Za njen god

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za njen god.
Ljudmila Prunk
Objavljeno pod psevdonimom Utva.
Izdano: Slovenski narod 12. november 1910 (43/393)
Viri: 393
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Droben, hladen dež je padal po sivem mestnem tlaku, po katerem je Mojko zamišljeno hacal. V skrižani roki na hrbtu je krčevito tiščal zaprt dežnik ... Oči je imel mrko uprte v tlak, po katerem je počasi pomikal svoje velike čevlje.

Ena sama misel okupirala mu je oblastno možgane. Kaj bi ji kupil za god? Svoji ženki, prosim, svoji ženki, in nikomur drugemu! Če je vrtal po svojem spominu, kaj si njegova boljša polovica vse želi za svoj veseli god, temnilo se mu je od same praznične kolobocije pred očimi. Zadnjič mu je na primer v novi trgovini na Korzu kazala pompadurco za gledišče. Trdila je, da jo krvavo potrebuje. Črna svilena je bila ta pompadurca, prazaprav še sedaj visi v izložbi. Trije labodje so uvezeni v črno polje. Dva stara in mladič. Ona je trdila, da je to zelo simbolično za našo družino. Lepa je bila res, toda najmanj za dvajset centimetrov se je njemu zdela predolga! Zadnjič je kar onemela, ko je videla tiste rdeče, težke gardine. Za spalnico bi bile, je končno zajavkala. Kaj če bi ji tiste prinesel?

Dvignil je zamišljeno glavo; oči so mu padle v izložbo, kjer so se ponujale mehke preproge iz kož belih medvedov. Res, tudi to si ona že par let želi. Za k pisalni mizi, pravi, bi pristojalo. Zmerom jo v noge zebe, še poleti, kadar sedi pri tisti svoji staromodni mizi. Pred dvemi leti ji jo je podaril za god. – Res, iz druge roke je bila, – vendar lepa je bila, – pa vredna je bila. Prostorna, polna skrivnostnih predalov, a ona bi že od takrat drugo rada. Ni po njenem okusu; motna bi morala biti. Ta pa se sveti, kakor tisti stari predalnik od babice.

Kaj bi ji kožuh pod tako mizo! Da bi ji kupil novo pisalno mizo, táko, kakor jo ima Taubelnova Minka! O tisti zmerom govori. Toda oboje ne gre, to je preveč. Razvadil bi jo.

Okrenil je zopet svoje slabotne korake po ulici. Vžgale so se že čarobne žarnice po štacunah. V prelestni svetlobi in čaru so zijale bogate izložbe v temačno, vlažno ulico. Mimo njih po trotoarju so hiteli in se pehali ljudje z razpetimi dežniki. Mojko pa se je ustavil malone pred vsako štacuno; še pred trafiko. V vsaki izložbi ponujali so se mu predmeti, katere tako absolutno potrebuje njegova ženka.

Pri draguljarih so ležale dražestne zapestnice, prstančki, blesteči uhani; toda kaj bi ji s tem. To ni za inteligentno žensko, to ji vedno poudarja. S tem naj se kiti neumnost, ji vedno pravi.

Kupil bi ji nov klobuk, pa smejala bi se mu kakor o Božiču. Tri dni je tedaj taval in ugibal in izbiral. Kupil ji je končno klobuk, lep, pameten klobuk, edini decentni klobuk, ki je bil v izložbi. – A smejala se mu je do onemoglosti. In res, nerodno jo izgledal na njeni glavi. Po praznikih pa ga je nesla nazaj, in ga je zamenjala.

Toda nekaj mora biti! Toliko pozornosti mora biti v svetem zakonu. Ugibal in ugibal je Mojko. Taval je dalje po ulici, iskal in izbiral po izložbah, dokler mu jih niso pred zamišljenimi in trudnimi očmi zaprli.

Predvečer je njenega godu. Kaj ji bo dal? Lani o tem času je že imel nov dežnik in ročno torbico pripravljeno. Rože ji je prinesel k zajutrku. On je vedno praktičen. Dežnik je rabila, torbico tudi. Rdeča je bila, barvo je puščala; pa to je bilo le en teden. Potem je torbica malo obledela. Dobra je pa bila, čedna še tudi. Dežnik je pa še letos dober. Malo zelen je postal, pa cel je še čisto. Kljuka se mu je zlomila, pa jo jo dala popraviti, pa je spet za rabo. Toda letos, kaj bo letos!

Okrog njega je bila že tema. Zaprte štacune so mrko strmele v noč.

Glej, misli si Mojko, tisti kožuh bi ji bil lahko kupil. Kaj sem se obotavljal? Kako bi ga bila vesela. Ali pa tisto pompadurco! Vriskala bi bila veselja. Otresti bi se je ne mogel. Lahko bi ji bil enkrat izjemoma kupil eno zlato zapestnico. Saj so kratki rokavi v modi. Lepo bi se ji podala na okroglo ročico. Zato ne bi bila nič bolj neumna.

Med takim modrovanjem je prišel do trga. Zamazan čožot je na oglu glasno ponujal prav po ceni melone. To je Mojka zdramilo od zlatih, radodarnih sanjarij.

Jojmene, rešen sem! Melone ima rada! Edini sad, ki je vreden, da se ga uživa. Stopil je k prodajalcu in zbarantal za tri melone.

Ves premočen od dežja, in obložen z dišečimi melonami, je prisopihal domov.

»Glej, dragica! Težko sem jih dobil. Pa drage so bile, ker jih je malo. Veš, jih ne smejo prodajati radi kolere. Pa sem jih skrivaj iztaknil zate, – veš, – za tvoj god!«