Za lahko noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

STARA HIŠA ŠT. 3[uredi]

Naše mesto je vsak dan lepše. Popravili so ceste, zasadili parke in v parke postavili klopi za starčke, za otroke pa gugalnice. Sezidali so mnogo hiš, vse druge so pobelili, stare hiše pa so sklenili podreti.

Tako staro hišo imajo tudi v Rumeni ulici. Pred kratkim so se morali ljudje izseliti iz nje in ostala je prazna in tiha. Dišala je po zemlji in nobenega upanja ni bilo, da bi se še kdaj naselili ljudje v njej.

Otroci so si jo prišli ogledat.

"Kako jo bodo podrli?" je vprašala Rutica.

"Najprej bodo odprli streho in vso opeko bodo na vrtu lepo zložili. Potrebovali jo bodo, ko bodo zidali novo hišo," je povedal Veljko.

"Poglejmo, če je še kaj v hiši!" se je nekdo oglasil in vsi so planili v vežo in po stopnicah. Razgubili so se po sobah, klicali so se in poslušali, kako odmeva njihov glas od praznih sten. Rutica je našla v kuhinji na peci veliko belo mačko. Mežikala je v sonce in se leno pretegovala.

"Si ostala sama?" jo je vprašala.

"Mijaaav!" je odgovorila mačka.

"Zdaj boš naša mačka," je sklenila Rutica. Mačka je zaprla oči in predla.

Drugi niso našli nič, le gole stene.

Takrat so v mestnem uradu naročili delavcem: "Pojdite v Rumeno ulico in poiščite hišo št. 3. To je stara, gola, popolnoma izpraznjena hiša, ki jo podrite."

Delavci so zlezli na kamion in se odpeljali. Vozili so se čez pet križišč, potem so zavili na levo in ob rožnem vrtu na desno in zapeljali v Rumeno ulico. Ker pripelje sem le malokateri avtomobil, se otroci vsakega razveselijo. Zdaj so bili vsi zbrani v stari hiši. Hiteli so k oknom. Kamion se je ustavil pred hišo. Delavci so si jo ogledovali in niso mogli verjeti.

"To ni stara hiša. Glejte, koliko otrok!"

Odpeljali so se naprej in po vsem mestu iskali drugo Rumeno ulico in drugo hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci v stari hiši so posedli v kuhinji okoli mačke in se pogovarjali o najlepših rečeh. Ko so jih starši poklicali h kosilu, so obljubili, da pridejo popoldne zopet in potem vsak dan. Stara hiša bo njihova. Tako je bilo in nikoli se niso lepše igrali. Uredili so si stanovanje. Dečki so znosili iz kleti in s podstrešij doma stare zaboje in iz njih zbili mize, mizice, stole, stolčke in omarice. Vsak je dobil svojo omarico in vanje so spravljali vse, kar jim je bilo najbolj pri srcu. Srebrne in zlate papirčke, steklene kroglice, izrezane slike iz barvnega časopisa, zanimive knjižice, majhna, tudi razbita ogledala, stekleničke za zdravila, skledice za vodene barve, košček šolske krede, stare žeblje, kos verige, kladivo, fračo in revolver. Ker so imele omarice nešteto predalov, so lahko svoje dragocenosti lepo shranili.

Deklice so pokazale vso svojo iznajdljivost, ko so izrezovale papirnate prtičke. Konzerve so spremenile v vaze. Prinesle so rož, da se je vsa hiša pomladila. Tudi okna so okrasile z njimi.

Mestni urad je vdrugič poslal delavce v Rumeno ulico. Dali so jim s seboj načrt našega mesta in jim rekli: "Staro hišo št. 3 v Rumeni ulici podrite še danes. Tega dela ne moremo več odlašati!"

Delavci so se pripeljali, šli dvakrat po ulici gor in dol in se ustavili nekajkrat pred hišo št. 3, potem pa so rekli:

"To ni stara hiša. Ni gola ne prazna. Na vseh oknih so rože!"

Odpeljali so se naprej in ves dan iskali po mestu drugo Rumeno ulico in drugo staro hišo št. 3, a ju niso našli.

Otroci so si uredili še vrt. Posejali so peteršilj in korenček, tudi nekaj kamilic, če bo bolezen v hiši, rdečo redkvico in vrtne jagode. Vrt so lepo ogradili.

Ko je bilo vse končano, so na hišna vrata napisali seznam stanovalcev.

Tukaj stanujejo:

RUTICA

VELJKO

BOB

SAŠA

TIT

TANA

TONKA

NANA

SKOK

FANTEK

in BELA MAČKA.

Starši so otrokom komaj ubranili, da niso tudi spali v hiši št. 3.

Bela mačka je otrokom obljubila zvestobo. Vso noč je hodila okoli hiše in ni nikogar spustila čez prag.

Nekega hladnega dne je Rutica zakurila v štedilniku. Pristavila je lonček za lipov čaj. Vseh deset otrok je posedlo okoli velike mize. Pili so grenek čaj, a je bil najslajši.

Pred hišo se je ustavil kamion z delavci. To je bilo zdaj ze tretjič. Otroci so skočili k oknu in jim zaklicali:

"Zdravo! Zdravo!"

Delavci so jim odzdravili. Bob je prišel k njim na cesto in jih prosil: "Pripeljite nam, prosim, belega peska, da bomo posuli stezice v našem vrtu."

"Pripeljemo vam ga," so mu obljubili. A med seboj so se čudili: "Že tretjič so nas poslali, da bi podrli staro hišo št. 3 v Rumeni ulici. A to ni stara hiša. Vsak dan je mlajša. Iz dimnika se veselo kadi, na oknih so rože, skozi okno gledajo otroci, okoli hiše je lepo obdelan vrt in na pragu sedi bela mačka.

Vrnili so se v mestni urad in tretjič sporočili, da je hiša št. 3 najprisrčnejša v Rumeni ulici. Predsednik gradbenega oddelka je poiskal seznam starih hiš v mestu, ki bi jih bilo treba podreti, in v tem seznamu je staro hišo št. 3 prečrtal.

NEDELJA[uredi]

Ob nedeljah ostaneta mama in oče doma. Nedelje pa so poredko nasejane med dneve. Tinka in Tonka sta na prste prešteli: ponedeljek, torek, sreda...

Nekoč sta si tako močno želeli, da bi bila kmalu nedelja, da sta se sredi noči zbudili.

"Tinka, ali bo jutri nedelja?" je vprašala Tonka.

"Jutri bo nedelja," je odgovorila Tinka.

"Danes je petek. Štejva!" sta rekli.

"Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, nedelja. Da, jutri bo nedelja."

Oddahnili sta si. Do vratu sta se pokrili z belo odejo in spet sladko zaspali.

Jutri bo nedelja. Mami se ne bo mudilo nikamor. Ko bo Tinko in Tonko oblačila, bosta poskočili po posteljah, lovili se bosta po sobi in vse tri se bodo smejale. Mama jima bo nalila v skodelico sladke kave in na kruh bo namazala masla.

Oče ju bo že čakal. Odšli bosta z njim na sprehod. Tudi babica bo šla in si bo zavezala na glavo zeleno ruto, mama pa bo med tem pobrala umazane oblekice, jih oprala in še skuhala kosilo. Popoldne bodo prepevali, listali po knjigah s slikami in v sobi bo lepo, ker bodo postelje postlane in bo na omarici šopek rož.

Tinka in Tonka sta se naspali. Vrgli sta odejo s sebe, Tonka je odprla oknice in sonce se ji je razlilo po laseh in po srajčki in posijalo v vse kote sobe. Tinka je odprla vrata v kuhinjo in zaklicala: "Oče, mama!" a ju ni bilo nikjer. Babica je kurila v peči in rekla:

"Odšla sta že."

"Kam?" sta zaklicali Tinka in Tonka.

"V službo vendar!" je rekla babica.

"Saj je nedelja!"

"Ali res?" se je začudila babica. "To ni mogoče, saj je bil včeraj petek."

"In danes je nedelja. Le poslušaj: ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, nedelja!" sta šteli Tinka in Tonka.

"Vidiš, vidiš pa je res nedelja. Oče in mama sta se zmotila in tudi jaz sem mislila, da bo šele jutri nedelja."

"Kaj pa zdaj?" sta vprašali deklici.

"Takoj vama dam zajtrk, potem pa pohitita k očetu in k mami v pisarno in jima povejta, da je nedelja," je odgovorila babica.

Tako sta storili. Hiteli sta v mesto. Na ulici sta srečali veliko šolarjev.

"Kam greste?" sta jih vpraševali.

"V šolo," so odgovarjali.

"Danes je nedelja!" sta zaklicali deklici.

"Nedelja!" so se razveselili šolarj, se obrnili in zbežali domov. Pri mlekarni sta Tinka in Tonka srečali Jureta, ki je pripravljal voziček, da bi odpeljal mleko na trg.

"Danes je nedelja," sta mu rekli deklici in Jure je vesel odpeljal voziček nazaj na dvorišče, zažvižgal nedeljsko pesmico in si šel kupit vstopnico za cirkus.

Potem sta šli mimo mlade frizerke, ki je odpirala salon, da bi se prišli ljudje česat in strič.

"Danes je nedelja," sta ji rekli Tinka in Tonka.

"O, nedelja!" je vzkliknila frizerka. Takoj je slekla belo haljo, se pred ogledalom lepo počesala, se malo nadišavila in odhitela v Tivoli na sprehod.

Srečali sta tudi pismonošo. Nosil je veliko torbo pisem. Tinka in Tonka sta ga vprašali, če je kako pismo zanju, pa ni bilo nič. Potem sta mu rekli, da je nedelja, in pismonoša je nesel torbo pisem nazaj na pošto. Bil je zelo vesel, da je tako nepričakovano prišla nedelja.

Tudi trgovcem sta povedali, da je nedelja, in vsi so trgovine zaprli in odšli domov.

V pisarni sta našli očeta. Velik kup papirja je bil na njegovi mizi. Sredi velikega računa sta ga Tinka in Tonka zmotili.

"Po kaj sta prišli?" ju je vprašal.

"Pojdi domov in igraj se z nama. Danes je nedelja," sta povedali deklici in oče je takoj pospravil papirje, račun pa je pustil nekončan, zaprl je predale v mizi in vsi trije so odhiteli še po mamo. "To je res lepo, da je danes nedelja," je govoril oče. "Nihče ne bo tega tako vesel kot naša mama."

Mamo so našli v knjižnici. Stala je na visoki lestvi in iskala knjigo na polici pod stropom.

"Ste prišli po knjige?" jih je vprašala mama.

"Pote smo prišli!" je zavpila Tinka.

"Da bi šla z nami domov!" je zaklicala Tonka.

"Ker je danes nedelja," je še povedal oče.

Mama je hitro prišla po lestvi dol, zaprla knjižnico in vsi štirje so šli veselo domov.

Na križišcu je stal policist. Tonka je tekla k njemu in ga vprašala: "Zakaj pa nimate belih rokavic? Saj je danes nedelja."

"Nedelja?" je vprašal policist. "Danes je delavnik. Jutri bo nedelja."

Prišla je še Tinka in obe sta začeli šteti na prste:

"Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, nedelja."

"Kje pa je ostala sobota?" je vprašal policist.

"Sobota?!" 0, kako sta Tinka in Tonka žalostno pogledali!

"Kaj bo pa zdaj!" sta žalostno rekli. "Vsem sva rekli, da je danes nedelja, in vsi so šli domov: šolarji, Jure, frizerka, pismonoša, trgovci, oče, mama ..."

"Moral bom narediti red," je rekel policist. Bil je zelo zaskrbljen. "Le pojdita zdaj domov, tudi oče in mama naj gresta. Vse drugo boste ob pravem času zvedeli."

Tinka in Tonka sta policista lepo pozdravili in po poti domov veselo čebljali: "Pa je vseeno nedelja, čeprav je sobota! Oče in mama bosta doma!"

Doma sta pomagali mami pospraviti kuhinjo in sobo, na mizo sta pogrnili čist prt, in ko sta odprli knjigo s slikami, da bi brali, je povedal napovedovalec v radiu:

"Meščani in meščanke in dragi otroci! Ker sta se Tinka in Tonka zmotili in sta po vsem mestu govorili, da je danes nedelja, je nastala velika zmeda. Vsi praznujete nedeljo, ko je šele sobota. A to ni najhujše. Najhujše je to, da bi moral biti jutri že ponedeljek in tako bi bila zmeda vsak dan večja. Zato razglašamo, da naj ostane sobota, kot je v koledarju. Ker ste že vsi doma, praznujte, a ne pozabite, da bo jutri nedelja in šele pojutrišnjem ponedeljek. Spoštujte koledar!"

Tako sta bili dve nedelji, čeprav je bila ena sobota, in otroci so bili srečni. Pili so čaj, jedli piškote in listali po knjigah s slikami.

TISOČKRATLEPA[uredi]

Sredi poljane je stala hiŠica in na njenem dvoriŠCu se je šopirila kokoš, najbolj bela med belimi kokošmi. Gospodinja je govorila, da se ni videla lepše. Rada se je pogovarjala z njo in jo vcasih pogladila po hrbtu. Kokoš ji je znesla vsak dan jajce in vsak dan je cakala, da ji bo gospodinja spet povedala, da je najlepša. Mislila je že, da je lepša od macke in lepša od psa. Vsako jutro si je s kljunom razcesavala perje in pazila je, da se nikoli ni umazala.

"Najlepša sem, najlepša sem!" si je kokodakala.

"Kako se ti sveti perje!" se ji je prilizovala macka.

Pes pa jo je rad oblajal, da je potem preplašena skocila na plot. Kadar sta bila pes in macka sama, sta vcasih vsak iz svojega kota vzdihnila:

"Tale kokoš je srecna, ker jo ima gospodinja tako rada."

Na mah pa se je vse zavrtelo. V pomladnem jutru se je gospodinji rodila hcerka in na belo kokoš se ni nihce vec spomnil.

Srecna mati je vzela deklico v roke in rekla: "Tisočkratlepa si!"

Ko je sonce obsijalo dolino, je veter zasepetal travam in rožam na poljani in pticam v gozdu:

"Rodila se je Tisočkratlepa."

"Rodila se je Tisočkratlepa," so ponavljale trave in rože in se zibale v vetru.

"V bele plenice jo povijajo," je šepetal veter.

"V bele plenice," so ponavljale trave in rože.

"Civ, civ, v bele plenice," so pele ptice in se spušcale z višav. Ena je sedla na okno, ko je v hišici zajokal novorojencek. "Civ, civ," je rekla ptica in spet odletela.

Kokoš je vstala iz gnezda in vprašala: "Ko, ko, ko! Kdo se je rodil?"

"Naša gospodinja je dobila hcerko," so ji povedali vrabci.

"Ali je lepa?" je vprašala kokoš.

"Tisočkratlepa, tisockratlepa!" so ji odgovarjali vrabci.

Kokoš je visoko dvignila glavo, razprostrla peruti in se zgrozila: "Ali je lepša od mene? Lepsa od mene?"

"Seveda, seveda, seveda!" so hiteli vrabci tako glasno, da se je kokoš užaljena skrila v kurnik.

Gospodinja pa je pestovala hcerko, zdaj pa zdaj se je z roko narahlo dotaknila njenih mehkih licec, potem jo je položila v mehko postlano košaro. Hitela je prati plenice in, ko jih je na vrtu obešala, je klicala:

"Veter, veter, posuši mi plenice, da bom dete previla!"

In veter je plenice posušil, se preden je sonce zašlo. Mati je plenice pobrala in dete previla. Ko je legel mrak na dolino, je dete zaspalo in veter je šepetal skozi gozd:

"Tisočkratlepa spi."

"Spi, spi," so ponavljale cvetice in tudi zaspale.

Zaspala pa ni bela kokoš v kurniku. Klicala je: "Pridite, črne misli!" Zaprla je oci, da bi bilo bolj crno, in mislila na gospodinjo, ki ji ves dan ni nic lepega povedala, le jajce je zjutraj vzela in hitela nazaj k detetu.

"Krivica se mi godi!" je vzdihnila kokoš, takoj nato pa je izkokodakala najbolj črno misel: "Mašcevala se bom!" Tisto noc ni vec odprla oci, zaspala je.

Še preden je sonce zjutraj posušilo roso na travi, se je dete v košari prebudilo. Mati je že bila poleg. Gledala je, kako hcerka odpira oci in kako se preteguje.

"Šele zdaj, ko imam tebe, vem, kako lepa je naša dolina. Tu bos rasla, hcerka moja. Skrbela bom zate noc in dan."

Minevali so dnevi in dete je raslo. Sonce je vsak dan bolj grelo in mati je prepevala. Kokoš se je jezila, ker se ni nihce zmenil za njeno lepoto.

Nekega dne je prinesla gospodinja svojo hcerko iz hice. Poklicala je psa, macko in belo kokoc. Sedla je z otrokom v

narocju na klop pred hišo, mačka se je stisnila k njenim nogam, pes je veselo mahal z repom, kokoc je stegovala vrat in kokodakala. Dobro si je ogledala gospodinjino hcerko.

"Takšna je, kot so drugi otroci! Takšna je, kot so drugi otroci!" je zavrešcala.

"Kaj se toliko repenciš?" ji je rekla gospodinja. Potem pa je spregovorila vsem trem in se vrabcem, ki so prileteli, ceprav jih ni klicala:

"Dolgo smo bili sami. Radi smo se imeli in nic hudega nam ni bilo. Dobila sem hcerko. Imejte jo radi tudi vi."

Vsi vrabci so se oglasili: "Civ, civ!" macka je rekla "Mijav!" pes pa "Hov!", le kokoš se ni oglasila. crna misel ji je kljuvala v glavo-

Tedaj je zapihal veter cez dolino in šepetal: "Tisočkratlepa, dober dan!"

Ko je kokoš to slišala, je zakrilila s perutmi in skocila gospodinji na ramo. "Deklici bom izkljuvala oko, da ji ne bo nihce vec rekel, da je lepa!" je zakokodakala. Prav takrat pa si je dete pomencalo oci, ker ga je sonce slepilo, tako ga je kokoš kljunila v prst. Dete je zajokalo. Pes je zalajal, macka je zamijavkala, vrabci so zacivkali in vsi so se zapodili v kokoš in jo pregnali dalec od doma. Za namecek ji je pes izpulil še rep. Oskubljena in grda je odkokodakala v svet in se ni vec vrnila.

Tisockratlepa pa je rasla kot rožni popek na soncni gredi.

HIŠICA IZ KOCK[uredi]

Sredi travnika je stala hišica iz kock in v njej je stanovala Jelka. Ob soncnem vremenu je sedela pred hišo in poslušala pticje petje, v deževnih dneh pa se je sprehajala po sobah, ki niso bile nikoli dolgocasne. Bile so vse poslikane.

V prvi sobi je bila na kocki sredi stene naslikana bela kokoš. Kadar je bila Jelka v tej sobi, je slišala, kako je kokoš kokodakala: >>Ko-dak, ko-dak! Prišel bo bedak!<< Jelka ji je odgovorila: >>Ne bo ga, ne!<<

V drugi sobi je bila naslikana crna macka. Jelki je pravila: >>Predem, predem, ko bom spredla, bom odšla.<< >>Pri meni ostani!<< jo je prosila Jelka.

V tretji sobi je bil cez celo steno naslikan dimnikar. Vedno se je smejal in pravil: >>Z belo kredo je zapisano v dimnik, da se bo podrl.<<

"Kdo se bo podrl? Ali dimnik? Saj trdno stoji!<< se je smejala se Jelka.

Pa je bil deževen dan in pri sosednji hiši se je odtrgal pes z verige. Že dolgo je to nameraval. Ucvrl jo je cez dvorišce in cez plotove. Od samega veselja, da je svoboden, se je zaletel v hišico iz kock. Slišal je, kako se podira, a se ni ustavil.

Hišica se je podrla cisto do tal in Jelka ni imela vec strehe nad seboj. Žalostna je stala sredi kock. Dež jo je mocil in veter jo je prepihal do kosti.

"Znova si bom morala postaviti hišico!<< je rekla. "Ko bi mi vsaj kdo pomagal!"

Tedaj je rekla bela kokoš: >>Ko-dak! Ko-dak! Saj sem rekla, da je sosedov pes bedak!<< Stopila je s kocke in ji dala zlato jajce: >>Vzemi! Ko bos lacna, ga razbij!<<

Jelka se je kokoši zahvalila. Z druge kocke je stopila crna macka. Zelene oci so se ji prijazno svetile. >>Spredla sem svetlo

17

nit. Vzemi jo! Ko pojdeš na pot, jo nosi s seboj in jo sproti odvijaj, da boš našla nazaj,<< ji je rekla, nato pa stekla po mokri travi v gozd. Je]ka se ji niti zahvaliti ni utegnila.

Vstal je tudi dimnikar. "Jelka, gumb ti dam. Dimnikarjev gumb prinese sreco. Prišiti ga moraš na obleko. Dokler tega ne storiš, ne zidaj hišice, da se ti spet ne podre.<< >>Hvala!<< je rekla in vzela gumb, dimnikar pa se je kot prej smehljal s slike.

Jelka je stala se vedno na dežju. Darove je spravila v žep in iskala šivanko, da bi si prisila gumb. Dolgo je iskala, vse kocke je obrnila, a šivanke ni našla. "K šivilji pojdem,<< je pomislila in se odpravila na pot. Vso pot je odvijala nit, da bi se znala vrniti.

Prišla je do prve vasi in spraševala po šivilji. >>Pri nas je ni,<< so ji rekli, >>tam dalec, v vasi pod goro jo bos našla. Hoditi boš morala skozi tri temne gozdove.<<

Hodila je, kamor so ji pokazali. Skozi prvi gozd je prišla srecno, v drugem pa jo je zajela noc. Jelka se je razveselila, ko je posvetila luna. >>Tako lepo sveti, da dobro vidim pot. Samo malo bom sedla, ker sem že hudo lacna.<< Jelka je vzela iz žepa zlato jajce in ga ob kamnu razbila. Kako se je zacudila, ko je videla, da ima zdaj dve manjši jajci. Eno je bilo navadno, belo jajce, drugo pa spet zlato. Belo jajce je z velikim tekom pojedla, zlato jajce pa je sijalo kot zvezda, da je bilo vse naokoli svetlo. Ko je Jelka hotela naprej, ji je pogledala luna cisto od blizu ~ obraz in ji rekla: >>Dobro, da sem te našla. Utrujena se~. ~veti ti nocoj, ko imas tako cudovito luc!<< Jelka ji je hotela povedati, da se ji mudi, a luna se je ze skrila za oblake. ;~ako je morala obsedeti, kjer je bila, in zlato jajce je svetilo.

Ko je vzšlo sonce, je lahko šla Jelka na pot. Srecno je prehodila tretji gozd in v vasi pod goro je našla šiviljo. Šivilja ji je rada prišila gumb na obleko. V zahvalo ji je dala Jelka svetlo nit, ki ji je se ostala.

Pot domov je bila mnogo krajša. Hodila je ob svetli niti in se pred nocjo je bila spet na domacem travniku, kjer so ležale razmetane kocke. Takoj je pricela zidati hišico. Sredi dela jo je prestrašil pasji lajež.


18

"K tebi me je pripeljala pot!<< je lajal pes. >>Z verige sem se odtrgal, a v gozdu se mi je stožilo po hiši in cloveku. Zagledal sem svetlo nit in sem šel za njo. K tebi me je pripeljala, ki sem ti hišico podrl. Naj ti pomagam zidati novo. Ce ti je prav, ostanem pri tebi in te bom zvesto varoval.<<

Kmalu sta sezidala hišico. In vse je bilo tako kot prej, le črna macka se ni vrnila. Morda zato ne, ker sedi pes pred hišo. Jelka jo še vedno caka. Zlato jajce je položila na vrh strehe, da bi macka ze od dalec videla, kje je njen dom.

20

KDO SE BO IGRAL Z MENOJ[uredi]

V Mali ulici je od jutra do vecera živ-žav. Otroci se po njej lovijo, žogajo se ali pa se gredo vojsko, nekatere deklice so gospe in vozijo gor in dol po ulici vozicke s punckami.

V to ulico nikoli ne zavozi avtomobil, se kolesarji zapeljejo malokdaj sem. Tu so majhne hišice z vrtovi. Otroci se kar skozi okno pogovarjajo z mamami in mame vidijo, kaj njihovi otroci na ulici delajo.

Med temi otroki živi cisto majhna deklica Pika. Vsako jutro pride s pručko, postavi si jo sredi ulice in gleda, kako se otroci igrajo. Kadar se zgodi kaj smešnega, se na glas smeji, kadar pa se otroci stepejo, pribeži k mami in rece: >>Poglej, mama, stepli so se!" "To ni nic hudega," ji rece mama in Pika se vrne na ulico.

Vsi otroci v ulici hodijo že v šolo, Pika pa se ne ve, koliko je stara, ne ve, kako se morajo pogovarjati gospe, na skiroju se zelo slabo vozi, v vojski se ne zna umakniti sovražniku, žoge nikoli ne ujame in tudi loviti se se ne zna. Saj ni nihce rekel, da se ne bo z njo igral, pa se vendar z njo nihce ne igra.

Zgodijo se tudi cudne reci.

Mama vidi, da se Pika na prucki sredi ulice dolgocasi. Odhiti na vrt, utrga lepo rdeco rožo in jo nese Piki. Pika se rože zelo razveseli.

>>Rožica!<< rece in jo poduha, "diši!" Potem jo ogleduje. Pride mimo velik fant. >>Pokazi mi rožo!<< rece in Pika mu jo da v roke, fant pa z rožo odide in trga listek za listkom.

>>Vzel mi jo je,<< se razžalosti Pika. Praznih rok obsedi na prucki.

Mama vse vidi in ji prinese loncke in lopatico. >>Delaj potice!<< ji rece.

"Tudi za tebe bom naredila eno!" ji obljubi Pika. In Pika dela potice. Mimo prideta Toncek in Tinka. Hitro si loncke

21


razdelita, tudi lopatico ji vzameta in receta: "Pika, umakni se! Veliko prostora potrebujeva, ker bova naredila veliko potic."

Pika gleda od dalec, kako Toncek in Tinka mesita potice iz peska. Navelicata se. Lončke potocita po ulici, da pojejo: pink-ponk-pink, lopatico pa pustita v pesku. Pika hiti in lovi loncke, poišce še lopatico in odide k mami.

"Mama, igraj se z menoj!" jo prosi.

"Ne utegnem. Kosilo kuham," ji odvrne mama. Pika dolgo molci. Počasi odide na vrt, vzame skiro in se zapelje na ulico. Ulica je prazna. Otroci so odšli v šolo. Pika se pelje mimo his in vrtov. Pripelje se do Velike ulice, kjer drvijo avtomobili. Pazi, pes iz Male ulice, pa klice Piko: "Hov, hov, kam greš?"

"Nihce se ne igra z menoj," mu pove Pika. "Dalec bom šla, v Tivoli. Tam je vec otrok kot v Mali ulici," in se zapelje po Veliki ulici med avtomobile in kolesarje.

Pazi gleda za Piko in laja, potem pa jo ubere za njo. "Hov, hov, hov-s teboj pojdem, ce že moraš iti!" in zvesto tece ob Piki, ki se vozi med avtomobili. Seveda hite vsi mimo nje in je prav cudno, da je nihce ne podre.

Prideta do tramvajske proge. Nekaj časa vozi Pika lepo ob tirnici, potem pa ji skiro zdrsne v tir. Pika pade, a se hitro pobere, skiro pa se zatakne, da ga ne more premakniti. Pazi se vrti okoli nje in se ozira po progi, kjer se bliža tramvaj. Tramvaj zvoni, zvoni, a vse zaman. Pika in Pazi ostaneta na progi. Pazi stopi pogumno pred Piko in laja v tramvaj, ki je že cisto blizu. Tramvaj se ustavi, sprevodnik izstopi, izstopijo tudi potniki in vsi se zgrnejo okoli Pike in Pazija. "Kaj se je zgodilo?" vprašujejo. Pride milicnik in napravi red. Potniki se vrneJo na tramvaj, medtem pa izvlece milicnik skiro iz tira in ga postavi na plocnik. "Po plocniku vozi, otrok!" rece Piki, Paziju pa zažuga: "Pazi nanjo!" Pozneje pa mu bo zelo žal, da ni Pike povprašal po imenu in jo odpeljal domov.

Pika vozi sedaj po plocniku in Pazi teka ob njej. Nic vec se jima ne mudi. Izložbe so polne najimenitnejših reci! V vsaki izložbi nekaj drugega. Igrace, bonboni, masleni kruhki, rdeci in modri ceveljcki, žoge, barvice, pisan papir. Tam pa cisto pravi

22


leseni konj! Vse polno ljudi gleda izložbo. Pika prime neko gospo za roko in jo prosi: "Dvignite me, prosim, da bom bolje videla!" Gospa jo vzame v narocje in ji razkaže se druge izložbe. Pika se ji takoj priljubi. "Kaj hodiš sama po mestu?" jo vpraša. "Nisem sama. Pazi je z menoj. V Tivoli greva, ker se doma nihce ne igra z menoj," ji pove Pika. Gospa jo postavi na tla, ji popravi lase s cela in odide. Pozneje pa bo gospe zelo žal, da ni vprašala Pike po imenu in da je ni odpeljala domov.

Pika in Pazi prideta na Okrogli trg. Sredi trga igra otroška godba na pihala, visoko cez trg pa je razpet napis: "Velike tekme-vabljeni vsi otroci!" Pika tega napisa ne zna prebrati, vidi pa veliko otrok v belih in rdecih oblekicah, ki se s skiroji vozijo okrog trga. Gledalci v parku jim klicejo: "Vo-zi! Vo-zi!"

"VidiŠ, Pazi, tu se bom lahko igrala!" se razveseli Pika.

"Hov, hov!" zalaja Pazi, Pika pa se zapelJe s skirojem med tekmovalce. A glej, neki decek jo ustavi in ji rece: "Premajhna si še! Stopi malo v stran in glej!"

Pika se umakne in potoži: "Tudi tukaj se nočejo igrati z menoj, ker sem premajhna."

"Hov, hov!" rece Pazi in jo za krilce potegne za seboj. "Pojdiva v Tivoli! Tam se igrajo tudi majhni otroci."

Samo še po Lepi ulici in čez železniški tir, pa sta v TivoliJu.

"Kdo se bo igral z menoj?" vprašuje Pika in išce otroke. A sonce zahaja in otroci hite domov. Pika in Pazi hitita na igrišce-igrišce pa je prazno. Vsi so odšli. Vse gugalnice so mirne, vrtiljaki stoje, klopi so prazne, cvetje na gredah se zapira.

"Kdo se bo igral z menoj?" vpraša tenek glas.

"Sem jaz to rekla?" se zacudi Pika.

"Hov, hov," zalaja Pazi. "Ti nisi nic rekla."

Išceta, kje je kdo, ki bi se se hotel igrati, in najdeta v pesku majhno leseno lutko."Lutka!" klice Pika: "Se boš igrala z menoj?"

"Tudi Pazi se bo igral z nama."

"Bom se. Najrajši se igram: Glejte vodico, kako se blešci!"

"Moralo bi nas biti vec," rece Pika in pomaga Luzki iz peska.

23


"Glejte vodico, kako se blešci!" recejo vsi trije, ko skoci Piki v narocje veverica z velikim kosatim repom in sede Lutki na glavo bela grlica.

"Zdaj nas bo pa dovolj!" se razveseli Pika in grlica mora sedeti v krogu, Pika pa teka z robckom okoli: "Glejte vodico, kako se blešci! Kdor se ozira, po hrbtu dobi!"

Igrajo se, da nic ne vidijo, kako je sonce zaslo.

24

"Zaspana sem!" zajoce Lutka. "V posteljo hocem!"

"V posteljo?" se spomni Pika na svojo posteljo in na mamo. "Pazi, domov moramo!"

"Hov, hov-domov!"

Odpravijo se proti mestu. Pika, veverica in grlica na skiroju-veverica zadaj, grlica spredaj na rocaju, Pazi pa zvesto tece poleg in nese v gobcu zaspano Lutko.

Na Tivoli pada noc, v mestu se prižigajo luci.


V tem casu javlja radio ze tretjic:

"Zgubila se je najmanjša deklica iz Male ulice. Ime ji je Pika in vozi se s skirojem. Izgubil se je tudi pes Pazi. Ce ju kdo sreca, naj ju pripelje na postajo Ljudske milice!"

Kako je zdaj žal tistemu milicniku, ki je srecal Piko na tranvajski progi, da je ni vprašal po imenu in je ni odpeljal domov! "Da se ji le ni kaj hudega pripetilo!" je želel.

Gospa, ki je popoldne dvignila Piko v narocje, da bi Pika bolje videla izložbo, je tudi poslušala radio. Rekla je, da vso noc ne bo mogla zatisniti ocesa, ce ne bodo Pike našli.

V Mali ulici so bili vsi na cesti. Kako je bilo otrokom žal za Piko! "Uboga Pika! Nismo se hoteli igrati z njo!" so rekli in hiteli so na vse strani, da bi jo našli. "Pika!" so jo klicali. Mama pa je rekla: "Upam, da se bo moja Pika vrnila," in si je brisala solze. "Morda jo bo Pazi pripeljal domov."

Ob železniski progi sta se veverica in grlica poslovili. Pika jima je obljubila, da se bo se veckrat prišla igrat v Tivoli.

Po razsvetljenih ulicah se pelje Pika domov.

"Pika! Naša Pika!" jo klicejo otroci. "Naš Pazi!" klicejo psa.

"Da sta le prišla!" si oddahne mama in si oddahnejo vsi v Mali ulici. Lutka se zbudi in pozdravi: "Dober vecer!" "To je lesena Lutka. Igrala se bo z menoj."

"Mi se bomo tudi igrali s teboj!" kricijo otroci, kajti Pika je zdaj najslavnejša oseba v Mali ulici.

Razburljive dogodke današnjega dne pa morajo vsi dobro prespati.

25

SNEŽENI MOŽEK[uredi]

Dedek je vrgel obrano novoletno drevesce v drvarnico in odšel. Drevesce je obležalo ob kladi in videti je bilo zelo siromašno. Nihce vec se ni zmenil zanj.

Zvecer je v drvarnico posijala luna, osvetlila drevesce in pri vrhu je našla snežnega možka iz vate. Otroci so bili vse obrali, le njega so pustili na drevescu. Luna mu je sijala tako dolgo v oci, da se je razjezil:

"Ce so me ze otroci zavrgli, mi daj vsaj ti, luna, mir. Zaspal bi rad." Zaprl je oCi, a luna je sijala v drvarnico. SneŽni moŽek ni mogel zaspati, spet je odprl oci in, ko je videl, da se mu luna smeji, je le malo manjkalo, da ji ni pokazal jezika. Ozrl se je po svojih gumbih na trebuhu, ki so se blešcali, in se cisto malo razveselil. Samozavestno je pogledal luno:

"Pregnala si mi spanec, a nic za to. Preštel bom gumbe na svoji suknji, mislim, da so dragoceni, ker se tako svetijo. Eden, dva, tri-eden, dva, tri. Za gotovo-trije so. Morda bo dovolj in, ce ne bo, bi dal se kapo z glave. A kaj ves ti o tem, kar premišljujem že vse dni od Novega leta sem?"

Luna se je zresnila. Rada bi zvedela, kaj neki takle sneženi možek iz-vate premišljuje. Še bolj mu je posvetila v oci, kajti nekateri samo komu v oci pogledajo in že vedo, kaj misli; snežni možek pa se za luno ni vež zmenil, razmišljal je:

"Nikoli ne bom pozabil Silvestrovega, tako lepo je bilo. Ko so prižgali svece na jelki, so se mi usta kar sama odprla - saj sem stal sredi najlepših steklenih kroglic, ki so se pozibavale po zelenih vejicah. Šele takrat sem se zavedel, ko je deklica s crnimi lasmi s prstom pokazala name in zaklicala: "Poglejte, snežni možek!" Zaprl sem usta in se zravnal, kakor je treba. Nekaj casa so me gledali, a deklica je našla mojega brata na spodnji veji jelke, vzkliknila je od veselja in vsi so

26

se ozrli tja. Ogledovali so si vse po vrsti in se veselili. Drobne luci z novoletnega drevesca so odsevale v njihovih oceh.

Mama je pazila, da bi se srebrne nitke ne vnele, tu in tam je se kaj popravila. Potem je stopila k darilom. "Poglejmo, kaj je pripravil dedek Mraz!" Vzela je v roke bel zavitek, povezan z rdecim trakom: "To je za babico!" Babica se je nasmehnila in sedla z darilom v naslonjac. Odvila je papir in našla v njem tople nogavice. Pogledala je vse okoli sebe in rekla: "Ne bo me vec zeblo v noge." Mama je vzela drugi zavitek: "To je za dedka." Dedek je vzel darilo in rekel: "Saj ne bi bilo treba." Potem pa se mu je kar smejalo, ko je našel v papirju lepo crno pipo.

,Za oceta,' je rekla mama in mu dala veliko kranjsko klobaso. Oce se je zasmejal: "Še danes jo boš skuhala!"

Deklica s crnimi lasmi, ki je prej pokazala s prstom name, je bila cisto tiho. Gledala je, kaj je dobil eden in drugi in tretji, in je bila v lice rdeca kot jabolko. Zdaj jo je mama poklicala in rekla: "To je zate." Dala ji je veliko belo škatlo in jo poljubila. "Hvala," se je tiho zahvalila deklica. Sedla je kar na tla in odprla škatlo. "Joj, joj, joj!" Vedno glasneje je vzklikala, ploskala z rokami in se smejala. Zaplesala je okoli škatle. "Jaz sem pa dobila puncko, jaz sem pa dobila puncko!" je prepevala. Nato jo je vsem pokazala. Puncka je bila lepa, imela je velike oci, rdeca usta, svetle lase in rdeco obleko. Deklica je plesala z njo po sobi in vsi so ju gledali in so bili srecni.

Tedaj je vzel oce zadnje darilo z mize in rekel: "Za našo mamo." Dobila je veliko volneno ruto. Skrila je lice vanjo: "Kako sem vesela!" Tako so si razdelili vsa darila in deklica je zlezla mami v narocje, oce pa je prijel mamo za roko, dedek je pomaknil svoj stol k babicinemu in tiho so gledali, kako so dogorevale svece na novoletni jelki. Tudi jaz sem bil srecen.

Nic nisem vedel, da imajo se nekoga v hiši. Mama je naenkrat postavila svojo deklico na tla in vprašala: "Kaj pa naša puncka? Niti ne oglasi se." Stopila je h košari v kotu, ki sem jo šele tedaj opazil, in vzkliknila: "Saj bedi, brca in gleda v luc, ki sije od novoletne jelke!" Pripeljala je košaro na kolesih k drevescu in videl sem v njej ležati dete. Roke je stegovalo

28

k marmi in se smehljalo. "Nic še ne razumeš, premajhna si," je rekla mama. Potem so postavili košaro s puncko nazaj v kot, vzeli vsak svoje darilo, mama je ugasila svece in rekla: "Pojdimo, caj je pripravljen!" Odšli so v kuhinjo in žal mi je bilo, ker so ugasili luc. Lep vecer je minil. Dolgo se niso privadile oci na temo. Gledal sem v kot, kjer je stala košara. Puncka je malo zastokala, da sem jo komaj slišal, potem je zaklicala: "Le, le, le..." in ker se ni nihce oglasil, je zajokala. Prestopil sem se, a se je takoj zamajala vejica in kroglice so zazvonile. Mirovati sem moral, dete pa je jokalo, da me je srce bolelo. Pocasi je utihnilo in zaspalo. Slišal sem, kako enakomerno diha. Cisto tiho sem poklical svojega brata na spodnji veji in ga vprašal:

"Si videl puncko v košari?"

"Sem," mi je zaspano odgovoril.

"Kaj praviš k temu, da ni bilo zanjo nobenega darila?"

"Mislijo, da še nic ne razume," je rekel in glasno zazehal.

"Prosim te, ne zaspi še! Pomagati mi moraš. Povej mi, kako naj razveselim puncko v košari?"

Brat je nehal zehati. "Da, kako?" je rekel.

"Najlepših snežink bi ji nasul v košaro, da bi se z njimi igrala," sem mu povedal, kakor sem mislil.

"Nic ne bo s snežinkami. Stopile bi se in dete zmocile," mi je odgovoril brat in prav je imel.

"Okoli naju visi vse polno igrac in sladkih piškotov. Dajva ji cokoladni rogljicek," sem predlagal.

"Kaj še! Samo mleko pije takole dete. Od cokolade bi umrlo," me je posvaril brat in gotovo je imel tudi prav. Starejši je od mene in nekoc je stal v trgovini na polici. Tam je slišal vse, kar so se ljudje pogovarjali.

"Veš kaj, vprašal jo bom, kaj bi rada imela!" Tedaj se mi je brat zasmejal: "Le kako, saj se ne zna govoriti. Dokler ležijo otroci takole v košari, se nic ne govorijo, samo brbljajo. Zdaj pa zaspiva, morda nama pride jutri kaj pametnega na misel." Spet je zazehal in menda je kmalu zaspal. Jaz sem pa gledal skozi okno v nebo; milijon zvezd je bilo posutih po njem in

29

želel sem si, da bi se utrnila cisto majhna zvezdica in padla prav meni v roke. To bi bilo gotovo najlepše darilo za dete v košari. Gledal sem v zvezde, štel sem jih in nisem jih mogel prešteti, prej sem zaspal.

Zbudil sem se šele zjutraj, ko je prišla mati nahranit dete. Držala je puncko v narocju in rekla: "Ti si naša sreca!" Gledala jo je in gledala, a na novoletno darilo se tudi zdaj ni spomnila.

Vsak dan sem potem poslušal, kako je dete v košari brbljalo, gledal sem, kako se je igralo s svojimi prsti in kako se je smejalo, ce je prišel kdo h košari. Mislil sem na darilo, a nic si nisem izmislil. Vsako noc sem gledal v nebo in cakal, kdaj se utrne zvezda, da jo ujamem za dete, in vedno sem prej zaspal.

Z bratom se nisem mogel nic vec pogovarjati, ker ga je deklica s crnimi lasmi hotela imeti za igraco. Dali so ji ga. Odhitela je z njim v kuhinjo, da me menda niti slišal ni, ko sem zaklical: "Na svidenje!"

In zdaj sem tu, še vedno privezan na vejico. Kamor pogledam, povsod so zložena drva, skozi okno pa mi sveti luna naravnost v oci. Prijaznejša je, a skrivnostna, in jaz postajam lahek, tako lahek, da bi kar poskocil, a ne morem nikamor. Privezan sem."

Luna se mu je smehljala, snežni možek pa je stegoval svoje male roke, da bi se cesa oprijel, kajti nekaj ga je gnalo naprej, a ni mogel z mesta.

Tedaj je prišla iz crnega kota majhna miška, zagledala se je v snežnega možka in možek je gledal njo. Potem pa, kakor da se je v hipu nekaj domišlila, je bila pri njem in že je pregriznila nitko, s katero je bil privezan na vejico. Izginila je v crni kot, od koder je prilezla, snežni možek iz vate pa se je skotalil z drevesca na tla. Še preden se je prav zavedel, ga je nekaj dvignilo na noge in ga gnalo naprej, preko drv na okno, skozi okno na vrt. Sijajno se je blešcal njegov klobucek iz srebrnega papirja in kot dragulji so se svetili gumbi na njegovi suknjici. Stopal je z velikimi koraki in bil je ves lahek. Hodil je po vrtni stezi, ki je bila pokrita s tanko plastjo snega,

30

in lahko bi se mu udiralo do kolen, a ni bilo videti niti stopinj za njim, kajti snežink se je komaj dotikal. Prišel je okoli ogla hiše do veznih vrat, ki so bila na stežaj odprta. Potegnilo ga je v vežo in po stopnicah, ki so se kopale v mesecini, da so bile videti cisto bele. Zadnja stopnica je bila v senci. Snežni možek je obstal, da bi se razgledal, a tedaj se je luna skrila in pustila hišo v temi. Snežnemu možku so moci pojemale in vedno bolj je cutil, da ima glavo, roke in noge iz vate. Niti premakniti se ni mogel vec. Ves utrujen je zaspal. Zjutraj so ga našli otroci, ko je ravno oci odprl.

"Glejte, snežni možek z novoletnega drevesca!" je zaklicala deklica s crnimi lasmi, dvignila ga je visoko nad glavo in poskakovala. V sobi ga je iznad glave spustila v košaro, mali puncki v roke. "Aj, aj, aj!" je reklo dete in ga stisnilo na mehko lice. Snežni možek je od srece za vselej pozabil, da je hotel

malo puncko obdarovati.

31

RUMENA TROBENTICA[uredi]

Naša Jelka je vcasih pridna, vcasih poredna. Zelo veliko govori. Rekli smo že, da jo bomo postavili na polico namesto radia, a se boji, da bi s police padla. Morda ste jo že kdaj srecali. Stara je štiri leta in hodi v Trnovo po mleko. Spoznali jo boste po rdeci kanglici, po rdecem predpasniku in po rdeci pentlji v laseh. Zelo rada posluša pravljice. Beremo ji jih zvecer, preden zaspi.

Naj vam zdaj povem, zakaj se je tisto jutro, ko se je zbudila, razjokala.

"Mama in oce sta se zvecer namenila v kino, Jelko pa sta spravila v posteljo. Bila je zadovoljna, le to je se prosila, da bi ji pustili prižgano nocno svetilko. Rada bi se enkrat pregledala slike v knjigi "Pepelka". Ko je ostala sama, je obracala list za listom in obstala pri sliki, kjer leži Pepelka v prahu.

"Uboga Pepelka!" je rekla Jelka in ugasila luc. Bila je zaspana. Knjiga je obležala na odeji in belo se je svetila. Skozi okno je sijala luna in pred hišo je bilo svetlo kot podnevi. Bele krpe snega so ležale na crni zemlji. Od potoka sem je skakala s snežne krpe na snežno krpo drobna deklica. Cim bliže je prihajala, tem bolj se je svetlikala njena obleka. Ko je bila že cisto blizu, bi lahko videli, da je imela v roki rumeno trobentico. Z zadnje krpe snega je skocila na knjigo, ki je ležala na odeji. Skozi okno je prišla, kot da bi ne bilo šipe v njem. Bila je lepa in ljubezniva. Jelka jo je takoj spoznala, kdo je. "Ti si, Pepelka!" ji je rekla.

>>In ti si Jelka, kajne?<< jo je vprasala Pepelka.

"Sem, in cisto sama sem doma. Ne cisto sama. Tamle v sobi spi babica. Ali greš z menoj v kuhinjo? Tam imam vse igrace," je rekla Jelka, zlezla s postelje in dala Pepelki roko, da je laže skocila na tla.

32


Odšli sta v kuhinjo in sedli za Jelkino mizico. Pepelka je še vedno držala v roki trobentico in Jelka jo je vprašala: "Ali je že pomlad?"

"Da, pomlad je že in to je prva trobentica, ki je letos pokukala iz zemlje. Tebi sem jo prinesla," ji je povedala Pepelka.

Jelka je hitro poiskala med igracami loncek, nalila vanj vode in postavila trobentico v vodo. "Rožice imam zelo rada," je govorila, medtem pa poiskala ocetove copate. "Preobuj se, tvoji ceveljcki so mokri."

Pepelka si je obula copate, ki so bili tako veliki, da so se njene nožice kar zgubile v njih. Rekla je: "Hvala, zelo so topli." Pepelkine zlate ceveljcke je dala Jelka na pec sušit.

"Skuham ti caja," se je domislila in hitro postavila na svoj mali štedilnik loncek vode. Narezala je se malo korenja in rekla: "Kmalu bo zavrelo. Tacas se lahko pogovarjava."

"Da," je pritrdila Pepelka.

"Veš, zelo se mi smiliš, ker moras ležati v pepelu," ji je povedala Jelka.

"Ne, ne! Prav tako toplo posteljo imam kot ti. Odkar me je kraljevic odpeljal na svoj grad, me imajo vsi radi in imam vse kar mi srce poželi." ji je pojasnila Pepelka.

"To bom povedala mami. Ona mi vsak vecer bere, da ležis v pepelu. Zelo bo vesela, ko bo zvedela, da si srecna," se je Jelka razveselila in se vprašala: "Tudi plesati smeš?"

"Smem. Kadar sva s kraljevicem dobre volje, zapleševa in pleševa iz sobane v sobano."

Jelka zaploska in rece: "Kako lepa je ta pravljica! Veš, še eno pravljico poznam: Rdeco kapico. Strašni volk požre Rdeco kapico in babico in obedve prideta potem živi iz volkovega trebuha. To je zelo cudno. Ce bi bila jaz volk in bi pojedla babico, babica ne bi vec prišla ven!"

"Ti bi požrla babico?" se zacudi Pepelka.

"Ce bi bila volk, bi jo poŽrla," ji odgovori Jelka.

"Zakaj, ali je nimaš nic rada?"

33

"Imam jo rada, ampak vedno me krega, kadar ne spijem mleka."

"Babica ima cisto prav, ce te krega, kadar noceš piti mleka," rece Pepelka in Jelka popravi:

"No dobro, pa ne bom požrla babice. Ampak, ce bi jo volk vendar poþrl, ne bi mogla iz njegovega trebuha."

"Ce bi jo lovec reŠil, bi Že priŠla ven," rece Pepelka.

"To ni mogoce. Saj nima volk hiše v trebuhu," razloži Jelka.

Pepelka se zamisli in potem prikima: "To je tudi res. Zato naj volk nikar ne požre babice!"

"Poslušajva, ali caj že vre?" se naenkrat spomni Jelka.

"Nic ne slišim."

"Joj, ta lonec ima luknjo! Vsa voda je iztekla!" vzklikne Jelka.

In ker je Pepelka zelo ljubezniva, pravi: "Nic zato. Nisem žejna in ne lacna."

"Joj, joj!" vzklikne zopet Jelka. "Tvoji ceveljcki! Cisto majhni so postali. Kaj bo pa zdaj ?"

"To je zato, ker si jih postavila na vroco pec," rece Pepelka. A tudi zdaj se ljubeznivo nasmeje in rece: "Imej jih ti in igraj se z njimi. Zdaj pa pojdiva spat, utrujena sem."

Jelka postavi ceveljcke na mizico poleg loncka s trobentico, potem gresta v sobo. Ko zleze Jelka v posteljo, jo Pepelka pokrije, sama pa postaja vedno manjsa in manjša in postane tako majhna kot slika v knjigi, leže na knjigo in obe zaspita.

Ko se Jelka zjutraj zbudi, je na odeji se vedno knjiga in v njej naslikana Pepelka. Takoj se spomni na trobentico in na zlate ceveljcke.

"Trobentica, trobentica!" zaklice, ko odpre vrata v kuhinjo, a na mizi ni ne trobentice ne zlatih ceveljckov. Takrat se Jelka razjoce in med jokom pravi mami: "Pepelka mi je prinesla rumeno trobentico in zlate ceveljcke, zdaj jih pa ni."

Mama jo objame in rece: "Otrok ti ubogi, saj se ti je le sanjalo. Cisto si Že zmešana od teh pravljic!"

34

"Nisem!" zahlipa Jelka in si obriše solze.

Mama ji oblece rdec predpasnik, zaveze rdeco pentljo v lase in Jelka odide z rdeco kanglico v roki v Trnovo po mleko. Ko se vraca z mlekom, zagleda sredi travnika, kamor je najbolj sijalo sonce in kjer dalec naokrog ni bilo nobene krpe snega

vec, rumeno zvezdico. Ko pride bliže, vidi, da je to rumena trobentica. Utrga jo in nese mami. Vso pot ji klice: "Mama, res je pomlad! Našla sem trobentico!"

36

SMETANA[uredi]

Nežika je bila srecna deklica. Nic drugega ni imela kot belo racko z rdecim kljunom. Vcasih je prišla k njej Laura, ki ni bila tako srecna. Imela je vsega prevec, zato se je dolgocasila. Z Nežiko pa sta sedli v travo pred hišico in gledali, kako plava v potoku bela racka z rdecim kljunom.

Nekoc je povabila Laura Nežiko k sebi. Nežika je bila povabila vesela in je šla. Prišla je v lepo in veliko hišo, a ko je gledala okoli sebe, se ji je noga ustavljala. Ni vedela, kam naj se obrne. Vec vrat je bilo na stežaj odprtih v velike sobe.

"Laura!" je poklicala in njen glas je plašno vztrepetal v gluhem prostoru. Laura je takoj prišla. Stopala je neslišno po mehki preprogi, potem pa je prijela Nežiko za roko in ji rekla:

"K babici te odpeljem, tam imam svoje igrace." in jo je vodila skozi sobe. Vrata so se odpirala in zopet zapirala za njima. Vsaka soba je bila drugacna, ena v modrem, druga v zelenem, a v nobeni ni bilo cloveka. Šesta soba je bila majhna in mracna. Tu je sedela v velikem gugalnem stolu Laurina

babica. Bila je majhna in vsa siva.

"Babica, z Nežiko se bova igrali," je povedala Laura.

Babica je pogledala Nežiko, se zagugala na stolu in ni nic rekla. Komaj sta z Lauro sedli k igracam, že je babica srdito pozvonila z zvonckom. Tisti hip je prinesla kuharica na pladnju tri skodelice smetane. Pladenj je postavila na mizo in odšla. "K mizi!" je rekla babica. Nežika je sedla poleg Laure in se veselila sladke smetane.

Babica je smetano razdelila. Pred Lauro je postavila eno skodelico, pred sebe dve. Nežiki pa ni ponudila nic. Nežika je gledala svoje roke in ji je bilo žal, ker jih je prezgodaj položila na mizo.

37


Laura in babica sta smetano pojedli in Nežika se je poslovila in odšla domov. Vso pot do doma jo je bolelo srce. Pogledala je v potok za belo racko, a racka jo je že cakala na hišnem pragu. Veselo je zakrilila s perutmi, ko je zagledala Nežiko. Takoj je spoznala, da je Nežika žalostna.

"Ga, ga, ga?" jo je vprašala.

"Kaj bi spraševala!" jo je mirila Nežika. "Nic ni."

"Ga, ga, ga?" ni prenehala racka in gagala je tako dolgo, da ji je Nežika vse povedala.

"Ga, ga, ga?" je zopet vprašala racka, ker bi rada vedela, ali bi Nežika zelo rada jedla smetno.

"Zadovoljna sem s kavo in ne sprašuj me vec, ker nisem žalostna zaradi smetane."

"Ga, ga, ga!" je zdaj rekla racka, ker je Nežiko razumela.

Drugo jutro se je bela racka z rdecim kljunom odpravila na trg. S seboj je vzela loncek. Vrnila se je opoldne s polnim lonckom smetane.

Nežika je razdelila smetano v tri skodelice. Pogrnila je mizo in povabila Lauro. Vse tri, Laura, Nežika in bela racka so se posladkale s smetano. Bile so dobre volje in so rekle, da ni nikjer tako lepo kot v Nežikini hišici, ki ima ena vrata in eno okence.

39

RDEČE-ČRNO KOCKASTA OBLEKA[uredi]

Anka in njen oce sta imela v skrinji svoje najvecje bogastvo-belo obleko z velikimi rožami. To obleko je nosila Ankina mama, ko je se živela.

Oce je vedno pravil: >>Anka, ko bos velika, bo obleka tvoja.<<

Tega se je veselila in rada bi imela dosti oblek, imela pa je eno samo rdece-crno kockasto. Ko je bila nova, je bila mehka in topla in Anki je pristajala, da bi ji lepše ne mogla. Zavezala si je rdeco pentljo v lase in se pogledala v šipo na oknu. Sama sebi se je nasmejala in odhitela preko zelenega travnika in mimo cvetocih cešenj v šolo. Zaradi nove obleke je bila vesela in mislila je, da je vse okoli nje prav tako veselo.

Na šolskem hodniku je srecala ucitelja, odprla mu je vrata v razred. Ankini sošolci so vstali in pozdravili. Vsi so v tistem trenutku mislili nekaj svojega. Anka je mislila na svojo novo obleko, zdravnikovi Zori se je zaradi nje nevošcljivo povesil nos. Metka je v mislih deklamirala pesem: >>Oj, ta mlecna kaša!" Janez je videl samo ucitelja, zvesto ga je gledal in se ze veselil, kako bo znal odgovarjati na vprašanja. Tudi Nežika je videla samo ucitelja. Imela ga je rada in srce se ji je krcilo, ker je bila v njenem zvezku za domace naloge velika crna packa.

Sedli so in ucitelj se je pripravljal, da bi jim nekaj važnega povedal. Stopil je tik pred prvo klop, vsakega po vrsti pogledal, potem pa rekel:

>>Dragi otroci! Med vami sem bil vedno vesel, ker ste me poslušali in ste se pridno ucili. Mislil sem, da bom se dolgo med vami, da bom videl, kako boste rasli, a moram se posloviti. Odhajam dalec in nic ne vem, ce se bom kdaj vrnil.<<

Joj, kako tiho je postalo. Ucitelj je stopil k oknu in otroci so strmeli vanj, potem pa so vsi hkrati odgovorili: >>Ostanite

40

pri nas!" a že so vedeli, da njihova prošnja ne more biti uslišana.

"Ker sem danes zadnjikrat med vami, se bomo ucili, kar vam je najljubše," je rekel ucitelj.

"Zapojmo!" je zaklicala zdravnikova Zora. Zares so zapeli ko so koncali, je ucitelj vprašal Anko: >>Zakaj nisi pela?" "Ker me v grlu stiska," je povedala in v oceh je imela solzo.

bi je ne videli, si jo je obrisala.

Zvecer, ko je legla spat, je še pogladila rdece-crno kockasto obleko in rekla: >>Moja ljuba obleka, kadarkoli te bom oblekla, se bom spomnila svojega ucitelja in nikoli ne bom pozabila, kar nas je lepega ucil.<< Prišel je drugi ucitelj in otroci so hodili kot prej v šolo. Dnevi so minevali in Anka je bila zadovoljna. Ko je že minilo leto, je zdravnikova Zora opazila, kako je Ankina obleka oble-

41 dela, kako je tanka in se že mocno trga. Nekoc v odmoru je rekla, da ne bo vec sedela z Anko v isti klopi. "Tisti, ki hodijo strgani v šolo, naj sede v kotu, v zadnji klopi.<<

Tisti dan je Anka zaradi svoje strgane obleke mislila, da je vse okoli nje žalostno.

Zvecer je stopila z obleko k oknu. Gledala je, kako se prepletajo v njej rdece in crne niti kot veselje in žalost. Pogledala je v nebo, ki je rdece žarelo v zahajajocem soncu. Preko travnikov je zapihal veter in Anka mu je prepustila obleko. >>Odnesi jo dalec med oblake!<< je klicala vetru. "Samo veselih šolskih dni bi se rada spominjala,<< je rekla sama sebi in veter je odnesel obleko dalec med oblake.

V beli srajcki je stala Anka pri oknu. Ko jo je oce ugledal, je odprl skrinjo in ji dal materino belo rožnato obleko.

Ankina kockasta obleka pa plava se danes med rdecimi oblaki.

42

JAMA TREH BRATOV[uredi]

V naši deželi je velik crn gozd. Tam rastejo smreke in dvigajo svoje vrhove visoko v nebo. Iglice, ki se osipajo z njihovih vej, pokrivajo tla kot debela mehka preproga. Iz tal štrlijo bele skale in okoli njih sijejo majhni plamencki - ciklame.

V tem gozdu je Jama treh bratov. Ljudje jo dobro poznajo, posebno dobro jo pozna Polonica, deklica iz vasi. Rada hodi v gozd, kjer gleda, kako se lovijo veverice po drevju, poslusa žolne, ki trkajo po deblih, in si natrga šopek ciklam. Nekajkrat jo je že pot zapeljala globoko v gozd, kjer je tiho in mracno. Tla se zacenjajo dvigati in tam je vhod v Jamo treh bratov. V jami je temno, zato se oprijemlje Polonica mokrih sten in pazi, da ne zdrsne po mokrem kamenju. Jama se pocasi razširi. Ima lepo zaokrozen strop, ki ga je voda razjedla in napravila v sredi majhno okence, skozi katero se sveti košcek neba, in skozi to okence strmijo iz jame v nebo trije kamniti stebri, ki jim pravijo ljudje trije bratje. Bledi in mrzli so in široki tako, da bi jih clovek težko objel. Kdor potrka po njih,

mu oglasijo. Zazvonijo kot zvon. Polonica jih rada posluša. Vendar ji postane cudno hladno in obide jo otožna misel: "Niti travice ni, ki bi pokrila golo kamenje v tej jami."

Zato je natrgala nekoc velik šopek ciklam in odšla z njim v jamo. Ko pride do treh bratov, razsuje cvetje po tleh. Tedaj cisto poleg nje zaprasketa in prižge se drobna iskrica in kmalu presketa po vsej jami in iskrice se prižigajo povsod. Prelivajo se v belo svetlobo in po stenah zažari kamenje, s stropa vise ledene svece in trije kamniti stebri so trije mladi možje.

"O!" vzklikne Polonica.

"Oooo!" zateglo odgovori odmev in v ledenih svecah zazveni. "Polonica!" spregovori prvi brat.

43

"Polonica!" receta še druga dva. Polonica se še bolj cudi. "Kdo ste?<< vpraša.

"Trije bratje smo," odgovori eden za vse tri. "V tej jami smo se rodili in v njej živimo že stoletja. Prihajala si k nam v temo in mraz. Hrepeneli smo po svetlobi in ne zaman. Prinesla si nam cvetje in ko so se njegovi nežni listi dotaknili naših tal, je kamenje vzcvetelo. Poglej, vsak kamencek žari!<<

Zazveni v ledenih svecah in skrite gosli zapojejo.

"Bodi naša plesalka!" prosijo trije bratje Polonico.

"Rada!" rece Polonica, zaploska z rokami, zapleše in trije bratje se pocasi vrte v krogu. Polonica ne ve, kako hitro mineva cas. Pleše in ne ve, kako dolgo ze pleše. Trije bratje ji govorijo: "To je naš najlepši dan. Hvala ti!"

V ledenih svecah zveni vedno tiše, trije bratje se ustavijo, svetloba ugasne, obstane tudi Polonica.

"Tvoje cvetje na tleh je zvenelo in mi ugašamo. Le en kamen še žari. Vzemi ga, da ti bo svetil domov. Znocilo se je že," rece eden izmed treh bratov.

Polonica vzame kamen, ki še malo sveti. >>Lahko noc! << zašepeta in ko utihne njen šepet, je v jami spet vse tako kot prej.

Polonica tece vso pot do doma, ker jo je strah noci v gozdu. Še preden pride domov, kamen ugasne. Polonica ga shrani za spomin na dan, ko je v Jami treh bratov kamenje cvetelo.

45

TETA JOČE[uredi]

Tisti, ki so jo poznali še kot mlado deklico, so pravili, da je bila lepa. Jokala pa je že takrat. Mati in oce sta ji zgodaj umrla. Ostala je sirota, sama v hišici. Jokala je za starši in hodila na grob rože sadit. Ko so se rože prijele in se lepo razcvele, se je malo potolažila. Podnevi je delala na vrtu in na njivi, da je imela kaj jesti, ob vecerih je posedala na hišnem pragu. Gledala je, kako se noci in kako se na nebu prižigajo zvezde. Poslušala je, kako potok žubori in kako gozd sumi. Kadar je priplavala med zvezde na nebu se luna, je bilo tako lepo; da so deklici solze kar same tekle po licu. Jokala je, ker je bila na tem lepem svetu sama. Vcasih je kdo prišel k njej, a ko je videl njene objokane oci, je kmalu odsel. Ljudje imajo radi vesele ljudi. Sama ni hodila nikamor, ker je bila plašna kot srna v gozdu.

Kmalu je prišla tista pomlad, ko bi bil cas, da bi se omožila. Prišel je kovac in jo je hotel vprašati, ce bi ga vzela za moža, a mu ni niti vrat odprla. Ko je odšel, je dolgo gledala za njim in solze so ji tekle po licih. Potem se je obrnila in si rekla: "Nocem kovaca, muzikanta bi rada imela, fanta s harmoniko, da bi mi igral, vriskal in pel.<< Pomlad je minila, a fanta s harmoniko ni bilo. Posedala je na hišnem pragu in jokala.

Vcasih je kdo v vasi vprašal: >>Kaj dela sirota?" In kdor jo je videl, je odgovoril: "Joce."

Minila je že druga pomlad in se nekaj po vrsti jih je minilo. Sirota ni bila nic vec mlada. Še vedno je posedala na hišnem pragu in poslušala, kako žubori potok. Fanta s harmoniko ni vec cakala.

Minilo je še nekaj pomladi. Cisto se je že postarala in vsa osivela, le njene oci so bile se vedno modre kot jezero, v ka-

46

terem odseva nebo. Njene mladosti se ni nihce vec spominjal. Ker je vedno jokala, so ji pravili teta Joce. Ce ni sonce prav moCno sijalo, je teto JoCe zeblo. Zapirala je v hiŠico, kuhala si je kavo in jokala. Nekega veCera si reKla: "Kar umrla bom. Prevec sem sama."

Še preden je izrekla to do kraja, se je necesa domislila. Obrisala si je solze in si pricela delati puncko iz cunj. Ko jo naredila, jo je se lepo oblekla. Nato si jo je ogledala od

vseh strani. "Kako si lepa!" ji je govorila. "Pri meni boš. Kuhala ti bom kavo in pekla kolace. Morda si bom kdaj izmislila kakšno pravljico, potem ti jo bom pripovedovala vsak vecer." Vzela jo je v narocje in vedno lepša se ji je zdela. Dolgo jo gledala, tako dolgo, da je puncka iz cunj spregovorila:

"Mama." To je rekla potem se veckrat. Teta Joce ni vec jokala. Pestovala je puncko in ji šivala obleke.

47

MOJA RISANKA[uredi]

Ker sem, risala po mizi, po stolu, po steni in po tleh, je zbral oce iz vseh predalov svoje pisalne mize papir in ga zvezal v velik zvezek.

"Tu imaš risanko," mi je rekel. "Ko boš porisala to, dobiš drugo. Samo naj te ne vidim vec, kako rišeš po mizi in po tleh!"

Risanka je bila velika, jaz pa majhna, da sem jo komaj dvignila in položila na stol. Pristavila sem si prucko in sedla.

Prvi list v risanki je bil najlepši. Cisto gladek je bil in bel. Nanj sem narisala svojo Metko. Ker je bil list velik, sem ji narisala veliko glavo, tako veliko, da je ostalo prostora samo se za noge. Ker ji nisem narisala nog in obleke, je rekla mama, da je zanic. Pa je bila vendar najlepša puncka.

Na drugi list sem narisala našo hišo. Zacela sem v pralnici in drvarnici. Mama pere, dedek pa drva seka. V kuhinji babica kuha in skozi okno se kadi sopara. V sobi se oce uci. Nad kuhinjo stanujejo Marjanca, Nataša in njun pes, nad našo sobo pa stanujeta Andrej in mucka. Na vrhu je podstrešje in streha.

Pri kosilu, ko smo bili vsi zbrani okoli mize, sem pokazala to risbo naši družini. Mislila sem, da je zelo imenitno, ker imam veliko risanko in ker sem narisala našo hišo. Naša družina pa je ogledovala risbo z vseh strani in se smejala. Rekli so mi, naj kar rišem.

Ker je babica skuhala tisti dan cmoke, sem rekla, da bom narisala v risanko se cmok in ga bom vsega posula s sladkorjem. Cmokov sem se najedla, narisati pa sem jih pozabila, ker sem šla z mamo in sestrico na sprehod.

Smela sem voziti vozicek s sestrico, ampak samo po plocniku. Zelo sem morala paziti, da ni zdrknil vozicek na cesto.

48

Cesta pa je lepa, gladka in široka. Sama, brez vozicka, nisem smela na cesto.

Zvecer, tik pred vecerjo, sem narisala sprehod. Avtomobili drve po plocniku, otroci pa se love po široki cesti. Tam vozim tudi jaz svojo sestrico in mama me gleda skozi okno.

Ko me je oce spravil spat, mi je rekel, da se bom morala držati prometnih pravil, cetudi je cesta široka in so plocniki ozki.

Takoj sem zaprla oci, da bi se mi nekaj lepega sanjalo.

In potem je bila nedelja. S teto sem si šla ogledat cirkus. To je bil velik cirkus in gledalcev je bilo toliko, da nisem nic videla in sem se bala, da me ne pohodijo. Teta me je morala vzeti v narocje. Sedeli sva cisto zadaj pod platneno streho na majavi klopi. In prav k nama je prišla velikanska zebra in stresla svoje sklepetave celjusti nad mojo glavo. Zelo sem se ustrašila, potem pa sem videla, da to ni bila prava zebra, ampak dva moška, ki sta se pokrila s crtasto odejo. A v kletki je rjovel pravi lev in krotilec mu je dajal kocke sladkorja. Konji so bili lepi in so hodili po dveh nogah, se lepša pa je bila plesalka na vrvi. Visoko visoko pod streho je bila napeta vrv in po njej je plesalka poplesovala z dežnikom v roki. Ta dežnik je bil svetlo moder soncnik.

Na to plesalko sem dolgo mislila. Tudi narisala sem jo. Mama me je potem vprašala, zakaj sem ji narisala dva soncnika. Povedala sem ji, da zato, ker je bil prvi soncnik grdo narisan.

Sploh je bilo v moji risanki vedno vec risb. Vse, kar sem videla in slišala, sem narisala. Tudi izmislila sem si kaj. Tako sem si izmislila, da jezdi moj oce na belem konju, in ker je bilo to zelo lepo, sem narisala še enega konja in na tem sem jezdila sama. Jezdila sva preko zadružnih travnikov in trava je segala konjema do kolen. Med travo so se zibale ivanjšcice.

Drugo nedeljo sva šla z ocetom zares na travnike. Tja sva se peljala s kolesom in nabrala sem velik opek ivanjšcic. Še nekaj rožic sem hotela utrgati, tedaj pa sem zagledala, kako se nama bliža ženska v rumeni obleki. Glasno je govorila sama

50

seboj in pricela hoditi okoli naju. >>Da, da, saj sem rekla. Tako bo in nic drugace,<< je ponavljala. Prijela sem oceta za roko in odšla sva. Vprašala sem ga, kdo je ta ženska. >>Malo je zmešana," mi je rekel in mene je postalo strah. Niti narisati je nisem mogla. Zdaj pa mislim, da sploh ni bila zmešana, le dolgcas ji je ,morda bilo in je le zato govorila sama s seboj. Ko sem sedela pred hišo na svoji prucki, je prišla k meni, naj jo narišem. Narisala sem jo in jo vso pobarvala z rumeno barvo. Prosila me je, naj ji dam risbo za spomin. Odtrgala sem list iz risanke h ji ga dala. Spravila ga je v torbico in odšla. Spet je govorila: >>Da, da, tako bo in nic drugace!<< In je tudi bilo. Vsi, ki sem jih kdaj narisala, so prišli. Prosili so me, naj jim dam risbe za spomin. Tudi plesalka iz cirkusa je prišla. V zahvalo za risbo mi je dala majhnega polivinilastega zajcka. In milicnik je prišel. Rekla sem mu, da ga nisem nikoli risala, a želel si

samo tisto risbo, kjer se otroci lovijo po cesti in po plocnikih drvijo avtomobili. Rekel je, da je srecal že veliko otrok, si tudi žele tako spremenjen cestni red, in morda se bo

dalo kaj napraviti.

Marjanca, Nataša in Andrej so tudi prišli. Prosili so za

risbo naše hiše. Ker sem imela samo eno, sem jo pretrgala na po1 in vsak je odnesel svoje stanovanje.

Veliko jih je se prišlo; še dobro, da nisem narisala cirku-

škega leva!

in vsakemu sem odtrgala list iz risanke. Ostala mi samo še slika moje Metke. To mi je dal oce v okvir in obe-

sila sem jo v kuhinji v svoj koticek. Od moje risanke so ostale samo platnice.

Vceraj pa me je oce vpisal v šolo. Kupil mi je zvezek, ci-

tanko in tudi novo risanko.

51

MUCA COPATARICA[uredi]

V Mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v rdeče in modre copatke. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdeče, vsa okna imajo zelene naoknice, dvorišča so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvecer, ko ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih iščejo pod mizo, na stopnicah, v vozičku, med drvmi, v žepu očetove suknje; in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.

Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v Mali vasi kuhali zajtrk, je Janezek zaman iskal svoje copate. "Mama, kje so moji copati?" je vprašal.

"Če jih nisi zvečer pospravil, ti jih je odnesla muca," je odgovorila mama.

"Mama, kje so moji copati?" je klicala Špelca v sosednji hiši.

"Če jih nisi zvečer pospravila, jih je odnesla muca," ji je rekla mama.

"Mama, kjer so moji copati?" je vprašal Tine v tretji hiši.

"Muca ti jih je odnesla, ker jih nikoli ne pospraviš," mu je odgovorila mama.

"Mama, kje so moji copati?" je vprašala Tonka in mama ji je odgovorila: "Muca jih je odnesla."

V vsej vasi je dišalo po sladki kavi in otroci so bili lačni. Kar bosi so posedli k mizi. Napili so še tople kave, potem pa je Janezek stopil na prag in zaklical cez cesto: "Špelca, pridi k meni!"

Špelca je takoj pritekla na prag in rekla:

"Saj bi rada prišla, pa ne morem. Muca mi je odnesla copate. Pridi ti k meni!"

"Ne morem," je rekel Janezek. "Muca mi je odnesla copate."

"Tine!" sta klicala Janezek in Špelca, "pridi k nama!"

Tine je pritekel na prag in odgovoril: "Muca mi je odnesla copate."

Še Tonka je prišla na hišni prag. Tudi njej je muca odnesla copate. V vseh hišah so odpirali vrata in vsi otroci so prišli bosi na prag. "Muca mi je odnesla copate!" so klicali drug drugemu. Prestopali so se z noge na nogo, ker jih je zeblo. Potem pa je posijalo sonce in otrokom je bilo toplo. Bosi in v pisanih srajčkah so prišli na cesto. Spraševali so se: "Kam je odnesla muca naše copate?"

"Poiščimo mucin dom!" je rekel Jurček. In so šli.

Zavili so s ceste in hodili po rosni travi, prišli so do gozda in so šli kar naprej. Hodili so po mahu, poslušali so ptičje petje in pripogibali grmičke, da bi našli mucin dom.

Sredi gozda so našli belo hišico z rdeco streho. Okna so bila polna rož, na vratih pa je bil napis: "Muca copatarica."

Muca je otroke slišala in jim odprla vrata.

"Ljubi otroci, kaj bi radi?"

"Copate," so prosili otroci.

Nato jih je povabila v hiško. V hiški so bile police in na policah modri in rdeci copatki. Kakšen red je bil v hiški! Otroci so umolknili.

"Vsak naj vzame svoje copate," je rekla muca copatarica.

To pa ni bilo lahko. Copatki so bili očišceni in zakrpani, a potrgani gumbi spet prišiti. Otroci so jih komaj prepoznali.

Bobek, najmanjši med otroki, pa svojih copatk ni našel. Vsi otroci so bili ze obuti, on pa jih je se vedno iskal.

"Če copatk ne najdeš, boš moral bos domov," mu je rekla muca copatarica. Bobka je zeblo v noge in na jok mu je šlo. Njegovi copatki so bili raztrgani, na polici pa ni bilo strganih copatk.

Otroci so že odhajali iz hiške in Bobka je vedno bolj zeblo. Muca copatarica pa mu je odgovorila: "Bos boš sel domov."

"Prehladil se bom," je rekel Bobek in muci se je zasmilil. "Najbolj nereden si, a najmanjši in bi se nemara res prehladil, ce bi hodil bos," mu je rekla in mu prinesla copatke. Bili so zakrpani in čisti.

"Ko bo zapadel sneg, ti sešijem nove," mu je obljubila. To so slišali tudi drugi otroci. Obrnili so se in prosili: "Meni tudi! Meni tudi!

Muca copatarica jim je pomahala in rekla: "Tudi vam jih sešijem!" Zaprla je hiško in gledala skozi okno, kako so otroci v pisanih srajčkah in v rdečih in modrih copatkah hiteli domov. Zadnji je tekel Bobek.

Danes sneži in muca copatarica šiva copate za otroke iz Male vasi. Z zajčjo kožo jih bo podložila, da bodo toplejši.

Kdo ve, ali jih bodo otroci pospravili, ko pojdejo spat?

MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON[uredi]

Ob potoku je široka trata, na trati je bil razpet majhen rumen dežnik in ta dežnik je bil Jelkin šotor. Jelka je skakala okoli šotora in se žogala z rdečo žogo. Žoga je bila čisto nova in zanjo so se dedek, babica, mama, oče in teta zelo bali.

"Pazi na žogo!" so rekli Jelki, ko jo je odnesla na travo.

"La, la, la, la!" je Jelka pela, metala žogo visoko v zrak in jo lovila. Potem je vrgla žogo tako visoko, da je ni mogla uloviti. Žoga je padla v potok in potok jo je odnesel s seboj.

Skozi okno v hiši so gledali dedek, babica, mama, oče in teta. "Jelka kje imaš žogo?" so jo vprašali. "Padla mi je v vodo," je odgovorila Jelka in sedla v svoj šotor. Dedek, babica, oče in teta so grozeče dvignili kazalec: "Nič nisi pazila na žogo!" Jelka je prijela svoj šotor za kljuko in si ga poveznila na glavo. Zaprla je oci, da bi ne videla hudih obrazov, ki so gledali iz hiše.

Za zaprtimi očmi je bila čisto sama, le svoj rumeni dežnik je krepko držala za kljuko.

"Moj dežnik je lahko balon!" je šepetala.

Dežnik se je napel in se se bolj vzbočil. Dvigal se je in Jelka je trdno mižala. Dobro je slišala, kako so se spodaj zacudili: "Kam gres?" Hiteli so na cesto in gledali, kako jo je napeti rumeni dežnik nesel med bele oblake.

"Kar tako brez vprašanja je šla," je rekel oče.

Jelka je odprla očii šele nad mestom. Velike ljubljanske hiše so bile čisto majhne. Med hišami je videla štirioglata dvorišča. Na nekem dvorišču je bila visoka skladovnica drv, tako visoka, da jo je obsijalo sonce. In tam na vrhu je sedela macka in se grela. Tu in tam med hišami in ulicami je bila zelena krpa trate. Sredi tratice je stal lesen konjiček in fantek je jezdil na njem v izmišljeno deželo. Po cestah so se vozile škatlice, to je bil najbrž tramvaj. Ob hišah so mrgolele črne pike; to so bili Ljubljančani. S strehe so zleteli beli golobi in se dvignili čisto k Jelki in jo obletavali. Klicala jih je: "Golobčki! "

Potem so se spet spustili na strehe, Jelka pa je plavala dalje. Obkrožila je Ljubljanski grad in pomahala otrokom, ki so se tam lovili. Začudili so se, ko so jo zagledali takole plavati po zraku. Stopili so na klop in splezali na obzidje, da bi jo bolje videli. Stegovali so roke k njej in jo klicali, Jelka pa je obrnila svoj balon proti nebotičniku.

Tam so na terasi ljudje pili črno kavo. Vsi so se dvignili s stolov, ko so jo zagledali. Bili so navdušeni. Jelka z rumenim dežnikom na nebu! To je bila lepa slika. Tudi sonce je sijalo, da je bil pogled se lepši.

Splavala je proti Tivoliju. Počasi se je spuščala k zemlji in pristala na cvetlični gredi. Toda to ni bil Tivoli in to niso bile rože. To je bila dežela Klobučarija in na gredah so rasli klobuki. Kaksni čudoviti klobuki! Vsak je bil drugačen in rasli so na dolgih pecljih. Veter jih je pozibaval.

Jelka je zaprla dežnik in si ogledovala to čudno deželo. Mislila je, da je sama, a kmalu je našla otroke. Vsi so bili iz iste ulice kot ona. Kako se jih je razveselila! Saj to so bili sami Miški, Čenče, Pike, Čenčki in Jurji.

Doma se z Miškom ne sme igrati, ker se rad pretepa. S Cenčo se ne sme igrati, ker ima ošpice, s Piko se ne sme igrati, ker kašlja, Cenček in Jurij pa se s punčkami ne igrata.

"Boš ostala pri nas?" so jo vprašali.

"Tako vas imam rada," je rekla Jelka in otroci so ji razkazovali Klobučarijo.

"To so imenitni klobuki!! je pripovedoval Miško. "Lahko utrgaš katerega koli hočeš in kolikor hočeš, kakršnega si daš na glavo, takšen si. Poglej!"

Vsak je utrgal klobuk in se z njim pokril. Miško je bil pod rdečim klobukom kapitan potniške ladje "Raca", Cenša z belim klobukom je bila baletka, Pika z modrim klobukom je bila gospodična, Cenček s pisanim klobukom je bil šofer in Jurij z zelenim je bil pilot. Drugi Miški, Čenče, Pike, Cenčki in Juriji so bili vsak nekaj drugega.

Eden med njimi si je nadel tak klobuk, da je postal v tistem trenutku Vsevid. Videl je skozi grmovje, čez hiše in skozi hiše, videl je tudi ribe v vodi. Tedaj se je Jelka spomnila na svojo žogo.

"Prosim te, Vsevid, poišči mi žogo!"

Vsevid jo je takoj našel. Bila je v potoku na drugi strani Klobučarije. Obtičala je med kamenjem. Vsi so tekli za Vsevidom. Vsevid si je zavihal hlače, skočil v vodo in prinesel iz nje Jelkino žogo. Potem so se žogali in vsak je hotel zagnati žogo najviše.

In so se naveličali.

Utrgaj si klobuk!" so rekli Jelki.

"Ne potrebujem ga, ker imam dežnik. Le moji sorodniki bi morali imeti klobuke," je odgovorila in utrgala nekaj klobukov. Privezala jih je na dežnik in ga odprla. Dežnik se je napel in odnesel Jelko, žogo in klobuke domov.

Vsi domači so stali še vedno na cesti in gledali v nebo, kdaj se bo Jelka vrnila. Bili so hudi. Oče je že vse razmislil, kako jo bo ostel, ker jim dela toliko skrbi.

Jelka se je spustila k njim na cesto. "Kaj me tako gledate?" jih je pozdravila. "Žoga je tu!" Spravila jo je babici v žep.

Mama je hotela prva nekaj reči, a Jelka jo je prehitela in ji dala najlepši klobuk. Ko si ga je položila mama na glavo, se je silno razveselila. "Jej! Najlepša mama v Ljubljani sem!"

Jelka je vse po vrsti obdarovala. Dedek se je s klobukom na glavi postavil v pozor in rekel: "Vendar sem dočakal, da sem postal general!"

Babica si je odvezala ruto in se pokrila s klobukom. "Malo sem se pomladila," je rekla. "To dobro de."

Oče se je premišljeno pokril s klobukom in premišljeno spregovoril: "Čisto nepričakovano sem že letos diplomiral in postal profesor."

Težko je povedati, kakšno veselje je doživela teta, ko si je položila klobuk na glavo. Vzkliknila je: "Čisto zares! Postala sem filmska igralka in moja slika bo na prvi strani našega največjega časopisa."

Jelki je ostal le se en klobuček. Tega je dala majhni deklici, tako majhni, da je doslej niti opazili nismo. Tej deklici je ime Anka in je Jelkina edina in najljubša sestrica.

Anka si je posadila klobuček na glavo in rekla:

"Jaz sem zlata ribica."

Tako so bili vsi obdarovani in čisto spremenjeni. Vprašali so Jelko:

"Ali zase nimaš klobuka?"

"Ne potrebujem ga. Imam dežnik in moj dežnik je lahko balon."

JAZ IMAM, TI PA NIMAŠ[uredi]

Ne sprašuj te me. Saj nimam nic, lahko pa vam povem zgodbo o otrocih, ki so morali v bolnico. Je kdo izmed vas že bil v bolnici? Ne se? Tem bolje. Zgodi se pa le, da eden ali drugi nevarno zboli in v bolnici imajo za tak primer vse pripravljeno, imajo otroški oddele-to se pravi: eno, dve ali tri sobe z otroškimi posteljami.

V takem oddelku so bili otroci s škrlatinko. Drugega za drugim so jih pripeljali in vecinoma vse iz Ljubljane. Veckrat na dan so jim merili vrocino in jim dajali injekcije in sestre so vse noci prebedele pri njih.

Ko so najhujše prestali, jim je zdravnik obljubil, da bodo smeli cez nekaj dni domov. Tega so se veselili in v bolniški sobi je postalo kar prijetno. Otroci so bili vsak dan bolj zdravi in bolj glasni, ob vecerih pa so si pripovedovali pravljice. Preden so zaspali, so se se na tihem pogovarjali vsak s svojo pticko, ki je bila naslikana nad posteljo. V bolnici so namrec mislili na vse. Otroci imajo radi igrace, a svojih ne smejo prinesti s seboj. Da bi pa imeli vsak nekaj svojega, svoje igracke, so narocili slikarju, naj naslika nad vsako posteljo lepega pticka. >>Otroci imajo pticke radi. Pticki jim bodo prepevali zvecer uspavanke, zjutraj budnice.<<

Tako je tudi bilo. Le dokler je otroke mucila bolezen, so se samo kdaj pa kdaj ozrli po pticku nad posteljo, ko pa jim je odleglo, so se na tihem pogovarjali z njimi.

Otroci so si že toliko opomogli, da so radi jedli, in ker so radi jedli, so postajali vsak dan mocnejši, nekega dne so bili celo prepricani, da bi lahko že gore prestavljali. Svoje moci pa niso mogli drug drugemu pokazati, ker so morali ležati v posteljah, zato so se spoprijeli z besedami, o, kako so se napihovali!

60

Vane je zinil: >>Tako sem mocan, da bi mogel tebe, Bob, s posteljo vred odnesti na cesto!<<

>>O, jej!<< ga je zavrnil Bob, "to ni nic. Lahko sedeš na mizo pa dvignem mizo in tebe z levo roko.<<

>>Revi sta, da vesta!<< se je oglasil Miro. >>Neumnosti cencata. Gotovo sem mocnejši od vaju obeh. Doma telovadim vsako jutro s stokilogramskimi rockami.<<

Jožko je bil resnicno reven, ves slaboten še od bolezni, le oci so mu žarele. Z mocjo se ni mogel ponašati, prekosil bi jih pa vendar rad. Malo se je dvignil z blazine in jim zaklical:

>>Jaz pa imam doma velikega psa volcjaka, vi ga pa nimate. Vsi se me boste bali, ko ga bom vodil s seboj!<<

>>O, kar imej ga! Jaz pa imam vespo; jaz pa imam televizijski radio; jaz pa daljnogled, s katerim vidim z našega podstrešja vso Ljubljano!<< so vpili drug cez drugega.

To je zapeljalo še deklice, ki so vse do zdaj molcale. >>Jaz imam pa že plesno obleko, oblecem jo, kadar grem na koncert," se je oglasila Mara.

"Kdo izmed vas pa že ima svojo sobo z lastno posteljo, z radiom in s knjižno omaro? Saj sem vedela, da nobeden!" je vpila Daša in je bila od vneme vsa rdeca v obraz.

>>O, imamo! Svojo posteljo imam, telefon in papigo!"

Napihovali so se kot žabe v mlaki, le Tinka v kotu je molcala. Vedela je, da ni niti mocna niti nic posebnega ni imela. Naj jim pripoveduje, da ima doma puncko iz cunj in zibelko zanjo? Naj jim pove, da ima lepo belo macko? Ne, to je premalo in prav nic zanimivo. Niti poslušati jih ni hotela vec. >>Zaspala bom, da bo hitreje minila noc," si je mislila, "morda me jutri obišce mama."

Kot da bi slišali njene misli, so se vsi ozrli k njej in takoj spoznali, da ni pripravljena na besedni boj, da se ne bo branila. Pred njo se bodo lahko postavili.

"Tinka, zakaj pa molciš?" jo je vprašal Bob.

"Saj vi prevec kricite! Spala bi rada," mu je odgovorila.

"Zato molciš, ker si reva!" se je oglasil Jožko, pa ni rekla nic na to.

62

"Dokaži, da nisi reva!" se je kar naprej repencil.

"Saj bi dokazovala!" so se zasmejale deklice.

"Saj nosi mamine cevlje, hi, hi, hi, hi, hi! Videla sem jo, ko je prodajala na trgu borovnice."

"Denarja nima, jaz pa ga imam, kolikor hocem," je vpila Mara. "Hoceš dinar?"

Tinka je tiho obrnila obraz v blazino in je v solzah zaspala. "Pustimo jo," so rekli otroci, "saj se ne more meriti z nami!" Utrujeni od napihovanja so mirno zaspali, kot da so prelep, srecen dan.

Zutraj jih je zbudila sestra, da bi jim zmerila vrocino. Vsem je srce mirno bilo.

Takoj nato so vstopili zdravniki za jutranji pregled. Ustavili sO se pri posteljah, se vsi po vrsti ozirali na steno, cudno pomolcali, se spogledali in odšli. Spogledali so se se otroci in niso razumeli. Potem so se ozrli na steno za seboj, a glej - vse pticki so bili nad Tinkino posteljo, nad njihovimi pa je bio s kremplji zapisano: važic, važic, važic, važic, važic!

Zardeli so od sramu, Tinki pa je odleglo. Bila je poplacana, vendar ni mogla gledati zadrege svojih tovarišev. Razprostrila je in vsi pticki so prileteli k njej. Vrnila jih je nad postelje, da je bilo spet vse kot prej.

Zdravniki so se vrnili, pogledali na steno, potem pa otroke in jih rade volje pregledali.

"Dobro se imejte!" so jim zaželeli in odšli v sosednjo sobo. Otroci so prosili Tinko, naj jim kaj pove, in pripovedovala jim je o svoji puncki iz cunj in o beli macki.

63

VIOLINSKI KLJUC[uredi]

Spominjam se deklice, ki ji je bilo ime Lencka. Godila se ji je prav takšna krivica kot vam. Ce je hotela po kosilu pomiti krožnike, so vsi vprek zakricali: >>Ne dotakni se jih! Saj vidiš, da si premajhna. Padel bi ti kateri iz rok in se razbil."

Ce si je hotela zakrpati nogavice, so spet vsi pristopili in ji vzeli iz rok Šivanko. >>Nikar, LenCka, premajhna si še za tako delo. Lahko bi se zbodla in se nogavico bi skvarila.<<

V soboto, ko so ribali kuhinjo, je hotela poribati svojo prucko, mama pa ji je hitro vzela krtaco iz rok in jo oštela: >>Le poglej, obula sem ti bele nogavice in malo je manjkalo, da si jih nisi zmocila in umazala. Sedi k svoji mizici in se igraj. Ribati se ne moreš, ker si premajhna."

Se potem cudite, ce se ji je tam pri njeni mizici od dolgega casa zehalo?

Igrac se je navelicala in pricela je postopati iz kota v kot, iz hiše na vrt, z vrta na dvorišce in spet nazaj v hišo. Nikjer si ni našla mesta.

>>Delala bi rada!<< je vcasih vzdihnila, a za to se ni nihce zmenil. Niti tega niso videli, da je zrasla, da ni vec otrocicek.

To so opazili šele cez kako leto, takrat, ko so se že vsi navelicali nositi jo na rokah, ko ji je bilo že šest let.

Neko jutro ji je mama rekla: >>Tako, zdaj si že velika in lahko bi že sama malo skrbela zase. Umij se, pocesi in obleci se, postelji posteljo in ocisti si cevlje!<<

Lencka je obsedela v postelji in ni vedela, kaj naj najprej stori. Kar naenkrat so ji naložili toliko dela in kar naenkrat je bila veIika. "To je neumno," je razmišljala.

Cez pol ure se je mama vrnila, Lencka pa je sladko dremala. "Oh, ta naša Lencka!<< je vzkliknila mama. "Nic ni z njo, še s postelje bi jo morala dvigniti!"

64

Lencka je vrgla odejo s sebe, potem pa je spet pocakala. Mama je bila nejevoljna in nestrpna in ji je rekla: "Vstani in naredi vse, kakor sem ti rekla!" "Ne bom," je zamrmrala Lencka.

In tako se je zacelo. Kadarkoli ji je mama kaj narocila, vedno je Lencka odgovarjala: >>Ne bom<<, >>ne znam<<, ali pa "pretežko je<<.

Nic prijetno ni bilo vec doma. Mama, oce in vsi sorodniki so Lencko oštevali, Lencka pa je gledala v tla in razmišljala,

kakšna krivica se ji godi. Zakaj bi morala delati, ko so ji to vedno branili?

Nekega dne so že navsezgodaj odšli vsi z doma, le Lencko so pustili doma. Pred odhodom ji je se mama narocila: "Lencka, postelji si posteljo, ocisti si cevlje, pospravi sobo in ne pozabi zaliti rož!" Oce je se dodal: >>V notni zvezek piši violinski kljuc!<< "Ne bom!" je zavpila, a tega niso vec slišali, ker so že odšli. Potem je legla na posteljo na trebuh in zajokala: "Mislijo, sem res že tako velika, da si bom sama gospodinjila! Oooooooh!"


Ko je utihnila, je nastala v sobi cudna tišina, zaradi katere je morala Lencka ogledati naokrog. Zdelo se ji je, da je kdo v sobi, a ni bilo nikogar, le rože na oknu so se obracale k njej in jo nemo prosile vode.

"Ne bom jih zalila!" je zamrmrala Lencka in se obrnila v drugo stran, tam pa so jo gledali s tal prašni cevlji. Kremžili se v prahu, ker se jim je v kožo zajedal. >>Z mehko krpo bi jih morala obrisati,<< se je Lencka spomnila, a že se je obrnila, stran in stresla z glavo: "Ne bom! Ne bom!"

Zakopala je obraz v blazino in, kot da bi spet slišala mamo, je nekaj reklo: postelji posteljo!

"Ne bom, ne bom, ne bom!" je govorila v blazino in tako ležala. Po goli nogi se ji je pricela sprehajati muha, zato je Lencka vcasih pobrcala.

65 

V sobo je posijalo sonce in se Lencki nasmehnilo, Lencka pa nic. Ogledalo se je po vseh stenah, posijalo v vse kote, z ogledalom ji je posiljalo zajcke, a Lencka se se vedno ni ozrla

Sonce razveseljuje vse na svetu, pa bi Lencke ne moglo?

Kot da se ni vec zmenilo zanjo, je posvetilo na polico, kjer je imela Lencka spravljeno torbico z notnim zvezkom. Dolgo je sijalo na torbico, tako dolgo, da se je Lencka ozrla tja. Potem ni mogla umakniti pogleda od nje in sonce ni nehalo sijati na torbico. Le kaj je nameravalo?

Lencka se je spomnila: >>Za nalogo moram narisati violinski kljuc.<< >>Violinski kljuc, violinski kljuc,<< je šepetala in sonce se ji je smejalo, kot da bi bilo zadovoljno s tem, kar je šepetala.

Tedaj je priplaval mimo sonca oblak in ga zakril, a samo za trenutek in v tem trenutku je Lencka zaklicala na glas: >>Violinski kljuc!<< in skocila s postelje.

Vzela je torbico s police in sedla z njo k mizi. Odprla jo je, da bi vzela iz nje notni zvezek in svincnik, pa se je strkljal iz torbice na mizo zlat violinski kljuc in namesto zvezka je bila v torbici bela košcena škatla z majhno kljucavnico.

"Joj!" je zavriskala Lencka, >>zlat violinski kljuc!<< 0bracala ga je nekaj casa v roki in ga ogledovala. Bil je lahek kot pero.

A kaj je bilo v beli košceni škatlici? Lencka je vtaknila zlat violinski kljucek v kljucavnico in ga trikrat obrnila. Pocasi se je odprl pokrov, v škatli pa so bili košceni listi z notnim crtovjem in na vsakem listu je bila napisana po ena pesem. Listi so se obracali za listom in pesmi so se glasile druga za drugo. Vse pesmi je Lencka poznala, saj te pesmi pojejo otroci po vsem svetu: pesem o zeleni travici, pesem o soncu, pesem o roži, pesem o zajcku, pesem o polžu, pesem o beli hišici in o mami.

"La, la, la, la, la, la,

zelena travica!"

Še Lencka je zapela vse pesmi po vrsti in še enkrat od kraja in ko je škatlica utihnila in se zaprla, jo je z zlatim violinskim kljucem znova odprla.

In kot bi trenil je Lencka postlala posteljo, ocistila cevlje, pospravila sobo, zalila rože in napisala nalogo.

66

Še vec! Ena, dve, tri je pogrnila mizo, postavila nanjo skledo kislega mleka, hleb kruha in pripravila devet žlic. Znova je odklenila škatlico pesmi.

Tako je pricakala mamo in oceta in vse sorodnike. Prišli so utrujeni in lacni z dolge poti.

!Kako lepo je doma!" so rekli, posedli za mizo in se oddahnili. Medtem ko so poslušali Lenckine pesmice, so segli vsak po svoji žlici. Kislo mleko jim je teknilo in, kot bi trenil, so skledo spraznili.

Sonce je zvecer se z zadnjim žarkom pogledalo v Lenckin dom in zadovoljno zatonilo za goro.

"Dokler bo imela Lencka violinski kljuc in škatlico pesmi, bo v njenem domu sreca," je sklenilo - mi pa ji želimo, da bi ju nikoli ne izgubila!

68

SKODELICA Z RDECIM ROBOM[uredi]

To je bela skodelica z rdecim robom. Teta Maricka jo ima zelo dolgo, že od rojstva, pripravljeno pa jo ima le za bolnike in jo skrbno zaklepa v stekleno omarico. Ker ni bil že dolgo nihce v hiši bolan, že dolgo nihce iz skodelice ni pil.

Letos pozimi pa je šla k teti Maricki na pocitnice Anka, tista majhna klepetulja s topim nosom, okroglo brado, s sivimi ocmi, s slamnato svetlimi pa razmršenimi lasmi. To je tetina mala necakinja, ki se je v mestu rodila in v mestu živela. Videla je že nekaj zim, a vse so se belile visoko na strehah mestnih hiš, po ulicah in cestah pa so jo že prvi dan z lopatami zmetali na velike vozove in jo odpeljali v reko. Ulice so ostale crne in mokre, Anka pa bi se rada sankala. Zato je rekla letos mama: "Naj gre naša Anka k teti Maricki, tam se bo sankala po mili volji. "Nic se niso obotavljali, spremili so jo na vlak, narocili sprevodniku, naj jo na dvajseti postaji odloži in izroci teti Marick - in Anka se je odpeljala. Sedla je k oknu in gledala, hitro so izginjale mestne hiše ob progi in kako se je bela zasnežena dežela vedno bolj širila. Povsod sneg, sneg, bel, mehak svetlikajoc se. Vlak je vozil proti severu in snega je bilo vec. Anka je od same beline in mehkobe, ki jo je ure dolgo gledala, zaspala.

Neka potnica ji je položila pod glavico svojo blazino in jo se pokrila s pledom.

Osemnajsta postaja.- Vlak vozi mimo lepo zasneženih smrek. - Devetnajsta postaja.- Vlak vozi po mostu cez ledeno reko.- Dvajseta postaja.- Vlak je pripeljal do pol ure visoke s snegom pokrite gore.

"Anka, teta Maricka te že caka!<< je poklical sprevodnik. Anka je stresla s sebe pled, vrnila prijazni ženi blazino in vsem potnikom zaklicala: "Na svidenie!"

69

Bila je edina, ki je izstopila na tej postaji, in teta Maricka je edina cakala, tako se nista mogli zgrešiti. Ganljivo sta se pozdravili in potem z roko v roki odšli proti gori.

>>Kajne, teta Maricka, ti stanuješ visoko na gori?"

>>Da, le poglej jo, našoo hišo, tam na vrhu!"

>>Pri vas imate vedno veliko snega?<<

"Da, vsako leto."

>>Ga nikoli ne odpeljete v reko?"

"Nikoli. Tu se boš lahko sankala od jutra do vecera. Otroci te že cakajo."

Pot je postajala strma, postalo jima je toplo in bili sta rdeci v lica. Ko sta prišli na vrh, sta videli vse naokoli nešteto hribckov in dolinic, kot bi jih kdo za igraco in veselje zgnetel iz snega. Z vsakega hribcka so se sankali otroci, vriskali so in se klicali.

"Juhej!" je zavriskala še Anka, da sta jo slišali v hišo teta Pepka in teta Marija. Prihiteli sta in jo objeli, stric Mirko pa jo je odnesel v hišo.

Anka je veliko jedla in veliko govorila. Ker nimajo v hiši nic otrok, so jo radi poslušali. Potem pa so jo peljali po visokih in ozkih stopnicah v sobo, kjer bo spala s teto Maricko. Bila je bela soba z dvema oknoma, skozi kateri je videla skoraj na konec sveta.

V sobi sta stali dve visoki postelji in ob steni dve skrinji. V kotu je stala steklena omarica in v njej skodelica z rdecim robom. Sredi sobe je gospodoval stol z velikim naslonjalom.

Anko so pustili samo. Hodila je od okna do okna, ko se ji je nenadoma zazdelo, da jo nekdo nepremicno gleda. To je bil njen pradedek na sliki, ki je visela sredi stene. Pristavila si je stol, da bi sliko bolje videla.

"Dedek, kako velike brke imaš!" je rekla in podrgnila z nosom po šipi. "Zakaj me tako gledaš? Saj si že zdavnaj pod koreninami!"

Poleg te je visela še druga. Na njej so bili v lepi vrsti in po velikosti vse Ankine tete in strici, v sredi pa sta sedela dedek in babica.

70

>>Hm, kakšna dolga krila imate in kako visoke ovratnike!" je šepetala. Na sliki je spoznala tudi teto Maricko, teto Pepko in strica Mirka.

>>Anka!<< so jo poklicali otroci pod oknom. "Pojdi se sankat!" Niso je še videli, a cakali so jo že ves dan. Ko je prišla iz hiše, so jo takoj spoznali, saj je bila prav takšna, kot jim jo je opisala teta Maricka. Vzeli so jo medse in odšli.

Šele v mraku so se vrnili. Drugi dan so spet sli. Tako so se sankali tri, štiri dni in Anka je bila srecna kot se nikoli. Peti dan pa je zbolela. Kdo ve zakaj in kdo ve kako? Ali zato, ker je bila prvic v tako velikem snegu? Ali zato, ker je lizala sneg kakor sladoled? Da, gotovo zato. Imela je hudo vrocino in bolelo jo je grlo. Morala je ostati v postelji. Dobro so jo pokrili in jo drug za drugim hodili spraševat, ce ji je že kaj bolje. Pa je bilo vedno slabše. Cisto mirno je ležala na blazini, hudo rdeca je bila v lica, oci so se ji svetile in lase je imela razmršene se bolj kot navadno.

Teta Maricka je odprla stekleno omarico in vzela iz nje skodelico z rdecim robom, nalila vanjo toplega mleka in v mleko pomešala žlico medu.

"Spij!" je rekla Anki, Anka pa ni hotela.

"Nocem!" je zajokala, "nocem zdravila!"

Prišli so vsi po vrsti, teta Pepka, teta Marija in stric Mirko in so ji govorili: >>Anka, spij, da boš ozdravela!<<

>>Nocem, nocem, nocem!<< je vpila in se pokrila cez glavo.

>>Anka, iz te skodelice je pil mleko tvoj pradedek, ko je bil bolan, in pozneje smo pili iz nje mi vsi, ko smo bili se otroci. Pij še ti, da boš ozdravela!" so govorili.

Anka je pocasi pogledala izpod odeje in molce ogledovala tete in strice, ki so stali okoli postelje. Imeli so visoke, cipkaste in naškrobljene ovratnike, tete so imele dolga krila, strici pa crno obleko in zavihane brke. Vsi so jo prijazno gledali, med njimi so bili tudi teta Pepka, stric Mirko in teta Marija. Na postelji poleg nje pa so sedeli otroci in poleg njih je stal pradedek, prav tisti s slike na steni. Natakal je v skodelico z rdecim robom toplo mleko in otroci so pili. Tudi njej

72

je nalil mleka in nic vec se ni upirala. Spila je. Teta Maricka ji je obrisala potno celo in jo položila nazaj na blazino.

Spet je bila sama v postelji, ne otrok ne pradedka ni bilo,

stricev ne tet, le stric Mirko s skodelico v roki je sedel poleg njene postelje.

!Pa so bili, kajne? In vsi so pili mleko?" je vprašala Anka in zaspala.

Kmalu je ozdravela in preživela pri teti se veliko lepih zimskih dni, snega pa ni vec lizala.

73

SEDEM BRATOV[uredi]

V hišici, ki je imela eno samo sobo, je živelo sedem bratov. Vsak je imel svojo posteljo, svoj stol, svojo žlico, mizo in skledo pa so imeli eno samo.

Skupno so obdelovali njivo, a pri hišnem delu so se lepo vrstili. Vsak dan je drugi postiljal, tretji pometal, cetrti nasekal drv, peti kuhal, šesti posodo pomival, sedmi nogavice sebi in svojim bratom zakrpal. Ob vecerih, ko je luna sijala, so šli na vas in zapeli tako lepo, da so dekleta prisluhnila in v kamricah okna odpirala.

Dolgo so živeli v slogi in ljubezni. Najstarejši brat pa je zacel razmišljati sam pri sebi:

"Navelical sem se svojih bratov. Prvi v spanju smrci, drugi pri jedi cmoka, tretji grdo gleda, peti sam s seboj govori, šesti veliko poje. Ne poslušati ne gledati jih ne morem vec.<<

"Hišica je premajhna in nic vec ne moremo vsi v njej živeti. Pojdite po svetu in se izucite obrti. K zidarjem naj gre moj prvi brat, moj drugi brat naj gre k mizarjem, tretji za tesarja, cetrti za kljucavnicarja, peti za kleparja, šesti za pleskarja. Ko se izucite, se vrnite in sezidajte sedem hiš, za vsakega eno."

Bratje so vzeli vsak svojo posteljo, stol in žlico in odšli v mesto. Ostala je le njegova postelja ob steni, sredi hiše miza, na mizi skleda in ob njej ena sama žlica.

Sam si je kuhal, sam je jedel in sam v hiši spal. Dnevi so bili dolgi, zvecer pa, ko je odšel na vas, je njegovo pesem veter odnesel, da je ni slišalo nobeno dekle.

Spoznal je, da je samemu težko.

"Moji bratje se bodo vrnili," se je tolažil, a jih je cakal zaman. Ostali so v mestu, se izucili in si postavili hiše. Vsi so se oženili in imeli so mnogo otrok. V njihovih hišah je bilo veliko postelj, veliko stolov in veliko žlic ob skledi in od jutra do vecera so jih razveseljevali otroci. Sedmi, najstarejši brat, pa je v samoti ostarel in umrl.

74

BABICA PLETE ROKAVICE[uredi]

Babica plete rokavice svoji najmlajši vnukinji. To bodo majhne bele rokavice za majhne rocice. Babica plete in šteje vrste in zanke, ki jih bo kmalu dovolj. O, ko bi jih ne bilo! Ko bi mogla plesti te rokavice vso zimo, da bi prišla pomlad bi njena vnucka drobila po mladi travi okrog domace hiše! Rokavice bodo kmalu spletene, prišla je zima in vnucka ne bo cakala pomladi. Že jutri, sredi zime, bo odšla s svojo mamo dalec dalec na drugi kraj domovine. In babica je ne bo videla leto in dan in morda še dlje.

Spletla je zadnjo zanko, potegnila skoznjo nit in zadrgnila. Solza ji je zdrknila po starem licu in se potopila v beli volni.

Trije otroci, njeni vnucki, sedijo okoli nje in jo gledajo. "Babica, joceš?"

"I, kaj bi jokala? Rokavice so spletene," jim odgovori.

"Ali bodo za Vlasto?" "Da, zanjo bodo."

Drugi dan sta odšli. Teta in njena mala Vlasta. Odnesli so kovcke in zavitke, še posteljico in vozicek so odpeljali. Vse so spravili na vlak. Mi pa smo ostali doma, cisto tiho smo ,obsedeli. Anki se je tresla brada, skoraj bi zajokala, zato je gledala v tla. Jelka si je z rokavom brisala nos in oci, Andrej pa je razmišljal: >>Zakaj ne gremo še mi?<<

Mamaa je pospravljala. >>Rokavice so pozabili!" je rekla. Našla jih je na mizi.

"Pa so jih res pozabili," je pokimala babica in rokavice stisnila v roke.

"Kaj bo pa zdaj?" so vprašali otroci. >>Vlasto bo zeblo.<< "Poslali jih bomo po pošti,<< je menila mama in že je babica prinesla od nekod prazno škatlo. Položila je vanjo rokavice,a škatla je bila že skoraj prazna.

75

>>Prazne škatle ji ne moremo poslati,<< je rekla in vsi smo pomislili, kaj naj ji se pošljemo poleg rokavic. Morda je še kaj pozabila? Ne, nicesar vec ni bilo.

>>Svoj najmanjši avtomobilcek ji dam," je rekel Andrej in ga položil poleg rokavic.

>>Dam ji, dam ji,<< je govorila Jelka in izbirala med igracami, >>dam ji vreteno za sukanec.<<

In Anka je našla zlat gumb. Ponosno ga je vrgla v škatlo, a škatla je bila se vedno skoraj prazna.

Kaj še?

Andrej je se iskal in našel star koledarcek in v njem posušene spomincice. Jelka je našla prazno steklenicko in Anka je dala zajcka iz polivinila.

Škatla pa še vedno ni bila polna. Prišel je dedek in prinesel tri rdeca jabolka. Škatla je bila polna. Lepo jo je prevezal, napisal naslov in jo odnesel na pošto. Malo smo ga pospremili, potem pa smo se vrnili domov.

>>Sankat bi se šli,<< nam je rekla mama. Mi pa smo posedli okoli babice in jo gledali.

>>Vi bi nekaj radi?" nas je vprašala.

>>Zebe me," je rekel Andrej in pokazal od mraza rdece roke.

>>Mene tudi,<< je potožila Jelka in Anka je ponovila: >>Mene tudi.<<

>>Rokavice vam spletem,<< je babica sklenila in takoj nasnula zanke na pletilke. Stisnili smo se skupaj in gledali, kako se klopek volne odvija, pletilke pa so zvonile.

In jih je spletla. Andreju modre, Jelki rdece, Anki pa pisane, iz samih koncev, ker ji je ze volne zmanjkalo.

Medtem se je vrnil dedek s pošte in povedal, da je škatla odpotovala. >>Zdaj pa cakajmo na odgovor!<< je rekel.

Cakali smo, na rokah smo imeli tople rokavice, tiste, ki nam jih je babica spletla: Andrej modre, Jelka rdeCe, Anka pa pisane. Vsak dan smo pritekli na prag, ko je priŠel pismonoŠa, in ga vprašali: >>Je kaj pošte za nas?<<

Cakali smo in docakali. Prinesel nam je belo pisemce z rdecim pecatom. V pismu je pisalo tako:

76

Dragi domaci!

Paket smo prejeli! Hvala! Vlaste zdaj ne bo vec zeblo, ker jo grejejo babicine rokavice. Z Andrejevim avtomobilckom se bomo poleti pripeljali domov. Vreteno za sukanec je sosedov fant privezal macki za rep, zlati gumb smo prišili ocetu na copato. V starem koledarcku smo zaznamovali prvi spomladanski dan, spomincice pa smo dali Vlasti! Zelo se jih je razveselila in ima od njih cisto modre oci. V steklenicko smo nalili vina, z zajckom iz polivinila hodimo vsak dan na sprehod. Jabolka pa je pojedla Vlasta in zdaj ima lica rdeca kot kri. Pozdravljamo Vas stric, teta in Vlasta. Pismo nam je bral Andrej, ki hodi že v šolo.

Zdaj zivimo spet po navadi. Sosedovi so prinesli volno ~bica plete njihovim otrokom rokavice. Sedimo okoli nje, ~no, kako se odvija volneni klopek, pletilke zvonijo, zunaj pa sneþi.

77


SENCA[uredi]

Senca je vedno blaga. Varuje nam oci pred mocno svetlobo in nas v hudi vrocini hladi. Naša lastna senca nas spremlja.

Tudi luc v kuhinji ima svojo senco. Cez ves strop se razteza. Tako smo se je privadili, da je niti ne opazimo. Videli smo jo razlocno le, ko smo zamenjali sencnik. Luc se je zagugala in takoj nato smo jo prižgali. Zažarela je v svojem novem, belem sencniku, cez ves strop in cez steno pa se je plazila senca. Tiho je drsela po steni do tal in spet nazaj. Pokrila je Anki oci in jih spet odkrila.

"Aaaaa!" je zakricala Anka in zbežala k mami. Skrila je obraz v mamino krilo in se ni upala ozreti. Senca jo je božala po vratu in laseh in rada bi ji spet pokrila in odkrila oci. Cisto pocasi, da bi je ne prestrašila. A svoje lepe oci je Anka skrivala v mamino krilo.

Luc in senca sta se pocasi umirili in obstali. Zaradi novega sencnika je bilo v kuhinji svetleje in nihce vec ni mislil na senco. Le Anka se je se nekaj dni ustavljala pod lucjo in nezaupljivo gledala v strop.

Neki vecer, ko je dišalo v kuhinji po marmeladi in je cepela Anka na tleh s svojo knjigo, se ji je senca stisnila za hrbet in jo objela. Anka jo je gledala in se ji umaknila. Senca pa je ni spustila. Dobrikala se ji je. Anka je vstala, tudi senca je vstala. Anka je stegnila roko in stegnila jo je senca. Anka se je sklonila h knjigi, senca je vso knjigo pokrila.

Anka je odšla spat, senca je legla na steno poleg njene postelje. Ankine roke in senca so slikale na steno zajcka, petelina in osla.

Anka se svoje sence ni vec bala. Imela jo je rada.

Zjutraj sta odšli na sprehod. Anki je sijalo v hrbet sonce in pred njo je hodila senca. Senca je bila dolga. Ko sta šli po

78

mostu cez Gradašcico, je Anka stegnila roke in njena senca se je v vodi umila. Ko se je tako umivala, so priplavale race, dolgo so gagale proti mostu in se pogovarjale z Anko.

Race so splavale in Anka je odšla z mostu. Umita in zadovoljna je hodila senca pred njo. Prišli sta na travnik, tam raste velika jablana, polna rdecih jabolk. Anka je postala lacna rada bi si utrgala jabolko. Stopila je na prste in segla z obema rokama po njem. Senca se je stisnila k njej in ji pomagala utrgati sad.

Anka je sladko jabolko pojedla, potem se je ozrla, da bi videla, kako visoko je že sonce. Prav takrat ga je zakril oblak izgubila je senco.

79

RESNICNA PRAVLJICA O PETJU IN UCITELJICI[uredi]

S sivega neba so priplavale sneŽinke. Bele in rahle so poljubile golo jablanovo vejo, trn divje vrtnice in od mraza osmojeno travo na vrtu. Zaplesale so nad našim mestom in pred našimi ocmi pobelile strehe in cesto. Vsi otroci so pohiteli k oknom. Eni kricijo od veselja, drugi pa tiho izgovarjajo: >>Sneg, sneg!<<

Koliko veselja prinese prvi sneg! Hitro poišcite sanke, drsalke in smuci!

"Ti pa joces? Pridi k meni in daj mi roko."

Dala mi je svoje vroce roke in z vrocim solznim licem se je naslonila k meni.

>>Bolna sem. Babica pravi, da imam norice.<< Pogledam jo in vidim, da je res.

>>Ne joci. Lezi v posteljo in glej skozi okno. Odgrnem ti zaveso, da boš videla, kako sneži. Zaradi sankanja ti naj ne bo hudo. Kmalu ozdraviš in takrat bo sele pravi sneg za to."

>>Ne jocem zaradi sank. Danes je torek in moram k petju."

Obrišem ji solze, deklica pa me vprašujoce gleda in caka, da ji porecem, naj si oblece plašc in naj kar gre. A tega ji vendar ne morem reci. Vem, kaj je bolezen. Deklica bi še huje zbolela in vsi, ki bi jih kakor po navadi pozdravila: dober dan! bi dobili norice. In morda bi jim se rekla: kako lepo je, da bomo danes spet peli!-in tisti, ki bi jo poslušali in ji odgovorili, bi dobili tudi norice, samo oni ne, ki so jih že kdaj preboleli.

Odgovarjam ji: >>Vsi otroci morajo preboleti otroške bolezni. Eden danes, drugi jutri. Ko boš ti ozdravela, bo moral kdo drug v posteljo.<<

80

"Ali res?" me vpraša in ko vidi, da mislim resno, se mal razveseli. Zleze v posteljo in obljubi, da bo kmalu zdrava.

Samo pokrijem jo se in odgrnem zaveso na oknu, pote grem v kuhinjo in ji skuham caja. Že ji ga nesem polno skodelico. Ko ga popije, sedem na

stol poleg njene postelje. Tiho sva in gledava skozi okno na ples snežink. Deklica se smehlja in jaz jo vprašam: "Na koga misliš?"

"Na mojo uciteljico," mi odgovori in spet molciva. Zunaj pa sneži, sneži, sneži. Kadar sneži, si pripovedujejo ljudje pravljice. Pogled skozi najino okno pa je bil tako lep, da je pravljica sama zaživela, tista najlepša pravljica, ki jo nosi deklica v svojem srcu, pravljica o njeni uciteljici in o petju.

Velik zasnežen šolski zvonec se je s sivih oblakov poveznil nad mesto, tako da sva ga skozi okno razlocno videli. Skoraj se je dotaknil streh, ko se je pocasi zibal in pozvonil: bim, bam, bom. Potem se je zalesketal kot ledena sveca v soncu

ni ga bilo vec, med snežinke pa je zaplavalo toliko zvonckov kolikor je otrok v našem mestu. Pozvanjali so in klicali k pevski uri. Eden je obvisel na naši jablani, drugi pa so se brez sled

potopili v sneg.

Vsi zdravi otroci so sedli v razredu vsak na svoj stol, bolni pa so gledali skozi okno in mislili na svojo uciteljico. Tudi jaz

mislim nanjo in postanem otrok med otroki. Tako se je pevsk ura lahko pricela, v razredu zares, tu pri nas pa - tudi zares.

Po klavirskih tipkah, ki so legale druga poleg druge na komaj zasneženo pot, je prihajala uciteljica in pod njenin koraki so se tipke oglasale: do-re-mi-fa-so-Ia-si-do. Nosila je

modro obleko z belim ovratnikom, lase pa je imela gladko pocesane nazaj. Nasmehnila se nam je in rekla: "Zdravo, moji otroci!"

Takoj za njo so prišle pevske vaje. Kako so mogle priti? Cisto preprosto. Po belih klavirskih tipkah so se zvrstili dedki z dolgimi bradami, po crnih tipkah pa crni medvedi. Pocasi s stopali naprej, zdaj po prstih, zdaj po petah. >>Dedek stopa, njim medvedek," tako smo zapeli trikrat. To je bila prva vaja.

82

Druga vaja je bila se lepša. Prizibala se je rdeca zibelka, v njej pa Ancka. Medvedki in dedki so sklenili krog okoli nje in zapeli: >>Naša Ancka rada spancka,<< z njimi smo zapeli se mi. Peli smo vedno glasneje in ko smo zapeli petic, se je Ancka zbudila. Obrisala si je zaspane oci, zlezla iz zibelke in sedla na stol v razredu. Samo dvakrat je še zazehala, potem je bila popolnoma budna.

Pogledali smo v uciteljico, ker nismo vedeli naprej, a je nismo videli razlocno. Polovico njenega obraza so zakrivale, snežinke, ki so še vedno padale. Videli smo njene roke in jasno slišali njen glas, ko nam je govoril: "Biti morate mirni, pe ne bo bolela glava, in poslušajte me!<<

Z rokami nas je povabila k sebi in zgrnili smo se okoli nje. "Poglejte ga!<" je pokazala na polža s hišo, ki se je plazil klavirskih tipkah, da je pelo: tink, tink, tink, tonk. "To je po spominu. Pravi polž zdaj spi. Zlezel je v hišico in se dobro zaprl pred zimo. Nekoc pa je nekdo izmed otrok polžu hišico strl.<<

Povesili smo oci. >>Jaz, jaz, jaz sem jo strl,<< je govorila naša vest. V grlu nas je vedno bolj stiskalo, a nic ni pomagalo, z uciteljico smo morali zapeti o otroku, ki je strl polžku hišico. O, kako smo peli! Da so nam solze po licih pritekle in potem smo sklenili: >>Nobeni živali ne bomo nikoli vec nic hudega storili."

Postali smo mili in dobri otroci, da se nas najbolj plašna živalca ne bi vec ustrašila. Niti zajcki!

Že dolgo znamo pesmico o zajckih, o tistih dolgouhih, belih s sivim repom. Zapojemo jo in uciteljica nam rece, naj pojemo glasneje, ker je to vesela pesem. Zajcki v polju so našo pesem slišali. Bili so beli kot sneg, zato jih tudi nismo videli, kdaj so prišli. Sedem se jih je stisnilo k našemu oknu, sedem belih, puhih zajcev. Z ušesi so migali sem in tja in potem so se zadnji postavili v vrsto, ki jo je vodil polž s hišico. Za njimi so hodili dedki z dolgimi bradami in crni medvedki in z njimi Ancka, ki rada spancka in vsi otroci. >>Naša cetica koraka strumno in veselo...<< smo zapeli glasno, glasno, kar se da.

83

Dolga vrsta s polžem s hišico pa je izginjala v zimskem mraku. Videli smo polovico uciteljicinega obraza v snežinkah, ko nam je zaklicala: >>Zdravo, moji otroci!" Veter je zazibal zvoncek, ki je se vedno visel na jablani, da je zazvonil, potem ga je snel in pustil, da se je v snegu potopil. Snežinke so pokrivale klavirske tipke, ki so ležale na zasneženi poti, skrile so uciteljicin obraz in zamedle zajcje stopinje pod našim oknom. Tako se je resnicna pravljica o petju in o uciteljici koncala in zavem se, da že davno nisem vec otrok.

Mrak je legel na nase zasnezeno mesto, pri nas v sobi je bilo toplo in bolna deklica je zaspala. Naj le spi in naj kmalu ozdravi!

84

MAJHNO KOT MEZINEC[uredi]

V topli zimi, ko je snežilo in deževalo hkrati in je stalo vse

mesto v vodi, so morali ostati otroci doma, da bi se ne zmocili. Gledali so mamo, kako je mesila kruh. "Mama, kdaj bo prišel stric?<<

"Cez eno uro."

"Mama, kaj nam bo prinesel?" "Medu."

"Bo prinesel veliko medu?"

"Poln lonec." tako so spraševali in mama jim je potrpežljivo odgovarjala. Ni otroka na svetu, ki bi ne imel rad strica iz daljne dežele. V tisti daljni deželi je lepo. Ah, tam so zeleni travniki in rdece rože in pisani metulji. Tam pojo škrjancki pod nebom in nabirajo v cvetju med. Ali je kaj slajšega od medu? Nic slajšega ni. Stric pa je pisal, da ima poslikan cebelnjak in n cebele, ki mu naberejo vsako leto velik lonec medu. Stric ima velik lonec medu. Stric ima vecji lonec medu. Stric ima najvecji lonec medu.<< "Je tisti lonec velik kot vedro?<< "Velik je kot škaf. "Trije ga ne dvignejo." "Joj, in lonec je poln medu!" Otroci so si obliznili prst, nato so se stisnili v gruco in si povedali tiho in ljubeznivo: "Stric ima otroke rad. Prinesel

bo lonec medu." Potem so se naslonili na okno in gledali skozi šipo. Vlekli uho. Se bo pripeljal z vlakom? Ali z avionom? Ali z vespo? Ali pa kar s kolesom? Morda pride pes? Tiho! Nekdo

85

prihaja! Ena, dve, ena, dve, tri, štiri ... Šel je mimo, šipa pa se je od otroškega dihanja orosila.

"Mama, kako bomo strica spoznali?"

"Velik je in suh."

"Ali tako?" so vprašali in ga narisali s prstom na rosno šipo. Narisali so mu dolge noge in dolge roke ter kot grah drobno glavo.

"Ima brke?"

"Da, velike crne brke." Narisali so mu jih velike, prevelike.

Otroci so na klopi pod oknom posedli vsak na svoje pete in zapeli:

"Mi imamo strica,

stric ima pa brke!"

"Hooooj!" je zapel možic na oknu, da je šipa zacingljala, in stopil z nje na cesto. Odšel je na razstavo otroških risb k svojim prijateljem in pustil otroke, naj si krajšajo cas, kakor vedo in znajo.

Cas pa je bil daljši in daljši, razpredel se je po vsej kuhinji in kuhinjo razširil, da so bili štirje otroci v njej štiri majhne pike. Ura na steni se je zredila od samega zadovoljstva. Vsi so jo gledali in poslušali. Njeno medeninasto nihalo se je zibalo sem in tja, sem in tja, vedno enako, nic neucakano:

"Tik-tak, tik-tak, tik-tak."

Otrokom so se zapirale oci, od dolgega casa so oglušeli in nobena beseda jim ni prišla iz ust.

"Zdaj boste spoznali, kaj je cas!" je tiktakala ura.

"To so sekunde in minute in ure in dnevi. Minejo lahko kot blisk ali pa trajajo celo vecnost. Na strica z medom cakate? To bo vecnost. Poslušajte mojo pesem. Vsakdo, ki caka, jo mora poslušati.

>>Tik-tak, tik-tak, tik-tak.<<

"Cim bolj si boste želeli, da bi stric kmalu prišel, tem daljša bo moja pesem: tik-tak, tik-tak, tik-tak.<<

Kuhinja je bila vedno vecja, cas jo je razširil in podaljšal, da je postala podobna vecnosti, otroci pa so bili vedno manjši, bili so le se picice. Najmanjša pikica, ki ji je bilo ime Anka

86

in ki bi v tej vecnosti skoraj izginila, je zadnji, cisto zadnji trenutek zaklicala: >>Mama, mama!<<

>>Sem že tu! Umijte se!<< je rekla mama in prinesla velik umivalnik tople vode ter ga postavila na stol.

Tisti trenutek je vecnost minila. Ob maminem smehljaju so postale pikice spet veliki otroci in kuhinjske stene so se stisnile druga k drugi, da je postalo toplo in domace. Zadišalo je po topli kavi in po svežem kruhu. In ob mamini besedi so se otrokom odprla ušesa in jezik se jim je razvezal.

>>Dajte meni milo!<< je zakricala Anka. Takoj so ji ga dali, kajti tudi v tej hiši ubogajo vsi najmlajšega, ki ima najmocnejsi glas. Potem so si lepo po vrsti umili roke in obraz in mama jih je preoblekla in pocesala. Ko jih je imela takole vse po vrsti na klopi in so od cistoce kar sijali, se je sama pri sebi razveselila: >>Lepe otroke imam. Cas je Že, da pride stric in jih spozna.<<

Vzela je iz omare veliko mreŽo, jo hitro napela s stene na steno, zmetala vanjo vse svoje otroke in mrežo zanihala. Tako je storila vedno, da je imela mir pred njimi in da se niso takoj umazali.

Še sebi je nadela cist predpasnik in postala za tri hipe pred ogledalom. >>Mislim, da moj brat ne bo opazil, da sem se postarala,<< je vprašujoce gledala v ogledalo (za pojasnilo: stric, ki ga cakamo, je mamin brat). Ko je bilo vse opravljeno, je sedla na zaboj za drva. Vsi so prisluhnili korakom na cesti in cakali.

>>Tik-tak, tik-."

Da, ura na steni je izrabila prvo priložnost in zapela svojo pesem. Ni je se zapela do kraja, ko so se zaculi drobni koraki v vezi in potem je potrkalo tiho, cisto tiho V sobo je stopil


stric. To je bil stricek, majhen kot mezinec in s seboj je nosil loncicek medu.

>>Posladkajte se,<< je rekel otrokom. Bil je utrujen, saj je imel za seboj dolgo pot in je za mizo zaspal, se preden mu je mama utegnila prinesti kave in kruha.

88

Anka je držala v rokah loncicek medu. Prstek je pomocila in prstek polizala, pa je ostala za bratce samo se kapljica medu. Tisti vecer so zaspali otroci z majhnim spoznanjem v srcu - da je tisto, kar pricakujemo z velikim veseljem, z velikim upanjem in z velikim spoštovanjem, vcasih majhno kot mezinec.

89

PUSTNE ŠEME

Nekoc, pred davnim casom se je zgodilo. Zemlja in strehe hiš na zemlji so bile pokrite s snegom. Shojene poti med hišami in ceste, ki so držale od vasi do vasi, so bile obrobljene z ledenimi lesketajocimi se kristalcki. Okenca v hišah so bila trdno zaprta, iz dimnikov pa so poplesovali k mrzlemu nebu beli, debeli kolobarji dima. Tu pa tam je kdo šel iz ene hiše v drugo in mu je sneg zaskripal pod nogami, sicer pa je bil povsod mir.

Pa bi šel kdo od hiše do hiše in pogledal skozi okno ali vrata. Oj, kako se vrtijo gospodinje okoli ognjišca. V vsaki hiši cvrejo pustne krofe. Zvecer bo veselje, ples in raj, veliko jedace in pijace. Prišle bodo pustne seme.

Otrokom, ki sede po koteh, žarijo lica in oci. Okrogli, rumeni krofi vabijo in otroci jih jemljejo enega po enega iz sklede, oblizujejo se in se z mastnimi rokami gladijo po trebušcku. Otrok pa je v vsaki hiši veliko in skleda s krofi se prazni.

Gospodinja se je obrnila

>>Ojej!<< je zavpila. "Saj niste otroci! Vrabci, srake, pišcanci, tatovi pticji ste! Vse ste pozobali! <<

Otroci so zavrešcali, eni so zacivkali, drugi zakrakali, tretji zakikirikali. Zrasli so jim kljuni in rože na glavi, namesto rok so dobili perutnice in odkrilili so skozi vrata na cesto.

Prišli so iz vseh hiš in se razpršili po vasi. Kdor jih je videl, se jih je razveselil in rekel: >>Kako prisrcne so te male pustne šeme! <<

Otroci pa, ki so se v resnici spremenili v ptice, so drsali s kljuni po snegu, da bi se jih znebili, krilili so s perutnicami da bi se perja otresli, in stresali z glavo, da bi zgubili petelinjo rožo. Hoteli so klicati na pomoc, a niso znali nic drugega kot

90

civkati, krakati in kikirikati. Vedno vec ljudi se je ustavljal ob cesti in od smeha so se tolkli po kolenih.

Otroci so odkrilili na polja in travnike in s kljuni razbrska sneg in zemljo, zato je tisto leto polje obilno obrodilo. Vrešcali so tako, da so pregnali velike in male nesrece in bolezni o vasi in se sami niso vedeli ne kdaj ne kako.

Tavali so po polju vso noc in zjutraj so hoteli vzleteti proti nebu, a niso mogli, ker so imeli preslabe peruti.

Tedaj je zapihal mocan jug, a ni jih dvignil od tal, le na ribniku se je stopil in otroci so se zgrnili okoli. Prišli so in se za vsak požirek mrzle vode ozrli v nebo. Ko so se odžejali, so jim kljuni in rože in peruti popadali v vodo.

Voda se je umirila in pokazala vsakemu svoj pravi obraz. Bili so rešeni in odhiteli so domov.

V spomin na tisti dan so se potem vsako leto po vsem svetu tudi otroci našemili. Nataknili so si na glavo in na noge, kar so imeli. Da je le bilo dovolj krofov in smeha in petja!

Na tak pustni torek sem sedela s svojo malo hcerko v topli sobi. Skozi okno sva lepo videli mesto in vrvež v mestu. N ulice so se zgrinjale pustne šeme. Iz vseh hiš so prihajale, skozi okna so se klicale, si kazale osle, vriskale so in pele.

Gledala sem jih in mirno jedla jabolko. Moja hci pa je sedela za mizo in nekaj izrezovala iz papirja. Tako : rajši igrala. Všec ml je bilo, da je ostala pri meni, da med pustne šeme. Na cesti bi se lahko prehladila, tu, pri meni pa se ji ne more nic zgoditi.

All ni res? Niti krofov nisem scvrla, da bi mi jih ne jemala iz sklede in tako se bom lahko premagala in ji ne bom rekla:

vrabec, sraka, pticji tat!

Ce bi se to zgodilo, bi morda postala pustna šema in potem bi se vse zgodilo se enkrat tako, kot pred davnimi leti, ko nas še ni bilo.

Pojedla sem jabolko in prav na to je moja hcerka cakala. Poveznila mi je na glavo masko, ki jo je pravkar izrezala papirja. Spremenila sem se v ptica z dolglm kljunom. Hotela sem ji reci, da mi ni prav nic za šale, a sem le zakrakala: kra,

92

kra, krrr - in pred menoj ni stala vec moja hcerka, temvec zajec z dolgimi ušesi. Le noge in cevlje sva imeli se svoje. Moja hcerka-zajec je strigla z ušesi, jaz pa sem klopotala s kljunom in krakala.

Na ulici je zaigrala godba, pustne šeme so se zgrnile v sprevod nic vec naju ni moglo zadržati. Odhiteli sva kar najhitreje mednje. Poskocili in zavrteli sva se kot vse pustne šeme. Pricela me je veseliti najina sprememba, še posebej zato, ker si je vsak hotel ogledati zajcka - mojo hcerko. Venomer po strigla z ušesi. Hodili sva v sprevodu, se zibali sem in veselo sem krakala in petelinja roža na moji glavi je bila rdeca. Perutnice sem imela dolge in crne. Medse so nas sprejele pomladne deklice marjetice, takoj za nami so regljale žabe pred nami pa je hodil medved z loncem meda. Dalec spredaj sem videla Rdeco kapico z lovcem.

Ko se tako oziram, da bi videla, kdo vse je v sprevodu, mi nenadoma zadiši po krofih. Stegujem vrat, z lahkoto se mi daljša in tanjša, dokler ne zagledam v petem nadstropju neke hiše na mizi sklede krofov. Okno je bilo priprto in sežem po njih. Tudi kljun se mi je zdaljšal. Pojem vse krofe, samo enega pustim, ker sem se malo sramovala. Spet se sklonim k šemam na ulici. Je kdo opazil, da kradem? Mislim, da je to videl moj zajcek. Tiho je skakljal poleg mene, a glej, še si želim krofov. Na drugi strani ulice jih nosi nekdo na pladnju. Samo ,stegnem preko sprevoda in jih pozobljem. Ne, tega nisem gledala, kako razocaran je bil mož, ko mu je ostal prazen pladenj.

Ste že uganili, v kaj sem se spremenila? Spremenila sem se v pravega pticjega tatu s pravo tatinsko naravo.

Nic se ne morem premagovati. Kradem krofe iz izložb, z mize v slašcicarni, ce le pusti kdo vrata odprta za seboj. Jemljem jih kmeticam iz cekarjev, gospodinjam s prtov. Jemljem jih tudi otrokom iz rok. Res, to je najhujše. Jemljem jih, a jesti jih ne morem veC. Tlacim jih v žepe, pod peruti, nabadam si jih na kljun in sploh ne krakam vec, komaj še diham.

Zdaj so me opazili vsi. Zajcek stoji pohlevno

93

poleg mene in striže z ušesi, vsi drugi pa se smejejo in nosijo še krofov. Nic vec si ne morem pomagati.

Mimo pride fotograf in naju slika, mene in pohlevnega zajcka. Ko pritisne na gumb, zaškrta v aparatu: ck - in tega se moj zajcek ustraši in zbeži, jaz pa za njim. Krofi se trkljaj za nama, dežujejo z vseh oken na naju, skoraj bi naju pobili.

Zajcek je že doma in jaz tik za njim. Trdno zapreva vežn vrata, zunaj na ulici pa igra godba in skozi kljucavnico vidiva, kako se pustne šeme vrtijo in se zibljejo sem in tja.

Ko je fotograf sliko razvil, jo je položil v okvir in jo obe v sobi na steno. Tako sva s hcerko ostali pustni šemi do danes in bova ostali, dokler ne bo kdo fotografije raztrgal.

94

ZGODBA O LJUDEH IN NJIHOVIH OTROCIH[uredi]

Malo veste o življenju, cisto malo, a vsega ne ve nihce, tudi najbolj uceni ljudje ne vedo vsega. A vse, kar vidite okoli sebe, vas zanima in venomer vprašujete: >>Zakaj ?<< in "Kako ?<<

mislim, kako vprasujete, se spominjam Jelke, ki zivi ~dmestju, v hisici z zelenjem obrasceni. Mnogo je spra

Spominjam se, kako smo se ji pred leti smejali. Pa se ni bilo cemu smejati, bilo je zelo resno. Na vrtu je imela svojo gredico. Lepo jo je zrahljala, vse dopoldne je imela veliko dela. Bila je od vneme rdeca v lica in rocice je imela vroce. Mama ji je prinesla košcek kruha za malico, Jelka pa ga je zdrobila in drobtinice posejala. Pobrala je motiko in grabljice in priskakljala v kuhinjo.

"Mama, posejala sem drobtinice, ali bodo zrasle macehe?" Vidite, takrat smo se ji smejali, le mama se ni. Poiskala je med zavitki semen seme pisanih rož in ji ga dala.

"Iz drobtinic ne zrastejo rože. Kruh bi morala pojesti; ker si ga zdrobila, ga bodo pojedli vrabci. Da zrasejo rože, moras posejati seme."

Jelka je seme posejala in že cez teden dni so pribodle iz zemlje drobne zelene bilke.

"RoŽice rastejo!" se je razveselila in jih hodila vsak dan gledat. Zrasle so in se razcvetele. Vsakomur, ki je prišel na vrt, je povedala: "To so moje rožice. Sama sem jih posejala." RoŽice so cvetele in z njimi Jelka. Bila je prav tako ljubka. Prišli so deževni dnevi, zatem je spet posijalo sonce in najlepši so bili veceri. Zvezde so se prižigale in se utrinjale. Jelka bi morala že v posteljo, a so bile zvezde presvetle. Zamaknila se je v vecerno nebo in cakala, da bi se zvezda utrnila.

95

>>Poglej, utrinek!<<

Tanka ognjena crta je zdrsnila po nebu in izginila dalec v temi.

>>Zdaj vem, kako sem nastala!<< 0brnila se je k ocetu in mami in jima povedala: >>Bila sem zvezdica in sem padla na zemljo. Zrasle so mi roke in noge in to sem jaz.<<

Najprej jo je objel in poljubil oce, potem jo je poljubila še mama in obrisala si je solzne oci. Saj to ni nic žalostnega ce je bila nekoc Jelka majhna zvezdica tam visoko med neštetimi svetlimi zvezdami, ki jih vsi tako radi gledamo. Lepo je, zelo lepo, da so ji zrasle roke in noge in da je zdaj med nami. Vcasih joce clovek zaradi same lepote.

Zdaj hodi Jelka že drugo leto v šolo. Veliko se je naucila Zna napisati svoje, mamino in ocetovo ime. Prebrala je ze dve knjigi, ki sta pravzaprav knjižici, in gladko prešteje, koliko sošolcev in sošolk ima. In še mnogo drugega zna. Na to pa, je cisto pozabila, da je bila nekoc zvezdica visoko na nebu.

Kar tako nenadoma je vprašala:

>>Povejte mi, kako sem nastala?"

Pravzaprav ni vprašala kar nenadoma. Že veckrat je sprva sevala, a še nikoli tako resno. Zdaj sta ji morala oce in mal vse povedati. Sedli so na Jelkino posteljo in mama je pripo-

96

vedovala tiho, da bi jih nihce ne slišal. Kajti to je njihova najlepša skrivnost in Jelka bo o njej molcala.

Tudi vam bosta oce in mati povedala, kako ste nastali. Pocakati morate na primeren dan, ko bo doma lepo toplo, ko se nikomur nikamor mudilo in ko boste cisto sami. Kar

boste zvedeli, bo vaša najlepša skrivnost in o njej boste molcali. Nekdo, ki je doživel tako lepo uro v razgovoru z ocetom in mamo, je to zapisal na list papirja, da bi tega nikoli ne pozabil. Po ocetovi in materini smrti je spravil popisani list pa med njuna pisma, ki sta si jih pisala, ko sta bila se Vse skupaj je prevezal s svilenim trakom.

Pisma mladih ljudi, ki se imajo radi, so najlepše berilo. Luna prebere vsa njihova pisma. Veter ji je pomagal razvezati trak in pisma in listi so se razsuli po mizi. Luna je prebirala in veter je obracal liste. Zato ve tudi on vso zgodbo. V pomladnih vecerih je šepetal rožam, travi in brezi:

"Bilo je po vojni, ko so bili ljudje od vsega hudega še izmuceni. A njihovo hrepenenje po ljubezni in sreci je bilo vecje. Sonce še nikoli ni tako toplo sijalo in travnik se ni tako lepo zelenel. Vsa mesta so bila praznicna. Iz hiš so plapolale zastave zmage in svobode. V velikem belem mestu zbrala mladina iz vse dežele. Zbrali so se zato, da so si povedali, da nocejo vojne vec, da si želijo srecnega življenja bodo zato delali z vsemi svojimi mocmi, da bodo svojo domovino ljubili in da se bodo ljubili med seboj. Potem so se prijeli za roke in zaplesali kolo svobode. Njihovo petje je bilo mogocno. Ljudje so jokali od srece in govorili: ,Tudi mi smo bili nekoc mladi, njihova mladost bo lepša."

Med vsemi drugimi sta se držala za roke tudi neki fant in dekle, ki se nista še nikoli prej videla. Med petjem sta dala in z ocmi sta govorila: ,Vedno se bova imela rada.' Pesem je utihnila in razšli so se. Ta dva pa sta ostala sama in fant je rekel dekletu: "Pojdi z menoj!"

"Kje si doma?" ga vpraša. "imam doma."

97 

"Tudi jaz ga nimam, a znosila si ga bova skupaj, kot znosijo ptice gnezdo," je reklo dekle in fant je prav tako misli in hotel.

Morala sta pridno delati, da sta si prislužila denar za vse potrebno. Ko sta imela sobo in v njej vse, kar sta potreboval za življenje, sta se porocila. Bila sta srecna mož in žena.

Nekega vecera, ko je bilo delo opravljeno, ko je cesta potihnila in so ljudje odhajali spat, je vprašala žena svojeg moža:

"Ali veš, zakaj sva se porocila?"

"Da bi ostala vedno skupaj," je odgovoril mladi mož.

"A to še ni dovolj," je rekla žena.

"Vem," se je nasmehnil mož. "Morala bi imeti še otroka."

In potem sta se vsak dan pogovarjala o otroku, o majhnen nebogljenem fantku, o najdražjem sinu, ki ga ni bilo nikjer le želela sta si ga iz vsega srca.

Bilo je tako kot takrat, ko je Jelka posejala rožice in s vzklile in zrasle. In ženi je pod srcem oživelo majhno bitje to je bil njun otrok. Mož je skrbel za ženo, da bi mu ostal zdrava. Ljubila sta se in cakala na otrokovo rojstvo. Otrok pod materinim srcem je rasel, da ga je že težko nosila, a se ni pritoževala. Pripravljala mu je posteljico in srajcke.

Kot pride vse ob svojem casu, je prišel tudi dan, ko je mati rodila otroka. Majhen decek se je locil iz njenega telesa Njegova majhna pljuca so se raztegnila in zadihala. Zakrical je . . .

Tako zakrici vsak novorojencek. Oblecejo mu mehko srajcko in ga povijejo v plenice.

To je zgodba o ljudeh in njihovih otrocih.<<

Veter je utihnil in rahlo zazibal brezo in rože v travi in z njimi zaspal.

98

V MESTNI ŠIVALNICI[uredi]

V naši ulici je živela deklica, ki ji je bilo ime Lepa. Ko je še hodila v šolo, je bila drobna in majhna, lani pa je zrasla, je postala obleka prekratka in preozka. Nekaj casa jo nosila, ker ji mama ni mogla kupiti nove. Kmalu pa je ni mogla vec obleci, pricela se ji je trgati. Mama ji je dala svojo pražnjo obleko. "Kmalu boš tako velika kot jaz,<< ji je rekla. "Nosi mojo ." Lepa se je mamine obleke razveselila. Oblekla jo je med otroke. "Cigavo obleko nosiš?<< so jo vprašali. "Mamino, ker sem svojo prerasla,<< je povedala Lepa.

"Hi, hi, hi!<< so se smejali, "mamino obleko nosiš!" In se je razžalostila. Nic vec se ni igrala. Zagledala je svoje roke, dolge noge in preširoko obleko.

Pustila je otroke in potem dan za dnem posedala v sobi ob oknu in ni prav vedela , kaj bi rada. Skozi okno je videla na cesti lepo oblecene ljudi. Nobena a ni nosila mamine obleke. "Tudi jaz bi rada imela svojo obleko!<< si je želela. Ogledovala si je ljudi in kmalu videla, da ne pristajajo obleke vsem enako lepo. A vsi tega menda niso videli. Vendar so eni mrko in svojega težkega življenja niso znali skriti, pa so hodili ponosno in so bili zidane volje. In prav tem je obleka pristajala.

"Izbrali so si obleko, kot jo potrebujejo,<< je rekla Lepa naglas. "Kaj premišljuješ?<< jo je vprašala mama. "Mislim, da bi znala ljudem obleke izbirati." "Kaj bi to ljudem! Svoje želje imajo,<< je rekla mama. Lepa si je izposodila njeno torbico, položila vanjo cist

99

robec in odšla v mesto. Stopila je v prvo prodajalnico z oblekami. Prijazno so jo vprašali, kaj želi.

>>Rada bi oblekla najlepšo obleko, ki jo imate naprodaj, jim je rekla in takoj so izbrali najlepše, kar so imeli, kaj vsakdo je smel pomeriti obleko. Ce je ne bo kupil danes, jo bo morda kupil jutri.

Pokazali so ji v zavesah skrit koticek. Tam je bilo velil ogledalo in pred njim si je Lepa pomerila obleke, a z nobeno ni imela veselja.

"To je zato, ker nimam denarja, da bi katero kupila," je pomislila. Oblekla je svojo preveliko obleko, se prodajalcem zahvalila in odšla.

Pa je vendar se stopila v drugo in tretjo prodajalno. Pred ogledalom si je oblacila pisane obleke in ni vec mislila na to, da niso njene. Ko je oblekla obleko iz sinje tanšice, je bila njena podoba v ogledalu tako prisrcna, da je stegnila roko k njej. In podoba je stopila iz ogledala. Deklici sta se prijeli za roke in se druga drugi smejali.

>>Srecna sem,<< sta rekli hkrati.

>>Ime mi je Lepa,<< se je predstavila prva.

"Jaz sem Podoba iz ogledala,<< je povedala druga. "Tu sem v službi. Gledam, kako pristajajo ljudem obleke, ki so jih sešile mestne šivilje. Katero obleko boš kupila?"

>>Nobene,<< je odvrnila Lepa. "Nimam denarja.<<

"A - že razumem. Bi si hotela ogledati našo šivalnico?"

>>Zelo rada!" je vzkliknila Lepa, vzela mamino torbo stopila s Podobo iz ogledala skozi ogledalo na dolg hodni ki je držal v šivalnico. To je bila širna dvorana, v katero je skozi okna sijalo sonce. Šivalni stroji so tiho brneli, ob njih pa so sedele ženske in mehko pisano blago jim je bežalo izpod rok. Prijazno so pogledale Lepo in Podobo iz ogledal potem pa spet ravnale blago, ga pripenjale in gubale.

koncu dvorane je stala dolga dolga miza, ob njej so ukrojevalke krojile. V rokah so imele velike škarje in velike lesene trikotnike.

>>Imenitno je tu pri vas,<< je rekla Lepa.

100

>>O, veliko dela imamo!<< je pritrdila Podoba iz ogledala V kotu dvorane so okoli košare sedeli trije decki. Košara je bila polna svetlih gumbov in decki so jih izbirali in jil šivali na narejene obleke.

,,O!<< je vzkliknila Lepa, ko je gledala pisane gumbe. Zel~ so ji bili vsec.

Podoba iz ogledala je potrkala na stranska vrata. >>Predstavila ti bom našega risarja,<< je rekla Lepi.

Stopili sta v sobico, polno porisanega papirja. Sredi papirja je za risalno mizo sedel risar, lep mladenic. Razveselil se je obiska.

"Ob pravem casu prihajata! Že celo uro sedim pri praznen listu, pa mi ne pride na misel nobena obleka vec.<<

Deklici sta si ogledovali prelepe slike oblek, ki jih je narisal mladenic, in sta se pogovarjali: >>Jaz bi imela tako obleko,<< in >>jaz bi imela rajši tako.<< Risar ju je gledal in s mislil: >>Zelo sta si podobni in vendar bi moral narisati z vsako drugacno obleko. Lepa bo namrec ostala takšna, kot je Podoba iz ogledala pa se bo spremenila. Desetkrat na dan in tudi veckrat se spremeni. Ima najpestrejše življenje, kar si ga more kdo misliti.

Podoba iz ogledala je podoba nas vseh, tako natancna naša podoba je, da le malokdo misli, da živi. Ljudje mislijo le nase, ko se gledajo v ogledalo. A zdaj ne utegnem razmišljati o življenju. Narisal bom pac dve razlicni obleki, le to naj še izvem, kakšno blago si bosta izbrali."

Rekel jima je: >>Prav za vaju bom risal. Povejta mi, kakšnega blaga bodo vajine obleke?<<

"Saj res!" je rekla Podoba iz ogledala. >>Potrebujem trpežno delovno obleko in take barve, da se bo skladala z leskom ogledala.<<

"Dobro," je odgovoril risar. >>Barvo bova izbrala pozneje.

Potem je pogledal Lepo, da bi zvedel še za njeno željo.

Povedala mu jo je: >>Rada bi imela srečno obleko."

>>Kakšna obleka naj bo to?<< se je čudil risar.

>>Lahko je najbolj preprosta, le sešita mora biti prav zame, ne sme biti prevelika ne premajhna, barve je pa lahko bele.

102

Tako si želim, a iz tega ne bo nic, ker si je ne morem kupiti. V mamini torbici imam samo robec.<< 0dprla je torbico in pokazala bel polikan robec. Risar je razgrnil robec na mizo. "Iz robca ti sešijem obleko,<< je rekel.

"Saj je premajhen!<< je vzkliknila Lepa in mu ni mogla verjeti.

"Če ga pomnožimo s šestnajst, dobimo štiri metre belega in iz tega lahko urežejo najlepšo obleko.<<

Tako je storil. Narisal je najpreprostejšo in najlepšo obleko, v kateri bo Lepa srečna. K šiviljam je nesel risbo, robec in račun, kjer je pomnožil robec s šestanjst.

Ko so ji obleko sešili in ji je eden treh deckov prišil še gumb za pas, se je Lepa poslovila. Ob slovesu je obljubila, da pojde v novi obleki na sprehajališce ob parku in da bo vsakomur, ki jo bo vprašal, povedala, da so ji sešili obleko v mestni šivalnici. Šivilje so si obetale zato mnogo kupcev, kajti nihce ne bi mogel lepše razkazovati obleke, kot Lepa.

Podoba iz ogledala jo je poljubila in ji rekla: >>Velikokrat se bova še videli, in kadar se boš ti smejala, se bom še jaz iz srca.<<

Risar je Lepi stisnil roko in ni se je mogel nagledati. Doma sta Lepa in njena mama poizkusili pomnožiti robce, a ni šlo. Risarju v šivalnici pa se je vedno pogosteje dogajalo, da po cele ure ni mogel nic lepega narisati. Zato je poiskal Lepo in kmalu z njo porocil. Lepa mu je potem narekovala: >>Otroci

morajo imeti take obleke, da se lahko po mili volji umažejo, deklice morajo biti v svojih oblekah srecne, decki strumni in pogumni, gospodinje morajo imeti ciste obleke, možje udobno obleko, babica toplo, žalostni ljudje pa tako, da bodo na žalost pozabili. Barvo naj si izberejo sami. Če tega ne bodo znali, jo bom izbrala jaz.<<

Ljudje so hodili k Lepi po nasvet in risar je bil svoje lepe in pametne žene vesel.

103


PRVI APRIL[uredi]

Ves mesec so otroci čakali na prvi april. »Karkoli bomo govorili, nam bodo vsi verjeli, in karkoli si bomo želeli, se nam bo izpolnilo.« Da, prepričani so bili, da je prvi april tak dan, saj v aprilu lahko celo dežuje in sonce sije hkrati. Izmislili so si vse mogoče, da bi drug drugega in svoje starše in učitelje presenetili, a zgodilo se je nekaj, česar ni nihče pričakoval. Noč med enaintridesetim marcem in prvim aprilom je bila zelo dolga. Saj se je že dovolj zgodaj pričelo daniti, le zbudil se ni nihče. Vse ure so bile čudno tihe, niti v zvoniku se ni nič oglasilo niti v radiu še niso pričeli oddajati. Ko je posijalo sonce že vsem na posteljo, so vendar odprli oči. Malo so se še pretegnili in se spet skrčili pod odejo in od ugodja zavzdihnili. »Hm, kako sem se naspal!« je rekel oče. »Jaz sem si tudi odpočila,« je povedala mama. »Kaj se ti je sanjalo?« so se spraševali otroci, potem pa si pripovedovali neumnosti in se hihitali. »SI navila včeraj budilko?« vprašuje oče mamo, »mislim, da bi morala že zvoniti.« Dvigne se, da bi pogledal, koliko je ura, a glej, ura je brez kazalcev. »Kdo pa se je igral z uro? Ura je vendar pokvarjena! Kazalcev ni!« Hitro skoči iz postelje in poišče svojo zapestno uro, a tudi na tej ni kazalcev. »Kaj je vendar to?« se čudi oče. »Tudi mojo uro so pokvarili.« Poišče še mama svojo uro – a tudi na tej ni kazalcev. Zdaj se čudijo vsi in oče postaja nestrpen. »Kaj res ne bom mogel zvedeti, koliko je ura?« V trenutku so bili vsi pokonci, saj se je dan nadvse zanimivo pričel. Mama je šla pripravljat zajtrk, otroci so odhiteli k sosedovim, da bi zvedeli, koliko je ura, oče pa je odprl radio, a ravno takrat, ko se je napovedovalec opravičeval, da zaradi tehnične okvare na uri ne more napovedati točnega časa. »Tega pa res ne razumem več,« je zamrmral oče, ko pa so prišli še otroci povedat, da tudi pri sosedovih nimajo kazalcev na uri, sta oba z mamo kar onemela. Tako se je godilo vsem v mestu. Vse ure so bile brez kazalcev. »Smemo ostati doma?« so vprašali otroci, mama pa jim je svetovala, naj le gredo v šolo. Morda ima učitelj uro in jih že čaka. »Tudi midva z očetom greva v službo.« Tako so se odpravili z doma in nič niso vedeli, ali hitijo ali se počasi obračajo, zdelo se jim je le, da so že zelo pozni. Na ulici so vprašali nekaj ljudi, če vedo, koliko je ura, a tega ni nihče vedel. Skoraj vsi so hodili počasi, ogledovali so si izložbe, se zbirali v gruče in si pripovedovali o nenavadnem dogodku z urami. Tu pa tam je še prihitelo nekaj ljudi iz hiš. Vznemirjeni so se obračali okoli, kdo izmed njih je bil kot brez glave. Kaj naj človek počne, če ne ve, koliko je ura? Počasi so se tudi oni pomirili, ko so videli, da so njihovi znanci na ulici prav dobre volje. Pridružili so se jim in vsem se je zdelo, da imajo še mnogo časa. Najbolj tankovestni so bili še otroci. Pohiteli so v šolo. Morda učitelj ve, koliko je ura. Prišli so v razred, na učitelja pa so morali še dolgo čakati. In ko je prišel v razred, jih je vprašal: »Ljubi otroci, ali veste, koliko je ura?« Ker ni tega nihče vedel, jih je poslal domov. »Kako pa naj vem, kako dolga naj bo šolska ura? Čisto živčen sem, če pomislim na to. Pojdite domov!« Na stopnicah jih je srečala učiteljica petja. »Ne pozabite!« jim je zaklicala. »Danes ob šestih zvečer je pevski nastop. Ne zamudite in naj pridejo z vami tudi starši!« »Pridemo, pridemo!« so odgovarjali otroci in hiteli na cesto. Bil je prvi aprilski dan. Sonce je sijalo in deževalo je hkrati; a to ni nikogar motilo. Vsi so bili dobre volje. Otroci so rajali kar po sredi ulice, saj ni bilo nobene prometne nevarnosti. Avtomobili in tramvaj in trolejbus so vozili počasi, kot bi se jim sanjalo. Morda niso bili meščani v svojem življenju še nikoli tako srečni. Pomislite, nikamor se jim ni mudilo! Kdo pa ve, ali bodo prišli v pisarno, v delavnico ali v tovarno prepozno ali prezgodaj? Če ne veš, koliko je ura, je pač vseeno, narediš svoje delo danes ali jutri. Tudi prodajalne so bile odprte ali pa zaprte. Tako čudovito so se ljudje pomirili. Niti na malico niti h kosilu se jim ni mudilo. Bodo že šli, ko bodo lačni. In prav tako so mislile gospodinje. Počakale so, da so prišli vsi domov in, ko so postali vsi lačni, so pričele kuhati. Medtem pa so gledale skozi okno, nekatere pa so šle na sprehod. Teta Francka je bila namenjena z vlakom v Novo mesto. Ko je prišla na postajo, je bil tudi tam prijeten mir. »Kdaj odpelje vlak v Novo mesto?« je vprašala prometnika. »Ko se vrne oni iz Primorske,« ji je odgovoril. »Danes vozijo vlaki samo v eno smer in to šele takrat, ko se prejšnji vlak vrne.« Teta Francka je še dolgo čakala, a pričakala je in je bilo kar prijetno. Okoli nje se je namreč nabrala vesela družba potnikov, ki se jim ni nikamor mudilo. Prometniki, kretničarji in sprevodniki so se sprehajali po peronu in med tirnicami, postajni načelnik pa si je prinesel mizico in stol pred prvi tir in pil tam kavo in jedel maslene rogljičke. Škoda bi bilo sedeti v pisarni, ko je bil tak lep, miren dan. V tekstilni tovarni so zmerili, koliko metrov sukna so stkali, in so bili zadovoljni. »Dovolj je,« so rekli. Sirena je zatulila in delavci so šli domov. Tudi ulice so se pričele prazniti. Vsi so se zleknili na kavč in počivali. Sonce je zahajalo. Ura bo kmalu šest. Ob šestih pa bo pevski nastop v glasbeni šoli. Umili so otroke in se praznično oblekli. Ozirali so se za soncem in drug drugemu zatrjevali: »Prišli bomo pravočasno.« Ko so prišli vsi otroci, jih je učiteljica lepo razvrstila po odru, ozirala se je po dvorani, če so vsi stoli zasedeni. Dvorana je bila polna. Otrokom je dajala učiteljica še zadnja navodila in med drugim je tudi rekla, naj se ne ozirajo po poslušalcih v dvorani, naj ne stegujejo vratov in iščejo očeta in mame in še morda bratov in sester. Gledajo naj samo njo, da bodo vsi hkrati zapeli. Tonkini starši in njena sestrica pa so sedeli v prvi vrsti, tako blizu, da jih je Tonka takoj videla, če je hotela gledati učiteljico. Zato je pogledala v tla in je bila vsa rdeča od zadrege. »Ko bi že začeli peti!« si je želela, a učiteljica je nestrpno pogledovala na svoj uro in vsakokrat znova pozabila, da nima kazalcev. Rešila jo je Metka. Pritekla je k njej in ji dala svojo celuloidno uro, na kateri so bili narisani kazalci. Kazali so natanko šest. Učiteljica si je oddahnila. Še enkrat je pogledala svoje učence, če vsi pazijo. Tudi Tonka je dvignila glavo in zelo pazila, da bi videla samo učiteljico, sestrica v dvorani pa ji je mahala in jo klicala. Zapeli so. Šlo je vse po sreči. Po nastopu so se starši zahvalili učiteljici za njen trud, potem pa so šli skupaj z otroki na sprehod. Čeprav se je že nočilo, niso priganjali otrok domov niti spat. Saj niso vedeli, koliko je ura, in potem je pač vseeno, če gredo spat malo prej ali malo pozneje. Še danes pa nihče ne ve, kdo je pobral kazalce iz ur. Naj bo že kakorkoli, kdorkoli jih je pobral, je naredil dobro delo, pa čeprav samo za prvi april. Vsi so si odpočili in zvečer na sprehodu so globoko vdihavali čist zrak. Radijsko uro so odnesli k urarju, naj jo popravi, in naravnal jo je po Metkini uri, da je kazala natanko šest. Potem je vzel v popravilo še vse druge ure v mestu, tudi našo budilko. Imel je vse leto dovolj dela.


TELEFON


Jesenski veter je trgal listje z dreves, pometal ceste in nagajal otrokom. Pihal jim je v hrbet, v lica in jim mršil lase. Tako dolgo je pihal vanje, da jih je spihal s ceste. Zbežali so v zatišje na vrt. Sedli so na klop pod jablano in se stisnili drug k drugemu. Prvi je sedel največji, zadnji pa najmanjši. Poleg najmanjšega je sedelo rdeče jabolko. Največjemu je bilo ime Oto. On je odločil: »Igrajmo se telefon!« »Da, igrajmo se telefon!« so mu pritrdili. Pomislil je, nato pa zašepetal Borisu na uho: »Medved pri medvedu, medved je hruške jedel.« Boris ga ni dobro razumel, a kakor je razumel, je zašepetal Marinki: »Medved pri medvedu, medved je štruklje jedel.« Marinka je zašepetala Ančki: »Medved je medvedu uhlje pojedel.« Ančka Tončku: »Medved je medveda pojedel.« Tonček rdečemu jabolku: »Jaz bom pa tebe snedel.« Jabolko se je prestrašilo, se skotalilo s klopi, zbežalo po vrtu, otroci pa za njim, ker bi ga vsi radi pojedli.


OGRAJA V ROŽAH[uredi]

V našem predmestju so hiše obdane z vrtovi in vrtovi so med seboj razmejeni s tanko žičnato ograjo. Mreža je tako tanka, da je v zelenju ne opaziš, dokler nisi čisto pred njo. Po vrtovih se igrajo otroci in ko so že tako veliki, da obhodijo ves vrt, se srečajo z otroki na sosednjem vrtu. Hočejo k njim, a pred žičnato ograjo se morajo ustaviti. Ker v vsej mreži ni tako velike luknje, da bi lahko zlezli skoznjo na drugo stran, in ker je mreža na vrhu zavarovana z bodicami, da je ne morejo preplezati, prinesejo vsak svoje igrače k mreži. Ob mreži se potem igrajo dan za dnem in se imajo radi, kakor da bi je ne bilo med njimi. Skozi luknje v mreži si izmenjujejo igrače, kruh in češnje. Ko odidejo v šolo, ostane Anka, ki je najmanjša, sama na vrtu. Skrbno zaprejo vrata, da ne bi odšla kam na cesto. Trgala je marjetice, da bi si spletla venček. Bila je še tako majhna, da je tisti dan prvič prišla do ograje. Zagledala je deklico, oblečeno v rdeče hlačke, kako prihaja k njej. Z rokami se oprimeta žice in se pogledata čisto blizu. »Se boš igrala z menoj?« je vprašala Anka. »Bom. Počakaj, lončke prinesem,« je rekla deklica v rdečih hlačkah. »Jaz tudi.« In znosili sta si k mreži lončke, z lopatico sta v lončke nasuli prsti in peska in pekli potičke. Ko so bile potičke pečene, sta si jih skozi mrežo ponujali in zamenjali. Postali sta resnično lačni in stekli sta vsaka k svoji mami po malico. Punčka v rdečih hlačkah je dobila kruhek z maslom, Anka pa češnje. Vrnili sta se in Anka si je zaželela kruha z maslom, deklica v sosednjem vrtu pa češenj. Izmenjata skozi mrežo kruhek za češnje in jesta s slastjo kot še nikoli. Povedali sta si, kako jima je ime in tako smo zvedeli, da je punčki na sosedovem vrtu ime Metka. Zdaj jo Anka vsako jutro kliče in potem se ves dan ob mreži igrata. Če Metke ni, se s prsti oprime mreže, vzpne se ob njej in kliče: »Metka, Metka,« pa ji nihče ne odgovori. Metke ni. Anka utihne, sede na pručko in gleda skozi mrežo v sosedov vrt. Bolj ko gleda, lepši je. Cvetlični grmi se razcvetajo in dehtijo, trava je rahla kot ni na domačem vrtu nikoli. In tam ob drvarnici se ziblje gugalnica in jo vabi. Vse predpoldne sedi Anka na pručki in gleda na sosedov vrt. »Mama, ali bom smela k Metki na vrt?« vpraša pri kosilu mamo. Do večera jo vprašuje in mama ji obljubi, da bo smela, potem pa ji zopet reče, naj rajši ostane doma. Anka pa ne preneha prositi. Še ponoči se prebudi in jo vpraša: »Bom smela k Metki na vrt?« »Boš,« ji končno reče mama in drugo jutro je bila nedelja. Vsi otroci so bili že zgodaj na vrtu. Nabirali so marjetice in si spletali venčke. Ustavljali so se ob ograji in klicali Metko. »Jaz bom pa smela danes k tebi,« ji pove Anka. »Ampak kako, ko je vmes ograja?« »Pridi, pridi zdaj, takoj, pridite vsi,« jih povabi Metka. Ograja je visoka, na vrhu zavarovana z bodečo žico, zarjavela je in mrzla, in ne pusti otrokom, da bi tekali s trate na trato, da bi prišli drug k drugemu in bi se imeli še bolj radi. Anka je okoli zarjavele bodice na ograji spletla venček iz marjetic. Drugo bodico je z venčkom okrasila Metka, tretjo je okrasila Marjanca, četrto Nataša, peto Andrej, šesto Tadej, tudi Jelka je okrasila eno bodico in ograja je postala prijaznejša. Vso mrežo med vrtoma so okrasili z marjeticami in z zelenimi listki. Na sosedov vrt pa otroci še vedno niso mogli. Iz cvetličnih in travnih bilk so spletli lestvico za Anko. Njej je mama obljubila, da bo smela danes na sosedov vrt. Naj gre prva. Anka pleza, pleza in lestvica vzdrži. Anka pripleza na vrh. Zdaj morajo hitro splesti še eno lestvico, da bo mogla z vrha ograje k Metki. Pletejo, pletejo, Andrej pa Anko varno drži za roko, da bi ne padla z ograje. Lestvico spletejo in Anka zleze k Metki na vrt. Otroci gledajo, kako se lovita Anka in Metka po sosedovem vrtu. Ko takole gledajo, spleza po lestvici iz cvetličnih in travnih bilk še Andrej. Lestvica vzdrži. Zdaj spleza po lestvici še Marjanca in za njo počasi vsi otroci. Lestvica je vzdržala. Nihče pa ni videl, kako se je stara, zarjavela, z rožami okrašena ograja nagibala in vedno bolj sklanjala k tlom, medtem ko so plezali otroci čeznjo. Tiho je legla v travo. Ali zato, ker je bila že tako stara? Ali zato, ker ni hotela več braniti otrokom, da bi tekali na sosedov vrt in da bi se še bolj radi imeli? Tako ali tako. Njihov vrt je zdaj velik. Od domače do sosedove hiše sega. Na sosedovem pragu pa je obstal dedek, zasenčil si je oči z rokami in se nad tem začudil: »Kako velik je naš vrt!« je rekel. Šel je in iskal ograjo. Ko jo je našel v travi, je zažugal otrokom: »Kaj ste storili, nepridipravi?« »Nič, čisto nič,« so mu odgovorili. Ni jim verjel, jeziti se je pa pozabil, kajti svet je bil zdaj širši in prijaznejši. In to je tudi nekaj, če so otroci srečni in če je ograji dobro, ko leži z rožami v mehki travi.


NAŠ AVTO[uredi]

Stanujemo na travniku, daleč od mesta in nas je veliko. Naše hišice so kot cvetovi v zelenju. Ena je rumena, druga rdeča, tretja bela, četrta modra in spet rumena in rdeča in bela. Ves dan gledajo hišice na belo cesto, ki teče ob travniku in drži mesto. Po njej drvijo avtomobili skoraj v nepretrgani vrsti. Tudi mi gledamo avtomobile, včasih skozi okno, včasih pa posedemo v travo pred hišo in se nam zdi, da se še mi peljemo, ko gledamo za njimi. Le to je škoda, da se nikamor ne pripeljemo. Zjutraj in opoldne pa se nekaj otrok iz našega naselja resnično odpelje. Odpeljejo se s trolejbusom v šolo. Ostanemo sami z babico, kajti starši so se odpeljali v službo že navsezgodaj. Babico imamo eno samo, to je mama naše mame. Vsi sosedovi otroci pridejo k nam in babica pazi na vse in nas ima rada. Ker prinesejo otroci s seboj tudi igrače, imamo potem veliko igrač. Ko se jih naveličamo, gremo nabirat rože na travnik. Takrat babica neprestano ponavlja: »Nihče ne sme na cesto! Nerodni se še in bi koga avto povozil. Nihče ne sme na cesto!« Najraje bi vse otroke za roko držala, a to ni mogoče. Želimo pa si na cesto. Odpeljali bi se radi s trolejbusom, ali pa bi šli peš, čisto ob kraju ceste bi hodili. Šli bi v mesto in si kaj kupili. Oče mi iz mesta prinese žemljo, mama bombone, šolarji nam prinesejo pisane papirčke, žvečilnega gumija nam ne prinese nihče. Mi bi radi kupili žvečilni gumi. Denar imamo. Prihranili smo si ga. Vsi vedo, da si želimo žvečilni gumi, pa nam nihče želje ne izpolni. Mama pravi, da nas noče niti videti, kako bomo žvečili, ker se ji zdi to grdo. Oče pravi, da je umazano, šolarji pa molčijo in ga po poti iz šole sami žvečijo. Babica nas tolaži: »Ko pojdem v mesto, vam ga prinesem.« »Bomo smeli s teboj v mesto?« jo vprašujemo. Babica nam na to ne odgovori. Rada bi nas peljala s seboj, a ne vidi preveč dobro in ne sliši natanko. Kako naj potem varno prepelje otroke po prometni cesti do mesta? Niti sama ni na cesti varna. Zato s potjo v mesto vedno odlaša. »Babica, kaj si pa ti želiš?« »Avto,« nam reče. Dinar za dinarjem je hranila in zdaj ima denarja ravno dovolj. Izpolnila se ji bo davna želja. Se ji bo kmalu izpolnila? Mogoče že jutri. Kajti nekateri šolarji so oblekli miličniško obleko in si nataknili bele rokavice. Vse to so dobili v šoli, kjer so se tudi naučili vse o prometu in o prometnik znakih. Vodili bodo mlajše otroke čez cesto in če bo treba, bodo lahko ustavili vse avtomobile, da bo pot za otroke varna. Pomagali bodo tudi starčkom in starim ženicam. »Ko prideš iz šole, pelji še nas v mestom,« prosim svojega brata. Zelo sem ponosen nanj, ker bo smel avtomobile ustavljati in ker se ga bodo otroci za roko držali, ko bodo šli čez cesto. »Res, odpeljem vas v mesto,« nam obljubi. Zvečer dolgo ne zaspim. Naj zaspi prej moj brat šolar – prometni miličnik. Ko zaspi, vstanem in si nataknem njegove bele rokavice in kapo. Moral bi obleči še hlače in suknjič, brat pa bi se utegnil zbuditi. Rokavice in kapo sem položil spet lepo nazaj in zaspal. Drugi dan je šel moj brat res z nami. Babica si je oblekla najlepšo obleko in si zavezala okoli glave svileno ruto. Mi smo bili umiti in počesani in v roki smo tiščali denar za žvečilni gumi. Peljemo se nekaj časa s trolejbusom, potem hodimo peš po mestu. Ko hočemo čez cesto, se na bratov poziv ustavljajo kolesarji in avtomobili. Ustavil se je celo trolejbus. Hodili smo varno čez cesto. Moj brat je zares prometni miličnik. Napihnil sem se, da bi bil še jaz imeniten. Prišli smo v prodajalno in si kupili žvečilni gumi. Bil je zavit v lep svilen papir. Takoj smo ga odvili in ga pričeli žvečiti. Obstopili smo babico. Žvečili smo in jo gledali. »Si boš kupila avto?« jo vprašam. »Bom,« reče in vsi gremo z njo k drugemu pultu. »Prosim avto,« je rekla. »Takšnega s ključkom, da ga bom navila in bo dolgo vozil.« »Rdečega ali modrega?« jo vpraša prodajalka. »Rdečega, prosim,« reče babica in nas pogleda. Prodajalka zavije avto v papir in ga preveže z modrim trakom. Mislila je, da ga bo babica kateremu izmed nas poklonila za darilo. A babica ga je varno spravila v torbico. Hiteli smo za njo na cesto in žvečili žvečilni gumi. Na cesti nas je čakal naš prometni miličnik. Tudi njemu smo kupili žvečilni gumi. Rekel je, da smo fantje od fare in potem nas je varno vodil čez cesto in kolesarji in avtomobili so se ustavljali na njegov poziv. Ustavil se je celo avtobus. Bili smo popolnoma varni v tem velikem prometu. Zdaj smo spet doma. Žvečimo žvečilni gumi in gledamo babico, kako previdno odvija avto, ki ga je kupila v mestu. S ključkom ga navije in ga spusti po gladkih tleh. Avto vozi, zavija in kroži in vsi posedemo na tla in se vozimo z njim. Zarišemo cesto po tleh, postavljamo prometne znake in šolar – prometni miličnik nam pomaga. Babica sedi v naslanjaču, ziblje se in se smehlja. Zvečer ji avto s ključkom vrnemo, a vemo, da ga bomo jutri spet dobili. Babica je predobra. Nikoli ne bo mogla reči, da je to samo njen avto. »To je naš avto,« je rekla. Nekoč bomo imeli velikega in takrat se bomo z babico vsak dan vozili v mesto. Mogoče nas bo na križišču ustavil šolar – prometni miličnik? Počakali bomo, da pojdejo otroci varno čez cesto, potem pa se bomo veselo vozili naprej in žvečili žvečilni gumi. Na našem travniku pa bo zrasel poleg hišic, ki so kakor cvetovi, še en cvet. To bo najmanjši cvet in bo garaža za naš avto.


BABIČIN DAN[uredi]

Babičin dan je takrat, ko na brajdah okoli hiše grozdje dozori. Vse leto je babica negovala trsje. Obrezovala in privezovala ga je. Ni več dedka, da bi to postoril. Vse leto je svojim vnukom kuhala in prala in jih učila, kaj je dobro in kaj slabo. »Lagati ne smete,« jim je neštetokrat rekla, »in očeta in mater, ki se v službi za vas trudita, morate imeti radi.« Vse leto je svojim vnukom pesmice pela in jih lepo po slovensko govoriti učila. Vse leto jim je pravljice pripovedovala, ali pa jim jih je iz knjige brala. Takrat si je morala nadeti očala. Za poletjem pa pride jesen in z jesenjo se hitro bliža babičin dan. Grozdje na brajdah je zoreli, a ni še dozorelo. Babica je s palico naganjala vrabce in otroke, ki so hoteli še nezrelo grozdje pozobati. A vrabci in otroci so bili urni in so ji vselej ušli. Zato je postavila v brajde slamnatega moža z metlo v roki, da bi jih strašil. In to je zaleglo. »Zdaj pa bo. Kmalu bo,« je rekla in izobesila skozi podstrešno lino rdečo zastavico, ki jo je videti daleč naokoli, kajti hišica stoji visoko v bregu. Zastavica je klicala: »Pridite, pridite, grozdje je že dozorelo. Pridite v nedeljo, takrat bomo brali.« Seveda ni klicala z besedami. Le s svojo rdečo barvo, in tisti, ki jih je babica vsako leto vabila, so vse razumeli. Vabila pa je vse. Še posebej pa je vabila vse vnuke, sinove, zete in snahe od blizu in daleč. Posebej pa je vabila prijatelje in sosede. Vabila je vse dobre ljudi s hriba in iz doline. Pometli so dvorišče in na dvorišče prinesli dolgo mizo in klop, da bosta pripravljeni za goste. V sobi bi ne bilo za vse dovolj prostora. Pripravili so tudi košare in lestev za trgatev. Tako so pričakali babičin dan. Prišel je ravno na nedeljo. Nebo je bilo modro in na njem ni bilo niti enega oblačka. Sonce je toplo sijalo in je bilo polno ljubezni do zemlje. Travniki so se spokojno razprostirali po zemlji in drevje je imelo ponekod že pozlačeno listje. Zrelo grozdje v vinogradih je daleč naokrog dišalo. Še posebno lepo je dišalo okoli babičine hiše. Babica je stopila v kuhinjo in je hotela zakuriti v peči in skuhati kosilo. Pa je prišla njena hčerka in je rekla: »Babica, ti le sedi. Kuhala bom danes jaz.« Hotela je babica prinesti drv iz drvarnice, pa so pritekli otroci in ji rekli: »babica, ti le sedi. Drva bomo prinesli sami.« Babica je hotela iz vodnjaka vode načrpati, pa je prišel sin. Objel jo je in rekel: »Vode bom načrpal za ves dan.« Hotela je babica najmlajšega vnuka umiti in obleči, pa je prišla snaha in ji rekla: »Babica, hvala, bom že sama. Danes je tvoj dan.« Prihajali so sinovi in hčere in vnuki od blizu in daleč. Prihajala je skupaj vsa velika družina in babici se je širilo srce od radosti. Vnuki so jo oklenili. Držali so jo za dolgo in široko krilo, na roke so se ji obešali in jo klicali: »Babica, babica, vidiš, prišli smo.« »Poglejte, tam so lestve,« jim je rekla, »pojdite in pričnite trgati. Sladko je.« Pobrali so košare, splezali na lestve in pričeli trgati zrelo grozdje. Smeli so ga zobati po mili volji. Nekaj časa so kar molčali, tako so ga hiteli jesti. »Kako je dobro,« so si potem pripovedovali in so se veselili, da so splezali tako visoko. »Poglejte, kje sem!« je vpila Anka. »Jaz sem še više!« »Tako visoko pa ni nihče, kakor jaz,« je kričal Stanko. Tik nad njim se je nekaj zganilo in ga prestrašilo. Zašumelo je in spregovorilo: »Jaz sem najviše.« Vsi so se ozrli kvišku in ga spoznali, ki se je hvalil: »O, slamnati mož!« »O, strašilo, motovilo!« »Nič, motovilo,« se je uprl. »Zvesto sem stražil grozdje. Le poglejte, vse je na brajdah. Nič ga niso vrabci pozobali.« »Če si tako zvesto stražil, pa nam še povej, kje so najslajši grozdi?« je vprašal Stanko. »Najviše. Tam so najslajši,« mu je odgovoril. Najslajše grozdje so potem polagali v veliko košaro. Previdno so ga polagali, da bi se zrele jagode ne razsule, in ko je bila košara polna, so jo odnesli babici. »Obrali smo najlepše in najslajše grozdke. Naj bodo samo zate, babica,« so ji rekli. Košaro so postavili na mizo in zbežali nazaj obirat. Babica je ogledovala grozdje v košari in se smehljala. »Dragi moji otroci,« je rekla, nato pa je prinesla iz hiše dvanajst novih košaric, ki jih je bila napletla za svojih dvanajst vnukov. Napolnila je košarice z grozdjem iz košare in jo do zadnje jagode spraznila. Vsako košarico je pokrila z belim prtičkom. »To grozdje vzamete s seboj,« je govorila, čeprav je niso slišali, ker so bili visoko v brajdah. Ko so vse obrali, je stopil na tla še slamnati mož. Povabili so ga k mizi in ga pogostili z grozdjem in pečenim kostanjem. Odložil je metlo v kot in z velikim tekom pojedel vse, kar so mu ponudili. Vrabci so že ves čas čakali na trenutek, ko bo slamnati mož odložil metlo. Zdaj so glasno čivkali in iskali raztresene jagode, ki jih je ostalo nešteto pod brajdami. Vrabcem so se pridružile še kokoši. Tako so na babičin dan vsi zobali grozdje. Otroci so se vrteli okrog slamnatega moža in se z njim pogovarjali. »Nesite grozdje še tistim, ki niso utegnili priti,« jim je rekla babica, a ni vedela, kateremu naj oprta težki koš. Kateri bo tako močan? Nazadnje je oprtala koš slamnatemu možu, ki je bil najmočnejši in velik. »Poišči vse otroke po hribu in dolini, ki bi še radi zobali grozdje.« »Rad jih poiščem,« je rekel in z lahkoto nosil poln koš grozdja. Okoli njega se je nabralo dosti otrok in bili so glasni kot vrabci. Šli so z njim. Objelo so se in prepevali med potjo, da so jih povsod od daleč slišali in jim prihajali naproti. Kogar so srečali, vsakemu so dali grozd. Tako dolgo so delili, dokler je bilo v košu kaj. Ko je bil koš prazen, se je slamnati mož od otrok poslovil. »Poglejte,« jim je rekel, »na onem hribu še niso obirali. Grem jim grozdje stražit. Drugo leto pa na svidenje!« »Na svidenje, slamnati mož,« so mu klicali otroci in mu dolgo mahali v slovo. S praznim košem so se vrnili na babičin vrt. Tam so še malo posedeli in se z babico pogovarjali, a medtem je pričelo sonce zahajati in tisti, ki so prišli od daleč, so se morali že od babice posloviti in oditi na pot. Ko se je mračilo, so se poslovili še tisti, ki nimajo tako daleč svojega doma. Babica je gledala za njimi in skoraj bi ji prišle solze v oči. »Ne smem jokati,« si je rekla, »danes je veseli dan.« Daleč so bili že njeni mali vnuki, a je še videla bele prtičke na njihovih košaricah z grozdjem. »Kaj si se tako zamislila, babica? Saj še nisi sama.« Res ni bila sama. Nekateri so ostali pri njej še do trde noči. Takrat pa je šla babica spat. Pustila je odprto okno, da bi slišala čričke in klopotec, ki ga je veter vrtel. Preživela je lep dan, zato je bila srečna in že tudi zaspana. Malo je že zadremala, takrat pa se je oglasila pesem. Zapeli so jo fantje s hriba. Met njimi je pel njen najmlajši sin. Dobro je poznala njegov glas. Ob tej pesmi je zaspala. Še v spanju jo je slišala in sanjala je, da stoji na visoki lestvi in obira grozdje. Podaja ga dedku, dedek pa ga polaga v košaro. Oba sta srečna in klopotec na hruški se je vrtel, vrtel, vrtel. Minila je noč in z njo babičin dan. Prišla je spet vsakdanjost in delo in skrbi za vnuke. A če je bilo še toliko dela in če so otroci še tako kričali, se je babica smehljala. Saj je bil letos njen dan tako sončen, tako vesel. In vsi njeni otroci in vnuki so zdravi. Grozdje pa je bilo tudi sladko kot malokdaj.

COPATE SEM POZABILA[uredi]

Kaj moraš nesti vsak dan s seboj v šolo? Torbico, v torbici zvezke in čitanko, svinčnik in barvice, poleg torbice pa še vrečko in v vrečki copate. Tako vsak dan. Bratec spi še v topli postelji, ti pa vstaneš, ko sonce komaj gleda na nebo. »Imaš vse, kar potrebuješ za šolo?« te vpraša mama. »Imam!« rečeš veseli in odhitiš. Odhitela je tudi Marjanca. Obesila si je torbico na rame in poskakovala po cesti. Srečavala je vedno več šolarjev in bilo je vedno bolj veselo. Pot v šolo je lepa, če imaš v torbici lepo napisano domačo nalogo, in pot v šolo je kratka, če hodiš v prisrčni družbi svojih sošolcev. Kaj bo prvo uro v šoli? Telovadba. Slecite plašče, odložite torbice in preobujte se! Gremo v telovadnico. Marjanca glasno vzdihne, zavrti se okoli sebe in nekaj išče. Vsa rdeča je v lice. Pusti torbico na klopi in zbeži iz razreda. Komaj jo še slišimo, ko nam zakliče: »Copate sem pozabila!« Cok, cok, cok, odcoka Marjanca po stopnicah. Sreča šolarje in jo vprašajo: »Kam bežiš Marjanca?« »Domov. Copate sem pozabila!« Hiti po cesti mimo branjarije, pa jo vpraša branjevka: »Kam bežiš?« »Copate sem pozabila!« Ljubljanica pod mostom žubori: »Kam bežiš?« »Po copate!« Avtomobili ji hitijo naproti in trobijo: »Tu, tu, Marjanca, kam bežiš?« »Po copate, po copate!« Marjanca teče, teče in sreča mačko. V stiski ji potoži: »Copate sem pozabila!« Mačka se ji prikloni in gre svojo pot. Marjanca beži, beži. Skoraj bi izgubila kapo z glave. Sname jo in si z njo obriše potno čelo. »Pozabila sem copate,« šepeta oblakom na nebu in soncu. Komaj že diha, nima več glasu, noge je ne ubogajo, prepočasi se premikajo. Srce pa bije glasneje in glasneje. Bije ji kakor bežeča ura budilka. Tika-tak-tik-tak-tika-tak. Pritiktaka do domače hiše, ustavi se pod oknom, rada bi poklicala mamo, pa ne more. Po zasoplem licu ji tečejo solze. Tik-tak-tik-tak, ji bije srce. Mama pospravlja postelje in sliši skozi okno, kako bije na cesti velika ura budilka. »Kako to bije!« se začudi in pogleda na cesto, pa ugleda svojo zasoplo in objokano Marjanco. »Kako ti bije srce, Marjanca, kaj se ti je zgodilo?« Marjanca si obriše solze in zašepeta: »Copate sem pozabila.« »Oh, nesreča!# pravi mama. »Takoj ti jih prinesem.« Da ji skozi okno vrečko s copati in ji naroči: »Daj si kapo na glavo, popravi si lase, obriši si nos in pojdi lepo mirno nazaj v šolo. »Bom,« reče Marjanca in zbeži, tik-tak. Tudi oblaki se obrnejo in bežijo z njo proti šoli. Ptička na vrtni ograji jo je čakala. Zdaj leti z njo in ji s perutjo hladi vroče lice. In mačka jo pričaka. S tačko je Marjanco mehko porinila, da bi mogla hitreje teči. Na veliki cesti je čakal Marjanco avtomobil. Ljubeznivo ji je odprl vratca, da je lahko vstopila. »Tu-tu,« je zatrobil in zapeljal proti šoli, hitro kot veter. Že sta zdrčala preko mostu in Ljubljanica je žuborela: »Marjanca, le mirno pojdi v šolo in ne pij mrzle vode, zdaj, ko si tako hitela.« Pred branjarijo jo je čakala branjevka in ji dala sočno jabolko. »Okrepčaj se,« ji je rekla, »in bodi pridna v šoli.« Pri šolski vratih ni bilo nobenega šolarja več. Marjanca je pogledala v prazno vežo in hlad je dahnil vanjo. Ob vratih se obrne in pomaha vsem, ki so jo spremili in ji pomagali, da se je vrnila hitreje v šolo: oblakom in soncu na nebu, drobni ptički, ljubi mački, prijaznemu avtomobilu in dobri branjevki. Zdaj se tako preobuje. Rdeči copatki so lahki kot pero. Mehko pokrijejo Marjančine utrujene noge in zbežijo z njo v telovadnico. »Kje si hodila?« jo vpraša učiteljica. »Prosim, oprostite, copate sem pozabila.«


ČRNI PETER JE DOBIL AZIJSKO GRIPO[uredi]

Mislim, da lahko tako rečem: azijska gripa je potovala po svetu. Da potuje, smo zvedeli šele, ko je prišla v Anglijo. Nato je prišla preko Francije v Nemčijo, v Avstrijo, potem k nam, v Makedonijo in preko morja v Italijo. Kdaj je odšla iz Azije, ne vem. Vsekakor smo na koncu zboleli še mi. Otroci in odrasli. Za tiste otroke, ki niso zboleli, je bilo kar imenitno. Šola je bila zdaj zaprta in imeli so počitnice. Ko je bilo azijskih počitnic konec, so otroci res zboleli. Ležali so tu, v tej sobi. Vrtelo se jim je v glavi in vroče jim je bilo. Anki je celo tekla kri iz nosa, a potem je izmed vseh imela najprej bistro glavo. A vsa ta bolezen ne bi bila nič pomembna in bi vam tudi nič ne pripovedoval o njej, če bi se ne zgodilo to prav v tistem času, ko so poslali Rusi prvo umetno luno v vsemirje. Mislim tudi, da to ni golo naključje, da se je zgodilo to v tistem času. Vse se je namreč vrtelo: najprej gripa po svetu, nato umetna luna okoli zemlje in vsem bolnikom se je vrtelo v lavi. Vidite, v tem je nekaj skupnega, da se je vse vrtelo, vrtelo, vrtelo. V sobi je postalo do večera vroče, zatohlo, zato smo odprli okni in vrtoglavo smo gledali v nebo. To je bil prijeten oddih. Nadihali smo se čistega zraka, nebo je bilo lepo kot redkokdaj. Sive in bele meglice so se dvigale z zemlje v nebo. Dvigale so se visoko in nekatere so se že ovijale okoli zvezd. Potem se je pred našimi očmi taka meglica pretrgala in menda samo zato, da je lahko skoznjo priplavala luna. Pravzaprav je bila to lunica, tako majhna, kakor jih riše Anka na košček papirja. Bila je čisto rumena in obrobljena s svinčnikom. Počasi je drsela preko neba, vendar pa mnogo hitreje kot naša stara Luna, ki jo pišemo z veliko začetnico. Lunica je imela nekje na robu še s svinčnikom narisano majhno piko. Zaradi te pike smo videli, kako se vrti. Vrtela se je, vrtela, vrtela. Gotovo si mislite, da se je nam zato v glavi naravnost zvrtelo. Pa se nam ni. Pomirili smo se. Menda nas je pomirila lepota, ali pa sive in bele meglice, ki so obijale zvezde in lunico. Otroke pa je mama zavila v odejo in jih položila nazaj v posteljo. Zaprla je okno. »Zaklenite se vsak v svojo sobo in zaspite,« je rekla otrokom. Tako jim je rekla vedno, kadar si je želela, da bi bili tiho. In otroci so imeli to radi. Po vrsti so rekli: »Klik-klak.« To je pomenilo, da je sobica zaklenjena. Vsak je moral molčati, če je hotel verjeti, da je sam. mislili so si vsak nekaj lepega. Morda je kateri občudoval svojo sobico. Zaspali so hitro in spanje je malim bolnikom dobro delo. Le Anka ni zaspala. Vzela je z nočne omarice Črnega Petra. To so karte, ki jih poznajo otroci po vsem svetu. Karte je zmešala in jih razvrstila po odeji. Postavljala jih je v vrsto kot vojake. Vsaka karta ima svoj par, le Črni Peter je sam. Ko zbere Anka vsem kartam par, ji ostane v roki Črni Peter. To se pravi, da je Anka Črni Peter. Igra se ponovi in ker igra Anka sama, je vsakokrat sama Črni Peter. To je smešno, kajti tale Črni Peter ima podobo črnega mačka z dolgimi brki. Anka postavlja karte vedno znova na odejo. Igra se v neskončnost. Te besede Anka ne pozna in si misli, da je to tako: vrsta kart je vedno daljša, daljša in še daljša. Vrsta kart se dviga skozi okno v nebo. Zavijajo se v bele meglice in hitijo z njimi za rumeno lunico okoli Zemlje. Tako so se popeljali okoli zemlje vrabci, štorklje, zajci, medvedi, oslički, metulji, žabe, miši, muhe in hrošči, kajti vse te živali in živalce so narisane na kartah in vse hitijo v neskončnost. Le Črnega Petra še drži Anka v rokah. To je črni maček z dolgimi brki. Mudi se mu na pot okoli Zemlje. Dviga se in vleče Anko s seboj. »Ne morem, ne morem! V sami srajčki sem!« Maček je ne posluša. Miga z brki in maha z repom, tedaj pa se vrsta kart pretrga in Črni Peter ostane z Anko na Zemlji. Anka se smeji. Gledata se s Črnim Petrom, Peter miga z brki – in ne uganeta, kdo izmed njiju je v tej igri pravi Črni Peter. Prav tedaj pa najde Ankin bratec špranjo v steni njene namišljene sobice. Skozi to špranjo porine k njej svoje noge, da bi si jih pri njej ogrel. Anka se bratčevim nogam umika, njegove noge jo iščejo. Anka se smeji, smeji in v smehu poči kakor milni mehurček in se razprši v neskončnost. Črni Peter pa ni več pomigal ne z brki ne z repom. Zbolel je za azijsko gripo.


OGLEDALCE[uredi]

Otroci se vsemi smejijo, veseli pesmici, drobni ptički, sladkemu jabolku, lepi roži, sosedovemu Tinetu, ki je padel na nos, in mami, ki jih prosi, naj bodo vsaj pol urice pri miru, da prebere časopis. Naj je ne vlečejo za rokav, naj ji ne lezejo kar naprej na kolena, naj ji ne kričijo v uho, naj ji ne jemljejo žlice iz rok, naj že gredo na dvorišče in tam naj se mirno igrajo in naj je neprestano ne kličejo. Otroci sej i smejijo. Otroci se radi smejijo. Ninica se je od vseh najrajši smejala. Bila je najbolj glasna in najbolj poskočna, najbolj se je veselila življenja. Kdo bi ji mogel to zameriti? Pa so ji vendar zamerili. Kar naenkrat jim je bilo vsega dovolj in nihče več se ji ni smejal. Vsi so jo pisano gledali, tudi mama. In to je bilo najhujše. Mislili so, da jo bodo spravili k pameti in k resnosti. Ninico pa je zeblo v srce, ko je gledala njihove dolge, resne obraze. Smešni so bili s temi svojimi dolgimi obrazi in Ninica se jim je smejala. A ni se več smejala tako prisrčno kot včasih. In ni mirovala, če so jo gledali še tako pisano. Ni mirovala niti pri kosilu. Saj ni mogla mirovati. Rasle so ji roke in noge in prerasla je vsa krilca in vse rokave, a nihče si ni dal nič dopovedati. Hoteli so, da bi mi mirovala. Ninica pa ni vedela, kam bi s svojimi dolgimi rokami in nogami. Naj so jo še tako pisano gledali, Ninica je stegovala roke in noge kot velikan. Noge je položila na mizo, z rokami pa se je stegnila skozi okno. Kadar je šla po cesti, je prestopala ograje ob vrtovih in hišah in z rokami je segla na strehe. »Kako se obnašaš?« so jo vprašali, ona pa jim je odgovorila: »Saj sem v naši ulici in tu me vsi poznajo.« »Nikoli se ne bo zresnila,« so rekli. Včasih jim je hotela povedati kaj veselega, oni pa so ohranili dolge, resne obraze, da bi Ninica ne postala zopet razposajena. Potem pa se nekega dne ni več zmenila za nikogar. Zares je utihnila in v hiši so se oddahnili. Mirno je obsedela pri svojih knjigah a ni gledala vanje in nikogar okoli sebe ni več iskala. Gledala je skozi okno. Včasih se je s svojimi dolgimi rokami in nogami stisnila v kot. Nihče ni gledal, kaj tam počne, niti mama. Le veseli so bili, da je zdaj mirna. Iz istega kota je tu pa tam zdrsel kak sončni zajček. Včasih je oplazil kateri mamo po nosu. Še več jih je zdrselo skozi okno na travo. »Kaj delaš, Ninica?« so jo končno vprašali, pa jim ni odgovorila. Le nekaj je stisnila v žep in odšla na vrt. Na vrtu je sedla na klop pod češnjo in takoj je zdrknilo nekaj sončnih žarkov med zazcvele češnjeve veje. Zdaj je bila Ninica sama. Nihče je ni motil. Previdno se je pogledala v okroglo ogledalce v rokah in se sama sebi nasmehnila. In vedno znova se je nasmihala v ogledalce in ogledalce ji je prijazno odgovarjalo. Bila mu je hvaležna za vsak nasmeh. In Ninica je spet hodila po naši ulici, žvižgala je, s svojimi dolgimi nogami je prestopala ograje ob hišah, z eno roko je potrkavala po strehah, drugo pa je držala v žepu in skrivala ogledalce.

BOB OB STENO[uredi]

Mama je pospravljala. Je to kaj posebnega? Ne. Pač je premišljevala nekaj posebnega. Vsakokrat, ko je pospravljala, je z omelom zadela v polico v kotu, iz katerega so predrzno, kakor razgrajači, molele na vse strani igrače. Ko bi bile vsaj igračam podobne? A to so kolesa in palice, polomljeni loparji, preluknjana kanglica, avtomobili brez koles, leseni železniški vagoni, ki se še niso mogli do kraja razbiti. Oh, kako bi vse to zmetala v peč! Polovico, ne, dve tretjini ropotije bi sežgala. Sredi te ropotije pa leži v zibelki medvedek, prav toliko velik, da ga lahko otroci povijejo v plenice in mu oblečejo srajčko, ki so jo sami nosili, ko so bili tolikšni, kot je tale medvedek. Ob tem spominu je mama ginjena. Kako prisrčen je bil Tomažek. Srajčka, ki je medvedku prav, je bila Tomažku skoraj prevelika. Tako sladko je takrat spal v njenem naročju. Tako je obujala spomine in segla po medvedku, da bi ga vzela malo v naročje. Takrat je padel skozi kuhinjska vrata Tomaž in treščil naravnost k polici. Polovico ropotije je v enem mahu prevrnil na tla in nekaj iskal. »Kaj ne vidiš, da pometam? Spet si mi prinesel blato v kuhinjo. Poglej, vsaka tvoja stopinja se pozna na tleh. In vsa ta tvoja ropotija! Vse bom sežgala.« »Mama, potrpi, samo sveder iščem. Pomisli, da je danes zadnji dan počitnic,« je prosil Tomaž. »Aha,« se je spomnila mama. »Res, danes je zadnji dan počitnic. Takoj pokliči še Andreja in Metko.« »Ampak, ne utegnem zdaj. Nisem še našel svedra.« »Nič ga ne išči. Rekla sem ti, da ju pokliči,« je mama v tem trenutku neizprosna. Potem reče zbranim otrokom: »Danes je zadnji dan počitnic. Igranja je konec. Pospravite svojo ropotijo. Vsaj dve tretjini je zmečite v košare. Sežgala jo bom, sicer ne bo pri nas nikoli reda. Veliki ste že, šolarji ste. Lahko bi mislili že na resnejše stvari. Knjige vzemite v roke.« Takšen konec počitnic je bil slovesen in mama je bila tudi slovesna s svojim govorom. »Omelo in smetišnico bom pustila tu, ker ju boste potrebovali. Grem na vrt obirat paradižnike.« Če bi bili vi, dragi bralci, na njihovem mestu, bi zdajle zbežali, brž ko bi mama odšla, kajne? Andrej, Tomaž in Metka pa so ostali. Ali zato, ker radi pospravljajo? Ne. Le kadar jih postavi mama takole pred dejstvo: »Pospravite!«, čakata oba fanta na Metko. To, kar bo zdajle naredila, bo očarljivo. »Ena, dve, tri, iz police vse leti, prazna polica na glavi stoji, pred njo pa je velik kup reči . . .« »Ah,« vzdihnejo vsi trije. »Tu je moja račka!« »Tu je moj revolver!« »Tu je lutka Tin!« (Takšno ime ima ta lutka zato, da ji lahko rečejo: naša mala Tin, ali pa: naš mali Tin, kakor pač nanese.) »Hitro!« pravi Metka in oba fanta takoj vesta, kaj. Polico postavijo spet na noge in jo porinejo v njen kot. Zlagajo vanjo in ko ni več v njej prostzora in ko ni več v njej prostora, tudi nanjo in vse okoli po tleh in še na klop: pločevinaste škatle, polomljen lopar, mačko brez repa, kocke, nešteto svedrov in koles, kladivo, puško, zibelko z medvedkom, zbirko gumbov, in da vam ne bo dolgčas, dragi bralci, naštevajte sami naprej! Naštevajte tako dolgo da bo poleg police polna še klop in bo polno vse po tleh. Naštejte vse, kar imate radi. Tako. Dovolj. Danes je zadnji dan počitnic in otroci so igrače pospravili. Niti ene niso odvrgli, kajti vse bodo še potrebovali. Potrebovali bodo tudi omelo in smetišnico, ki jim ju je mama pustila. Omelo položijo na stol in čezenj obesijo namizni prt. To je zdaj zastor za lutkovno gledališče in nastopil bo mali Tin. Otroci se skrijejo za zastor in počakajo še na mamo, ki jo že slišijo, kako si na hodniku čisti blatne čevlje. Ona je bila vedno njihovo edino občinstvo in to bo gotovo še naprej. Bila je hvaležno občinstvo. Znala je z malim Tinom ali z malo Tin (kakor je naneslo) jokati in se smejati in po vsaki predstavi je navdušeno ploskala. In zdaj je vstopila z veliko skledo paradižnikov. Zastor se je razgrnil in mali Tin jo je pozdravil. »Mama, dober večer. Poslušaj, šolski zvonec že zvoni in nas kliče (zvonijo s svinčnikom po smetišnici). Pospravili smo igrače. A verjemi svojemu najmlajšemu sinu Tinu, ki te ljubi iz vsega srca, da se nismo mogli niti od ene igrače ločiti, niti od polomljenega loparja niti od preluknjanega groša. Vse to bomo tudi v šolskem letu potrebovali. Opravili smo temeljito delo in zdaj smo lačni. Radi bi jedli paradižnikovo solato.« Predstava, ki je bila pravzaprav samo pozdrav mami, je bila končana. Mama je vedela, da je vse njeno prizadevanje bob ob steno. Otroci se ne bodo ločilo od svoji igrač, čeprav se šole veselijo. In v njeni kuhinji ne bo nikoli reda. Sama sebi je tiho priznala, da ji je tako tudi prav.


MODRO IN RDEČE[uredi]

Ljudje so si v poletni vročini brisali pot s čela. Iskali so sence in si želeli, da bi zapihal veter. Pili so vodo in se močili z njo, a vse ni dosti zaleglo. Mislili so, da je povsod na svetu takšna vročina. Že so se bali za otroke, ki so se peljali na morje. Tam mora biti šele vroče. Otrokom ob morju pa je bilo prijetno. Dobro morje je bilo sinje kot nebo. Bilo je širno, brez konca in kraja, da so otroci mislili, da se j razlilo čez ves svet. Ko so tako stali na produ in iskali v daljavi kopno zemljo, je niso mogli niti zaslutiti. Ni je bilo. Zasenčili so si oči, da bi jo le morda videli, pa jim je le vetrc zapihal v lica in majhen morski val jim je umil noge. Od veselja so zacepetali in prišel je še drugi in tretji val. Morje jim je božalo, močilo in hladilo noge, prinašalo jim je školjke, rake in morske zvezde. Otroci so jih lovili in zabrodili po vodi do pasu, do ramen, do brade, naprej pa ne, ker še niso znali plavati. Igralo so se v vodi ves dan. Dekle, ki je pazilo nanje, jim je prineslo velikega belega laboda iz polivinila. Dobro ga je napihnila in luknjico skrbno zamašila. Potem ga je spustila v vodo, da je zaplaval in še bolj stegnil svoj lepi vrat. Rdeči kljun se mu je svetil kot roža. Vsi otroci po vrsti so smeli sesti na njegov hrbet in plavati z njim po morju. Hladna sapica ga je gnala naprej in drobni lesketajoči se valčki so bežali za njim. Labod je bil ponosen, ker je bil tako lep in tako močan, in vsak otrok, ki se je vozil na njem, je bil presrečen. Labod se je vsakokrat pravočasno obrnil in pripeljal vsakega otroka varno nazaj k obali. Zdaj pa je bil na vrsti deček iz Pariza. Saj je bil iz naših krajev, le tako so mu rekli, ker je bil čisto bel in se ga sonce ni prijelo, še lase je imel bele, oči pa modre. In bil je nežen in lahek. Ker pa je bil tako lahek, je plaval labod z njim hitreje, kot je plaval z drugimi otroki. Deček ga je božal in mu šepetal v uho najljubeznivejše besede: »Ti si najlepši labod. Ves si moder. Tvoj kljun je moder kot morje. Rad imam vse, kar je modro. Ti si najhitrejši labod!« Nihče ga še ni miloval in nihče mu še ni tako lepo govoril, zato je labod zdaj širil in širil peruti in bolj letel kot plaval po morju, deček pa se ga je držal okoli vratu in mu šepetal: »Plavaj, plavaj, moj labod!« Morje je bilo ljubeznivo z njima. Niti en val jima ni pljusknil v oči, le močilo ju je in hladilo. Plavala sta dolgo in daleč, tako daleč, da nista mogla več videti obale, s katere sta odplavala. Labod se je obračal, a povsod je bilo le morje in nad njim nebo, morje je bilo bolj modro kot nebo. Dečku je bilo tako prav. Že dolgo si je želel same modrine. Silno je ljubil modro barvo in zapiral je oči pred vsem, kar je bilo rdeče, še pred rdečimi rožami jih je zapiral in trdil, da so modre. Njegova mama mu je izpolnila željo in posejala ves vrt z modrimi rožami, tako je gledal vedno modre rože in modro nebo. A zdaj, v tej modrini, med morjem in nebom ni mislil na mamo. Bil je samo srečen. Tudi sonce je že preplavalo velik del svoje dnevne poti, pričelo je toniti in nebo in morje sta na isti strani pordela. Deček je zaprl oči in vzdihnil: »Kako modro je morje in kako modro je nebo!« Labod se je razveselil rdeče zarje. Plaval je proti njej. Morda še pred večerom doseže kopno. Ko je dečku rdeča zarja skalila modro srečo, je spet odprl oči, da bi rdeči zarji navkljub zatrdil sebi in labodu, da je vse okoli njiju modro. Glej, prav od tam, kjer je tonilo sonce v morje, jima je plaval nasproti bel labod. Bil je iz polivinila in visoko je stegoval vrat, širil peruti, na hrbtu je nosil temno deklico, s črnimi lasmi in črnimi očmi. Kako sta se deček in deklica razveselila drug drugega! »Tako rada imam morje,« je rekla deklica. »Ker je tako modro,« je rekel deček. »Ker je zarja nad njim tako rdeča,« je rekla deklica. Tedaj pa je iz dečkovih modrih oči blisnila jeza. Strgal je iz dekličinih las rdečo pentljo in jo vrgel v morje. Deklica se je oklenila svojega laboda in gledala za pentljo, ki je tonila v vodi. Mislila je, da je deček zloben, saj ni mogla razumeti njegove jeze. Metem pa je sonce zatonilo. Morje in nebo sta bila spet samo modra in dečkove modre oči so postale blage in srečne. »Samo modro barvo imam rad,« je rekel deklici, ona pa je molčala, da ga ne bi razjezila. Nadvse je ljubila rdečo barvo, rada pa je imela še rumene rože in zeleno travo. Mama ji je vedno oblačila živo pisane obleke. Tudi modro barvo je imela rada. Deček je bil zdaj miren in tih in deklica ga je imela rada. Morje je počasi temnelo. Labod z belim dečkom in labod s temno deklico sta družno plavala. Nad njimi se je bočilo sinje nebo. Tu pa tam se je prižgala zvezda, obalnih luči pa ni bilo nikjer. Bili so tako sami na širni gladini, da že niso vedeli, ali plavajo kam naprej. Deček in deklica sta mislila, da ju morje pozibava na enem in istem mestu. Laboda pa sta neutrudno plavala in sta verjela, da prideta k obali. Imela sta prav in vztrajnost jima je pomagala. V daljavi je zamigljal roj lučic. Tam je obala. Zdaj sta plavala hitreje in hitreje. Otroka pa nista imela nobene skrbi. Štela sta zvezdne utrinke in ob vsakem sta si nekaj zaželela. Pravijo, da se ti izpolni želja, če si jo misliš takrat, ko se zvezda utrne. Deček si je želel: »Da bi mogel vsako poletje na morje in bi se nagledal njegove modrine.« Deklica pa je imela veliko želj. Ob vsakem zvezdnem utrinku drugo: »Da bi bil tale beli deček vedno z menoj. Da bi dobila za večerjo sladoled s smetano. Da bi mi mama kupila biserno ogrlico. Da bi našla zjutraj, ko se bo videl v morju vsak kamenček, veliko rdečo zvezdo za mamo.« »Se bližamo plesišču?« je nato vprašala dečka. »Ne vem, dobo pa slišim,« ji je odgovoril. »Pa bova plesala?« »Če tam plešejo, bova plesala tudi midva,« ji je obljubil. Čisto nič jima ni bilo mar, da nista našla prave obale, da se bližata tujemu kraju. Na svojih labodih sta se počutila popolnoma varna. Pristali so ob širokih belih stopnicah, ki so držale naravnost na plesišče. Godba je igrala in ljudje so plesali. Nad plesiščem so se nizale luči kot biserne ogrlice in se v vetru pozibavale. Otroka sta gledala veseli raj in laboda sta čakala, kdaj bosta odhitela po stopnicah na plesišče. Rada bi ju videla, kako bosta plesala. Gotovo bi bila najprisrčnejši par. A glej, otroka sta se čisto umirila. Še bolj sta se oklenila vsak svojega laboda in zaspala. To je bil sladek spanec. Tako spiš le, če te drži na svojem hrbtu labod, če igra godba in te ziblje morje. Proti jutru, ko je godba na plesišču utihnila in so se ljudje razšli, ko so ugasnile luči in zvezde, ko se je pričelo daniti, sta se laboda poslovila. Zdaj so pritipali po nebu prvi sončni žarki. Laboda sta se razgledala in našla vsak svojo pot. Varno sta prinesla vsak svojega otroka v počitniški dom, kot bi ju prinesla varno le še mati na svojih rokah. Ko se je beli deček iz Pariza vrnil po počitnicah domov, je prosil mamo, naj poseje med more rože na vrtu še nekaj rdečih. Mati je to rada storila in deček je poleg modre vzljubil še rdečo barvo in ob vsaki rdeči roži, ki se je razcvetela, se je spomnil na deklico z morja in na njeno rdečo pentljo, ki jo je bil potopil v morsko globino.

ZA LAHKO NOČ[uredi]

Najprej je bilo mesto s sivimi hišami. In v tem mestu je živela Mojca s svojo punčko, ki zapira in odpira oči. Srebrne lase ji je česala v konjski rep in okoli vratu ji je nabrala za ogrlico rdeče gumbe. Punčka je odpirala in zapirala oči, kadarkoli je to Mojca hotela. Tisti dan pa ji je padla iz rok in oslepela. Mojca se je sila prestrašila in s svojim jokom je priklicala vso družino. Ošteli so jo, da ji je bilo še teže. S solzami je močila punčkino slepo glavico in na ves glas hlipala, dokler se ni oglasil oče in ji rekel: »Pri priči se nehaj cmeriti! Mama ti bo oblekla plašč in z menoj pojdeš. Nesla bova punčko popravit.« Mojca si je obrisala moker nosi in rahlo položila punčko na mizo. »Le kam bosta hodila?« se nekdo oglasi, »saj dežuje kot iz škafa.« Oče je molčal, mati pa je Mojco mirno oblačila naprej. Ko ji je nataknila že škornje in jo pokrila še z dežnim plaščem, si je oče premislil. »Pravzaprav bi šla lahko ti z njo, jaz imam nujno delo,« reče mami in ona je dobro vedela, da mu ni za deževno pot. Tudi njej ni bilo za takšno pot. Veselila se je že, da bosta oče in Mojca odšla in bo tako imela malo miru. Rada bi brala Andersenove pravljice. To je bilo njeno največje veselje. A Mojci sta obljubila, pravzaprav ji je obljubil oče. Mojca čaka in stiska k sebi slepo punčko. Mama vzdihne, vzame dežnik in odideta z Mojco v dež. Po mokri ulici prideta do prodajalne z igračami. Vstopita in vprašata, ali znajo popraviti punčko. Ker ne znajo se ustavita še v nekateri prodajalni. Po poti molčita. Dež ju moči, da kar curlja od njiju. Nekaj časa še prestopata luže po pločniku, potem pa nič več. Zabrodita v največje luže. Mojca zato, ker ji je to v veselje, mama pa zato, ker je slabe volje. Tako se zmočita do kolen. Še v zadnji prodajalni z igračami v tej dolgi ulici vprašata, ali znajo punčke popravljati. »Popravlja jih frizerka na Novem trgu,« jima povedo. Obhodita še dolgo pot do Novega trga in čofotata po lužah. Čim večje so luže, tem bolj Mojco veseli. Prideta k frizerki. Tam je vrsta majhnih kabin, ki so pregrajene z modrimi zavesami in v vsaki kabini sedi lepa ženska. Gledajo se v ogledalu pred seboj in čakajo, da pridejo na vrsto. Frizerka hiti in vsako lepo počeše. Prijazno sprejme Mojčino punčko in jo odnese v zadnjo kabino, kjer že sedijo na stolu in na policah najrazličnejše punčke in se gledajo v ogledalu. Mojčino punčko posadi poleg ogledala, tako da se ga z repom svojih srebrnih las dotika. »Čez tri dni lahko prideš ponjo,« pove frizerka Mojci. »Spet bo gledala.« Obe z mamo se frizerki lepo zahvalita in postane jima lahko pri srcu. Mojca misli, kako bo njena punčka spet lepa, mami pa se zazdi čisto zabavno, ker sta odšli od doma. Ko stopita na ulico, se morata ozreti okoli sebe. Mesto je namreč umito in se leskeče v soncu. V lužah na cesti se ogledujejo bele meglice in modro nebo. Mojca sleče dežni plašč, mama pa stisne dežnik pod roko in zavijeta proti parku. Po parku se vije široka bela pot, na obeh straneh poti so zelene klopi in nadnje se sklanjajo vrbe žalujke. Vse zelenje rahlo trepeta in stresa s sebe čiste dežne kaplje. Smreke, bori in cvetlični grmi se razširjajo in vdihavajo čist zrak. Mojca in mama prideta do belih stopnic in do štirih psov, ki zevajo brez jezikov v nebo. Štirje psi ob belih stopnicah niso še nikoli zalajali in vsakdo gre lahko po stopnicah mimo njih. Ljudje so se jih že tako privadili, da se jim celo zdi, da sta samo dva psa, nekateri pa še teh dveh ne vidijo in gredo brezbrižno svojo pot naprej. Mojca in mama se ustavita, ker jih Mojca šteje in vsakega posebej poboža. »Nikoli niso veseli. Nimajo jezika. Ampak jaz jih imam rada,« reče mami. Potem stopata po stopnicah do vrha. Kadarkoli sta hodili po teh stopnicah, sta prišli na vrhu do steze, ki drži v gozd. Danes pa se stopnice dvigajo in nikjer še ni videti steze ne gozda. Končno prideta do vrha in tam se primeta za roke, kajti pred njima se razprostira neznano mesto. Rdeči stebrički sikajo kakor jezički iz zemlje. Sredi med njimi so na stežaj odprta obokana mestna vrata. Na oboku se vrti zlata krogla. Ko prestopita mestni prag, zazvoni in zapoje v zlati krogli, kakor v stari uri. Melodija zveni potem še dolgo nad mestom in obema je prijetno ob teh zvokih, kakor bi jima klicali: »Dobrodošli!« Res je bilo mišljeno tako. Vpisanih hišicah so odpirali okna in skozi so se sklanjali otroci. Mojca je opazila, da imajo vse deklice lase počesane v konjski rep. Hodili sta po ulicah, tlakovanih z rdečimi in modrimi kockami, pred njimi pa so rasle rože. Hišice so stale, kakor se jim je zljubilo, nekatere v ravni vrsti, nekatere v gneči in morale so paziti, da druga druge ne podrejo. Visele so po strani. Pohištvo v njih se je premikalo proti vratom ali oknu. A vse to otrok, ki so prebivali v mestu, ni motilo. Sami so si namreč hišice zgradili. Zgradili so si jih iz kock in za kratek čas si jih še vedno gradijo, takšne z vrati in z okni in takšne brez vrat in brez oken. Nikoli pa ne pozabijo na sprednjo stran hiše naslikati sonce. Včasih naslikajo tudi več sonc. Pred hišo s tremi sonci sta se Mojca in mama ustavili. Pozvonita. Pride jima odpirat medvedek. V predpasnik si je obrisal šapo in ju vprašal: »Kaj želita, prosim?« »Radi bi vedeli, kam sva prišli,« mu pove mama. »Prišli sta v Sončno mesto,« jima pojasni medvedek. »Ali imate zato toliko sonc na vratih?« ga vpraša Mojca. »Nasprotno. Ker imamo toliko sonc, se imenuje naše mesto Sončno mesto. Tole sonce, najmanjše med sonci, je moja mama,« je povedal medvedek; tedaj pa se je oglasil nekdo iz hiše in vprašal: »S kom se pogovarjaš, medvedek?« »Prišli sta Mojca in njena mama,« je naznanil medvedek, »in obe sta mokri do kolen.« Mojca in mama sta že pozabili na svoje mokre čevlje in nogavice in zdaj jima je bilo kar nerodno, ker je medvedek vse videl. Po stopnicah iz hiše je prišla slepa srnica, ki je imela kdaj prej lepe oči, zdaj pa sta bili v njeni glavi samo dve vdolbinici. »Če sta mokri, potem se morata posušiti, da se ne prehladita. Vajine nogavice bom obesila na sonce, medvedek nam bo skuhal čokolado in vedve bosta ostali pri meni in mi pripovedovali o metuljih in rožah,« je prosila srnica. Tako ljubeznivemu povabilu se Mojca in njena mama nista upirali, le to je mama vprašala: »Sta sama doma?« »Da,« je odvrnil medvedek. »Naša Špelca je šla lovit ribe, da jih bomo imeli za večerjo.« Mojca in mama sta se morali sezuti in medvedek ju je pokril z odejo. Takoj je tudi skuhal čokolado in vsi štirje so nato sedeli v kotu majhne sobice, ki je bila zelo lepa, le malo je visela. Pogovarjali so se in medvedek je zatrjeval, da se še nikoli ni tako lepo pogovarjal. Danes sedi namreč prvič v družbi prave mame. Saj ima tudi on mamo. Njegova je najmanjše sonce med sonci njihove hiše. In vsi otroci v tem mestu imajo sonce za mamo in očeta. »Jaz imam mamo in očeta,« je povedala srnica. »In obadva skupaj sta veliko sonce. Zelo ju imam rada.« Srnica je bila zelo lepa, medvedek pa je bil najbolj dobrodušen medvedek in najboljši kuhar. Mojčina mama ga je hvalila in ga spraševala o juhi, ki je najprej kuhana in o potici, ki je najprej pečena. Medvedek je rad razlagal svojo kuharsko umetnost in slepa srnica je komaj našla presledek v njunem pogovoru, da je spomnila Mojco in njeno mamo na svojo željo in na njuno obljubo. »Pripoveduj mi kaj o svetu,« je prosila. »O, svet je zelo pisan,« je rekla mama. »Posebno pisane so rože in metulji, trava pa je zelena in nebo je modro.« Srnica je molčala in mama ni vedela naprej. Zelo težko je slepemu opisovati svet. Srnica gotovo ne razlikuje rdeče od modre barve in ne zelene od oranžne. Morala bi pripovedovati drugače. »Veš, na svetu je tudi veliko vode. Voda teče v potočkih, v rekah in potem se izliva v morje. Voda je mokra in mrzla.« »To vem,« je rekla srnica. »Rada jo pijem.« »Če se sprehajaš po parku, slišiš ptičke, kako pojejo in vonjaš rože, kako dišijo.« »Da,« je rekla srnica. »Nekoč so rože zelo lepo dišale. Poiskala sem jih in jih natrgala za Špelco, pa me je zbodel trn.« »In potem je na svetu veliko mest z visokimi hišami in ljudje ne najdejo tam pravega miru. Že ves mesec si želim malo miru, da bi mogla brati pravljice, a tega miru ni v nobenem kotu. Toliko nas je v hiši, da smo drug drugemu napoti.« »Midva pa sva sama in se dolgočasiva. Otroci odidejo že zjutraj in se vrnejo le h kosilu in večerji. Mi, njihove igrače, ostanemo doma, pospravljamo in kuhamo,« sta povedala srnica in medvedek. Tedaj so se odprla vežna vrata in nekdo je tako prihitel, da je preskakoval vsako drugo stopnico, da bi bil čimprej na vrhu. Bila je Špelca z ribo. »Medvedek, tu je riba!« je vzkliknila, potem pa je pozdravila Mojco in njeno mamo, ki sta bili še vedno bosi in pokriti z medvedkovo odejo. »Vajine nogavice in čevlji so suhi,« se je spomnila srnica in jima vse prinesla in zdaj bi lahko odšli domov, a mama bi rada še ostala. Kakor si prej ni upala vprašati srnice, kdaj je oslepela, da bi je ne spomnila na nesrečo, tako je zdaj pričela Špelci, medvedku in srnici pripovedovati, kako sta nesli prav danes k frizerki v popravilo punčko, ki je znala odpirati in zapirati oči, pa je po nesreči oslepela. Mojca se je prestrašila, ko je videla, kako srnica poleg medvedka trepeta in kako bi rada nekaj rekla, pa ne more spregovoriti, ker ji srce preburno bije. Mama pa je govorila in govorila o svoji Mojci, frizerki, o neprijetni deževni poti, o veliki sreči, ki jo uživajo nekateri ljudje, ko v miru prebrati knjige in ob deževnih dneh sanjariti in poslušati kako curlja voda po žlebih. Špelca je vljudno poslušala, a ker je ves dan lovila ribe, je bila lačna in zaspana. Mojca je to videl, še bolj pa se ji je smilila srnica,ki je bila nepopisno vznemirjena. Zato pa je prijela mamo za roko in ji dala znamenje, naj umolkne, a mama je ni razumela. Govoril in govorila je, dokler ji ni Mojca naglas rekla: »Mama, srnica bi rada nekaj povedala.« »Prosim, vzemita me s seboj. Morda bi frizerka tudi meni lahko vrnila vid. Pozabila sem že, kako sije sonce, in ne vem, kakšen je medvedek, ki je moj najboljši prijatelj.« Mama in Mojca sta se zdaj sramovali, ker nista že prej pomislili na to, in takoj sta ji obljubili, da jo vzameta s seboj. Špelca je bila vesela, da bo njena srnica spet videla. »Pojdi z njima,« ji je rekla, »samo uspavanko mi še zapoj, kakor vsak večer. Ne morem zaspati brez tebe.« Poklicala je še medvedka in mu naročila: »Odpelji Mojco in mamo v knjižno sobo. Mama si naj izbere najlepšo knjigo, Mojca pa naj riše, dokler ne zaspim. Potem lahko s srnico odidejo.« A komaj se je medvedek oddaljil iz kuhinje, je skočila riba iz ponve in splavala skozi okno proti nebu. »Zdravo, zdravo!« jim je zaklicala, da so vsi pritekli k oknu in se niso mogli načuditi, kako je vsa prozorna in lesketajoča se dvignila k zvezdam. »Moram plavati, vedno sem plavala v vodi, a že dolgo bi bila rada zvezda. Ne bodi žalosten, medvedek!« Ko je to rekla, je spustila iz gobca biser in medvedek ga je ujel. »Nisem več lačna,« je zašepetala Špelca, »le zaspana sem.« Srnica je Špelco lepo pokrila v postelji in ji pela uspavanko. Mojca in mama pa sta pregledovali knjige v knjižni sobi. »Pusti me pri miru,« je prosila mama Mojco in Mojca se je umaknila k oknu. Pod oknom je bil majhen park in sredi parka je stal na podstavku bronast Valvasor. V rokah je držal knjigo, okoli njega pa se je stisnilo grmičevje in cvetelo in duhtelo. Pričelo se je mračiti. Valvasor je počasi knjigo zaprl in legel v travo med cvetje. Mojci so se začele zapirati oči in obkrožale so jo sladke sanje, a sredi sanj se je predramila. Postalo ji je tesno. Stopila je k mami, jo prijela za roko in jo vprašala: »Kajne, zdaj že vsi otroci spijo?« »Vsi.« »Ali spi tudi babica?« »Tudi.« »In dedek?« »Mhm.« »Kaj pa oče? Spi tudi on?« »Tudi on spi.« Nato je Mojca umolknila in niti ganila se ni več. Tedaj je mama dvignila glavo iznad knjige in jo pogledala. Videla je Mojčine velik, preplašene oči in slišala njen šepet: »Prišla je noč. Zakaj pa midve ne spiva?« »Takoj greva, samo nekaj še prej nariši,« jo je tolažila mama in se zopet zatopila v knjigo. Mojca se umakne in riše. Ko nariše pokliče mamo: »Mama, to si ti!« »Kje?« vpraša raztreseno mama. »Tu.« »Ali sem tale deklica?« vpraša mama. »Ne. Tale deklica je moja sestra.« »Kje sem pa potem jaz? Narisala si samo še hišo in sonce.« »Mama, tole sonce si ti.« Zdaj je mama zaprla knjigo, stisnila Mojco k sebi in skoraj bi zajokala od sreče, ker ima tako milo deklico. »Samo še po srnico stopiva, nato pa pohitiva domov k očetu, k babici in dedku. Tudi midve greva spat.« Srnica je sedela poleg Špelce in je pazila, da bi se ne zbudila, medvedek pa je bil v kuhinji in se igral z ribnim biserom. Mislil je na ribo, kako je bila lepa, ko je plavala v zraku. Nič ni tožil za večerjo. »Kmalu se vrni,« je rekel srnici. »Upam, da ti bom všeč, ko me boš videla. Potem bova hodila skupaj jagode nabirat.« »Bova,« je rekla srnica »ampak zdaj pojdi spat in ne igraj se več.« »Že grem,« je rekel medvedek in ugasil luč. Ker se je srnica spotaknila, jo je morala Mojca nesti. Stisnila jo je k sebi, kakor popoldne svojo punčko. Z drugo roko pa se je držala mame in tako sta hiteli domov. Ko sta stopili skozi mestna vrata, je v krogli na oboku spet zapelo in melodija je splavala nad mestece, v katerem so spali otroci. »Lahko noč!« sta rekli in odbrzeli po stopnicah. Stopali sta globlje in golobje in Sončno mesto je ostajalo visoko nad njim, veliko mesto pa je bilo še globoko pod njima. Tisoč drobnih luči se je užigalo in ugašalo v dolini. Nad vse te luči so se dvignile tri zlate ribe in splavale mimo. »Ali bi bile nocoj vse ribe rade zvezde?« je vprašala Mojca. »Zelo nemirne morajo biti in ribnik v parku jim je po vsej priliki premajhen,« je dejala mama in krepkeje stisnila Mojco za roko. Ko je gledala ribe, kako zlate in nemirne švigajo nad parkom, ji je prišlo na misel, da bi mogla nekoč Mojca kot drobna ptička zleteti daleč iz rojstnega kraja. »Še ne bo konec teh stopnic?« je nejevoljno vzdihnila. Bilo ji je žal, ker sta se tako dolgo zamudili. Noč je imela vedno več moči nad njima. Legala jima je na oči in ju objemala, da jima je bilo hladneje in hladneje. Srnica je v Mojčinem naročju spala. Šli so mimo molčečih psov ob vznožju stopnic, a zadnji hip se jih je Mojca spomnila. Vrnila se je k njim in jih s toplo roko po hrbtu ogrela. Ko je prišla k mami, ki jo je čakala, so šli vsi štirje molčeči psi za njo. Spremljali so ju v mesto. »Kaj nam je bilo treba teh psov?« je vprašala mama. A Mojca je prosila zanje. »Tako rada jih imam, naj gredo z nama.« Pred domom so se ustavili in Mojca jim je rekla: »Tu ostanite. Oče in babica me čakata, psov pa nimata rada. Jutri vas odpeljem h kiparju, naj popravi svojo napako in vam vlije jezike.« Psi so jo razumeli in jo vso noč čakali. Oče, babica in dedek so sedeli vsak v svojem naslanjaču in so bili že od skrbi odreveneli, ker Mojce in mame v tako pozni uri še od nikoder ni bilo. Globoko so si oddahnili, ko sta prišli. Ko jih je videla tako sedeti v naslanjaču, je Mojca vzkliknila: »Mamica, poglej, to so naša sonca.« »Tudi vedve sta sonce,« ji je odgovoril oče. »Brez vaju ne bi mogel živeti.« Potem so šli spat. Mojca je postavila srnico na polico poleg ogledala tako, da se ga je z bokom dotaknila. Tako je srnica čakala na jutrišnji dan, ko bo spregledala in se vrnila k medvedku. Ko je Mojca zlezla v posteljo in jo je mama pokrila z odejo, sta se obe spomnili na slepo punčko, ki je znala tako lepo odpirati in zapirati oči. »Kaj zdaj dela?« sta se obe vprašali. »Sedi pred ogledalom in čaka na jutrišnji dan,« je rekla mam. »Lahko noč,« je želela Mojca. »Lahko noč,« je odgovorila mama. »Lahko noč,« je želel oče vsem skupaj. »Lahko noč,« sta jim želela dedek in babica.


VALOVI IN VALOVI[uredi]

Tu mislim na morske in na televizijske valove. Modre morske valove so gledali otroci od jutra do večera, močili so si v njih noge, plavali so v morskih valovih in igrali so se z njimi. To so bile nadvse prijetne počitnice. Ob večerih pa so z nasprotne strani prihajali televizijski valovi. A teh ni bilo za celo morje, niti za majhno jezero. Na belem platnu, za dve pedi, so valovali. Bili so sivi in beli in zelo nemirni. Bili so valčki in v njih so otroci potopili svoje hrepenenje in domotožje. Otroci so prišli namreč od daleč. Tudi z najvišjega domačega hriba bi nikoli ne ugledali v daljavi morskih valov. In sonce, ki sije tu ob morju toplo toplo, se na poti do otroških domov že kar malo ohladi. Tu ob morju pa jih bo ogrelo, da bodo laže kljubovali mrazu pozimi. V borovem gozdičku so si razpostavili bele, modre in rdeče šotore. V njih so si uredili mehke posteljice, okoli šotorov pa so vsako jutro vse lepo pometli in počistili. Z otroki so prišle k morju tudi tri mamice, da so jim kuhale in jim prišle na pomoč, če je bilo treba, Pripravile so jim zajtrk. Ko so bile posteljice v šotorih lepo pospravljene in ko je bilo okoli šotorov se lepo pometeno, so povabile otroke k dolgi beli mizi pod borom, ki je imel najlepšo senco. Iz skodelic na mizi se je kadilo in prijetno dišalo. Medtem ko so otroci pili mlečno kavo, so gledali na morje, ki je valovalo pred njimi in se razprostiralo daleč daleč in nikjer ni bilo nobenega hriba, nobenega koščka zemlje, ki bi sinjim valovom zastavljal pot. V belih, rdečih, modrih in pisanih hlačkah so potem otroci poskakali v vodo in vsak dan enako navdušeno kričali: »Morje, morje, morje!«  Kričali so tako dolgo, dokler se niso utrudili. Potem so v školjkah in kanglicah nosili vodo iz morja na pesek. Nosili so jo do večera, a nikoli je niso mogli nanositi več kot za majhno lužo. Plavali so po vodo daleč, da bi zajeli čim lepšo in čim bolj modro. Zvečer, ko je sonce zašlo, so se zbrali okoli jamice, v katero so ves dan nosili vodo. Gledali so, kako počasi izginja voda v pesku. Ostane le še okrogla, mokra jamica. Čisto blizu pa pljuskajo morski valovi in v večeru temnijo. V večeru temnijo in hitijo od nas v daljave in nikjer ni nobene gore, ne koščka zemlje, ki bi jim zastavljala pot. Tri mame so že pripravile otrokom večerjo. Povabijo jih spet okoli dolge bele mize pod najbolj košatim borom. Na njegovo deblo je obešena svetilka. Postaja hladneje in otroci ogrnejo jopiče. Malo še posedijo, kajti zdaj pridejo televizijski valovi. V gozdičku med bori se beli televizijsko platno, za dve pedi. Ugasijo luč na boru, da je platno televizijskega sprejemnika še bolj belo, in čakajo. Pridejo sivi in beli, nemirni valčki. Hitijo preko platna. Spremlja jih glasba. Prinesejo hišico, tisto od doma, z rožami in vrtom in z mamo na pragu. Mama se otrokom nasmeje in jim reče: »Dober večer!« »Mama, mama!« jo kličejo otroci tu ob beli mizi ob morju. A to je samo sličica, nemirna in bela in siva. Kakor so jo prinesli, jo televizijski valovi spet odnesejo. Hitijo preko platna še druge slike. Hitijo kolesarji na kolesarski dirki, hitijo avtomobili, valovijo travniki in gozdovi, vrvijo mimo mesta in množica ljudi, prismejejo se otroci, prilajajo psi in primijavkajo mačke. Pride mimo pravljica o Rdeči kapici in spet hišica, tista od doma, z rožami in vrtom in z mamo in očetom na pragu. Otroci tu ob morju jima pomahajo in rečejo: »Lahko noč!« A to je bila samo sličica, siva in bela in nemirna in je zbežala preko belega platna, velikega za dve pedi. Luč v televizijskem sprejemniku je ugasnila. Prižgali so spet tisto na boru, zlezli na posteljice v šotorih in tri mame so šle od šotora do šotora in vsakemu otroku želele lahko noč.


KDAJ JE LJUBLJANA NAJLEPŠA[uredi]

Ali zvečer? Ali opoldne? Ali zjutraj? Zvečer je svet lep. Pokrivajo ga blage sence in zadnji žarki zahajajočega sonca zažarijo v potoku, v vrhovih planin, v šipah na mojem in tvoje oknu in v oblakih na nebu. Ko ugasnejo, pride počasi tema in prinese mir in spanje. Narava spi, jaz pa imam svoje veselje, ko si prižgem luč in preučujem ob njeni svetlobi še nekaj ur. Oddahnila bi se rada od dela in skrbi, prebrala bi rada nekaj strani lepe knjige, slonela ob oknu in gledala v večerno nebo ali pa bi šla v kino ali v gledališče. Nekdo pa bi šele prav delati pričel, dokler ne nastane trda noč in se ne bo nihče več mogel upirati spanju. A vi, otroci, ste zaspali, da ni nihče opazil kdaj. Tako prisrčni ste v svojih posteljah in lica imate rdeča. Stisnila bi se h kateremu, da bi se ogrela. Toda ne. Pokličem vas. Zbudite se! Pomanite si oči in pojdite z menoj gledat, kakšna je Ljubljana zvečer. Večerni zrak vas bo zbistril. Glejte, dvigamo se z dvigalom na teraso nebotičnika in vso pot nič ne sprašujte, da bo lepše, kar boste sami videli. Na vrhu smo. Prinesejo nam sladoled. Pod nami je dolina toplih, trepetajočih luči. Takšna je Ljubljana zvečer in nad njo plava pozlačen Grad, vtkan v svilo črnega neba. Na grajsko obzidje je naslonjena deklica in lušči kuhano jajce. Vi je ne vidite. Jaz se je namreč samo spominjam. Kajti to sem bila jaz, ko sem prišla prvič v Ljubljano. Prišli smo na šolski izlet. S svojimi sošolci sem se sprehajala po temnih grajskih hodnikih, povzpela sem se na stolp in si iz njega ogledovala ljubljansko dolino. Potem sem se prevzeta od svetlih vtisov vrnila pod kostanje okoli Gradu in utrujena sem sedla na klop. Zakasnila sem se in sem iskala sošolce. Kje so? A glejte, večer je in Grad je sam. Deklice iz moje mladosti ni več. Ni stezic, ne kostanjev, ne klopi- potopile so se v temo. Luči so pozlatile le sive zidove Gradu, da žari kot spomni na davne dni iz zgodovine. Ljubljana. Če glasno spregovorimo njeno ime, vztrepetajo njene luči daleč naokrog in zvezdam naproti. Preštejmo jih. Ne moremo jih prešteti, ker se še vedno nove prižigajo, nekatere pa ugašajo. To so okna in okenca tisočerih toplih domov. Tudi hladnih domov? O, tudi hladnih in tesnih domov. A zvečer imajo luč vsi. Luč pa je svetel žarek. Luč je upanje. In kakor ste nekateri otroci tihi in mirni in drugi glasni in kričavi, so tudi nekatere luči glasne. V vseh barvah kričijo zvečer po Ljubljani in vabijo na ples. Včasih luči vriskajo, včasih pojejo, seveda, če vriskajo in pojejo tudi Ljubljančani. Luči tudi jočejo, v megli in dežju, ko cvili in joče majhen bel pes pred gostilno in zaman čaka na gospodarja. Med milijonom luči so ponekod rdeče in zelene, ki se prižigajo in ugašajo. Drobne so, a se jasno ločijo od vseh drugih. Ob železnici in na cestnih križiščih nas opozarjajo na nevarnost. Rdečo in zeleno lučk mi je dala mati ob rojstvu, da bi me svarila pred nevarnostjo na vseh križiščih življenja. V svoji razposajenosti pa sem ju razbila. Glejte, roj kresnic je splaval v topel kavarniški kot in tu svetijo zdaj s svojimi drobnimi lučmi ljudem, ki so prišli sem na prijateljski pomenek. Pod te luči so se zatekli tudi tisti, ki si ta večer niso mogli prižgati svoje luči, ker nimajo doma. Tako smo večerne luči vendarle prebrali, a ne prešteli. Preslepijo nas, da ne moremo videti vsake. Globoko pod teraso nebotičnika in pod našim vznožjem je majčkeno dvorišče. Nič širše in nič daljše in od šolskega zvezka. Na dvorišču stoji mizica, ob njej stoji stolček, na mizici pika. Ta pika je skodelica mleka. K mizici sede drobna deklica in nas vidi. Tam sedi in okoli glavice ji sveti venček večernih okenc. Varna in zadovoljna je na tem majhnem dvorišču. Gleda nas in ne ve nič o nas. In mi jo gledamo in ne vemo nič o njej. Tonček ji napiše na listek: »Dober večer, draga deklica,« in ji ta listek vrže v globino. Listek plava in deklica bi ga rada ujela. Listek ne more do nje. Titova cesta je preširoka. Po cesti priplava razsvetljena ladja in odpelje listek s seboj. Kateri deklici bo ladja listek oddala? Mimo pripelje več ladij in cvilečih škatel, motorji in kolesa drvijo ob straneh. Vse hitijo za ladjo s Tončkovim večernim pozdravom, a je ne dohitijo in v morju luči jo zgrešimo. Tonček in deklica si pomahata. Se bosta na cesti ob belem dnevu spoznala? Ob kraju ceste se sprehajajo pešci in postajajo ob izložbah. Pojdimo mednje, na cesto in jih pozdravimo. Hodimo ob izložbah in se veselimo lepih oblek in čevljev v izložbi. Veselimo se električnih strojev za gospodinjstvo in zelo si želim majhno pečico, v kateri bi lahko spekla potico ali pečenko. Veselim se igrač, saj vem, da se bo s tole pisano žogo nekdo izmed vas igral. Veselim se majhnega satelita, s katerim se odpeljemo okoli Zemlje. Kdo si želi lešnikovo čokolado? Če si pozabil, kakšen vonj ima, jo boš jutri dobil, verjemi. Za rojstni dan ti jo prinesem. Največjo iz izložbe izberemo. Kaj se vam je zgodilo, otroci? Saj ste čisto bledi. Zdaj je že bolje. Barva se vam vrača, celo zardevate in tista gospa tam je vsa rdeča v obraz. Vsi obrazi naokoli žarijo kakor glina. Glej, zdaj pa ste že zeleni, kot bi padli v vodo. Moji čevlji so vijoličasti, moj plašč je zelen, moja kapa rdeča. Kdo se igra z nami? Reklamne luči. Še ena luč je, luč v nas, ki se prižiga in ugaša in nas pobarva prav tako. Zdaj žarimo kakor glina. Zdaj smo nasmejani in zardeli. Zdaj pa mrtvaško bledi. Prižge se, kadar smo dobri, kadar smo hudobni ali jezni, kadar smo žalostni in kadar smo veseli. Naša pot drži domov. Ulica je dolga in ravna in nad nami se ziblje v vetru ogrlica cestnih luči. Le še polovica oken v ulici je razsvetljena. Si tudi ti že ugasnil luč in odšel spat? Kakšna pa je Ljubljana, ko jo sonce obsije? Takrat je Ljubljana bela. Takrat je Ljubljana glasna. Takrat se Ljubljana smeji. Na pločniku nasproti Pošte imam mizico in stol. Tu sedim in prodajam srečke. »Kupite srečke!« Vsakemu mimoidočemu želimo sreče. Polno mizico je imam in vsem jo delim, mladim in stari za mal denar. Včasih moram položiti na kupček srečk okrogel kamen, da mi jih veter ne odnese. Sredi vrveža sedim. Ljudje hitijo mimo mene v vse smeri. Jaz pa se ne premaknem in sonce nad Ljubljano se tudi skoraj ne premakne. Ljubo me greje v hrbet in pločnik pred menoj je že vse segret od sončnih žarkov. Uprlo se je sonce v okno kavarne nasproti mene in ožarilo vrh nebotičnika. Hiše v ulici so se razmaknile in mu nastavljajo lice. Gledam po ulici in vidim do planin in do modrega neba. Iz vseh ulici vrvijo ljudje. »Kupite srečke!« Nekateri me slišijo in se ustavijo. Ustavijo se ob meni tudi otroci. »Kaj pa imaš tu?« me vprašajo. »Srečke!« jim odgovorim. »A ja,« mi rečejo in me gledajo. Ne vedo, kaj bi s srečkami. »K teti gremo na obisk. Nesemo ji rože. Mogoče nam bo dala košček čokolade.« »Le pojdite.« jim pravim»in pazite ko stopate čez ulico!« »Srečko, prosim.« mi reče fant z dežele in potem se obrne k dekletu, ki je z njim, in ji reče: »Ti jo izberi.« Zaupno je gleda, potem pa se spet obrne k meni in me vpraša: »Kajne, ona bo gotovo imela srečo?« »Seveda bo imela srečo,« mu rečem. »Oba bosta srečna.« V resnici pa tega sploh ne vem. Gledam ju, ko odhajata. Ura se bliža dvanajsti in kot bi prav na to čakali, se razlijejo, z nasprotne strani ulice, kamor danes še nisem pogledala, šolarji. Trolejbus in avtomobili so se ustavili pred njimi. Mnogo pešcev se je ustavilo na pločniku pred menoj in tik ob Pošti. Vsem se razvedri lice. »Živela šola in lepe deklice!« vzkliknejo fantje v prvih vrstah te reke. In res so bile lepe v svojih belih bluzah in pisanih krilih. Kot bi rože priplesale mimo mene. »Živela šola!« vzklikajo. Smejijo se in so ponosne kakor kraljice. Fantov je množica in jim ne vidimo prav v obraz. Vsi so enaki, dolgih nog in dolgih rok. Nad glavami vihtijo knjige in torbice. »Živeli naše knjige in novi zvezki!« »Živel moj svinčnik in moje prvo nalivno pero!« »Živela šola!« »Živeli profesorji!« »Živela bela Ljubljana!« »Živel prvi dan pouka!« »Živel moj klobuk!« A nikogar s klobukom ne vidim. Vsi so razoglavi. Danes je prvi dan pouka. Srečno se je pričel. Ko se jaz hodila v šolo, je bilo tudi lepo, le pretiho. Učili so nas veselje in žalost skriti. Pa smo vse v srce zaklenili. »Živela ti, ki prodajaš srečke!« mi zakliče skoraj v uho frkolin, ki beži za množico. Frkolin frkolinski! Živel! Bi mu zavpila, pa sem iz stare šole, kakor se že prej povedala. Tako se je množica pred Pošto razšla. Ura kaže eno in se premika proti drugi. V tem času ljudje ne kupujejo srečk. Utrujeni in lačni odhajajo iz službe domov. Pospravim srečke in nekaj denarja v leseni kovček, mizico in stol pa spravim v pasaži pri Nami. Obrisala bi si pot iz čela, kajti tudi moje delo je za danes končano. Pa se nisem utrudila. Čisto lahka grem domov. Huje bo pozimi, ko bom sredi ceste zmrzovala. Po Čopovi ulici grem proti Tromostovju. Na križišču se v krogu pomika nekaj avtomobilov. Ne mudi se mi. Prešeren s knjigo me pozdravlja, a ga skoraj ne opazim, ker stoji vsak dan tam. Z enega izmed treh mostov pogledam v vodo. Danes je temno zelena in gosta. V njej odsevajo obrisi svetilke z mostu, za njo pa majhno jesensko sonce. Pogledam, če je res tako majhno. Megle so ga čisto ovile. Grem čez živilski trg. Spraznil se je, a ostalo je zatohlo. Diši po paradižnikih, bučah, figah in grozdju. Tam na tleh se je iz svilenega papirja na pol izmotala izgubljena pomaranča. Smeje se. Pomaranče se vedno smejijo, ker jih vse življenje greje sonce. Tole pomarančo greje sonce zadnjikrat in še to ne z vso močjo, ker ga megle vedno bolj ovijajo. In pomaranča v svilenem papirju na tleh sredi živilskega trga se zadnjikrat smeji Kljub temu je kakor majhno sonce, nič manjše in nič manj svetlo od tistega na nebu. Počasi grem domov in ulice so že zelo prazne, ker je čas kosila. Moja pot domov je tako brezskrbna, zato je tudi moja najlepša pot. Vedno hodim počasi domov, da bi mi bilo čim dalj lepo. Po Poljanski cesti pridem do novih stanovanjskih blokov. Tu stanujem. Okno moje sobe je obrnjeno na svetlo in široko dvorišče. Danes si ne bom skuhala kosila. Popila bom malo toplega mleka in pojedla kos kruha. Zelo sem zadovoljna, odkar prodajam srečke. Vsako jutro vem, da bom nekoga ta dan s svojo srečko osrečila. In to je tisto, kar sem vam hotela povedati. Ničesar ne znam pripovedovati po vrsti. Pripovedujem najprej tisto, kar mi je najbolj pri srcu, ali pa vse drugo prej in pridem končno do tistega, česar mi je polno srce. Že davno sem hotela komu povedati, da je Ljubljana najlepša zgodaj zjutraj, pa naj je takrat mrzlo ali megleno ali toplo in sončno, ali ko dežuje ali ko sneži. Tega dolgo nisem vedela, niti razmišljala nisem o tem. Ko sem pričela prodajati srečke, sem to spoznala. Ko sem se zbudila, sem vsako jutro najprej pogledala ali je moj kovček še v kotu, kamor sem ga postavila zvečer. To ni običajen kovček, v katerega spravljam obleko, ko gremo na pot. Ta kovček je poln srečk. »Koga bom danes osrečila?« sem se spraševala. Nekoga zagotovo. Ne poznam ga, nikoli ga ne bom spoznala, le njegovo ime bom morda prebrala v časopisu, ko bodo z velikimi črkami objavili: »Obiskala ga je sreča.« In tisti , ki ga bo sreča obiskala, se ne bo več spomnil, da je srečko kupil pri meni. Nič zato. Jaz bom vedela, da sem ga osrečila. »Kupite srečke!« Mimo mene hitijo ljudje v službo. Ne slišijo me. Tiho se sami vase smehljajo, kakor se smehljam tudi sama. Zato vem, kaj mislijo in čutijo. Upajo. Dan se je komaj pričel. Nihče ne ve, kaj mu bo ta dan prinesel, a vsakdo upa, da bo imel danes srečo. Takšno ali takšno. Ali bo komu kaj dobrega storil, ali pa bo sam dobroto sprejel. Ali bo komu k uspehu čestital, ali pa bo sam uspeh doživel. Kaj vse se lahko čez noč zgodi! Morda pride težko pričakovano pismo? Morda ti kdo poreče dobro besedo? Morda bo mladim staršem otrok ozdravel? Morda boš našel izgubljeno dragocenost? Morda se vrne Tacek, najsrečnejši pes, ki ga otroci ne morejo pozabiti? Morda je po vsem svetu tako. Jaz pa sem to doživela v Ljubljani. Zjutraj, ko hodijo ljudje v službo, upajo vse najboljše. In to upanje jim sije iz oči. Zato je Ljubljana zjutraj najlepša.


DEKLICA IZ PAPIRJA[uredi]

V oknu risarske šole so bile razstavljene papirnate hiše. Narisali in izrezali so jih otroci, sestavila in zlepila pa jih je učiteljica. Vsa okenca in vrata so odprli na stežaj. Ponekod so na stene narisali rože, drugje ptiče in nekatere hiše so bile bele, druge rumene in pisane. Stale so v krogu kot klepetulje na trgu. Na glave so imele poveznjene moderne klobuke v najrazličnejših barvah. Odpirale in zapirale so oči in se razgledovale skozi okno risarske šole. Mimo okna so prihajali ljudje in se ustavljali. Spogledovali so se in si mislili: »Otroci pa znajo. Tako lepe hišice so naredili, in lepo jim je, ko se takole igrajo, lepo.« Pozno zvečer, ko je snažilka v risarski šoli ugasila luč, so se razšli. Ulica je utihnila in zaspala, budna je ostala le cestna svetilka. A imela je premalo svetlobe, da bi videla skozi okno risarske šole, kako se je v eni izmed hišic nekaj zganilo. To je bila deklica iz papirja. Izpod klobuka so ji valovili skodrani lasje. Imela je sanjave oči in nekaj si je želela, a ni vedela, kaj. To bi mogla zvedeti, če bi vedela, kaj si je želela učiteljica, ko ji je risala oči. Imela je na pol odprta usta, tako je lahko spregovorila. Tudi zapela je, a le mile in tihe pesmice. In pela je vsak večer, pela in igrala na klavir. Najprej je šla in pogledala skozi vsako okence. Morda si je želela poslušalcev? Mnogo poslušalcev. Pa tega ni vedela. Nikogar ni bilo. Papirnate hišice so spale in dekličine pesmi so jim prinesle sanje. Zasanjale so rože na stenah in ptički. Ko je zapela in zaigrala vse, kar je znala, je zaspala še sama, kar tam na stolčku poleg klavirja. Novi dan se je pričel v meglenem jutru. Prišla je učiteljica in za njo veseli in kričavi otroci. Sedli so k mizam in z barvami slikali na velike liste. Deček naslika pastirja s piščalko, njegov prijatelj pa čoln v deroči vodi. Deklica je narisala breze in na klopci pod brezo fanta in dekle. Njena prijateljica je naslikala otroke, kako plešejo kolo, nekdo pa je naslikal avion nad mestom. Pod slike so se podpisali in napisali tudi vsebino slike. Napisali so po vrsti takole: Pastir s piščalko, Moj čoln, Pomlad v brezovem gaju, Veselje, Ko bom velik, bom pilot. Učiteljica je slike obesila na steno. Otroci so si jih ogledali in se drug drugemu posmehovali. Pohvalili pa so Pomlad v brezovem gaju in v znak, da jo občudujejo, so deklico, ki je sliko naslikala, pocukali za lase, ji pokazali jezik, ji skrili barve in torbico in se z njo lovili okoli mize, dokler jih ni učiteljica umirila in jih odpravila domov. Zadnji pa je za njenim hrbtom napisal pod Pomlad v brezovem gaju še Ljubezen. Odšli so. Deklici iz papirja je zvenel v ušesih otroški smeh. Ko ni ničesar več slišala, je stopila k okencu in si ogledala slike. Tudni njej je bila najbolj všeč Pomlad v brezovem gaju. Zapela je pesem o pomladi, o tenkih brezah, o luninih žarkih in o fantu in dekletu, ki sta se imela rada. Vedno lepše je pela in zdelo se ji je, da bi morala še lepše, zato je pela znova in znova. Pela je ponoči in podnevi in poslušali so jo otroci in učiteljica in vsi, ki so hodili mimo šole. Učiteljica je postajala vsak dan bolj otožna. To je bilo zaradi pesmi. Otroci so uganili in zagrnili okna, da bi ljudje ne pasli radovednosti. Tiho so sedeli in izrezovali košarice, poslušali so pesem o pomladi in o ljubezni, gledali učiteljico, ki so jo imeli vsak dan rajši, in videli, da ji tečejo solze po licu. Pospravili so in po prstih odšli. Pustili so jo samo. Bilo ji je prav tako. Zdaj se je lahko zatopila v svoje misli. »Poslušaj me,« je rekla deklici iz papirja. »Tisto dekle sem bila jaz in tisti fant, o katerem si pela, je bil moj fant. Pod brezami sva sedela in sva se imela rada. Pa je odšel po svetu in me pustil samo. Pojdi in ga poišči. Naj se vrne. Koderkoli boš hodila, poj pesem o brezah in o pomladi. Morda ga srečaš, in ko te bo slišal se me bo spomnil.« Odprla je okno in deklica iz papirja je odšla, kakor bi se odtrgal list z breze. Daleč ni mogla, ker je bila cesta blatna, vetra pa ni bilo, da bi jo nesel. Ustavila se je pri vežnih vratih stare sive hiše. Dolgo je stala tam in se stiskala v kotu, da bi je kdo ne pohodil. Mimo nje so hodile najrazličnejše noge v najrazličnejših čevljih, po sredi ceste so brneli motorji in avtomobili, in tik mimo nje je prišlo nekaj psov. Mačka se je hotela poigrati z njo, rahlo se je že s šapico dotaknila njenih papirnatih las, a se je premislila in kot senca tiho izginila skozi priprta vrata. Zvečer je ostala deklica sama. Luč se je pozno prižgala, prižgala pa se je le in takoj je bilo prijazneje. Vendar pa je bila luč sinoči, ko ji je svetila od daleč in skozi okno, mnogo lepša. Nocoj je brezobzirno in trdo obrobljena s senčnikom in ji sveti naravnost v oči. Pozno ponoči, ko ni več življenja na cesti, pride domov pesnik. Ko odpira vežna vrata, zagleda na tleh ob zidu deklico iz papirja. Dvigne jo in jo donese po temnih stopnicah in hodniku s seboj v stanovanje. Prižge luč in jo postavi na mizo. Sede in si jo ogleduje. Zaradi njenih sanjavih oči jo obrne, da mora gledati proč. Vzame z omar jabolko in si odreže kos kruha, a še te skromne večerje ne poje. Zagrebe v roke lase in razmišlja. Deklica iz papirja pa se počasi obrne in ga spet gleda. Zapoje mu pesem o brezah in o ljubezni. Tako tiho poje, da pesnih niti glave ne dvigne. Misli, da mu ta pesem zveni v ušesih, da je to melodija, ki spremlja njegove misli. Razmišljal je o svojem dekletu, ki je včasih muhasta, drugič spet prisrčna, da je srečen ob njej. Toda, kaj ni danes zaprla vrat in zagrnila oken pred njim? Pesem o spomladi ga spominja na cvetoč sadovnjak in na čebele, zato stopi k oknu, da bi mu bilo to bliže in se zazre v zvezde. Vidi, kako se ena utrne in pade v tisti del mesta, kjer stanuje njegovo dekle. »Sladko spi,« ji zaželi, potem pa sede in napiše pesem o pastirju s piščalko. Deklica iz papirja še vedno poje in pesnik verjame, da je pesem, ki jo je napisal, takšna umetnina, da sliši pastirjevo piščal. »Nekoč bom zelo slaven in spoštovan pesnik,« si reče in takrat vidi, da ga deklica iz papirja gleda. Obrne jo, naj gleda v steno. In v jezi, ker mu je pokvarila sanje o slavi, jo krcne, da se zvrne na nos. Tako jo pusti in ugasi luč. Zgodaj zjutraj pride pesnikovo dekle. V laseh prinese roso, a pesnik ne vidi, kako je lepa. Samo nekaj je hotel vedeti. »Zakaj me nisi sinoči počakala?« Z roko mu dekle ljubeznivo zamaši usta in reče: »Ne vprašuj, pospravila ti bom sobo.« Obriše prah po mizi in najde deklico iz papirja. Pomaga ji na noge in ji pogleda v sanjave oči. »Mi jo daš?« vpraša pesnika, a on še ne odgovori, ko dekle že zbeži z deklico iz papirja po stopnicah na cesto in na konec mesta k dedku na vrt. Sedel je dedek tam na soncu pod brezovim grmom in se grel. Gledal je svojo vnučko, kako je prihitela in ji da prostor na klopi. Vnučka postavi deklico iz papirja na vrtno ograjo in nabere spominčic. S šopkom prisede k dedku in ne sedita dolgo, ko jima deklica iz papirja zapoje o brezah in o ljubezni. Dedek in vnučka poslušata. Bilo je nenavadno, kako so se bezgovi cvetovi sklonili do ograje in dehteli in kako se je modro pomladansko nebo sklonilo nad vrt. Dedek in vnukinja sta se prijela za roke. Pa je priletel metulj in zaplesal okoli deklice iz papirja, da se j ozrla za njim, pozabila na svojo pesem in utihnila. Ptice v grmu so vzprhutale in odletele, cvetovi so se zazibali, nebo nad vrtom se je dvignilo in razširilo nad vse mesto in dekle je spustilo dedkovo roko, pustila je spominčice na klopi in odšla. Dedek na vrtu ostane sam. seže po spominčicah na klopi in se zagleda v modre cvetove. »Rad jo imam. Vse leto je ni bilo k meni, starčku. Pa je le prišla. Nihče ne govori z menoj, nikomur ni mar, ali sem vesel, ali žalosten, ona pa se mi nasmeji. Ko je bila še dete v košari, se mi je že smejala in ročice stegovala k meni, tople roči, in oči je imela modre, čisto modre.« Stisne spominčice k sebi in jih odnese v hišo. Dekle pa je šla in šla, kot bi jo nekaj vabilo. Med potjo se je ozirala v izložbe, a povsod je ugledala le svojo podobo v šipi. Srečevala je mnogo ljudi in vsi so hiteli v nasprotno smer kot ona in njim je sijalo sonce v hrbet, njej pa v obraz. V vsaki ulici jo je sonca znova pozdravilo in povsod je srečevala ljudi, ki so prihajali od tam, kamor je sama še hitela. Nekateri so ji pogledali v oči. So ji hoteli kaj reči? »Ne ustavljajte me. Rajši se umaknite, poglejte, rada bi šla naprej.« Šla je in prišla v sivo, staro, tiho ulico. Tu je imela skoraj prosto pot. Umirila se je in se ustavila pred vežnimi vrati sive hiše. Pri oknu jo je čakal pesnik. Tisti jutro sem šla na vrt. Pomladni veter mi je božal lice in roke in ko sem stopila z bosimi nogami v hladno travo, sem se pomladila. Globoko sem vdihnila in nečesa pričakovala. Zgoditi bi se moralo nekaj velikega. Razmakniti bi se morale vse hiše v našem predmestju, vrniti bi se morala zelena trata iz otroških let. Visoko k nebu bi moralo zrasti tistih sedem tankih brez, okoli katerih smo deklice brusile škarjice. Slišim: »Škarjice brusim, škarjice brusim.« Listje v brezah poje kot pesem na najtanjši struni, in dekliški smeh, kakor bi zlatniki padali z brez. Brodim po hladni travi, a trava ni iz otroških let, in smeh ni dekliški smeh in breze niso breze. Tu hitijo k meni moji otroci v belih srajčkah. »Pridi, pridi k nam,« me kličejo. »Poglej, tebe smo iskali, pa smo našli deklico iz papirja.« Obesijo se mi za krilo in me odvlečejo v hišo, v sobi posedemo na tla in v sredo postavimo deklico iz papirja, da nam zapoje pesem o pomladi, o brezah in ljubezni. Deklica poje, poje in mi jo poslušamo, poslušamo. Tedaj vstopi moj največji sin. Vzame nam deklico iz papirja in jo odnese na odprto okno k rožam. Dvigne si svojo najmlajšo sestrico v naročje in nam reče: »Pridite, zajtrk sem pripravil.« Res, to jutro sem pozabila na vse. Nisem jih umila in ne počesala. Sami so si nalili vode v umivalnik. Vstanem in sedem z njimi k mizi. Tako pametni so otroci. Kadar so lačni, hočejo jesti, če jih zebe, se hočejo pogreti, vedo, da gre življenje naprej, iz dneva v dan, in da se ne vrača. »Mama,« me pokliče sin in mi ponudi kruha in skodelico vroče kave. Hotel mi je reči, da ne bo nikoli zraslo tistih mojih sedem brez. Zdaj je čas za njihove breze. Vsadili jih bodo otroci na svojem travniku in zrasle bodo visoko v nebo. »Joj,« so vzkliknile deklice in odhitele k oknu. Pomladni veter je odnesel deklico iz papirja z okna. Odplavala je kakor cvetni list. Pomahali smo ji in dolgo gledali za njo. Slišali smo, kako poje. Veter jo je nosil nad mestom in še nikoli ni pela tako lepo. Meščani so odpirali okna, da jim prinese veter pomladnih vonjav. Prinesel jim je dekličino pesem in jih vabil s seboj. Niso se upirali, šli so za njim in za pesmijo. Trumoma so odhajali iz mesta na travnike in v gozdove in vso pomlad preživeli v zelenju. Deklica iz papirja se je bližala svojemu cilju, to je čutila. S pesmijo je zbudila v vseh ljudeh hrepenenje in gotovo jo je slišal tudi učiteljičin fant. Ni se motila. Ob robu gozda, na klopi pod brezo sta sedela z učiteljico in se imela rada, kakor nekdaj. Nista je opazila, ko je šla mimo njiju. Izpela je svojo pesem, a njene oči so bile še bolj sanjave in še bolj si je nečesa želela in ni vedela, kaj. Šla je in šla in veter ji je prinašal pomladnih vonjav in spremljali so jo metulji. Preko širne mlade trave ji je prihajal naproti deček iz papirja. Prehodil je že ves svet, da bi jo našel. Vedel je, da mora nekje živeti, kajti če živi on, mora biti nekje tudi ona. Brez nje bi njegovo življenje ne imelo pomena. Dokler je ne bo našel, ne bo srečen. In kakor pripelje vsakogar, ki tava po svetu za srečo, pot nazaj domov, se je vrnil tudi deček iz papirja. Skoraj na domačem pragu jo je srečal. Deklica iz papirja je zdaj vedela, kaj si želi. Za gotovo je vedela. Veselo se je zasmejala in mu segla v roko. Odpeljal jo je v papirnato hišico. Zaprla sta vrata za seboj, skozi okno sta nam v slovo pomahala, potem pa še okno zagrnila. V tej hišici bosta živela do konca dni. Metulji so odleteli proti soncu, veter nama boža lica in roke, kadar pa so zvezde jasne kot zvok, sedita deklica in deček iz papirja na pragu svoje hišice. Deklica poje in mi jo slišimo. Da bi pela še lepše, poje znova in znova.


V HIŠICO JE PRITEKLO MORJE[uredi]

Gledam svoji hčerki, kako spita. Veliki sta že in hodita v šolo. A zdaj, ko spita, sta nežni in otroški. Ne morem si ju nagledati. Njun čas pravljic je minil. V počitnicah, ko imata veliko časa za igranje, se pravljice vendarle vračajo. Vsaka igra je pravljica. Vesela sem, da njuna otroškost še ni popolnoma minila. Mislim na hišico ob morju, ki sta jo zgradili. Morje je naneslo mnogo kamenja k obali. Nabiralo se je tam leta in leta in ni bilo nikomur v korist. Ljudje so prihajali k morju, da bi se kopali. Občudovali so modro vodo, ki se dotika v daljavi neba. Gledali so sončni vzhod in zahod, ki je na morju še posebno lep, niso se pa zmenil za kamenje ob obali. Včasih so se jezili, ker bi rajši prišli v vodo po drobnem pesku. Kamenje pa je mirno ležalo ob obali in morje ga je ljubkovalo in gladilo, da je postalo okroglo in lepo. Bilo je navadno rjavo kamenje, nekaj pa je bilo rdečih, belih in velikih sivih kamnov. To sta bila lapor in marmor. V jutru sta pritekli prvič k morju. »Morje,« sta vzkliknili in potem sta bili dolgo tiho. Z toko sta si zaslanjali oči, da bi videli kolikor mogoče daleč. In tam plove ladja. Le kam potuje? Pomočili sta noge v vodo in sta se smejali, ko ju je opljuskal val. Nato sta poiskali velik kamen in sedli nanj. Joj, koliko kamenja je tu! »Lepi so, okrogli,« sta rekli in jih pričeli zbirati. Polagali sta jih na kupček in sta si želeli veliko rdečih in belih kamnov. A tudi rjavega in sivega kamenja nista zametavali. Izbirali sta takšnega, ki je bil posebno lepo oblikovan. Našli sta tudi nekaj školjk in polževih hišic. Ko je bil kupček kamenja že velik, sta pričeli graditi hišico. Hišico z dvema sobama, da bosta imeli vsaka svojo. Gradili sta vse popoldne. Zgradili sta jo iz sivega in rjavega kamenja, za pohištvo pa so bili beli in rdeči kamni. Sredi sobe sta položili lepo školjko, pred hišico pa posadili rdeče in rumeno drevesce. »To je zdaj najina hišica,« sta rekli. »Vsak dan bova hodili sem in bova vabili goste. Najini gostje bodo ribice, majhni raki in metulji. Metulji lahko sedejo na rumeno ali na rdeče drevesce, kakor hočejo.« »Kako bodo prišle pa ribice sem, ko ne sega voda do hišice?« »Mogoče pride velik val in nama prinese ribice.« »Mogoče.« »Raki bodo prišli med kamenjem, kjer je še malo vode in bodo posedli za kratek čas na rdečem kamnu ob pragu hišice.« Tako sta se dolgo pogovarjali. Res je prišel rak, po strani je prilezel, kako pač zna. Ogledal si je hišico in se spet skril med kamenjem. Prileteli so metulji in deklici nista opazili, kdaj. Le videli sta, kako posedajo kakor cvetovi na rdečem drevescu. Preselili so se še na rumeno drevesce. Velik rumen metulj, tisti s črnimi pegami, si je ogledal obe sobici in sedel na školjko sredi sobe. Dolgo je tam sedel. Metulji so odleteli in deklici sta splavali v morje, samo malo, toliko, da sta se ohladili. Pokličem ju h kosilu. Popoldne hitita nazaj k hišici. Manjša je tekla pred veliko in je bila že daleč pred njo. »Joj, joj, joj!« ji je klicala. »Kakšna nesreča, pridi, hitro pridi! V hišico je priteklo morje.« Šlo ji je na jok in njena sestra ni bil nič manj žalostna. »Morje bo vse potopilo, tudi drevesci bo odneslo.« Stali sta tam in si nista znali pomagati. Ko sta dolgo tako stali, sta videli, da voda ne premakne niti kamenčka. Samo naplavlja obe sobi in ju čisti. Počasi bo hišica podvodni grad. Naj priteče še veliko vode. Pritekla je. Toliko vode je priteklo, da je pokrilo hišico in drevored ob njej. Zdaj so priplavale ribe v goste. Veliko jih je priplavalo in so se svetlikale. V hišici so se vrtele in se igrale. Za njimi so prišle druge in z vsakim valom jih je priplavalo nekaj. Deklicama je segala voda že do kolen in kmalu do pasu in njuna hišica je postala podvodni grad. Tako se je njuna žalost spremenila v veselje. Nato pa je pričela voda odtekati. Hišica je bila umita in se je grela na soncu. Vse je ostalo, kakor je bilo, le školjka je bil zdaj pred hišico. Želela si je za ribami v morje, pa jih ni mogla dohiteti. Prej je voda odtekla. Drevesci sta kar žareli, ker ju je morje osvežilo. Rdeče drevesce je bilo še bolj rdeče in rumeno drevesce še bolj rumeno kakor prej. In deklici sta vse počitnice preživeli ob hišici iz kamenja, ki je bila zdaj hišica, zdaj podvodni grad.

TACEK[uredi]

Konec šole je in otroci so prinesli svoje šolske zvezke domov. Takšni zvezki so dolgočasni, boste rekli, in se z vami popolnoma strinjam. Otroci pa so te svoje dolgočasne zvezke zmetali k meni na mizo, poiskali kopalne hlačke in se šli kopat. Ostala sem sama z zvezki. Bili so na kup zmetani in so me z dolgočasnostjo zdolgočasili. Obsedela sem in dolgo gledala preko zvezkov skozi okno. Vedno rada gledam skozi okno, da vidim, kako se na hruški spreletavajo ptiči. Kadarkoli, zjutraj, opoldne in zvečer veselo čivkajo. Danes pa je bil razgled skozi okno dolgočasen, kakor šolski zvezki mojih otrok. Dolgo sem tako sedela. Večno pa tudi ne morem tako sedeti, sem si rekla. A najprej naj spravim to dolgočasje z mize. Zlagam zvezke v predal in enega izmed zvezkov oprem, kar tako in nič si ne mislim pri tem. Le močno zazeham. Zvezek se mi odpre na strani kjer piše: MOJA NAJLJUBŠA ŽIVAL »Moja najljubša žival je psiček. Ime mu je Tacek. Ima me zelo rad. Barve je bele. Nekega dne, ko sem šla v šolo, mi je dal tačko. Vsi iz ulice ga imamo radi.« Ko sem to prebrala, sem se seveda morala spomniti na Tacka. Saj imajo otroci prav. Res smo imeli tega psička vsi radi. Takoj na drugi strani zvezka pa je naloga z naslovom: ZAKAJ SEM ŽALOSTNA (Le kaj je bilo tisti dan učiteljici, da jim je dala takšen naslov za nalogo? Ali je bila žalostna?) V šolskem zvezku moje hčerke je napisano takole: »Žalostna sem, kadar dobim slabo oceno. Mamica se jezi, jaz pa sem žalostna. Tudi očka je hud. V meni pa je še ena žalost. Imeli smo psička, ki mu je bilo ime Tacek. Bil je zelo mil. A nekega dne sem prišla iz šole in ni bilo več Tacka. Otroci so mi povedali, da ga ne bo nikoli več nazaj.« No vidiš, sem si rekla. Včasih pa takšnele šolske naloge vendarle neka povedo. Vse zvezke sem pospravila, tega sem pa pustila na mizi in ga še enkrat prelistala, a o Tacku ni bilo nič več napisanega. Kako prisrčen pes je bil pravzaprav. In kako smo ga imeli vsi radi. Zdaj se včasih še ozremo v nebo in mislimo nanj. Povedati bi vam morala o Tacku vse od začetka do konca, da bi me razumeli. Moja hčerka je bila resnično žalostna, ko je pisala tisto nalogo. To lahko verjamete. A žalosten je bil samo konec psičkovega bivanja pri nas. Če pa prav premislim, niti ni bilo tako žalostno, še bolj je bilo nenavadno in slavno. Dovolite mi, da pobrišem samo še prah po policah in da zalijem rože na oknu. Naj očistim še šipe, kajti na njih so sledovi dežja in prahu in to me moti. Tako, zdaj je okno čisto in lahko pripovedujem. A preden bom karkoli povedala o Tacku, moram pripovedovati O VELIKEM, DOSTOJANSTVENEM, VZVIŠENEM, LEPEM IN ŽE KAR DOMIŠLJAVEM VOLKU. To je bil pes! Ampak tega lahko srečate še danes v naši ulici in kjerkoli v našem predmestju. Njegov gospodar je bil Peter, velik, dostojanstven, vzvišen, lep in zaradi vseh teh pridevnikov občudovanja vreden fant. Z Volkom se sprehajata mimo neštetokrat na dan. Moramo ju videti, ker imamo vsa okna obrnjena na cesto. A ju ne gledamo, ker smo tega pogleda že navajeni. Gledajo ju otroci, predvsem deklice. Najmlajša ima štiri leta, največja pa dvanajst, a vmes je še vsaj deset deklic. Zjutraj, ko gresta Volk in Peter na jutranji sprehod – Peter na kolesu, Volk pa teka za njim – vstajajo deklice tiho s postelj in pogledujejo skozi zaveso na cesto. Peter in Volk. Kako velik je Peter in pes je tudi velik. To je imenitno, če ima kdo pri sebi tako velikega psa. Kako lep je. Skoraj odrasel fant je že. Lepo od sonca zagorel in kako dostojanstven je. Niti ne sluti, kako ga deklice gledajo. Čez dan se mu pridružijo še drugi dečki, a nobeden mu ni dorasel. In včasih je z njimi prijazen kot brat, včasih pa jih napodi kakor pokavce. Ko gresta Peter in Volk na večerni sprehod, so deklice malo pogumnejše. Nekatere so še na cesti, nekatere pa slonijo na odprtem oknu. Kličejo ga. Ponavljajo za njim vsako besedo, ki jim jo reče, in se srečne hihitajo. Rad se ustavi pod Ramininim oknom. Pogovarjata se o latinščini in o matematični šolski nalogi. Deklice na oknih ju gledajo in bi rade ujele vsako besedo. »Peter, Ramina!« ju katera pokliče. Oglasijo se še druge in potem čivkajo druga čez drugo. Ko je čivkanja in hihitanja že zadosti, pride tisto, česar se deklice malo ustrašijo, še bolj pa jim je pogodu, ker je Peter vendarle prisrčen fant. Pogleda jih vse po vrsti in se mu v nasmehu zabliskajo oči in beli zobje. Zakliče jim z gromkim glasom: »Spat!« »Hov!« zalaja še Volk, kot Petrov odmev. V hipu se skrijejo vse dekliške glavice, le Ramina ostane ob oknu. Še se katera zahihita, vendar se spravijo spat. Tiste, ki imajo posteljo blizu okna, še slišijo, kako se peter in Ramina pogovarjata. Počasi pa vsem zatisne spanec oči. Pozni večer okrasi nebo z drobnimi zvezdami in ko vzide mesec, se Ramina poslovi. Peter in Volk pa še nadaljujeta svoj sprehod. Ničesar si otroci bolj ne želijo, kot sončnih juter. »ZAKAJ NE SIJE SONCE?« sprašujejo, kadar je oblačno, in žalostni so, če dežuje. Ne vedo, da je tudi dež koristen. Neko jutro je bilo nebo čez in čez prepreženo z oblaki. Komaj si je Pomaranča v postelji pomela oči, je že vprašala: »Ali ne sije sonce?« Skočila je k oknu, ga na stežaj odprla in gledala v oblake na nbeu. Znala je lepo peti, pa je zapela:

»Sijaj, sijaj sončece, Oj sonce rumeno!«

In je pela in pela, dokler se ni resnično zgodilo. Oblaki so se pričeli trgati, da je skoznje posijalo sonce. Potem je sonce popilo vse oblake in ostalo samo na nebu. Včasih Pomarančina pesem resnično pomaga, ampak to pomaga samo, če zapojejo majhni otroci, ker ti verjamejo. Verjeti je treba. Ves dan je sijalo sonce in se bliskalo v svoji lepoti. Otroci so odšli v šolo. Pomaranča in Andrej še nista šoli dorasla. Zato ostaneta doma. Pride Andrej po Pomarančo, ali pa Pomaranča po Andreja. Primeta se za roke in se sprehajata po ulici. Včasih pride tudi Volk, brez Petra, kajti ta je v šoli. Pride dostojanstveno in gre Pomaranči in Andreju nasproti. Otroka obstaneta in čakata. Andrej prime deklico močneje za roko. Nikoli namreč ne veš, kaj Volk namerava. Veliki beli zobje se mu svetijo in ne veš, ali se ti iz prijaznosti ali iz grožnje reži. Prav takrat pogleda še Pomarančina mama skozi okno in jima zakliče: »Pazita, da vaju Volk ne ugrizne!« To je prav tako, kakor če bi Volka spomnila, naj otroka ugrizne. Volk se Pomaranči še bolj približa in mama na oknu bi skoraj zavpila. On se boji psov še iz otroških let, od takrat ko je še komaj shodila. Še danes se spominja, kako je takrat božala nekega psa. Pes pa se je je naveličal in jo ugriznil v lice. In še zdaj, ko je že mama, se ji na licu pozna, kjer jo je ugriznil. Bi vas potem ne spremljaj strah pred psom vse življenje? No, morda ste bolj junaške krvi, Pomaranča pa se je maminega strahu nalezla in je bila vsa trda pred Volkom, čeprav jo je Andrej krepko in bodrilno držal za roko. Volk se ji je čisto približal in se previdno podrgnil ob njo. Malo je obstal in počakal, a ker sta se Pomaranča in Andrej samo bala, je odšel dostojanstveno naprej. Po prestani nevarnosti sta otroka zbežala na vrt in se potem vse predpoldne tam igrala. Vrata sta skrbno zaprla, da bi ne prišel Volk za njima. Dobro, da sta jih zaprla, kajti Volk je bil tisti dan resnično divji. Dedek je prišel ves razburjen domov. »Kaj se to pravi!« je rekel, »da takšnega psa ne privežejo. Saj napada ljudi. Toliko, da mi ni hlačnice odtrgal.« Res ga je Volk zagrabil za hlačnico in močno zarenčal. Samo tega dedek ni povedal, da je Volka brcnil, ko je šel mimo njega. Dedek namreč pse sovraži, že od nekdaj, še iz otroških let. Samo ne spomni se več, zakaj. »So vrata na vrtu zaprta?« vpraša mama. »So. Otroka sta popolnoma varna. Ampak enkrat se bo nekaj zgodilo. Takšen pes spada na verigo.« »Ne stopim več na cesto,« je rekla babica. Niti bleščeče sonce na nebu ni moglo več razvedriti dneva. Šele, ko se je vrnil Peter iz šole so bili pred Volkom spet varni. TOLE Z VOLKOM NI BILO NIČ VEČ V REDU. Strah pred njim so odrasli v otrocih preveč napihovali. Kadar pa se v življenju kaj zavozla, pride navadno še ob pravem času kdo, ki vse skupaj razvozla. Saj je prišel Peter in vsi so spet varni, pravite. Kaj pa jutri, ko bo Peter v šoli? Torej, ni bil Peter tisti, ki bi mogel vozel razvozlati. On je Volkov gospodar in je ponosen nanj in še posebej na to, da se ga vsi boje. Moral bo priti kdo drug in prišel bo jutri. »Naj gremo tačas spat?« so me vprašali otroci. »Le pojdite,« jim pravim in še sama zaspim. Noč je hitro minila in otroci so se prej zbudili kot jaz. Pomaranča je že pela ob oknu, ko sem šele zlezla iz postelje. Grem v službo, kajti doma me nihče več ne potrebuje. Med potjo srečam Andreja, ki gre po Pomarančo. Drugi, večji otroci so že odhiteli v šolo. Tisto predpoldne ni bilo Volka na spregled. Pomaranča in Andrej se sprehajata po ulici. Pomaranča vozi v vozičku plenice povitega medvedka. Sprehajata se gor in dol. Takrat je prišel in od začeta ga Pomaranča in Andrej ne opazita, kajti prišel je neslišno s svojimi štirimi mehkimi tačkami. Sprehajal se je z njima gor in dol. Ko so se zadnjikrat obrnili, je Pomaranča po nerodnosti stopila na eno izmed štirih tačic in živalca je takrat zacvilila. »Joj,« sta se otroka prestrašila, komu sta storila kaj hudega? »Psiček! Kako lep psiček!« Čisto bel je bil, le na hrbtu je imel rjavo liso in takšen je bil, kot bi bil iz volne narejen, ves skodran. Z repkom je mahal in nedopovedljivo ljubeznivo ju je gleda. »To je najin psiček, kajne?« je rekla Pomaranča Andreju. »To je najin psiček,« je ponovil Andrej. Potem so se še sprehajali in psiček je ljubko tacal poleg vozička, včasih pa stekel daleč naprej in jima spet pritekel naproti. Vsakikrat sta ga otroka pobožala. Tako so bili vsi trije srečni. »POGLEJ, POMARANČA IN ANDREJ PA IMATA PSIČKA,« so rekli šolarji, ko so se vračali domov. Vsi po vrsti so se ustavljali. »To je najin psiček,« pove Andrej. »Kje sta ga pa dobila?« »Prišel je,« reče Pomaranča. Psiček stoji v krogu radovednežev in maha z repom. Vse si ogleda, ljubeznivo se jim zazre v oči in verjemite, za vedno si jih je zapomnil. Šolarji so odložili svoje torbice in knjige kar ob kraju ceste in ogledovali psa. »Ali zna skakati čez palico?« Prinesejo palico in psiček skoči. »Zna hoditi po dveh? Rečejo mu: »Vstani in hodi!« Psiček hodi po dveh. »Zna,« ga pohvalijo. Tonček poišče kamen in ga vrže preko vrta. Psiček zbeži in kmalu prinese kamen. »Priden,« mu reče Tonček, takrat pa mu da psiček tačko. »Še meni,« prosijo otroci, in vsem da tačko. Od sreče nad pasjo prisrčnostjo se otroci smejijo, smejijo. »Mejdun, je tole pes!« Takrat prideta mimo Peter in Volk. Dečki Petra pozdravijo, sicer se pa ne zmenijo dosti zanj ne za Volka. Ne utegnejo. Pogovarjajo se. »To bo naš pes.« »Če le ne bo prišel kdo ponj.« »Da, saj res. No, bomo videli.« »Potem ne bo imel samo Peter psa.« »Skrijmo se, bomo videli, ali nas pes najde.« Zbežijo za živo mejo, za fižol na vrtu, za drevo, za vrata, v vežo. Medvedek v vozičku in pes ostaneta na cesti. Pes maha z repom in čaka. »Kako ga pa naj pokličemo?« se spomnijo. »V Tivoliju je bil psiček, ki je imel prav tako štiri tačke, kakor tale in mu je bilo ime Tacek,« reče Pomaranča. Ne utegnejo ugovarjati, preveč so radovedni, ali jih pes najde. Kar pokličejo ga: »Tacek!« In pes takoj ve, da mislijo njega. Pribeži, išče jih in jih najde. Enega privleče iz skrivališča za hlačnico, drugega za rokva, tretjega potegne rahlo za roko, Pomarančo pa za krilce. Tako se mu spet skrijejo in takoj jih spet najde. Mama jih gleda skozi okno in je nejevoljna, ko vidi, da se igrajo s psom. »Pomaranča, ali bi rada, da te ugrizne?« jo vpraša. »Mama, to je Tacek! To je naš Tacek!« »Da, in bolhe ima. Kar hitro mi pridi gor pa umij se. Kosilo je že na mizi.« ALI JE OSTAL PES ČEZ NOČ? Seveda je ostal. Odrasli so sicer upali, da ga zjutraj ne bo več. Saj je cuckov v našem mestu več kot preveč. Otroci pa so se z njim pogovorili, preden so šli spat. »Čakaj nas,« so mu rekli. »Lezi tja za garažo in lepo zaspi.« Eden izmed otrok mu je prinesel ostanek svoje večerje in Pomaranča je sedela poleg njega in gledala, kako je. Da, nič dosti ga ni bilo treba prosti. Kar ostal je. Ali je spal tam za garažo, kakor so mu naročili, je težko reči. Vsekakor je bil zjutraj sila umazana in ves moker. Ko se je posušil, se je povaljal v travi in se očistil. Takšen, spodoben, je spremil šolarje do glavnega križišča. »Tako, zdaj pa pojdi domov,« so mu rekli in je šel. Pomaranča in Andrej sta ga čakala s polovico svojega zajtrka. Obetalo se mu je kar lepo življenje. Kdo ve, kje je bil prej, od kod je prišel? Morda se mu je slabo godilo? Moral je biti že marsičesa v življenju navajen, kajti na ime Tacek je takoj slišal in ubogal je vse, kar so mu otroci rekli. Celo navdušen je bil in hvaležen. Še isto popoldne je namreč izkazal Pomaranči vso svojo prijaznost in to takoj, ko je Andrej odšel in sta ostala sama. Malo se je zavrtel okoli nje, da bi ga pobožala in božala ga je venomer. Ne recite, da je to nespametno in da niti zdravo ni. To Pomaranča ve, ker jo je mama že kregala. Pobožala je psa vseeno, kadarkoli je mogla. Sama sebi bi drugače ne mogla verjeti, da se psov ne boji več. Tale pes tukaj, ki mu je ime Tacek, je še ni ugriznil, čeprav ga je zelo previdno potegnila že za ušesa in za rep. Niti zarenčal ni nad njo, le vrtel se je okoli nje in vse je pojedel, karkoli mu je prinesla. Zakaj se naj še psov boji? To je veliko doživetje. To je tako, kot da bi človek naenkrat zrasel za nekaj pedi. A zdajle sta bili sama in Tacek je izrabil priložnost. Malo se je zavrtel okoli nje, da bi ga pobožala, in ko je bila tako sklonjena k njemu, jo je previdno polizal po bradici. »Mama, mama, mama!« Pomaranča je od veselja ponorela. Pribežala je po stopnicah in se zaletela z razprostrtimi rokami v mamo. »Mama, Tacek me je polizal.« »Saj sem vedela. Še gliste boš dobila. Pes je gotovo ves glistav. Očetu bom rekla, naj umazanca spravi od tod. Rekla sem ti že, ne božaj ga. na koncu te bo vendarle ugriznil.« Takrat je Pomaranča prvič spoznala, kako hudo je, če te mama sploh ne razume in moraš nositi v svojem malem stcu to veliko veselje sam. PRIŠEL JE JESENSKI DEŽ in to že kar drugi dan. Počasi in enakomerno je močil zemljo. Otroci so šli z dežniki v šolo. Pomaranči so naročili: »Spravi Tacka pod streho, glej, ves premočen je.« »Ampak me bodo napodili,« se je Pomaranča spomnila. Tacek je silil v vežo na suho, a tu ni bilo varno zanj. »Počakaj,« mu je rekla in kmalu se je vrnila s pručko in z velikim babičinim dežnikom. Stekla sta skozi dež do garaže. Tam je sedla Pomaranča na pručko, k njej pa se je stisnil Tacek in tako sta vedrila pod babičinim dežnikom. Pokrila je Tacka še s svojo jopico. Vračal ji je dobroto s tem, da ji je grel noge. »Vidiš, kako dežuje?« se je pogovarjala z njim. »Vse bo mokro in ti se boš prehladil, če boš hodil okrog brez dežnika. Mogoče ti bom lahko posodila svojo pelerino. Morala bi koga vprašati, samo ne bom smela povedati, da jo bom tebi posodila.« Tacku je bilo v Pomarančini jopici tako toplo, da je zaspal. »Prav tako spi, kakor dojenček,« je rekla Pomaranča. »Morala bi mu prinesti malo mleka,« je pomislila, a se ni upala ganiti. Kako dolgo sta tam pod dežnikom drug drugega grela, ne vem. Pomaranča je imela že vse mokro v čevljih in po hrbtu ji je z dežnika curljalo. Dež pa ni prenehal ne drugi in ne tretji dan. Deževali je kar naprej in Tacka so greli in sušili, kakor so vedeli in znali. V hišo ga niso smeli pripeljati. Res imajo povsod v ulici majhno stanovanje in pes v stanovanje niti ne spada. Na dvorišču pa tudi ni bilo primernega kota zanj. Na dvorišču so zložena drva, perilo sušijo tam, ponekod imajo zajce in kure, za psa pa res ni prostora. »Postavimo mu hišico,« rečejo dečki. »Ampak, kam?« »Tukajle. Tu ne bo nikomur napoti.« Sklenili so hitro in hišico tudi hitro naredili. Prinesli so velik zaboj in ga pokrili z mehkimi krpami, da psa ne bo zeblo. Ko je bilo vse pripravljeno, so Tacka porinili v hišico in on jih je gledal potem skozi vrata in jim mežikal. Bil je resnično zadovoljen. Tudi otroci so bili zadovoljni in ponosni. TACEK IMA ZDAJ HIŠICO. Inženir, ki je delal načrt za lepe dvo- in trinadstropne hiše v naši ulici, si pač ni mislil, da bo stala nekoč tem hišam nasproti ena sama, pravljično majhna hišica, zgrajena z otroškimi rokami, za psa. Ob tej hišici se je vsakdo ustavil. Seveda je tujce Tacek oblajal. Sploh je postal glasen. Če ima svojo lastno hišico v ulici, potem tudi nekaj pomeni. Pes čuva hišo. Ali naj čuva Tacek samo svojo hišico? Tacek je postal čuvaj vse ulice. Dobro je že poznal vse ulične prebivalce in takoj glasno najavil vsakega tujca, ki je nameraval tod mimo. Bil je vesten čuvaj ponoči in podnevi. Starši so se mu počasi privadili. Privadili so se tudi tega, da so otroci pobirali z mize različno hrano in mu jo nosili. Najbolje se je Tacku godilo ob nedeljah in ob praznikih. Takrat so mu nanosili kosti pa tudi mesa. Ni mogel vsega pospraviti, zavrgel pa hrane tudi ni. Odnesel jo je na njivo in jo tam zakopal. Tako si je pripravljal zalogo za slabše dni. Pomarančina mama je doživela nekaj podobnega kot njena mala hči. Zrasla je za celo ped. Samo o tem ni nikomur pravila, čeprav ji je bilo prijetno ob tej zavesti. Odkar jo je Tacek nekajkrat pospremil v službo in nekoč celo zalajal nad Volkom, ki je hotel preblizu mame, je čisto pomirjena. Ne boji se več psov. Vsako nedeljo pripravi za Tacka majhen košček mesa in skrbno zbere zanj vse obrane kosti. »Pravzaprav je Tacek pameten pes,« pravi tudi dedek. »Padla mi je palica iz rok. Kako je bil uren. Takoj je bil zraven in mi pomagal palico dvigniti. In gledal me je ljubeznivo. Kakor človek, pravim.« »Tako prisrčnega psa še nisem srečala,« je povedala babica. »Le kako se to z otroki igra. In uboga. Rekla sem mu, naj mi ne hodi na vrt. In ne hodi, lepo na cesti ostane in je zadovoljen v svoji hišici.« Celo Peter se včasih ustavi ob Tackovi hišici. Ni mu sicer čisto prav, kajti njegova in Volkova imenitnost sta zbledeli ob tem pritepencu. A sovraštva nasproti Tacku ni smel pokazati. Ramina je namreč nad Tackom navdušena, zadnjič ga je pripela celo na vrvico in šla z njim v mesto na sprehod. Da sta Petrova in Volkova imenitnost resnično zbledeli, se je pokazalo zadnjič, ko sta se oče in Pomaranča vrnila iz mesta. Deklice so bile ravno zbrane okoli Tacka. Pomaranča je spustila očetovo roko in pritekla k deklicam. Na uho jim je zaupala: »Srečala sem v mestu Petra in Volka.« Če jim je kdaj prej to povedala, jim je morala potem na široko in na dolgo odgovarjati še na nešteta vprašnja: »Ali je bil sam ali s prijateljem? Ali se je vozil po promenadi? Ali je imel na sebi tisto lepo, pisano srajco?« in še je bilo teh vprašanj. Zdaj so se pa kratko malo namrdnile in jo zavrnile. »Prava reč, če srečaš Petra,« so rekle. Pomaranča jih je gledala in jih ni razumela. »PA VESTE, DA VAM LAHKO TACKA KONJAČ ODPELJE?« jih vpraša nekega dne Peter. »Zakaj?« »Ker nima znamke.« »Ker nima znamke?« so ponovili vsi v en glas. »Kaj je to tako važno?« » Seveda je.« »Kje naj dobijo znamko?« Ko je šel Peter v kino, so si ogledali Volkovo znamko. Z vseh strani so si jo ogledali in jermen, s katerim jo je imel pripeto okoli vratu, so si tudi ogledali. V otroških glavah se je koval načrt. Preiskali so žepe in nekdo je našel v njem petdinarski kovanec. Tudi jermenček so našli, prav takšen, kot so ga potrebovali. Kovanec z žebljem prekluknjajo in ga obesijo na jermenček Tacku okoli vratu. Tako. Pravilom je zadoščeno. Še vedno pa je zvonila otrokom v ušesih Petrova grožnja: pa veste, da vam lahko Tacka konjač odpelje? Volka bi ne mogel Petru nihče odpeljati. To so dobro vedeli. Preostre zobe ima. Kar bleščijo se mu, ko odpre gobec. Tackovi zobje pa so menda še mlečni. Pravzaprav bi mu lahko še pomagali. Ali ne dobivajo v šoli z malico tudi tabletk, ki pomagajo za krepko rast zobem? V skreb za Tacka so bili že tako enodušni, da se niso nič več dosti pogovarjali o svojih načrtih in namenih. Bilo je samo po sebi umevno: TACEK MORA DOBIVATI TABLETE PROTI GNITJU ZOB. Znamko naj le nosi okoli vratu, ampak ta ni najvažnejša. Važnejši so zobje. Ko bo imel Tacek močne zobe, potem naj le pride kdorkoli. Nihče jim ga ne bo mogel odpeljati. Želeli so si, in vsakomur, ki bi to poslušal, tudi iz vsega srca privoščili, da bi ga Tacek takrat krepko ugriznil, do krvi. Tacek je tablete razumno užival. Nikoli ni pozabil popiti še malo vode. Resno so mu pregledovali zobe. Zobje so se mu vidno krepili. Postajali so ostri in bleščeče beli. Petrovim grožnjam so se otroci samo še smejali. Noči so bile že mrzle in Tacek je trdno zapiral vratca hišice, da ni mogla zima kar tako do njega. Posebno mrzle so bile lunine noči. Tacek se je moral malo sprehoditi, ker bi sicer otrpnil. In po stari pasji navadi je lajal v luno. Krepko je širil prsi in glasno je lajal. Kljub mrazu je občudoval lepo noč. Milo se mu je storilo, če je pomislil, da zdajle vsi njegovi znanci in prijatelji spijo, da je on njihov čuvaj in da je pravzaprav edini, ki vidi, kako potujejo zvezde in mesec skozi vesolje. Sprehodil se je in gledal v nebo. Rekel je, da gre njegova pot zvezdam in mesecu naproti. Da, bliža se jim, skoraj prehitro se jim bliža. Ustavi se in laja. Tako mu je, kakor nam, če je v nas preveč lepote in sreče in moramo zapeti. Ljudje so se prebujali, ker jim je luna sijala na posteljo, pa tudi zaradi pasjega laježa. »Tacek laja,« so pomislili napol v spanju. Obračali so se in se premetavali. Pomaranči je že mnogo prej zdrknila odeja s posteljo in zdaj prezeba v srajčki. Ko sliši Tacka, vpraša: »Mama, ali Tacka zebe?« Mama takoj ve, da je Pomaranča gola, saj jo mora vsako noč pokrivati. »Kaj bi ga zeblo. V luno laja,« ji reče in jo zavije v odejo. Pomaranči postane spet prijetno toplo in zaspi. Vsako noč je hladneje. Med temi nočmi je ena, ko je vse pripravljeno na prvi sneg. Nebo se spusti globoko k zemlji, veter popolnoma utihne, mraz popusti in zemlja spokojno čaka prvih snežink. Tiho se spuste k njej in jo poljubijo. Zunaj na polju se to zgodi brez prič, v mestu pa hočejo ceste luči vse videti. Od svetlobe omamljene snežinke plešejo okoli luči in se spuščajo vrtoglave na ulični tlak. Tam se neštete stopijo, ali pa jih ljudje pohodijo. Tacek se sprehaja in snežinke lovi. Snežink je vedno več. Topijo se mu na smrčku, legajo mu na hrbet, pregrinjajo pot pred njim. Spočetka je Tacku prijetno. Zavija se v belo mehkobo sredi noči. Na toplem Tackovem hrbtu se snežinke spreminjajo v drobne vodene kapljice, močijo ga in hladijo. Tacek se nekajkrat pošteno otrese, vendar je vedno bolj moker. Zleze v hišico, trdo se zapre in na toplem zaspi. Zunaj vso noč sneži in postaja od snežne beline svetleje in svetleje. Pobeljene so strehe na hišah, pobeljeni plotovi in žive meje, pobeljene ulice in stezice. Tackovo hišo sneg pokrije. Proti jutru se Tacek zbudi in okoli njega je popolna tema. Ne skozi vrata ne skozi okno ne more. Prestrašen se vrti okoli sebe, potem po naključju z velikim naporom odpre streho in skoči iz hišice. Zbeži v neskončno belino, a se kmalu vrne. Odkoplje dohod k vratom in k oknu. A KAJ POMAGA! STREHA LEŽI NA SNEGU IN V HIŠICO SNEŽI. Lahko si mislite, da so se otroci snega razveselili, še neumiti in le za silo oblečeni so pritekli na prag, s praga pa so kar v copatkah zagazili v sneg. S toplimi rokami so ga grabili, da bi se prepričali ali je mrzel ali mehak. In v usta so si ga tlačili. Ali je sladek, kisel? Okepali so se za prvi zimski pozdrav. Sneg. Sneg. Popoldne se bomo sankali. Kljub velikemu veselju so razumeli Tackovo nesrečo. »Smemo vzeti Tacka pod streho?« so vprašali otroci doma. »Ne.« Ta odgovor je bil kratek in neusmiljen. »Ampak Tacek bo ponoči zmrznil.« Na to niso starši nič rekli, mislili so si: »Si bo že kako pomagal.« kako majhna je njihova ljubezen do živali. Tacka je vzela pod streho Roža. »Ti?« so vprašali otroci. Bili so začudeni in veseli. »Da.« »Toda vidve z mamo imata samo eno sobo. Ga bosta imeli v sobi? »Da. Mama pravi, da je za Tacka še dovolj prostora.« Po poti v šolo so vzeli Rožo v sredo. Gledali so jo s spoštovanjem. To je torej tista molčeča Roža z veliko, črno kito las po hrbtu. Baletna plesalka bo, to vedo že dolgo, čeprav sama o tem nič ne govori. Šele danes so jo prav spoznali. Imenitna deklica je. Zdaj so tudi prepričani, da bo dobra baletna plesalka. »Vidite, takšno je življenje,« je rekel Tonček. »Tisti, ki ima najmanj, ima še vedno toliko, da lahko da polovico drugemu.« Letos je bilo veliko snega. Snežilo je podnevi in ponoči. Tacek ni bil več v nevarnosti, da bi ga sneg s hišico vred prekril. ZDAJ JE ŽIVEL V VELIKI HIŠI IN Z ROŽO STA GLEDALA SKOZI OKNO. Lepa je zima, če si v topli sobi in jo gledaš skozi okno. Sneži in Tacku se od ugodja zapirajo oči. Sredi dneva bi zaspal. Tudi snežiti je nehalo. Posijalo je sonce in tako je prišel čas sankanja. Roža je posadila Tacka na sanke in ga odpeljala s seboj v Tivoli. A Tacek je tekal rajši okoli nje, da bi kdo ne rekel, kako se je čisto pomehkužil. Tivoli je bil ves bel in najtanjše vejice dreves, pokrite s snežnimi kristalčki, so se v soncu lesketale. Roža je rekla, da je Tivoli s sanjami preprežen. Vse poti, steze in stezice, po katerih smo se poleti sprehajali, se lovili, so bile zdaj prijetno sankališče. Nekajkrat se je zapeljal po gladkem klančku tudi Tacek z Rožo, še rajši pa je tekal naokrog in stresal z lepotičnih grmov sneg. Pomaranča in Andrej sta se sankala s krtine na vrtu. Otožno sta gledala za otroki, ki so smeli s sankami daleč ven, o, kdo ve kako daleč, da so se vračali šele zvečer. Tacek ju je prišel pogledat, ko se je vrnil. Pomaranča ga poboža in globoko vzdihne. »Nisi več najin? Si samo Rožin?« ga vpraša in Andrej je prav tako otožen. »To je najin Tacek,« sta včasih rekla, zdaj pa je vse drugače. Tacek veselo maha z repom in ju nagajivo gleda. Rad je imel Andreja in Pomarančo in Rožo je imel tudi rad, saj ga je v najhujši stiski vzela pod streho. Še nekaj je vedel, na kar otroka zdajle še nista mislila: minila bo zima in prišla bo pomlad. Potem bo spet popolnoma svoboden. Spremljal bo otroke v šolo in z njima se bo igral. Zato je bil zdajle vesel. Predstavljate si lahko še, kako je sneg v tej zimi nekajkrat skopnel in nekajkrat znova zapadel in končno snega nihče več ni resno jemal. Ko je zadnjikrat zapadel, nista niti Pomaranča in Andrej jemala več sank iz kleti. Obula sta visoke gumijaste škornje in brodila po zimsko pomladnih lužah. Tacek je bil nekajkrat na dan do kože moker. Roža ga je morala zvečer skopati, da ni umazal vse sobe. »Ko bi le prišla kmalu pomlad,« si je ob večerih želel Tacek, »ob tako skrbni negi se bom popolnoma pomehkužil. ČE BOM ŠE DOLGO OSTAL V TAKO TOPLI SOBI, BOM ZBOLEL.« Sanjavo je gledal skozi okno v zveze in luno in včasih milo zacvilil. Roža je vedela, kaj mu je, in si je prav tako želela pomladi. Žival mora biti svobodna. Zemlja je končno popila vse luže, ki so ostale po umazanem snegu. Rahel dež jo je še umil in tako je čista in spočita pričakala pomladansko sonce. Takoj je prikukala nežna travica, vejice na drevju so se napele, pod živo mejo pa so rasli zvončki in vijolice. Iz cveta trobentice so čebele in otroci radi posrkali med. Opoldansko sonce je bilo toplo, da so lahko prinesle matere svoje dojenčke pred hišo. Skrbno so jim pokrivale glavice s pleničkami, da bi jim sonce ne posijalo v oči. Pomaranča je pripeljala svojega medvedka. Oblekla mu je nove hlačke, v voziček pa je položila blazinico v sveži prevleki. Sprehajala se je gor in dol. Spremljala sta jo Andrej in Tacek. Kdaj pa kdaj se jima je pridružil še kak pes, tako je imel Tacek družbo in tudi ni dolgo ostal ob Pomaranči. Zbežal je s tujim psom na njive in tam sta se lovila. Kmalu je bilo na njivi več psov. Lovili so se in se za šalo grizli in premetavali. Imeli so svoje pomladansko veselje. Po ulici se je pripeljal Peter na bleščeče čistem kolesu. Prav počasi je vozil. Bil je dostojanstven, velik in lep. Za njim je prišel Volk. Že prej, ko je bil še zaprt na dvorišču, je slišal pasjo druščino, ki se je podila po njivi. Svoje dostojanstvo je pri priči zavrgel. Ves nemiren je čakal le na priložnost, kako bi se jim pridružil. Zato je zdaj Petra tudi takoj zapustil, čeprav je bil to njun prvi spomladanski sprehod. In Peter ga zlepa ni mogel več priklicati. Postajal je nejevoljen, a takrat je pogledala skozi okno Ramina. Povezala si je s trakom lepo umite lase. »Pravi pomladanski dnevi so prišli, kajne?« mu je rekla. »Da. Ampak tale Tacek mi gre na živce. Vse pse bo zmešal. Volk ni bil še nikoli tako brez glave kot ta čas, odkar je ta pritepenec tu.« »Jaz ga imam pa rada. Všeč mi je. Če so vsi psi ponoreli, pusti še Volka, naj se naleta.« »Ti tega ne razumeš,« ji je malo užaljeno odvrnil Peter. Morala bi vedeti, da njegov Volk ne sme v vsako druščino. Še vedno je stala pri oknu in tako je ostal tudi Peter. Počasi je pozabil na svojo slabo voljo. »Letos dobim tudi jaz kolo. Oče mi je obljubil.« »Te bom smel kdaj spremljati?« »O, seveda. Peljala se bova daleč ven, na travnike.« »Pa bo to kmalu?« »Ko dobi oče plačilo za neki načrt.« Zdaj je Peter pozabil na Volka. Sam se je zapeljal daleč ven, na travnike iskat poti, po katerih se bo vozil z Ramino. KAKO LEPI SO PRVI POMLADANSKI DNEVI. Na njive je prihajalo vedno več psov. Le kje so bili njihovi gospodarji? Tacek se je vedel kot lastnik njiv. Vsem je dovolil, da so se smeli tukaj loviti. Volk je prihajal vsak dan, ko je bil Peter v šoli. Le malokdaj sta ostala Volk in Tacek sama, pa tudi takrat sta bila razigrana. Bila sta zaverovana v svoje igre, da sta se že nekajkrat razposajeno zakadila v mimoidoče ljudi. Kakšen preplah sta s tem povzročila, si lahko mislite. »Priklenite pse na verigo,« so zakričali ljudje. »Nikjer ni človek varen. Toliko, da me ni kateri ugriznil.« Seveda otroci tega niso jemali resno. Res je bilo to pomlad okoli naših hiš sila nemirno! V takšnem nemiru si ljudje nesrečo naravnost prikličejo. Gre po cesti neka ženska v svoje misli zatopljena. Smehlja se. Kot strela prileti izza hišnega ogla Volk, ki se je hotel Tacku skriti. Prileti naravnost ženski pod noge. Ustrašila se je tako velike zverine. O, da bi imela vsaj palico pri roki! Mahne ga s torbico po smrčku. Pes zalaja in pokaže vse svoje ostre zobe. Takrat jo dobi s torbico še enkrat po smrčku in Volk pozabi na vse, kar ga je Peter kdaj lepega učil, Kot zverina se povzpne ženski na hrbet in ji prepara lep nov plašč. V strašni grozi ženska zakriči, potem pa jo vse moči zapustijo. Noge ji klecnejo. Pridejo otroci in jo gledajo. Njihova prisotnost ji požene zopet kri po žilah. »Čigav je tale pes?« Nihče bi ji tega ne povedal, ker so vedeli, kaj bo temu sledilo. Le Pomaranča ni nič vedela. Smilila se ji je ženska z raztrganim plaščem. »Petrov je, iz tele hiše,« se je oglasila izza Tončkovega hrbta. Ko je ženska odšla, so se jezni otroci zgrnili okoli Pomaranče in jo v en glas vprašali: »Zakaj si povedala?« »Kaj ni uboga, ko ji je Volk strgal plašč? Naj Peter Volka okrega,« jim je rekla. »Boš že videla, kaj bo iz tega.« Otroci so se Petra malo bali. ŠE ISTI DAN JE PRIŠEL MILIČNIK. Šel je od hiše do hiše in zaslišal vsakogar, ki je videl, kako je Volk napadel žensko. Otroci so se stiskali po koteh. Komaj je izvlekel miličnik iz njih kakšno besedo. »Česa se pa bojite?« jih je vprašal, pa mu niso odgovorili. Le Pomaranča je bila pogumna in odkritosrčna. Vse je povedala, kako je bil Volk divji. Miličnik si je vse zapisal, nato je poiskal še Petra. Peter ni ničemur ugovarjal, povedati pa ni vedel nič, ker ga takrat ni bilo doma. Bil je vznemirjen in bled. »Kazen boste plačali. Ženski morate povrniti škodo.« »Ali bo veliko?« je vprašal Peter. »Da. Nekaj tisoč, ker je plašč uničen.« Peter gleda miličnika in ne more verjeti. Toliko denarja. Volk ženske niti ugriznil ni. »Morali bi imeti psa na verigi. Zdaj vam nič ne pomaga. Škodo je treba poravnati. Klicali vas bomo na miličniško postajo.« »Dijak sem in nimam denarja.« »Potem morajo plačati starši,« in miličnik je odšel. »Kako žalostna bo mama,« razmišlja Peter. S kakšno skrbjo je hranila denar, da bi mu kupila obleko. Ravno toliko se je nabralo denarja, da bo z njim poravnala škodo, ki jo je zakrivil Volk. Volk je vendar pameten pes. »AH, TACEK JE VSEGA KRIV! Ta pritepenec. V njegovi druščini je Volk tako podivjal.« Peter je stiskal pesti. Ves dan je hodil togoten okoli. Nekajkrat je šel mimo Tackove hišice, a Tacka ni bilo. Potepal se je. ZVEČER PA JE PETER NIČ HUDEGA SLUTEČEGA TACKA STLAČIL V VREČO. Njegova jeza je bila vsak hip hujša. Kar vrelo je v njem. Kaj naj stori s tem ščenetom? Vse popoldne je naklepal, a nič pametnega. Zdaj so se mu v jezi tresle roke. Divje je zbežal z ujetim Tackom na ravno streho visoke domače hiše, kjer so navadno sušili perilo. Tam je v nepopisni jezi zavihtel vrečo s Tackom, vrtel jo je, vrtel, da bi mu že skoraj roko odneslo. Ko mu je najhujša jeza odlegla, je vrečo spustil. Kar zažvižgalo je, tako jo je odneslo in Tacek ni ves čas niti bevsknil, kot bi vedel, da ga čaka nekaj velikega. Tega, kar se je zgodilo, Peter ni pričakoval. ZAVZET JE GLEDAL VREČO S TACKOM, KI JO JE ODNESLO PRVIM ZVEZDAM NASPROTI. Ej, v tej vreči bo zaokrožil Tacek okoli Zemlje. Gledal je Peter tam s strehe za Tackom in zdelo se mu je, da je Tacek razburjeno zalajal. Gledali so otroci na ulici za Tackom, kajti nič ni ušlo njihovim očem. Vse popoldne so Petra opazovali in zdaj, zvečer, so s strahom gledali od daleč, kako je stlačil Tacka v vrečo. Tesno so se stisnili drug k drugemu, ko je na strehi vrečo zavihtel. Slišali so, kako je vreča s Tackom zažvižgala skozi zrak in Tacek bo zaokrožil okoli Zemlje. Še so videli vrečo. Kot meteor je hitela. Včasih se je zasvetila, včasih počrnela. Pomaranči so tekla solze po licih. Ni mogla več molčati. Zahlipala je: »Ubogi Tacek!« »DA. AMPAK TO JE ZDAJ PRAVZAPRAV NAŠ SATELIT,« je rekel Tonček. Peter se je nekaj dni izogibal otrok. Volka je priklenil na verigo in ga niti na sprehod ni peljal. Proti večeru pa smo se vsi ozirali v nebo in enkrat smo še videli svoj satelit, potem pa nič več. Žal nam je za Tackom, saj smo ob njem toliko lepega doživeli. Združil nas je v prisrčnem prijateljstvu. Ko še kdaj zvečer čakamo, ali ne bomo morda le še videli, kako potuje zvezdam naproti, se imamo še rajši. »Kdaj se bo Tacek vrnil?« sprašuje Pomaranča. Ona edina trdno verjame, da se bo vrnil. Ko gre neko nedeljo z mamo na sprehod v Tivoli in skače po stezah in stezicah naokoli, se naenkrat vsa prevzeta tiho vrne k mami. Prime jo za roko in ji zaupno reče: »Tukaj pa diši po Tacku.« Tacka ne bo nazaj, doživel je slaven konec. Saj poleta okoli Zemlje ne doživi vsak pes.

KJE SO STEZICE[uredi]

Kadarkoli je mama pripovedovala svojim otrokom, je vedno pričela takole: »To je bil velik gozd,« in potem je malo počakal in otroci so jo radi vprašali: »Ali je bil zelo velik?« »Da, tako velik gozd je bil, da ga nisem nikoli vsega prehodila in če sem se ozrla kvišku, sem komaj ugledala košček neba med vrhovi smrek in bukev, tako daleč je bilo. In debla dreves so bila tanka in ravna.« In nikoli ni pozabila povedati, kako majhno je bilo sonce nad tem visokim drevjem. Včasih pa so jo otroci le vprašali: »In kako majhno je bilo sonce tam, nad visokim drevjem?« »O, bilo je čisto majhno in njegovi žarki so bili tanki, pretanki. Z roko sem jih včasih lovila, ko sem bila dobre volje in sem mislila, da je ves svet moj.« »Zakaj pa si bila dobre volje?« »Ker je postalo topleje in me ni več zeblo v noge in ker se je tisti dan moja prijateljica poročila.« »So bile v partizanih tudi poroke?« »Seveda, včasih se je kdo tudi poročil in takrat je bilo veselo. So že izbrali takšen dan, miren, brez bojev in čisto svoboden dan, da smo lahko glasno zapeli, da smo iz vasi prinesli nekaj več hrane. Ko so drugi peli in ko je partizanova nevesta, ki je bila moja prijateljica, natakala partizanom jabolčnik, sem hodila po gozdu in lovila z roko sončne žarke. Nabrala sem nekaj nežnih praprotnih listov za nevesto. To je bil potem njen poročni šopek, Zvečer smo še dolgo sedeli okoli ognja. Gledala sem plamen in iskre in nasproti sta sedela ženin in nevesta. Ženin je bil najhrabrejši partizan v naši četi. Vedno se mi je zdelo, da je rdeča zvezda na njegovi kapi še posebej lepa in večja kot na naših kapah. Prav je, da je njegova zvezda najlepša, sem vedno mislila, saj to tudi zasluži za svojo hrabrost v bojih. A danes vem, da ni mogla biti zvezda na njegovi kapi nič večja in nič lepša kot so bile naše zvezde, le on sam je bil tako velik in lep in varoval nas je. Tako varni smo se počutili ob njem, kakor takrat njegova nevesta.« »Si se ti kdaj bala?« vprašujejo otroci mamo. »Bala sem se vedno v začetku boja, ko so sovražnikove krogle bolj poredko padale. Potem ko so zapele še naše puške, sem bila z drugimi hrabra tudi jaz. Ampak v tisti noči po poročnem dnevu je prišlo veliko fašistov in vnel se je hud boj. Ta boj je trajal do jutra in v tem boju je padel naš hrabri partizan. Izkopali smo mu grob, ga položili vanj in pokrili z rahlo zemljo. Njegova mlada žena je položila na grob svoj poročni šopek praproti. Tiho smo žalovali za njim. Veter je pripogibal vrhove visokih smrek in bukev in nismo slišali, kako mlado listje šelesti, nismo videli sonca na nebu, prevelika je bila naša žalost. Le mlado partizanovo ženo, ki je bila že vdova, smo gledali, kako zre nekam daleč in je od žalosti bleda.« »To je bil tvoja prijateljica, kajne?« so otroci vprašali mamo. »Ali bo kdaj prišla k nam?« »Ne bo je. Tudi ona je v nekem boju padla in ne vem, kje je njen grob. Morda bi našla skalo, na kateri sva radi sedeli in se pogovarjali. Morda še stoji koča, v kateri smo spali, a vedno to ni bilo mogoče. Spali smo tudi pod milim nebom, na smrekovi veji, ki smo si jo položili na tla.« »Kje pa smo spali mi?« vprašajo otroci. »Spali ste v rožnih popkih in vas še nisem poznala.« »Kdaj si nas spoznala?« »Ko sem prehodila veliko stez po tem velikem gozdu in je vojna še dolgo trajala, sem srečala vašega očeta in ko je bilo vojne konec, ste kmalu prišli. Najprej ti, ki si najstarejši.« Deček se je srečen nasmejal, ker je zdaj vedel, da je prišel prvi, in je vprašal: »Kje so tiste stezice?« »Poiščemo jih,« jim je obljubila mama in nekega poletnega dne sta peljala oče in mati svoje otroke v goro. Med potjo so se otroci ves čas mame držali, saj je bilo tako lepo, da je bila prav njihova mama partizanka. Dolgo so že hodili po gozdu in otroci so lahko zdaj spoznali, kako velik gozd je to. »Le urneje stopite,« jim je rekla mam, »pot je še dolga.« Potem pa je kmalu vzdihnila in rekla: »Ne, ne najdem prave steze. Hodimo in hodimo, a nikamor ne pridemo.« »Samo še malo pojdimo naprej, morda pa pridemo kam,« so jo spodbujali otroci. »Tudi če ne pridemo nikamor, je vredno hoditi,« je menil oče. »Hodila si vendar po tem gozdu.« »Da. A rada bi vam pokazala našo kočo in pograd, na katerem sem spala, in skalo pred kočo, na kateri sem sedela, če sem imela malo časa in sem tam mislila na vse mogoče.« »Morda pa koče ni več?« so ugibali otroci. »Morala bi še biti. Podrli je gotovo niso in bukovo listje je ni moglo prekriti,« je trdila mama. »Ali je morda to tista skala?« so jo vprašali. »Ne vem. Bila je večja in prijaznejša.« »In vendar je to tisti gozd, koder si hodila?« »Da, tisti gozd je in vsega se živo spominjam, le steze sta prekrila čas in bukovo listje, tako da se zdaj izgubljajo in nikamor ne drže.« Hodili so pol dneva. Nabirali so ciklame, ki so rasle ob skalah, gledali so za pticami, ki so tu pa tam spreletele op visokem drevju, lovili so tanke sončne žarke med drevjem, kakor jih je nekoč lovila njihova mam, potem pa so se morali vrniti. »To je bil lep izlet,« je rekel oče svoji ženi in otroci so se zgrnili okoli mame in ponovili: »Lepo je bilo, čeprav nismo našli tistih stezic.« Ciklame, ki so jih nabrali, so postavili doma v mamino belo vazo na mizi.