Za pravico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za pravico
Klinar
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 8.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


In zopet so prišli poslanci ljudstva h kralju, proseč ga, da bi uslišal njihove prošnje. In milostljivo jim je kralj dovolil avdijenco, v katerej bi smeli dati prostost svojim mislim.

In ko so stopili pred kralja, sedemkrat se do tal priklonili, stopil je eden pred vrsto, ki tako je govoril:

»Vaše veličanstvo, mogočni kralj in gospod! Kakor daleč sega tvoje milostljivo oko, smeje se sreča vsej deželi; toda strašna usoda preganja one, katerih ne doseže luč tvojega očesa, tam sta našli lakota in kuga svoj dom. Živina ubogih ljudij nima kaj jesti; pri domačem ognjišču zmrzujejo in stradajo otroci.«

Kralj se je dobrohotno nasmehnil, rekoč: »Ukazal bom mojim služabnikom, naj oni skrbijo za vašo srečo.«

Toda drugi izmed poslancev prčel je govoriti, spustivši se na kolena: »Pusti nam voliti može, ki z nami jednako mislijo. To hočemo in zahtevamo mi; samo ubogi trpin pozna delavca potrebo, samo oni, ki sam je lakoto trpel, vé, kako bol da prouzroča. Mi ne zahtevamo druzega, kakor tako vlado, ki bode za nas ni za naše otroke najboljša.«

Stemnilo se je kralju oko, nagubančlo preje jasno lice, srepo je pogledal državljane pred seboj, vstal je iz svojega prestola in tesneje se zavil v svoj purpurni plašč.

»Iz ust tvojih govori zarota,« zavpil je, »kako hočete drugi boljše vedeti, kaj je dobro in koristno deželi, kakor vaš kralj.«

»Vas vodi zli duh, katerega sovražim in iztrebim, kjerkoli ga srečam. Pustil sem vam govoriti in zahvalite vašega Boga, ker inače bi vam pustil položiti glave k vašim nogam v kazen, kar ste ravnokar izustili.«

Pri teh besedah udaril je kralj z desno nogo ob tlak, da je zadonelo po vsej dvorani. Ljudstvo pa se je močno prestrašilo in si niso upali dvigniti kvišku svojih obrazov.

Kralj, zapazivši strah in trepet med ljudstvom, mirno je nadaljeval: »Živ na vaših trpinov dobi naj živež iz kraljevih shramb. In v kraljevih gozdovih je mnogo lesa, da zamorete ogreti vaše sobane. Ne smete misliti, da sem trd. Idite in veselite se, kar sem vam podarl.«

In odšli so. Med množico, ki je čakala pred gradom, zavladalo je veliko veselje.

Živel kralj! Živjo! Mnogo leta! Bog obvaruj njega hišo! In ko se je kralj celo na balkonu pokazal ljudstvu, tedaj ni bilo veselja ne konca ne kraja.

Toda nekateri so molčeče odšli tiho in mirno.

Samo eden ostal je v sredini množ ce, z široko odprtimi očmi, opazujoč to ljudstvo liki norca. Ko je postalo vse tiho, poskočil je kvišku in zavpil z grozovitim glasom:

»Hura, hura,« in potem se je za smijal »hahaha«, udarjajoč se ob kolena.

Smrtna tišina je nastala krog njega. On pak je stopil h prvemu bližnjemu, prijemši ga ramo, rekoč: »Ti! Si li ti morda berač? Kaj? — Ali smo mi berači ? Kaj?« — N kdo mu ni odgovoril.

»Smo li mi beraško ljudstvo?« vas vprašam. »Kaj?' »Smo li mi berači?« zavpil je z glasom, ki se je razlegal po celem trgu.

Tišina, ki je nastala pri njegovih besedah, pretrgala se je kaj kmalo, nastal je zamolkel šepet in godrnjanje. Vse je sililo v tega nesrečneža.

Kdo pravi, da smo mi beraško ljudstvo?

Tu pa je zavpil še krepkeje, odstranjujoč z krepkimi pestmi ljudstvo, ki je sililo v njega.

»Jaz vam pravim, da ste beraški ljudje, ker drugače bi ne hoteli sprejeti tako zaničljive miloščine. Berači ponižni, nevredno, prosto ljudstvo ste, ki sprejemate iz rok krut h tiranov vaše lastno imetje, ki vam je bilo odvzeto z krvjo in mečem!«

Nastalo je veliko vpitje na trgu. Razkačeno ljudstvo, ki v svoji nevednosti in zmoti ni hotelo umeti njegovih pravičnih besed, hotelo je napasti moža, toda nekateri, ki so od preje vže ga poznali kot dobro, pošteno in pravično mislečega človeka, pridružili so se mu in bran li njega osebo pred napadom ljudstva.

»Norec,« vpili so vsi, »pustite ga, to je govor neumnega, ne poslušajte njegovih besed.«

Krik in vpitje pa ni ponehalo, temveč z vsakim trenotkom rastlo.

Tedaj pa so se kraljevi krvniki vže prerinili skozi množico, ga prjeli in odpeljali kot zarotnika iz gnječe. Vsi so pa vp li za njim: »Norec! Norec!«

Z grenkim in zlobnim nasmehom pustil se je »norec« odpeljati. Odpeljali so ga skozi trg po stopnicah tam gori do onih vrat, na kojih je stalo z velikimi črkami zapisano: »Pustite upanje, o vsi ki vstopite!« do onih vrat namreč, ki so peljale v trdnjavo.

In pred temi vratmi obrnil se je »norec« še enkrat proti ljudstvu, z svojo žilavo roko od sebe suneč krvnike in zavpil je na ves glas:

»Pravico naj bi vam podaril vaš kralj? Ste li morda vže čuli ah videli podarjeno pravico? Ne jaz, ampak drugi ste norci. Berači sprejmejo miloščino, možje si vzamejo, kar potrebujejo. Razumeli? Toda norci ste in beraško ljudstvo! Pfuj!

Še enkrat porudeč lo se mu je lice v zloben nasmeh, potem pa pluni na ljudstvo, ki je staio pod njim.

In hitro so ga kraljevi krvniki odpeljali v trdnjavo, železna vrata ostala so zanj zaprta za vedno.

Dolgo pak »norec« ni uživa zaduhlosti temnega zapora.

Kajti vže drugo jutro, visel je na najvišjih vislicah v stolpu, ljudstvu v strah in trepet.

»Tam visi norec!«, vpilo je ljudstvo.

Vsi si pa niso bili z ljudstvom jednakih mislij, mnogi so molčali in prav po tihem šepetali drug drugim na uho: »Kralj ga gotovo ni zamogel smatrati kot norca, ker drugače bi ga ne bil pustil obesiti.«

Toda prav po tihem šepetali so si te besede.