kmetski fant v eno izmed najbrhkejših mladih cigank. Dokler je bila tolpa prepričana, da ji je to samo v korist, se ni nihče dosti menil za to. Kmalu pa je stara ciganka zavohala, da mladenka ne izvablja od mladega kmeta samo darov, ampak da mu vrača njegovo ljubezen z iskrenostjo in da se hoče celo izneveriti svojemu rodu. Čim je to povedala, so cigani takoj sklenili, da del tolpe z mlado lepotico odide drugam, ostali del pa se osveti nad predrznim kmetskim fantom, ki je hotel izpeljati lepotico. V ta drugi del tolpe so uvrstili tudi Tončka. Ista ciganka, ki je nekoč premotila njegovo mater, je bila sedaj določena, da premoti in privabi med cigane nič hudega slutečega mladeniča, češ da njegova izvoljenka in ves rod želi obhajati zaroko na slovesen način tudi po svobodnem ciganskem običaju. Čim bi ga imeli v svoji sredi, bi ga zaročili in poročili s smrtjo ...

Ko je Tonček — bilo mu je tedaj kakih štirinajst let — slišal ta grozni sklep, je sklenil, da za vsako ceno prepreči njegovo izvršitev. V naglici si je priredil ves načrt in ga tudi spretno izvršil.

Ponudil se je ciganki za spremljevalca, česar mu ni odrekla. Čim sta bila sama, je obstal:

»Solnce mojih dni —«

»Kaj je, mali?« se je nasmehnila ciganka.

»Pesem moje krvi,« je jecljal Tonček in tako toplo pogledoval ogorelo družico, da se mu je morala smejati.

»Ali te boli glava?« ga je podražila.

»Srce,« je toplo šepnil Tonček.

»Kaj, kaj?! Ali boš molčal!«

»Evo ti noža! Vzemi mojo kri, da ne zgorim v želji po tebi!« se je postavil Tonček prednjo. Vse, kar je v tej spretnosti videl in slišal, vse je uporabil ta hip, da bi prepričal ciganko o resničnosti svoje ljubezenske strasti.

Ciganki je mlada igračka ugajala. Jela je dečka ljubkovati in mu obljubljati, da za plačilo ugodi njegovi želji, čim bo opravljena glavna njuna naloga, toda Tonček je prosil:

»Dovoli mi samo, da te okitim z zlatom, moja lepa kraljica. Samo trenutek ali dva me počakaj (stala sta ob robu gozda, ko je že noč objemala pokrajino), samo trenutek, pa ti prinesem zlat nakit, kakršnega še ni nosila ciganska kraljica. Bela žena ga ima, tista, ki se je vrnila na vas iz daljnega sveta. Natanko vem, kje ga ima in imam že vse pripravljeno za nocoj. Povedati nisem hotel nikomur, samo tebi, ker si ga vredna samo ti, pesem moje krvi.«

Stisnil se je k njej in ji začel poljubljati roke. Ciganka je onemela in se je nehala smejati. Pesem zlata in pesem mladega življenja sta jo prevzeli in premagali. Kot šiba na vodi je vzdrhtevala, ko je dahnila:

»Pojdi tedaj, toda opravi brž. Ako zamudiva dano nalogo, plačava najine sladkosti z življenjem.«

Strastno ga je še poljubila in ga nato z enako strastnostjo odrinila od sebe:

»Beži, jelen mladi! Čakala te bom tu! Opravi hitro, ako hočeš biti deležen mojega naročja!«

»Hvala bogu,« si je mislil Tonček, ko je izginil v noč. Sredi vse svoje razburjenosti se je moral le še smejati, ker se mu je zvijača tako imenitno posrečila. Kje bi si bil mogel misliti, da bo ta pretkana ženska koncem koncev le še postala žrtev svoje lastne lahkovernosti?! ... Hitel je, kar je mogel, proti hiši, kjer je bival nesrečni fant. Oprezno ga je poklical:

»Človek, slišiš?«

Fant se je odzval, ker je pričakoval poročila o svoji izvoljenki. Komaj ga je Tonček zagledal, mu je sunkoma povedal, kaj je sklenjeno zoper njega in kako naj se reši. Obenem mu je tudi pojasnil, da sam ni cigan in da bi se rad rešil te vražje druščine. Prosil ga je, naj se ga usmili in mu daruje kako ponošeno obleko, da se bo mogel prikazati med ljudi in poiskati starše, ako še žive, in dom. Fant je prvi hip mislil, da je vse skupaj izmišljotina, zgolj ciganska prevara in zavist ter je že hotel trdo prijeti Tončka-cigančka in ga pošteno premikastiti, toda Tonček je znal povedati tako prepričevalno, da je fant naposled le moral verjeti.

Dal mu je, kar je prosil, sam pa je stekel k orožnikom, ki so na označenem mestu res našli nestrpno čakajočo ciganko. Ko so jo prijeli, je zagnala tak krik, da je bila ostala tolpa takoj opozorjena in so jo mogli le deloma poloviti, medtem ko je znaten del pobegnil. Tonček, ki je dobro poznal zvijačnost te lokave druščine, se je bal njihovega maščevanja in je bežal, kar so ga nesle noge. Vso noč je bil na potu ko ranjena zver, ko pa se je zasmejalo belo jutro, je zagledal v dalji pred seboj prostrano sinjino — morje.

»Rešen, rešen,« je kipela v njem zmagoslavna misel. Sedel je na kanton ob cesti in premišljeval, kam naj krene. Ako se vrne nazaj, kdo ga reši ciganskega maščevanja? Kdo mu bo verjel, kaj je doživel in kam vodi njegova pot. Prijeli bi ga morda kot potepuha in, joj, morda celo kot človeka, ki je hotel moriti ... Čim bi začel praviti, kaj so cigani nameravali, bi vsa zajeta zalega gotovo soglasno bila zoper njega. Pretkana lisica, ki jo je bil tako spretno ukanil, bi morda celo začela praviti zgodbo o zlatem nakitu ... Bogve, morda je res tam kaka premožnejša ženska imela kak zlat nakit — no, pa bi bil nazadnje šele Tonček sam v škripcih. Za vse svoje dobro hotenje bi prejel bridko plačilo v obliki kazni in večne sramote. Kaj bi začela mati, ako bi izvedela vse? Kako naj bi ji dokazal svojo nedolžnost, kako jo prepričal o svoji poštenosti? ...

Bolj ko je premišljeval, bolj črno se je dvigalo življenje pred njim. Zato je sklenil, da pojde dalje proti morju — vsemu neznanenju nasproti ...

Ko je tako nadaljeval svojo pot, ga je bolj in bolj premagovala trpka bolest. Zdaj šele je popolnoma občutil gorje, ki ga mu je bil povzročil Milan. Pahnil ga je bil na ta način iz družbe poštenih ljudi in ga zakopal v blato, od koder sedaj še nikakor ne more videti poti. Bogve, kdaj se mu posreči zabrisati ta strašna leta? ...

Poleg te so mučile Tončka še druge misli. V času večletnega bivanja med cigani se je bil nevede in nehote navzel tudi nekaj one potepuške, svobodoljubne ciganske nravi, ki sicer prej, dokler je bil primoran živeti med cigani, ni prišla tako do veljave, ki pa je zdaj s tem večjo silo bruhnila na dan. Med ostale misli se je jela zdajci vpletati še nova, dotlej čisto neznana bojazen, da so ga starši morda že pozabili, da ga smatrajo za mrtvega in bi se ga morda celo prestrašili, če bi se sedaj vrnil.

»Kaj naj storim? Človek brez doma, tujec brez doma, tujec povsod, doma morda celo izobčenec ...«

Iz trpkosti ga je predramilo morje, razkošno lepo v jutranjem solnčnem zlatu. Tam daleč se je pojavila neznatna pika, se bližala in rastla, dokler se ni razbohotila v ogromen parnik. Tu pa tam se je gugala na lahkotnih valovih jadrnica, drugje spet čisto neznaten ribiški čoln. In vse te male, velike in največje je z enako ljubeznijo božalo jutranje solnce in z enako dobrohotnostjo pestovalo sinje-zlato morje.

»Tam bo morda mesto tudi zame,« je pomislil Tonček in začutil, da se mu je odvalil težak kamen s srca. Pospešil je korak in kmalu prišel v pristanišče na Reki.

Hej, kako je bilo živahno v pristanu. Delavci so nakladali in razkladali tovore, ladijske sirene so se oglašale z mogočnimi, bučečimi klici in mornarji so razposajeno švigaii semtertja. Vmes ženske, otroci, pobalini, raznotera mladež, ki jo je težko opredeliti. Čuti je bilo nebroj jezikov, vendar so se vsi ljudje razumeli med seboj. Babilon ob morju, tako se je zdelo Tončku, ki je bil ves nekam izgubljen sredi tega vrvenja.

»Če bi mogel na kako ladjo,« je hrepeneče premišljeval in z vročičnimi pogledi božal to pisano življenje ... Tam bi bil rešen Milana in ciganskega maščevanja. Videl bi svet in se potem lahko ponosen vrnil domov...«

V take misli zatopljen je stal na obrežju, ko ga nenadoma nekdo strese za ramo.

»Kaj čakaš, mladi?« začuje za seboj hrapav glas. Ko se ozre, zagleda kraj sebe močnega, precej rejenega moža, ki ga motri z dokaj radovednimi pogledi. Tonček se prvi hip prestraši, potem pa se oglasi v njem iskrica cigana. V pestrih barvah začne slikati tujcu svoje hrepenenje po daljnem svetu. Kako bi rad odplul s kako ladjo, ki plove kam daleč, daleč, kjer so doma palme, kjer v pragozdih žive še divji rodovi in čudovite živali, ki govore pri nas le pravljice o njih ...

»Ali bi hotel po svetu?« je čul Tonček vprašanje.

Tako se je zgodilo, da je bil Tonček nenadoma na ladji zaposlen v kuhinji s pomivanjem posode. Dali so mu belo čepico, belo jopico in bel predpasnik, da je bil v tej belini s svojim zagorelim obrazom skoro bolj podoben zamorcu nego človeku iz naših krajev. Ko je ladja odplula, kmalu ni videl drugega nego morje okrog sebe in nebo nad seboj. Nekaj trpkega ga je oblilo ob zavesti, da je sedaj odrezan za bogve koliko časa od doma, vendar ga je tolažila misel, da se vrne nekoč ponosen v svoj rojstni kraj in dokaže roditeljem, da ga ni mogla premagati nobena nesreča ...

VI. Trpka leta ...[uredi]

Minevala so leta in leta. Pri Podlipčevih davno ni bilo več podobe o nekdanjem blagostanju. Tudi dogodke same so ljudje polagoma pozabili. Samo včasih se je v gostilni spomnil kak modrijan, ko je slučajno nanesel pogovor na to, da je dejal:

»Kakor pride, tako gre —«

Mislil je s tem nekdanje blagostanje in sedanjo bedo ...

Andrej je bil star, betežen in beden. Iz pijančevanja se ni izmotal nič več. Ker mu ni nihče hotel več dosti zaupati, je posedal pri mizah znancev in pil ostanke.

Dela se je branil, pa ga mu nazadnje že tudi nihče več ponujal ni. Tako so ga imeli ljudje za zabavnega tepčka, da so si lahko ž njim preganjali dolgčas ali slabo voljo, kadar se jim je slučajno zljubilo.

Julka je vsa zlezla v gube in se skrivala pred ljudmi. Ko sta prišla z možem ob imetje, je hodila delat na polje k tujim ljudem. Ker je bila skromna in pridna, so jo imeli ljudje radi, vendar so jo tudi često mučili s spomini, ki so jo skeleli kakor žerjavica na odprti rani ...

Včasih je vprašala znanka:

»Ali ti ni nič mar za sina, Jula —« 

»Nič —« je odvrnila Podlipčevka in s topim pogledom motrila znanko.

Vendar je vedela vsa vas, da Julka včasih blodi po cele noči okrog in kliče in išče svojega Tončka.

»O, zdaj bo že vendar Tone!« jo je včasih nahrulil gozdar, ki se je pod večer vračal na vas in jo srečal kje na križpotju.

Julka ga je pogledala:

»Misliš, da res?«

»Kakopak!«

»Ali si ga videl?«

»Jaz ne! Toda Dolinar iz Preloga in Tomejec iz Rova sta slišala o njem, da je —«

Julka ni poslušala do kraja. Kakor je bila, se je odpravila na pot. V šir in dalj ni bilo vasi tam okrog, da je ne bi Julka posetila in obiskala tega ali onega človeka, ki da je baje slišal govoriti o njenem sinu ali ga celo videl.

Sčasoma jo je poznala vsa bližnja in daljnja okolica. Kadar se je kje pojavila, so šepetali ljudje:

»Podlipčevka že spet išče sina!« 

Tako sta prav za prav živela oba Podlipčeva samo še sama sebi v zasmeh in vsem ljudem v zabavo. Vendar je materina vera bila tako močna, da je morala biti izpolnjena.

Minilo je dvajset let po teh dogodkih. Mnogih, ki so gledali srečo mladih Podlipčevih in njihovo poznejše gorje, ni bilo več med živimi. Drug za drugim so legali v grob, kakor so se komu iztekle ure. Tudi Milana Drtnaka je zadela zaslužena kazen. Zalotili so ga bili pri nečednem poslu, ko je v družbi tatinskih ljudi segal po tujem blagu. Parkrat je odnesel brez kazni, naposled na je le prišla vrsta nanj. S tolpo postopaških vlomilcev je vdrl v veliko trgovino v mestu. Ko je bila nočna družba najbolj zaposlena, jo je zasačila straža. Medtem ko je večji del zločincev odnesel pete, je roka pravice Milana zagrabila. Moral je v ječo, kjer je po obsodbi presedel celo vrsto let. Po prestani kazni so ga izgnali v domačo občino, kjer je živel vsem poštenim ljudem v nadlego in sam sebi ter svoji okolici v sramoto. Česar se je bil naučil, tega ni nikdar več opustil. Kjer se je mogel pririit do pijače, je pil, kjer je le mogel, je smuknil, kar je dosegel.

Ko so nekoč ob žegnanju priredili vaški fantje ples, je prišel tudi Milan na prežo. Kakor je pač navada, mu je ta in oni dal kozarec vina ali kos kruha, Milan pa je pravil strahotne zgodbe. Zajemal jih je deloma iz resničnih doživljajev, še več pa je lagal, da bi bil tem zanimivejši. Ko se je pošteno napil se je oglasila v njem še neutolažena kri, pa je začel sitnariti in se motoviliti okrog deklet. Nekaj časa se fantje niso dosti zmenili za njegovo početje, ker so menili, da takšno izgubljeno sirotje pač ne more nikomur biti v škodo, končno jih je pa le minila dobra volja in potrpežljivost. Pijani Milan je namreč v veži zajel zalo mladenko in jo hotel na vsak način primorati, da bi bila njegova. Vlekel jo je proti dvorišču, da je lepotica čisto za resnico morala klicati na pomoč. Fant, ki se je štel njenega, je spoznal njen glas in planil venkaj. Ko je spoznal Milana in doumel, kaj hoče, je zarobantil tako na moč, da se je kmalu gnetla cela gruča v veži. Bili so že vsi več ali manj vinjeni in zato seve precej vroče krvi, pa so kričali, da je to sramota, ki jo je treba oprati.

»Kaj, ta, ta tat —«

»Takle razbojnik —«

»Zato, ker smo ga nasitili in napojili —«

»Kar je znal mlad, zna še zdaj —«

»Ali si neumen? Kaj boš kar pogoltnil, če ti ta smet onegavi dekle —«

»Ta, ta bo hodil v zelnik!? Koliko ga pa je —«

In v tem trenutku je lopnilo. Prvemu udarcu je sledil drugi in tretji in še ostalih nebroj, dokler ni obležal Milan ves krvav in brez zavesti na tleh. Dva sta ga prijela iu ga zavlekla na dvorišče. Tam so ga pustili, se vrnili v gostilno in se zabavali dalje, kakor da se ni zgodilo nič.

Pozno v noč se je Milan zavedel. Začel je kiicati na pomoč, toda nihče se ni zmenil za njegove krike, dokler se ga ni usmilila dekla in ga prišla vprašat, kaj hoče.

»Oh, gospoda bi rad,« je zastokal Milan!

Dekla se je zasmejala:

»Kaj, ti pa gospoda? Palice ti je treba in korec mrzle vode, pa boš kmalu brez gospoda trezen.« 

»Kakor Boga te prosim, pošlji po gospoda in pa po Podlipčevko,« je že s precej slabotnim glasom rotil Milan.

Ko je dekla slišala, da želi potepuh govoriti s Podlipčevko, se je omehčala. Poznala jer zagonetno zgodbo napol nore Julke in vedela, da je tam nekje v začetku tiste zgodbe zarezano tudi Milanovo ime. Usmiljenje še bolj pa radovednost jo je končno napotila, da je šla povedat v gostilniško sobo, kaj želi Milan.

Fantje so se spogledali. Nekateri so se jeli šaliti, drugi so pa le menili, da bi bilo dobro pogledati, kaj je na stvari. Trije so stopili na dvorišče in skušali izvedeti od Milana kaj natančnejšega, toda on jim je samo ponovil isto prošnjo kakor prej dekli.

«Hm, to bo pa še nerodno, če se nadlogi kaj primeri,« se je gostilničar malo v skrbeh jel čebljati za ušesi. Po kratkem posvetovanju so sklenili, da ga nekoliko očedijo in umijejo ter preneso na posteljo. Rečeno, storjeno.

Veselje do plesa in zabave je fantom zdaj seve prešlo. Nekateri so nekam poparjeni še obsedeli v gostilni, mnogo pa se jih je porazgubilo po domovih.

Dekla je medtem šla klicat v župnišče, potem pa še Podlipčevko. Ko je Julka začula, da bo Milan umrl in da želi še na zadnjo uro govoriti z njo, jo je presunilo. Trpetaje je pogledovala zdaj deklo, zdaj svojega moža. Venomer je odpirala usta, kakor da hoče nekai vprašati, rekla pa ni nobene besede, ampak mirno odšla z deklo. Andrej, ki ga je mikala radovednost, je motovilil za njima.

Ko so stopili v gostilno, je oštirka povedala, da je župnik že pri Milanu in da bo najbrž kmalu opravil, ker da že precej časa rešetata. Res je kmalu nato tudi, župnik stopil v gostilniško sobo. Ko je zagledal Julko in Andreja, ju je povabil, naj gresta z njim.

Ko so vsi trije stopili v sobo, kjer je ležal Milan, se jim je nudil strašen prizor. Potepuh je bil ves podplut s krvjo in kakor razbičan, a glas njegov tako zamolkel, kakor da prihaja iz groba.

»Bog bodi zahvaljen, da sta prišla,« je začel Milan, »še umreti ne bi mogel, ako ne bi povedal, kar me teži.«

Župnik se je hotel odstraniti, toda Milan je prosil, naj ostane. Nato je nadaljeval s slabotnim glasom:

»Zdaj, ko sem že napol v grobu, ti povem, Andrej, da je bilo vse, kar sem kdaj govoril zlega zoper tvojo ženo, popolnoma zlagano. Nikoli se je nisem po nepoštenem dotaknil in prvorojenec vajin, Tonček, je bil tvoj otrok, Andrej. Kar sem govoril in kar sem počel, sem samo zato, ker sem imel Julko tako neskončno rad, pa sem videl, da je ves moj trud zastonj in da nikoli ne dosežem izpolnitve svojih želja. Zato sem se hotel maščevati in vama obema zagreniti življenje, satansko delo, ki mi je žal tako strašno uspelo. Če mi moreta, mi odpustita, če mi ne moreta vidva, mi niti pri Bogu ni upati na milost —«

Andrej je gledal kakor brez uma. Z obema rokama se je prijemal za glavo in si krčevito pulil lase, medtem ko je Julka pokleknila in jokala. Župnik, ki je gledal nenavadni prizor, je stal nem in tih pri vratih. Da je v tem zavrženem človeku toliko srca, v tem zapitem izgubljenem toliko razburkanega duševnega življenja, tega si ne bi bil nikoli mislil. Bolj jasno nego ob najbolj učeni in globoko zamišljeni razpravi je občutil zdaj v družbi treh preprostih ljudi, kakšna strašna, neproučljiva zagonetka je pod solncem bitje, ki se imenuje — človek ...

Ko si je Milan nekoliko oddahnil, je nadaljeval:

»V svoji želji po maščevanju za vajino srečo sem vama dal odpeljati sina. Ciganka, ki ti je prerokovala, Julka, je bila moje orodje: ugrabil sem ti sina in prišel vsaj enkrat v posest — tebe, oj, kako me zdaj žge misel na tisti večer —«

»Ti, ti, človek, zver, satan, ne umri, počakaj, zverina, saj ti vse odpustim. Kaj ne, Andrej, vse mu odpustiva, tej hudobi, samo pove naj, kje je — Tonček!«

Govorila je kričaje in se sklanjala nad postelo. Tudi Andrej je planil k Milanu in zarjul z blaznim glasom:

»Kje je moj sin? Povej, kje je! Vse ti odpustim, samo povej! Sicer ne boš imel niti časa umreti po krščansko.«

In z besnim smehom je odskočil, pa spet planil nazaj k postelji ter se pripravljal, da zgrabi ležečega Milana za vrat. Samo navzočnost župnikova ga je odvrnila od tega.

»Bodite kristjani, ljudje,« je umiril župnik. »Saj verujem, da je vama hudo, toda glejta, tudi ta je delal pokoro, sodba pa je samo v rokah božje pravice.«

Milan je obupno vrtil oči.

»Za Tončka — ne vem. — Od ciganov — je pobegnil. — Sledil sem ga — sledil — in izgubil sled za njim.— Izvedel sem, da — se je — odpeljal — po morju — po morju — Bogve — kje — kam — Bog sam mi — mi je priča — da ne vem —«

Komaj, komaj je še govoril. Naenkrat je vnovič bušila iz njega kri. Župnik se je prekrižal, ga mazilil s poslednjim oljem in jel moliti za umirajočega. Preden je minilo pol ure, je bil Milan med rajnimi.

Julka se je čisto sesedla. Kimala je z glavo in ponavljala z zateglim, topim glasom: »On ne ve, kdo naj ve, sam Bog ve ... On ne ve, kdo naj ve, sam Bog ve ...«

Ljudje, ki so se jeli polagoma zbirati v sobi, so s tiho grozo opazovali te strašne ruševine nekdanje sreče. Kakor da jim veleva nevidna sila, so vsi hodili po prstih in govorili šepetaje. Kljub temu so kmalu izvedeli, kaj je pred smrtjo povedal Milan — — —

Ko so ga pokopali in se vračali od pogreba, je bilo že vse polno govoric. Vsak je hotel več vedeti, a vsi seve največ o Tončku, ki živi zdaj daleč v Ameriki in je velik siromak.

V.[uredi]

Mogočna nisi ne prostorna
in stavil te umetnik ni,
bolj ko bogata si uborna,
preprosta kmetska hiša ti.

In vendar ne palač ogromnih
in njih bleska ne bom slavil,
a tebi, dom seljakov bornih,
nesmrten venec rad bi zvil.

(Simon Gregorčič.)

Tako je premišljeval gospod srednjih let, ki je lepega večera par tednov po Milanovi smrti prihajal na vas. Stopal je počasi, kakor da se ne more še prav odločiti — ali naj gre dalje ali naj se vrne. Tupatam je obstal in se razgledoval po pokrajini. Včasih se je veselo nasmehnil, včasih je zadobil njegov obraz izraz nekakšne mehke otožnosti. Tedaj je popotnik vzdihnil in nekaj sam zase nerazločno zamrmral.

Blizu vasi je srečal že priletnega, precej zanemarjenega možakarja, ki je s hripavim glasom pel:

»Lajbeljček 'mam lep rdeč,
ljubic 'mam pa vsak' dan več —«

Popotnik se je nasmehnil:

»Hej, očka, kaj je pa vam, da ste tako dobre volje?«

Nagovorjeni je bil do gole kože obubožani Podlipčev Andrej. Ko je zaslišal nekoga govoriti kraj sebe, se je okrenil in zategnil:

»Pa mi ga žingamo,
pa mi ga žagamo,
jaz pa le počas'
jo režem skozi vas —«

Popotniku je možakar očividno ugajal. Stopil je čisto k njemu in ga potrepljal po rami:

»Ali slišite, očka, vi se gotovo spoznate po gostilnah. Dajte no, pokažite mi kakšno dobro, da se malo pokrepčam.«

»I, zakaj pa ne, če se boste tudi mene kaj spomnili,« je zadovoljno odvrnil vinjen Podlipec.

Skupno sta nadaljevala pot in se pomenkovala o tem in onem. Gosposki popotnik je izpraševal, kaj je kaj novega pri tej hiši, kaj pri oni, da se je nazadnje Podlipcu že kljub vinski omotici jelo čudno zdeti, kako da ta škric tako dobro pozna razmere tega kraja.

»Gospod, vi ste pa gotovo že hodili tod?«

»Seveda,« odvrne popotnik.

»Šment,« pravi Podlipec, »kar tako se mi zdi, da sva se midva že morala nekje videti.«

»Prav lahko mogoče —«

»Ali se nič ne spomnite, gospod?«

Mesto odgovora vpraša popotnik:

»Kako je pa kaj pri Pagonu?«

»Jo bova — Hm, gospod — nič, kaj bom pravil,« se odreže Andrej in se začne skoro bati tujca, ki spet vpraša:

»Kaj pa Drtnakov Milan, saj veste, tisti zapiti človek?!«

Zdaj se razveže Podlipcu jezik. Milanovo ime obudi v njem toliko trpkih in groznih spominov, da se kmalu predrami iz omotične zmedenosti in začne pripovedovati, kaj in kako se je godilo. Povest ie dolga, strašna in zapletena, a tujec jo posluša z nenavadnim zanimanjem. Niti z enim vprašanjem ne prekine Podlipca, ampak posluša bolj zvesto nego spovednikov nauk.

Podlipec opisuje vse, kako je živel s svojo ženo Julko, kako je bil srečen in zadovoljen in kako mu je potem Milan iz same nizkotne maščevalnosti, ker ni mogel doseči pri Julki tega, kar bi bil rad, uničil srečo, ukradel otroka ter naposled z zlobno prevaro celo onečastil ubogo Julko. Andrejevo pripovedovanje je tako strašno, da se tujec zdajpazdaj prime za glavo, kakor da ga je kdo z močjo udaril, nenadoma pa obstane, stopi korak nazaj, zakrili z rokami po zraku in krikne:

»Oče, moj nesrečni oče!« 

»Jejžeš!» zastoka Podlipec, »gospod —« 

Tujec je medtem že spet pri njem in ga že objema.

»Oče, ali me ne poznate? Jaz sem vendar Anton, vaš izgubljeni sin!«

Joj, to je bilo zdaj veselja in pripovedovanja! Anton je povedal, kako se mu je godilo, kako je pobegnil iz ciganskih mrež, kamor ga je bil zapletel Milan, kako je potem hodil po svetu, bil v Indiji, delal po tovarnah, farmah in plantažah v Ameriki, kako mu je naposled začela cvesti sreča in kako se je prikopal do lepega premoženja. Povedal je, kako ga je mučilo domotožje, dokler se ni odpravil na pot. Zdaj, zdaj bo spet vse dobro. On lahko kupi ne samo eno hišo ali dve, ampak pol vasi, ako je treba.

»To bo Julka vesela —«

»Ne ji povedati, oče, ne povedati materi, da sem tu. Rad bi jo iznenadil sam —«

Zmenila sta se, da pojde Anton z očetom kot tujec, ki prosi prenočišča. Oče se potem odstrani, Anton pa začne preštevati denar. Potem se ji počasi razodene.

Jula je malo po strani pogledala gosposkega človeka, ko pa je Podlipec odšel in je začel premetavati bankovce, jo je obšlo:

»Kako bi lahko rešila jaz svojega Tončka, ako bi imela te novce!«

In sklenila je počakati, da tujec zaspi. Anton je kmalu legel na pripravljeno ležišče in se delal kakor da spi. Nenadoma se mu zdi, da nekdo stopa proti njemu. V poltemi zagleda žensko, ki je baš zavihtela sekiro. — Preplašen plane, odskoči in krikne:

»Mati, mati, moja ljuba mati!« 

Julka zarjuje ko zver, sekira ji pade iz rok, a sin:

»Mati, ali me niste spoznali, mati, jaz sem vendar vaš — Tonček!«

Julka je skočila k njemu, pokleknila in vsa objokana objemala njegova kolena.

»Tonček, dete moje, odpusti! Hotela sem te ubiti, ker sem mislila, da si tuj. Hotela sem se žrtvovati, da bi poiskala z denarjem tebe in te rešila. Vse, vse bi storila za sina ...«

V objemu je potem srce srcu govorilo brez besed, a Podlipčevo je zrastlo na novo, lepše nego nekdaj. In tako je spet oživela sreča na njivi vseh bolečin, ki jih je uboga mati presnela za svojega Antona — za sina.

  1. ^ Svetarnik = mrliški čuvaj (vahrtar)
  2. ^ Slučaji navidezne smrti niso ravno preveč redki. V prejšnjih časih se je celo dogajalo, da so take »mrliče pokopavali. Nesrečnež, ki se je v grobu prebudil, se je seve zaradi pomanjkanja zraka zadušil. Ako se je tudi prebudil tako naglo, da so še pogrebci bili na pokopališču, ter jel rjuti, je bilo to brez uspeha, ker je navzočim strah in praznoverje jemalo razsodnost, da niso znali in mogli pravočasno pomagati. — Dokaz, da so često pokopali navidezno mrtvega kot resničnega mrliča, nudijo večkrat prekopi starih grob, kjer se dobe okostja, ki leže — na zobeh mesto na hrbtu. Zato so se ponekod ohranili izza nekdaj še prav zanimivi običaji. Tako n. pr. v nekem kraju na Češkem (blizu nemške meje) mrliča, preden ga pokopljejo, posade, ga kličejo in tresejo ter ga naposled vržejo čez kak zid (škarpo). Šele potem, ako se ne oglasi, ga pokopljejo.