Za november

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za november
Izdano: Primorski list 10. november 1896 (4/32), 154—156
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je o vseh svetih l. 1848. Na Dunaji je revolucija, mesto zaprto od vseh strani. Težavno in zelo nevarno bilo je iz mesta in v mesto. Vse je na nogah: med rožljanjem orožja čuje se vpitje in jok.

Iz visoke hiše nesejo štirje pogrebci mrliča. Urnim korakom hite ž njim dalje in dalje, da bi tem prej ga pokopali tam kje zunaj mesta, ker v mestu ni bilo kaj varno. Za krsto stopa nekaj ženic. Vže so pri malih mestnih vratah. Kar se oglasijo trobente in vse vpije: alarm! alarm! Tu so! Zdaj gredo! Puške začnejo pokati.

Prestrašeni popustijo nosilci mrliča in zbežijo nazaj v mesto. Ženice glasno vpijejo in se poskrijejo, kakor je vsaka mogla. Krik, vpitje in strel traja okoli pol ure. Na to vse potihne in zaprejo se še tista vrata. Poveljnik ljudske čete (Nationalgarde), ki je bil tje poslan na stražo, ukaže krsto prenesti v zraven stoječi zavod gluhonemih in nato v malo kapelico sv. Ivana.

Preteče na to dva dni. Kar začne zopet nov, hud boj. Od mestnega pokopališča, na visokem ležečega, neprenehoma iz topov grmi na ces. vojake zunaj mesta. Od tam zopet streljajo pa v mesto. Tu in tam gori.

V kratkem je zidovje pokopališča porušeno, križi in spominki leže razbiti tje in sem.

Popoldne tretjega dne bliža se mestnim vratom poveljnik ljudske garde, da bi se s ces. vojaki pomirili. Ko do vrat pride, zve, da v bližnji kapelici je mrlič, ki vže četrti dan čaka pokopa. Vojaki se mu pritožujejo, da jih je strah, biti na straži tako blizu mrliča. »Pa pokopljite ga!« pravi poveljnik, »saj vendar mislim, da tega ne bo nihče zadržaval, tudi vojaška komanda ne.« Na to se obrne naglo v mesto. Mlad in srčen lajtnant se ponudi mrliča pokopat, dasiravno mu je eden in drugi to odsvetoval radi nevarnosti. On pa na to ne gleda. Urno zajaha konja, natakne na sabljo belo ruto in gre. Za njim nesejo trugo štirje vojaki korenjaki, šest drugih je spremlja.

Srečno jo pririnejo skoz založena (barikirana) mestna vrata. Ali – zdaj prišla je najhujša! – Ko zagledajo cesarski vojaki pogreb, se hipoma zasvetijo puške, sablje zažvenketajo, skočijo naglo na konje in dirjajo z nastavljenimi puškami nasproti. Tiho se bližajo eni k drugim. Ko so bili kakšnih sto korakov oddaljeni, se ustavi lajtnant s mrličem, vzame ruto od sablje in maha ž njo po zraku. Cesarski vojski se komandira: halt! En korporal stopi naprej in praša, kaj da je in kaj se želi.

Želim govoriti s častnikom, pravi lajtnant. V par minutah bila sta vkup. Ces. častnik, mlad, lep mož, bil je nekako bledega, revnega obličja; nekam nejevoljno in srdito praša: »Kaj želite od mene, gospod?« »Prosim dovoljenja,« odgovori lajtnant jako prijazno, »tega mrliča pokopati zunaj mesta.«

»Zakaj to? Gotovo je vže več mrličev v mestu, ki na pogreb čakajo, dokler mi v mesto ne pridemo.«

»Ali, gospod častnik, dovolite, tukaj je izvanreden slučaj, mrlič je blagoslovljen in je til vže četrti dan v kapeli, kjer so ga nosilci od strahu popustili. Jaz mislim, da ni proti navadi vojske, blagoslovljenega mrliča pokopati.«

»Kedo pa je tisti mrlič?« 

»Ne vem,« odgovori lajtnant.

»Kako? Vi ne veste, kedo da je?«

»Ne vem, in tudi ne vem, ali je moški ali ženska.«

»A tako!?« resno častnik odvrne. »Vi tega ne veste?! Kedo ve, če ni morda ravno ta truga kakšna zvijača, ali kakšna peklenska mašina v pogubo in smrt našim vrlim vojakom? Kedo mi je tega porok?«

»Mi poštenjaki!« odgovori lajtnant. »Poštenjaki!« zagrmi častnik, »poštenjaki? ste vže pravi …«

»Gospod častnik!« seže mu lajtnant v besedo, »veste kaj, da se ves dvom odvrne, kedo da je noter, pa trugo odprite.«

»To tudi hočem!« reče ces. častnik.

»Vojaki, odprite trugo!«

Naglo vzamejo ti bajonete in vzdignejo pokrov. Radovedni obstopijo trugo tudi drugi vojaki.

V trugi leži stara ženica, tiho in mirno. Sklenjene ima roke na prsih in drži križec. Se dobro ni častnik mrliča pogledal, vže se zgrudi na trugo in zavpije; »Jezus! Marija!« 

Vojaki prestrašeni odstopijo. Častnik se skloni na mrliča ter mu milo poljubu je bledo obličje in roke, in zdihuje: »O moja mati! O moja draga mati!«

Molče gleda ta prizor lajtnant. Dosedanje sovraštvo spremenilo se je v ljubezen. Mrlič je vse poravnal in odpustil. Častnik in lajtnant podasta si roke. Vse je ganjeno do solz.

Na ukaz častnika pokrijejo vojaki trugo, nosilci vzamejo jo na rame ter gredo dalje. Za trugo stopa žalosten sin, za njim vsi vojaki. Po dokončanem opravilu vrže tudi častnik peščico zemlje na grob svoje matere.

»Hvala vam, hvala srčna!« reče lajtnantu, in glasno ihte zapusti pokopališče.

Čudne so božje poti!