Za poklicem
| Za poklicem Peter Bohinjec |
| |||||||||||||
Prvi del.
[uredi]I.
[uredi]„Kakov je svet, vi še ne veste,
Poznajo te, potem te sodi vsak;
Po tem, kar si, nobeden.“
Cegnar: Marija Stuart.
V pritlični dvorani v gradu na Raki je sedela na mehkem naslonjaču grofica Katarina Kajzelova. Mračno je gledala na črni marmornati kamin, pri katerem se je sukala hišna Anka. Troje pozlačenih lestencev je viselo izpod lesenega, lepo izrezljanega stropa, na sredi dvorane je stala velika črešnjeva miza, vdelana z raznimi kosi lesa, v kotu je visel delfin, iz katerega je curljala studenčna voda, tla pa so bila potlakana s sivimi, marmornatimi ploščami.
Gospoda je prihajala k zajtrku. „Dobro jutro želim, mama!“ pozdravi grofico sin Rudolff mladenič pri 24. letih. Poljubi ji roko in pričakuje materinega odzdrava.
„Saj sem vedela, da boš ti prvi pokonci, ljubo dete! Ali Regina, ta ti je prava zaspanka!“
Vstopi zelo postaranaa gospa s črnim pajčolanom. „Blagoslovi nas, stara majčica!“ pozdravi jo sinaha v naslonjaču.
„Bog vas vse blagoslovi, deca moja!“ odvrne stara mati grofica Sidonija.
Sedejo k mizi. Anka postavlja skudelice in krožnike na mizo.
Kar se odpro vrata. Poznalo se je, da ni človek pritisnil na kljuko. V dvorano priskače velik pes bernardinec in se laska hišni Anki.
„Solidon, lezi!“ oglasi se za psom gospodična z belim pajčolanom. Na lahno je prihitela v dvorano in pozdravlja svojce. Bilo je dekle pri 25. letih, prikupnega obraza, gibčnega života, ravnodušnega kretanja. Rmeno-črna barva se je vrstila na njenem krilu, črn moderc ji je pokrival prsi, izpod belega pajčolana so se usipali gosti kostanjevi lasje, podolgasti obraz ji je kazil top nos. Jutranja rosa se je še svitala na rmeni vrtnici, ki jo je ravnokar utrgala na vrtu“.
„Ti si vedno zadnja pri hiši, Regina!“ oglasi se grofica.
„In prva pri delu, mamica!“ odvrne urno kontesa Regina.
„Najbrže je bila že v hlevu. Konjski znoj mi tišči v nos,“ reče brat Rudolf.
„Veselo je biti pri konjičih, ki tako radi ubogajo, rajši kakor ljudje,“ odvrne kontesa.
„Regina, tebi se ne pozna, da si grofica. Celo roke imaš drugačne, krajše prste, kakor mi,“ izpregovori stara Sidonija.
„Nič ne dene, babička! Vsi smo otroci taistega Boga, graščaki in kmetje,“ deje in vstane kontesa Regina.
„Zakaj ne greš na tlako, ker ti kmečki slan tako ugaja?“ zbode jo Rudolf.
„In kaj bi bilo, ako bi šla! Vse se lahko pripeti. Stric Danijel drugače misli, kakor ti, Rudolf!“
„Solidon se je dvignil in začel režati.
„Solidon, hajd! Na srečno svidenje pri večerji, mamica! Moram na pristavo na Hudenje. Oskrbnik Tomaž Kinski se pritožuje, da kmetje delajo škodo na polju,“ reče Regina in se poslovi.
Isker vranec je topotal pred hlevom. Kontesa zajaše osedlanega konjiča in kmalu izgine v daljavi.
„Kaj da je Regina tako vezana na tega Čeha! Saj so še drugi oskrbniki, pa le za tega ima toliko skrbi,“ izpregovori zopet grofica Sidonija.
„Pa res! Saj so še druge pristave in gradiči naši, pa le na Hudenje vleče Regino,“ pristavi Rudolf.
„Vstanimo pa pojdimo po delu!“ pravi grofica Katarina. „Naš oče je previden mož in ne uide mu nobena skrivnost, tudi ženske skrivnosti ne. Počakajmo!“
II.
[uredi]„Meni je ime Reginica,
Reginica mi je ime.
Zdaj mi pa, mladenič, ti povej,
Kako je tebi ime?“
Narodna pesem.
Tomaž Kinski, oskrbnik kontese
Regine Kordule Kajzelove ...
Rokopis iz l. 1761.
Majhen je bil gradiček Regine Kordule, pa prijazen. Velika pristava je bila polna življenja. Konjiči so rezgetali v hlevu, goved je mukala v staji, ovce so se gnetle v kotu. Vozovi so ropotali, hlapci so klicali in kričali, peli in kleli, dekle pa so se smejale in jokale, vrtele in sedele. Kokoši so kokodajsale, race kvakale in golobje so grulili pod streho.
Izpod lesene stražnice ob grajskih vratih se je pokazal oskrbnik Tomaž s širokim obrazom in rjavimi brkami. Bil je še mlad človek, pa zavaljen, da je bilo čudno. Močnih mišic in bistrega pogleda je bil, a govorice prikupne. Grof Danijel Kajzelski iz Škrlevega ga je bil pripeljal iz češke dežele in postavil za oskrbnika. Udan je bil svojemu gospodarju, kmetijskim strokam pa ni bil prav kos. A ravno zato je bil po godu kontesi Regini mladi oskrbnik Tomaž Kinski, ker se je vestno prizadeval, da je po kontesinih navodilih uravnal svoje delovanje. Bil je pokoren sluga svoje gospodinje, nad vse skrben in se je pošteno trudil, da prouči svoj posel. Kontesa mu je šla na roko in ga podpirala vsestranski. Ker ji je Tomaž vse zaupal, mu je tudi ona odpirala svoje srčne rane, kolikor ji je pripuščal njen stan. Doma se kontesa ni čutila posebno srečno, ker so jo vsi zbadali in prezirali, izimši očeta in strica Danijela, ki pa nista bila dosti doma. Zato je Regina rada zahajala na Hudenje, koder se je na samem, med priprostimi ljudmi, Čutila srečnejšo. Vse jo je spoštovalo in ubogalo.
Tisto jutro torej je pes Solidon prisopihal na dvorišče. Vsi so takoj vedeli, da se kontesa bliža. Vrišč na dvorišču se je polegel, le race in gosi so čebljale dalje v veliki luži. Solidon se zakadi v lužo, ker mu je bilo silno vroče od pota, da se ohladi. Race in gosi so zbežale iz luže in z razpetimi peruti frfolele proti račnici. Dekla je zakričala nad psom, ki se je takoj spravil iz luže in tekal spet po dvorišču, da so umazane vodene kaplje letele na vse strani in begale ovce in kokoši. Vse se je smejalo Solidonu, ko je napravil tak pogon, pa zasmejalo se je vse šele potlej, ko so zagledali konteso na dvorišču in opazili, da se tudi grajska gospodična prav iz srca smeje psu in plašnim živalim.
„Solidon, primi!“ zakliče kontesa, skočivši raz konja, in vrže vajeti psu, ki z zobmi drži usnjate povodce, da konj ne uide. In ko konj zagleda bližajočega se gosjaka z razprtimi peruti in gagajočim glasom, skoči v stran, da se je Solidon kar zazibal v zraku. Toda vajetov ni izpustil izmed zob.
Zopet je bilo na izobilje smeha na domačem dvorišču.
Kontesi Regini poljubi Tomaž roko in jo spremi po stopnicah do njene sobice.
Sobica je bila na vogalu gradiča in lesen pomol je bil prislonjen nanjo. Priprosta postelja, lesena zofa, miza in omara — to je bilo vse pohištvo. Tam pri durih na hodniku je čepel zelo star, lesen naslonjač, na katerem je kontesa Regina najrajši sedela in zrla sanjavo na bližnje Gorjance ... Na tem pomolu se je zdelo Regini Korduli, da pozablja vse težave in odganja vse skrbi, ki so ji belile glavico.
Rdeč tulipan je gledal skozi lesene ograje, narcise in hijacinti pa so se družili okrog kontese Regine. Srečna je bila v tem cvetočem gaju. Bila je zatopljeno v nemško igro: „Des Glückes Probierstein“. Ko je zaprla knjigo in trudne oči, se je njen duh izprehajal po livadah ljubezni.
Kontesa Regina je pogledala tja v zelene gore, da najde duška svojim notranjim vprašanjem. Gledala je rogljate grebene, vitke vrhove in strme stene, zrla na zelene plasti, na pisana pobočja in na oglajene okruške. Skobljane struge se poglabljajo v dolinah, odprte globeli se naslanjajo na gorske grebene.
Kontesi Regini so jako ugajale te oddaljene gore in ti zračni pozdravi dimastih vrhov. Sivi oblački so se pomikali po zračnih višavah, pa so spet preminili za gorami. Žarki poznospomladnega solnca pa so žareli vedno bližje in nižje, snubili praške na rastlinah, se spet izmotali ter brezskrbno spuščali dalje poljube na rodno zemljo ...
Ti solnčni žarki imajo samo enega gospodarja, pa se ne menijo dosti za zunanje vplive. Človek pa ima polno gospodarjev, pa še mora ljubezen vračati svojim gospodarjem ... Kako drugače je ravnal naš božji Izveličar: bil je žrtev za vse človeštvo, gospodar življenja in smrti.
Tako je premišljala kontesa Regina in vzela v roko knjižico Valvasorjevo: „Passionsbuchlein“ (1679). Brala je iz knjige trpljenja in njene težke misli so se izgubile za Gorjanci.
„Kontesa, zamišljeni ste,“ izpregovori za njo oskrbnik Tomaž.
„A, ti si, Tomaž? Kaj novega poveš?“
„Trkal sem na duri, pa me niste slišali. V skrbeh sem bil za Vas in sem vstopil.“
Kontesa vstane in pogleda oskrbnika izpod belega pajčolona. Srce ji je utripalo, Tomažu pa se iskre oči in ustnice se drže na smeh.
„Tomaž, veš, jaz ne maram dosti za grajsko gospodo.“
„Jaz tudi ne, ker vem, da mi Vi, dobra kontesa, vse nadomestite.“
„Saj veš, da sem najrajši tukaj na Hudenjah. Da si le ti bliže mene.“
„Jaz sem tudi najrajši tukaj. Vselej se bojim, kadar me pot zanese na Rako. Saj ste Vi, kontesa, vedno v moji bližini.“
„Pa me imaš res rad, Tomažek?“
„Tako rad, kakor nobenega drugega človeka na svetu; niti svoje matere ne, ker je nisem nikdar poznal.“
In oskrbnik poljubi kontesi roko. Kontesa za nekaj časa umolkne, potem pa reče: „Tomaž! Ti mi reci: Regina“.
„Prav rad, srce moje! Le vpričo drugih ljudij Te bom vikal.“
„Kako si previden, srček moj!“
„Precej časa sta si stiskala roke, dokler ni Solidon začel v kotu stezati svojih udov in godrnjati.
Oskrbnik je odšel, pozabivši na svoje prvo sporočilo.
Kontesa Regina pa je sedla na naslonjač in opoldanji solnčni žarki so jo zazibali v sladak spanec. Zato ni opazila črnega oblaka, ki je jadral čez zlato solnce in se skril za Gorjanci.
Oskrbnik Tomaž pa je videl, kako je solnce zatemnelo pod črnim oblakom, videl je deklo Špelo, ki je stopicala pod hodnikom in se skrila za voglom.
III.
[uredi]Ljuti jastreb može
Razpršit golube —
Al’ ne može činlt,
Da se več ne ljube.
St. Vraz, Djulabije.
Bilo je o Petrovem. Rožnivenška Mati božja Stopenska je odela kraljevi plašč. Vse se je svitalo v zlatu in srebru, dvanajst biserov se je lesketalo na pozlačeni kroni, obraz kraljice nebeške pa je bil tako mil, tako lep, kakor spomladni žarki vzhajajočega solnca.
Vse slovesnosti na Stopnem so bile lepe, toda tako lepa, tako veličastna ni bila nobena procesija, kakor to leto o Petrovem. Župljani so se kosali za lepoto hiše božje, romarji so šli klicat na pomoč Mater milosti. Videl si brkastega hribovca, čokatega krakovca, poslušal petje pobožnega Hrvata, pa tudi glas ponosnega Ogra. Narodne noše so se odsvitale v svetlobi poletnega solnca, in kolikor je srobrotna gora premogla oglajenih in neoglajenih steza, povsod so hitele množice navzgor, vštric in drug za drugim, da počaste Kraljico milosti polno. Stopenska gora se je odela v zeleno odejo, vinogradi so cveteli in trave so brstele in njive rmenele. Okinčana je bila cerkev od znotraj in zunaj, mlaji in slavoloki so se vrstili po grivi tja do kapele sv. Petra. Zvonovi so potrkavali, bandera 12 podružnic so plapolala v zraku, tam izpod lope pa so se pomikali štirje možje, ki so držali v rokah nebo. Pod nebom je bila zbrana duhovščina, župnik Jakob Kramar pa je nosil Najsvetejše. Možje z debelimi svečami so svetili, žene so se vrstile za njimi, dekleta pa so krožila okrog kipa rožnivenske bratovščine. Sama kontesa Regina Kordula je nosila kip premilostne Device. Bila je oblečena v belo obleko, in zdelo se ji je, da je zamaknjena v sv. nebesa, da prisostvuje nebeški procesiji... Ginljivo petje se je razlegalo po gori, zvončki so žvenkljali in 16 godcev je godlo, da se je razlegalo daleč po dolini.
Še se ni razvrstila vsa procesija, ko je hudenjski oskrbnik dvignil pred kapelo sv. Petra lesen križ s truplom božjega Zveličarja.
Veličastni izprevod je minil, končala se je tudi slovesna sv. maša. Z vznesenim glasom je kapelan Bastel Pernar proslavil sv. Petra in Marijo Devico kot mater katoliške cerkve. Verniki so se jeli razhajati. Drugi so se ustavili „pod vejo“ in si privoščili merico domačega vina.
Tudi cerkvena hiša se je oživela. Kuharice so hodile po nji z belimi predpasniki in cerkveniki so nosili iz kleti birno vino. Navada je bila od nekdaj, da so bili povabljeni na kosilo vsi, ki so imeli posel pri cerkvenem opravilu. Na drugem koncu hiše so sedeli okrog javorjeve mize duhovščina in bolj odlični udeleženci. Tudi kontesa Regina je prisedla. Oskrbnik Tomaž Kinski je nosil v to sobo vino na mizo. Kosilo je bilo skromno, vino pa dobro in je razvozljalo jezike. Gospod župnik je bil dobre volje.
„Ko sem še študiral modroslovje v Padovi,“ je začel pripovedovati, „je Jakob Šrajbar, ki zdaj v Klevevžu kot oskrbnik gospodari, želel postati duhovnik. Dva brata sta že duhovnika v Zagoriškem dvorcu, je dejal, moj stric je tudi duhovnik, zakaj bi ne bil tudi jaz?“
„Zakaj mu to niso dovolili, da bi postal duhovnik? Ali bi ne bilo izpodbudno, gospod župnik?“ nadaljuje mladi kapelan gospod Jurij.
„Oče je rekel: „Dosti so trije duhovniki v žlahti. Eden mora biti na domu, da se rod ne zatare. Toda poslušajte! Brat Jakob ni imel pravega poklica za duhovski stan. V zakon je hotel vzeti neko kmetsko deklico, ki je bila lepa, toda revna. Oče mu ni privolil v zakon vzeti navadno kmetsko dekle. Jakob je bil vsled tega užaljen in je hotel rajši postati duhoven, kakor z drugo deklico se poročiti... Hic Rhodus!“
Kontesa je zardela do ušes. Sedela je kakor na trnju. Kapelan gospod Jurij jo reši iz zadrege. Natoči ji kupico in reče:
„Kontesa, vi tudi niste prijateljica grajskih dvoran in plemenite krvi.“
„Jaz ljubim prirodo, gospod kapelan, ljubim priprosto ljudstvo,“ odvrne ravnodušno kontesa.
Kapelan pa ni bil zadovoljen z odgovorom. Zato nadaljuje skoro poredno:
„In kaj še ljubite, kontesa?“
„Ljubim lepoto hiše božje, ljubim nebeško Kraljico.“
„Ali smem še taisto vprašanje ponoviti, dobra kontesa? ... Kaj še ljubite?“
Oskrbnik Tomaž je prinesel na mizo v majolki boljšega vina.
„Tole pokusite, častiti gospodje in prečastne dame! To vino je s Telč, iz vinograda, ki sem ga kupil iz kapitala za večne sv. maše na Stopnem,“ izpregovori spet župnik Kramar.
„Bonum vinum, semper bonum,“ dostavi kapelan gospod Bastel.
„Pijmo, trčimo pa na zdravje našemu gospodu župniku, ki je že toliko storil za Stopensko cerkev.“
Pričujoči ključarji so se dvignili in napivali župniku. Tudi kontesa Regina je čestitala z besedami:
„Lep je novi veliki altar stopenski, pa lepša še je bila ljubezen Jakoba Šrajbarja.“
Vsi se spogledajo. Tomaža ni bilo več v izbi. Kapelan, Ribničan po rodu, Kočevec po jeziku, ostane ravnodušen in nadaljuje:
„Kontesa, tale vaš oskrbnik mi ugaja. Tako mlad, pa tako moder, tako skrben, kakor bi bilo vse njegovo, ne pa graščinsko. Jaz ga cenim, dá, jaz ga ljubim. Ali ga vi ne, kontesa?“
Bližnji sosedje so se nasmehnili bolj na tihem govorečemu kapelanu, celo župniku je ušlo oko na raško konteso, ki je zardela, se nasmehnila, kakor da bi ji dobro dela kapelanova hvala, in prisiljeno je odgovorila:
„Gospod Jurij, vi niste danes več poredni, ampak hudobni.“
Drugi gospodje so se obregnili, ali odkritosrčni kapelan se ni bal zamere, zato je nadaljeval:
„Kako je bilo že potlej z Jakobom, gospod župnik!“
„I, no, saj veste, da je bila to le Jakobova mlečnozoba ljubezen. Pesnik Hallerstein dobro označi v neki kitici tako ljubezen, pa mi je kitica ušla iz spomina. To še vem, da je smeh na koncu. Modrost raste s starostjo.
„Pa pri Kočevcih ne,“ pristavi zbadljivo gospod Bastel.
Vsi se zasmejejo, zlasti kontesa, ker je gospod tovariš tako pikro zadel gospoda Jurija.
„Vi, gospod kapelan, vedno nosite na krožnik mojega oskrbnika. Res ga imam rada, ker je res dober, udan, skrben, najboljši, kar imamo oskrbnikov. Ali morda kaj napačnega veste o nas?“
Grajska gospodična je govorila te besede s ponosom in resnobo, da je tudi zgovornemu Kočevcu zaprla sapo. Župniku se je zdelo že preveč te govorice, zato izpregovori:
„Pustimo to! Kontesa Regina je pametna gospodična in niti ne mislim, da bi se hotela na tako nizek način maščevati nad svojimi domačimi, ki so odlični v družbi in zgodovini. Dobro pa je vendarle, da se človek brez potrebe ne daje v zobe.“
„Pijmo na zdravje kontese Regine, ki je prišla danes slavnost poveličat na Stopno!“ izpregovori spet gospod Bastel.
Pili so na zdravje raške kontese. Tudi oskrbnik Tomaž je pristopil in izpraznil čašo.
Duhovniki so vstali, da odidejo v cerkev k popoldanski službi božji.
Kontesa ukaže osedlati konja.
Nekaj trenotkov pozneje sta Že Regina in oskrbnik odjezdila proti domu.
Hitro sta smuknila navzdol in se spustila skozi gozd Mesojedec. Samotna je bila pot in jezdeca sta postala zamišljena.
„Poglej, Tomaži Tam je Karlovec. Tu je bilo nekdaj imenitno mesto. Zdaj grmuljski kmetje orjejo ta prostor. Kmet Makak mi je pravil, da je dal to mesto sezidati sam češki kralj Karol.“
„Karol, Karlovec — se ujema! In jaz sam rodom Čeh,“ pridene samozavestno oskrbnik.
„Ali ni torej umestno, da spet Čeh zavlada na teh razvalinah?“ izvaja Regina.
„In to naj bi bil jaz, kontesa?“
Regina ni odgovorila. Približa se s svojim vrancem, da je Tomaž stegnil svojo tresočo roko in jo položil na ramo svoji gospodinji — — —
„Kdo pa more meni kaj? Ali nisem pošten človek? Če sem ga pil, saj sem ga za svoje! Kdo mi more kaj?
Holadri, holadro
Če še ni, pa še bo! —
Holadri, holadro!
Kmet Čučnik se je bil nalezel pod vejo na Stopnem vinvršca in je počival ob jarku ter sam sebi govoril in pel.
Kakor bi ju bil mrzel curek polil, tako sta se kontesa in oskrbnik zganila in bežala v najhujšem diru proti Raki. Le Solidon je nekaj časa režal proti pijancu, nato pa rep povesil in stekel za svojo gospodinjo.
IV.
[uredi]Dne 8. sept. 1677 se je poročil
Franc pl. Reissing, gospod s Strmola
i. t. d., z Marijo Judito pl. Kajzelovo,
hčerjo Danijela in Marjete.
Poročna knjiga v Št. Rupertu.
Dolgočasen si, Lákenec, dolgočasnejši še si bil pred 200. leti. Kolovozna pot se je vlekla kakor vlakno po ozki dolini ob potoku, dokler se ni vrh sedla spustila v Mokronoško dolino.
Bilo je zarana meseca julija l. 1676. Po lakenškem jarku se je počasi premikala čudno ustvarjena koreta na štirih visokih kolesih. Dva turška konjiča sta bila vprežena vanjo. V spleteni kripi, viseči na železnih verižicah, podobni prični nekdanjih parizarjev, je tičal človek orjaške postave, motnih očij in zabuhlega obraza. To je bil Anzelj, brat Mihaela grofa Šerenburškega. Dober streljaj pred vozom je jahal mlad fant Jurko bosenskega konja in za koreto je dremal na veliki kobili stari hlapec Fabjan z gladko obrito brado in velikimi brkami.
Anzelj se je peljal na godovanje barona Danijela Kajzela in njegove gospe Magdalene Marjete na mokronoški grad. Z godovanjem je bila združena tudi zaroka Judite, hčere baronove, s Francem pl. Reissingom. Baronovka pa je bila sestra Anzeljna Jožefa, doma z Roj. Zato se je tudi on napotil na god in zaroko.
Bil je mladenič pri 30. letih. V njegovih možganih pa ni bilo vse prav, že izza mladih let je bil nekoliko trčen. Zato ga je oče razdedil. Izgovoril mu je kot pri starejšem sinu, toda Anzelj je verjel tistim, ki so trdili, da bi moral on biti posestnik na Rojah. Prepričan je bil, da je baron Danijel, sestrin mož, kriv njegovega ponižanja. Zato zanj ni maral in, da se zdaj pelje k njemu na obiske, tiči vzrok v tem, ker je želel Danijelu napraviti kako sitnost ali sramoto.
Sicer pa je bil Anzelj skoro vedno na potu od grada do grada in najdlje in najrajši se je mudil na Raki. Posebno s konteso Regino Kordulo sta se dobro razumela. Nji je odprl rane svojega srca, ona ga je znala potolažiti. Tudi preteklo noč je prečul na Raki v grajski zidanici. S težko glavo in zaspanimi očmi se je potem napotil proti Mokronogu. Na mehki usnjati žimnici je hropel v svoji kripi in se zibal, dokler ga ni vzbudil močni glas mladega hlevarja.
Solnce se je bilo pomaknilo že visoko, ko Anzelj izbuli svoje oči in posluša, kaj hlevar hoče z besedami: „Kaj delaš tu, ciganka?“
Pri studencu je namreč sedela stara, zamazana ženska.
„Čakam, mladi gospodin, da mi kdo da kaj zaslužiti,“ odvrne ciganka in se ozira proti koreti.
„Kakšen zaslužek pa hočeš imeti?“ „Karte mečem, žile ogledujem na rokah, srečo prorokujem, prihodnjost odgrinjam ...
„Bog daj srečo,
kravo rdečo,
tele bel’ —
mož vesel.“
Zadnje besede je ciganka pojoč izgovarjala. Mladenič se iz srca smeja starki in se obrne proti vozu. Anzel se je sklonil iz kripe.
„Gospod grof, ali hočete, da Vam ta starka karte zažene?“
„To pa to, Jurko, kar sem ž njo!“
Ciganka se približa spoštljivo, poljubi grofu tresočo se roko, opazuje žile na roki in zamišljeno zre v grofovo dlan. Nato potegne iz nedrij šop zamazanih kart, počene na tla in premetuje na tleh karte. Naposled začne govoriti:
„Gospod, milostljivi grof! Vi dozdaj še niste bili srečni. Nekdo Vas je osleparil za dedščino. Pa bodete še bolj nesrečni, kakor ste, morda še danes. Pa ta nesreča mora priti, ker le po ti nesreči pridete do stanovitne sreče ...“
Anzelj je veselja vskliknil, ker je bil močno vražast, kakor sploh ljudje tistih časov.
„Vidiš babo, da res nekaj ve! Tu imaš plačilo, babura stara!“
Ciganka se je zahvalila za rmeni zlat in izginila v hosti.
Anzelj je premišljeval svojo usodo, si mel zaspane oči in sam pri sebi govoričil:
„Srečen bom, pa zdaj še nisem. Res je. Ta Danijel, ta slepar, ta goljuf, ta je moja nesreča! Maščevati se moram nad njim, naj velja, kar hoče. Druge poti ni do moje sreče ...“
„Gospod grof, dober studenec je tukaj. Napojimo konje!“ reče hlapec
„Ti skrbiš samo za konje. Ali misliš, da jaz nisem žejen? Celo noč smo vlekli iz majolk tisto raško kislico, ni čuda, da je treba želodec oprati.“
In grof stopi iz kripe pa v velikih požirkih pije bistro studenčnico.
Tudi hlapca sta gasila žejo. Vroči solnčni žarki so pripekali v hrbet in Anzelj je brisal z dlanjo pot raz čelo. Lahen veterc je pihljal skozi Lakcnec in majal perje na debelih vejah orjaških bukev.
„Ali si slišal, Fabjan, kaj mi je pravila ciganka?“ reče grof.
„Slišal sem, gospod grof! Toda cigankam jaz ne verjamem dosti. Sleparice so, tatice, čarovnice ...“
„Pa še ti povej, če moreš, kaj takega! Toliko let že skupaj hodiva, pa mi nisi še nikoli povedal kaj takega.“
„Zato, ker nisem lažnik in slepar.“
Grofu je dobro dela udana beseda njegovega hlapca in se je zamislil ...
V.
[uredi]„Anzelj Jožef Šerenburški,
brat Ernsta Mihaela, je
pred 14. leti kegljal za
gradom z baronom Danijelom
Kajzelom iz Mokronoga,
se spri ž njim in mu nož
porinil v goltanec, tako da
je ta čez pol ure umrl.
Anzelj ni bil pri pravi
pameti in se mu je mešalo
v glavi.“
Valvazor, Ehre d. H. K.
III. str. 396.
Na mokronoškem gradu je bilo živahno tisto opoldne. Od vseh stranij so prihajali sorodniki na konjih in na vozeh. Privozil je s Škrlevega baronov oče Jurij, z Roj sta prijahala svak baron Ernst Miha Šerenburški in njegova soproga Katarina Honorata s hčerko Izabelo. Po Lakencu sta hitela na god baronov brat Franc Albert Kajzelj z Rake s soprogo Katarino, s sinom Francem Rudolfom in malim Gašperjem Julijem. Dve sestri baronovi sta dospeli že prejšnji večer: Marija Regina, ornožena Apfaltrern, in Marija Katarina, omožena Levenberg. Na god in zaroko je prineslo tudi vdovo Marijo Terezijo Kajzelj roj. Apfaltrern. Vsi bližnji sorodniki so se prikazali ta dan na gradu v Mokronogu, samo Regine Kordule, raške kontese, ni bilo.
Baronovka Magdalena se je potrudila, da so bili gostje dobro postreženi. Šibile so se mize dobrih jedil in deklice pa dečki so tekali naokrog semintja, da so točno postregli razvajeni gospodi.
Kraljica vseh gostov pa je bila baronesa Judita, ki je ta dan podala roko svojemu zaročencu. Zlatega nakitja, srebrnih sponk, svilenih nitij, dragih kamnov — vsega je bilo na Juditi v obilni meri. Vrstile so se napitnice godovnjakom, množile so se čestitke zaročencema, bilo je dovolj resnih besedi, pa tudi šale in smeha ni nedostajalo.
Našega Anzeljna pa niso zanimale jedi toliko, kolikor steklenice, v katerih se je rosila kaplja močnega vipavca in prijetnega terana. Mar mu niso bile vznesene napitnice, pač pa je težko čakal, da je bil obed končan in da je hišni gospodar povabil gospodo na vrt v senco stoletnih lip in hrastov.
Ženski spol se je zbiral v hladnici pod košatim vejevjem, moški pa so se zbrali na kegljišču. Anzelj je že premeril vse kegljišče, otipal vse keglje in strastno čakal, kdaj začno metati kroglje. Solnce je pripekalo, pa moč vročine se je izgubljala in perje na drevju se je začelo hladiti.
Pa ti možje in fantje s plemenito kožo niso igrali za laške solde, tudi ne za beneške cekine. Odlikovali so se v izvirnosti dobitkov, v nenavadnem metanju krogelj in v visokih stavah. Dolenjsko vino je bilo v lepih lončenih majolkah kegljavcem na razpolago in gostje so hlastno segali po kupicah. Anzelj se je osobito razvnemal in vedno bi bil rad stavil.
„Kaj stavite za take malenkosti? Baron Danijel, danes je tvoj god! Zastavi polovnjak vipavca, jaz zastavim svojega najboljšega konja.“
„Velja!“ odgovori hišni gospodar, prezirljivo smejoč se hamljastemu Anzeljnu.
Priznali so vsi, da je rojaki vitez neprekosljiv kegljavec. Kroglja ga ni rada preslepila. Zato pa je bil Anzelj predrzen v stavah in baron je računil le na vinjeno glavo rojskega samca.
Stavila sta na prvi kegelj. Danijel je vrgel sigurno, padlo je od desne pet kegljev, toda prvi se je majal, pa ni pal.
Vrže tudi Anzelj. Kroglja njegova je stekla z močnim tokom — prvi kegelj je odletel s kegljišča.
„Ha, polovnjak je moj! Le pripravi se, Danijel, ves Mokronog povabim nocoj na vipavca v tvoji kleti!“
Dame so prihajale iz hladnice in se zbirale ob kegljišču.
„Anzelj, ti si prijatelj konj. Moj šarec ti je znan. Vreden je tvojih štirih. Udariva! Kdor podere več kegljev od prvega, tistega je stava.“
„Bog in žalostna Mati božja z gorel Nikar, oče! Anzelj je rojen na kegljišču,“ svari svojega soproga gospa Katarina.
„Pusti ga, mama, odvrne ji Izabela, njena hči, saj veš, da mu bo oče moral vrniti konje.“
V tem pa je hišni gospodar šel pogledat na konec kegljišča, koder je fantu postavljaču nekaj zašepetal.
Kroglje so že tekle po gladki ilovici. Vsak trikrat sta smela vreči, Ernst in Auzelj. Anzelj je zadel prvega že pri drugem lučaju, a Ernst niti tretjič ne. Anzelj je spet dobil stavo. Veselja je vriskal, da so se mu smejali hlapci na dvorišču. Ponosno je hodil okrog dam, ki so mu častitale.
Strast je rasla. Vino je grelo. Dame so želele, da bi še kdo drugi stavil, ne samo Anzelj. Pa hišni gospodar je namežiknil svoji soprogi in spet stopi pred rojskega barona Anzeljna ženin Franc pl. Rajsing, visok človek, uljudnega kretanja in naglih besedi, rekoč:
„Gospod baron! Jaz zastavim svojo kočijo, ki ste jo videli na dvorišču, s konji in opravo vred, tako da pojdem peš domov, če izgubim stavo. Vi pa zastavite svoje štiri konje z današnjim dobljenim šarcem vred.“
„Velja, gospod Franc pl. Rajsing! Tudi ko bi nevesto zastavili, poizkusim se z Vami.“
„Kaj boš ti nevesto zastavljal, ki jo nimaš!“ zavrne ga užaljena sestra, domača gospa.
„Nevest pa toliko, kolikor je jagod na molku kostanjeviškega patra.“
Moški so se smejali, ženske pa so užaljene odhajale.
„Gospod baron, keglji stoje! Vi vržete prvi.“
„Ne, Vi vržete prvi, ker ste ponudili stavo. Tako je stara navada pri kegljavcih že od tistih časov, ko je očak Jakob kegljal z glavami svojih sinov.“
„Očak Jožef z glavami svojih bratov, bi bil moral reči,“ popravlja ga posmehljivo hišni gospodar.
Anzelj ga pogleda izpod očij in takoj je srd zrasel v njegovem srcu.
To pot Rojskemu ni bila sreča mila. Juditin ženin je zatočil krogljo nalahko, pa varno. Kar zarožljalo je in osem kegljev je zaropotalo po tleh.
Zaiskrile so se oči Anzeljnu, zaklel je tako grdo, da je odpodil zadnjo damo od kegljišča. Divje je gledal, da je ostale kegljavce minilo veselje do kegljanja. Le baron Danijel je obdržal ravnodušnost. Vedno smejoč se na tihem, je hrabril goste:
„No, še eno stavo, potem pojdemo na malico v grad.“
„Dobro, samo še eno. Jaz moram oditi,“ potrdi graščak Ernst, brat hišnega gospodarja.
„Ker ste mi pobrali konje, zastavim še hlapce,“ brž izpregovori Anzelj, željan maščevanja. Obrnil se je proti Danijelu.
„Kajne, z mano bi se rad poizkusil?“ izpregovori hišni gospodar. „Ker ima moje hčere ženin tvoje konje, naj ima še tvoje hlapce. Toda metal bom jaz in če dobim stavo, podarim ženinu hlapce.“
„Velja, prijatelj! Ti govoriš tako, kakor bi imel hlapce že v malhi. Le počasi! Koliko pa boš ti zastavil?“
„Jaz zastavim dva kmeta v Lakencu, Jamnika in Kamnika.“
„Zastavi mi rajši dva kmeta na Drami.“
„Velja!“ pravi Danijel, skoro želeč, da bi bila stava že pri kraju. Anzelj je bil zamišljen, pa ravnotežja ni izgubil. Kar spet stisne ustnici, oči izbuli, pa reče:
„Dobro! Dva kmeta na Drami. A izbiral jih bom jaz.“
„Le ti ju izberi, katera dva hočeš, saj tvoja dva hlapca sta taka, da jih je treba iskati. Pa privoščil bi jih svojemu svaku.“
Težko je čakal Danijel konca stave. Poučil je bil svojega fanta, kako naj položi tenko trščico pod keglje, preden bo on metal krogljo. Namen se mu je posrečil, pa ne popolnoma.
Kegljala sta stavca na vseh devet kegljev. Metala sta, da se je solnce že bližalo zemlji.
Rojski baron je vrgel trikrat. Keglji so ropotali, leteli so čez desko na travo. Pa vselej jih je postavljač spet postavil na svoje mesto.
Začne hišni gospodar. Zažene krogljo samozavestno. Kroglja se je nalahno zadela ob prvi kegelj, ki je padel na damo in keglji so drug drugega podirali, da so nazadnje vsi popadali. Kako je padla zadnja dama, niso mogli dognati. Eni so bili mnenja, da je padla vsled tresenja tal, drugi so spet vzrok padca iskali v začaranju. Največji strokovnjak na kegljišču je bil vendarle Anzelj. Kmalu je pod padlim kegljem opazil trščico in sumiti je začel, da je postavljač pripomogel k njenemu padcu.
„To je sleparija! Nič ne velja! Zadnja dama ni sama padla,“ vpije kakor norec baron Anzelj.
„Kdo to pravi? Dokazi!“ odgovarja mu domači baron. „Ali je morda kdo fanta videl, da je sunil kegelj z nogo?“
Vsi so rekli, da tega ni nihče videl.
„Le pojdimo pogledat!“ reče Anzelj in hiti na konec kegljišča. Postavljač se je držal resno, mirno.
Vsi so prihiteli za Anzeljnom.
„Aha, kaj pa je to?“ popraša Anzelj in pokaže z roko na trščico ...
„Ti si slepar!“ nadaljuje Anzelj, „goljuf, ki si podkupil fanta!“
Domači baron udari Anzeljna za uho. Začne se pretep in divje vpitje. Eni vlečejo Danijela v stran, drugi Anzeljna. Tudi nekatere dame so na močno vpitje prihitele blizu. Anzelj seže ves razburjen po nož ...
Dame se prestrašijo in obupno zakriče, možje skočijo, da bi udržali Anzeljnovo roko ...
Bilo je prepozno — I Anzeljnov nož je obtičal v goltancu barona Danijela ... Kri je brizgnila iz vratu in gospodar se je zgrudil na tla med podrte keglje ...
Morivec Anzelj je pobegnil proti hosti s krvavim nožem ...
Pol ure pozneje je baron Danijel izdihnil svojo dušo v naročju svoje soproge.
VI.
[uredi]„Vlahi so bili izvrstni
mojstri v tem, da so našli
kaj, predno je bilo izgubljeno,
in pri volji, kaj vzeti,
predno se jim da.“
Dirniz, Gesch. Krains, IV.
str. 136.
Anzelj je zbežal v gozd, ki se je raztezal za gradom ... Tekel je, kar se je dalo, in ni utegnil toliko, da bi se bil ozrl nazaj ali obrisal krvavi nož in ga vtaknil v nožnico. Lica so mu obledela, pogled je divji, phh.
Izpod košatega oreha je stopila ženska postava in hitela pred morivcem. Sproti je spravljala vrhno obleko raz-se. Še predno je prišla do globokega jarka, se ustavi že preoblečena.
Anzelj priteče do nje.
„Gospod grof, kar za mano! Evo v jarku dva konja!“
V jarku pod debelo smreko je neznan deček držal za uzdi dva konja. Anzelj se ustavi, se čudi lepi deklici, ki je stala pred njim. Črnikastega obraza je bila, dvoje črnih očij je zrlo vanj, da se mu je zdelo, da ga gozdna vila vabi k sebi. Rdeči in modri trakovi so ji prepleteni po prsih, na glavi ji vihra pisan šal, noge pa so obute v rjavkaste opanke.
„Ne obotavljaj se! Čas je drag! Kmalu ti bodo sovražniki za petami.“
Vzame mu nož iz roke, ga vtakne v nožnico in zakliče ostrmelemu Anzeljnu: „Alo! Brž zasedlaj konja, če hočeš sebi dobro! Ali ne veš, kaj ti je ciganka zjutraj napovedala!
„Ti si moja rešivka ...“
Ali deklica je bila že na konju. Mlad deček pomoli Anzeljnu stremen in rojski vitez zajaše črnega vranca.
„Ajzdru žun beri.[1] Pridi za nama!“ reče deklica dečku, ki je molče prikimal na ciganske besede.
Hipoma sta konja na koncu jarka in kmalu jezdeca prekoračita kolovozno pot v Lukencu. Konja sta imela navezane cunje na kopitih. Vsaka sled za njima je bila izbrisana.
Dobre pol ure potem sta jezdeca že na Otavniku. Deklica skoči s konja, odveze cunje raz kopit, nato potegne čutaro izza pasa in reče spremljevavcu:
„Pij, ljubček moj! Zdaj smo brez skrbi. Tudi če vraga pokličejo iz pekla na pomoč, naju ne najdejo več.“
Anzelj se je že privadil svoje tovarišice. Njen glas se mu je zdel znan, podoben glasu tiste ciganke, ki mu je zjutraj prorokovala srečo. A zdaj je mlada in napravljena kot Vlahinja. Pa vendar, ker je bil tako zmeden, se je ni upal poprašati, kdo da je? Kri njegovega svaka mu je še kipela pred očmi. Srce mu je težil kamen, očitajoča vest se ga je lastila, da je morivec. Toda tovarišica je zrla v njegovo srce.
„Kaj se držiš tako pusto? Ljubček moj! Kaj misliš, da si zašel v nepošteno družbo? Le meni verjemi, da tisti, ki po gradovih prebivajo, niso vselej najboljši ljudje. Tebe so imeli samo za norca. Tudi danes so te imeli za norca, posebno mokronoški graščak, ki je podkupil svojega fanta, da je zanj keglje podiral. Nič se ne boj! Jaz vse vem, vem tudi, kako so te sleparili na kegljišču, samo da bi te pripravili na beraško palico. Toda ne boj se, graščak je dobil, kar je iskal, Bog ga je kaznoval za njegovo sleparstvo. Pij, ljubček moj!“
Anzelj je globoko potegnil iz čutare, da bi zatrl sunke vznemirjajoče vesti.
„Ali poznaš konteso Regino?“
„Kaj bi je ne poznala. To je edina ženska med modro krvjo, da se da ž njo govoriti.“
Anzelj je kar strmel nad vsevednostjo svoje spremljevavke.
Spet zajašeta hitro in drevita proti Telčam. Deklica mu je ves čas govorila sladke besede.
Anzelj jaše hitro, strastno, deklica mu ne zaostaja ... Pa kreneta navzdol in konja sopihata od truda.
„Anzelj, jaz te tičem. Pri nas se vsi tikamo. Mi ne poznamo nobene razlike v stanovih, mi ne zavidamo sreče drug drugemu, skrbimo vsi za enega in eden za vse. Vsa dežela je naša domovina, naši ljudje so povsod, ljubimo se, ne razločujemo med bogatim in revnim, ne zaničujemo nikogar, pravico delimo, enemu vzamemo, drugemu damo. Za nas misli le ena glava, pa vsi ga ubogamo. Kdor se zoperstavi, mu potisnemo bodalo v grlo, kakor si to danes napravil ti mokronoškemu graščaku. Tudi tebe smo hoteli imeti. Ti si naš, ti si za našo družbo! Kaj boš hodil in moledoval okrog tistih graščakov, ki nisi zanje! Tudi ti ne kaže drugega. Umoril si svojega svaka in graščinska vrata so ti za vselej zaprta. Pri nas se ti bo dobro godilo. Izbral si boš deklico, ki bo tebi po volji, delati ti ne bo treba.“
Anzelj je bil zamišljen. Toda strast ga je premotila in glasno je odgovoril:
„Ti boš moja in druga nobena.“
Dekle se je vgriznilo v ustni in pognalo konja. Bila sta spet v dolini. Drevila sta mimo malina, ki je stal ob potoku. Dve štuli moke sta stali na klopi pred hišo.
Kakor bi trenil, potegne jahačka eno štulo in jo dene predse na konja, drugo pa porine Anzeljnu.
Jezdeca je pretresel mraz po udih. Mlinsko kolo se je obračalo in loputalo enakomerno: Tat si, tat!
Hipoma je deklica potegnila motvoz izpod krila, zvezala vreči, ji obesila svojemu konju na vrat, da se je nejevoljno oziral na novo breme.
„Razbremenila sem te, ljubček moj! Vidim, da si novinec, da bi kmalu kesanje štulo spravilo pod konja. Kjer je pravica, tam ni kesanja. In pravica je na naši strani. Ta mlinar misli, da mora vse merice sam pobrati od kmetov. Tudi drugi moramo živeti. Ali veš, Anzelj, da se s pravičnega mlinarja klobukom odpravlja jetika?“
Anzelj se je zasmejal in pozabil na loputanje mlinskega kolesa. Pot se je vila spet navzgor in in konja sta hropla počasi po strmini Nastopila je noč in so se videle iskre konjem pod kopiti.
Tam izza „Babjega kolena“ se je zaslišal glas sove, ki je skovikala v temno noč: Baba-hudik!
Vlahinja je obvladala svojega spremljevavca. Kakor pohlevno ovčico ga je pripeljala vrh Rogačic, koder se je sredi hoste že od daleč čul krohot od velikega ognja sem.
„Petka, smo že vkup!“
Za hrbtom se oglasi deček, ki je držal zvečer konja v jarku pod mokronoškim gradom
„Ah, Ivo, ti si naju došel?“
„Pa ne sam, Petka! V eni roki imam pohlevno puro, v drugi ošabnega racmana, ki ima krivce tako lepe, da bi si jih Kljukec, naš kralj, rad zataknil za klobuk.“
„Akule me čuri“![2] hitro opozori Petka fanta.
Jezdec se je zganil pri besedi „Kljukec“. Slišal je že dosti o tem Kljukcu, a zdaj so se mu zasvitale oči, debelo je gledal okrog sebe in najrajši bi bil daleč, onstran visoke gore. Strah ga je prešinil. Pa le trenotno. Zgovorna soseda mu je takoj odbila vse strahove.
„Anzelj, to ti je fant, ta naš Ivo! Ta preseže deset tvojih Fabjanov in dvajset tvojih Jurkov. Celo naš kralj Kljukec, ki se sicer na Dolenjsko le redkokdaj prikaže, ker je rojen Gorenjec, je slišal praviti o njem in je rekel, da bi ga želel imeti poleg sebe. Pa moj mož ga ne da.“
Bistro je mlada Vlahinja pogledala na svojega spremljevavca. Nalašč se je prej delala, kakor bi bila še neomožena.
Anzelj je pogledal razkačen na svojo spremljevavko in hotel prijeti za nož.
Ni ga bilo več v nožnici.
Zaklel je, da se je slišalo daleč okoli. Dračje je pokalo na ognju in mast se je cvrla od vrtečega se janca, ki so ga pekli na ognju.
VII.
[uredi]„Ti rokovnjači hudodelca
Kljukca so se med sabo
imenovali modri bratje.“
Trdina, Zg. slov. naroda str. 121.
Tesno je bilo pri srcu rojskemu vitezu, ko je stopil raz konja in zagledal okrog sebe divje, neznane obraze. Par žensk je čepelo ob ognju, pod košato bukvo pa so stali trije možaki. Velik mož z dolgo brado in turško sabljo je bil Vlah Mate. Ko zagleda na konjiču prihajajočo žensko, se mu obličje zažari veselja in vsi trije kličejo: Živio, Petka! Mate pristopi h konju in poljubi svojo mlado ženico.
„Zdrava bodi, Petka! Ti si junakinja! Ko bi ne bila moja žena, bi te privoščil samemu Kljukcu.“
„Kume, tudi jaz nisem prišel prazen. Pa kaj sem vse videl, predno sem se priplazil semkaj.“
„Le počakaj, Ivo! Najprej si oglejmo našega novega pomočnika. No, vitez žalostne postave, kaj se držiš tako, kakor bi bil po krivem prisegel. Le pridi semkaj, da te ogledamo in da nam poveš, kako si paral graščinske goltance.“
Anzelj je stopil pod bukev in sedel na vrečo moke.
„Truden sem, lačen sem, slabo mi je,“ odgovori novi gost.
Petka mu prinese čutaro vina, kos jančje pečenke in hlebček v žerjavici spečenega kruha.
Anzelj je pil močno, pa jesti ni mogel niti krvavega janca, niti trdega kruha.
„Le počakaj, Anzelj! Pura bo kmalu pečena in ta bo že tudi za tvoj razvajeni želodec,“ oglasi se Barica, bujno vzrasla deklica. Poboža ga po licih, sede zraven njega na drugo vrečo in ga hoče kratkočasiti.
Anzelj je še parkrat potegnil iz čutare, a potegnil je tudi njega trden spanec. Zaspal je, zdrknivši na travo, glava pa mu je obtičala na vreči ukradene moke. Trdo je spal in smrčal, da se mu je Barica iz srca smejala.
Noč je bila Že davno prekoračila svojo polovico. Tudi drugi moški in ženske so polegli po tleh v prijazni poletni noči, le Barica je čula na konje, ki so bili privezani pod širokim hrastom.
Ni ji bilo dolgčas. Zibala se je v čudnih mislih, ki so prepletale njeno izgubljeno dušo ...
Vlah Mate je bil eden izmed vodij družbe „Modrih bratov“. Tako so se med sabo nazivali družabniki tistega Kljukca, ki je takrat strašil in strahoval vso kranjsko deželo. Kakor nam Valvasor pripoveduje, je bil „lažnivi Kljukec“ doma z Jame ob Savi. Znal je tudi ljudi zdraviti.
Zbiral je okrog sebe same propale ljudi, tatove, goljufe in postopače. Dva glavna njegova pobočnika sta bila neki cigan in neki izprideni študent. Gosposka ni mogla zatreti te sodrge, zlasti ne ujeti kralja Kljukca. Zato je napravila ž njim pogodbo: Kljukec je v miru užival prigoljufano imetje in zdravil ljudi pod tem pogojem, da je ustrelil svoja dva svetovavca, cigana in študenta.
Dasi se je Kljukčeva čreda razkropila, vendar pa so še dolgo časa njegovi modri bratje strašili po deželi. Eden teh bratov je bil tudi Vlah Mate, ki je bil hraber bojevnik, toda spoštovanja do tuje lastnine ni poznal.
Tako je bilo tudi tisto noč na Rogačicah. Mate se je vzbudil in začel izdajati povelja.
Vsi bratje so bili takoj na nogah. Barica je vščipnila rojskega viteza, da se je vzbudil in zaspano pogledal okrog sebe.
„Najprvo preoblecite tega dolgopetega barona ali grofa, da mu damo drugo vrhno obleko!“ ukaže poveljnik.
Petka mu je prinesla obleko raztrganega berača. Voljno se je Anzelj vdal poglavarju. Ko se je pooblekel, ga Mate nagovori:
„Vidiš, ti grof, ki si bil dozdaj tepec, zdaj bodi „moder brat“. Mi smo mi, ki se ne bojimo nikogar! Ti si nam dobro došel, zakaj v naši družbi je prostora dovolj za vse, tudi za graščake in učene ljudi. Umoril si svojega sorodnika, kar je bilo pravzaprav dobro delo; zato ni več prostora za-te v gosposki družbi. Ako ti naša družba ni po volji, lahko odideš. Toda zagotovim te, da moja puška ne zgreši nikoli ... Danes te poizkusimo, katero stopinjo modrih bratov boš imel. Zato ukažem: S tem-le fantom Ivotom pojdeš danes ali jutri na Hudenje in od tam mi pripeljita tistega vranca, ki ga jaše kontesa Regina. Pravil si namreč, da imaš to konteso najrajši. Zato pa bodi tvoja prva naloga za družbo modrih bratov, da nam pripelješ tistega konja. Naša bratovščina ti bodi več kakor vsaka druga reč na svetu. Razumeš? Drugo ti pove in pokaže naš Ivo.“
Petka je pripravila mastno zabeljene žgance iz sinoči ukradene moke, Ivo pa je pekel racmana in veselo ogledoval lepe racmanove krivce na zelenem klobuku.
Na mah so se modri bratje razkropili. Ivo je pogasil ogenj in z beračem Anzeljnom sta izginila v hosti ...
Rojski vitez molče stopa za fantom po gostem grmovju z raztrgano haljo, pristriženo brado in veliko beraško malho ...
Veliko duševno moč je pripisoval Vlah Mate nenormalnemu grofu z Roj. Ali bo Anzelj kos svoji težki nalogi?
Srake so se oglasile po vejah: Ha, ha, hal
VIII.
[uredi]Jaz sem obsedlal konjiča,
tak črnega kot žužavka,
tak gladkega kot ribica,
tak hitrega kot tičica.
Narodna pesem.
Ajdova setev je bila. Vroči dnevi so se vrstili in strela je razsajala po gorah in dolih. Strneno žito je že požeto viselo v stogih, le kaka njiva zapoznelega ovsa je še rumenela po polju.
„Prešmentana brenta, kako si težka! Kar zatočil bi te tja doli po bregu, da se vsa razbiješ. Maže za kolesa nisem še nikoli nosil. Razumeš tu, moj ljubi Anželj?“
„Razumem, Ivo! Smolarji so navadna prikazen v naši deželi in živ krst ne bo mislil, da nisi rojen smolar in da nisi sam nabiral smole po hosti. Toda poglej mene, ali nisem podoben strašilu v prosu?“
„Sediva, prijatelj! Tale hruška me je že večkrat pohladila in pokrepčala. Le poglej, pšeničnica je in ima že zrel sad. Pokusiva! Ivo potrese drevo, da so se hruške kar vsule po glavi plemenitega berača.
„Stoj, no, Ivo, saj me ubiješ!“
„Ne boj se za svojo zabuhlo butico. Prav je, da se ti nekoliko omeči.“
Smolar je bil sedemnajstleten fant z ozkimi hlačami in rokavnik mu je bil zadrgnjen s trakom okrog pasu. Ostriženih las s čopom na čelu in z rjavimi opankami je fant kaj samozavestno stopal poleg svojega raztrganega spremljevavca.
„Danes greva tedaj na Hudenje, v tvoje gnezdo. Pokaži, da se ne bojiš nikogar! Konj grajske gospodične mora biti najin, ako tudi svoje življenje jpostaviva v nevarnost. Ti boš čakal kak streljaj daleč od gradu in opazoval ljudi in okolico. Jaz pa pojdem z brento na dvorišče. Kakor hitro se mi posreči, izgnati konja iz hleva, ga izročim tebi in ti hajd ž njim na Kočnik. Zvečer se snidemo ondi. Razumeš, prijatelj?“
Ivo je srpo pogledal beraču v oči, da jih je ta kar povesil.
Ko se najesta hrušek, odideta, berač proti Zavinku, smolar pa proti Grmuljam.
„Ta bedak! Nič mu ne verjamem. Kakor je prismojen, včasih pa vendarle iztakne pravo. Zdi se mi, da Mate ni prav odločil, ker mu je dal precej prvikrat tako hudo poizkušnjo. Pa naj naredi, kar hoče! Mene ne bo prekanil.“
Tako je govoril sam pri sebi smolar, ko je korakal po samotni cesti.
„Tukaj v mlinu se največ izve. Vstopimo,“ si misli, in že od daleč začne kričati:
„He, smolar je tukaj! Pusta kolesa, pusta nebesa! Za en laški sold namerim toliko, da se namaže lahko deset vozov.“
„Pri nas malo mažemo, fante! Slabe letine, veliki davki,“ oglasi se mlinar. „Po vrhu pa še tatovi, da človek ni nikoli varen.“
„Teh tatov je pa res toliko, da je groza. Pomislite, oče, meni je zadnjič nekdo brento ukradel, ko sem bil pod jablano zaspal,“ laže Ivo in ogleduje po veži.
„Pa daj maže za dva solda, samo da bo dobra merica.“
„Oh, oče, merica pa taka!“
Ivo sname brento, mlinar odide po kibljo.
„Čakaj, dedec! Saj vsi vemo, kakšne merice ti jemlješ. Klin s klinom!“
Kakor bi trenil, zajme Ivo trikrat iz škafca rmenega pšena in strese v svojo malho.
Mlinar nastavi kibljo, smolar pa vliva iz brente.
„Naredili bomo kar podomače, oče! Kdo bo tako natanko meril. Bodete pa zato navrgli kos kruha. Lačen sem. Danes še nisem ničesar jedel. Slabi časi!“ laže Ivo.
Mlinar stopi v hišo po kruh. Smolar izlije iz kiblje polovico maže nazaj v brento, v kibljo pa nalije s korcem vode, ki je bila v škafu na klopi. Bil je hitrejši, kakor mlinar, ki je premišljal pri hlebcu, koliko bi vrezal kruha.
„Ker si dober človek, ti povem, kam pojdi, da boš dosti in dobro prodal. Pojdi kar po stezi na Hudenje! Tam potrebujejo v gradu veliko maže. Dopoldne je navadno tudi tam gospodična z Rake. Dobra deklina!“
„Z Bogom ostanite, oče mlinar, pa še drugič!“
Ivo zavije po stezi proti Hudenjam in se zadovoljno smeje, ker je mlinarja tako osleparil. Pred gradičem zavije v stran in se ozira za beračem, ki je imel od druge strani priti skozi hosto.
Kmalu ga zagleda. Sedel je na hrastovem štoru in popravljal svojo razcapano obleko. Ali pod vrhno obleko je nosil še drugo, čedno obleko. Kakor hitro začuje stopinje, zagrne zeleni telovnik in poseže v malho po hruško pšeničnico.
„No, kaj boš samo hruške otepal? Na, kos kruha in tega-le pšena spravi nekaj v svojo malho. Mene preveč teži in težko bi skočil na tistega iskrega vranca s tako malho. Kako ti je pri srcu, Anzelj, grajski gospod? Ali si pripravljen na vse?“
„Kaj me tako zbadaš? Ali misliš, da sem jaz kakšen bedak?“ odvrne Anzelj in skoči pokoncu.
„E, prijatelj, tebi leže hrabrost v srce, ker si bližje svojih ljudi. Le pomiri se in glej, da se zvečer gotovo snideva na Kočniku.
Ivo si oprta brento s kolomazom in odide proti gradiču. Anzelj pa spet sede na štor in oteplje črni kruh.
„Prej sem bil norec, zdaj sem pa še večji norec, odkar sem zašel med te vražje duše. Prej sem bil vsaj vsak dan sit in vina mi ni nikoli manjkalo. Zdaj pa naj požiram napol surovo meso in pijem mrzlo vodo. E, ta spet ne bo za me! Res sem zaklal svojega svaka, pa kaj hočem? Saj me je najbolj ciganka k temu pripravila ... In pa še to! Da bi jaz dobri Regini vzel tisto, kar ima najrajši, ter izročil lepega vranca tem razbojnikom ! ... Zdaj ali nikoli!“
Tako je modroval Anzelj sam pri sebi in hud notranji boj se je vnel v njegovi otrpnjeni vesti. Danes je še dan, ki ga utegne odnesti iz tatinske druhali, pozneje bo težko kaj izpremeniti. Ali, kako naj izvrši svoj naklep? Če gre za Ivotom v grad, je izgubljen. Če počaka na hrastovem štoru, mora s konjem nazaj v Kljukčevo družbo. Če se skrije in skrivaj pride do kontese Regine — kdo ve, če ga bo hotela in mogla skriti pred maščevavci?
Pa Anzelj ni imel dovolj časa, da bi dalje premišljeval.
Smolar je hitro prišel iz gradu. „Vražja duša ta gospodična! Še zdaj je ni semkaj,“ pravi smolar Anzeljnu. No, pa ogledal sem vendarle vse. Ko je šel oskrbnik po stopnjicah v grad po denar, sem hitro skočil za mlado deklo, ki se je v zadregi skrila v konjski hlev. Jaz za njo in kdo bi si mislil? Predno sem jo opazil, je že z vrha hleva skozi seneni livek klicala nad menoj:
„Si mislil, smolar smolasti, da me boš vjel, pa si se peljel na led. Grdoba grda, da te ni sram!“
„Jaz sem voljno poslušal zasmehujoče besede, gledal skozi livek pod streho in videl, da se pride čisto lahko skozi strelnice v zidu v hlev. Takoj me je veter odnesel z dvorišča in glavo stavim, da bo konj moj, ako le kontesa pride. Če pa ne pride, pojdeva na Rako. Malo težje pojde, pa bo že! Saj se včasih človeku sreča sama smeje. Na, jej, če si lačen! Oskrbnik je imel klobaso v stražnici na mizi. Menda mu jo je dekla prinesla za malico. Seveda pes bo revež, ker ga bo oskrbnik spoznal za tata. Naj bo tepen namesto mene, para pasja! Zakaj pa se je tako zaganjal va-me!“
Kar začujeta peket konskih kopit. Umakneta se v hosto.
Solidon je sledil in cvilil, da je jahavka postala pozorna. Pa še bolj je izpodbodla konja, da se je kar kadilo za njo.
„Vražji pes! Kmalu naju bi bil zasledil. Pa saj naju je! Torej počakaj, jaz bom naredil hitro. Drugače bo vse izkaženo.“
Ivo je malo časa pozneje že lezel po lestvici navzgor. Takoj se je spustil po livku, skozi katerega se seno meče v hlev, in našel je še osedlanega konja. Pogleda pri vratih na dvorišče. Vse mirno. Stražnica je prazna.
Ivo zasede vranca in smukne skozi vrata, ki so peljala z dvorišča. Le oskrbnikov pes se je zagnal za njim, pa ne daleč.
„To babje sedlo je pa res zlodej! Toliko da sem obvisel na konju. Zdaj pa le brž, Anzelj! Na Kočniku se vidiva.“
Berač zbaše svoj plašč v malho in Anzelj drevi vranca čez drn in strn, napravljen kakor grajski gospod.
Ivo je oprtal svojo brento in hitro stopical proti zavinku.
Ko bi bil Ivo čul Anzeljna, ki se je veselo smejal ter šepetal tja v širno plan: „Ne boš me videl, Kočnik!“ tedaj bi bil pač krenil drugam. Tako je pa mirno prikorakal v vas in vpil na vse grlo:
„He, smolar gre! Ljudje božji, kupite maže, napol za denar, napol zastonj!“
Rojski vitez Anzelj na ženskem sedlu zamahne z roko in zavije proti Hudenjam.
Grajski norec je prekanil „modre brate“! ...
Škrjančki so peli,
so bili veseli,
oj tam za goro! ...
IX.
[uredi]Se hitro je nazaj vrnil,
ter hitro je domu prišel.
Narodna.
Na Hudenjah je nastal tisto dopoldne na dvorišču velik vrišč. Nihče ni videl tatu, kako se je priplazil v grad. Videle so ga pa žanjice, ko je prijahal z dvorišča. Oskrbnik Tomaž je premišljal, kaj bi ukrenil.
Sklical je vse hlapce in jim ukazal, da osedlajo konje in se razkrope na lov. Tudi Tomaž sam se je odpravil za tatom.
Kontesa Regina je preplašena sedela v hladniči na grajskem vrtu in moreče skrbi so ji polnile dušo. Udani vranec ji ni šel iz spomina.
Kar zagledajo žanjice na polju jezdeca, ki je poganjal penastega konjiča proti Hudenjam. Kmalu spoznajo vranca domače gospodične. Toda jezdeca niso poznale.
Neznani vitez jaše vedno počasneje. Čembolj se približuje gradu, tem več gledavcev ima. Sam pa si briše znoj z obraza in sapa mu pohaja. Že je pred gradom.
Začudeno gleda oskrbnik jezdeca. Zdi se mu, da ga je že nekje videl.
Tudi kontesa prihaja z vrta. Zaigra ji srce veselja, ko zagleda svojega vranca. Konj je zarezgetal, ko je zagledal svojo gospodinjo.
„Kdo si vendar, dobri vitez, da te ne poznamo?“ popraša ga kontesa, ko je skočil raz sedla.
„Izgubljeni sin, milostiva!“ odvrne z milim glasom rojski Anzelj!
„Mati nebeška, Anzelj! Ti tukaj?“
„Odpusti, Regina!“
Kontesi je prišlo slabo. Odnesli so jo v njeno sobo.
Oskrbnik je zapovedoval poslom, naj gredo po svojem delu, sam je pa povabil Anzelj na v grad.
Špela je kmalu prihitela povedat, da je gospodični odleglo in da želi govoriti z vitezom.
Kontesa poljubi Anzeljna na čelo, ukaže prinesti na mizo kruha, surovega masla in vina, pa poprašuje:
„Kako si vendar prišel semkaj in z mojim konjem? Ali si vjel tatu? Kaj poreko stričevi v Mokronogu? Ali te niso vjeli? Ali nisi pod ključem?“
Kontesa je vedno Anzeljna obsipala z vprašanji. Ta je pil iz majolke, pa pripovedoval na dolgo in široko, kako se mu je godilo zadnje tri dneve.
„Hvaležna sem ti, Anzelj, hvaležna do groba, toda kri stričeva vpije z zemlje do neba! Veseli me, da si se spoznal. Vesela sem, ker ti je Bog položil v srce iskrico milosti, da si zapustil tako hitro družbo hudodelcev. Toda, kaj pa zdaj?“
„Na vse sem pripravljen, tudi na smrt! Kar boš ti rekla, Regina, to naj se zgodi!“
„Deželno sodišče te bo sodilo.“
„Naj me le, toda fant, ki je postavljal keglje, mora pričati pod prisego, da me je Danijel hotel ogoljufati.“
„Vendar pa radi tega še nisi bil opravičen, seči po nožu!“
„Vsi so me napadli, moral sem se braniti. Saj veš, da nimam nobenega prijatelja med sorodniki, razun tebe, ljuba moja Reginica!“
Anzelj se je pri teh besedah razjokal kakor otrok.
„To te bo izgovarjalo, ker si silno nagle jeze, in ker te je tvoj oče razdedil iz vzroka, da nisi pri pravi pameti.“
Anzelj je potegnil iz majolke in jo izpraznil do dna. Vinski duhovi so zaplesali okrog njega in kmalu je omahnila njegova glava po divanu.
„Tistega vipavca bomo še izpili, ki ga je Danijel zapadel, ha, ha!“
Konteso je bila groza pijanega barona, ki je zaspal in zasmrčal. Vstane in gre na dvorišče.
Solnce se je nagnilo na zahod. Posli so odkosili in se porazgubili po delu.
„Kontesa, danes ni varno hoditi na Rako. Rokovnjači so jezni, ker se jim tatvina ni posre-srečila, in hoteli se bodo maščevati,“ izpregovori Tomaž.
„Ali zanesljivega človeka moramo vendarle dobiti, da ga pošljemo na Rako. Preveč bo mamico skrbelo, če me ne bo,“ odgovori kontesa.
„Tisto pač. Miha je zanesljiv. Pa naj gre še Jaka ž njim. Samo nekaj vrstic bo treba napisati. Drugo že jaz razložim Mihi.“
„Poskrbi še, Tomaž, da Anzeljna spravite v kako drugo sobo na posteljo. Pijan je kakor muha in spal bo neprenehoma do jutri zjutraj.“
Uro pozneje sta že Miha in Jaka odjezdila na Rako ...
Kontesa je zračila sobo. Prijetno ji je del lahek prepih in sedeč na divanu je zadremala ...
V sobo stopi oskrbnik. Regina se ni vzbudila. Sede poleg nje in posluša njene nemirne dihljaje ... Strast se je polotila njegovega srca in ni se mogel premagati, da bi ne bil poljubil kontese na čelo ...
Regina se je vzbudila ... Ni se razhudila ...
Oskrbnik je skoro pozabil, da je prinesel novice z Rake. Hlapca sta se srečno vrnila z naročilom, da naj dekla Špela jutršnji dan pride na Rako k prvi sv. maši.
Ko pa je oskrbnik zapustil sobo, je Špela na hodnikovih oknih prilivala rožam in globoko vzdihnila ...
X.
[uredi]Že je prišel Štefanj’ dan,
da hlevar se napravi stran,
še gre zdaj hlevar v beli grad,
k’ gospodi gor slovo jemat.
Narodna pesem.
V pritlični dvorani na raškem gradu je sedela na mehkem naslonjaču grofica Katarina Kajzelova. Mračno je gledala na črni marmornati kamin, pri katerem se je sukala hišna Anka.
„Torej Špela ti je vse to povedala, Anka?“
„Da, Špela; odgovori hišna, „in je rekla, da kontese ne smete nikdar več same pustiti na Hudenje.“
„Ah, jaz uboga, kaj sem doživela!“ Pretekli teden uboj v Mokronogu, in zdaj še to sramoto! Da bi nikdar ne bila zašla v to divjo rodbino Kajzelovo!“
V dvorano stopi grof Albert. „Kaj si tako potrta, ljuba moja Katarina? Ali ti še vedno po glavi roji rojski divjak? Ne boj se, jaz se hočem pošteno maščevati za svojega brata Danijela. Dobro, da je morivec tako hitro v naših kleščah!“
„Pusti norca! Toda hudenjskega oskrbnika moraš nemudoma odsloviti. Nič več ne sme Regina na Hudenje.“ Hišna je izginila iz dvorane.
„Zdaj že celo ne, ker je ta rojski divjak tamkaj. Lahko še katerega zadavi.“
Nemirno je hodil grof po dvorani. Vstopi grofica Sidonija.
„Dobro, da sta sama. Albert, zdaj pa pokaži, da si gospodar v hiši! Kaj si upa ta Pemec, ta Tomaž! Komaj se je nekoliko privadil gospode ta neroda, pa hoče že snubiti plemenitaško hčer. Nič več ga ne zagovarjaj! Od hiše mora!“
„Zgodi se še danes, majka! Sam pojdem na Hudenje in ga zapodim, Tistega rojskega morivca pa denem pod ključ, in sicer na dno smrdljive ječe,“ odgovori odločno graščak.
„Anzeljna le pusti! Z norcem ne boš nič opravil. Zdaj je spet na pravi poti. Drugače utegne spet zaiti med tisto razbojniško bruhal lažnivega Kljukca,“ pogovarja ga soproga.
„Saj za drugo družbo ni,“ odvrne grof nekoliko mirneji.
„Baronovka Magdalena naj mu vrne koreto in konje in tista dva njegova hlapca, pa naj še nadalje kolovrati od grada do grada, dokler v kakšni zidanici ne zaspi za vselej,“ svetuje mali Sidonija.
Graščak pozvoni. Hišna pogleda skozi duri.
„Anka, naroči hlevarju, da zasedla konja, mojega in svojega!“
Grof poljubi roko Sidoniji, poljubi soprogo in odide.
Slaba letina je bila tisto leto. Deževno je bilo poletje, deževna jesen. Grozdje je dozorelo napol, kmetje so stradali: lubje in laneno seme so skupaj mleli, da so imeli kruh, piše Valvasor.
Francoski kralj je napadel brez povoda nemške dežele. Avstrijski cesar Leopold I. je priskočil deželam na pomoč. 1200 Kranjcev se je zbralo pod zastavo cesarjevo. Turjaški grof je nabiral prostovoljce — tudi oskrbnik Tomaž Kinski je dal slovo Kranjski in se hrabro boril pod zastavo cesarjevo v bitki pri Strassburgu.
Rojskemu Anzeljnu so modri bratje poplačali njegovo nezvestobo. Neko jutro je visel za pete na veji debelega hrasta s preklano glavo in zabodenim srcem. Solidon je izvohal njegovo kri.
Kontesa Regina pa je spet hodila na Hudanje. Zamišljena je bila, kratkobesedna, ljubila je izstradane kmete, ljubila rože na polju in živali v hlevu, ljubila tudi nadalje — mladega hlevarja: saj je rekel, da se vrne.
Drugi del.
[uredi]I.
[uredi]„Ko je enkrat k letom prišel,
zapisal se je v žolnirski stan.“
Narodna.
Bili so dnevi trgatve.
Veselo je dolenjski vinogradnik pripravljal posodo, da pobere vanjo trtin sok. Glasno petje se je razlegalo po vinskih goricah in trte so stokale pod težo debelih grozdov.
Vinvrh je bil ves živ poberačev. Tudi vinograd hudenjske graščine je mrgolel moških in ženskih. Sama kontesa je slonela na hodniku in samozavestno zrla po možakih, ki so v brentah nosili grozdje v kadi. Dvajset let je že zatonilo za Gorjance, odkar je podala roko odhajajočemu oskrbniku. Ali zdelo se ji je, da je bilo včeraj. Čas beži neprestano.
Sivi lasje so se ji množili, kostanjeva barva se je kosala z belo, poteze na obrazu so se zarile v kožo, bela polt je zatemnela, gibčnost života izginila, le žive oči so kakor nekdaj zrle v beli svet.
Listje je rmenelo, hladen veter je pihal čez vrhove, nebo pa je bilo jasno in solnčni žarki so prijetno greli poberačem hrbtove.
Tam od Novega Mesta sta jezdila dva neznanca. Eden je bil čokat mož, širokega obraza in rjavih brk. Jezdil je visokega belca, nemirno je sukal oči na desno in levo in žalne poteze so se vlekle čez njegove ustnice. Obraz mu je starikast, kosti zakriva zagorela koža in na desnem licu se mu pozna velika brazgotina. Bil je oblečen po vojaški kakor njegov spremljevavec.
Ta je bil nekdaj mlajši od njega. Obraz mu je bil polnejši in vesele poteze so se brale na njegovih licih. Levica njegova pa je štela le dva prsta. Jahal je nizkega rjavca in poslušal veselo petje, ki se je z goric razlegalo po dolini.
„To bo veselje, ko naju zagledajo!“ izpregovori mlajši. Škoda, da je mojega nekdanjega gospodarja Kljukec za pete obesil na hrastovo vejo.“
„Kaj ti, Jurko, ki ti je svet odprt na vse strani! S častjo te bodo sprejeli, s sladko rebulo te bodo napajali, dekleta ponujali in bele gradove obetali ... Ali jaz, ki nimam doma, ki so me čez prag vrgli, ki sem moral zapustiti edino bitje, katero ljubim na svetu! Jaz, pravim, ki sem dvajset let služil cesarja, tolikokrat v hudih bitkah smrti gledal v obraz, pa se vračam s strahom, vračam, pa ne vem, če bom drevi mogel svojo trudno glavo položiti na mehko posteljo!“
„Nič ne tarnaj, saj je svet širok. Ako eden gospodar ne mara zate, pa si poiščeš drugega. Če se bojiš stopiti pred raškega graščaka, pa pojdi z mano. Naša graščakinja je dobra gospa.“
„Poizkusil bom. Ah, ko bi mogel prej govoriti s konteso na Hudenjah! Pa ni varno. Res, kaže mi, da pojdem s tabo v Mokronog.“
„Le pojdi, Tomaži Nič se ne boj! S tvojo brazgotino na obrazu stopiš lahko pred vsakega, tudi pred cesarjem jo lahko pokažeš. Jaz sem sicer tudi ponosen na svojo levico, toda sekal sem samo turške glave, ti pa si snel tudi precej francoskih glav. Tvoja ljubica ti je ostala zvesta in takoj se lahko zglasiš pri župniku v Škocjanu, da te vrže v nedeljo raz pridižnico.“ Tomaž se je nehote zasmejal svojemu veselemu tovarišu.
„Bog daj in Stopenska Mati božja!“
Jezdeca poženeta trudna konja. Pa ni se jima hotelo.
„Tomaž, trgatev je! Kaj ko bi midva zavila malo v stran? Mošta že nisem lep čas pil.“
„Za moj del! Mekak ima hram precej tu gori. Pove nama kaj novic.“
Pesmice se slišijo vedno bliže. Jezdeca kreneta v goro. Grozdje se jima smeji nasproti. Jurko začne peti:
„Trtica rodila grozdka dva, oj grozdka dva ...“
Mekak je tlačil grozdje v kadi. Zvedavo pogleda skozi duri, zaslišavši nenavaden glas. Brž se umakne, poskoči iz kadi in natakne lesene napetnike.
Jezdeca se ustavita pred hramom in razjašeta konja.
„Oče Mekak, žejna sva! Ali že kaj vre mošt?“ izpregovori Tomaž.
„Znan glas, pa se Vas ne spominjam. Kaj Vaju je prignalo semkaj?“
„Greva iz vojske. Pot naju pelje v Mokronog.“
„Aha, kar malo počakajta! Poberin je še v sodu.“
Mekak prinese bučo mošta pred hram in ponudi.
„Dobra letina, kajne, oče!“
„Bo že, bo že, prijatelja! Bog nas je pogledal z desnim očesom tudi na polju. Prigriznita kruha! Pa kaj bi, saj je treba. Slabe letine, veliki davki, vse to potare človeka. Hvala Bogu, da imamo dobro gospo, ki nam je v slabih letih priskočila na pomoč.“
„In katera je ta gospa?“ popraša hitro Tomaž.
„I, no, pravzaprav je še dekle, pa mi jo kličemo gospo. Gosposki ljudje pa jo kličejo konteso. Revica ni posebno srečna. Domača gospoda je ne more, pravi, da je prekmečka. Za nas kmete je pa zelo dobra.“
„Zakaj se pa ne omoži?“ popraša Jurko poredno ter se ozre na tovariša.
Mekak previdno pogleda okrog sebe pa pravi:
„E, pred leti je rada videla nekega oskrbnika in ga je hotela imeti v zakon. Mati in oče pa sta rekla: „Punica, ne!“ Fant je bil jezen in jo je popihal na vojsko, pa ga ni več nazaj. Gospodična se je postarala — kaj hočemo? Tudi gosposka kri je živa ...
Tomaž se je težko premagoval. Skoro je kmet zapazil njegovo zadrego.
„Kje pa ste doma, oče?“ brž popraša Tomaž.
„Kaj ne veš? Zakaj si me pa poklical po pravem imenu?“
Tomaž je bil še bolj v zadregi. Pa tovariš mu pomaga.
„Veste, oče, če se človek 20 let klati po svetu, mu že začne spomin pešati. Tako je tudi z mojim spremljevavcem.“
Ali kmet ni mogel več slutnje zatreti. Bistro je pogledoval Tomaža in zdelo se mu je, da je tega neznanca že večkrat videl. Zato nadaljuje:
„Če bi rada poznala našo gospo, pa se potrudita do tiste-le zidanice tam-le gori! Le poglejta, prav s hodnika doli gleda hudenjska gospa!“
Tomaž se zaobrne, nateza oči, mile poteze se razgrnejo po njegovem obličju in utrne se mu solza. Srce mu bije neutešljivo in prsi se dvigajo pod prsnim oklepom. Zagledal se je v gospodično na zelenem hodniku, sloneč na sedlu, kakor bi bil okamenel ...
Jurko si ni upal motiti zamišljenega tovariša. Kmet Mekak je začuden zrl za vitezoma, ko sta odhajala, in je godrnjal sam sebi:
„No, no, nisem se motil. Stavil bi glavo, da je to tisti hlevar, ki je premotil srce naši gospej. 20 let, je rekel mlajši, ju že ni videla kranjska dežela. No, to je bilo takrat, ko se je rodila Čučnikova Jerica in sem bil jaz za botra. Jerica mora biti zdaj stara tudi pri 20. letih. Škoda, da si nisem imena zapomnil od tistega oskrbnika. Pa saj ga obraz izdaja: široka lica, prav taista! Zato je pa toliko izpraševal po svoji ljubici.“
Mekak je stopil po vinogradu med poberače in jim je naznanil, kdo ga je obiskal.
Jezdeca pa sta zavila v goro po stezi. Težko sta sopihala konja.
Poberači so obstali in zvedavo zrli za neznanima jezdecema. Hlapec Miha je takoj stopil iz vrste poberačev, ko se jezdeca ustavita.
Kontesa se je umaknila s hodnika v zidanico.
Tomaž vrže brzde Jurku in bliskoma skoči skozi duri.
„Regina, Reginica, Kordula, kontesa, ali me ne poznaš?“
Kontesa natega spomin, pa ga ne more spoznati.
„Tomaž Kinski, Reginica!“
Kontesa se je spustila v naročje svojemu nekdanjemu oskrbniku ...
II.
[uredi]„Se tam cigani zbirajo,
In vsak svoj piskerc imajo:
Kam drevi na rop pojdejo?“
Štrekelj: Narodne pesmi.
Na raškem gradu se v 20. letih ni dosti izpremenilo. Samo starost je začrtala gube po licih grajske gospode in pa grofica Sidonija je šla k večnemu počitku. Mali Julček je dorasel v mladeniča in Rudolf se je oženil in je prevzel gospodarstvo. Grof Albert in njegova gospa sta pa najrajši bivala ob zeleni Krki na gradu na Hrvaškem brodu.
Kontesa ni več zahajala na Rako, odkar je prišla nevesta v hišo. Samovala je na Hudenjah, kmetovala in štela dneve, kdaj se povrne njen Tomaž. Edina njena pot je bila ob nedeljah v župno cerkev, pa spomladi in jeseni je pogledala včasih v Pijavo goro, kjer je imela tudi svoj vinograd. Vranec je še tlačil travo, a postaral se je in mladostna čilost je izginila. Solidon ni več skakal okrog kontese. Lotila se ga je bila bolezen in hlapec Jaka ga je zagrebel tja pod košato jablano.
Ob deževnih dnevih je kontesa Regina tičala v sobi. Zrla je večkrat nemo na zelene Gorjance, njen duh pa je plaval za gorami pod turškimi griči ter iskal njega, ki je bil up njene sreče. Večkrat je pa sedela na žimnatem naslonjaču in zrla na podobe po stenah, na spomine nekdanjih časov. Vrstili so se kipi po kotih, vrstile se slike po stenah, male in velike, dragocene in malenkostne, toda najljubša je bila Regini slika, oziroma posnetek slike, domačega slikarja Janeza Kocha, predstavljajoča sv. Tomaža.
Na polici in na mizi so ležale knjige in knjižice. Benaglijev popis Nemške in Ogrske je bilo njeno najljubše berilo. Vsako nedeljo je šla v cerkev s slovenskim molitvenikom topliškega župnika Matije Kastelca: „Bratovske bukvice svetega Roženkranca“. Slavni zgodovinar Valvasor je bil njen ožji prijatelj. Večkrat ga je obiskala, ko je še živel v Krškem. Njegova „Čast vojvodine Kranjske“ se je svitala na polici.
Tako so potekali dnevi in ure in leta, kontesa pa je le čakala, saj je rekel, da se vrne.
In Tomaž se je vrnil.
Boril se je pri Strassburgu proti Francozom (1675), udeležil se boja proti Turkom, ki so oblegali Dunaj (1683), in s Herbersteinom je pustolovil po Slavoniji (1695). Silili so ga, da bi še ostal, toda naveličal se je tavati po svetu in posebno mu je omrzelo vojaško življenje, ko je izkušal, kako so vojaki vkljub prepovedi cesarskih generalov pustošili Slavonijo, zatirali hrvaškega kmeta, in se tako razuzdano vedli, da so bili kos nevernim Turkom. Domenila sta se s tovarišem, da se povrneta v domovino. Upanje na ženitev je Tomaža potegnilo iz veselega, razkošnega življenja v Vojni granici.
Tomaž se je hrabro boril za cesarja, odnesel marsikatero rano, življenja pa ni izgubil.
In zdaj se je vrnil. Kontesa Kajzelova ga je vzela v grad, tudi Jurkose je nastanil na Hudenjah. Tomaž je spet hodil po dvorišču in vodil kmetovanje, Jurko je hodil za posli in delavci, prenašal pošte in varoval dom.
Kontesa se je pomladila. Ni več toliko tičala v sobi, ni hodila zamišljena okoli, skrbno se je oblačila in nekdanja živahnost se ji je povrnila.
Veseli Jurko je izbijal šale, dražil posle, pripovedoval resnice in laži o turških hlačah, o hrvaških djevojkah in o junaških bitkah.
Veselo je bilo spet na Hudenjah. Dobra letina je delala prijetne zimske večere, le stari Špeli so se pomnožile skrbi.
Kontesa Regina je dobila zadnje čase novo sosedo, svojo teto Marijo Katarino. Ta je bila omožena z baronom Apfaltrernom, ki je umrl kmalu po poroki. Ponesrečil se je bil na lovu. Bivala je po različnih gradovih, pa omožila se ni več. Na stara leta se je vrnila na svojo pristavo, ki jo je podedovala po svojem očetu Juriju Kajzelu.
Ta pristava ali gradič Brinjevec je čepel na prijaznem gričku, ki ima obliko stožca, precej nad Škocijanom, v podnožju vasice Zloganje. Gospa Marija je imela šest poslov, med njimi starega Fabjana, ki je nekoč nesrečnega Anzeljna spremljal po njegovih pustolovskih potih. Fabjan je bil izučen kovač in na stara leta je zopet začel dvigati kovaško kladivo. Ob potoku pod Brinjevcem je stala njegova kovačnica. Vedno gladko obriti obraz je bil začrnel in orjaške brke so mu visele dol po koščeni bradi.
„No, no, Andrejčič, si pa zopet tovoriš! Ti pač ne moreš živeti brez tovorov. Tebe bo gotovo smrt zalotila na potu. Skoraj vsak teden izbosiš kobilici. Vidiš, jaz sem tudi dosti kolovratil po svetu v mladih letih, pa sem se naveličal. Bolj se mi prilega kovaško kladivo,“ nagovori kovač prihajajočega kmeta, ki je na uzdi prignal dvoje mršavih kljuset, da bi ji kovač prekoval.
„Preklicana motika, Fabjan, prav imaš! Človek se napije in ne ve, kaj dela. Sinoči sem pricijazil domov iz Ljubljane, pijan kakor muha. Ko sem danes pregledal tovor, sem pa opazil, da se je sol iz ene vreče skoro vsa izsula, cimet in žafran sem pa izgubil, sam ne vem, kje. Pa sem za cel mesec prazno slamo mlatil!“
„Kaj nisi vzel s sabo Primoža?“
„E, preklicana motika, moj sin se je obabil in zdaj ga ni spraviti od doma. Najrajši bi bil vedno na pristavi. Baronovka ga silno ceni in vse ji mora po hlevih in po polju on uravnati. Prej sem bil pač jaz za vse, dokler je ni bilo tukaj. Zdaj pa ne mara več zame. Menda sem že prestar. Pa se ne ustrašimo še vsakega, kajneda, Andrejčič?“
In sedemdesetletni Fabjan zagrabi Andrejčičevo kljuse za prvi dve nogi ter je postavi na zadnji dve, da je kljuse nehote sunilo z glavo v paznice nad lopo kovačnice.
„Nisem mislil, Fabjan, da te je še toliko v hlačah. Preklicana motika, saj še moj Primož ne zmore tega!“
Izza otlih vrb ob Rakitniku se je prikazala stara ciganka. Ozira se kakor bi nekoga iskala. Hitro stopi proti kovačnici, se vstopi za Andrejčičevi kljuseti, ji ogleduje in izpregovori:
„Oče, ali predaste te-le kosti?“
Kovač in kmet začudeno ogledujeta ciganko in kovač odgovori:
„Kaj boš kupovalo ti, revišče! Ti karte pokaži in prerokuj srečo. To je tvoj posel!“
„Tudi to se lahko zgodi. Stopita v kovačnico!“
Starca sta bila vražasta. Takoj sta pripravljena iti gledat v karte. Ciganka pripre duri kovačnice in izvleče karte na kovaško nakovalo.
Kovač se je poželjivo oziral na razgaljene prsi črne ciganke, Andrejčič pa je upiral svoje oči v črne pike na umazanih kartah.
Ciganka se je nato ustopila tako, da je lahko gledala skozi priprte duri, starca sta se pa morala obrniti proti kovaškemu mehu.
„Oče Andrejčič, vas bo sreča popustila še danes! Že zadnji čas ste bili ob več stvari, pa danes vam bo tudi nečesa zmanjkalo: ali denarja, ali blaga, kakor se bo hudobcu zazdelo.“
„Tebi, kovač, pa ni drugega zdravila: ali smrt, ali nevesto! Umreš nerad še, saj pokore si še malo naredil; nevesta ti pa prinese pokoro in srečo. Izgubiti tako nimaš ničesar, pridobiš pa lahko še kaj, tudi nevesto.“
Kovač in kmet sta bila tako zaverovana v ciganko, da nista opazila nobenega šumenja in peketanja ...
„Vi, Andrejčič, stopite zdaj za to-le omaro, tiščite s prsti ušesa in mižite! Gorje vam, če odprete ušesa, ali oči! Povem vam potem še nekaj bolj gotovega.“
Kmet z največjim zaupanjem stopi za omaro, si tišči ušesa in stiska oči.
Ciganka nato poboža pohotnega starca in mu nekaj pripoveduje na uho, tako da tudi kovač ni slišal, ne videl, kako je nekdo zunaj kljuseti odvezal in odpeljal proti Dolini ter pri Mačkovcu krenil v stran in izginil v gozdu.
„V otli vrbi imam še druge karte. Zdaj jih potrebujem, da tebi napovem nevesto, Andrejčiču pa razodenem tatu, ki ga danes obišče. Zapretim ti pa, da si pogubljen, če se premakneš z mesta in oči odmakneš od kart na nakovalu. Vrnem se kmalu,“ pravi ciganka in upre svetle oči v kovača tako ostro, da je obstal kakor okamenel in začel gledati v zamazane karte.
Ciganka je kmalu potem že naglo stopicala za vrbami ob zelenem travniku in se smejala neumnima starcema. Približala se je človeku, ki je stal pod zeleno smreko in držal Andrejčičevi kljuseti na uzdah.
Oba zajašeta in izgineta v temni hosti. Moški se je smejal, da se je komaj obdržal na konju, ciganka se je pa že prelevila. Ciganske cunje je povila v klopčič, na studencu v sredi hoste si je umila sajasti obraz in zdaj spoznamo našo staro znanko — Vlahinjo Petko. Nekdanji „modri brat“ Ivo jo je spremljal.
Tam od brinjevške pristave pa je stopal navzdol Andrejčičev sin. Čudno se mu je zdelo, da očeta še ni domov in je šel pogledat v kovačnico.
„Konj ni več tu, kovačnica zaprta! Kje neki sta konja, kje kovač?“ V takih mislih odpre duri in skoro da se je sesedel, tako se je ustrašil. Na tnali karte, na nakovalu sloni kovač, ki se ne gane in je kakor mrtev ...
„He, Fabjan, kaj, delate, stric?“
Ali kovač le tišči z očmi v karte in z desnico zamahne za hrbtom, naj prišlec molči in ga pusti v miru.
„Kaj pa je? Za božjo voljo!“
„Hudič, molči! da še tebe vrag ne vzame,“ odvrne kovač jezno.
Primož se prestraši in neprijetna slutnja se ga poloti: Kovač je začaran, zaklet!
Hitro se umakne iz kovačnice. Ko pa pogleda spotoma še skozi okno, zagleda svojega očeta, ki za veliko omaro stoji, ušesa tišči in miži. Potrjen je v svoji slutnji, da sta začarana. Kakor bi ga bil veter nesel, steče po strmem klancu na pristavo povedat, kaj je videl in slišal.
III.
[uredi]Čarovnica Neža Jeršetka
od Žužemberka je imela za
ljubčka hudiča Jakca, ki je
imel mrzle roke in noge.
Dimitz, Geschichte Krains, IV. str. 145.
Baronka Marija je slonela na hodniku. Bila je visoka, vitka gospa, lahnega kretanja in sanjavih oči. Njen obraz je kazal še sledi nekdanje lepote. Črno je bila oblečena in črn pajčolan ji je gibal jesenski veter.
Strah se poloti njene duše, ko zagleda Primoža v najhujšem teku bližati se ji po klancu.
„Nesreča se obeta!“ izdihne in že od daleč vpije nad Primožem: „Kaj se ti je pa zgodilo, da si tako preplašen?“
„Ah, milostijiva, sam vrag razgraja po kovačnici. Kovač Fabjan je prikovan na nakovalo in se ne gane. Pred njim leže vražje karte. Moj oče pa stoji za omaro kakor pribit, tišči ušesa s prsti in meži. Kovač je za hrbtom zamahnil z roko in rekel: „Beži, da še tebe vrag ne vzame!“
„O, Mati božja Stopenska! Kaj pomeni to? Skliči hlapce in pojdite pogledat! Najbrž je žužemberška Nežka Jeršetka tu skozi jahala na Klek s svojim Jakcem.“
„Milostljiva, Vi ste uganili! Naših konj ni, ne doma, ne pri kovačnici. Skoro gotovo je vrag Jakec zajahal konje, čarovnica Nežka je pa začarala mojega očeta in kovača. Gospa, meni je za očeta!“
„Pokliči Urško, naj gre hitro v Škocijan po gospoda Fabjana! On ima moč zoper točo in zoper čarovnice!“
Dekla Urška se je napravita in je šla po gospoda kapelana, Primož je pa sklical hlapce, ki so se oborožili s sekirami in bati.
Pol ure pozneje je že Primož tresel očeta in kovača, da sta polagoma izpregledala. Zijala sta kot dva norca v tolpo oboroženih hlapcev.
„Kaj pa je vendar bilo, oče, ali se vaju je vrag oklenil?“ popraša sin Andrejčiča.
„Vraga nisem videl še, ali čarovnica je bila prišla v kovačnico in naju je oba začarala. Prišla je k nama kot ciganka in kupovala konje. Potem nama je kazala karte in sam ne vem več, kaj je vse pravila.“
„Prismoda, ali ne veš, da je rekla, da boš še danes okraden?“ pristavi nevoljno kovač.
„Preklicana motika! Je že res. Glej jo no, vražjo babnico, znabiti je pa res uganila.“
„Pa kaj je čarovnica vam povedala, stric Fabjan?“ vpraša neki mož.
Kovač se je nekoliko ohladil in iztreznil. Povrnila se mu je stara ravnodušnost in bujna domišljija in je začel dopovedovati:
„Kar potegnila je s človeško mastjo po mojem obrazu in nič več nisem ne videl, ne slišal, samo čutil sem, da me je nekdo držal za vrat in se pritiskal name. Jaz sem suval z rokami in z nogami, kar se je dalo, pa ni šlo. Toliko sem čutil, da je imela hudoba roke in noge čisto mrzle.“
„Aha, to je bil pa prav Jakec in nihče drugi,“ vtakne se vmes neki hlapec, „saj pravijo, da ima Jakec roke in noge vedno mrzle.“
Sodba o čarovnici je bila končana in hlapci so jeli odhajati. Andrejčič je bil ves iz sebe, ko je pogrešil konja, iskal ju je okoli, pa zastonj. Šel je domov s trdnim sklepom, da ne bo več tovoril. Kovač je pa spet prijel za kladivo in tolkel s tako silo po razbeljenem železu, da so iskre letele tja čez prag in gor skozi okno in dol na tla. Vest ga je pekla, da je čarovnico tako pohotno ogledoval, in sram ga je bilo. Sklenil je, da ga ne premoti nikoli več nobena ženska, tudi ko bi rožice dihala in med lizala.
Gospa baronovka so prosili, da se zglasite na Brinjevcu,“ je rekla Urška, ko je prišla h kapeianu.
Kapelan zavije z Urško po klancu, ki se je kakor kača vil okrog hribca. Lepi brinjevi grmi so rasli ob potu in bele skale so gledale izpod ruše.
„Satyrion, baronka Marija,“ pravi gospod Fabjan, prisedši k rumeni črešnjevi mizi. Kdo bi mislil, da bo ciganka tako starega dedca ocig-nila, premotila s cepetcem! Podobne reči nam pripoveduje Valvasor.“
„Verjamem, častiti gospod, take ženske so silno pohotne in kar verjetno je, da je s cepetcem zdivjala starega kovača,“ odvrne baronka.
Gospod Fabjan je bil sicer molčeč mož. Kdor pa je znal pogledati v njegovo srce, temu je zaupal veliko in ob kupici vina je pokazal, da mož ni bil plitev v izobrazbi tistega časa.
„Ali ste že slišali, gospa baronka,“ pravi kapelan, „da se je vrnil na Hudenje tisti Kinski, ki je moral pred leti zapustiti pristavo, in kaj se tam plete? Kontesa je vsa nora na Tomaža in ne pričakujem srečnega konca. Špela trdi, da je kontesa kuhala v kotlu veliki koren...“
„Bog nas varuj!“ reče baronka, „ako je tako, potem storite, kar spoznate za pravo. Drugi teden pojdera na Hrvaški brod in opozorim brata Alberta, da naj se pobriga za razmere na Hudenjah.“
Kapelan je izpraznil majolko in se poslovil. Domov grede je delal načrte, kako bi dvignil oskrbnika Tomaža s hudenjske pristave.
IV.
[uredi]„Ljubček se na pot napravlja,
culico si skupaj spravlja!“
Narodna pesem.
Rožnivenška nedelja je privabila veliko ljudi na Srobotno goro. Bilo je oblačno, pa deževalo ni. Župnik Šrajbar je oznanil v nedeljo v Škocijanu, da se bo vršila procesija na Stopnem, če bo lepo vreme. Kontesa je bila še posebej povabljena, da naj se udeleži procesije. Kapelan Fabjan se je bil med tednom osebno zglasil na Hudenjah in jo je povabil.
„Kontesa, pričakujemo Vas gotovo,“ je rekel kapelan, „saj veste, da kip rožnivenške Kraljice najbolj Vam pristoja.“
„Pridem, gospod kapelan, ako le ne bo preveč dež lil. „Obljubila sem že itak Materi božji, da jo obiščem,“ odgovori kontesa.
„Ste bili gotovo spet uslišani na njeno priprošnjo,“ pristavi kapelan.
„Res je,“ odgovori kontesa in lahna rdečica se ji je pokazala na licih.
„Marija milosti deli, pa jih spet vzame, če človek ne živi po njeni volji.“
„Oho, gospod kapelan, kaj to meni velja?“
„Ljubezen oslepi, da človek ne vidi, ogluši, da človek ne sliši, zaveže jezik, da človek ne govori, omami duha, da človek ne spozna več samega sebe.“
Kontesa molči. Kapelan nadaljuje:
„Med ljudmi je govorica, ki Vara ne dela časti, kontesa! Ali — ali!“
„Moji ljudje so dobri in me poznajo.“
„Vsi ljudje pa niso Vaši in Vas ne poznajo,“ odvrne kapelan. „Kontesa! Poslal me je gospod župnik in mi je naročil: ali v nedeljo na Stopno, ali pa v ponedeljek v Škocijan. Vaši stariši so prečastitljivi, da bi jih Vi žalili.“
Kontesa ni zamerila priletnemu kapelanu, s katerim sta bila že več let znanca.
„Dobro, gospod Fabjan! Povejte gospodu župniku, da prideva drugi teden s Tomažem na oklice.“
Kapelana je odločna beseda kontese potrla. Ni se nadejal, da Regina tako resno misli na možitev. Pogleda gospodično od vrha do tal, vstane in se poslovi, rekoč:
„Gradove zidate v oblake, kontesa! Težko bo kaj kruha iz te moke!“
„Kakor je božja volja, gospod kapelan! Ljubezen preskoči tudi grajsko ozidje. „Homines sumus!“ pravi gospod župnik, kadar se gospod Fabjan predolgo mudi v zidanici.“
Kapelan je odšel z rdečico na obrazu. Jezen je bil: kakor bi ga bil gad pičil, tako ga je zbodla zadnja kontesina beseda. Ni se nadejal, da mu bo vrnila neljubo za nedrago.
Bolj srečna, kakor kapelan, je bila hišna Anka, ki je nadaljevala njegov posel in delala na ločitev.
Spet je zavrela kri staremu graščaku Kajzelu.
„Saj sem ti pravila, da naj Rudolf vzame Tomaža na Rako. Kako lep mir je bil doslej. Zdaj je pa Regina spet začela noreti,“ jezi se Katarina Kajzelova proti svojemu možu.
„Mislil sem, da jo je pamet srečala, saj je vendar dovolj stara. Zdaj pa že vidim, da bo treba pomesti. Še jutri se popeljem na Hudenje,“ odgovori stari grof in se praska po čelu.
„Najbolje zlepa. Kar pokliči ga semkaj in mu mirno povej, da mora od hiše,“ svetuje mu grofica.
Hišna Anka vstopi v sobo. Graščak ji naroči: „Pojdi v nedeljo čez travnike k sv. maši v Škocijan in spotoma se oglasi na Hudenjah. Tam povej oskrbniku, kakšna govorica je med ljudmi, in reci, da jaz želim, da se preseli k meni, ali na Rako.“
Anka obljubi in izvrši svojo nalogo. Bila je nedelja po Vseh svetih, zahvaljena nedelja. Anka je naletela na oskrbnika, ko se je ravno pripravljal, da bi šel v Škocijan k sv. maši.
Razburjen je Tomaž poslušal Ankino napovedovanje, na koncu pa pristavil:
„Le povej, Anka, gospodu Albertu, da se zgodi njegova volja. Preden solnce zajde, se poslovim. Toda ne pojdem na Rako, ne na Hrvaški brod, ampak z Jurkom jo kreneva skozi Lakenec na Mokronog.
Zapihal je drug veter čez Hudenjski grad. Slovo sta jemala Tomaž in Jurko.
„Kaj hočeš, Regina,“ pravi Tomaž. „Zli duh je zlezel za naše ozidje. Ubogam jaz, ubogaj tudi ti!“
„Nič se ne boj, Tomaž!“ odgovori Regina. „Nobena stvar na svetu naju ne loči več. Saj sem dosti stara. Kdo mi bo branil? Jaz sem posestnica, jaz, Regina Kordula Kajzelova. Oh, saj vem, vse to je napravil kapelanov dolgi jezik.
„Ne sodi prenaglo, Regina! Fabjan je fin mož, in če je povedal tebi kaj na uho, vedi, da je to bila njegova dolžnost. Ni pa bilo prav, da si ga žalila.“
„Oh, Tomaž, nazadnje boš še ti vlekel z drugimi. Ali se je res tvoja ljubezen ohladila? Dvajset let sem te čakala, in zdaj hočeš oditi!“
Ihteia je Regina kakor otrok in se ni dala potolažiti.
„Obljubi, da se še danes oglasiš v župnišču za oklice,“ reče odločno.
„Težko obljubim, ker še ni pripravljeno.“
„Obljubi, jaz ti rečem, obljubi, prisezi in tedaj te izpustim, drugače ne.“
Kontesi se je vzbujala misel, da jo hoče Tomaž zapustiti za vselej. Zato je bila kakor bi bila hotela znoreti. Divje je gledala Tomaža, stala pri vratih in v rokah držala košček strupene vranice (akonita).
„Prisezi, da me ne zapustiš! Ako ne, v tem trenotku zavžijem to, ki ozdravi življenje s smrtjo.“
Osupnil je Tomaž, skočil k nji in jo zagrabil za roko.
„Regina, stoj, čuj! Prisegam pri Stopenski Materi božji, da te ne zapustim!“
„Prisega se pri Bogu, ne pri Mariji,“ odvrne kontesa.
In Tomaž je moral priseči pri vsemogočnem Bogu.
Konja sta bila osedlana in Jurko je težko čakal tovariša. Zamišljen je Tomaž skočil na sedlo in ni opazil kontese, ki mu je z roko pošiljala pozdrave skozi odprto okno grajskega stolpiča.
Jezdeca sta zamudila ccikveno opravilo. Tomaž odda konja tovarišu, sam pa stopi v župnišče.
Župnik Šrajbar je stopal po sobi in molil brevir.
„Pozdravlja vas kontesa, gospod župnik! in jaz se Vam poklonim kot ženin kontese Regine Kordule Kajtelove.“
Župnik odloži brevir, pomeri oskrbnika od vrha do tal, se pikro nasmehne in pravi:
„Ni napačna ta misel, gospod Tomaž Kinski! Dosti jih je že bilo, ki so se predstavljali kot ženini, pa ženini brez nevest.“
„Jaz sem resen ženin in moja nevesta ima resno voljo. Kaj bi torej še zadržavalo najino poroko?“
„Prva stvar je ta, gospod Kinski, da zapustite hišo bližnje priložnosti. Potem šele moreva midva nadalje govoriti.“
„To se zgodi, gospod župnik! Še danes odidem. In kdaj naj pridem spet?“
„Zdaj je tako advent pred durmi. Pred pustom pridita.“
Tomaž se pokloni ter odide.
Konja sta zahrkala, oskrbnik in Jurko jo ubereta proti Lakencu.
Iz cerkve pa je prihajala baronka iz Brinjevca. Ozirala se je, da bi zapazila konteso Regino, ozirala se je po poslih iz Hudenj, pa nikogar ni ugledala.
Le Urška je dobila Špelo, ki se je primotala iz cerkve. In ta je pravila, da je Anka s Hrvaškega broda oskrbniku pela hude levite, da se je Tomaž penil jeze in da ga najbrž sapa odnese čez hribe.
Regina pa je doma tičala v stolpiču in poslušala zvonove, ki so zvonili koncem sv. maše zahvaljeno pesen. Zvonovi so peli tako lepo, peli tako milo, da se je Regini srce treslo in dvignilo se iz otožnega kota gor do jasnega neba.
V.
[uredi]„I šel mi je Jankič daleko na senjem,
prodal je konjiča, kupil je divojku.“
Varaždinska narodna.
Semenj je bil v Mokronogu.
Vsake vrste živali so prignali kmetje na trg. Kramarji so svoje šotore postavili ob hišah. Po krčmah se je trlo ljudstva, ker je nekoliko dež šel in so tudi sneženi kosmi begali sejmarje.
Pred Šetinovo krčmo je stal mladenič v rjavih opankah. Zmrznjeno se je držal, levico je tiščal za hlačnim robom, z desnico pa držal na uzdah petero konj, različne barve, velikosti in debelosti.
Andrejčičev Primož iz Zloganja se je sukal okrog konj. Tanko palico je imel v roki in izpod polhove kučme pogledaval na različne konje pred krčmo.
Za Primožem stopi iz krčme kovač Fabjan.
„Stric, ali se spomnite naših konj? Poglejte, ali ni ta-le ravno tak, kakor je bila naša sirka?“
Kovač dvigne rep in pravi: „Prav imaš! Kdo je gospodar teh konj?“
„Moj brat, če te to kaj briga, starec!“ oglasi se mladenič pri konjskih glavah.
„Kje pa je kupil tvoj brat to kobilo?“ vpraša kovač bolj trdo in stopi pred konja.
„Bogme, da ne vem! Jaz se malo menim za take suhe mrhe, ki komaj premikajo kosti po cesti. Pride pa kmalu gospodar in napase tvojo radovednost.“
„Sirka, ali me poznaš, sirka?“ pristopi Primož in gladi lice stari sirki. In kobila vzdigne trudno glavo ter pomenljivo pogleda zloganjskega Primoža.
„Stavim glavo, da je to naša sirka,“ reče Primož samozavestno.
„Kaj pa je za to, če je bila? Pa zdaj ni več. Ali misliš, da jo je moj gospodar ukral?“ reče fant.
„Morda jo je pa kupil tvoj brat od žužemberške Nežke? A?“ vpraša in potegne svoj obraz stari kovač.
„Kaj jaz vem! To pa vem, da je kobila prišla pošteno plačana v naš hlev.“
Sejmarji so postajali in poslušali radovedno. Vedno več jih je bilo.
„To je Vlah Mate,“ reče eden, ko gospodar stopi iz krčme. Mate je hitro presodil položaj in je začel kričati:
„Kupite, kupite, ljudje božji! Roba, da poka! Prignal sem jih sinoči iz Stubice in stavim, da nima napake, ne eden, ne drugi! Seveda, suha roba, pa ne Ribničanova! Kdor hoče priti do dobrega konja, kar po njem! Čez dva meseca ga sam ne bo poznal več, tako se bo naredil. Vse dobro, vse izborno, samo mesa na nje!“
Sejmarji so se smejali zgovornemu Mateju, ki je rožljal s svojo turško sabljo in vihal dolge brke. Le Primož in kovač sta ostala resna in premišljevala, kako bi zastavila besedo. Ali ker je Mate rekel, da jih je šele sinoči prignal iz Stubice, si nista upala napasti hudega Vlaha.
„Ivo, hajd!“ pravi Mate.
Kakor bi trenil, skoči poganjač na desnega vranca in zapodi konja skozi množico, da je blato škropilo po konjih in po ljudeh.
„Hej, Mate, ali imate kakšnega konja za tegale fanta?“ osrči se kovač in stopi za Vlahom.
„Kateri mu je povšeči?“ popraša brž stari Vlah.
„Tista sirka v sredi,“ odgovori kovač in pogleda ostro v oči velikemu Vlahu, kateri se je ustavil in odgovoril:
„Sirka je že prodana, saj zaarana je. Kupil jo je tisti Čeh, tisti Krnski, ki se nekaj ženi tam na hudenjski pristavi. Dejal je, da ima on ravno takega žrebca, ravno take barve, in da ga ne pusti za nobene denarje.“
„Koliko pa vendar zahtevaš, Mate?“
„No,“ odvrne Vlah in bolj hitro nadaljuje:
„Veš, starce, rajše dam nekoliko ceneje kmetu, kakor graščaku. Mene je stala kobila na mestu v Stubici trideset ranjškov, tebi pa jo dam za petintrideset. Saj veš, zastonj se ne moremo truditi. Treba otrokom vsak dan kruha.“
Vsi skupaj gredo proti konjskemu sejmu. Po poti se pogodb in Primož odšteje Vlahu denarje.
Tam pred sejmiščem je kmet točil pod vejo domače vino.
Mate in kovač sedeta na dolgi stol in naročita vina.
„Tako znan se mi zdiš, ali nisi ti nekdaj cijazil okoli s tistim hamlastim Anzeljem, ki so ga baje Kljukčevi bratje obesili?“ izpregovori Mate in pogleduje starega kovača.
„Kajpada, kaj se me spominjaš? O to so bili časi, pa vse mine! Zdaj sem že mnogo let v brinjevski kovačnici in čakam, kdaj me bo smrt pobrala.“
„Tudi jaz sem se postaral in ne mika me več kolovratiti po svetu. Odkar mi je tista turška buča v Liki rebra preklala, nisem več za rabo. Še na konja se težko spravim. Kar ščipati me začne, kakor hitro poženem konja v tek. To vem, da sem že sedem loncev konjske masti zmazal po rebrih, pa le nič ne pomaga. Pojdemo za našimi očeti. Ti pa si še trden, Fabjan!“
Kovač se začudi, ko ga Vlah kar naenkrat pokliče z imenom.
„Trden še dosti; ali odkar me je zadnjič copernica nosila po Kleku, sem nekako oslabel in dolgčas mi prede.“
Kovač pripoveduje svojo zgodbo iz kovačnice. Vlah posluša, pa reče:
„Fabjan, živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa jama. Copernica goralidol, toda vedi, da Jakec nima nobene moči, dokler ne dobi človeka, ki mu gre na led. Kolikokrat sem že videl hudiča, ki je polhe pasel, pa mi ni nič mogel!“
Mate privleče izza pazduhe nekaj v cunjico zavitega in porine kovaču v pest, rekoč: „Tole spravi! Kadar boš videl, da te hudič izkuša v podobi kakega tvojega sovražnika, kar to-le mu daj zavžiti, pa bo izkušnjava odlegla.“
„O, sovražnikov pa imam jaz. Pa drugi jih imajo še več.“
„Zakaj pa nisi ti za oskrbnika na Brinjevcu? Saj si vendar dosti let tlako delal tisti gospej.“
„Ti vse veš, Male, ti veš torej za mojega sovražnika. Prav imaš! Nihče drugi ni kakor Jurko, ki je meni kruh izpodjedel na stara leta. Tako sem ga rad imel, brat mi je bil, vse bi bil zanj naredil. Naposled pa mi obrne hrbet in mene pusti na cedilu. Pa to še ni vse. Kakor hitro sta prišla z vojske domov s tistim Peracem s Hudenj, precej mi je začel tla izpodkopavati. Lizal se je stari baronici, da jo je docela pregovoril. Mene je zapodila dol k potoku v kovačnico, Jurku pa obetala, da postane moj naslednik. Res, da ima zdaj tega Andrejčičevega Primoža, da ji kmetuje, pa to je le na videz. Kakor hitro jaz stegnem pete, pokliče Jurka, da bo gospodaril na Brinjevcu. Pa naj le počaka! Fabjanova pest še ni preperela.“
Matko je zadovoljno poslušal starega kovača, ki je stiskal pesti in potem jezik omočil v starini. Kovačev govor mu je bil po godu in zaupno odgovarja:
„Fabjan, kar je šlo tebi iz srca, to gre meni iz duše. Jurko je tudi moj sovražnik. V Slavoniji smo skupaj jedli in pili, skupaj se borili in kradli, pa si tudi skupaj delili. In ta frkovec me je pripravil ob sto cekinov. Pa to naj bi še bilo. Žolnar je žolnar. Napravil mi je vrhutega še veliko sramoto Izdal me je, da sem doma oženjen — — saj veš, kaj bi govoril? Zato ti rečem, stari Fabjan, ali se maščuj ti, ali pa se bom jaz! Najbrž pa ti preživiš mene, zakaj po pravici ti povem, da jaz ne bom več dolgo trave tlačil ... Moja rebra otekajo, pa tudi pljuča niso za nič.“
„Bog s tabo, Mate! Tu je moja roka!“
Sežeta si v roke in odideta.
Primož je komaj dobil sirko iz Ivotovih rok. Veselo je tiral kobilo proti domu.
Kovač pa se je opiral na svojo težko gorjačo in počasi sopihal čez hribe domov. Zveženj kopačic, ki jih je bil prinesel na sejem, je prodal takoj zarana.
VI.
[uredi]„Vlahi so bili divji ljudje,
ki so prinesli s sabo nekaj usodnih
navad iz pustega, brezpravnega
življenja turških gospodov.“
Dimitz, Gesch. Kralns, IV. 136.
Nedaleč za cerkvico sv. Miklavža v Gorjancih je bival v svoji kolibi Vlah Mate. Čepel je na zapečku in glava mu je visela navzdol. Težko je dihal, bolečine so mu pačile obraz in moči starega vijaka so pojemale.
Poleg sebe je imel lonec vode, s katero si je umival onemogle ude.
Skoro nag je čepel na zapečku in brisal s prteno cunjo zamazano kožo. Tako je bila namreč navada pri nekdanjih Vlahih, da so si sami umivali, predno so prestopili prag večnosti. To pa za to, da so se mogli, kakor so rekli, „prav zali pokazati se pred Bogom Očetom, Sinom in sv. Duhom“.
Stari Mate je umiral — — —
Žena in otroci so se zbirali v hiši in sosed mu je govoril slovo:
„Pogum imej, Mate! in junaško zri v obraz smrti, katere se nisi bal v življenju. Angelj ti pride naproti, s tvojo slavno sabljo v roki, nadangelj Mihael ti prinese v skodelici samih cekinov, ki si jih odnesel Turkom, zakletim sovražnikom krščanstva. Vsi konji in kobile, ki si jih ugrabil, ti pridejo naproti, vse ovce in telca, ki si jih otel, te bodo pozdravljala in ne majhno bode število glav, ki si jih sovražnikom posekal v življenju. Tvoja čast bode velika, tvoj glas bo neminljiv, tvoja dela bodo slavili še pozni rodovi.“
Tako je tolažil mladi sosed umirajočega Vlaha. Otroci so se gnetli okrog starega Mateja, žena Petka mu je dvigala težko glavo in brat Ivo ga je položil na slamnato posteljo.
Še je dihal slari Mate, še je momljal nerazumljive besede, kakor bi jih bil prinašal veter iz daljne pustinje.
Oči so osteklenele, sapa je ponehavala, prsi so se umirile. Mate je umrl.
Na sneženi zemlji, v sredi hoste, so izkopali grob in zagreblt vanj pokojnikovo truplo. Kos kruha in srebrn denar polože poleg njega, vrh glave in nog pa navale velike kamene, da ne bi prišel volkodlak in oskrunil trupla rajnega Vlaha.
Velika je bila gostija po starem Vlahu. Kar je Matejeva hiša premogla, vse je moralo na dan. Velike vreče ukradene moke, celi bohi prignanih prešičev, dva velika soda prigoljufanega vina, vse je prišlo na težko obložene mize.
Vlahi so jedli, pili in se gostili. Ko je pa že zasinil osmi dan, tedaj je vlaški pop pel velike bilje in opravil dolgo opravilo za ranjkega dušo.
Gostje so se razhajali. Petka je vrgla vrečo čez ramo in šla na beračenje. Ivo je pa poprodal vse ukradene konje ter jo mahnil v dolino.
Zima je bila mrzla. Sneg je ležal na Gorjancih, pa tudi po dolini je bilo belo.
„Mate je odšel po zasluženo plačilo, ni ga več. Bodi zdaj ti naš gospodar,“ reče Petka svojemu spremljevavcu.
„Najstarejši sem, torej mi pristoja gospodarstvo. Toda samec sem in neveste nimam,“ odvrne Ivo. Petka ga pogleda z zapeljivim očesom, zamahne po Ivotu s svojo prazno vrečo, ki jo je imela na rami, pa pravi:
„Ivo, v adventu so zrele preste, pred pustom pa neveste. Kaj boš premišljeval? Deset let sva narazen, pa ne ustrašim se nobene devojke. Dajva se poročiti.“
Ivo je molčal. Res je vedno rad imel prijazno Petko, toda tega ni mislil nikoli, da bi ona kdaj bila njegova žena. Zato ji je hladno odgovoril: „Petka, jaz nisem zate. Žene me želja, da bi šel na jug.“
Petka takega odgovora ni pričakovala. Vgriznila se je v ustnico in jezno rekla: „Le hodi svoja pota, Ivo! Prorokujem Ti, da ne boš srečen. Še danes boš prišel v veliko zadrego in me klical na pomoč. Smejala se Ti bom, Ivo!“
Molče je šel Ive nekoliko v drugo stran. Petka pa se je urno spustila navzdol in kakor mlada deklica skakala čez drn in strn.
Tema se je delala, a mesec je zasvetil. Sneg je hreščal pod stopali.
„Ha-lo, brodnik!“ kliče ob Krki Vlahinja.
Brodnik se je počasi primajal iz lesene kolibe in zvedavo ogledaval nakičeno Vlahinjo. Ko pa odpne čoln, da bi odrinil, začuje drug glas:
„Počakaj, stari!“
Brodnik se ozre, držeč se z roko za leseni klin, za kateri je bil čoln priklenjen. V čoln skoči Ivo.
Brodnik hitro vesla, kakor bi se bal, da ga bo Trdoglav potegnil v Krko s čolnom vred. Petka in Ivo molčita, kakor bi se ne poznala. Tudi je Ivo že preoblečen. Na hrbtu ima brento.
Brodnik privesla h kraju. Ivo skoči iz čolna in hitro odrine po poti dalje.
„Čuj, Jošt, pridem še nocoj nazaj!“ še zakliče brodniku. Petka plačuje brodnika, pa poprašuje:
„Kdo je ta človek?“
„Zdi se mi, da prodaja smolo,“ reče brodnik.
„Meni se zdi sumljiv človek in skoro si ne upam dalje.“
Zaspanemu brodniku se razveže jezik.
„Če te je strah, pa prenoči pri meni,“ reče in oči se mu zažare.
„Skoro da te poslušam. Kar obrni!“
In Petka se vrne z brodnikom na ono stran Krke.
V kolibo zavijeta in sedeta k peči. Petka Odpre čutaro in začne piti. Brodnik je močno potezal iz čutare, da se ga je zaspanec začel prijemati.
„Čuti moram, je naročil smolar. Vrne se še nocoj,“ godrnja brodar.
„Ne skrbi, Jošt, kar zadremlji brez skrbi. Jaz nisem zaspana in tudi ne bi spala.“
Jošt se je opotekel in se zvrnil na posteljo. Zaspal je in smrčal, da se je postelja tresla. Trska na čelešniku je pogorela. Petka stika po kolibi in čaka, kdaj začuje glas z one strani Krke.
Mrzla noč je bila, pa jasna. Zvezde so se utrinjale in mesec se je ogledaval v vodni površini.
Kar začuje Petka: „Jošt, hitro!“ Brž izgine Petka iz kolibe in hiti proti čolnu. Od daleč se je čul peket konjskih kopit.
Ko Petka privesla na oni breg, reče prišlecu: „Ivo, zdaj si v mojih rokah! Ali ti nisem pravila, da prideš v veliko zadrego? In zdaj si! Ali me prosi odpuščanja, ali pa pogini!“ Ivo s povzdignjenima rokama prosi: „Petka, odpusti! Pridi brž, drugače sem izgubljen!“
Peket konjskih kopit je bil vedno glasnejši. Ivo je planil v čoln. Petka odpne čoln in z nenavadno spretnostjo odrine čoln od kraja, da se je kar zakadil sredi Krke.
„Ali si videl, Ivo? Ali veš, kaj velja moja beseda?“
Fant je osramočen zrl v vodno površino. Uverjen je bil, da zna Petka več, kakor hruške peči.
„Le pojdi z mano, da se pogreješ, saj vidim, kako te zebe!“ reče Petka prijazno.
Izstopita iz čolna in gresta proti kolibi. Jošt je še vedno smrčal in ležal znak kakor klada.
„Temu sem dala duhati, da se ne vzbudi, tebi bom pa dala piti, Ivo!“ Hvaležno je Ivo naslonil čutaro na usta.
Kar se začuje močan glas z one strani Krke:
„Jošt, hej!“
„Kaj je?“ oglasi se Ivo skozi okno kolibe z debelim glasom.
„Ali se je kdo prepeljal po polnoči čez Krko?“
„Nobeden!“ odgovori Ivo globoko zategnjeno. Jezdeca, ki sta pridrvela za Ivotom, se zasučeta ob Krki navzdol.
Petka pa se smeja v kolibi pri gorki peči in pravi:
„Glej, Ivo, takoj se ti boljše posreči, da sem le jaz poleg tebe.“
„Res je, Petka! Zdaj smo na varnem. Za konje mi je pa vendarle žal, ker sem jih moral pustiti. Lepa žival je bila!“
„Kaj konji! Ali tebi je trda predla. Ko bi bila jaz tam, bi bilo vse drugače. Res si spreten, hiter, toda vedi, da te moja glava prekosi, kadar hočem. Zato se drži mene, če hočeš še dolgo časa živeti. Kako je li bilo?
Ivo je začel pripovedovati:
„To je bilo tako. To veš, da sem cikal na konja, katera jašeta navadno oskrbnik Tomaž in njegov drug Jurko. Večkrat prihajata ponoči v vas na Hudenje. Čakaj, si mislim, naj gresta ta dva enkrat peš domov. Brž se skrijem v hosti in čakam. Ni bilo treba dolgo čakati. Jurko priveze konja k drevesu in gre za Tomažem, da mu drži lestvico, ko je hotel zlesti v grad. Tisti hip porabim jaz, hitro odvežem jermen, zajašem in hajd dol proti Krki. Seveda sem moral na Grmulje čez most. Pa komaj odrinem, že je Jurko pogrešil konja. Hitro skličejo stražo in ponočna vasovavca sta z grajskimi konji pridrvila za mano. Ko sem pa uvidel, da jima ne uidem, hitro skočim pri Dobruški Vasi s konja, oba konja po kolovozu zapodim, sam pa stečem z največjo naglico proti Krki. Konja sta letela proti Dobrovam in proti brodu, kakor sta bila navajena, jaz pa proti Dragi, proti čolnu. To veš, da za tek nismo zadnji in izkusim se z vsakim. To je bila moja sreča. Tekel sem po stezi, kar se je dalo, nad Tomažjo Vasjo in od tam proti Krki. Drugo veš, Petka!“
„No, Ivo, če rečeš, da si moj, veš, Ivo, zagotovim te, da sta konja tvoja, predno danes solnce zajde.“
„Petka, ti vse veš. Ti veš, da sem tvoj.“ In Ivo objame svojo nevesto.
Petka samozavestno in zmagovito reče: „Ivo, vrni se čez Krko in pojdi naprej prodajat smolo. Nocoj si je prodal veliko. Jaz pa pridem za tabo. Tudi moja Barica pride. Okrog poldneva bodi na Kočniku. Tam te bo Barica čakala s konjema.“
Tako je Petka naročala Ivotu, ko ga je prepeljala čez Krko. Nekaj časa pozneje pride tudi Barica, najstarejša Petkina hčerka. Tudi njo prepelje Petka čez Krko.
Ko se vrne, stopi v kolibo in vzbudi brodnika. Precej časa je trajalo, da se je Jošt izbrihtal.
„Jošt, dani se! Prav hvaležna sem ti, da si me prenočil. Kdo ve, kako bi se mi godilo, ako bi bila šla sama za tistim rokovnjačem!“
„Pa si prepeljala kakšnega človeka ponoči čez Krko?“ vpraša skrbno brodnik.
„Nobenega ni bilo. Samo dva sta prijahala po oni strani in poprašala, če se je kdo vozil po polnoči čez Krko. Povedala sem, da nihče.“
„Si že poštena ženska. To je dobro, da si se oglasila jezdecema. Tisti smolar utegne res biti kak rokomavh!“
Jošt prepelje Petko čez Krko. Težko prestavlja vesli in toži, da ga glava boli.
Petka se je poslovila in izginila v hosti. Tam se je preoblekla in z druge strani prikorakala kot postaven mladenič. Ozke hlače so se je oprijemale, volnene nogavice so tičale v prostornih škornjih in na tilniku ji je čepel klobuček iz zajčje dlake. S palico v roki, s torbo ob strani, jo maha urnih stopinj po poti, ki je držala na Škocijan. Tam se ji pridruži Barica, ki jo je čakala. Okleneta se, Petka ji vrže levico okrog vrata in začne peti:
„Sveti Tomaž je zgoda vstal
no se je lepo belo umil,
no je šel na sejem lep,
tam si je kupil gosllce,
lepe rdeče goslice — — —“
Barica se je smejala svoji mamici, pa je začela ubirati strune na javorjevih goslih.
„Koledniki gredo!“ so vpili otroci, zagledavši mladi par, ki se je pomikal po vasi.
VII.
[uredi]„Vlahi imajo tudi iznajdene
ženske, ki marsikaj znajo,
preteklo in sedanje napovedujejo,
naznanjajo tatvino, ženitev, srečo
in nesrečo, s pretvezo, da vsa
vednost tiči v zeliščih.“
Valvazor, Ehre, XII, str. 490.
Tomaž Kinski in Jurko sta se vračala s Hudenj. Zabičila sta poslom, da naj molče o tem, kar je bilo ponoči. Hlapci in dekle so zagotavljale, da ne pride ponočni obisk na dan. Le stari Špeli ni pustila vest, da bi oskrbnik po lestvi lezel čez zid h kontesi Regini v vas.
Utrujena sta bila konja. Izbosila sta se bila pri ponočnem begu. Jezdeca se ustavita pri starem kovaču Fabjanu.
„Fabjan, podkuj, pa dobro! Plačilo bode pošteno. Jaz grem tačas na pristavo, Jurko pa naj ti pomaga podkovati,“ reče Tomaž in počasi koraka po strmem klancu v Brinjevec. Premišljeval je, kako hoče gospej baronki zastaviti besedo, da pride pri nji v milost. Vedel je, da kontesa Regina ne more dolgo tako ostati, sicer napravi celi žlahti sramoto, zakaj ljubezen je slepa in ponočna strast ne pozna ne mej, ne ovinkov. Baronki je nameraval odpreti svoje srce. Morda ta pospeši njegovo poroko.
V kovačnici sta ostala Jurko in Fabjan. Kovač je pobral konjema ostale podkve raz kopita, Jurko pa je gonil meh.
Mraz je bilo in kovač zapre duri kovačnice. „Ali imaš kaj jesti? Lačen sem, Fabjan!“
„Nekaj motovilca sem nabral tam po bregu, če ga hočeš!“ reče kovač.
„Le kar sem ž njim!“
Kovač odpre omaro, vzame skledo z motovilcem ter nalije nanj olja in kisa. Posoli in pomeša, pa ponudi Jurku.
Ta se z veseljem spravi nad motovileč. Ni slutil, da ima kovač hudobne misli v srcu. Ni opazil, da je kovač med sol pomešal nekaj, kar je potegnil iz omare s tresočo roko. Fabjanu se je bralo na obrazu veselje, maščevavno veselje. Ni mislil, da bo tako kmalu Jurkotu nagodel oporoko starega Vlaha.
„Na, jej tudi ti!“ ponudi Jurko jed kovaču.
„Ne bom, Jurko! Jaz sem že kosil na pristavi.“
„Prijatelj, pa ne bi pokusil!“
Fabjan je bil v zadregi.
Jurko je začutil v želodcu, kakor bi ga nekaj zaščipalo. Grozna slutnja se ga poloti.
„Jej, starec!“ zakriči nad kovačem. Fabjan se je ustrašil čudno gledajočega Jurkota in pokusil motovileč. Pa ni požrl. V ustih ga je valjal.
„Jej, pravim, ako ne, ti prekoljem glavo!“ zavpije Jurko in pograbi kladivo, ki c ležalo na tnali.
Kovač v strahu požre motovileč. „Še, pravim, da še!“ kriči Jurko.
Kovač še zajme, požira, pa mu ne gre. Jurko ga udari po glavi, da se je starec sesedel in zastokal: „Strup! Mate!“
Pa tudi Jurkotu se je obraz popačil, oči so mu zasteklenele, omedlel je in omahnil na tia.
Tišina je zavladala v kovačnici, smrtna tišina ...
Tam zunaj po poti pa sta hitro korakala dva kolednika. Ustavita se pred kovačnico, pogledata skozi duri — grozen prizor! kovač leži na tleh z ubito glavo in motovilec se mu vidi na zobeh. V drugem kotu je stegnjen na tleh velik človek, ki brusi iz ust sline in motovilec, pa se še ne zaveda.
Kolednik z gladkim obrazom takoj spozna položaj. Rajni Mate mu je pravil, kako je kovač zaprisegel maščevanje nad Jurkotom, ki je bil obeh sovražnik. Pravil je tudi, da je kovaču izročil precejšen kos strupene vranice, s katerim se človek spravi na oni svet.
„Barica, ta dva sta že prejela svoje plačilo! Kar je, je! Bog jima nakloni sveti raj, nama pa lepa konjička, ki prezebata pod lopo. Sama nisem mislila, da se bo koleda tako izvrstno končala. Hop!“
Brž sta kolednika na konjih in izgineta za hribom ...
Tomaž se je še mudil na pristavi. Baronka mu je prinesla kruha in dobrega vina, da se je oskrbnik dobro podprl in jezik se mu razvozljal.
Temno je baronka gledala v steno in vzdihovala.
Kar priteče Primož po klancu. Vsi ga obsujejo in poprašujejo, kaj se je pripetilo.
„Kovačnica — zakleta! Konj ni, kovač ubit, Jurko mrtev!“
Kovačnica je bila kmalu polna gledavcev. Vsi so strmeli in se pomenkovali, kaj se je pripetilo.
Tomaž dvigne svojega prijatelja in ga posadi na tnalo.
„Jurko ni še mrtev! Pomagajte!“
Tudi kolednik se je pomešal med gledavce.
„Temu se da še pomagati,“ pravi kolednik. „Solato sta jedla, pa zastrupljeno. Le poglejte v skledo. Ali ni to strupena vranica?“
Vsi se čudijo neznanemu koledniku, ki je takoj potegnil iz torbe koreninice rastline, katera naj bi delovala proti strupu.
Tresli so Jurkola, začel se je zavedati. Potisnili so mu v grlo protistrup, ki je počasi učinkoval.
Jurkotu je neznani kolednik rešil življenje. Kovaču pa ni bilo pomoči. Udarec na teme je bil smrten.
Počasi se je ves položaj pojasnil.
„Prav mu je, starcu, čarovnik je bil, pa je prejel svoje plačilo!“ so klicali ljudje.
Kolednik je izginil s svojo tovarišico. Ivo je podil konja čez hribe daleč, daleč — za tretjo goro.
Tomaž in Jurko sta se čez nekaj časa domov odpravljala, pa peš. Za konja ni nihče izvedel, kam sta prešla.
„Čarovnice so ju jahale na Klek,“ se je čul glas iz množice.
Gospa baronka pa je dala še tisti dan kovačnico do tal podreti ...
VIII.
[uredi]„Če se srečajo koledniki dveh župnij,
se stepejo in drug drugemu kradejo.“
Valvasor, Ehre VII, 473.
Dolgi večeri po božiču so se vrstili. Nizek sneg je pokrival zemljo. Tenak mraz je prešinjal ude in ljudje so se greli ob pečeh. Predice so vrtele kolovrate, hlapci so cepili trske in otroci so rili za peč v toplo kožuhovino.
Vse je bilo mirno, malo ljudij je bilo zunaj, le koledniki so se zbirali in so hodili od vasi do vasi, od hiše do hiše.
Na Brinjevcu se je družina pomnožila. Odkar sta Jurko in Tomaž kovala in zakovala svoja konja v kovačnici ob potoku, se je srce baronke Marije zaobrnilo. Spoznala je, da se poroka na Hudenjah ne da več odlašati. Pridržala je Tomaža pod svojo streho. Pa tudi Jurko je postal domač. Z veseljem se je polotil gospodarstva, pridno hodil v hleve in zapovedaval hlapcem in deklam. Saj je baronka že davno svoj sklep imela, samo kovač Fabjan je še zaviral njegovo prihodnost.
Zdaj kovača ni več. Maščevanje Matejevo se pa ni posrečilo. Fabjan si je sam izkopal jamo. Stari grešnik je hotel zatreti mlado življenje, pa je sam šel brez priprave na božjo sodbo.
Na Silvestrov večer je bilo.
Vsaka družina na Brinjevcu je bila zbrana v hišterni. Dekle so predle, hlapci so cepili luč. Tomaž je dvoril gospej baronki in Jurko je pripovedoval poslom svoje zgodbe iz vojaških let.
Kar se približa velika družba po klancu navzgor. Bili so koledniki.
Pred gradičem se ustavijo. Eden sam stopi skozi vrata, pa odpre graščinsko hišterno. Bil je srednje postave, majhnih črnih oči in črnih las. Zaraščena brada je pričala, da se ne brije nikoli. Nosil je dolge hlače, zakrpane z raznobojnimi krpami. Ogrnjen je bil v širok, višnjev plašč, glavo mu je pokrival klobuk z zavihanimi kraji, za klobukom pa je bilo zataknjeno dolgo gosje pero. Pod pazduho je stiskal gosli. Sam je začel napol peti, napol govoriti:
„Bog daj, Bog daj dober večer,
hišni oče, hišna mati!
Mi smo nocoj k vam pritekli,
dober večer vam prinesli.
Mi smo prišli, da b’ nam dali
vedro vina, dva cekina.“
„Le naprej, koledniče!“ oglasi se Jurko. In pevec vstopi, pa pravi: „Nas je veliko. Sam ne pojem rad, godem še ne rajši.“
„Kar pokliči tovariše!“
Pa ni šel iz bišterne, pač pa je potegnil gosli izpod pazduhe. Potrka z nogo ob tla, potegne lot in začne peti:
„Pojdi z mano, pojdi z mano,
lešnikov ti jaz bom dal;
ko boš tiste vse potrla,
ti pa dragih bom nabral!“
Dekleta pri kolovratih so se začela muzati.
Tovariši pevca pa so drug za drugim prihajali. Razvrstili so se okrog peči in godba se je pričela. Dekle so nesle kolovrate v vežo, hlapci pa so prijeli dekleta pod pazduhe in se jeli vrteti.
Kolednik z višnjevim plaščem je zlezel na peč in kvasil:
„Ljudje božji, mi smo romarji sv. Barbare! Pobiramo, kar nam dado dobri ljudje. Gospodinje so dobrega srca in bašejo naše malhe — — — “
Pa vrže svojo malho na sredo hišterne. Urška jo pobere in kmalu prinese nabasano z ovsom.
Spet koledniki zagodejo, hlapci in dekleta zaplešejo.
Kolednik v višnjevem plašču spet začne peti in gosti na gosli sam:
„Leži, leži ravno polje,
po polj’ leže ozke steze,
po stezi pa svetinja gre,
svetinja sv. Barbara.
V rokah pa nese kelih zlat,
pa v kelihn sveto telo.“
— — — — — — — — — — — — —
Vsi obmolknejo in pazno poslušajo sveto pesmico.
Kar se začuje od zunaj glas in čuden šum. Koledniki so od drugod. Že na dvorišču se razlega pesem:
„Svet’ Miklavž je zgodaj vstal,
se je v mrzli vodi vrnil,
si je šel iskat lesa
krivega in ravnega,
njemu glin pripravnega,
da bo naredil barčico — — —“
Koledniki v hišterni so takoj spoznali po pesmi, odkod so koledniki zunaj na dvorišču. Stara trma in staro sovraštvo se jih loti, pa si namignejo, da naj se poizkusijo.
Duri hišterne se odpro in Druščani naskočijo Krakovce. Začne se pretep. Ženske vpijejo, hlapci gledajo. Godec z višnjevim plaščem je odletel v kot in oves se mu je raztresel iz malhe. Gosli so zastokale ob kamenitem stebru na dvorišču, klarinet je žalostno zvenel na tlaku, pa tudi sablja se je zabliskala v temi ...
Boj je bil hitro končan. Koledniki sv. Barbare so odšli s prazno malho in s pobitimi glavami, koledniki sv. Miklavža pa so prihajali v hišterno.
Mlada deklica z gosli se naj prvo prikaže v hišterni. Zasuče se parkrat, pa potegne lok in zapoje:
„Bi godca si vzela,
boš zmerom vesela.
Ko kruha ne bo,
pa godel ti bo.
Hiholadri, hola
hiholadri, ho.“
In spet so se hlapci in dekle jeli vrteti. Godci so godli, da so okna šklepetala.
Urška je nabasala malho, prinesla pa tudi sladkega vinca.
Med koledniki sv. Miklavža najdemo Vlahinjo Petko, Ivota in Barico. Prikupili so se ključarjem sv. Miklavža na otoku, da so jih izbrali za kolednike.
Vlah pa ni pozabil poleg časti božje tudi svoje ljubezni. Dve malhi je moral nositi nosač sv. Miklavža, eno za svetnika, eno za prošnjika.
Ko so koledniki sv. Miklavža odhajali, niso pričakovali, da jih pred gradom čaka še huda vojska.
Koledniki sv. Barbare so se hoteli maščevati.
Pokalo je, bliskalo se je, hrušč je nastajal vedno večji, in pretep, združen z ropom, je pustil žalostne posledice.
Koledniki so se razkropili s krvavimi glavami. Ivo in Barica pa sta nesla na rokah mrtvo truplo — Vlahinje Petke.
IX.
[uredi]„Vse ljudstvo k njemu vkup leti,
Antona poslušat želi.
Anton, Anton, o sveti Anton!“
Narodna.
Bil je lep zimski dan predpustom o Antonovem. Na Stopnem se je sešlo od vseh strani veliko ljudi, ki so prinesli krač sv. Antonu. Služba božja je minila. Mnogo pobožnega ljudstva je še ostalo v cerkvi in se priporočalo sv. Antonu za srečo in zdravje sebi in živini. Katerih pa ni trla nesreča in jim je zdravje kipelo z lic, so se vstopili okrog cerkvene hiše. Cerkovnik Matija Hribar je nosil iz cerkve krače vsake vrste in velikosti.
Nad stopnicami pa je stal ključar Obič in jemal krače v roko.
„En groš!“ — „Plačana!“ „Kdo da več?“
Javna dražba za krače je preminula, ko se duhovščina približa iz zakristije. V cerkveni hiši se je peklo in kuhalo.
Župnik Šrajbar je stopal po stopnicah s svojim bratom, župnikom iz Šmarjete, ki je tudi prišel počastit sv. Antona, da bi mu Bog dal zdravje pri živini. Poginilo mu je bilo v jeseni pet prešičev.
Domača kapelana sta se gnetla med množico, poleg njiju je stopicala gospa baronka Marija z Brinjevca. Jurko je šel pred njo. Le kontese Regine in Kinskega ni bilo.
„Predpust je, pa tako malo oklicev,“ izpregovori domači župnik, sedeč za hrastovo mizo.
„Tudi pri nas jih je malo. Pozna se, da so slabi časi,“ odgovori šmarješki župnik.
„Pozna se tudi pri kračah in biri. Platna je bilo letos samo pet lahtij prinesenega, pšenice je manj par mernikov, zmesi tudi, vina pa je letos za polovico manj, samo 20 veder,“ pripomni ključar Obrč.
Tudi midva čutiva to, nadaljuje kapelan Jurij Kostner. Pri biri malo namečka, stola pa brez konduktov. Nas bodete morali Vi rešiti iz zadrege, milostiva gospa baronka!“
„Ena lastovka še ne prinese spomladi, gospod kapelan!“ odvrne baronka, ljubeznivo smejoč se.
„To je res, milostiva!“ odvrne kapelan. „Ali lastovka na grajskem zidu ima veliko prostora za gnezdenje.“
„Res, pravo gnezdo! Ali če se mladiči izpeljejo, se še zagre. Toda če se starci izpeljujejo, je pa že bolj nenavadno!“
„Kaj se hoče? Ljubezen ne pozna starosti,“ pristavi kapelan Fabjan Perner.
„Starost pa ni še nikako zagotovilo starosti,„ pristavi kapelan Fabjan Šmarjete.
„Kdaj pa naj vendar pričakujemo hudenjske neveste?“ popraša pikro škocijanski župnik ter se obrne proti baronki.
„Kadar je vaša volja, prečastiti gospod župnik! Ženin in nevesta čakata gotovo težje, kakor Vi. Samo prosim, da ne zadržujete. Saj veste, kako je,“ odvrne baronka.
„Jaz ne bom oviral, pa tudi ne pospeševal. Postavno se ni začelo, ali postavno se bo končalo, to je moja skrb!“
„Hude reči sem prestala zadnje čase, odkar prebivam v Brinjevcu. Kakor bi bil Bog meni prihranil vse to! Kovačnico so čarovnice odnesle, kovača pa hudobec, Vlahinjo Petko so koledniki ubili pred mojo hišo in zdaj naj še prenesem sramoto svoje nečakinje. Prosim, gospod župnik! Ne odlašajte! Kar je, je, in ne da se predrugačiti. Boljše prej, kakor pozneje. Kontesa Regina je vsa obupana in bojim se za njeno prihodnost.“
„Gospa baronka!“ deje gospod Fabjan, „jaz sem na vaši strani. Res me je kontesa žalila, žalila hudobno, toda odpuščam ji, saj vem, kaj je zaljubljeno srce. Ne vidi nič, ne sliši nič, ne sluti nič, je kakor noj, ki vtakne svoj kljun v pesek, pa ne vidi in ne sliši in ne sluti nevarnosti, ki se mu bliža.“
„Težave so, težave, gospa baronka! Tisti Kinski se je priklatil v naše kraje kar tako čez noč. Ne pozna svojega očeta, ne ve za svojo mater ne ve, kdaj se je rodil, ne spominja se, kje mu je tekla zibelka. Morda niti krščen ni — kdo ve!“
Samozavestno je župnik govoril te besede, ki so baronko ztodle v dno srca. Pa udala se je udarcem usode in mirno poprašala:
„Gospod župnik! Ali je to edini zadržek? Kaj res rojenice človeku izpletejo tako usodo?“
„No, no, to bi se že dalo rešiti. Kakšne botre je gotovo imel tudi Kinski pri svojem krstu. In sam se tudi ni vzredil. Kdo je bil njegov rednik?“ popraša dodatno kapelan Perner.
„Pravi, da ga je njegova rednica imela pri sebi do devetega leta. Potem je šel služit. Potikal se je po svetu, dokler ni prišel kot 17 letni mladenič v cesarsko vojsko. Spominja se, da ga je njegova rednica lepo vzgojila, da je hodil k sv. maši, da je prejemal sv. zakramente i. t. d.“
„Vse lepo, milostiva! Toda nobene priče, nobenega pisanja, nobenega poznanca, to je pa hudo! Ali naj se torej zanašam le na Tomaževo verodostojnost?“ izraža župnik pomisleke.
„Priseže naj!“ izjavi kapelan Pernar.
„Priseže na Mohamedovo brado!“ dostavi zbadljivo kapelan Kostner, „Bog ve, če se ni ženil že pri Turkih, ker se je toliko let potikal tam doli po Turškem.“
„Tisto pa ne,“ ugovarja hitro baronka. „Poštenjak je; za to pa imamo pričo. Moj oskrbnik Jurko je bil njegov tovariš na jugu in se je vselej častno izrazil o svojem sodrugu. Jurko naj priča!“
Ključar Obrč izgine iz sobe in pokliče z one strani Jurkota, ki je tam zabaval cerkovnike in ministrante ter jim pripovedoval zgodbe iz turške vojske.
„Jurko, ali se je Tomaž kaj ženil v Slavoniji?“ popraša kapelan.
„To pa ne, častiti gospodje! Tomažu so se gabile turške ženske. Tisti Vlah, tisti Mate je bil samo za to tako jezen na Tomaža, ker mu je ta očital, češ: doma imaš svojo ženo, pa se smoliš okrog turških copernic. Od tistega časa ga Mate ni mogel več videti. To je bil glavni vzrok, da sva dala s Tomažem slovo Slavoniji in se povrnila domov.“
Jurko je bil odkrit človek in gospodje so mu verjeli.
„Jurko, ti boš prisegel, da je resnica, kar si zdaj govoril,“ reče kapelan.
„Zakaj pa ne? Kar je res, je res!“
Jurko izpije čašo in baronka mu veli, da naj gre osedlat konja.
Častivci sv. Antona so se jeli razhajati.
X.
[uredi]„Kontesa Regina Kordula Kajzelova
se je l. 1696. omožila „iz
gotovih vzrokov“ s svojim
hlevarjem Tomažem Kinskim.“
Rokopis škocijanskega župnega arhiva.
Predpust je bil pri kraju. Tudi post je minil. Ko sta bila noč in dan enako dolga, tedaj je kontesa Regina poročila svojega oskrbnika.
Bilo je o Vidovem — na predvečer. Nesnosna vročina je pripekala čez dan. Na večer pa so oblaki prevlekli nebo, črni, pogubonosni oblaki. Grmelo je izza Gorjancev, bliski so švigali čez gore in po doleh. Zvonovi so naznanjali, da se približuje huda nevihta in cerkovnik Matija Hribar se je tresel strahu, ko je vlekel za vrvi pod zvonikom.
Bliski so švigali čez stopensko cerkev in starodavna lipa se je zibala od močnega vetra. Šumelo je, grmelo je, bliskalo se je, dež je naletaval, veter je pihal skozi špranje in skozi perje na drevju.
Tri strele so naenkrat začvrčale nad visokim zvonikom. Cerkovnika je podrl pub, da je odletel tja na zeleno trato. Strela se je razdelila, razkadila, ena pa je vžgala in suhi hrastovi trami se jeli kaditi pod lesenim ostrešjem ...
Ogenj je nastal, velik ogenj — — —
Venci so prepletali cerkev, cvetic je bilo na altarjih polno, slavoloki so se vrstili pred cerkvijo in smrečic in vejic je bilo dosti po cerkvi in okrog cerkve.
Ogenj se je širil, posmodil in požgal vse smrečice in vejice, ki so jih spletale deklice in postavili fantje za poroko, ki bi se imela tu vršiti drugi dan.
Ogenj je bruhal izpod strehe. Že so tleli v dimu leseni altarji, že je streha žarela v ognju, že je rdeči zubelj skočil na lesene line v zvoniku.
Zvonovi so utihnili ... Vročina jih je kuhala, bron se je tajal in padli so na tla.
Vse je gorelo, vse zgorelo, od vrha do tal ...
Le začrneli zid je še stal po koncu drugi dan in osmojeno tramovje je tlelo na tleh, ko je kontesa Regina prijezdila na Srobotno goro.
In ženin Tomaž Kinski je zaprisegel, da je krščen, je bil postavno oklican in gospod Fabjan je prevzel težko nalogo, da je pred kamenitim, romarskim altarjem zunaj cerkve, pod vejami osmojene lipe, povijal štolo okrog rok kontese Regine in oskrbnika Tomaža Kinskega.
Žalost je vladala v cerkvi, bridkost se je brala na obrazih svatov, „Kraljice čudodelne“ ni več, njena varuhinja pa stopa danes s črnim pajčolanom pred oltar, le na osmojenih vejah stoletne lipe je pela ščinkovka:
„Tičica začela peti prelepo
od tega zakona svetega:
„Oj zakon, zakon, ti si svet,
na teb’ stoji ves voljn’ svet!“
Tretji del.
[uredi]I.
[uredi]„Baronka Regina Kordula
je povila sina, z imenom
Žiga Kinski, ki se je
povspel do duhovnika.“
Rokopis župnega arhiva v Škocijanu. (Information.)
Baronka Regina Kordula je sedela na lesenem naslonjaču, ki je bil obložen z blazinami. Odprta so bila vrata na leseni pomol in cvetice v zelenih posodah so razširjale prijeten vonj naokoli.
Baronka se je postarala. Noge so ji odpovedale. Nadležen kašelj jo je mučil in vela lica so kazala, da baronka le malo uživa. Vsak dan je hujšala, hirala in zdelo se ji je, da ji spomlad odpiše dušo. Kar strpeti ni mogla v zaprti sobi in jutranji zrak, ki je prihajal skozi odprta vrata, ji je bil v prijetno hladilo.
Na lesenem pomolu, v družbi tulipanov in narcis, na malem stolu pa sedi mladenič pri dvajsetih letih. Poteze na njegovem obrazu spominjajo na baronko Regino Kordulo. Oblečen je v talar in v rokah drži Kastelčevo knjigo: „Nebeški cil“ (1684). Bral je nekaj časa počasi iz knjige, potem pa se je ozrl na svojo mater v naslonjaču in rekel:
„Ta novomeški kanonik prav lepo piše, in pa slovenski piše. Življenje je res kakor sen, kratek pa goljufiv sen!“
„Prav imaš, Žiga!“ odvrne počasi baronka, „glej, dvajset let sem čakala na tvoje rojstvo, dvajset let sem te vzgajala — kje pa je zdaj plačilo mojega čakanja, mojega truda? Plačilo mi je ... smrt!“ odvrne baronka v odsekanih stavkih.
„Če ni mogoče drugače, mamica, naj se zgodi volja božja! Hvaležen sem ti, da si me lepo vzgojila, iz hvaležnosti bom opravljal najsvetejšo daritev za tvojo ljubo dušico, hvaležnosti cvetica mora prirasti tudi na mojem grobu. Hvaležen sem ti, da si mi odločila tako dedščino, in bodi zagotovljena, da bom vse prav obrnil v slavo božjo. Ko bodo mene položili enkrat v tvoj grob, naj še pozni rodovi oznanjajo, da je bil enkrat Žiga Kinski sin dobre matere, ki je dal življenje in premoženje za Gospoda.“
„Lažje bom umrla, ljubi moj sin! Ko te vidim pred sabo v črni halji. Izbral si si pravi poklic. In ko mene poneso tja v grobišče škocijanske cerkve, tedaj se opri mi mojega duhovnega očeta, škocijanskega župnika Ignacija Zalokarja. Saj veš, tvoj oče je dober človek, toda trde skorje starega vojaka ni mogoče ornečiti in oblažiti. Ko bom zatisnila oči, se bo gotovo precej zopet oženil.“
Sin vstane in objame mater. Solza hvaležnosti se mu je pomešala s solzo ljubezni ...
„Še mi beri, Žiga! Sicer sem bolj vajena nemške knjige, ali danes se mi zdi slovenska knjiga prijetnejša. Zdi se mi, kakor bi slišala svoje kmete, ki prijazno govore z mano, zdi se mi, kakor da je slovenski jezik prav jezik trpinov. Ko nam že smrt stopa pred oči, tedaj se človek čuti srečnega, da je bil trpin na zemlji, in da je kaj dobrega storil za trpeče človeštvo. Dobra dela, iz ljubezni do Boga storjena, tekajo za nami in gredo pred božji troti, gladijo mrko čelo nebeškega Očeta in nebeška Kraljica se jim pridruži ter jim pomaga ... Dragi sin, ljubi Marijo!“
Baronka se je zasopla in dolgočasen kašelj je odmeval po sobi ... Njena duša je plavala po Dedni gori, plavala okrog kipa rožnivenške Kraljice na Stopnem ...
„Obljubi, mamica, Stopenski Gospej, da jo obdariš bogato, ako ozdraviš,“ prigovarja sin.
„Obljuba, sin moj, mora imeti podlago. Ali naj jaz obetam na svoje zdravje, ki se več ne povrne? Ali naj prosim za podaljšanje življenja, ki ni več potrebno? Prosim pa nebeško Gospo, da mi izposluje srečno, spokorno smrt. Ta je moja edina rešiteljica, ta je moja edina pot, ki me še čaka ...“ Žigi so šli materni nauki globoko v srce. Dovršil je bil gimnazijo pri očetih jezuitih v Ljubljani in je vstopil v semenišče. Sporočili so mu žalostno vest, da je njegova mati na smrtni postelji. Vzel si je dopust ter se je vrnil domov, da zatisne oči svoji ljubljeni materi!
Župnik Zalokar ga je bil obvestil. Tomaž Kinski ni maral, da bi sin prišel domov. Nevoljen je bil, ker mu žena ni hotela zapisati zemljišč. Štiri zemlje v Grmuljah naj bi podedoval Žiga, le vinograd v Pijavi Gori bi bila last Tomaževa. Tudi to ni bilo očetu po volji, da si je sin edinec izvolil duhovski stan.
Žiga Kinski je bil vsakdanji gost župnika Zalokarja, ko je prihajal na počitnice. Stregel mu je pri sv. maši, pomagal mu v pisarni, vabil ga na Hudenje in s kapelani je hodil po fari, jezdaril ž njimi cez drn in strn, lovil tiče in nastavljal zanjke. Za zajci je hodil po hostah, na trnek je lovil ribice, pa tudi s kmeti je hodil na polšji lov v jesenskih nočeh. Bil je prijatelj narave, prijatelj duhovnikov, rad se je sukal okrog altarjev in poslušati pridige je bilo njegovo posebno veselje. Še dijak se je doma spravil na debelo tnalo in od tam pridigoval hlapcem in deklam, da so se mu smejali, pa ga tudi včasih resno poslušali, rekoč: „Naš Žigec bo pa res enkrat še duhovnik!“
Žiga je bil resen, zamišljen mladenič. Otožne črte na svojih licih je podedoval po materi. Kakor je bila baronka zamišljena, ljubeča samoto in naravo, tako so tudi te lastnosti prešle na sina edinca. Nežen čut je preveval njegovo srce, od očeta je pa podedoval resnobo in vstrajnost.
Prijatelj njegov je bil Jurko. Ta je še vedno služil na Brinjevcu baronko Marijo, ki je bila že silno stara; le še prav topli poletenski dnevi so jo privabili na solnce. Jurko je prignal Žigi iz Bosne konjiča, ki je meril dobrih dvanajst pestij. Temu konjiču je Žiga dal ime „vuk“. Konjiček se je dečku osobito priljubil in povsod ga je spremljal. Hodil je za njim kot kužek in je umel vsake vrste umetnosti. Štel je z nogo, poklanjal se je gospodi, sedel na zadnjem koncu, v gobcu nosil torbo itd.
Tako so minevala Žigi mlada leta. Mati ga je učila, kar je sama znala, očetje jezuiti pa so ga izvežbali v vseh vedah tistega časa.
Stari oče in mati sta že davno legla Žigi v grob. Stric Rudolf na Raki je umrl za osepnicami l. 1713. To leto so po Dolenjskem razsajale huda lakota in razne kužne bolezni.
In zdaj je tudi hudenjska baronka sklenila svoje življenje. Ni dočakala sinove nove maše. Položili so jo v kripto škocijanske kostnice.
II.
[uredi]„Tomaž Kinski se je proti volji
svojega sina Žige oženil z
vdovo Marijo, hčerjo Volbenka Fringile.“
(Škocijanski župni arhiv.)
V Brinjevcu so pričakovali gospoda kapelana, da jim pride kolač blagoslovit. Stara baronka se je potrudila, da je bil kolač velik, dober in lep. Urška je gnetla testo, je škropila s sirom in jajci, tudi mleka in smetane je prilila, pa tudi sladkorja in rozin je vmes nametala.
Jurko je pri vratih pričakoval gospoda Matije. Tudi hudenjskega bogoslovca najdemo v gradiču na velikonočnih počitnicah. Odkar mu je mati umrla, je rad zahajal v Brinjevec. Doma je hišna Anka gospodinjila skrbno in varčno. Odkar sta grof Albert in grofica Katarina zatisnila oči, je bivala večinoma na Hudenjah, posebno še, ko je tudi stara Špela šla vživat večno plačilo. Tomaž Kinski pa po ženini smrti ni bil več kaj zadovoljen na Hudenjah. Ni mu bilo po volji, da je vse sinovo, in zato ni imel več veselja, truditi se na hudenjskih zemljiščih. Le prihajal je semkaj, sicer pa je bival v Zburah. Vsekako se je nameraval oženiti.
Gospa baronka je povabila gospoda kapelana po blagoslovu na čašo vina. Sedela je v naslonjaču, se veselila spomladnih solnčnih žarkov, ki so sijali v sobo, in z otročjim veseljem zrla na mladega graščaka, na mladega bogoslovca.
„Žiga, natoči gospodu Matiji! Pa tudi sebi! Veselo Alelujo voščim obema, gospodu Matiji, da dobi lepo faro, Žigi pa, da kmalu zapoje novo mašo.
„Jaz pa Vam želim, gospa baronka, da bi srečno dočakali še drugih velikonočnih praznikov,“ odvrne kapelan.
„In jaz Vas prosim, tetka, da bodete odslej vi moja mamica,“ pristavi Žiga.
Vesel nasmeh šine preko ust baronke, ki odgovori:
„Hvala Vam za voščilo, gospod kapelan, toda težko se bo uresničilo Vaše voščilo, kajti starost je že nenavadna. Tebi pa, dete moje, zagotavljam, da si pri meni lahko vsak dan ljubi gost. Le pridno se uči, da dospeš do svojega cilja. Težavno je, da imaš take skrbi s posestvom, pa se bo vse uredilo.“
„Oče se hočejo oženiti. Nič nimajo skrbi za dom. Župnik mi je pravil, da vzamejo za ženo Marijo, vdovo po Volbenku Fringili, ki je bil oskrbnik v zburski graščini,“ reče Žiga.
„Nespameten je, če se ženi. Jaz sem bila mlada vdova, pa se nisem omožila. Tomaž je pa že pri šestdesetih letih, pa se hoče Ženiti. Vidi se mu, da ni od viteške matere,“ modruje stara plemeni taška.
„Pusti očetu svoje veselje!“ reče kapelan Žigi. „Kakor si bode postlal, tako bo ležal. V gotovem oziru je še bolj prav, če se oženi in umakne. Ljubil te ni nikoli in vedno ti je odgovarjal, da ne bodi duhovnik.“
Žiga molči. Otožne poteze na njegovih licih se povečajo in bolestno odgovori:
„Kar spisal bodem pismo in zapisal vse svoje posestvo očetu.“
„Tisto pa ne, Žiga! Ti si edino pravi naslednik in imaš vse pravice do posestva svoje matere,“ oporeka kapelan.
„Tvoj oče ni plemenitega rodu, prihajač je, ki niti ne pozna svoje matere, ne svojega doma. Posestvo je in ostane tvoje in drugega niti biti ne more,“ pristavlja baronka. „Ne skrbi, Žiga! Brez ovire greš od doma in bodi prepričan, da bo župnik skrbel zate in za tvoje, kakor bi bilo njegovo,“ nadaljuje kapelan.
„Da, gospod Matija! Na župnika se zanesem popolnoma, on je moj dobrotnik, moj varuh. Celo na smrtni postelji mi je mati naročila, da naj se izročim njegovemu vodstvu.“
Mrak, ki je bil legel na Žigova lica, se je umaknil. Spet njegove oči zaupno zro na gospo baronko in prijazno se obrne nanjo, rekoč:
„Tetka, gospod župnik in Vi — na vaju se zanesem! Bodi božja volja!“
„Še danes pošljem svojega Jurka na Hudenje, da vse pregleda in mi o gospodarstvu poroča. In to se bo zgodilo večkrat. Le brez skrbi se vrni v Ljubljano, ljubi Žiga, in če se uresniči voščilo gospoda kapelana, tedaj bodeni tudi jaz dočakala tvoje nove maše.“
Prisrčno sta se poslovila teta in nečak in prijazno se je poklonil kapelan brinjevški gospej. Zvonovi pri fari so zapeli in veselo naznanjali, da bo drugi dan nedelji, velika nedelja ...
III.
[uredi]„O blagor možu, ki ne gane,
ne zmoti ga podoba lepa!
Britkosti srčne so neznane,
neznana mu ljubezen slepa.“
Levstik.
Polona, sestra župnika Zalokarja, je ugašala sveče, ki so gorele po oknih župnišča, ker je mimo šla velikonočna procesija. Zadovoljno se je smejala in oko ji je rosilo, ko je stala za rožami, za svečami, in videla pod nebom stopati svojega ljubljenčka Žigo Kinskega v duhovski obleki.
„O, gospod Žiga!“ ga je pozdravila po procesiji v veži, ko je nesla žegen na mizo.
„Polonica, pozdravlja Vas Anka in Vas prosi, da bi ji prihranili semen od tistih tulipanov, ki jih imate na vrtu,“ pravi Žiga.
„Kakršnih semen hoče, bo dobila. Imam jih še druge vrste, Vam gospod Žiga, pa najbolj ugaja vrtna mačeha, kajneda?“
„Bil sem prijatelj rož, Polonica, pa me je zadnji čas vse to minulo. Toliko skrbij se suče v moji glavi, da že komaj čakam, kdaj se zapro za mano v Ljubljani vrata semenišča.“
„Nič ne tarnajte, gospod Žiga! Saj imate prijateljev na izbiro in kar želite, vse se Vam bo zgodilo. Moj brat ima skrb za Vas, kakor zase, vsak dan Vas omenja in pomiluje. Tudi Vaša teta v Brinjevcu je dobra gospa in ljubi Vas kakor svoje oko.“
„Vi ste dobri, Polonica. Vselej ste mi bili naklonjeni in spominjam se, kako ste mi pomagali, ko me je bil lansko leto moj poredni „Vuk“ prevrnil v blato.“
„Vuk je pa res poreden. Le pomislite, gospod Žiga, kaj mi je danes nagodel. Pustila sem duri pri kuhinji odprte, ko sem zgoraj po oknih sveče prižigala za procesijo. Hlapec Groga je Vuka menda pozabil privezati k jaslim. Primahal je že iz hleva čez dvorišče in šel Vas iskat v kuhinjo. Na mizi sem imela velikonočni kolač. In glejte nesnago! Ko stopim v kuhinjo, je bilo že polovico kolača v njegovem želodcu. Pomislite, kolač, pa blagoslovljen!“
Žiga se je nehote zakrobotal svojemu Vuku, obenem pa obetal, da ga bo kaznoval.
V tem pride iz cerkve župnik. Zajuterk je bil na mizi in župnik je povabil bogoslovca na kolač.
„Pojutrišnjem pojdem v Mesto. Povabim te, da me spremiš in potem kar z novomeško pošto odrineš v Ljubljano,“ pravi župnik.
„Hvala Vam prisrčna, gospod župnik!“ odgovori Žiga. „Jutri uredim še vse doma, kar je neobhodno potrebno, se poslovim od očeta in hajd nazaj v Ljubljano.“
„Oče se torej ženijo. Pač je treba! Kako lepo življenje bi imeli na stara leta, pa nočejo! Vendar ne brani jim!“
„Res čudno! Ko bi jaz take misli nosil po glavi, bi mi ne bilo toliko zameriti. Ali — pa pustimo to! Bog jim daj srečo! Prosim pa, gospod župnik, da mi sporočite, če se kaj posebnega dogodi. Saj veste, da sem Vam že parkrat razodel svoje misli. Mojega posestva ne bo nihče drugi imel, kakor sv. Kancijan.“
Župnik Zalokar je bil velike, močne postave. Še zdaj, ko že dvestoinpetdeset let trobni njegovo truplo v kripti škocijanske župne cerkve, se poznajo sledovi njegove orjaške postave v hrastovi krsti. Volnene rjave nogavice ima na nogah, gumbi še leže po vrsti na preperelem talarju in svetinja sv. Ignacija Lojolanskega, njegovega patrona, je še ohranjena od njegovega molka.
„Le možak bodi, dragi moj Žiga!“ reče župnik. „Vse bomo poskrbeli, ti pa pridno študiraj, da izvršiš bogoslovne nauke. Duhovnik, pa brez znanja, je malopomemben. Jaz sem bil tudi priden, ko sem bil mlad, in sem v Padovi postal „Magister philosophiae“, kakor veš, pa nikoli mi ni bilo žal, da sem se veliko učil. Studium, studium! Tako je nam klical skoro vsak dan naš profesor blaženega spomina. Seve, prva stvar pa je ljubezen božja. „Initium sapientiae timor Domini [3] Župnik vstane in govor nadaljuje:
„Ko pa se povrneš kot novomašnik, tedaj vedi, da se bo naše veselje kosalo s tvojim. Radost se bo vsem faranom brala na obrazu, stara teta se bo pomladila. Oče tvoj bo pozabil, kar je bilo, celo tvoj Vuk se ti bo priklonil. In če nam bo usoda mila, prideš za kapelana v Škocijan. Skupaj bomo jeli, skupaj peli, skupaj delovali v vinogradu Gospodovem.“
Zaiskrile so se žive oči župniku, srce mu je kipelo radosti in prijateljski je poljubil ob slovesu svojega bogoslovca.
Žiga je ginjenega srca govoril besede hvaležnosti in solza ljubezni je kanila na njegovo lice. Potrjen v dobrih sklepih se je poslovil tudi pri Polonici, zajahal svojega Vuka in izginil proti Hudenjam.
Vetrič je pihljal od severa in je obudil Žigi spomine na dijaška leta. Spomnil se je, kako je bodil na obiske v zburski grad, kako je dvoril lepi grofici Burgštalski in ji zaprisegel zvestobo ... Pa ti časi so bili kratki, so bili nori in mati grofica Aleraana Zburska je imela svoje veselje nad zaljubljenim dijakom.
Zdaj je grofica Renata omožena z baronom Wintersbofenora. Hudenjski bogoslovec je zmajal z glavo m napol glasno vskliknil: „Otročarije! Zdaj smo možaki!“
In Vuk je pokimal z glavo, kakor bi bil razumel svojega gospodarja, ter je skokoma zdrčal čez ozki jarek, po katerem je šumljal bistri potoček ...
IV.
[uredi]„Takrat kmetje niso bili tako
zamorjeni in ponižni,
kakor dandanes.“
Fr. Šumi: „Lj Zvon“ 1884.
Za škocijansko župno cerkvijo stoji mala hiš’ca, napol zidana, napol lesena. Preperela slamnata streha jo kuje, hrastove stene zijajo in kamen za kamenom se ruši iz starega zidu.
Hišica je zburske graščine in prebiva v nji Gliha Povše. Ta je imel pred 20. leti svojo kmetijo na Druščah. Pri koledi v Brlnjevcu je pa preklal glavo Vlahinji Petki in za kazen je izgubil svojo kmetijo na Druščah. Vrhutega mu je kostanjeviški pater naložil za pokoro, da mora romati na božjo pot v Ahen. Ko se je izpokorjen vrnil v domovino, ga je škocijanski župnik Uršič vzel za hlapca in pozneje ga postavil za cerkovnika župne cerkve.
Uršič je bil star mož in ni imel več v oblasti svojih župljanov. Zato je moral njegov naslednik Ignacij Zalokar z odločno roko poseči v župne zadeve in odpraviti nered.
Ljudje so bili v tistih časih pobožni, pa tudi vražasti čez mero. Tako je tudi cerkovnik Gliha, ki je svoj god praznoval o sv. Golu, vso moč za odvrnitev hude ure pripisoval močnemu in dolgemu zvonjenju. Ako se je v poletnih dnevih le količkaj pooblačilo, brž je letel pod zvonik in naganjal veliki zvon da se je zvonik tresel. Nekoč se je primerilo, da je treščilo v zvonik. Toliko da je Gliha odnesel kožo pred strelo. Župnik mu je prepovedal dolgo zvonjenje ter mu naročil, da mora ob bližajoči se nevihti vselej poprej njemu naznaniti, če bo zvonil. Cerkovnik se ni hotel pokoriti župniku ter je tudi župljane hujskal, da naj se upro župnikovi zapovedi. Župnik Zalokar je potem v nedeljo s prižnice svaril ljudi in izjavil, da bo odstavil cerkovnika, zlasti še zato, ker z žlindro od zvonov uganja velike kupčije, in ker je celo od sv. olja jemal in prodajal ljudem v praznoverske namene.
Kar je župnik odločil, to se je zgodilo. Župljani so bili zelo razburjeni in so pretili župniku na razne načine, da bi ga ostrašili. Ponoči so hodili tulit pred župnišče, Gliha je natrosil župnikovim kokošim čmerike, da so vse poginile, ženske so zmerjale župnika na cesti in Glihova žena se je zarekla, da k župnikovi maši ne pojde več, ker se boji, da jo bo zamaševal.
Pa to še ni bilo vse. O sv. Jakobu je nakrat nastala huda ura. Grmelo je in bliskalo se je, oblaki so trosili po škocijanskem polju debelo točo, ki je pobila žito na polju, trto v goricah, le župnikove njive in nekaj drugih, ki so bile v gorskem zatišju, so bile čisto malo prizadete.
Nastal je vihar, velik vihar med ljudmi. Župnik je molil iz brevirja molitev zoper hudo uro, tudi za njive svojih sovražnikov in za gorice pijancev je molil. Toda župljani tega niso vedeli in tudi ne verjeli. Skrivati se je moral župnik več dni, da ga ni napadlo in ubilo razjarjeno ljudstvo, ki ga je iskalo. Le na besedo kapelanovo so se ljudje pomirili toliko, da so se počasi vračali domov. Jezili so se dalje in bivši cerkovnik Gliha je dokazoval sosedom, da ima župnik smrtni greh na sebi, ker zatira take ubožce, kakor je on, in zato tudi nima moči, da bi se uspešno uprl vragu, kadar dela hudo uro. Svetoval jim je, da naj gredo v Gorjance po staroverskega župnika, češ, da je on svet mož in ima moč odganjati točo.
Gliha je imel velik vpliv pri ljudstvu. Imeli so ga za spokornika, za svetnika. Pravili so, da se mu je Bog razodel in mu naročil, naj ubije Vlahinjo Petko, ker je napravila na svetu že toliko hudega. Gliha je bil vojvoda na vseh božjih potih, je vodil „vrtec“, pobožni romarski ples na Žalostni gori, je bil boter brezštevilnim otrokom, je popravljal pri službi božji napake kape-lanov in kmet Biezar iz Logič je celo trdil, da zna več, kakor župnik. Tudi se je časih pripetilo, da se je Gliha naenkrat začel tresti kakor zamaknjenec in je prerokoval prihodnje reči.
Župnik Zalokar pa se ni udal ljudskemu strahovanju in je odločno korakal dalje po začrtani poti. Nastavil je mladega cerkovnika Medka Rabarela, ki je bil sin telškega cerkovnika, in o katerem so ljudje pravili, da je bil oče njegovi materi tisti rojski Anzelj, ki so ga modri bratje obesili. Pretakala se je torej v njem kolikor toliko plemenita kri. Župnik ga je klical za Beraharda, kadar je bil dobre volje.
Druščan Gliha Povše je bil oženjen, pa brez otrok. V mladih letih je prišel vsled uboja ob kmetijo, a z zlorabo božjih rečij si je nabral precej imetja, da je lahko kupil hišo od zburske graščine.
Neke nedelje je zbral Gliha veliko ljudij okrog sebe. Mahal je z rokama in se križal, pa govoril:
„Ljudje božji! Ko sem jaz prvikrat romal v Ahen, je že od tega 20 let. In takrat je šel z mano tudi tisti Vlah Ivo, o katerem so časih pravili, da se je zapisal vragu. Nekaj takega je že moralo biti, saj sem sam čul iz ust gospoda Hermana Werneja, našega beneficijata pri oltarju sv. Cirila in Metoda, ki je moj prijatelj in že 35 let opravlja v Ahenu to službo. Gospod Herman mi je namreč povedal, koliko je imel opraviti z Ivotom, da je ta pretrgal svojo pregrešno zvezo s hudobcem. Ivo je zdaj poštenjak in tudi njegova Barica je spoštovana žena. Pa kaj mi je Ivo povedal, ko sva se vračala iz šesttedenske božje poti domov in molila sv. rožni venec! Kakor veste, je bila tista Petka, ki sem jo jaz na božje povelje spravil na oni svet, žena Vlaha Mateja. Matej pa je imel brata Ivota in ta Ivo je vzel za ženo Matejevo hčer Barico. Ivo je bil torej in je mož, ki je vedel za vse spletke nekdanjih „modrih bratov“, on pozna vsak kamen na cesti, vsako drevo v gozdu, on pozna vse ljudi po okolici. ...“ „pa tudi vse konje po hlevih“ — „kajpada!“ ponovil je Gliha zadnje besede, katere je bil izustil nekdo izmed poslušavcev.
„Toda ne mislite, ljudje božji, da je Ivo tat. Odkar je postal poštenjak, je vse konje pošteno plačal —
„In ljudi pošteno opeharil!“ dostavi zopet eden izmed množice.
„I no, kupčija je kupčija!“ nadaljuje Gliha.
„O, ja!“ oglasi se ženska za njegovim hrbtom. „Mojemu možu je Ivo prodal konja, ki mu je zaprl naduho. Čez mesec dnij je šele moj mož opazil, da je konj nadušljiv. Ivo se je izgovarjal, da on za to ne ve, in da je najbrž moj mož konja prehladil tako, da je dobil naduho.“
„Vlaha Ivota prati ali pa zamorca umivati, je vseeno,“ oglasi se zopet drugi poslušavec. Povej nam rajši, Gliha, kaj ti je Ivo povedal po poti.
Ko Gliha začne uvidevati, da z Ivom ne bo dosti opravil pri verni množici, obrne besedo, rekoč:
„Ako ste tako nezaupni meni, ki sem že tolikokrat gledal božje obličje, tedaj pač nimam vzroka, da bi dalje govoril. Naj vam le bije toča po vinogradih, naj vam črv uničuje žita, naj ... “
„Oho, to je naš Gliha!“ zavpije neki mož. „Ta ni naše doline, ta naj se vrne v hribe, od koder je prišel. Z Ivom se naj brati, mi pa se ne bomo!“
„Res je tako!“ pritegnejo drugi za oporekajočim možem, „Ivo ni naš, z Ivom se ne bomo bratili. Ne bo nam pošiljal tistega bradatega Vlaha v naše vinograde, da jih blagoslavlja, ne bomo se vpisavali v drugo vero!“
„Res je tako! Gliha naj molči! Mi imamo svojega duhovnega pastirja in ta mora držati z nami. Gliha se je odtrgal od svojega gospodarja, Gliha se je uprl svojemu župniku in to ni prav, možje in žene, to je puntarsko! Res je, da je naš gospod župnik Gorenjec, trd mož, res je, da nas javno graja, da odpravlja stare navade, pa tudi stare razvade; svojeglaven je in tišči venomer naprej. Prehude so njegove besede, preostre njegove sodbe, toda, sosedje moji, povejte mi odkrito: kdaj naš župnik ni govoril resnice? Povejte mi, hribci in Krakovci, ali bodete hvalili svoje otroke, če vas ne ubogajo? Ali boste zagovarjali svoje posle, gospodarji in gospodinje, če vas zaničujejo? Povejte mi, očetje in matere, ali bodo vaši otroci imeli spoštovanje do vas, ako ga vi nimate do svojega dušnega pastirja?“
Govornik se je ustavil, poslušavci pa so molčali. Gliha si mane roki, dviga oči proti nebu m se nemirno premika.
Ljudje so začeli godrnjati, so se začeli prepirati, eni so vlekli z Glino, drugi so pritrjevali brinjevškemu Jurku. Ta namreč je bil, ki je ugovarjal bivšemu cerkovniku. Ljudje so kričali, da se je Glihova hišica potresala, dokler se niso ločili. Nekaj jih je ostalo in so vstopili v hišo, drugi pa so odšli izpod košate tepke z Jurkom na pogovor k svojemu župniku.
Cerkovnik Medko se je tudi pomešal med Glihovce z namenom, da bi ugovarjal, pa komaj se je oglasil k besedi, že je pobiral svoje kosti zunaj hišnih vrat.
Javno mnenje se je pa zasukalo.
V.
[uredi]„Naši predniki, plemenitaši in
navadni ljudje so bili tako pobožni,
da ni bilo treba ni tožbe,
ni prisege.“
Fr. Šumi: „Lj. Zvon“, 1884.
Tam, kjer zdaj stoji kapelanija v Škocijanu, sta leta 1725. stali dve hiši, last struške graščine. Tema hišama sta se prištevali dve kmetiji, ki sta obsegali njive na Globušci, pri Sv. treh kraljih, v Gabrniku in v Jezu. Župnik Zalokar je kupil od grofa Karola Juriča iz Strug imenovani dve kmetiji za župno nadarbino v Škocijanu in določil, da bo opravljal župnik pri podružnici v Dolih vsak petek v postu sv. mašo, pridigo in križevi pot.
Nakup kmetij je pa napravil veliko šuma po župniji. Ljudje so se jezili, da župnik kupuje zemljišča, in so mu podmetali, da je kmetiji kupil iz cerkvenega imetja.
„Varčeval sem več let, da sem prihranil četrtinko nakupa, četrtinko sem podedoval po svojih starših, polovico pa sem se zavezal plačati v desetih letih,“ pripoveduje župnik pri kosilu svojemu kapelanu.
„Jaz vam verjamem, gospod župnik! Toda ljudje vam ne verjamejo in pravijo, da ste kupili zemlji za cerkveni denar,“ odvrne kapelan.
„Gospod Matija! Misli so proste, toda vsako trditev treba dokazati, drugače je v mojih očeh tak človek, ki govori brez vsake podlage, ostuden obrekovavec.“
„Ljudje trdijo, da ni mogoče, da bi bili Vi toliko prihranili v nekaj letih, ker potrosite precej denarja.“
„Zase sem jaz sam odgovoren in nisem dolžan, ljudem predlagati računov o svojem gospodarstvu.“
„To je res, toda brez potrebe se ni treba ljudem dajati v zobe, ker so že tako razsrjeni na Vas.“
„Gospod Matija, vi ste pikri! Ali ni to moja pravica, celo dolžnost, da izboljšam slabo stanje župnikovih dohodkov?“ se opravičuje župnik.
„Saj poznam Vašo dobro voljo, gospod župnik, toda slabi časi so zdaj. Vse toži čez neznosno visoke davke, ker smo v vednih vojskah, slabe letine se vrste, ljudje stradajo, vi pa šarite, kakor bi se fara topila v samih dobrotah.“
„Vsak umen gospodar kuje železo takrat, kadar je belo. Morda se v sto letih ne ponudi taka prilika za nakup, kakor se je ponudila meni. Pa pustiva to, gospod Matija, saj vem, da bodete Vi sedemkrat bolj sitni in reformatorični, kakor sem jaz, kadar pridete do samostojne župnije.“
Kapelan je vstal od mize in se poslovil.
Župnik hodi po sobi gorindol in premišljuje. Žilice na sencih so se mu napele, ustnici je stiskal in oči so zrle po stenah, kakor bi jih hotele prodreti.
Sestra Polona stopi v sobo. Župnik je bil tako zamišljen, da je ni opazil.
„Kaj pa zopet tuhtaš?“ pravi Polona. „Izbij si iz glave misli, ki te samo mučijo, pa nič ne koristijo. Same skrbi imaš in jezo! Gospodar si vendar ti — ali ne?“
„Prav imaš, Polonica! Jaz sem preveč skrben in preveč občutljiv.“
„Kdaj pa pride naš ljubi Žiga? Komaj že čakam, da se iznebiva sedanjega sitneža. Nobena jed mu ni všeč, nobeno vino dobro!“
„Škof so mi pisali, da Žiga pride jeseni. Do tega časa pa ostanem najbrž sam. No, poletu bom že kako prebil. Pozimi pa ni mogoče, ker je preveč potov.“
„Naš Medko je bil zadnjič na Raki in gospod Žiga mu je pravil, da je njegova mačeha zelo bolna in da utegne oče postati zopet vdovec.“
„No, Kinski se ne bo nikoli iztreznil. Naj mu umrje, se bo pa zopet vnovič ženil,“ odvrne župnik.
„Prijetno bi mu bilo, kakor je Jurku v Brinjevcu, ako bi ostal tako in malo poskrbel za Žigovo posestvo. No, če še gospoda Žigo dobimo v Škocijan, prav prijetno bo,“ modruje Polonica.
„O, te skrbi! Kdaj bo še moja kupčija s struško graščino urejena! Zdaj pa še Hudenje na glavi! Res komaj čakam, da dojde gospod Žiga.“
„Preveč skrbij si res nakopavaš na glavo. Saj ni, da bi moral ti vse izvršiti. Poglej sosede! Kako mirno žive in se tebi smejajo v pest, ko se bodeš s farani.“
„Pusti to, Polonica, ker ne razumeš vsega. Saj se borim pač le za blagor sv. cerkve, ne pa za svojo korist. Ali naj ta sleparski Gliha vlada faro?“
„Kaj ti more? Če so ljudje tako praznoverni, da ga poslušajo, pa naj ga! Ti jim poveš svojo, Gliha naj godlja svojo; se bodo že izpametovali, če prej ne, pa da smrtni postelji.“
Polonica odide iz sobe, vstopi pa cerkovnik.
„Gospod župniki Brinjevška gospa so nevarno zboleli in prosijo, da jih obiščete.“
Župnika ta vest ni prestrašila. Vajen je bil vsak dan takih naročil. Gre po sv. olje in odide s cerkovnikom proti Brinjevcu.
Brinjevška grofinja je že skoraj nezavestna slonela v naslonjaču. Kap jo je zadela in telo ji več ne služi. Le njene oči še zaupno zro v došlega duhovnika. Prejela je sv. olje, pa je zatisnila oči za vselej. Preden se je župnik povrnil domov, so ji že zapeli zvonovi. Medko je vlekel za vrvi, kakor bi poslušal, kaj pojo zvonovi, kaj zveni tako resno tja v širno plan.
Jurko pa ni poslušal zvonov. Pri Urški je stal v kuhinji in ponavljal besede: „Kaj bo pa zdaj?!“
VI.
[uredi]... Tak čuden je naš rod,
tak mnogo zapleten in zavozljan,
da ohraniti čistega brez zmed se
nikomur moč’ ni sabo in ne z drugim.
In tudi sebi nismo mi sodniki.
Živeti, paziti, kako živeti,
to je dolžnost najprej za človeka,
ker redko prav ceni, kar je naredil,
in to, kar dela, skoro ne ve ceniti.
Goethe: Ifigenija v Tavridi.
Sedem mladih nedelj je preteklo in mladi kapelan Žiga Kinski je prišel za kapelana v Škocijan. Eno leto je služboval na Raki, kjer si je pridobil prve izkušnje duhovskega življenja. In sedaj se je vrnil v svojo domačo župnijo, sedaj je dospel k svojemu dobrotniku in prijatelju. Z lepimi načrti v glavi, z mladeniškim ognjem v srcu je nastopil novo službo. Njegov nastop je dobro vplival na razdrte razmere v župniji, kakor blagodejen dež, ki porosi in napoji suho zemljo.
„Kakor bi me bil očaral,“ je zdihnil mladenič, ko je šel od izpovednice.
„O, kako so prijazni!“ je rekel možiček, ko se je malo pomenil na potu z mladim kapelanom.
„Kakor bi rožce sadili na prižnici,“ so rekle ženske, ko so šle iz cerkve.
„Ta pa zna!“ je pravil stari Gliha svoji ženi. „Ta bo obrnil še župnika. Nova metla dobro pometa!“
„Le nikar ga ne draži, Gliha! Ta ti pogleda v srce. Ravno take oči ima kakor njegova mati. Ti je nisi poznal — a pač! Jaz sem služila tri leta na Hudenjah in vem, kaj so bile oči rajne graščakinje. Malo je govorila, toda pogledala je tako, da je že vsak iz očij bral, kaj hoče. Dobra ženska je bila, v zakonu pa ni bila srečna. Surov in pust človek je bil tisti Kinski; zato pa je nazadnje tudi dobil plačilo. Drugega mu ni zapustila, kakor samo vinogradek v Pijavi gori. Vse drugo je podedoval naš kapelan,“ konča Glihova žena.
„Čemu je treba duhovniku toliko zemljišča? Ravnotak lakomnik bo na zemljo, kakor je župnik.“
„Ne govori tako! Ti resne boš prej miroval, da razdražiš tudi kapelana. Pusti to, kar je bilo. Če se spraviš na kapelana, boš zaigral še tisto malo zaupanja, ker ga imaš pri ljudeh.
„Le pomisli, Gliha, da bo treba umreti. Škoda, da nisi bil pri deseti maši v nedeljo in bi bil slišal, kaj človeku ostane po smrti.“
Gliha je molčal. Led se je tajal in rekel je:
„V nedeljo pojdem jaz k deseti maši. Župnik samo zmerja farane ali pa oznanuje tlako.“
„Bodi no tiho o tem, saj morajo duhovniki tudi živeti. Angelji niso. Če pa naš župnik ošteje, je pač to njegova dolžnost, kadar smo vredni. Brez napake ni noben človek, tudi ti menda ne.“
„Le pomisli, če je to prav. Brezarjevega Tončka je v nedeljo kar po imenu poklical s prižnice. Ali je to prav? Sina tako veljavnega moža, kakor ji Brezar iz Logič, pa ga gre tako sramotit! In kaj je že napravil? Tisti zijalasti Barbi iz Hrastulj je pod korom odstrigel petelinčke na peči.“
„Prav je imel po eni strani. Kaj se bo takole smolasto babše postavljalo! Pokoro naj dela! Tonček le to nima prav, da je to v cerkvi napravil. Mladina mora biti v strahu.“
„E, kaj, saj bi ga bil župnik lahko poklical k sebi, če ga je hotel pokarati. Jezen je na starega, pa je sinu napravil to sramoto.“
„Gliha, saj so tudi v starih časih delali očitno pokoro. In ali ni boljše, če naredi župnik s takimi tiči kratek račun, kakor da bi koga pošiljal v Radelco in bi radelški graščak imel ž njim opraviti. Le pameten bodi in nikar samo tega ne premišljuj, kako bi župniku življenje grenil. Kar je bilo, je bilo, Gliha! Pozabimo!“
Kar pritisne nekdo na kljuko. Vrata se odpro in v izbo stopi Vlah Ivo.
„Maziti Bog, Gliha! Čul sem, da namerjaš zopet iti na božjo pot v Ahen. Pa sem sklenil sam pri sebi, da bi tudi jaz šel gledat čudodelne svetinje. Zdi se mi, da pred 25. leti nisem še tako spoznal samega sebe, kakor zdaj. Pokoro bi rad naredil tako, da bi šel gorak v nebesa, kadar me Bog pokliče.“
„Kaj te je tako presunilo, Ivo?“
„Oni dan sem prenočil v Dolih. Petek je bil in križev pot je gospod kapelan molil z ljudmi. Pa sem se tudi jaz pridružil. Po križevem potu je kapelan stopil na prižnico in je tako ganljivo govoril o Kristusovem trpljenju, da so ljudje jokali na glas. Tudi jaz se nisem mogel zdržati. Ihtel sem kot otrok in vest me je pekla, kakor bi se že pekel v peklu. Po sv. maši sem stopil v zakristijo in gospod kapelan me je prijazno sprejel. Pogovarjala sva se dolgo. „Le še pridi!“ mi je rekel za slovo. „Bog noče smrti grešnika, ampak da se izpreobrne in živi“.
Gliha je molčal. Žena njegova ponudi Ivu mleka in kruha.
Po kolovozni poti mimo Glihove hišice sta jahala dva jezdeca. Eden je bil odet v črn plašč, gladko je bil obrit in zamišljen. Drugi je bil precej starejši, viteški opravljen in dolge brke so mu visele pod nosom.
„Morava pognati. Solnce je že visoko in komaj prideva do kosila v Zbure.“
Jezdeca sta pognala, pa konjiček mladega jezdeca je bil star, dasi še krepak. Ni mogel dohajati svojega tovariša.
„Jurko, moj Vuk se je postaral. Ni kos Šarcu. Nič ne dene, če malo zakasniva. Jaz sem stari znanec v gradu in naju že opravičim.“
Veter je potegnil, da je plašč zaplapolal v zraku in stari Vuk je vihal nozdrvi.
„Zahvalim te,“ začne zopet mladi jezdec, „da si tako gorko stal na strani gospoda župnika. Ljudje so bili res razburjeni, nezaupni do odločnega Gorenjca, pa, hvala Bogu! obrača se svet in upanje imam, da se vse popravi in ugladi. Naše ljudstvo je dobro, mehko, kakor vosek, ali, če se zažene in vsplamti, tedaj je kakor gorski potok, ki dere svojo pot naprej brez premisleka in brez cilja.“
„Ko bi le tega Glihe ne bilo! Ta je najbolje napeljeval vodo na svoj malin. Jezen je, da nima več toliko zaslužka in da ga je župnik odstavil od cerkovniške službe. Pa tudi sleparski je ta človek. Kaj je vse počel s cerkvenimi stvarmi! Tako se vendar ne smejo zlorabljati blagoslovljene in celo posvečene reči. Župnik je le storil svojo dolžnost, ko je konec napravil temu početju. Res, da je njegova beseda osorna, ki odbija, toda jaz kot bivši vojak bi v njegovi koži ne bil delal drugače. Ljudje so včasih kakor stekli volkovi. Ne poznajo nobene mere, ne pravice. Lepa beseda ne izda ničesar. Še bolj so trdovratni, če se jih zlepa opominja. Mazila ne zadoščajo za take rane, treba je naravnost rane izrezati. In to je storil gospod župnik. Seveda je bolelo, kričalo se je, toda rana je izrezana, bolezen je ustavljena in na Vas je zdaj, gospod grof, da obvežete to rano, da jo izcelite.“
„Bog pomozi in Stopenska Mati božja, dragi moj prijatelj! Začel sem uspešno, že se kažejo sadovi in z božjo pomočjo hočem nadaljevati vzvišeno nalogo dušnega pastirja.“
Pred jezdecema se pokaže zburski grad ...
VII.
[uredi]„Ana Felicita je kupila
od sestre polovične pravice.“
Volčič: Zgodovina Šmarješke fare.
V zburskem gradu je takrat gospodovala Ana Felicita, hči Jurija Burgštalskega in Alemane Veronike. Alemana se je po Jurijevi smrti še dvakrat omožila, pa Bog je ni blagoslovil z zarodom. In tako sta podedovali Ana Felicita in Regata Terezija, hčeri prvega zakona, vsaka polovico zburske graščine. Ana je pozneje kupila od sestre polovične pravice in je ostala sama lastnica zburske graščine. Njen soprog Karol Henrik baron Schweiger pl. Lerchenfeldski je kmalu umrl in tako je ostala sama s svojim sinčkom Francem Karlom. „Bila je lepa, izobražena in pobožna dama ter izvrstna gospodinja,“ pravi o nji kronist Volčič.
Gradič Zbure je bil takrat še leseno, trhljeno poslopje, ko je Ana Felicita prevzela gospodarstvo. Oskrbnik ji je bil Volbenk Fringila. Po njegovi smrti se je vdova Fringila omožila s Tomažem Kinskim. Tomaž Kinski je bil baronki desna roka in se je mnogo trudil, ko je pripravljal gradivo za zidanje novega gradu. Oskrbniku Tomažu je pa žena Marija umrla čez šest let pa brez otrok. Tomaž je bil tedaj zopet vdovec.
Ko so nekega dne ljudje videli prihajati kapelana Kinskega in oskrbnika Jurka iz Brinjevca na zburski grad, je bilo med ljudmi govorjenje, da se misli baronka zaročiti s svojim oskrbnikom.
„Čast mi je, gospod grof, da vidim Vašo Prečastitost pod mojo leseno streho. Čula sem že mnogo o odličnih lastnostih škocjanskega gospoda kapelana in prosim Vašega blagoslova,“ nagovori baronka Ana kapelana iz Škocijana, kateri je spočetka kazal zadrego in se oziral po dvorani.
„Tempora mutantnret nos mutaraur in illis [4],“ gospa baronka! Kako hitro beži čas in zdi se mi, kakor bi bilo včeraj, ko sem študentovske burke uganjal po Vašem gradu.“
Baronka se nasmeja in natoči gostu polno kupico Čiste bojniščine.
„Še enkrat rečem, da mi je čast in da se veselim Vašega prihoda, gospod grof! Kar poželi Vaše srce, sem pripravljena ustreči in če bi Vaš prihod prinašal tudi svareče klice, ste nam vendar drag gost. Ali naj pokličem Vašega očeta? Tako sem zadovoljna ž njim, kar se da. Žal, da mu je Bog zopet odtegnil zvesto družico.“
Žiga Kinski dvigne glavo, zahrka, kakor bi mu bilo nekaj obtičalo v grlu, pa odgovarja:
„Gospa baronka! Nekdaj sem hodil vživat Vašo gostoljubnost z namenom, da bi izprosil roko in srce Vaše sestre, baronke Regate. Pa to so bile le mladeniške budalosti brez cilja, brez pomena. Delali smo veselje Vaši mami baronki Alemani, sebi pa naželi nekoliko neprijetnih zadreg. Ali danes, gospa baronka, prihajam k Vam kot duhovnik, kot zrel možak, ki ga skrbi očetova prihodnost, ki ga razburja neprikladna govorica, ki ga muči tako dober sloves pobožne gospe in odlične gospodarice ...
Duhovnik nagne glavo, povesi svoje čarovite oči, baronka pa se dvigne iz naslonjača, ustnice se ji namrdnejo, mračno čelo briše bela roka, besede pa kažejo nevoljo:
„Gospod Žiga, veseli me Vaša skrb, pa bodite prepričani, da potov Vaše matere ne bom hodila.“
Zbodla je beseda zadnjega stavka gospoda kapelana, pa premagal se je, z zavestjo, da je njegova skrb neopravičena. Z mehkim glasom odgovarja:
„Gospa Ana, veseli me, da ste mi skrb odbili. Moja mati je že davno oprala svoj madež in naj v miru počiva na sveti zemlji. Ali morem pričakovati, da bo gospa baronka tudi jezike zavezala?“
Baronka molči in natega spomin.
„In kako to mislite, gospod Žiga?“
„Najlepše bi bilo, da mojega očeta odslovite. Na mojem gtadu ima dovolj prostora in jela. Pa tudi meni bi bil drag gost.“
„Resnično Vam povem, gospod grof, da mi je težko, zvestega posla brez vzroka odsloviti. Ali Vaša želja je meni povelje in obetam Vam, da izpolnim Vašo željo. Res težko mi je, besedo odslovitve izustiti, zakaj on je tu zadovoljen in meni je desna roka, zlasti zdaj, ko se pripravljam, da sezidam nov grad. Ali bi morda Vi, gospod grof, vedeli nasvetovati svojemu očetu vrednega naslednika?“
„Zgodi se po Vaši volji, gospa baronka! Janeza Vajsa poznate. Saj ste mu krstna botra. Moj prijatelj Jurko je govoril ž njim in sam se je izrazil, da bi prišel k Vam služit. Izučen zidar je, še kot zidarski pomočnik je pomagal v Ljubljani zidati stolno cerkev. Zidarski mojster Pavel Jugovic ga je hvalil kot spretnega in umnega delavca.
„Hvala Vam lepa, gospod grof! Kakor nalašč potrebujem takega oskrbnika. Tudi odpoved Vašemu očetu bo olajšana.“
„Župnik šmarješki, Jure grof Rudolfi, je tudi boter Vajsovih otrok. Pozna ga dobro in on ga je priporočil.“
„A, tako? Torej se naš dobri grof Rudolfi skriva za tem napadom? Naj le počaka! To ga bom oštela!“
In baronka se je smejala iz dna zatopljene duše ter nalivala gostu.
Tudi Tomaž Kinski se je prikazal v dvorano. Jurko je izbijal šale z mladim barončkom in Žiga je bil zadovoljen, da se je vse tako gladko izteklo.
Tomaž Kinski je kmalu zapustil grad. Pa njegovo srce ga ni vleklo na Hudenje. Odjadral je proti Mokronogu in, predno je zima priromala v deželo, je bil že Tomaž Kinski zopet na oklicih ...
VIII.
[uredi]„Tomaž Kinski se je poročil
z Elizabeto, hčerjo mokronoškega
mesarja Mihela Šetine, in iz tega
zakona se je porodil 7. maja 1730.
Franc Kaneijan.“
Župni arhiv v Škocijanu (Instructio).
Tomaž Kinski je bil že star znanec v Mokronogu. Šetinova hiša mu je bila domača in že pred približno desetimi leti se že tamkaj ženil. Stari Mihel pa ni hotel ničesar čuti o dekličji možitvi in vedno je poudarjal, kažoč svoj palec: „Dokler bo tale migal, ne!“
Izišel pa je vendarle čas, da je Mihelev palec nehal migati. In ta čas se je oživelo znanje. Tomaž je ponudil roko bogati hčeri starega mesarja, Šetinova Lizika pa mu je dala srce. Že je bila v poznem srpanu in izbirala bi bila s težavami. Vsled tega se je vse napravilo čez noč. Lizika sama tako ni mogla biti in še vedno čvrsti Čeh se je pomladil pri 40letni nevesti. Veselo je bilo vse, veseli svatje, veseli ženin in nevesta, tudi brinjevški Jurko kot stari prijatelj je pritrkaval z nogo in se smejal staremu ženinu.
Le ženinov sin v Škocijanu se je držal grdo in skoro ga je bilo sram, da se mu je oče že tretjič oženil.
„Nisem mislil, da se bo oče tako hitro poročil,“ reče kapelan Žiga svojemu župniku, ko sta pozne jeseni jezdila po službenih poslih s hribov domov.
„Saj sem ti pravil, dragi moj, da ti hoče oče vsekako preskrbeti brata ali sestro. Boš videl, da se tvoji načrti ne uresničujo in letos osovrej utegneš prinesti novico iz Mokronoga: Hudenjski posestnik se maje in sv. Kancijan ne bo dedič gospoda Žige.
Otožne misli so legle na čelo mladega kapelana, konja sta začela dirjati ...
„Kakor je božja volja, gospod župnik! Pa kaj menite vi: ali more Kinski lastiti se pravic do hudenjskega gradu?“
„Izpodbija jih lahko, ali, če jih izpodbije, je veliko pravno vprašanje. Vsekako pa se pripravi na dolgo pravdo!“
„Jaz pa bom zapisal oporoko, in sicer tako razumljivo, da je ne izpodbije nihče, tudi moj oče ne, gospod magister!“
„Imaš prav, ljubi moj, le podati se ne! Fortuna nos adjuvet!“
„Oglasiva se spotoma v Brinjevcu, gospod župnik! Imam nekaj naročil.“
„Po tvoji volji, Domine Sigismunde!“
Jezdeca zavijeta po bregu navzgor.
Pred njima se pokaže Brinjevec ...
Jurko in Urška sta zopet sama gospodarila v Brinjevcu. Rajna baronka je zapustila pristavo svoji nečakinji Juditi, ki je bila omožena z Rajsingom. Ta se je malokdaj prikazala v Brinjevcu in se je popolnoma zanesla na zvestobo Jurkovo.
Ni pa se župnik zanesel na trdno voljo brinjevškega oskrbnika. Dokler je živela rajna baronka, je še šlo po sreči. Ali Urška je rastla v starosti, ne pa v modrosti. Tako izpod čela je pogledavala junaškega Jurka, nasmehavala se in se nastavljala, da je Jurku že vroče prihajalo in srce se mu pomladilo.
Župnik je zvedel za ta novi par, tisti dan pa se je tudi sam prepričal. Gospod kapelan je govoril pod lopo z razposajeno hišno in silno grdo se je držal.
„Prosim, gospod Žiga, dajte, da me vzame ! Meni ni več tako prestajati.“
Jurko se je tudi grdo držal. Kapelan mu je naštel dosti neumnostij. Prikimal pa je nazadnje Jurko in obljubil, da pride drugi teden z Urško v župnišče ...
Med tem, ko je gospod Žiga misijonaril pod široko lopo, se je župnik Zalokar izprehajal po vrtu in opazoval različna zelišča in cvetice. Naposled je Jurko povabil oba gospoda v dvorano na dojužnik. Zahvalila sta se resna gosta, z ostrim pogledom in zahvalno besedo se poslovila in odrinila po klancu navzdol.
Solnce je stlalo svoje motne jesenske žarke po dolini in oživljalo rmenelo listje po drevju. Velik pes, črn kosmatinec, je skočil za debelo olšo in divja raca je izflafotala iznad bistrega potoka.
„Škoda, da ni puške pri rokah. Utva bi bila moja in kosilo obeh.“
„Ali ti še tako stoji puška k rokam, kakor nekdaj, prijatelj?“
„Bogve! Davno že nisem bil na lovu. Zdaj smo lovci drugačne vrste: duše lovimo!“ odvrne kapelan. „Prav imaš, Žiga! Ali časih je tudi za nas potrebno, da se oddahnemo in da v temni hosti odložimo vsakdanje skrbi, ki nam tarejo jetra in obisti. Verjemi mi, Žiga, da veliko bolezni nastane iz duševnih muk.“
„Ipsissima verba [5]“ gospod magister. Meni zdravi le polet v prirodo dušne rane. Prefekt z Vrha je strasten lovec in me vabi v svoj lov. Blizo je in poizkusimo enkrat.“
„Dvomim, da bi bil cistercijan v svoji beli halji dober lovec. Saj bo vsaka vrana pred njim zbežala.“
„Da bi ga videli, brata Viljema! Oko ima kot orel bistro in izpodreca se, ko gre na lov, kakor kmečko dekle.“
„Potem šele mora biti strašen! Čul sem, da gospodari slabo na vrhovski pristavi in da konvent namerja prodati Vrh.“
„Mogoče. Je pa administrator P. Placid v Klevevžu drugačen gospodar. Ta zna množiti imetje! Zburska gospa je nevoljna nanj. Redovnik, pa tak stiskač!“
„Omnia ad majorem Dei gloriam[6]“ Konča župnik pogovor. Podložniki so zadovoljni in ni čuti pritožb. Kaj torej še hočeš? Ne pravijo zastonj kmetje, da je pod krivo palico dobro bivati.
Jezdeca razsedlata in odideta k obedu.
IX.
[uredi]„Ne združenja, ločitve zdaj so časi.“
Prešeren.
„Daleč sem doma,
duh pa vsak dan roma,
roma, roma, roma
danzadnem do doma.“
Matija Valjavec.
Leta teko. Kapelan Kinski že sedmo leto pase ovčice v svoji rojstni župniji. Plodovito je njegovo delovanje, vsa župnija se je prenovila. A iztaknil je kal bolezni. Pokašljuje in Polonica mu kuha planinski mah, sam pa hodi vsako jutro za farovške hleve in tam smuče grenki pelin. Bolezen je prišla na uho škofu. Nekega dne mu prinese sel pismo in s pismom dekret, glaseč se: „Imenujemo grofa Žigo Kinskega za kapelana na Krki. Podpisan je: „Felix Com. de Schrotenbach, Ordinarius loci.“
Ta novica je pretresla vso župnijo. Niso se župljani nadejali, da bi gospod Žiga kdaj zapustil Škocijan kot kapelan. Menili so, da mora postati naslednik Zalokarjev. Najbolj se je prestrašil dekreta župnik sam. Menil je, da dobi sčasoma še enega kapelana, ker gospod Žiga boleha, toda njegov račun je bil prekrižan. Pa tudi upanje je šlo najbrž po vodi, da bi Žige Kinskega zemlje podedoval sv. Kancijan. S prekrižanimi načrti se je župnik poslavljal od svojega dobrega kapelana. Stiskala sta si roki, objemala se in poljubovala. Polonica je točila bridke solze in ljudje so kar na glas jokali, ko je gospod Žiga zadnjikrat govoril svojim rojakom.
Župnik je že dlje časa obetal župljanom križev pot, ki ga doslej še ni bilo v župni cerkvi. Pobiral je doneske zanj, pa je zopet moral dosti britkih besedij požreti. Kapelan mu je pomagal, da bi se načrt uresničil, pa ljudje so le močno zabavljali, zlasti tisti, ki niso hoteli ničesar prispevati. Župnik Zalokar je udaril na ostro struno in ošteval s pikrim sarkazmom mlačne župljane.
Dekret kapelanov naenkrat zaobrne sapo po fari. Duhovi so se polegli. Le glas obžalovanja je letel po hribih in dolinah. Celo Gliha se je prišel poslovit od blagega duhovnika Žige in mu je voščil zdravja in sreče.
Žigo Kinskega je zaskrbelo v dno duše, ko je premišljeval o tem, kako bo v prihodnjosti. Slovo je moral dati domačim logom, slovo svojim rojakom, med katerimi je prebil svoja vesela in žalostna mlada leta, slovo skrbnemu očetu, svojemu župniku, katerega je ljubil iz dna svoje mehke duše. „Ali bo župnik še voljan skrbeti za moje posestvo, ali pa se bo ohladila njegova ljubezen, njegova skrb?“ tako se je popraševal in ta dvom ga je mučil.
Pač je od drugod prišla tolažba v Žigovo srce. Njegov oče je dobil z debelo mesarico sina Franca Kancijana. Toda razumela se nista mož in žena v zakonu, Elizabeta Šetinova ni mogla starega Tomaža. Črtila ga je in zbadala, celo tepla ga je in enkrat ven vrgla. Tako seveda ni bilo Tomažu obstanka v Šetinovi hiši. V spomin so mu prihajali sinovi opomini. Nekega dne je odrinil s palico iz Mokronoga. Težka je bila pot izpokorjenega starca. Z razdejano dušo in pokorno voljo je prikorakal v Škocijan in sin ga je sprejel pod svojo streho. Snažil in krmil mu je še vedno čilega Vuka, pa pomagal Polonici v kuhinji cepiti luč in izbirati fižol.
Ko se je Žiga odpravljal iz Škocijana, je vzel seboj tudi očeta Tomaža.
Gospod Žiga je torej zastavil svoje delovanje na Krki. Z ognjem je oznanjal evangeljske resnice novim ovčicam, toda ta ogenj je bil kratek, je hitro ugašal. Kal bolezni je trla njegovo telo in čutil je, da bolezni ne bo mogel zmagati. Hiral je in tistih nekdanjih sil ni bilo več v njegovi duši. Prosil je kmalu za drugo službo.
Naglo se mu izpolni želja in preseli se za kapelana v Mengeš na Gorenjsko. Tu je dobil dobrega tovariša, Jožefa Novaka, ki mu je bil naklonjen iz dna srca. Ali duh Žigov je vedno romal tja dol na Dolenjsko. Žiga ni mogel pozabiti svojih bližnjih rojakov, ni mogel izbrisati iz spomina svojega župnika v Škocijanu. Njegov tovariš ga je sicer rad imel, ali žalosti ni mogel pregnati z njegovih lic, otožnost se je globoko zarila v njegovo srce. Mamica mu je stopala pred oči in zdelo se mu je, da ni več daleč tisti čas, ko bo tudi on zrl smrti v obraz. Trudil se je, da bi pomagal tovarišu v dušnem pastirstvu, pa ni šlo. Takoj se je utrudil in kašelj mu je dušil grlo. Hrepenela je njegova duša po domu ...
Škocijanski župni arhiv še hrani nekaj pisem, katera je pisal Žiga nekdanjemu župniku Zalokarju. Evo nekaj odlomkov!
Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Predobrotni moj varuh! Iz pisma gospoda Ign. Polca, mestnega pisarja v Novem Mestu, sem izvedel, da je ondi umrl župnik, in upam, da me prečastiti škof priporoči za to župnijo. Vendar nimam dosti upanja in bolje je, da molčimo o tem, zlasti ker sem danes v Ljubljani izvedel iz ust gospoda prosta, ki ga spoštujem, da je za to odločen župnik pl. Breckenfeld. Bojim se, da s svojo prošnjo ne bi prišel z dežja pod kap. Verjamem prečastitemu izkušenemu Rupertu. Sčasoma bo Bog vse dal.
Sporočam prečastitemu gospodu, da cerkev sv. Nikolaja ni vezana na nobeno gospodarstvo in ni dolžna prispevati za davke. Mene so taksirali na denarni prispevek, ki sem ga že danes založil. Da je cerkev sv. Nikolaja izvzeta, je vzrok to, ker ima samo eno zemljo.
Naznanjam, da sem se radi poprave svinčenih posod pogodil tu v Mengšu z nekim livarjem ...
Predobrotni moj varuh! Častitam, da ste srečno prestali štiridesetdanski post in voščim vesele velikonočne praznike. Denar, ki ste ga poslali po mojem tovarišu, sem prejel, in tudi on vam vošči veselo alelujo. Prosim, da izvolite moje vino hraniti in, če vam je to neprilično, da je obrnete po svoji volji. Zahvalim vas že naprej za pretakanje in pospravo mojega vina. Vsem domačim se lepo priporočim in želim veselo veliko noč ...
Milostni moj varuh! Ko sem Vam čestital za god, sem prosil, da mi moj podložnik Jakob Vučin pripelje posodo vina. Morda se je pismo izgubilo, ker ni voznika. Dvakrat sem bil že namenjen, da pridem sam dol, pa neprestano deževje me je odvrnilo. Kolikor je moje gorske pravice v Pijavi gori, naj vzame župna cerkev ali pa cerkev sv. Križa v Dolih. Letošnjega vina mi ni treba gor voziti, ker semkaj pridejo zmerom boljša vina po Savi in ker velika vročina ne dopušča, da bi hranil mnogo vina. Če bo lepo vreme, se vidimo o vseh svetih ...
Ob naboru novih vojakov so tu na Gorenjskem velike težave, ki se morajo objokovati. Skoro povsod se čuje ali o bogoskrunstvih, ali o ubojih, ali pa ob obojnem. Oče Tomaž, ki je bil lansko leto v jeseni z manoj še v Škocijanu in ga dobro pozna Vaša gospica sestra, je bil vjet od nekega človeka in umorjen. Tudi naše župnišce so oblegali v nedeljo od jutra do večera, pa sosedje so prišli od vseh stranij in oblegovavce odgnali. Pripravljeni so bili za boj, dasi smo duhovniki ljubeznivo mirili. Težko bi se bilo sicer izšlo brez poboja ali vsaj brez oskrumbe pokopališča. Pa, hvala Bogu, nič hudega se ni zgodilo ne od te, ne od druge strani. Poglavar nam je rekel, da bi se bili duhovniki lahko pomešali vmes in vojake zaprli v cerkev, če ni bilo drugače mogoče.
Po veliki noči se vidimo, upam, in pomenimo se več od ust do ust. S tem se Prečastitosti priporočim za naprej in ostanem
vedno udani sluga Žiga Kinski.
X.
[uredi]„Žiga Oton Kinski je umrl kot kapelan v Mengšu dne 13 avg. 1735.“ (Škocijanski župni arhiv.)
Mengeški kapelan Žiga Kinski je še enkrat obiskal svoje prijatelje v Škocijanu. In tedaj je zaupno izjavil župniku Zalokarju, da njegov petletni polbrat Franc Kancijan dobi gorsko pravico v Pijavi gori, obstoječo iz šestih veder vina, po svojem očetu Tomažu Kinskem, do štirih zemelj in podložnikov, ki jih je (Žiga) podedoval po svoji materi Regini Korduli Kajzelovi, pa nima polbrat nobene pravice, ampak naj dobi te zemlje in podložnike po njegovi smrti cerkev, oziroma nadarbina sv. Kancijana.
Župnik Zalokar je zapisal to Žigovo izjavo.
Žiga Kinski se je vrnil na Gorenjsko in ni več videl ljubih mu dolenjskih goric. Zdravje mu je bilo vedno slabše, noge so mu odpovedale, lica so obledela in shujšala. Počasna jetika je blagemu gospodu pretrgala nit življenja.
Njegov tovariš Jožef Novak ga je izpovedal. In ko ga je pripravljal na smrt, mu je Žiga potrdil, da so njegove zemlje last sv. Kancijana. Kapelan Jožef Novak je zapisal izjavo na papir dne 22. septembra 1835.
Žiga Kinski ni tedaj ostavil nobene pisane oporoke. Njegov polbrat je odrastel in se je poganjal za Žigove zemlje. Pravda je tekla leta in leta, dokler ni novomeški mestni pisar Fr. Ign. Pole „pro aeterna memoria“ [7] napisal in podpisal oporoke z dne 1. avgusta 1761. Franc Ksaver pl. Taufferer, opat stiški in arhidijakon, pa je oporoko kot cerkveno ustanovo sprejel in potrdil dne 23. maja 1766 v imenu cesarice Marije Terezije.
Zadnje pismo Žige Kinskega priča, da je njegov oče Tomaž umrl v Mengšu nasilne smrti. Orjaški župnik Ignacij Zalokar pa je še župnikoval svoji župniji do 1762. leta. Vse zapreke so izginile, župljani so ga začeli ljubiti in plodonosno je bilo njegovo delovanje. V ljudstvu se je do danes ohranila govorica, da je bil pred Metelkovcem Zalokarjem v Škocijanu za župnika še drug Zalokar, ki je največ pripomogel, da je mladi graščak Žiga Kinski postal duhovnik in da je v vinogradu Gospodovem vneto hodil — za poklicem.