Za kruhom in lučjo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za kruhom in lučjo
Jan Plestenjak
Izdano: Vigred 18/7–12 (1940), 228–231, 260–264, 293–296, 325–329, 354–357
9/1–6 (1941), 4–7, 38–42, 70–75, 99–103, 134–137, 160–164
Viri: dLib (7) dLib (8) dLib (9) dLib (10) dLib (11) dLib (12) dLib (1) dLib (2) dLib (3) dLib (4) dLib (5) dLib (6)
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I Zlata prostost[uredi]

Tinca se je vračala iz samostana. Kar nekam lahko ji je bilo, ko se je iznebila šolskih klopi, dasi jo je v duši čudno grebla poslovilna beseda prednice: »Dekleta, živeti šele začenjate!«

V samotni, razdrapani grapi je zdaj zdaj obstala in si odvila iz navadnega papirja svoje spričevalo. Črke v njem so se ji zdele sicer mrtve, govorile so ji pa glasno: »Tinca, tvoje sanje so se izpolnile, sedaj si učiteljica!«

Samostansko zidovje se ji je smehljalo, ni je pa več vabilo, čeprav je bilo za temi stenami največ njenih lepih spominov. In blagih sester nikoli ne bo mogla pozabiti, saj jih je zgolj dobrota in ljubezen.

Sonce je žgalo in vročina je žehtela s tal, iz kamenja in listje na drevju je venelo.

Tinca si je brisala pot in korak se ji je opletal. Misli so se ji podile v glavi, a niti ene ni bilo, da bi se je mogla tesno okleniti.

Vsa leta je čakala na ta trenutek, ko dobi zrelostno spričevalo, vse dneve in noči je sanjala o blaženosti tega dne, sedaj pa ji je bilo nenadoma vse pusto in prazno in čisto nov svet se ji je odpiral, ki ga pa ni poznala in ga niti slutila ni.

»Učiteljica si!« ji je nekaj reklo in sama ni vedela, kdaj ji je v očeh zagorel ponos in [nova stran] kdaj se je po njej razlezla razposajena bahavost.

»Učiteljica si!« ji je šepetalo iz grape, pošumevalo v smrekah in žuborelo v potočku.

Ko pa je pomislila na svoje učiteljice, se je začudila temu klicu in se ji je zdelo, da ji laže, saj je še premlada, otrok je še!

V planini so spravljali seno. Na vejnatih vlakah so ga spuščali v dolino, tam pa nakladali na nizke vozove. Kosci in grabljice so bili glasni in čez slemena ostrih vrhov se je zdaj pa zdaj razlegnil vrisk.

»To je hribovska pesem!« je bruhnilo iz Tince in v prsih jo je stisnilo, pa sama ni vedela zakaj. Začutila se je tujko v tej divjini in nekaj ji je očitalo, da jo je šola skvarila in jo s silo odtrgala od domače zemlje. Šola ubija duha ali ga pa ustvarja, ta nauk se ji je zazdel resničen, čeprav si ga ni mogla razlagati.

Bila je že utrujena, grapa se je pa še zmerom vlekla in se pekla v vročini. Še nikoli se ji ta soteska ni zdela tako vijugasta in dolgočasna in potok se še nikdar ni tako leno precejal po razvlečeni strugi.

Zavila je v stransko grapo. Na koncu te grape v rebri stoji njen dom, ko grlica pohlevna bajta in v njej mati in dva brata.

Očeta je pogoltnila Galicija, ostal je nanj le še medel spomin v srcih otrok, čeprav je njegova slika na steni še zmerom mlada in se njegove oči še zmerom ozirajo, kje bi zagledale njo, Lojzeta in Janeza in svojo — ženo.

Nič več ni občutila vročine in še utrujenosti ne, vse njene misli so obletavale dom. Vsa nežna mladost je zagorela pred njo in kar žal ji je bilo, da je kdaj zapustila domače gnezdo.

Po rebri bi se pehala in motila s prosom, repo in krompirjem, na poseke bi gonila kravi in telico, pozimi bi kramljala z večernicami za pečjo, tolkla orehe in glodala suhe hruške.

Brat Lojze je drvar in pravi, da ne zamenja niti z doktorjem Dolencem iz Loke niti z Fare, kateremu seka smreke in peha hlode v grapo.

Janez, o, to je pa čisto drugačen fant. Mlajši je od nje, toda prav tak kot je ona sama. Zaljubljen je v svojo grapo, v hoje nad domačo hišo in v cerkev na planini. Po cele dneve presedi pod smreko v planini in se razgleduje po svetu, ki se bahavo razkazuje po ravninah prav do korenin Grintovcev.

Krenila je na strmo stezo, ki se je zajedala v košenino. To je bil že materni svet in vsaka misel nanj ji je bila sveta. Tu gara mati, se poti in koplje zakladov, da bi z njimi osrečila svoj drobiž, ki se peha le za nekaj rjuh sonca več.

Nehote je pohitela in kar hropla je v hrib, kot da bi nesla koš krompirja ali pa meh pšenice.

»Morda me čaka mati na vrhu rebri, morda oprezuje izza smrek Lojze, če že prihajam?« je pomislila, pot jo je pa oblival. Ni se brigala zanj.

Bajta se je belila v soncu, drobna okna so mežikala, pod njimi so se pa razkazovale obložene slive in pod debelo hruško se je lesketal curek, ki se je gnal iz studenca.

Dom se ji je zazdel lep ko še nikoli. Vsako drevo je imelo zanjo svojo povest, in vsak kamen, ki je ril iz košenine, ji je bil znan. Še stopinje je natančno razločevala: ta je Janezova, ta je materina. Okovane čevlje ima in korak ji je kratek, ker se je že postarala in jo klanec upeha. Tu se je pa obotavljal Koparjev pes in dražil veverice, ki so si ogledovale orehe ob lazu. [nova stran]

»O, da bi mogla ostati večno doma!« se ji je izvil vzdih in v očeh je začutila solze, ki so ji zameglile razgled.

Znašla se je pred hišo. Vrata so bila zaprta. Nikogar ni bilo doma, le mačka se je raztegovala na soncu. Tinco je kar zabolelo.

»Ne bodi taka!« ji je nekaj reiklo. »Mati misli nate vse ure in vse minute in še v spanju jo utrujajo misli nate!«

Obstala je in sram jo je bilo bahave objestnosti. Tega se vendar ni učila v šoli, saj to je greh proti ponižnosti. Mati vendar skrbi za bajto, in če bi počivala le eno uro, bi se najmanj dve kolesci ustavili pri domačiji. To pa že nekaj pomeni!

Samo jo je dvignilo, pognala se je za hišo in čez ovinek na njivo.

»Mati!« je kriknila, da se je razlegalo po grapi in da je odmevalo z Janščevih njiv.

Mati je čepela v razoru in plela. Krik jo je predramil, da se je splašeno premaknila in se je razgledala.

Prvi trenutek niti ni spoznala glasu in ker se ji je bliščalo, ni mogla razločiti obraza.

»Mati!« je Tinca kriknila še enkrat in zdrpalila k njej.

»Za božjo voljo, ti si!« se je izvilo materi. Primernejše besede ni našla, vsa je bila iz sebe in čez bledi, izmučeni obraz se je razlila mladostna rdečica.

»Ali si že doma?« je vprašala v zadregi. Nobeni misli, ki so se ji prelivale in prerivale, ni mogla najti besede. Vsaka ji je zamrla v grlu. Kje naj bi našla dostojno besedo za vso srečo, ki jo je v tem trenutku občutila. V tej sreči je pozabila vse skrbi in brige in vse grenke ure, ko je trepetala za svojega otroka.

»Spričevalo že imam!« je pritajeno zategnila Tinca in iznova se je vanjo zarezalo tuje in prazno vprašanje, kaj naj počne in začne s spričevalom in pred njo se je nakremžil tuj, neznan svet. Nekje iz dalje ji je pozvanjalo samostansko življenje, jo klicalo in vabilo, dihalo je prijazno in zaupno, ko vsa tista leta. Da, samostan! Tam ji je znan vsak kotiček in vsak obraz, tam je doma in še veter poje po domače, nič strašno, čeprav se kdaj pa kdaj raztogoti in se zakadi v kozolce in strehe in oškoplje trmasta slemena loških bogatašev.

»Potem si učiteljica, hvala Bogu!« je kar zavriskalo v materi.

»Sem!« Toda glas ji je drhtel in beseda učiteljica ji je tako tuje in našemljeno pela in ni našla v njej nič tistega, kar je bilo prej povezano s sanjami, s pričakovanji, z borbami in težkimi, zdaj zdaj pa sladkimi urami.

»Učiteljica! Učiteljica!« jo je nekdaj opajalo, sedaj se je pa stresala pred tem.

Tudi mater je zabolelo. Spomnila se je vseh bridkosti, vseh prečutih in razvlečenih noči, ko je premišljevala, zbirala zanjo denar; spomnila se je Lojzeta, ki je od svojih žuljev dodajal premajhnim vsotam, da je Tinca mogla hrepeneti neovirano in sanjati o — učiteljici. Učiteljica je sedaj in bo šla v svet. Bog nas varuj, pa tako mlada je še! Saj je otrok, in to otroče naj bi šlo med ljudi, ki si hudiču zapisujejo svoje duše in ki mladim dekletom nastavljajo mreže? Joj, prejoj! Zabolelo jo je ob tej misli in otrok se ji je zasmilil. Res, da življenje učiteljice ni težavno, ampak tako življenje človeka le prerado zapelje; sprva na ozke steze, skrivaj, potem pa na široke ceste, očitno, ko da bi ne bilo Boga nad nami in ne božje sodbe po smrti.

»Kam misliš prositi?« je nenadoma vprašala Tinco, oči pa je povesila, ker se ji je vprašanje zdelo tuje in narejeno.

Tinco je vprašanje presenetilo. Za nekaj trenutkov se je umaknila neznanemu svetu, ki se ji je ponujal ob misli na učiteljico, zdaj pa ga je znova priklicala mati in še bolj se ga je prestrašila.

»Nič še ne vem, mati! Na to še nisem mislila,« je sunkoma zajecljala.

»Kar smiliš se mi!« je vzdihnila mati in nekam sram jo je bilo besed. Solza ji je zdrsnila iz očesa in kanila na suho zemljo.

Tinca je molčala, materine besede so se ji pa prisesale v dušo. Zazdelo se ji je, da bi bilo prestrašno, oditi med tuje ljudi. Tudi mati tega ne želi in se zanjo najbrž boji.

»V dveh mesecih si bom že premislila,« ji je ušlo in sama ni vedela, kako in kdaj se je dokopala do te misli.

Z brega se je pognal Lojze in zmedeno pozdravil sestro:

»Poglej jo no, še videl te nisem. Kako si rdeča!« se je silil in se pomišljal ali bi [nova stran] ji dal roko ali ne. V mestih je to navada, hribovci si pa ne dajejo rok.

»Vsaj roko mi daj!« ga je podražila Tinca in Lojze ji je ponudil svojo umazano in oguljeno ter med členki vso zasmoljeno roko.

»Saj si kar gospodična. Takih rok bi bilo pa škoda za v hribe!« se je muzal in bil srečen, da je mogel ogledovati svojo gosposko sestro, ki bo učiteljica in bo mikastila ravanske butce.

Vse počitnice je Tinca preživela doma, v domačih gozdovih in hribih. Le redko jo je zmamilo v mesto ali k prijateljici, zmerom bolj pa se je bala dne, ko bo morala med ljudi, ki jih še nikoli ni videla.

»Lojze, ti še veš ne, kako si srečen!« je zdaj in zdaj šepnila bratu; ta jo je pa začudeno zijal.

II V opoju prostosti[uredi]

»Tinca, kam si pa namenjena?« jo je ogovoril mesar Štehne, zajeten, lep fant. Poznala ga je že dolgo, čeprav se ni spominjala, da bi bila kdaj z njim govorila.

»V Ljubljano!« je odgovorila Tinca in nenadoma jo je oblila rdečica. Z drobnimi prsti si je zgolj iz zadrege popravila zlate kodre. Štehnetov smeh je bil tako prijazen in tako lep, da se je dotipal do njene duše.

Nerodno ji je bilo to srečanje, vendar pa sladkobno prijetno.

Štehnetov glas ni bil prav nič mesarski, nič ni dišal po krvi, mehak je bil in je božal, da je Tinco omamljal. Ti občutki so ji bili neznani in sama ni vedela, zakaj in kako so se ji vprav zdaj prebudili.

»Trenutek počakaj, na postaji imam opravka, pa se skupaj potegneva, zakaj bi gazila dušeči prah!« jo je povabil Štehne, ko je pripravljal voz in beseda dušeči prah se mu je zdela strašno učena in jo je ponovil.

»Saj bi v dušečem prahu kar utonila! Res, res!« Vzbočil je prsi in mišice na rokah so se mu napele.

Tinca je bila zmedena.

»Pa bom!«

Druge besede ni našla in nekaj jo je prikovalo k tlom, da ni mogla zbežati. Le za trenutek se je ozrla okrog sebe, če je morda kdo ne vidi. Prav gotovo bi opazil, da jo je rdečica oblila in da je vsa otročje zbegana.

Zlezla je na voz in poleg nje Štehne. Občutila je njegovo bližino in čudna toplota jo je spreletavala. Takole še nikoli ni sedela z moškim, še nikoli ni bila s kom tako sama. Saj jo lahko zapelje, kamor hoče! »Konja požene, kako naj skočim z voza?« jo je grizla skrb in ozirala se je na levo in desno, kje bi bilo najbolj pripravno, če bi morala zbežati.

Štehne pa je bil prijazen in ogovarjal jo je tako dostojno in skoro gosposko, da ji je strah skopnel in da se ji je vožnja zazdela od sile lepa. Vozila bi se kar celo večnost. Prah je bil mehak in voz se je prijetno pozibaval in nad njivami so drhteli škrjančki, prepelica se je oglašala v prosu, od vročine pijani metulji so pa posedali na ovele cvete. Tam zadaj za hišami je šumela Sora in s Hribca je mežikala cerkvica, v zelenju so se pa skrivale postaje križevega pota. Misel na križev pot ji je bila grenka, pa sama ni vedela zakaj. Morda križev pot čaka tudi njo, morda bo še več kot štirinajst postaj? Morda? Morda se bo že pri prvi zgrudila vsa skrušena in onemogla.

Voz je rezal ovinke in konj se je zagnal v breg, ko da ni občutil teže voza. Tinca bi se vozila, vozila ... misel na to se ji je pa zazdela grešna in jo je odpodila.

»Kdaj se pa vrneš?« jo je Štehne pobaral na postaji.

»Zvečer, potem pa ostanem čez noč v samostanu«, je zajecljala Tinca. Vroče in tesno [nova stran] ji je bilo in tako drobna se je zdela v primeri s Štehnetom, hrustom, ki bi mogel v eni roki nositi tri take Tince.

»Te bom počakal! Nekaj blaga dobim iz Ljubljane, pa bo ravno prav. Ali ne?« se je muzal Štehne in ji ponujal debelo, težko svojo roko. Tinčina se je kar zgubila v njej in vzdrhtela.

»No le!« je izkolcala Tinca v omotici. Meglilo se ji je pred očmi in ni vedela ali od sreče ali od očitkov, ki so udarjali vanjo. Razločno je slišala prednico, ki se je jezila, ji žugala s suho roko in jo podila domov.

»Tinca, Tinca, boj se hudičevih vab in mrež! Sladke besede so slaba preja, in platno iz te preje te bo bridko rezalo!«

Tinco je predramil vlak. Nič ni vedela, kdaj in zakaj je Štehnetu še enkrat segla v roko in sladko omotična se je znašla v vlaku.

Zvečer jo je čakal na peronu.

»Vem, da si nisi privoščila niti kosila niti večerje, sicer pa tudi mogla ne bi!« ji je mežiknil, Tinca ga pa ni razumela.

»Dovoli, da te povabim na večerjo!« se ji je prilizoval, Tinca pa je povešala oči, nazadnje pa prikimala in jo je bilo takoj sram. Pomagati si ni znala in si ni mogla. Ko sužnja je capljala za njim in bila je vsa rdeča in zbegana.

Sedla sta v gostilni za gosposko pogrnjeno mizo in tedaj jo je šele v živo zbodlo. »Bog ne daj, če me kdo vidi! Kaj bi rekla mati, če me kdo vidi! Kaj bi rekla mati, kaj bi dejali v samostanu, ko se vlačim z dedci po gostilnah.«

Čeprav je bila lačna, vendar ji večerja prav nič ni teknila, silila se je, da bi bila vesela, tudi smejala bi se bila rada razigranosti pijanih in kričavih gostov, pa se do smeha ni mogla dokopati.

»Kaj ti le je, Tinca, da si tako čudna?« jo je ogovarjal Štehne in buljil vanjo s prečudno mokrimi očmi.

»Nič, nič!« je hitela Tinca in zavračala oči nekam v kot, da bi v njih ne mogel kdo razbrati zbeganosti in zlagane prijaznosti. [nova stran]

Dolgočasila se je, bila pa brez moči in vselej je povesila oči, kadar je vanjo zapičil Štehne svoje poglede. Umazani so se ji zazdeli, vendar ji je ta privid razgnala misel, da je Štehne dober in lep fant in da je bil z njo dostojen in tudi zlato srce mora imeti.

»Pozno je že!« je opomnila Štehneta, ki jo je silil z vinom. Ves obraz mu je žarel in njegove oči so venomer iskale njenih.

»Nič se ne boj, bom pa zapodil,« jo je tolažil.

Tinca je pokusila vino, komaj pa je omočila ustnice, jo je zazeblo.

»Tinca, boj se strupa, ki ti zamreži razum!« ji je kljuvalo v srcu in nič več ni slišala pijancev, ki so se razvnemali ob vinu, kleli in kvantali. Dim jo je dušil, pekel v oči, da je zdaj pa zdaj zakašljala in si obrisala solzo.

»Le nagni, saj je dobro vino, ne bo ti škodovalo!« jo je nagovarjal. In res je nagnila in izpila do dna, da bi utopila duh po dimu, po gnoju, ki je zavdarjal od hlapcev. Občutila je, kako se ji je prelilo v noge, v roke in zdelo se ji je, da ji vre v glavi. Prečudne misli so se ji prebudile in iz prej neznanih svetov so ji vstajale podobe, vse mikavne, vesele, polne smeha in prešernosti.

»Tinca, ti še veš ne, kako lepo je na svetu! Kako bi pa tudi vedela, ko se te mrcvarili med tesnimi stenami, kamor še sonce ne pogleda!« ji je govoril Štehne in se sklanjal k njej, ona se je pa le rahlo odmikala. Kar čudil se je svoji gosposki zgovornosti in sam si je zatrjeval, da zna tudi z učenimi gospodičnami sukati jezik.

Tinci je bilo tako govorjenje neprijetno, za trenutek se ji je pa le zdelo, da je Štehne prav povedal. Ko se je pa spomnila matere Julijane, matere Veronike, je izpljunila take misli, preveč sonca in žarke dobrote je užila pri teh ljudeh, ki so se odpovedali svetu.

Res pa je bilo, da se je žalostno in prečudno zasanjano ozirala čez polja in njive, gozdove in bregove, koder se je prebujalo cvetje in je drevje že ozelenelo. Čez zid bi se bila pognala in šla v svobodo poslušat škrjančke nad njivami in kukavico v gozdu in prisluhnila pesmi, ki jo je široma prepevala pomlad.

»Lepo je bilo!« je zavrnila Štehneta in glas je bil nekam resen, celo osoren.

»Saj, saj! Veš, med ljudi je treba, da spoznaš, kaj je življenje! To sem ti hotel reči. Greh bi bil, če bi takole dekle usahnilo med samostanskimi zidovi«, ji je šepetal in ji budil opomine, ki jih je že zdavnaj zavrgla.

»Še jetika bi se te prijela!« se je zahrohotal Štehne, da je Tinco zabolelo. Njegovo govorjenje se ji je zdelo že pregrešno. Odmaknila se je za spoznanje in hotela biti kar huda.

»To pa ni lepo, da tako govoriš!« je izgoltala, toda v besedah ni bilo več tiste jeze, kakršno je hotela sikniti vanje. Sedaj se je šele zavedela, da Štehneta tika in da morda to ni prav.

»Ah, kaj! Od mladega se že poznava, čeprav nisva govorila in morda je za nekaj let starejši!« se je opravičevala, čeprav ji je glasno očitalo v srcu, da njeno početje ni lepo.

»Le nikar, Tinca! Tako pač govorim, ker vem, da je prav! Ne bi te hotel žaliti, za nobeno ceno ne, vem pa tudi, da mi praviš po tihem: Saj ima prav! Ha, ha, ha!« se je muzal Štehne in iznova natočil.

»To je pa še mlado in sladko ko bonbonček!« je šepnil hlapec v kotu in stari Dolenčev merjevec se je zakrohotal in si obrisal slinaste ustnice.

»Hm, hm!« je zamomljal in spet srehnil iz svojega šilca. Tinca je slišala in jo je zabolelo, gostilna se ji je zastudila in zazdelo se ji je, da iz pijanih oči za mizami gleda zgolj greh in da se počasi plazi v njeno dušo.

»Nak! Tako pa ne smem,« je kriknilo v njej.

»Prosim, pojdiva!« je šepnila Štehnetu in iz oči ji je kipela vdana prošnja, da se Štehne ni več obotavljal. Tudi on je občutil, da se po njej pasejo pijani pogledi hlapcev in železničarjev in če bi se ga ne [nova stran] bali, bi se ga prav gotovo privoščili s svojimi strupenimi jeziki.

Sedla sta na voz in Štehne je zapodil, da so se pod potkvami kresale iskre. Daleč pred njima se je razlivala svetloba in se potapljala v obe dolini, nad plastmi te svetlobe se je pa razgledoval grad in na tisoče luči je trepetalo v njem in se pogovarjalo z zvezdami.

Drvela sta mimo bajt. Razločno je videla za mizo starca in starko, kopico otrok, deklo, ki so pri medli svetilki otepali sok in krompir v oblicah.

Prehitel ju je kolesar, kmalu nato sta se težko ognila škripajočemu vozu, ki je bil naložen z deskami.

Zvezde so trepetale na nebu in Tinci je utripalo srce zmerom bolj in bolj. V raztrgane cunje bledo osvetljenih oblakov se je zakrival mesec in komaj vidno so se svetlikale cerkvice na najbližjih gričih.

Konj je hrskal, opletal z glavo in divjal svojo pot, hlapci in dekle so že pokladali gruntarski živini in se pripravljali k večerji.

Utrujen popotnik, ki sta ga z vozom prehitela, se je nekam čudno motal in vsaj Tinci se je zdelo tako, da hoče reči: »Vzemi me na voz, sapa mi že pojema, nog nič več ne čutim in zdi se mi, da v čevljih žvrklja kri, tako me je ožulil čevelj.« Štehne pa je počil z bičem in popotnik je utonil v temi ali se pa zgubil za ovinkom.

»Tinca, tako ti povem, najlepša vožnja je v takih nočeh. Konj tal še čuti ne in dirjal bi vso noč!« je šušljal mesar in se tesneje primaknil k Tinci.

»Hm!« je pritrdila Tinca. Vožnja ji je bila všeč, vendar pa jo je spreletavala čudna groza.

Štehne se je stiskal k njej, ni se mu pa mogla odmakniti. Čutila je vročino v obrazu in srce ji je glasno nabijalo in zdaj in zdaj se ji je zameglilo pred očmi in roke so ji bile kar mrtve.

Štehne se je še tesneje pritisnil k njej, z eno roko je držal vajeti, drugo pa rahlo prepeljal čez Tincina ramena. Zazdelo se ji je, da kri v tej težki mesarski roki kar vre in da se ji je bluza od same njegove vročine prilepila na ramena.

V gradu so se lesketale luči in se utrinjale. Zdaj in zdaj se je stemnilo okno, zdaj zdaj je ugasnil hodnik. Velika okna v kapeli so bila še vedno ožarjena in Tinci se je zdelo, da razločno vidi rdeči odblesk večne luči.

Spet jo je zapekla vest. Kaj sem storila? Le kaj me je zapeljalo, da sem tako slepo in brez premisleka šla na voz? Štehne tako čudno gleda, oči se mu bliskajo in zdaj pa zdaj zaškrta z zobmi! Premočan je, da bi se mu izvila, ustavila konja in pobegnila. In pa tema je! Kam naj bi sama, Bog ve na koga bi naletela! Take misli so se ji podile po glavi in od neznanega strahu se je stresala, ko da bi jo zeblo.

Voz je zdrdral čez most, temne sence dreves so trepetale na ograji in se sprevračale v spačene podobe.

Pod mostom je šumela Suha in Tinca je razločno videla, kako so se na drhteči gladini ogledovale zvezde in jih je bilo ob svoji lastni lepoti strah. Drhtele so! Črne sence so jim nenadoma presekale pot.

Tedaj pa je Tinca začutila dvoje rok, ki sta jo stisnili, na njene ustnice pa so se prižele vse debele in vroče Štehnetove. Bila je kot uklenjena! Še klikniti ni mogla, še manj se pa izmotati iz njegovih klešč.

»Ali si kaj moja?« jo je sladko ogovarjal; glas se mu je tresel in tudi roke so se mu tresle. Tinca je bila vsa iz sebe. [nova stran]

»Nesramnež!« je siknila in zajokala, obraz pa si zakrila z rokami. Z voza se je hotela pognati, pa jo je Štehne zadržal.

»Tinca, Tinca, ne bodi huda, saj si moja!« se ji je sladkal, si vsiljeval kesanje in otožnost.

Kot bi bila brez moči, pijana in bolna, je stopila v mestu z voza in si popravljala klobuček.

»Tinca, Tinca! Ne bodi huda. Bodi moja! « se je muzal štehne medeno, da bi mu skoro odpustila nesramno nasilje. Ponudil ji je roko in spet ni vedela, kdaj in kako je segla vanjo. Kot hi se nič ne zgodilo, se ji je za trenutek zazdelo in ob spominu na ukradeni poljub je občutila na ustnicah omamljivo sladkost.

Tisto noč ni mogla spati. Sladkost na ustnicah se je prelivala v grenko kesanje, se motala z opravičevanjem in strast se je borila s čednostjo.

III Zlagana sladkost svobode[uredi]

Tinci se je vse zdelo, da ima Štehneta rada, vsaj prijetnih misli nanj se ni mogla otepsti.

Izogibala se ga je, nekam bala se ga je čeprav se je v njeni duši zganilo, kadar je zaslutila njegovo bližino.

»Zakaj se mi pa umikaš?« se ji je prilizoval in nosnice so se mu zvečale, da bi lahko cele orehe vohale. Izvabljal jo je na izlet, poizvedoval, kdaj da namerava spet v Ljubljano, ona mu pa ni odgovarjala, le oči so jo izdajale, da se boji.

»Doma pomagam!« se je izgovarjala, težko se pa odtrgala iz njegove bližine. Še in še se je ozrla, če ji morda ne maha z roko in če jo morda ne kliče nazaj in ji bo povedal kaj lepega.

»Fanta imam!« jo je prešinjal dekliški ponos in zdelo se ji je, da je s tem uresničen dobršen del hrepenenja, ki ga je negovala in zaklepala v svojem srcu zadnji dve leti samostanskega življenja.

Štehnetova postava jo je omamljala, občudovala je njegove močne roke, ki so po četrt vola premetavale ko igračo. Ogenj v njegovih očeh je razodeval neustrašenost. In res, nikogar se ni bal, pač so se bali njega. Tak fant bi jo mogel braniti pred vsakim vsiljivcem in ob misli na to se ji je zazdel ukradeni poljub še bolj sladak, in skoro želela si je, da bi jo iznova objel in jo poljubil enkrat, desetkrat, stokrat!

Počitnice so se krčile, ne da bi Tinca pomislila, kam bi in kako. Svojo ljubezen je skrivala in je tudi svoji najboljši prijateljici ni razodela, čeprav si je očitala, da ji ni odkrita. Prijateljica ji je vendar vse razgalila: kje se je seznanila s fantom, kdaj in kje sta se prvič poljubila in še pisma ji je pokazala, iz katerih je dehtela pesem zaljubljene duše. Ob spominu na ta pisma se ji je zazdelo, da njen fant ni tak in da bi mesar svojih čustev ne mogel precediti v pesem. In vendar je bila tako žejna pesmi, posebno sedaj, ko je morala ljubezen skrivati in se umikati fantu. »Kaj bi porekle klepetulje, kaj bi rekla mati in kako bi me pogledali v samostanu?« jo je zbadalo. In nehote si je zaželela tihe samostanske samote, ko ji je bilo srce še zdravo in so ji bile misli še neokrnjene in je stopala pred Boga s čisto dušo.

»Ali si bolna?« jo je spraševala mati. »Bleda si in tako malo ješ!« Mater je skrbelo in Tinca se ji je smilila. Samostanske hrane pogreša, druščine pa tudi in dela ni vajena. Že tako ko tako je slabotna in tudi učenje jo je zdelalo. [nova stran]

»Nič mi ni!« je odgovarjala in če je le mogla, se je zamotila z očmi kje drugod, da bi materi ne izdala svoje laži.

Mati se je po svoje tolažila in si po svoje razlagala Tincino bledico. Po samostanu in po prijateljicah ji je dolgčas. Odvadila se je hribov in hribovcev, učena je in med učene ljudi bi rada, to je. Pa noče povedati! S kom naj se pa pogovarja v hribih, sirota? Tako jo je mati milovala in ponoči, ko radi preutrujenosti ni mogla spati, je molila zanjo in jo priporočala sv. Barbari, sv. Valentinu in sv. Uršuli, patroni v podružnici.

Tinca na mater ni mogla dosti misliti, še manj na samostan. Zanemarila je tudi dopisovanje s součenkami, ki so si ob razstanku zaobljubile zvestobo, ki naj bi se izpovedovala v pismih. Dobivala je ostre očitke.

»Sedaj vem, kakšna si! Zaljubila si se in zdaj si slepa za vse drugo. Pa to ni prav! Tudi jaz imam fanta, pa te vendarle nisem pozabila!« ji je pisala najvernejša prijateljica iz mesta. Ta je imela fanta že pred dvema letoma in to Tinci tudi povedala.

Očitek jo je zabolel, ob misli na Štehneta pa splahnel tudi ta.

Jesenska nedelja se je razkošatila po hribih. Planine so se vse gole razgledovale po ravnini, kjer so se vse bele in deviške hiše dvigale izza drevja, ki se je že do malega sprostilo sadja in po nekod tudi že listja.

Sv. Uršula sredi polja je dvigala svoj zvonik proti nebu, kot bi hotela opominjati vernike k molitvi, ker je bila letina dobra po njeni priprošnji. Sv. Jošt je razkazoval goličave, kjer je kostanjevo drevje odložilo zadnja bremena, le Planica se je senčila med smrekami in se je mračnost smrekovih gozdov razvlekla do Križne gore, do Crngroba in prav do starega ribnika, kjer sameva mlinar in bedi vse noči, da se ne priklati ropar in da stope ne zastanejo.

Tinco so ti jesenski dnevi prevzeli. Večeri so bili opojni, noči prečudno sanjave in težke. Nedelja jo je pa sikoro omamljala.

V Loki se je ljudi kar trlo. Od vseh strani so še prihajali, ko da bi bila porcijunkula. Nekateri so se ustavljali pred trgovinami, mladiči so sekali pri Vipavki piškote, dekleta so pri Kocelijevi ogledovale rute, možakarji so se pa krepčali in moževali pri Homanu, Mažovcu, pri Šoržu in pri Pepetu. Ravanci zase, hribovci zase, vsi pa zaskrbljeni in trudni.

»Še nekam dobro smo jo letos izvozili,« je menil Konškar.

»Kar nič ne rečem, tudi meni sta se letos sv. Mohor in Fortunat nasmejala!« je zagolčal Močeradnik, ki se je za zimo že z vsem založil in so mu bile kašče polne.

»Lahko tebi, ko ti ni treba ne hlapcev in dekel!« ga je vščenil Vurnik.

»Če si že moral najemati posle, bi jih bil za setev, za košnjo in žetev, ne pa za sekanje!« mu je zagodel Močeradnik, ki ga je bolelo, da je Vurnik tako neusmiljeno izsekaval svoj grunt. Kaj pa vendar pomeni hribovski grunt brez lesa? Brez moči je in je jalov kot vrana, ki si jo oskubil.

Vurnik jo je pogoltnil in se zaokrenil, kot da je preslišal zbadljivca.

»Prav si imel!« je siknil Konškar in zavil k Mažovcu.

Tinca se je z materjo le težko pririla do ozke ulice, ki vodi v samostan.

»Tinca, ti si pa kaikor gospa!« je menil Anžičev France, ob njem pa je stal Zabregarjev Blaž, dolgin — toda jetičen.

Tinca se je le nasmehnila, pa takoj povesila glavo, kot bi se bala, da izda svojo notranjo skrivnost — ljubezen.

»Kmetavz, ali ne veš, da je Tinca učiteljica!« ga je dreznil jetični Blaž in obraz mu je še bolj obledel. Le tu in tam se je za trenutek potegnila čez lice rdečkasta lisa. Od mladih let pozna Tinco in le pol ure sta si od doma narazen. Skoro soseda!

»Saj ne bo tvoja, le kaj se poteguješ zanjo!« ga je ošvrknil France in Blaž se je nekam zagledal, skrčil pesti in zaškripal z zobmi. [nova stran]

Tinca mu ni bila le stara znanka in soseda, nenadoma je spet občutil, da mu je Tinca nekaj več. Nehote se je spomnil večerov, ko je sanjal o njej, čeprav sanj ni razumel, spomnil se je, da je oblajal vsakega, ki se je preveč slinil Tinci. Njena podoba mu je bila pa v tem trenutku še ljubša in lepša in oči so si kar same iskale smer, kamor je Tinca odmerjala drobne korake.

»Telega!« je zabrusil Francetu, da je bil za dve glavi manjši. V dveh, treh korakih je presekal trg in se sklonil skozi vrata ter se odmotovilil pod kor, ne da bi se pokrižal, ne da bi temu ali onemu znancu pokimal.

Tinci je bilo to nedeljo neznansko nerodno. Nekaj jo je tiščalo k tlom, grizlo jo v duši, se prelivalo v prečudno tesnobo, zamotano v temačne slutnje, kakršne so jo obhajale [nova stran] vselej, kadar se ji je bližala kakršna koli nesreča.

Pokleknila je med stare ženice tik svoje izgarane, sključene matere. Mati je molila rožni venec in bila kot zamaknjena. Zdaj pa zdaj je v svoji vnemi skoro razločno zašepetala: »...tvojega telesa Jezus: ki je za nas kronan bil ...«

Tinca je begala z očmi od svetnika do svetnika, od svetnice do svetnice in zdelo se ji je, da se ji posmehujejo, da ji mežikajo in ji celo žugajo. Ko pa se je vpraševala, zakaj, si ni mogla odgovoriti. V vsako vprašanje se je zarezal Štehnetov obraz. Čudno spačen je bil, ko za pust našemljen in ko od bolezni skrivenčen. Pa se je k temu prislonil še Blaž, ves plah, poln blaženosti in iz oči mu je dehtela dobrota, vdanost in iskrenost. Iz vsega pa je vrela zapoved: »Izbiraj!«

Maša se ji je zdela strašno dolga. Tinca se je že vsega naveličala; kolena so jo bolela, glava ji je bila težka in v duši jo je grizlo, čeprav ni vedela zakaj.

»Ali ostaneš v mestu?« jo je vprašala mati po maši.

»Nak! Domov pojdem!«

»Še bolj prav!« ji je pritrdila mati, ki je bila vsa srečna, da bo mogla z njo. »Vsaj še ta čas naj bom v njeni bližini, Bog ve, kam jo bodo pognali!« je kljuvalo v materinem srcu. In polno vprašanj jo je še morilo in rada bi jih vsaj nekaj sprožila, da bi se ji duša olajšala.

Materi se je prislinila Konškarica, Konškarici Kevharica. Kevharici Komarica in Komarici Vošnica, vse pa zaradi Tince, da bi zvedele, kam misli za učiteljico in če bi ostala kar v Loki, da bi ji priporočile svoje sinove in hčere. Vsaka je bila prepričana, da je edino njenemu otroku namenjeno, da postane če že ne papež, pa vsaj škof in če škof ne, kaplan in če bi se mu za kaplana spakedralo, vsaj cerkovnik naj bi bil.

Tinci ni bilo nič kaj prav, da se je druščina tako pomnožila. Govoriti se ji ni ljubilo, odgovarjati tudi ne, ker jo je glodalo na tisoče drugih vprašanj, ki jim je že tedne in tedne vrtala odgovore. Joj, kako bi se oddahnila, če bi se ji to posrečilo!

»Tinca, nekam bolehna si!« je menila Konškarica, mežikala, vrtala s prstom po nosnicah in siknila skozi zobe, ko da jo bole, privihnila nos in zavisten nasmešek se je pretegnil čez ovela lica, da se ji je rdečkasta bradavica premaknila.

»Učenje ni šala!« je skomizgnila Kevharica.

»Med ljudi bi morala,« je zatrjevala Vošnica, čeprav so se ji njene lastne besede zdele trnje.

»Skrbi se pričenjajo,« je plaho pristavila mati in se ozrla na hčer, ki je bila bleda in ji je bilo nerodno, da hočejo govoriti o njej.

»Saj mi nič ni!« je zavrnila Tinca vse, in oči so ji begale po melinah. Grmovje se je otresalo listja, v hrastičju je vztrepetavalo in veter jih je mrtve metal čez plot, se igral z njimi, potem jih pa zavrtinčil v potok.

Nad jelkami in bukvami visoko nad planino je krožil jastreb, morda je opazoval Petačevo dvorišče, kjer se sučejo kokoši in se šopiri petelin. Morda? Glej, kot kamen je padel izpod neba, morda se je pognal za kokošjo in jo ta trenutek zadavil. Tinca se je zgrozila. Težka misel ji je stisnila dušo. Sama ni vedela, zakaj.

»Kaj takega pa še ne!« je hitela Konškarica, da bi pogovor zaokrenila. Čutila je, da Tinci ni nič všeč, če jo vprašujejo. Gosposka je že, kaj hočeš, učiteljica je že nekaj!

»Kaj pa?« je pozvedovala Vošnica.

»Kaj pa?« je lovila Komarica.

»Ali ne veš?«

»Kaj?« [nova stran]

»Kaj?«

»Kaj?« so vpraševale vsevprek.

»Kaj takega pa še ne! Kar dve ga tožita, kar dve! Obe sta že imeli, pomislite, niti štirinajst dni ne narazen. To ti je seme!«

»Kdo je to, kaj?« so zevale in šele tedaj je Tinca postala pozorna.

»I, kdo? Kaj? Štehne ju ima na vesti. O, ta je pravi. Malo je vredna, katera se pajdaši z njim, tako vam povem!« se je ustila Konškarica in se kar šibila od narejene jezice.

»Torej Štehneta tožita! Kar dve! Joj, joj! Kdo bi si mislil?!« je tarnala Kevharica in si brisala pot in s potom tudi solze, ki so se ji potočile iz ogorčenja.

»Joj!« je vzdihnila Tinca in se skoro opotekla. Zameglilo se ji je pred očmi in stisnilo jo je pri srcu, da do sape ni mogla.

»Viš, taki so, Tinca! To ti povem, vesela bodi, da si bila v samostanu in da ne poznaš takih praset!« je žužljala Komarica, ki ji je bilo neznansko všeč, da je Tinco Štehnetov greh tako prevzel.

»Ali misliš, da je njemu kaj za to?« se je zavzela Vošnica. »Poznati je treba take šteklačarje! Prav nič ne misli tak človek. Od danes do jutri! In jutri se bo lotil spet druge, morda najbolj poštene! Jaz se le čudim, da mu nasedajo,« je zmajevala z glavo in pljuvala okrog sebe.

»Joj!« je spet vzdihnila Tinca. Kolena so ji klecala, roke so ji bile mahedrave in v duši ji je bilo prazno, ko da so ugasnile vse luči, ki jih je še nedavno prižgala ljubezen.

Visoko v zraku je spet krožil jastreb, se posmehoval soncu in zemlji, saj je našel, kar si je zaželel.

Tinca bi se bila najrajši pogreznila v zemljo. Zastudila se je sama sebi in na kolena Ibi se vrgla pred mater, da je ni bilo sram.

»Ni mogoče!« se ji je vrival dvom, ki pa je skopnel, čim se je spomnila obeh nesrečnic. In občutila je nekaj, ki se ji je zdelo podobno ljubosumnosti. In sedaj se je prvič zavedala užaljenosti, porojene iz prevare. V lase bi mu skočila in mu izkopala lažnive oči, ga stisnila za goltanec in ga — zadušila. Drugega ne zasluži.

Sonce se je že potapljalo, vsa divje razmetana jesenska lepota je zanjo zgubila svoj blesk, osamljeno in oskrunjeno se je začutila. Zdelo se ji je, da ji greh gleda iz oči, z lic in da ga razodeva in razkazuje z vsakim korakom in tudi z vsakim utripom.

Komaj, komaj je capljala za materjo. Utrujena je bila, kot bi prehodila dolgo pot z Brezij do Loke. Premerila jo je pred dvema letoma. Zaobljubila jo je mati.

»Današnja mladina, to ti rečem!« je zmerjala Kevharica in zmajevala z glavo.

»Kaj takega včasih nismo poznale!« je vihrala Konškarica, pa takoj utihnila, ker je živo občutila težo odplačil za nezakonskega otroka, ki mu je bil oče njem mož. Z deklo se je spečal. Premotilo ga je pač!

»Prav poceni jo že ne bo odnesel!« je menila Vošnica, pa se potuhnila, ker se je spomnila, da spremljevalke dobro vedo kako in kaj je bilo z njo pred poroko.

»Ženske so pa tudi čudne, za vsako hlačnico se že vržejo!« se je repenčila Komarica.

»Za kozarec vina, za kos pečenke in za mastno kvanto pa že zdrknejo v naročje prvemu pritepencu!« se je ustila Komarica še naprej, ker je čutila, da bo v živo zadela Vošnico.

Tinco so vse te besede pekle ko žerjavica in v lase bi se zakadila babi stari, če se ne bi zavedala, da govori po pravici.

»Bog ne daj, če kdo kaj zve, imeli me bodo za počepko!« jo je prešinjalo spoznanje. Počepka, to besedo je dostikrat slišala, nikoli se ji pa še ni tako strašno zastudila, kot sedaj. S prstom bodo kazali za njo in nihče ne bo verjel, da je nedolžna. Rekli bodo: »No kdo bi si mislil, učiteljica se je vlačila z njim!« Mati je bila tiho, upehana je bila in zamolklo je hropla. Tinci se je zdelo, da se ji je zmračil obraz in da so se ji gube na njem zglobile. Morda se ji je v duši zganilo spoznanje, da nosi učiteljica na ustnicah Štebnetov poljub.

Konškarica se je poslovila in zavila na levo.

Nazadnje pa je Tinca vendarle ostala sama z materjo. Stopicala je za njo, da bi v njenih očeh ne opazila pekla in na njenem obrazu zbeganosti in prepadenosti. Zasovražila je Štehneta in ukradeni, vsiljeni poljub jo je jel peči kot prisad. Še tisti posamezni utrinki ob mislih na večerno vožnjo, ki so bili svetli in sladki, so zamrli, [nova stran] preden je Tinca mogla srebniti iz polne skodele spominov.

»Da ga le sram ni!« si je ponavljala, občutila pa strašno ponižanje. Spomnila se je sošolkinih pisem, ki jih ji je pisal fant in objela jo je dušeča praznota. V tistih pismih je dihala pesem in s pesmijo ljubezen, ona pa je zavržena in njena ljubezen oskrunjena, brez pesmi je in brez lepote in greh se je drži. Kot še nikdar si je zaželela samote sedaj, da bi mogla zaprta vase in zaprta v tišino moliti in se kesati.

»Danes te je pa pot zdelala; ali ti je morda slabo?« je zaskrbelo mater. »Odpočijva se! Nič se nama ne mudi!« je dodala, tudi sama je bila trudna.

Sedli sta na robu poti in se zagledali v potoček, ki je brzel mimo.

»Saj smo že pozno v jesen zavozili, pa je še kar vroče!« je pričenjala mati, ker se ni mogla domisliti na vse tisto, kar jo je grizlo vso pot.

»Meni se zdi,« se je odrezala Tinca, ker jo je zeblo v duši in jo je mraz spreletaval po vsem telesu.

»Bolehna si!« je mati skoro zastokala. »Ustaniva, še prehladiš se lahko!« je zaskrbljeno, materinsko nežno povzela mati in težko dvignila svoje izmučeno telo. Tinca se je pa še obotavljala.

V rebri je sonce kar žgalo. Steza je bila izsušena, da so zijale široke razpoke. V hrib sta lezli počasi in sključeno. Tinca je gledala v tla in v temnikaste razpoke. Mravljinci so se jim odmikali in iskali ovinkov. Nekateri so našli mostiček — drobna vejica je ležala čez razpoko, bilka —, drugi so pa blodili in zbegano tavali kot bi bili slepi. Tinca jih je opazovala in zdelo se ji je, da je tudi sama zapuščena in slepa ko mravljinci, ki ne najdejo potov, ne ovinkov, ampak blodijo, blodijo ...

IV Klic srca[uredi]

Tisto nedeljo je Tinca zgodaj legla. Mater je skrbelo, skuhala ji je čaja, spraševala, tuhtala, kaj bi bilo še dobro. Slabotna je, morda ji je na pljuča udarilo — revše se je predolgo vicalo med stenami —, morda jo daje želodec, odvadila se je hribovski jedi. Tako je sklepala, stregla in trpela in mimogrede molila.

»Bog mi jo obvaruj, saj je še tako mlada!« je pristavljala svoji molitvi in oči so ji bile solzne.

Tinca je shujšala, svoje bolezni pa ni razodela. Hotela je pozabiti Štehneta in na tisti ukradeni poljub, pa ni mogla, čeprav se ji je vsak trenutek studil, če se ji je prikradla v misli Štehnetova podoba. Ljubezni ni več občutila, pač pa zmerom bolj trpko užaljenost. Grizlo jo je v duši, da se je tako ponižala in da je žrtvovala toliko sladkih misli temu pohotnežu in šele sedaj je razumela pomen te besede in šele sedaj njeno vsebino. Obe dekli, njegovi žrtvi, na kateri se je v svoji ljubosumnosti jezila in jima očitala vsiljivost, sta se ji sedaj smilili in na tihem ju je prosila odpuščanja, sama jima ni imela ničesar odpuščati.

»Siroti! Bog bodi zahvaljen, da se me je še dosti zgodaj s spoznanjem usmilil!« ji je vzklikalo v duši. Še bolj sta se ji pa smilila otročička. Morda nikoli ne bosta poznala očeta, morda bosta morala po svetu k tujim ljudem in morda še matere ne bosta videla več. Ko bosta odrastla, preklinjala bosta njo in njega in blagoslov božji bo usahnil pri vsakem njegovem delu.

Štehne se ji je nastavljal, če je le prišla v Loko, zmerom se mu je prav umikala. Ko jo je hotel ogovoriti — izza ovinka jo je presenetil — ga je ošvrknila z očmi; spoznal je, da ona vse ve.

»Malo naj se izkadi in vse bo pozabljeno!« si je mrmral in gledal za zlatolaso Tinco, ki je bila v svoji užaljenosti in togoti še lepša.

»Škoda bi te bilo!« si je ponavljal. »Ne boj se, še se bova srečala!« in oči so lačno lovile Tinco, ki je zavila v ozko ulico proti samostanu.

»Zverina! Svinja!« je kriknila glasno, da bi jo mogli daleč na okoli slišati. V obraz ji je butila kri, pri duši ji je bilo pa kar nekam toplo, ko je videla, da je Štehne jezno zamahnil z roko in odšel. Ponos ji je podžigal korak in nebo nad njo se ji je zazdelo svetlejše.

»Prebledel je, tako grdo sem ga ošvrknila z očmi in še svinja sem mu rekla!« si je zatrjevala, sram jo je bilo za besedo: svinja. Čutila pa je, da ji v duši polzi odpuščanje in da je popravila svojo sramoto. [nova stran]

Tisti dan je bila rožnato razposajena kot bolnik, ki je prebolel vročično bolezen.

Lojze in Janez sta je bila vesela, mati se pa ni mogla načuditi, da se je Tinca tako spremenila in da se ji je kar vse sprevrglo v zdravje.

»Tinca, popoldne moraš z nama!« je zaukal Lojze. Govoril je glasno, pa pretrgano. Po ves teden ni spregovoril. Drvaril je v temnih grapah in nikogar ni imel, da bi pokramljal z njim. S kosi, s šojami in bogkovimi pastiričkami se je menil, njihovim glasovom se je privadil, jih oponašal, jih vabil in dnevi so mu kar prehitro minili.

»Kam?« je plaho vprašala, iz oči ji je pa dihalo zdravje, skoro razigranost, čeprav ni bila vajena, da bi jo bil brat vabil s seboj.

»K Cibru!« ji je šepnil Janez.

»Zabregarjev Blaž je harmoniko kupil!« se je zasmejal Lojze in drsal s petami po razkavih tleh.

Tinca je pokimala in v misli se ji je zapletel spomin na Blaža v vsej prelepi, kakor zasanjani lepoti njegove duše. Ves rogovilast in prekljast kakor je bil, se ji je zazdel njegov obraz mehek in od sile dober in tudi njegove oči so sipale dobroto, nežnost in plaho lepoto. Take oči ne bi mogle grešiti in take ustnice se ne bi mogle spozabiti. Če bi Blaž ljubil, bi ljubil le z dušo in s srcem.

Sama ni vedela, od kje prihajajo te misli in ni si mogla razložiti, zakaj so ji prijetne in čisto naravne. Nič se ji niso vsiljevale in tudi iskala jih ni.

»Pa pojdite!« je dovolila mati.

»Lojze, le glej, da se ne okravariš!« je posvarila fanta, za Janeza in Tinco pa je imela le skrben pogled, kot bi hotela reči, saj sta pametna, pazita še na Lojzeta.

Pri Cibru je škripala harmonika. Ko pa je stopila Tinca in z njo Janez in Lojze, je bilo vsem nerodno in kot bi se pretrgal meh, je utihnila harmonika.

»Nič ni slabega, Tinca, naj se malo povesele, ko ves teden garajo,« se je opravičevala Cibrovka. »Veš, Dolenc je smreke kupil, danes mi jih je plačal, fantom, ki bodo pa hlode pozimi spehali v grapo, pa je za likof dal. iNaj se malo povesele, smrek ne prodajamo vsak dan!« je hitela, da so se ji ustnice kar zapletale.

»Kaj bi bilo slabega!« se je nasmehnila Tinca in začutila, da na njenem obrazu vise Blaževe oči. Ozrla se je nanj in zdelo se ji je, da je njegovo obličje prav tako, kakršno je gledala ta dan v mislih.

»Kako drugačen od Štehneta!« jo je zbodlo.

»Blaž, le potegni! Ali imaš nove?« ga je ogovorila, da ni izdala zadrege. [nova stran]

Blaž se ji je zahvalil z očmi, v katerih je Tinca videla vdanost in skrivno prošnjo: »Tinca, vsaj lepo besedo mi daj!«

Harmonika je zavreščala in z Janezom se je zavrtela tudi Tinca. Plesala je, kot se je le skrivoma naučila s sošolkami.

»Tako je prav! Tako!« je vzklikala Cibrovka, »mladina bodi vesela, saj je nedolžnega veselja še Bog vesel.« Srečna je bila, da se je med plesalce pomešala tudi Tinca. »Saj ni kar nič gosposka, čeprav je učiteljica in kar nič kloštrske polizanosti ni ostalo na njej,« si je zatrjevala, odracala je v čumnato in prinesla tepkovca.

»Tinca, pokusi, letos je kar dober!« je najprej ponudila njej.

Tinca je omočila ustnice, srebnila, nato pa nagnila za dober požirek.

»Bog lonaj!« se je zahvalila.

»Bog lonaj za božji lon!« je zacmokljala Cibrovka in ji je bilo kar toplo, ker je Tinca še vedela hvalo po starem.

Natočila je tudi ostalim.

Blaž je vlekel meh, nerodni pari so pa stopicali in se vrtili po hiši. Tudi Tinco je zdaj pa zdaj kdo poprosil za ples, bližal se ji pa neokretno: »Ali bi tudi z menoj?«

Tinca se ni branila. Rada je imela to hribovsko preprostost in domačnost in razkadile so se ji vsaj še zadnje misli na Štehneta.

»Tone, poskusi še ti!« Blaž je ponudil harmoniko Prešečnikovemu hlapcu. Vsi so se začudili, kajti novih harmonik bi Blaž za nobeno ceno ne dal iz rok.

»Kaj misliš, da bom le vlekel, plesal pa nič?« se je razčeperil in se postavil na sredo hiše, prijel majhno dekle ter se zavrtel z njo. Ko je plešoč odskakoval, se je moral upogibati, da z glavo ni butil v strop.

»Prebito si velik!« ga je podražila Tinca, ki je opazila, da jo že med plesom gleda in nekako prosi: »Ali bi marala z menoj?«

»Ne bo sile!« se je odrezal in ji pomolil dolgo koščeno roko. Zdelo se mu je, da je tako najbolj prav, če ji da roko. Mestence je videl, da si zmerom segajo v roke.

»Saj smo domačini!« je brez misli rekla Tinca. Nerodni Blaž se ji je zasmilil; že dalj časa je vedela, da je jetičen.

»Potlej te pa ne bo sram, če bi se ...« je težko izmomljal in stal pred njo kot obupanec, ki le še izbira drevo, kjer naj bi se obesil.

»Pa dajva!« je potrdila Tinca, Blaž pa je pomahal hlapčetu z roko, si popravil svoje dolge grive in zagrmel: »Tone pobegni, pa če se pretrga!«

»To je beseda, Blaž!« se mu je zasmejal Lojze, iki ga že dolgo ni videl tako veselega. Blaž je sam vedel, da je bolan, saj sta mu za jetiko umrla oče in mati. Bajta, ki sta mu jo zapustila, je najbrž zakleta in še njega, ki ne veruje v strahove, je strah med njenimi stenami, v katerih vsako noč glodajo črvi, škrtajo in meljejo. Zbode ga v pljučih in zazdi se mu, kot da v njih rijejo črvi in mu pijejo kri in žro, žro ... Redko, redko je pozabil na te črve, le redko se je po njegovem obrazu razlil brezskrben, iz duška vržen smeh.

Sedaj pa je potrkaval, odletaval in Tinco bolj nosil po zraku, kot pa z njo plesal.

»Kako lepo plešeš!« ga je pohvalila Tinca in se mu nasmehnila, da je Blaža kar pogrelo.

»Ali res?« se je zavzel in kar ponosen je bil na pohvalo. Če Tinca reče, je že res, ona ne laže. O, drugi bi si pa hoteli norce briti iz njega.

»O, res!« mu je potrdila in bilo mu je [nova stran] mehko pri duši, oko se mu je pa od hvaležnosti kar orosilo.

»Zdaj te imam pa še bolj rad!« mu je ušlo. Kri mu je bušnila v obraz in roke so mu odrevenele. Z očmi je iskal Toneta, da bi mu ukazal: »Nehaj, hlapče; jaz ne morem več!« Preveč tesno mu je bilo. Dušilo ga je že in kašelj mu je napenjal drobovje, pa ni upal zakašljati.

Tinco je zabolelo in Blaž se ji je tako zasmilil, da je povesila oči, drugače bi ne mogla skriti solze. Kar objela bi ga bila iz usmiljenja in mu rekla: »Blaž, nisem te vredna!« Spoznala je, da jo ima Blaž rad in spomnila se je, da je bil že zmerom tako mehko prijazen z njo. Naredila se je, kot da ga ni slišala. Natočila mu je tepkovca in mu ponudila:

»Blaž, pij, vroče ti je!«

»Če bi ti najprej,« je zaprosil z očmi in glasom, ki je bil nekam votel in utrujen.

»Bom!« mu je ustregla in odpila za dober požirek.

»Na tvoje zdravje!« Oči je povesila in Blaž se ji je še bolj zasmilil. Saj je nesrečen, pa vendar še nikomur ni lasu skrivil in z vsemi je dober, vsakomur pomaga, če le more.

Blaž se je nagnil, do besede pa ni mogel. Preveč sladko mu je bilo pri duši, za trenutek se mu je pa zameglilo, kot da ga je zbodlo pri srcu. Skrivaj se je ozrl po Tinci in pomislil, če ni morda huda. Ko pa je vjel njen pogled, iz katerega je sevala dobrota in prečudno vdana prijaznost, je bil ves srečen in blažen.

»O, nič ni huda!« je vriskalo v njem.

Potegnil je harmoniko, zaigral najbolj veselo in poskočno, da so se vsi začudili.

»Tako je prav, Blaž, veseli bodimo!« je vzkliknila Cibrovka, pograbila Tinco in se pomešala med plesalce.

Griči so že utonili v mraku, v grapah se je vlačila črna megla in v hribovskih bajtah so brlele drobne lučke, ko se je Tinca vračala.

»Tinca, Blaž te ima pa rad!« je namignil Janez.

Tinca je molčala. V dušo jo je bolelo. Štehneta je imela rada, pa jo je varal. Blaž jo ima pa prav res rad, njej se pa le smili, usmiljenje pa še ni ljubezen. Take misli so se ji motale v glavi in bila je bolna od njih ...

»Res, res!« je nadaljeval Janez. »Meni je pripovedoval, da te ima rad in da bi te takoj vzel. Bajto da ima, bi že kako živela!« jo je še podražil in s smehom spremljal svoje besede, kot bi hotel reči: »Kajne Tinca, kako je smešen!«

»Siromak je, kaj hočeš in še jetičen je!« ga je zavrnila Tinca, kot da ji je vse to, kar ji je kvasil Janez, že zdavnaj znano in da je o vsem tem že zdavnaj premišljevala.

»Več je vreden ko deset drugih, ker je pošten!« je zamomljal Lojze in vsi trije so zavili v grapo, iz grape pa po stezi navkreber.

»Prav imaš, Lojze!« je Tinca izgoltala šele v rebri in vse misli so ji pomrle, ko se je spomnila Štehneta; zazdel se ji je kot lepa posoda, ki pa je napolnjena z gnojnico.

Tisto noč je Tinca slabo spala. Misli so se ji podile po glavi, pa niti ene se ni mogla oprijeti.

»Največ grehov poseje brezdelje!« ji je nekaj reklo in te misli se je oklenila, pa sama ni vedela zakaj.

»Pustite male k meni!« se je od nekje oglasilo in jo vabilo in jo je prevzelo. Tedaj se je zavedela svojega poklica.

»Učiteljica si!« ji je klicalo iz grape, ji pozvanjalo z gričev in je trepetalo v sončnih trakih, ki so jo zjutraj budili.

»Mati, v Ljubljano pojdem. Morda bom kmalu dobila službo!« je presenetila mater.

»Kakor veš!« je zastokala mati, ker se je za Tinco bala in ji bo dolgčas, ko je ne bo.

Preveč se je je privadila. [nova stran]

V Želje zore[uredi]

Ljubljana se je kopala v megli in umazana, lena reka je izpuhtevala dušljiv zrak, ceste so bile nekam čudno prazne; le zaskrbljene gospodinje so hitele na trg; le na vogalih so se tu in tam razgovarjala mlada dekleta; kolesar je švignil na ovinku; velika okna, za katerimi se je bahavo razkazovalo bogato blago, so bila rosna.

Tinco je bolela glava od megle in dolgočasnosti; zdaj in zdaj se je ustavila pred velikim oknom, toda zanjo je bilo vse pregosposko.

»To ni za nas!« jo je jezilo in Loka se ji je zazdela stokrat lepša in bolj zdrava. Saj je bila v Ljubljani že večkrat, ampak še nikoli ni občutila take izmrtvičenosti. Saj ni nikjer opazila veselega obraza, nikjer ni zazvenel smeh; stražnik jo je pogledal ostro in črno, kot da se v njej skriva razvpita tatica ali celo morilka. Vzdolž ceste je stala procesija avtomobilov in za krmili so dremali vozniki.

Le pri Daj-damu se je gnetlo nekaj ljudi. Prihajali so in odhajali in zmamilo je tudi Tinco.

»To pa je nekaj!« ji je reklo nekaj, ko so se ji posvetili veliki samovarji in za samovarji bela dekleta. In čudno! Vse so bile nasmejane kot neveste pri svatbi, ko pa je naročila čaj in pogledala strežajki v oči, je videla, da je nasmešek okrog njenih ustnic zlagan in preočitno narejen.

»Gospodična, ne tako preplašeno!« jo je ogovoril oblizanec, ki se je smukal pri dekletih in jim drobil kosmate, v beznicah zvarjene šale.

Tinca ga je pogledala in njegove oči so se ji zastudile. V kotih so bile zagnojene in tenke rdeče žilice so na gosto prepregle belino. Punčici sta bili drobni, mačjim podobni.

Odmaknila se je s svojo skodelico in mu še odgovorila ni.

»Bunka z dežele! Ampak zdrava!« je šepnil oblizanec, strežajka se je pa namrdnila, presedal ji je že domišljavi vsiljivec.

»Za ženo se brigajte, da ji ne bo treba beračiti!« ga je zafrknilo dekle, ki jo je hotel pobožati.

»Packa!« je pomislila Tinca in nehote se je spomnila Blaža. Ves prekljast, rogovilast, v raševino oblečen, pa je več vreden ko sto takih izprijenih oblizancev. To je lepa posoda, napolnjena z gnojnico.

»Veste, gospodična, nekateri dedci so več ko nesramni!« jo je opomnila strežajka, ki je opazila da se je Tinca jezno umaknila. »Vi še ne veste, kako neprijetno je nam. Ali kaj hočemo?«

Tinci se je zasmilila in tedaj je razumela na vseh obrazih zlagani smeh.

»Rada vam verjamem!« ji je pritrdila, se poslovila, spremljal jo je pa zlagani smeh belo oblečenih deklet za svetlimi samovarji.

Pretekla je stopnice velike palače. Pred pisarnicami na dolgih hodnikih so se prerivali moški in ženske, se jezili, prekladali papirje, zapisovali, črtali in po hodniku je zdaj pa zdaj zdrvela gospodična s celim kupom listin.

»Bog pomagaj, sam papir!« je zagodrnjal podeželan v škornjih in vlekel cigareto, se prestopal in gledal skozi okno. Smilil se mu je čas in če zamudi vlak, bo ves dan zabrnečkan.

Tinco čakanje ni motilo. Celo všeč ji je bilo. Sedla je na klop in brskala po knjigi in se le za trenutek ustavila pri slikah. Tudi ves mesec bi čakala, kajti pričakovanje je tako prijetno. Bog ve, kam jo bodo poslali, morda kam v ravnino, morda kam v trg? Ta misel jo je spekla! Tam bodo učiteljice in učitelji, vsak gleda svet po svoje in nobeden morda tako ko ona! Morda ji odberejo kraj kje v hrihih, kjer bo sama, čisto sama in se bo morala zmerom zaklepati, da je ne izropajo plaščurji in štekljičarji, ki jih je vsak dan več! Pa ji je bila misel na hribe tako svetla in vabljiva, da je ni bilo prav nič strah potepuhov in lačnikov, zaželela si je samote in majhne šole in v šoli kopice raztrganih, nerodno ohlačanih, v očetove škornje obutih hribovskih otrok, ki jim bo vsaka njena beseda novo razodetje.

»Pustite male k meni!« ji je kriknilo od nekod in mesto se ji je še bolj pristudilo. Ne bi rada v mesto, tja bi rada, kjer je zdravje doma in kjer so zdrave tudi duše. Tako si je namišljala hribe in hribovsko šolo in take ljudi, kot je njena mati in so Komarjevi ter je Blaž.

»Gospodična, težko bo kaj! Kamor bi vi radi, tam je vse prenapolnjeno, kamor bi vas pa mi radi poslali, se boste upirali. [nova stran] Poznam vas, mlada dekleta!« se je smejal gospod, Tinca ga je pa začudeno gledala in ga skoro razumeti ni mogla.

»Res, res, gospodična! Vsaka bi rada v mesto, če pa na deželo, mora biti šola ob glavni cesti, ob železnici, avtomobilska zveza mora biti dobra in kraj sam mora biti vsaj letovišče. Tako je danes moderno, gospodična!«

»Nisem tako mislila. V mesto še grem ne! Hribov sem vajena, saj sem hribovka!«

Gospod se ji je nasmehnil, se zresnil, potem pa jel brskati po papirjih.

»Vi ste v samostanu dovršili učiteljišče?«

»Da!«

»Prav! Pridobili ste si tudi idealizma, kar je veliko vredno. Tega pa danes manjka!« je razlagal in Tici je bilo kar mehko pri duši.

»Veste kaj! Če ste že hribov vajeni, ali ne bi šli na enorazrednico v Zarečje? Vsaj za eno leto bi poskusili. Od rok je kraj, to je res, ampak, no, zakaj bi obupali, ko ste še tako mladi,« je govoril gospod mehko in skoro očetovsko, potem pa stopil k zemljevidu in ji očrtal pota do Zarečja, bližnjice in ji opisal tudi ljudi.

»Jaz poznam kraj. Lep, zdrav, rečem vam, če imate ljubezen do narave, vam ne bo žal.«

Tinca je kar žarela. Že po zemljevidu je sodila, da mora biti tam lepo in višina 833 m nad morjem jo je kar vabila. Tako visok je Golnik in vendar ga ni lepšega hriba na svetu in vendar je tam sonca na pretek in zime so tam nebeške!

»Šola je nekoliko na samem, toda ne bojte se, tja se potepuhi ne zatečejo, je preveč od rok. Sedaj rajši ogrebajo mestne hiše!«

»Tako šolo sem si želela!« je skoro vzkliknila in bila je srečna ko še nikoli.

»To mi pa ugaja! Šola je zanemarjena in delati bo treba. Toda pomagali vam bomo tudi mi. Kraj je siromašen!«

»Brezdelje seje greh!« je pomislila Tinca in ničesar si ni bolj želela ko dela. »Na vse sem pripravljena!« se je glasno odločila, da gospod nič več ni dvomil v njeno iskrenost.

»Kar vesel sem vas! V kakih treh tednih dobite dekret in potem pa sreča z vami! Mnogo lahko koristite tam tudi izven šole. Opozarjam vas pa, naj vas ljudje ne razočarajo. Vi ste vajeni vaših hribovcev. Ti so čisto drugačni. Ampak, to naj vas ne moti! Za starejšo, utrujeno, bi ta šola ne bila! Mlada sila pa premaga vse!«

»Nič se ne bojim!« je zatrjevala Tinca in najraje bi že odromala v tisto samotno šolo in se razgovarjala z zanemarjenimi hlačmani.

»Kaj bi se bali! Čez čas boste pa prosili ugodnejšega mesta in ga boste tudi dobili! Z Bogom, gospodična in srečno pot!« se je gospod poslovil, pred vrati je čakala procesija ljudi.

Tinca jih še videla ni. Šumelo ji je po glavi. Sama bo na šoli, sama si bo najbrž kuhala, sama tudi v šoli gospodarila. To bo življenje!

Skozi meglo je mežikalo sonce, ulice so oživele in Tinca je sreča vala gosposke, kmečke ljudi, poznala pa nikogar.

»Učiteljica!« ji je brnelo po ušesih in v tej besedi je občutila vso življenjsko sladkost. Pozabila bo na vse tiste grenke ure in na vse tisto ponižanje, ki pa ga je Bog drugim prikril, da ni omagala in da ni obupala.

Brzela je po mestu in le tu in tam se je ustavila pred izložbo. Omamljale so jo slike, pri knjigah se je zamudila, da jo je že zaskrbelo. Vlaka ne sme zgrešiti. Mati jo vendar težko čaka in jo skrbi, če bo morala daleč z doma.

Nekaj božjakov je stiskala, zmerom so se ji tako strašno smilili. Sedaj so se ji pa zazdeli kar prevroči in kaj bi s tem drobižem, ko bo čez nekaj tednov vendar denarja na kupe.

Samo jo je zaneslo v trgovino in kar obsuli so jo z vprašanji in kar otresti se ni mogla poklonov.

»Ruto bi kupila za mater!« je kot utrujeno naročila in z očmi preletela polne predale blaga.

Nametali so ji cele skladovnice rut, da je od živih barv Tinci kar vid jemalo.

Tehtala jih je na roki, obračala k soncu in zdaj in zdaj se je nasmehnila. »To bo mati vesela! Če ji kupim tole, bo v njej kar mlada!« jo je prevzemalo in zbrala je rožnato, da bo v njej njen obraz bolj živ in rdeč.

Vožnja domov se je neznansko vlekla. Zdelo se ji je, da vlak na vsaki postaji najmanj po pol ure stoji in da izginjajo mimo oken zmerom iste hiše in iste njive. [nova stran]

Le za hip se je ustavila v samostanu. Prednici je vendar morala sporočiti, da je dobila šolo v Zarečju. Huda bi bila, če se ne bi oglasila.

»V hribih je, v hribih. Cerkev je daleč v stran!« je tarnala prednica, Tinca je pa ni poslušala. Saj je še kot otrok morala vsako nedeljo k maši kar poldrugo uro daleč. »Le kaj se prednica tako hribov boji?« ji ni šlo v glavo. »Pozna jih ne, v mestu je doma!« se je spomnila.

»Sicer pa kar dobro, da si dobila. Težak bo ta kruh, ampak zato bolj sladak!« je razsodila prednica. Pozvonilo je in je morala k molitvam.

»Srečna bodi in oglasi se še!« se je poslovila od nje.

Tinci je odleglo in ko je hitela skozi mesto, se Štehneta še spomnila ni. Za Janeza, Lojzeta in mater je kupila veliko belo štruco, potem se pa zgubila v temačni grapi, ki se je je sonce že zgoraj naveličalo.

Dihala je globoko in šele sedaj je občutila blaženost svobode, o kateri je tako sanjala.

Zarečje, Zarečje! Že ime je lepo in tam blizu Grmade, o kateri je že toliko slišala. Pravijo, da je od tam prekrasen razgled in da je bila tam nekdaj znamenita božja pot.

Janez in Lojze sta se motala pred hišo, popravljala skladovnico drv, mati pa je nabirala ščavje za kravo.

»O, že nazaj?« jo je ogovoril Janez, ki je imel le še bore tri dni počitnic.

»Bal sem se že, da so te kar obdržali!« je zamomljal Lojze; njemu je bilo najbolj hudo, kadar ni bilo Tince doma. Sedaj bo šla, morda tako daleč, da še do nje ne bo mogel. V Loki jo je videl vsaj vsako nedeljo in vsak praznik in še med tednom ga je zaneslo v mesto.

»Tako hitro pa ne gre! Ampak v treh tednih pa že dobim dekret. Na Dolenjskem sem dobila. Tako visoko je tam ko na Osolniku. In sama bom tam!« je hitela Tinca in vsa je bila rdeča in vroča.

Mati jo je pozdravila z zaskrbljenim nasmeškom in se kar čudila njeni možatosti.

»V Zarečje v dolenjskih hribih so me namenili, mati!«

»Bog nas varuj, jaz sem pa mislila, da boš v mestu dobila,« je zastokala mati. Tinca se ji je zasmilila, ker bo morala v hribe in bo sama in k njej ne bo mogla ne ona ne Lojze in ne Janez. To ji bo dolg čas!

»V mesta pridejo že starejše. Tudi meni je obljubljeno za kasneje. Za začetek pa moram biti zadovoljna z vsem!« ji je razlagala in mati ni mogla razumeti, da je Tinca tako mirna in srečna, ko vendar ve, kam bo morala in zraven tega še tako daleč. Prav v dolenjske hribe.

»To se boš naveličala!«

»Ne bom utegnila misliti na to, preveč bo dela!« se je smejala Tinca, položila na mizo belo štruco, materi pa odmotala ruto.

»To sem pa za vas kupila!«

»Joj, kako je lepa!« je izjecljala mati in sta pritrjevala Lojze in Janez.

»Ampak ta ni zame! To je za mlada dekleta!« se je muzala, pa jo že pomerjala in kar samo jo je zaneslo k ogledalu.

»Mati, za deset let ste mlajši!« ji je ponagajal Lojze, mater je pa rdečica oblila.

»Res, res, mati!« se je vtaknil še Janez. Tinca pa je molčala; dobro se ji je zdelo, da je kupila ruto, nič koliko ji je ustregla.

»Zime se bojim!« je mati nenadoma zavzdihnila in si odvezala ruto.

»Zakaj?« je zabolelo Tinco in šele tedaj se je spomnila, da je trudna in lačna. Janez in Lojze sta že otepavala štruco.

»Tako dolga bo. Z Lojzetom bova pa sama in še njega ne bo podnevi doma!« ji je zadrhtel skoro jokavi glas, da so se otroci nenadoma spogledali. »Že vem, na starost bom čisto sama!« je glas že očital, njene oči so pa obvisele na Tinci.

»Za počitnice pridem vendar domov!« je Tinca skoro čisto tiho izgoltala ter skrila obraz; mati se ji je zasmilila in rada bi ostala pri njej in ji pomagala.

»Mm ...!« je mati le zamrmrala, besede so ji že v grlu zamrle.

Tiste dni se je Tinca vsak dan pripravljala in mati je pomagala; na tihem pa ji je večkrat kanila solza na Tinčino belo perilo, na knjige in na samostanske spomine. [nova stran]

»Bog bodi z njo!« je prosila in se bala dneva, ko se bo morala posloviti in ko bo Tinca šla na pot — za kruhom.

VI V svet![uredi]

Tiste dni Lojze ni mogel delati in tudi materi se je vsako delo zapletalo. Tinca je to občutila, vendar je skrivala. Tudi njo je zdaj in zdaj zaskrbelo in misel, da bo morala z doma, ji je bila grenka.

»Pa srečno!« se je poslovila od Lojzeta, Janez je že prej odšel v šolo, mati ji je pa pomagala do postaje. Lojze se je ponujal, pa mati ni odnehala, hotela je biti s svojo Tinco še te zadnje ure. Toliko jo mora še vprašati, toliko še naročiti in to more le ona!

»Ti si pa Janeza spremljal in sem jaz varovala!« jo je zabrusila Lojzetu in od joka krvave oči so se ji za hip nasmehnile.

Med potjo sta le malo govorili. Začeti ni mogla mati, upiralo se je pa tudi Tinci.

Jesen je bila sončna in njive so bile že skoro prazne in so izdihavale mehko soparo. Sora je bila nizka, pa srebrna in prod ob straneh se je svetil v soncu.

»To je lepo!« je izgoltala mati.

»Pa res!« je odvrnila Tinca in njene mokre oči so begale po njivah in ozarah.

Na postaji je čakalo le nekaj ljudi, med temi tudi loška potovka.

»Bog daj, Bog daj!« je zagostolela po svoji navadi, drobila in hitela, da ji nihče ni mogel v besedo.

»Kam pa, kam? V Ljubljano?«

»V službo!« je Tinca dejala tiho in gledala proti žabniškemu polju, po katerem je že sopihal vlak.

»Tako, tako! Daleč?«

»V Zarečje! Na Dolenjsko!«

»Lepo bo tam!« je zatrjevala potovka, čeprav še nikoli ni bila v Zarečju in o tem kraju še slišala ni. »Lep kraj mora pač biti, če ima šolo!« si je mislila, Tinca ji je pa tiho pritrjevala; mati je bila nejevoljna, ker ji je klepetulja ukradla še zadnje minute, ko bi bila s Tinco lahko sama.

»Z Bogom, mati, saj vam bom pisala!« je izgoltala Tinca, ko je stopala v voz, mati ji pa podajala veliko košaro, vse premoženje nove učiteljice.

»Na Boga ne pozabi!« je jecljala mati, si brisala solze in ji nerodno stiskala roko.

»Mati, ne bojte se zanjo!« je žlobudrala potovka, mati je pa ni slišala. Vlak je zapiskal, kolesa so zaškripala, ona je pa ko okamenela stala na belem pesku in nepremično strmela v voz, ki je vozil njeno Tinco.

»Marija pomagaj, nisem mislila, da bo tako hudo!« si je šepetala, ko jo je železničar podil s proge.

Tinca je pozdravljala skozi okno, toda mati je najbrž ni videla. Klepetuljasta potovka se je zažužnjala z ženicami v vozu in Tinco kar pozabila. Tinci je bilo prav, misli so ji bile pretežke in ne bi mogla odgovarjati.

Ljubljana je bila to jutro še meglena in skozi tenko sito te sivine je Tinca opazila grad, ki ga je sonce že obsevalo. Pregledala je karto in kar nič se ni obotavljala po ulicah, nič jo ni zanimalo. Svojo košaro je oddala pri Češnovarju, kot so ji sporočili, domačin iz Zarečja ji jo bo pripeljal spotoma, zakaj da bi se učiteljica mučila z njo.

Zanimal jo je svet, ki ga še ni poznala, in zato se ni ustrašila poti čez hribe do Grmade in od tam potem v Zarečje. Tak je bil njen načrt in kar dober in lep se ji je zazdel.

Kresnila jo je po blatni ižanski cesti, pot se je vlekla v večnost, pa tega ona ni opazila. Toda zaradi megle se ji je zdela pot zdaj pa zdaj dolgočasna, pokrajina je bila zanjo nekam čudna. Hiše so se stiskale v močvaro, skozi meglo so se prepeljavale vrane, v naglušno ravan se je zamolklo vleklo pasje lajanje in cviljenje.

Iz gostilne ob cesti je zaudarjalo po kislem vinu in slabem žganju, na pragu se je razgledovala zaspana dekla.

»Kje naj zavijem proti Grmadi?« jo je pobarala Tinca.

»I, na levo čez mostiček in potem na desno kar v klanec. Pot je markirana. Stana z Grmade je poskrbela,« je zavijala dekla in se odmikala, kakor bi hotela reči: »Gospodična, nič bi vam ne škodoval požirek brinovčka! Še je čas, preden se zakadite v hrib!«

Tinci se je govorica čudna zdela in skoro težko jo je razumela.

»To je pa že nekaj drugega!« jo je prešinilo, ko je jela zasajati okovane čevlje v hrib. Sonce je grelo premrlo drevje in vidno pilo meglo. Cesta se je zgubila v nje; in tudi hiše so utonile v njej. [nova stran]

Z drevja se je utrinjala rosa, sinice so se grele na soncu in pozdravljale dan.

Tedaj so se pa iz megle po vsej dolini dvignili griči in na njih bele cerkvice, vse zatopljene v molitev. Tenko je prisluhnila Tinca in zaslišala je zvonjenje. Zazdelo se ji je pa nenadoma, da ti zvonovi jokajo. Glasovi so jim ohripeli v pregosti megli. »Pri nas pa zvonovi vpijejo!« se je zamislila in v ušesih so ji brneli prečudežni crngrobski zvonovi, ki poj o, da se stresa še velikansko rebro ajdovske deklice na cerkveni steni.

Ob potu je čepelo nekaj bajt. Utrujeni romarji na božji poti. Skromne, pa negovane jablane so se stiskale k njim, z mahom obrasle cibare, čamplovci, konji-pustači pa so se postavili ob meji za mrtvo stražo. Za drobnimi okni so čepeli otroci in gledali nekam v daljavo proti Mokrci in Krvavi peči, ki skriva čudežne in strašne zgodbe.

Ostriževo! Tinca je gledala na karto in oživljala si je spomin na vse, kar je preživljala zadnje tedne. Prebrskala je vse liste in kažipote, da bi se že vnaprej seznanila s kraji, ki bodo v njeni bližini. Golo! Cerkev sv. Marjete mučenice! V tej cerkvi vidiš eno najlepših slovenskih prižnic, je brala nekje. Sključeni starci in utrujene starke, žilavi mladci in rdeča, nasmejana dekleta lezejo po stezah, po kolovozih, izza vrtov, ozar in mej na široko pot, ki je zarezana prav do cerkve. Zvon pozvanja in razganja megle, ki se pasejo po grapah in dolinah. »Sedmino imajo!« je pomislila, ko je pogledala v cerkev; takoj se je pa umaknila, ker so jo zaskeleli radovedni pogledi.

»Kje naj zavijem na Grmado?« je bolj iz zadrege ko iz potrebe vprašala. Postaven gruntar se je postavil pred njo, ji v svojem sočnem, zategnjenem jeziku in medvedasto roko naznačil steze, kolovoze, drevesa in še rdeča znamenja.

»Na hribu je Grmada, spodaj pa koča!« je še dodal in rad bi jo bil nekaj vprašal, pa se mu je zdela pretuja. Potem pa, ko je s težkimi čevlji lomastil v cerkev, je pomislil: »Kaj, če bi ne bila nova zareška učiteljica? Čedna je, niso je vredni!«

»Grmada!« Beseda se Tinci ni čudna zdela. Bo že res, da so na tem hribu kurili grmade in opozarjali ljudi daleč na okrog, da so prihrumeli Turki v deželo.

Na strmini se razgleduje božjepotna cerkev — rojstvo Matere božje — poleg nje se košati mogočna, stara bukev. Viharji ji že stoletja razčesavajo vrhove in čisto k cerkvi so se že sklonili, kakor bi se bali za [nova stran] svojo Kraljico, katero je narod tu že skoro pozabil.

Po zložni poti mimo brez, borovcev in bukev, po stezah, obrobljenih z reso se je bližala Grmadi, dolenjskemu sv. Joštu po razgledu in dolenjski Šmarni gori po božjepotni zgodovini.

Grmada jo je že pozdravljala. Tudi hladna tenka sapa jo je spraševala, kakšen plašč da ima in ni se ji mogla ubraniti.

Le za lučaj pod cerkvijo se razgleduje proti starinskemu gradu in stisnjeni dolini, kjer so doma pesniki in pisatelji in kjer živi celo minister, ki pa ni prav nič podoben Levstikovemu ministru Grogi, planinska koča, ki jo je postavila Stana iz Ljubljane. Lepota tega kraja jo je tako prevzela, da se ni ustrašila žrtev.

Tinca jo je razločno opazila. Zapirala je okna, praznila pepelnike in ugibala, kakšno bo vreme.

Iz Zarečja so se Stani smejali in še nagajali so ji, toda Stana se ni ustrašila.

»Dober dan!« jo je pozdravila Tinca in kar prileglo se ji je, da je mogla sesti. Stana ji je bila takoj všeč in njene prijazne oči so bile odkrite, dobre, vajene skromnosti in dela.

»Bog daj, Bog daj!« je odzdravljala, pogrnila mizo in si popravila predpasnik. »Slaba pot, ali ne? Morda iz Ljubljane?«

»Da! Ali je še daleč do Zarečja?« je pobarala Tinca, bila je upehana in zasopla.

»Dolga pot! Ali bi morda čaj?«

»Prosim, prosim!«

Stana je odhitela v kuhinjo, Tinca si je pa ogledovala kočo. To bi bila prelepa bajta kje v loških hribih. Čisto kmečka peč. Kmečki stoli, vse čisto, starinski križ v kotu in skozi okna ta čudoviti razgled. Kar nič več ni podvomila, da tudi Dolenjska skriva svoje lepote, ki pa niso še tako razkričane in najbrž tudi ne tako oskrunjene kot so na Gorenjskem. Te misli so j o omamljale in je pozabila utrujenost in celo to, kam je namenjena.

Cerkev na Grmadi je samevala na hribu in molčala, vrhovi bukve tik ob njej so se sklanjali v vetru in zdaj in zdaj se je vrtinec listja zakadil proti hiši pod zidom — domu župnika, če je morda kdaj Grmada tako srečna, da ga ima. Hiša se je stisnila v melino, kakor bi se hotela v osamelosti zagristi v prečudni svet pod cerkvijo, kjer buči jezero in od koder trkajo slapovi vsak praznik pod oltarjem čudodelne Marije in kličejo k molitvi za neizvicane duše iz Zarečja, Dolskega, Rdeče peči in prosijo za vse žive milosti in usmiljenja božjega.

»Teh krajev še ne poznate?« jo je premotila Stana s čajem.

»Res je! Privaditi se bom morala!« se je nasmehnila Tinca, Stana jo je začudeno pogledala, za hip je ni razumela.

»Kako to mislite? Morda ste učiteljica za Zarečje?«

»Uganili ste.«

»Nov še uro hoda nimate do tja, ni daleč!« se je muzala Stana in nekam sram jo je bilo in očitala si je, da je vsiljiva. Hkrati se ji je pa Tinca zasmilila. Tako mlada in bo morala v tisto samoto. Čutila je takoj po govorici, da ni Dolenjka in da jo bodo zaradi njene posebne izgovarjave na tihem ogrebali in zbadali. Tudi vlakence njene obleke ne bo ušlo radovednim očem in vsak njen korak bodo premerili. Obraz se ji je zmračil in to je opazila tudi Tinca.

»Je kar lepo tu! Čisto podobno našim hribom!« je zatrjevala Tinca, Stana ji je pa nalila čaja.

»Nič ne rečem, tudi meni so kraji všeč!« Tinca je občutila, da je Stana hotela še nekaj dostaviti, ker je le preveč naglasila: tudi meni so kraji všeč.

»Tudi cerkev je videti lepa!« je nekam zaskrbljeno nadaljevala in pogledala Stano, ki je bila zbegana in jo je prav gotovo mučilo vprašanje, ki ga pa ni znala pričeti.

»Lepa, lepa. Ampak, če bi siromak ne skrbel zanjo!« je zatarnala in rdečica jo je oblila. Tinca je ni razumela.

»Veste, upokojenega župnika imamo in vam rečem, da ga Slovenci še niso imeli takega. Veste, skromen je in pobožen. Doktor iz Ljubljane pravi, da je to župnik brez frakarske zunanjosti, pa bogate duševnosti. Prava kranjska korenina, ki sovraži laž, se stepe za resnico in ki ljubi silnost slovenske besede, zakaj z njo moreš zajeti vso bolečino, ki jo nosi slovenski človek s seboj, odkar se je rodil. Tako mi je pisal doktor, ko sem se pogajala za kočo.«

Tinci so zagorele oči in takoj je spoznala, da bo v župniku našla človeka, ki jo bo razumel in ki mu bo lahko potožila, če bo v službi naletela na zapreke. [nova stran]

»Živi ko puščavnik! Sam zvoni, sam pometa, sam ometa pajčevine, za druge, a zase skoraj nikoli sam kuha in morda je edini župnik brez postrežnice in hlapca. Zemljo je dal kmetom in bajtarjem in se za najemnino še zmeni ne. Skuha si žgance, krompirja, polente, največkrat pa fižola kar za ves teden. Denarja skoro ne pozna in kadar ga ima, ga razda. Pa mislite, da je to ljudem všeč? Kaj še!« Stana je umolknila, preveč se je razgrela. Župnik bi jo strašansko ozmerjal, da bi jo slišal.

Tinca se je zamislila in grenko ji je bilo pri duši. [nova stran]

Pred kočo je zaštorkljalo.

»Mleko in pošta!« se je nasmehnila Stana, nalila šilce žganja in ga dala starikavemu in malce pritlikavemu možakarju.

»Gospodična, če želite, tu so časopisi, jaz bom pa ta čas prebrala pismi. Mati in brat mi pišeta!« Obraz se ji je raztegnil v čudovito lep smeh in oči so ji nehote ušle skozi okno proti Ljubljani. Tam pod Golovcem je njen dom in tam je njena mati, že stara, čisto siva, pa zmerom mladostno dobra.

Tinca je časopise le na hitrico pregledala, iz Loke novic ni bilo, za druge se ni zanimala.

»Začnete že s poukom?« je pobarala Stana, ko je videla, da se hoče Tinca že odpraviti.

»Morda čez dva dni! Pripraviti se moram in si urediti stanovanje!« se je nekam žalostno nasmehnila; te skrbi prej še poznala ni. V samostanu je bilo zmerom že vse pripravljeno in mati je znala košaro tako lepo napolniti, da je bilo vse na svojem mestu. Njej se ni bilo treba za vse to nič brigati.

Plačala je, Stana pa nerodno spravljala denar, ker je hotela učiteljici le gostoljubno postreči in jo je zabolelo, ker Tinca tega ni marala.

»Brez zamere in oglasite se še!« se je poslavljala od Tince in jo spremljala do pred koče.

»To pa že. Če drugače ne, ob nedeljah!« ji je zagotavljala Tinca in najrajši bi še ostala v koči. Tako domače se ji je zdelo med temi lesenimi stenami in že prve hipe je vzljubila Stano.

»Hvala Bogu, kadar mi bo težko in dolgočasno, imam vsaj človeka! Stana ni več tako mlada in mi bo mogla marsikaj svetovati in te ljudi tudi pozna! V gostilni se razkrijejo in razklepetajo in tedaj se poderejo vse pregraje do srca — in tedaj ne govore usta ampak srce.« Sama se ni spomnila, kje je našla te misli, bile so ji pa všeč in zdelo se ji je, da bo morala na to misel še računati.

»Če le utegnete, veste, včasih mi je kar hudo, ko sem sama!« je nekam mehko in proseče izrekla Stana in se motala okoli miz pred kočo, Tinca pa je zavila proti Zarečju. Pot je bila zaznamovana in hribovskih potov je bila Tinca vajena. Drevje se ji je zdelo domače, vsak grm je dišal po domači grapi.

VII Prva srečanja[uredi]

Šola je bila podobna bajti, njena okna so mežikala v breg, kjer so se v vetru prepirali bori in mecesni, na goličavah se je pa pasla živina. V šoli so pripravili in za silo počedili tudi izbico, njeno stanovanje. Okno je gledalo na vas, na nizke hiše, pokrite s slamo in na pot, ki je bila zmerom blatna in so se vozovi udirali do sore v mastno ilovico. Če je odprla okno, je vse stanovanje prepojil duh po gnojnici, ki se je odtekala izpred hiš in polzela po bregu in se ustavljala na cesti.

Klopi v šoli so bile čisto navadne in za silo zbite in namesto šip, so zatlačili v praznoto starih cunj in papirja.

»Veste, z otroki pri nas je križ! Trda je za kruh. Otrok izhodi, hajdi na pašo, za pastirja že odleže. Potem pa v hosto, na njive, na košenine, za šolo je malo, malo časa. Sicer so pa otroci že brez šole preveč prefrigani, vi jih še ne poznate ne. Okoli vas se sučejo ko angelčki, ko jih pa ne vidite, so celi škrateljčki, jaz jih že poznam, primojdunaj!« se je mogočil župan in kar preslišal, ko mu je potožila, da vrata le za silo vise, da streha pušča, da so ilovnate krpe pri peči popustile in da se v kotu za mizo kruši zid.

»Seveda, vam je nerodno, v mestnih šolah ste se izučili. Tu je drugače, se boste morali že privaditi. Revščina je revščina!« ji je razlagal in še njemu se je zasmililo dekle, hkrati se mu je pa nekaj zganilo v duši, prezirljivosti podobno: »Le poizkusi kaj se pravi kruh zaslužiti. Ampak tvoj je še zmerom dober.«

Tinca je molčala, zdaj, zdaj pogledala župana. Sivi lasje, kolikor mu jih je še ostalo, so se lepili na glavi in kadar je spregovoril. sta se zarežala iz praznih čeljusti le dva oškrbena podočnika. Roki sta mu bili lopatasti [nova stran] in izmučeni, le oči so živo švigale in zdaj pa zdaj kar prebodle s svojo sivino, pred katero se je Tinca zgrozila. Zdelo se ji je, da v njej ni odkritosti in da ž njo prikriva svoje prave misli, ki jih pa njej v obraz neče izreči. »Take in take sem ji napovedal!« se bo pobahal pred vaščani, ko ga ona ne bo slišala in takrat bo vsemu, kar se skriva za sivino, še dodal.

»Sicer pa, gospodična, jaz bom že gledal tako, da bo prav. Morda bi bilo pa za vas le bolj pripravno, če bi jedli v gostilni. Toplakova mati dobro kuhajo!« Županu se je čudno zdelo, da učiteljica sama kuha, še bolj se mu je pa čudno zdelo, da se zna sukati pri kmečki peči. Mislil si je pač, da si deklina gosposka niti mleka ne bo znala zavreti.

»Tisto bore, kar jaz pojem, bom že sama skuhala,« se je zavzela Tinca, ker je mislila, da se županu morda smilijo drva.

»Kakor vas je volja, jaz sem le mislil ...« se je opravičeval župan in skoro nerodno mu je bilo, tudi on se je spomnil drv. »Ne smete misliti, da bi se za drva bal. Če bi jih bilo premalo, jih vam kar še pripeljejo. Nak, zaradi drv se pa ne bomo sporekali, nak!« se je razkačil, da je Tinco kar zazeblo.

»Veste, če sama kuham, s časom razpolagam, kakor jaz hočem in tudi skuham, kar se že meni zljubi in kar si pač zaželim,« je pojasnila, da bi zabrisala očitek, ki ji je gledal iz oči in ga je tudi župan prepoznal. »Sicer pa ni napačen! Svoj prav ima možakar!« si je zatrjevala, ko se je odpravljala v šolo. Morala je skozi vas. Čutila je, da so na vse šipe prislonjeni obrazi in da jo obletavajo pogledi, se ustavljajo na njenih čevljih, na njenih nogavicah, na njenih laseh in še na zobeh jih je zaslutila.

Otročaji so se podili po vasi in se opletali z malhami, v katerih so nosili po eno ali dve raztrgani knjigi in nekaj listov papirja, kar je bilo nekdaj podobno zvezku. Ko so zagledali učiteljico, so se potuhnili in poturčili ter pohlevno in skesano lezli v bajto — šolo, se skrivaj ozirali, če jih morda ni opazila.

Molili so zmedeno. Spogledovali so se in lovili besede, da bi si pomagali. Molitvic si niso mogli zapomniti in eden izmed »učenjakov« ji je celo zabrusil, da preučeno moli. Tako da ne zna! Tinca se mu je na tihem smejala, poučila ga pa resno, kako in kaj je z njeno učenostjo.

Klopi so škripale in bose noge in okovani čevlji so drgnili po tlaku, da je Tinco trgalo po ušesih. Veter se je igral s papirjem in odgrinjal cunje, s katerimi so bila zamašena okna.

Nekateri so buljili v klop, drugi so nepremično gledali njo, nekaterim se je pa zdehalo in njihove misli so se podile po kartah, po lazih, Tince še slišali niso!

»Tonček, kje si bil včeraj?« je spregovorila in šolarčki so onemeli.

»Jaz, jaz sem čevelj zgubil!«

»Bos bi bil prišel!«

»Oče so rekli, da se ne spodobi!« se je odrezal otrok, se usedel in povesil oči.

»In ti, Matevž?«

Hl — — la — — ače niso bile suhe!« je zastokal, da se je Tinci v srce zasmilil.

»Dobro, dobro!« ga je potolažila, ker se je jokal, drugi se pa smejali.

»In ti, Francek?«

»Junico smo gnali k biku!

»In ti, Tonček?«

»Zeblo je!«

»No, Tinček, tebe tudi ni bilo!«

»Sem pozabil!«

In so se izgovarjali, da so pasli, da so otroke varovali, da so kašljali, da se je doma ura ustavila, sosedovi so jo dali popraviti, da je krava storila, da je svinja povrgla in da so se kokoši zgubile.

Tinca se je smejala in je bila žalostna. Smilili so se ji otroci, ki so bili še nepokvarjeni in dovzetni za lepo in dobro, ampak na sto in sto okov jih je priklepalo na trdo neizprosnost: zemlja hoče celega človeka, nič se ne pogaja in nič ne popušča, kdor tega ne ve, se mu maščuje. Trd je ta zakon in krvavo neusmiljen in predostikrat nehvaležen.

»Šola je tudi potrebna, tako povejte doma,« jim je naročala za starše in nekaterim je bilo kar všeč, če bi jim ne bilo treba ostajati doma. Šteklajeva Metka se je zmerom cmerila, če ni mogla v šolo, v glavo si je vtepla, da bo nekoč gospodična in da bo tudi ona učila otroke, da pa bo bolj huda nego je gospodična Tinca.

Metki se je že to zdelo imenitno, da je tablo brisala, kredo pripravila in med odmori razgrajače zapisovala. In šolarčki so [nova stran] ji nagajali »gospodična«, njej je pa to nagajanje ugajalo. »Le dajte, le dajte, saj bom res!«

»Metka le uči se!« jo je opominjala Tinca in tudi očeta podžigala, naj ji ne jemlje veselja.

»I, stane, stane!« je tarnal Šteklaj, dobro pa mu je delo, ko je Tinca hvalila Metko in ji obetala gosposko službo.

»Vam se ne bo poznalo, vaš grunt je trden!« se mu je nasmehnila in Šteklaju potrkala na najbolj občutljivo steno srca.

»Tisto je že res, nič ne rečem, ampak doma bi jo rabili. Veste, naš grunt še ni dekel najemal,« se je razkoračil in oči so mu zajele vse košenine in vse obronke, do koder je segal njegov grunt. V Ameriko je moral, da se je prikopal do denarja in da je izgrebel to domačijo iz dolgov.

»Ne bo jih vam treba!« ga je oščipnila Tinca. »Mlado ženo še imate in vi ste trdni ko dren!«

Šteklaj se je namuzal in pomežiknil, nazadnje pa zamomljal.

»No, zadnje besede še nisem rekel, na dobre nasvete pa še nikoli nisem pljuval, Vi ste dobra ženska. Zdaj pa verjamem, da ste v hribih doma. Kar po domače jo znate krojiti!« se ji je prilizoval in se je globoko priklonil, kot se je navadil v Ameriki.

»Ta pa zna! Ampak njega Amerika vsaj izkvarila ni!« je prešinilo Tinco. Spomnila se je, da so ji že prvi dan pripovedovali, koliko domačinov je v Ameriki, koliko se jih je izgubilo in da si niti toliko niso prihranili, da bi mogli domov.

Nedelja je bila lepa in čista in še veter je potihnil. Mecesni v bregeh so molčali in bori so si le skrivaj šepetali.

Zvon je pozvanjal, tiho, pretrgano, zdaj že sunkoma, potem se pa pognal v nedeljsko pesem, ki se je razlila po vseh kotlinah in po vseh lazih in zajedah, kjer so se skrivale hiše, bajte in kjerkoli je že utripalo človeško življenje.

Po stezah, po njivah in po kolovozni poti so se zaganjala v grič utrujena telesa stark in starcev, udarjali koraki čokatih mladcev in so drobile noge — v nerodne čevlje obutih deklet, otroci so pa tekali kar križem, se lovili, ko da se je pričela velika noč.

Tinca je nedelje že težko pričakovala. Vsak dan je slišala plahutanje glasov iz zvonika in kadar je morala v šolo, se je zagledala v cerkvico na griču. Le Stanine koče ni mogla videti, čeprav si je je nekam čudno želela. Vsaka misel nanjo ji je bila prijetna in zmerom se ji je dozdevalo, da tudi Stana misli na zapuščeno učiteljico — začetnico.

»Gospodična, nič se ne mudi!« jo je ogovoril gosposko oblečen človek, ki je bil pa vsekakor domačin, spoznala je to po govorici.

»Saj ne hitim!« se je izgovarjala Tinca, delala se pa, ko da je utrujena.

»Veste, saj se meni tudi ne mudi. Pred vojsko sem jo že meril v Ameriko in sedaj sem prišel pogledat, kako se stari svet vrti! Rekel sem si, pa si poglejmo še Grmado!« se je muzal Brstečev Tine. mežikal Tinci, ki se mu je odmikala.

»Vi še niste dolgo v Zarečju, gospodična, ampak se boste že privadili. Če bi v druščino prišli, bi se vam kar prileglo. Jaz se kar videti ne morem med našimi nerodnimi butarami.«

»Nisem še dolgo, pa mi je kar všeč!« ga je zavrnila Tinca in tisti hip je zagledaia Stano.

»Oprostite, prijateljica me kliče!« se je še opravičila in stekla k Stani.

»Ravno prav! Rešila ste me nadležneža!« jo je ogovorila Tinca in Stana je bila vsa srečna.

»Poznam ga! Sama bahavost ga je. Gorje mu, kadar mu bo studenec usahnil. Nihče ga ne bo poznal, čeprav zdaj vso vas napaja!« [nova stran] Tinco je zabolelo, kako žalostne zgodbe je že slišala o Amerikancih.

»Izogibajte se ga! Ljudje ga ne marajo. Ker pa ima denar, si mislijo, če si neumen, pa plačuj, žejni smo in vino nam je kar dobro!«

Tinco je zazeblo in nehote se je spomnila Štehneta. »Torej, sedaj se mi nastavlja že drugi podlež!« jo je zaskrbelo in povesila je oči in se zagledala v tla, kjer je trepetalo odpadlo listje in se krčilo v jesenskih bolečinah pojemajočega življenja.

»Ne smete biti huda!« je skoro zaihtela Stana. Bala se je, da je Tinco užalila in da si je zgubila prijateljico, ki je tako želela po njej.

»Zakaj?« se je začudila Tinca in njene oči so izžarevale ljubezen in prečudno hvaležnost, ki si je Stana ni znala razložiti.

Stana je obmolknila, razumela pa je, da je Tinco zabolelo. Vsa zasopla je stopila v cerkev. Ženske so ji hotele dati prostor v klopi, pa se jim je prijazno nasmehnila, kot bi hotela reči: »Le sedite, ve ste utrujene!« in obstala pod starinsko sliko s komaj vidnim napisom: »Ki je za nas kervavo gajžlan biu.«

Precej pretegnjen, prečuden človek je prilomastil pred oltar. Spoznala je, da to mora biti duhovnik, saj ga je izdajal ovratnik in talar. Prižgal je sveče, natočil vina, odgrnil oltar in na starinskem podstavku odprl prav tako starinsko knjigo. Otroci so se nekam razigrano prerivali.

»Tu pa nismo v šoli, v hiši božji smo!« je zagodrnjal in vsi so utihnili. Tinco je rdečica oblila, tudi ona je poklicana, da gleda na otroke v cerkvi. Prerivati bi se morala, če bi hotela pred klopi, prepozno je bilo!

Le nekaj minut je minilo in isti človek je bil oblečen v mašno obleko. Spremljal ga je otrok, ki pa ni znal niti odgovarjati molitvam niti se kretati, prišel je z njim zaradi lepšega.

Po klopeh so se gnetle ženske, starci so se pa stiskali pod korom.

Na koru so zavreščale starinske ogle in oglasila se je stara, pa še zmerom lepa pesem:

Pred Bogom pokleknimo,
povzdignimo srce,
v nebesa zdaj pošljimo,
vse misli in želje.
Ta dar presvete maše
sprejmi od nas, o Bog,
naj zbriše grehe naše,
naj varje nas nadlog.

[nova stran]

Veter se je zaganjal v šipe in z njimi pozvanjal, duhovnikova polglasna molitev pa je rotila Boga za milost in blagoslov, za odpuščanje in prizanesjivost. Molitev so spremljale ženice, ki so prosile varnega pristana v nebesih.

Po evangeliju je zašušljalo in zašumelo po klopeh, od starosti, slabosti in bremen sključena telesa so se zravnala in oči vseh so lovile duhovnikove kretnje.

Tinca je bila nekam zmedena. Domačnost jo je ganila in Stana ji je bila še bolj všeč, ker je znala tako opisati duhovnika, ki ga sedaj vidi in ga posluša. Poslušala je in preslišala je marsikaj, misli na dom, na samostan so jo motile, zarezale so se pa v njeno dušo besede: »Evangelij ste slišali, ravnajte se po njem. Napuh in zaljubljenost v nekako učenost vas ne smeta zapeljati do slepote, da bi smešili božje delo ... — — — Ne pozabite, da ste delo božjih rok, ne prodajajte duš satanu, ki vas hoče z mamili pretentati za božje kraljestvo, za katero vas je Bog ustvaril, dal pa vam svobodno voljo, da izbirate med satanom in svojim Stvarnikom ... Če vas kdo žali, odpustite mu po besedah ... saj ne vedo, kaj delajo ...«

Tinco je speklo in vsi spomini so ji zagoreli v duši in skušala je v sebi zadušiti sovraštvo ...

»O, napuh je greh in vsi drugi grehi so otroci njegovi. Napuh je angele strmoglavil in napuh je cele narode pokončal. Napuh je najbolj nevarno orožje satanovo. Napuh je najgrši greh in gorje Slovencem, če jih bo okužil napuh. »Marijin narod smo«! si trkamo na prsi, na prsi, v katerih gojimo greh, ki ga je Marija s svojim zgledom ponižnosti najglasneje obsodila ... O, napuh, prokleto satanovo seme, vsaj pred tem zlom nas reši, o Gospod, in že bodo zdrave naše duše! — — — O, in napuh, ta strašni greh v bratovščini najgrših grehov, ta vpije po kazni že na tem svetu in so te kazni kar vidne. Poglejte vaše goličave! Prazne so in kaj vam koristijo?« — — —

Tinca se je šele sedaj znašla. Spomnila se je goličav po grebenih, rebrih, kjer se je paslo le po pet, šest živinčet in po goličavi se je razvrščalo leščevje in pritlikavo jelševje.

»Prosite Boga, da vam da milost ponižnosti, vam in vašim otrokom in pa zdrave pameti, če ne vas bo napuh vse spravil na boben!«

Tinca je strmela v izmučeni, izsušeni obraz in v te velike, pobožne, neskončno dobre oči. Za njihovo sivino ni bilo zagrinjal, resnica se je kar trgala iz njegovih besed.

Komaj slišno je izšušljal župnik svoj končni Amen, že je videla, kako so se sklonile nekatere glave in kako se je v marsikaterem očesu zaiskrila solza.

»Kar preveč po pravici je povedal!« je šepnil starec, Id mu je telo lezlo že k tlom. njegov sin je pa izsekaval grunt in ustvarjal goličave.

»Joj, da bi ga naš hotel poslušati!« je zavzdihnila ženica ob misli na moža in debela solza ji je spolzela po licih. Tudi Tinci je bilo mehko pri srcu in zazdelo se ji je, da je nekaj resnic veljalo tudi njej.

»Napuh je najnevarnejše satanovo orožje!« je odmevalo v dušah vernikov, ki so se že izpred cerkve vsenavprek zgubljali v globel, nekaj se jih je pa zakadilo proti Stanini koči.

»Oglasite se kaj!« jo je zaprosila Stana, Tinca jo pa prej še opazila ni. [nova stran]

»Pridem, pridem. Župnika še počakam, niti predstavila se mu še nisem. Verouk sem sama učila ta teden, ker se je gospod zadržal v Ljubljani!« je hitela in vesela je bila.

VIII Prva spoznanja[uredi]

»Prav, prav, vi ste torej naša nova učiteljica!« jo je pozdravil župnik, preden se je mogla predstaviti in izjecljati svoje ime. Preveč jo je ganila preproščina v tem hribovskem župnišču.

Ob steni je stala čisto navadna postelja iz smrekovine in v postelji plevnica in odeja, kakršne delajo stare ženice, pri postelji svečnik in kopica knjig, v kotu nad vzglavjem križ in pod njim kropivček in jeruzalemskih romarjev rožni venec. Sredi sobe miza, na njej papirji, pisma, knjige, v kotu pa polica za krstne knjige. Ob mizi pa dve klopi. Noge so jima bile neenakomerne in jih je popravljal najbrž že župnik sam.

Eno okno je bilo zabito z deskami, železna mreža v njem je bila odpahnjena. Tincino oko je obstalo pri tem čudnem oknu.

»Veste, razbojnike sem dobil v hišo, ko me ni bilo doma. Vlomili so! No, odnesli niso veliko. Pač, kar sem imel. Odejo in suknjo. Knjig niso marali, puščica je pa zmerom prazna, kaj hočete!« se je zasmejal župnik, proti hiši je pa hreščala harmonika, vreščala in bila zmerom glasnejša.

»Že vem, poroka. Veste, revščina v revščino sili!« Obraz se mu je nakremžil in roke so se mu kar same sklenile k molitvi.

»Gospod župnik, k poroki smo jo pripeljali!« se je razkoračil starešina, nevesta se je pa nakremžila in se jela cmeriti.

»Le kaj bi sedaj vekala, ko ni časa. Prihrani si to za čez leto, da ti bo otrok pomagal. Neža, Nežasta, ženin bo hud, jaz pa tudi!« jo je dražil župnik.

»Prav pravijo, gospod župnik!« mu je pritrjeval starešina in skozi pol zaprte oči se je nasmehnila tudi nevesta. Ženin jo je dreznil skrivaj. »Ko mi je pa tako nerodno!« mu je šepnila in ga dregnila v komolec, župnik pa je pisal v velike bukve.

»Tako, pa pojdimo v božjem imenu! Gospodična za nekaj minut počakajte, pridem takoj!«

Tinca se je razgledovala in zazdelo se ji je, da je še soba njene matere bogatejša. Pajčevine so se prepletale iz kota v kot, velika kmečka peč je razkazovala široke reže in klopi okrog nje so stale ko komaj storjeno tele pod kravjim vimenom.

»Siromak, pa kako je dobre volje!« se je Tinca čudila in najrajši bi začela pospravljati, tako se ji je zasmilil. Ni pa upala.

Pred hišo je zaškripala harmonika, tudi vrisk je zagrmel in čudno odmeval.

»Tako, zdaj sta pa zvezana za zmerom!« je opomnil župnik ženina in nevesto; oba sta se smehljala in nevesta je pozabila na solze in na vse, kar jo je čakalo v zakonu, oba pa se kar nič domislila, da sta sedaj mož in žena.

Župnik je še nekaj vpisal, potrdilo dal možu, da se je oženil dne tega in tega in pod vse pritisnil še pečat.

»Koliko sem pa dolžan, gospod župnik?« je pobaral mož, pristopil je tudi starešina, župnik je pa vstal in s svojimi velikimi očmi ošvignil vse, toda ljubeznivo in usmiljeno.

»Kaj bi tisto! Obdržita si, še rabila bosta, Boga prosita zame, jaz bom pa za vaju!« ju je odslovil, obema stisnil roko in žena mu je hotela celo poljubiti roko.

»Punca, tega pa ne!« je zarenčal, pa se spet nasmehnil in tisti hip prav gotovo molil za njeno srečo.

Tinca se je zamislila, to je bilo zanjo doživetje, kakršnega se nikoli ni nadejala.

»Vidite, tako je pri nas!« se je obrnil k njej župnik, v globel pa je pela harmonika, odmevalo je vriskanje. Tinca je še zmerom strmela.

»Vi takih reči niste vajeni, gospodična!« ji je šepnil in zaprl knjige na mizi. »Sicer ste pa hribovka, razumeli boste laže ko mestne prismode!«

Tinca je zardela, bila pa za opombo hvaležna.

»Torej, vi ste sedaj naša učiteljica. Upam, da boste shajali, slišal sem, da ste v Loki študirali. Dobra šola, če ste se dobrega navzeli. Ne smete si vsega k srcu jemati, ne smete vsega verjeti, najmanj pa vsem. Veste, mladi ste in ne prevzemite se. Mlad kaplan, mlada učiteljica se po navadi strašno domišljujeta. Kaj bi, papirnata učenost se najrajši petelini! Življenje je pa trda šola in papirnata učenost kar skopni!« Pridigal ji je in pospravljal po mizi in njegove tanke roke so kar švigale od papirjev do papirjev. [nova stran]

»Prav, da se niste ustrašili Zarečja. Kar vesel sem vas. Vas bo zbrusilo. Še grča postanete. Grča, grča, teh nam je danes treba, ne pa cmeravih otročajev in v drage cunje zavitih puhlic.« Župnik se je razvnemal in oči so mu švigale in obraz mu je gorel od mladostne ognjevitosti, Tinca ga je pa poslušala in občudovala, ni ga pa razumela.

»Ne bojim se za vas, če pa ne bo kaj prav, vas bom pa ozmerjal, pa prav pošteno. Jaz se nikogar ne bojim!« jo je plašil in njegov glas je čudno odmeval v nizki sobi.

»Poldne bom odzvonil, potem pa pojdiva v kočo. Postregel bi vam, toda berač bo beraču že z dobro besedo ustregel, ha, ha!« se je zasmejal glasno in si prižgal cigareto. Ker je bila že tretjič prižgana, se je zaokrenil. da bi Tinca ne opazila oguljenega čika.

»Če vam smrdi, kar povejte. Tak sem, da povem tudi jaz naravnost, če mi ni kaj všeč. Tak sem, tak!« si je zatrjeval, gledal na uro, potem si pa ogrnil staro, skoro prozorno pelerino.

»No, zdaj bom pa zaklenil to graščino, ki skriva zakopane zaklade! Knjig razbojniki ne marajo, ampak za odejo bi mi bilo žal in za plevnieo. Če bi bilo to spomladi, brigalo bi me! Pojdi z njo neznanec in odpočij se na njej!« Tinci se je zazdelo, da je župnikov obraz podoben obrazu sv. Frančiška Asiškega, ki je sebe krotil in mu je bilo sonce brat in so mu bile rože sestre in je celo kamen po bratovsko poljubil.

Župnik je pogledal na uro, potem pa potegnil za vrv, z desno roko se pokrižal in glasno molil. Zvon se je pozibal, udaril in se stresel, potem pa zapel z župnikovo molitvijo, ki ji je odgovarjala mehko in plaho Tinca, ki je bolj in bolj spoznavala, da se njeno delo šele pričenja.

»Amen!« je odmolil župnik, zvon je pa udaril še dvakrat, trikrat, potem pa je utihnil in s sklonjeno glavo sta se pomikala proti koči župnik in učiteljica. V župnikovo pelerino se je zaganjal veter, mu vzdigoval kapuco, zdaj, zdaj jo zaobrnil in jo namehuril. Tenke noge mu je veter kar izpodnašal in če bi le nekoliko močneje zapihal, bi ga zavrtinčil proti Mokrcu.

»Šment, vsak dan me je manj!« je zarenčal župnik, Tinca si je pa popravljala lase, ki jih ji je sapa razmetala.

»Ne bodo imeli komedij z menoj, če me bodo morali nositi v grob. Težak ne bom!« se je smejal vetru in prestavljal svoje suhe krake, da ga je Tinca težko dohajala.

Iz koče so že odhajali, nekateri so bili glasni in ženske so jih mirile. [nova stran]

Stana ju je pozdravila in vsa srečna je bila, da je župnik sprejel novo učiteljico tako slovesno. Bala se je, da bo Tinca preveč občutljiva in da se bo že ob prvih besedah našobila.

»Gospodinja, dekleta sem ti pripeljal, ki pa ni iz mestnega testa! Poznate jo sicer, ampak spoznali jo še boste. To vam je hribovska kri!« je hitel in hropel, ko sta se ustavila pred kočo. Stana je bila vsa praznična, nekam zasopla, prijazna in njen obraz je kar žarel v jesenskem soncu, ki je sipalo svoje žarke na njen dom.

»Za dobičkom se ženete, gospodična Stana,« jo je podražil, ko pa je videl, da je Stana v zadregi, ga je zabolelo. »Lagal bi, če bi ji to očital, iz teh beraških soldov ne bo delala čudežev. Sicer pa za to tudi prišla ni! Da boste vedeli, naša učiteljica, ki se tega kraja niste ustrašili!« Župnik je bil vesel ko malokdaj in še Stana je bila vesela, ko davno že ne.

»Danes pa pol litra in dva kozarca!« je ukazal župnik, Stana ga je razumela, razumela pa tudi njegov migljaj z roko, ki je pomenil, da ni kuhal in da naj torej postreže z južino.

Tinci je bilo nerodno. V veliki sobi so sedeli kmetje in fantje njihovi in glasni so bili, oči pa metali nanjo in se spogledovali. Tud Boštečev Tine je bil med njimi in zdelo se ji je, da jo je ošvrknil s svojimi pijanimi očmi, kot bi ji hotel reči: »Le kaj se šopiriš, v Ameriki se takih ni manjkalo.«

»Tako vam povem, z ljudmi je križ. Iz ovc se sprevržejo v kozle in iz kozlov v volkove!« je zamrmral župnik, ko je le s priprtimi očmi presodil družbo; Tinco pa je Stana kar posadila za mizo, ki je stala v kuhinji za vrati. Tako je zmerom želel župnik in Stana je vedela, kako mora. Skrivaj je odložil izmrtvičeno pelerino in prižgal cigareto, puhal in puhal in nagnil skodelico mleka, ki mu ga je ponudila Stana.

»Tako, gospodična Tinca, jaz sem se že okrepčal za silo!« se je nasmehnil, glodal prepečenec, potem pa srebnil iz kozarca.

Tine v sobi se je šopiril, naročal in plačeval in zdaj in zdaj je padla tudi žaljivka, ki je zbodla Tinco; župnik se pa še zmenil ni, če je priletela beseda »far«.

»Dajte, dajte!« je zamahnil z roko, kadar se je Tinca ozrla in kadar se je Stana ugriznila v ustnice.

Stana jima je postregla s kosilom in težko ji je bilo, ko se je iz sobe razlegalo pijano petje, kričanje, ki ga je zabelila zdaj in zdaj tuja kletev.

»Pa pravijo, da so Slovenci! Nak! Slovenci še kleti ne znamo po slovensko, da bi s kletvijo smrtno grešili,« se je togotil župnik in puhal dim pod strop in se zamislil kdo ve kam.

»Gospod župnik, kakšno pa je življenje tukaj?« ga je vprašala, ko je izpred sebe porinila krožnike.

»Življenje? Tu sploh ne smete govoriti o življenju!« Nagnil je kozarec, med prsti stisnil cigareto in zamižal. Pozabil je, da je človek, spomnil se je, da je pridigar in klicar. Tinca ga je začudeno pogledala in nič več ni slišala pijanih glasov iz sobe.

»Vidite, gospodična, to je tako! Če že govorim o trpljenju, moram reči, da so trpljenja ljudje sami krivi, zato sem jim v današnji pridigi nametal nekaj gorkih o napuhu. Seveda, zaleglo jim ne bo nič! Te ljudi je že preveč zastrupilo mesto! Nič več se ne zavedajo svojih grehov, da imam prav, poglejte samo tele goličave, dovolj glasno govore! Če bi živeli predniki, bi po teh goličavah pasli na stotine in na tisoče ovc in z volno bi oblačili sebe in druge. Te goličave pa je danes oplazil napuh, domačije se pogrezajo v dolgove. To ni življenje, to je pekel!« [nova stran]

V koči je bilo živo in Tinci se je zazdelo, da so bile župnikove besede preglasne, slišali so jih nekateri, ki so stali v veži in pili stoje.

»In pa gozdovi!« je nadaljeval župnik in si lomil prste in gledal predse: »Spremenili se bodo v nekaj letih v goličave, ki bodo prazne, kot so že prazne te, ki jih vsak dan vidite.«

Tinca se je začudila, goličave so se ji zdele tako lepe.

»Drva, to so ves naš zaslužek,« tako se izgovarjajo naši kmetje. Sekajo in sekajo, ne vidijo pa, kako krvave njihovi gozdovi in kako globoke rane zijajo v tako lepih predelih.

Pa še o zaslužku govore! Pomislite! S težavo spehajo nekaj metrov drv v grape, s težavo spet iz grap na cesto.

Komaj dva sežnja jih nalože na voziček; če mislijo priti v Ljubljano, morajo vpreči svojo živino že ob dveh ponoči. Za zaslužkom!«

Tinca je mislila in mislila, v loških hribih tega ni poznala in ni vedela, da delajo drugod drugače. Stana je pa župniku pritrjevala.

»Težavna je pot in težavno se pricinca, primotovili žival do mesta, potem pa tava po mestu s svojim gospodarjem, ki išče kupca včasih prav do popoldanskih ur. Izkupiček je strašansko velik in sedaj, sedaj je treba počitka. Gospodična učiteljica, nikar se ne čudite! Stana to ve, tudi okušala je žel Po dobrem zaslužku je treba v gostilno in tam so vsi zgovorni, bolj ko danes in beseda da besedo, polič zamenja polič; prvi utolaži žejo, drugi razpali kri, tretji pa že podivja [nova stran] in je treba gasiti in je treba miriti, za vse pa je ukazano vino. Tako je, gospodična učiteljica, vzgojiteljica, če bi lahko pripomnil.«

Župnik se je razgrel, še na vino je pozabil, le z očmi je ošvignil gručo, ki jih je napajal Tine in z njimi pel:

»Daj mi še, daj mi še
samo ljubico, ljubico,
potlej grem, potlej grem v svojo
kajbico ...

Farju cerkev, nam gostilno!« je zarjul, župnik pa je vstal, vstopil se je predenj in ga vprašal po angleško, kaj želi. Molčal je, vprašal ga je po francosko in po rusko in je molčal.

»Amerikansko seme, spregovori? Božjast pošastna!« se je opotekel na eno oko slepi Lovriček in mu zažugal s pestjo, Tine se je pa davil in ni mogel izjecljati niti ene besede.

»Stana, plačal bi!« je na pol velel župnik, Tinca pa je skoraj zajokala.

»Kuš!« je zarjul Tine pred kočo, ko se je skoro valil v globel. Tinca, Stana in župnik so pa ostali in skozi okno gledali, kako so se po goličavi, kjer so bili nekdaj pragozdovi svobodnih kmetov, prekopicali sužnji ameriških dolarjev.

Stani je bilo nerodno, Tinca je bila zbegana, župnik se je smejal, župan pa zmajeval z glavo: »O, saj ga bo minilo. Pri nas še studenci usahnejo, pa se vendar za vodo ne kregamo!«

»To je res! Jaz zase imam vendar pomisleke!«

»Vi?«

»Da, jaz in gospodična Tinca tudi!«

Župnik se je ustavil in oči so mu zagorele.

»Res?«

»Res! In če hočete, vam tudi vse povem. Že več tednov se ponavljajo v vasi stvari, ki bi jih vi ne smeli prezreti. Nisem ovaduh, da bi to raznašal, ampak nehati se mora. Pred vašimi očmi se godi in vi molčite, gospod župan, ki imate oblast, jaz pa samo duše pasem!« Župnik je postal strog in kosti v rokah so mu zapokale.

»Gospod župnik!« je hitel vzklikati župan, pa mu je prestregel starec, popravljajoč si svoj duhovniški ovratnik.

»Nič župnik! Jaz sem samo človek, toda tak, ki nisem še lagal in lagati nočem! Koliko časa se bo še klatil vaš sorodnik Tine in kradel čas, čast in denar tej soseski in koliko časa bo vaše oko še mižalo, ko imate predpise, a!« Župnik je škripal z zobmi, vsaj s kočniki, spredaj jih ni imel več, stiskal je pesti in dušil ga je kašelj.

»Gospod župnik!« je zajecal župan in se opotekel.

»Nič!« je zarenčal župnik in si s suho roko obrisal pot. »Prešuštniki, razbojniki, ki žene pretepate, se z drugimi pajdašite, svoje otroke prodajate, da vas v nesreči preklinjajo, vi si upate gospodariti? Vi? Pokleknite na vašo sveto zemljo in jo poljubite, saj je niste vredni! V besedah in dejanjih ste jo že prokleli, izdajalec svoje zemlje, svojega jezika in svoje matere, ki vas je sram slovenskega imena.«

»Gospod župnik!« je hotel zagroziti župan, stisnil je pest, pa jo umaknil.

»V vaši občini je gnoj!« je zakrilil župnik, obstal in oči so mu bile mirne. »Povejte mi, gospod župan, kako se počutite doma, povejte mi gospod župan, zakaj tavate ponoči od hiše do hiše, povejte mi gospod župan, zakaj ste spodili deklo na Dobenovo, odgovorite mi, kako se boste zagovarjali pred okrajnim sodiščem za grehe, ki vas jih je obtožil vaš svetovalec? A?«

Župan je molčal, le škripal je, nazadnje je pa vse izgoltal.

»Vi veste?«

»Vem.«

Tinca se je tresla in si dušila solze, ni si pa upala ne naprej ne nazaj.

»Tako, gospod župan, zdaj pa lahko noč! Z Bogom!« Župnik mu je obrnil hrbet, Tinca pa je obstala. Na svojem obrazu je občutila le sršenasto oster pogled, ki je vrtal do mozga.

»Vidite, tako obračunavam z ljudmi, in ali sedaj razumete mojo pridigo o napuhu?« je spraševal župnik, Tinca ga pa ni razumela. »Ponoči ne tavajte okoli! Tako vam povem!« se je poslovil in se zavil v pelerino. in odkrevsal proti samotni hiši. Pred cerkvijo, kjer so v živo skalo vsekani grobovi in kjer stoje romarske lipe, so skovikale sove tisto noč kar venomer in slišal jih je župnik in slišala jih je Stana. [nova stran]

Tinci je biilo nekaj ur vse to tako čudno, da jo je glava bolela in da ni mogla zaspati. Župnik ji ni šel iz glave in še manj župan.

»Stare račune morata imeti!« je pomislila in zdaj je šele razumela, zakaj je županja zmerom žalostna.

»Dobro primite fanta, šola in cerkev mu smrdita!« je potožila že drugi dan in se obračala na vse strani; najbrž se je bala. da bli je ne videl mož. »Veste, on je tako čuden, na seje hodi v Ljubljano in se je čisto spremenil. Cerkev mu je deveta briga! « Skoro zajokala je potem, pa s povešeno glavo odkrevsala proti svojemu domu, ki je bil zanemarjen in je streha rebra kazala.

Noč je bila hladna, v lesenem stropu so dolbli črvi, veter je zdaj pa zdaj pretipal šipe, da je bilo Tinco strah.

Po vasi je odmevala pijana pesem, hreščala je harmonika, vmes se je pretegnlil vrisk, ki pa ni bil podoben človeškim glasovom. Tinca je pogledala na uro; bila je že tri zjutraj. In vendar ni bila zaspana.

Pesem se je bližala šoli, tudi kvante je že razločno slišala. Najglasnejši je bil Amerikanec Tine.

»Mi smo mi,
vi ste pa naše smeti!«

se je drl in pritrjevali so mu pijani glasovi in kričali v temo.

»Gospodična Tinca, pogledat sem prišel, kako je pri vas!« je zaslišala pod oknom, nato pa trkanje. »Tinca, Tinca, presladka Tinca, odpri vendar, sladkega vinčka mi boš skuhala in tudi sama ga pupcala in boš rdeča lička imela, Tinca! Županu te bom zatožil, mojemu stricu, Tinca. Odpri mi, in te bom pohvalil.« Zakrohotal se je pod oknom in zakrohotali so se tudi njegovi spremljevalci.

»Župniku bi odprla, čeprav je star in tenak ko vrbova šiba! Vinček imam s seboj, klobase in belega kruhka. Nisi ga še jedla v Zarečju, nak!«

Tinca si je vrgla odejo čez obraz, skrčila telo, ki je drhtelo od jeze in strahu.

»Spi!« je zagodrnjal spremljevalec.

»Jo bom že prebudil!« se je ustil Tine in zbijal po oknu.

»Prekljo mi daj, France!«

»Pa res! Pa res!« so se pijano režali spremljevalci. Tinca pa je že težko dihala pod odejo. Vse misli so ji bile mrtve, še na pomagaj ni mogla zavpiti.

Šipa je zazvenela, drobci so popadali na tla in dolga preklja se je jela zaletavati v Tinčino posteljo.

»Tinca, Tinca, nič se ne boj!« se je hihital Tine, ostali so pa svetili pod oknom.

»Dregni, dregni v tiste gosposke kosti!« se je razčeperil pijanec.

Tinco je zabolelo in še boilj se je skrčila in se stisnila pod odejo.

»Zbudi se že no, težko že čakamo in zebe nas! Vsaj vino bi nam skuhala!« se je prilizoval Tine in iznova dregal s prekljo v posteljo. Tinco je tedaj zadel v glavo. Kar pobliskalo se ji je pred očmi in sama ni vedela, kdaj je zarjula: »Zverine! Ljudje, na pomoč!« Glas se ji je tako čudno tresel, da je še Tinetu omahnila roka in je spustil prekiljo, le spremljevalci so se glasno zarežali.

»Za božjo voljo, Tine! To je pa že odveč! Devet fara se že zgraža nad teboj; glavar me je pozval na odgovor, s sodnijo mi groze, ne vem kaj mi še vse obetajo, zdaj pa še to! Dol!« je zagodrnjal župan. Suknjič mu je za silo visel na plečih in čevljev ni utegnil zavezati.

»Ali ti Projeva dekla ni dala spati, a? In sedaj mi boš ti. grešnik garjavi, še pridigal? Domov se zgubi in se ženi spovej, dekleta pa pusti nam fantom!« se je razvnel Tine, govoril glasno, da ga je slišala tudi Tinca. Pijanci so se spogledali in se razkapljali, ostala sta le Tine in župan.

»Lepega hudiča si zopet ošpičil!« je zamomljal župan.

»Bom že plačal!« se je bahavo razčepiril Amerikanec in zacingljal z denarjem.

»No, no, le ne tako visoko!«

»Saj lahko, ti pa ne moreš, z občinskim denarjem bi si vsak razbojnik pomagal!« ga je oščipnil Tine. župan pa je obmolknil, potem pa zaškrtal.

»Pa je grozil, da me bo županu zatožil!« je Tinca pomislila in kakor je bila zbegana in preplašena in zraven še razjarjena, se je nasmehnila ob tej misli, da bi jo zatožil. »O ti pijanec, brezglavi!« je siknila pod odejo. [nova stran]

»Pamet, pamet!« je naročal župan, Tine pa je odgovarjal: »Prav si povedal, ampak malo kasno si se domislil nauka, tretja ura je že proč. Projeva dekla te je že sita!«

»Molči! Žal ti bo!«

»Prav, naj bo obema!«

»Tine! Poslušaj!«

»Nič ne slišim!« se je dušal Tine in se odmotovilil izpred šole, župan pa je stal ko pribit in mikalo ga je, da bi poklical Tinco in ji razložil, da on ni bil med razbojniki.

IX Božji mlini ...[uredi]

Tinca je bila tiste dni nekam utrujena, skoro bolehna. Župan ji je takrat takoj tisti dan dal popraviti okno in kupil je šipe tudi za druga okna, ki so bila zamašena s cunjami.

»Saj veste, kaj so taki bahači. Denar ga tišči, denar!« je moledoval, Tinca je pa molčala. Župnik ji je naročil, naj bo z njim previdna in naj rajši molči. Povedal ji je tudi, da sta se župan in Tine sprla zaradi Projeve dekle in da oblastniku občine nekam slabo kaže. Pri denarju so zmotnjave! Oblasti že vedo! Žena je vsa iz sebe. Za grunt se boji in babe venomer hodijo v hišo tožarit, da jih je mož nadlegoval, da še dekel ne pusti v miru in da še otroci niso varni pred njim. Tinci se je zastudil in tudi zasmilil.

Tine je pa vse tiste dni popival in z njim so popivali vsi fantje, dekline so se jim pridružile in še očance je zmotilo.

Županja je jokala, župan je tiho klel in jezno udarjal s težkimi čevlji. Možakar, ki ga je oblast poslala, je pa brskal po knjigah in papirjih in pisal in pisal, računal in zdaj pa zdaj kaj vprašal.

Tiste dni je župan zgubil vso oblast in nič več ga ni bilo na vas.

Tine je županovo sramoto še bolj zalival in obrekovalcem, opravljivcem in županovim sovražnikom še pomagal.

»Zadnje dolarje je izmenjal!« se je veselil odstavljeni župan in težko čakal dneva, ko bo Tinetove baharije žalosten pogreb.

»Napuh, napuh! Ta te tepe!« je tarnala žena in jokala na gruntarskih razvalinah.

Na vas je legal mrak in z njiv so se vračali kmetje s težko obloženimi vozmi. Zarje so se že smejale na obzorju in se razgledovale po jesenskih, že na zimo zaudarjajočih goličavah, jasah, praznih njivah in v skrbi zavitih hišah.

Iz dimnikov se je kadilo in iz vež je dišalo po večerji: po močniku, krompirju, in v hlevih se je oglašala živina, spominjajoča hlapce in dekle, da je čas poklasti.

Gospodinje so bile vse zaskrbljene, gospodarji so molčali, pred hišami so ležali kupi repe in korenja. [nova stran]

»Le kje pa spet tiči Tone?« je zarenčal Bajželj in se oziral, kje bi zagledal sina.

»Se že spet klati s tistim Amerikancem,« je zamomljal, žena je bila pa tiho; vedela je, da že vse popoldne popiva pri Topolaku.

»Kje se pa spet vlači Jaka?« se je dušal sosed.

»Jo je pa tudi z Amerikancem ucvrl!« je siknil Bajželj in dobro se mu je zdelo, da je tudi sosedov sin v Tinetovi druščini.

»Čisto skvaril bo naše fante in zdaj so že dekleta začela noreti za njim!« je šlo po vasi, Tine se pa zato še zmenil ni. Le nasmehnil se je in siknil skozi zlate zobe.

»Bedaki, saj še živeti ne znajo! Kako pa naj bi tudi znali? Siromaki! Nikoli še niso videli več sveta, nego ga obsega njihov grunt. Jaz bi jih že naučil, kaj se pravi po amerikansko živeti!«

Zmerom je objestno koračil po vasi in gosposko odzdravljal vaščanom, ki so bili zamazani, nekateri celo raztrgani.

O Tinetovem bogastvu so krožile po vasi in okoliških hribovskih bajtah kar cele bajke in zato so gostilničarji drug drugemu zavidali, če je Tine s svojo družbo gostilne menjaval.

Gruntarjem je še posebno rad nagajal. Kadar je bilo največ dela, je izvabil sinove, tudi hčere, speljal je tudi žejnega očanca, matere in otroci so se pa ubijali po njivah in po melinah. Pri belem dnevu se je pijana družba vlačila po vasi, dražila dekleta in pohujševala staro in mlado, matere pa spravljala v prezgodnji grob.

Tisto popoldne in tisti večer so sedeli pri Topolaku in Tine je ukazoval ko turjaški grof, naročal, točil, da je teklo od miz. Kozarce je metal ob stene in jih sproti plačeval, vsi pijanci so ga pa hvalili.

»To je pa čisto po amerikansko!« se je prilizoval Jaka.

»To je tudi po amerikansko!« se je zakrohotal Tine in zlil priliznjencu liter vina za vrat. Jaka se je le malo nakremžil, rekel pa ni nič, ker se ni hotel zameriti Tinetu, tako dobremu gostitelju. Vsa družba je bušnila v smeh.

»Temu bodo pa dolarji kmalu skopneli!« je menil Dolinar, ki je pred leti tudi prišel z dolarji z Amerike, pa si je kupil grunt in denar varno naložil.

»Meni se zdi, da gredo h koncu!« je dodal njega sosed. Bila sta v mestu po opravkih in sta se prišla le za hip okrepčat, sedla sta k mizi pri peči in gledala in poslušala, ko je družba rjovela, zdaj se smejala, se silila z vinom in ga polivala.

»Še stradal ga bo!« je šepnil Dolinar, zmajeval z glavo, vstal, za njim tudi sosed.

»V Ameriki je bil, pa se je prav tak tepec pripeljal nazaj, kakršen je tja romal!« se je zarežal Tine in treščil liter ob tla.

»Po amerikansko je treba!« se je spet hlinil Jaka, pomežikoval in se zalival z vinom.

»Jaka, le stisni ga, zdaj ti teko urice!« si je mislil, pil in se silil, čeprav so se mu stene preobračale pred očmi.

»Tončka, Štefan vina!« Tine ni več vpil. ampak rjul in vrgel gostilničarki v kroglico zmečkan stotak. [nova stran]

»To ima denarja!« je zazeblo Bajžljevega Toneta, ki je le redko ovohal dinar. Kar oči so se mu zasvetile, kadar je Tine odprl svojo »harmoniko«, v kateri so bili tako lepo zloženi stotaki in tisočaki. »Amerika je pa res bogata dežela! To ti je življenje v tej deželi!« ga je mamilo in vse Dolinarjevo pripovedovanje, da je tudi v Ameriki denar v trdih rokah in da se tudi tam zlato ne valja po tleh, je zbledelo.

Noč se je že razlezla po vasi in čez njive in v temi je bilo videti le še drobne luči iz nizkih hiš.

Gostilna je bila nabita in v dimu in v smradu po vinu se je dušila še luč pod stropom.

»Takih Amerikancev pa še nisem videl, čeprav jih poznam najmanj za rožni venec,« je menil kmet iz dolinske vasi. »Kaj vse bi lahko s tem denarjem!« ga je grizlo, ko je pomislil, kako težko nagrebe za stotak drobiža. »Vse leto ne zapravim toliko, kolikor ta v enem dnevu!« si je zatrjeval in smililo se mu je vino, ki je teklo od mize. Sam je vino le počasi srebal, da bi prehitro ne spraznil steklenice.

»Oče Rožnikar, le privoščite si ga, saj stara ne bo nič vedela!« ga je ogovoril Tine in starcu so prejšnje misli kar splahnele.

»Tončka, liter vina za Rožnikarja;« je ukazal gospodinji in nekako zaničljivo ošvignil z očmi možakarja, češ napij se, za svoj denar bi se tako kot tako ne! Stara bi ti pol leta ne dala odveze.

»Tine, zakaj bi si škodoval, nisem potreben,« se je muzal Rožnikar, pa že točil iz litra, ki ga je predenj postavila gostilničarka.

»Zaradi litra vina pri meni še ne bo sodnega dne!« se je bahavo odrezal Tine, vsi so pa bušili v smeh, ker so poznali Rožnikarjevo [nova stran] ženo, ki je bila varčna in se je za možička neznansko bala.

»Oče, pri vas ga pa muhe več popijejo nego vi!« je Tine podražil Drobnjača, ki je bil sicer bogat, toda skop in zmerom žejen.

»Tončka, za Drobnjača liter vina!« je ukazal in starcu se je vse nasmejalo. Tlesknil je z jezikom in takoj izpraznil svojo steklenico.

»Ampak, oče, liter pa morate izprazniti v štirih požirkih, če ne, plačate sami!« je odločil Tine, vstal izza mize in se prerinil do Drobnjača.

»No, kar začniva! Tone, še ti pojdi sem, za pričo!« je grmel Tine bahavo, Drobnjača je pa izprva zaskrbelo, potem si je pa že očital: »Kaj pa je to, liter vina v štirih požirkih!«

»Dobro!« je pristal na Tinetove besede, nagnil, Tine pa je štel požirke.

»Oče, zgubili ste! Zmenila sva se za štiri požirke, vi ste pa liter izpraznili v petih požirkih! Tu je priča!« Namežiknil je Tonetu in ta je takoj razumel.

»Oče, nič ne pomaga! Kar je res, je pa res! Pet požirkov je bilo, natančno sem gledal, oče!« se je pridušal Tone, Drobnjača je pa kar za vrat stiskalo.

»To ni res! Štiri požirke sem rabil! Ogoljufala ste me!« se je repenčil Drobnjač in se penil od jeze.

»Nič ne pomaga, zgubili ste in plačajte,« se je režal Tine, Drobnjač pa na tihem klel in kar zastudilo se mu je vino.

»Nič ne pomaga, oče!« so se oglašali tudi drugi pivci, ki so Drobnjaču nič koliko privoščili to smolo.

»Tončka, ta liter plača Drobnjač!« je poklical Tine gostilničarko, Drobnjač pa je z neznasko bolečine izvlekel denar in dvakrat preštel, preden je oddal.

»Liter mu ga pa še prinesi, tega plačam jaz! Nočem, da bi bil siromak žejen! Ta mu ni teknil! Ha, ha, ha!« se je zakrohotal in odštel denar.

»Tega pa lahko v miru pijete!« je še namignil starcu, ki ga je še zmerom peklo, da je moral popito vino sam plačati. Šele ko je videl, da je drugi liter plačan, mu je odleglo in vino mu je iznova zadišalo.

»Bog daj, magnat amerikanski!« sta pozdravila dva mešetarja, zmerom založena z denarjem, pa najbolj znana mojstra na karte. Vsi so se spogledali in se spraševali, kaj ju je zaneslo v to puščavo.

»Bog daj, Dobravec! Kaj pa s teboj, Šodič?« je odzdravil Tine in obema segel v roke.

»Prisedita!« ju je povabil, fantje so se pa odmaknili, da je bilo prostora še za oba gosta.

Tine jima je natočil in trčili so kot stari prijatelji, čeprav so se v življenju morda komaj trikrat videli.

»Tine, ali vržemo?« je načel Dobravec, ki mu je neznasko dišal Tinetov denar.

»Zakaj ne? Če pri ženskah nimam sreče, jo bom imel morda pri kartah,« se je muzal Tine, čeprav je vsak vedel, da je babjek.

»Tončka, Štefan vina!« je ukazal Šodič in takoj plačal.

Pivci so se spogledali in nekateri so Tinetu z očmi namigaval, naj se ne spušča v igro.

»Ta dva ga pa bosta!« je šepnil Drobnjaču pivec, ki je bil žejen in se je od starca vsaj kozarec vina nadejal.

»Prav, prav!« je odjecljal Drobnjač, hotel vstati, pa ga je vino posadilo na stol, glava mu je omahnila in je zadremal. V litru mu je ostalo le še za prst vina.

V gostilni je potihnilo. Vsi so se zaverovali v igro, saj je šlo za vsote, kakršnih bi niti trdni gruntarji ne zmogli.

Tineta je vino že razgrelo, karte so ga pa še bolj.

Manjše vsote je dobival, velike pa izgubljal. Čisto pozabil je na svoje prijatelje, igra ga je omamljala; brez misli je stavljal na karte, zgubljal, tu in tam spet kot za tolažbo dobil in stotaki in tisočaki so se v »harmoniki« jeli krčiti in tanjšati.

»To ga bosta!« je zamomljala Tončka. Smilil se ji je denar, ki je romal v žepe mešetarjev, dobro pa je vedela, da je za ta denar prikrajšana ona sama.

»Izpraznila ga bosta!« je iznosljal Borštnik svojemu sosedu.

»To pa ne gre po pravici, s hudičem sta zvezana!« je menil Tone, Jaku so se pa kar oči širile, kajti kaj takega še ni videl, da bi kdo za bedasto metanje kart žrtvoval kar »jurje«! Koliko bi bilo vina za ta denar, koliko oblek. Da, že lep kos zemlje bi si lahko kupil in bajto postavil na njem. [nova stran]

Gluha noč se je razlezla po vasi in skoro niti ene lučke ni bilo videti. Zdaj, zdaj se je slišalo drdranje in sopihanje vlaka, drugače pa je bilo vse mrtvo.

V gostilni je še zmerom gorela luč in še zmerom so karte pele svojo pesem. Tine je bil že ob pamet, strast ga je stiskala v svojih krempljih in mu pricejala pogum, češ, sreča se ti zaokrene, vse še lahko nazaj dobiš, greh bi bilo nehati. In je stavljal in stavljal, pivci so zmajevali z glavami in gostilničarka je jezno nosila vino na mizo.

Pa je igra jela tudi pivcem presedati, drug za drugim so se iakapljali iz gostilne in utonili v temi. Nazadnje so ostali le še igralci. Tine je bil že pijan, igrati pa le ni odnehal. Z blaznim nasmehom je stavljal zmerom večje vsote in oči so mu bile krvave. Drugi dan je bil lep in sonce se je prečudežno razlilo po ravninah, po goličavah, se okopalo v grapah in v studencih, zbudilo vso vas, priklicalo kokoši, gospodinje in gospodarje.

»Ti, ali si zvedel, kaj se je zgodilo danes ponoči?« je pobaral sosed svojega soseda Bajzlja.

»Kaj pa?« se je ta začudil. Ves raztogoten je bil, ker ni mogel sklicati svojega sina, čeprav je bila ura že devet.

»Bahavega Tineta so ociganili za ves denar. Pravijo, da je pri kartah zgubil več ko osemdeset tisoč dinarjev!« je skoro zadovoljno pripovedoval Bajželj.

»Sedaj se mi pa sin ne bo več vlačil z njim!« si je mislil in kar dobro se mu je zdelo.

»Hudiča, to pa ni šala! Nič vec se ne bo šopiril!« se je zavzel sosed in kar skopnela mu je jeza.

»Amerika je Amerika! Za kogar je dobra, je res dobra, toda Tineta je skvarila in denar mu je pamet zmešal,« je modroval Bajželj, sosed mu pa pritrjeval.

»Kar za delo bo moral prijeti, tako ti povem!« je še pristavil in zlezel na senik, da bi prebudil sina.

»Kaj imaš nazadnje od tujine, a? Vse življenje se peham na tem trdem gruntu, pa sem zadovoljen, ko vem, da je moj. Tu je Amerika!« se je dušal Bajželj.

»Doma imamo Ameriko, doma!« mu je zatrjevala žena, ko se je odmotal v hlev.

Odstavljeni župan jo je moško mahal po vasi in kogar je srečal, ga je ogovoril:

»Viš, baharija tudi najde svoj grob in še pogrebcev ni treba dosti. Kar dva opravita.«

»Kako to misliš?« so ga spraševali.

»Kako? Tineta vprašaj, če ima za kozarec vina še! Nocoj so ga obrali do zadnjega beliča!« je razlagal.

»Da, da, gospodična! Čisto so ga obrali!« je pripovedoval Tinoi, ki ga sprva ni razumela.

»Res, res, Tineta so obrali. Okartali so ga. Sedaj se je pa baharija nehala. Dolarski studenec je usahnil! Nič več vam ne bo nosil vina pod okno in nič več vam ne bo razbijal šip.« Tinca ga je ošvignila z očmi, mož se ji je studil in njegovo veselje nad nesrečo sorodnika se ji je zdelo satansko. Že je hotela biti hudobna in mu jo zabrusiti, zakaj, da nosi maslo na sonce, pa se je premagala. Odkar ni župan, ga nihče več ne povoha, in se zanj še stare ljubice ne zmenijo več.

Na Tineta je bila huda, sedaj se ji je pa zasmilil. Morda je pa drugače dobrega srca, morda bi se trezen nikoli tako ne spozabil, kot se je takrat. Skoro bi mu odpustila, če bi se le z očmi opravičil.

»Gospodična, sedaj razumete mojo pridigo o napuhu?« jo je ogovoril župnik in glas mu je drhtel. Župan in Tine sta se mu zasmilila in za oba je molil.

»Razumem, razumem!« je ponavljala Tinca in zmerom bolj je mislila na nesrečno županjo, ki je bila že v svoji ljubezni ogoljufana.

»Novega župana so že imenovali!« jo je premotil in začudeno ga je pogledala. Na to še pomislila ni in župana prav nič ni pogrešala.

»Dober fant je, mlad še, trezen in možakar. Vi ga ne poznate Kovkarjevega Blaža? Veliko bere, veliko ve, čeprav je kmet!« ga je hvalil župnik in jo zavil v hrib.

»K Stani pojdem pogledat,« se je domislila in sama ni vedela, kaj jo je gnalo v kočo. Župnik je obiskal nekaj starih ženic in očancev, ki so na pozno jesen oboleli. Tinca jo je pa mahnila po goščavi proti koči. Sonce je bilo še nekaj toplo in zdaj in zdaj je čez pot švignil kuščar, ki se je grel. Listje na hrastičju je pošumevalo, tla so bila mehka in žalostna in tudi Tincino srce je bilo žalostno, pa sama ni vedela, zakaj. [nova stran]

X Življenju naproti[uredi]

»Hvala Bogu! Na vas sem mislila!« jo je pozdravila Stana. Bila je bleda in oči so ji krvavo gledale, da se je je Tinca ustrašila. Za mizo je sedel mlad moški, gledal zamišljeno skozi okno in zdaj in zdaj potegnil cigareto.

»To je pa novi župan, gospodična!« ga ji je predstavila Stana in Kovkarjev Blaž se je nekam nerodno odmotal izza mize, ji dal roko in se kar uglajeno poklonil. Tudi obraz se mu je bil razjasnil in kar nič več ni bil v zadregi z očmi.

»Oprostite, da se vam še nisem predstavil, prav res še nisem utegnil v Zarečje. Te dni bom prevzel posle, no, saj bi jih že moral, pa sem ženo poslal v bolnico in polno drugih opravkov je bilo!« se je izgovarjal in beseda mu je tekla gladko, skoro načitano, vendar pa nenarejeno. »Ta se je pa že kje zbrusil!« je pomislila Tinca, ko jo je ogovarjal prikupni Blaž. Zazdelo se ji je. da je odkrit in da sta pri njem srce in razum zmerom v skladju.

»Nič za to, nič! Upam pa, da si boste ogledali našo palačo, kadar vas bo zaneslo v Zarečje!« se mu je nasmehnila Tinca in nehote je prijela za kozarček konjaka, ki ga ji je natočila Stana.

»Palača pa taka! Ali je to šola? Saj še za podgane ni. Sram me je, da sem v tej občini doma!« se je razvnel župan in oči so se mu kar bliskale. Učiteljica se mu je zasmilila, ker mora živeti v taki podrtiji, sedaj pa še bolj, ko jo je zagledal in mu je bila takoj prvi hip všeč. »To je učiteljica! Mlada, pa se je žrtvovala za ta kraj. Nič ni čudnega, da so jo v Ljubljani pohvalili. In da se spozabijo pijanci, tisti Amerikanec Tine in osramote vso občino in da hodijo vdirat v njeno stanovanje! Nak. kaj takega se drugod ne bi moglo zgoditi,« se je gnetlo v njegovem srcu in nenadoma ga je oblila rdečica.

»Saj ni tako hudo!« se je opravičevala, on pa je zmajeval z glavo in si grizel ustnico.

»No, no! Čudim se, da niste še ušli! Jeklene živce morate imeti! In potem še sama!« Ni jo hotel določno spomniti na tisto noč, ker je vedel, da bi jo zabolelo.

»Saj sem zaradi otrok prišla!« se je zresnila Tinca in res je mislila le na otroke, ki so vsak dan rajši hodili v šolo in vsak dan bolj verno poslušali, kar jim je razlagala.

Že radi njih je odpustila Tinetu in pijanim ponočnjakom, že radi njih je pozabila županove grehe.

»S tem ste pa veliko povedali!« Zamislil se je in oči so mu nenadoma zagorele. »Lahko bo, če bi mi hotel pomagati. Zarečje bi se prenovilo in prerodilo. Še društvo bi lahko ustanovili!« mu je zarojilo po glavi in zmerom bolj je bil srečen, da so ga odločili za župana. Skušal je ustvariti vse tisto, o čemer je prej mogel le sanjati. Pota so razdrapana, šola je navadna razvalina, mladina nima doma, kjer bi se izobraževala, oj, dela nič koliko! Nič koliko! In če bo pomagala učiteljica, šlo bo prav lahko. Ona zna, ona bo priklenila nase vso mladino! Igre, petje, telovadba ... vse to je župana, ki je bil še mlad in je v zadružnem tečaju dobil še novih sokov za svojo mladostno navdušenost, zamamljalo, da mu je srce kar vriskalo.

Tinca se mu je čudila in že prvi hip spoznala. da ga je sama plemenitost in nesebičnost in da ga volja do dela kar pali. [nova stran]

»Res, res, čudim se vam, da ste vzdržali!« ji je zatrjeval in svaljkal kruhove drobtine in lomil vžigalice.

»Jaz sem vsak dan pričakovala, da mi pridejo povedat: Učiteljica je ušla!« se je vmešala Stana in jo žalostno pogledala. Tinca je zaslutila, da jo nekaj boli.

»Nič bi ne bilo čudno! — — — Prisedli bi, gospodična, če vam ni nerodno!« se je muzal župan in komaj, komaj skrival svojo zadrego.

»Prosim!« Nič se ni obotavljala, ko da sta že stara znanca in ko je prisedla še Stana, se je čutila domačo in govorili so o društvih, o igrah, o časopisih in knjigah in Tinca se je čudila, da je Blaž tako veliko bral. »Kaj vse napravi šola!« se je zamislila in srečno se je čutila, ker si je izbrala ta poklic. Veselje ji je žarelo tudi iz oči in je kipelo iz njenih rok, ki so spremljale njene besede in so jim dajale svoj poudarek. [nova stran]

Le Stana je bila nekako zamišljena in smeh ji je bil prisiljen. Zdaj pa zdaj je šla z roko preko čela, kot da jo je bolela glava.

»Stana, vi ste pa danes slabe volje!« jo je ogovorila Tinca in Blažev obraz se je nenadoma zasenčil.

»Od vraga so ljudje! Zlobni, da bi človek ne verjel!« je namesto nje odgovoril Blaž. stisnil pest in jo trdo položil na mizo. »Puščavniki so dobro vedeli, zakaj so se zaprli v puščave! Pred zlobnimi ljudmi so zbežali!« Stana mu je pritrjevala, Tinca si pa ni znala razložiti, zakaj govori o puščavnikih in o zlobnih ljudeh.

»Blaž, vi ji povejte!« je zaprosila Stana. Tinca je pa začudeno pogledala. Le kaj se je zgodilo, da ona sama ne more povedati?

Blaž se je izgovarjal, da mu je nerodno, zvedel je pač in morda ni prav, da ji je povedal.

»Zamotana zadeva je, ki ji nisem mogel do dna. Stano so pač ovadili, da je njena koča shajališče parčkov in da se o tem že javno govori po Ljubljani!« Ves zasopel se [nova stran] je Blaž, Tinco je pa zabolelo. »Kaj takega! To je moral napraviti le brezvestnež, podel človek!« je vrelo v njej in roke so se ji tresle, prsti so ji zajedali v dlan. Stana je povesila glavo in njena drugače zdrava lica so ji pobledela.

»Povejte mi vendar, kako je prišlo do tega!« se je trgalo v Tinci, Blaž pa se je je izogibal z očmi, da bi prikril svojo jezo.

»Tako sem pač slišal in tako bom povedal. Morda je bil povod za ovadbo res ta ali pa ne, to se bo že izkazalo. Pravijo vsaj, da drugače ni mogoče!« se je lovil in se mu je zatikalo, besede so se mu trgale in čelo se mu je čudno grbančilo.

»Da, da! Jaz ne verjamem, ne gre mi skupaj! Povedal bom kot sem slišal. V ljubljanski kavarni se je začela povest. Imenitne gospe so sedele za mizo in se razgovarjale in najmlajša, ki še ni poročena, je prisedla. Oblečena je bila v kožuh, da so se gosposke babnice kar spogledale. »Viš jo, viš! Nov kožuh ima. Kaj pa je to!« »Na Grmadi sem bila z gospodom Šempasom in mi ga je kupil, kaj pa je to njemu!« se je pomuzala grdavš, ki še ni poročena.

»Tako! Poznam ga, trgovec je in pravijo, da je bogat!« je zašušljala njena prijateljica, mežikala in se zdaj pa zdaj namrdnila. »Danes je pač tako,« je zašepetala soseda in zavistno pogledala gosposko prijateljico, ki je bila še tako mlada in lepa, pa že od sile »praktična.«

Čisto blizu pa je sedela drobna gospa in poslušala. Roke so se ji tresle in kadar je hotela srebniti kavo, jo je polila. Ko pa je slišala ime: trgovec Šempas, ji je zavrela kri, vstala je in iznenada stopila pred gospodično.

»Vam je kupil moj mož plašč, Vam, počepka nesramna?« Gospodična se še zavedeti ni mogla, že je jelo padati po njeni glavi, po prsih in tenko je zaškrebnilo. Tenke, gosposke pa vse divje roke so razparale z grehom kupljeni plašč.

»Čof, čof!« je še plosknilo in gospa je pokonci in umirjena, kot bi se nič ne zgodilo, korakala po dvorani.

Gospodična se je potulila in njene prijateljice so se kar ena za drugo izkapljale, od vseh miz se je pa slišalo davljeno posmehovanje in šepetanje.

In še tisti dan se je razvedelo po Ljubljani, kaj vse se je zgodilo z gospodično, ki si je na Grmadi zaslužila plašč.«

Blaž se je oddahnil, nerodno mu je bilo to pripovedovanje. Tinca je začudeno gledala in se ji je povest zdela nerazumljiva in vsaj neresnična. Motne misli so jo obletavale. To mora biti obrekovanje. To so natvezili, da bi škodovali Stani.

»In to ima zvezo z ovadbo!« je glasno posumila.

»Mislim, da ima. Da ima Stana sovražnike, je tudi njej znano. Nekdo, ki je o tej prigodi zvedel, je pač izrabil priliko in si mislil: »Ravno prav, sedaj pa udarimo po Stani. Poročajmo oblastem, da je Stanina koča pribežališče takih izprijencev in takih vešč in da Stana vse to mirno gleda, ker ji, no, nese!« Tako si jaz mislim. Morda se motim, morda tudi ne. Nerodno je vse skupaj,« je razsojal Blaž in begal z očmi po goličavi, ki se je sončila pred kočo.

Stana je prebledela in težko dihala. Bolelo jo je, da bi ji kdo očital kaj takega in ni se mogla skopati do misli, kako naj se opere, ko se vendar zaveda, da je ona sama nedolžna pri vsem tem in da v koči nikoli ni dovoljevala kaj takega. Kar se godi po goličavah, po hostah in jasah, vendar ona ne more za to odgovarjati. Take razbite in ubite misli so jo mučile in v duši ji je postalo prazno, ko da se je vse življenje ustavilo.

»In kaj sedaj!« je dahnilo iz nje, da se je Tinca prestrašila. »Saj ji je slabo!« si je mislila in je že hotela vstati in ji pomagati.

»Nič, nič! Tinca, gospodična!« se je opravičevala in hotela prikriti svojo prepadenost. »Oprostite mi, gospodična, nisem mislila hudo, predrzna sem bila, kar Tinca ...« je zajecljala Stana, zakašljala in roki sta ji omahnili na mizo.

»Gospodična Stana, prespite vse to, laže boste potem mislili!« ji je svetovala Tinca.

»Tudi jaz sem tako mislil. Še najbolj prav bo!« je zatrjeval Blaž in Tinco hvaležno pogledal. V njegovih očeh ni bilo zlobe in ne prikrivanja, usmiljenje je kipelo iz njih in ves njegov obraz je razodeval prepričanje, da je Stana pri vsem tem nedolžna in da je ovadba satansko delo maščevalca.

»Vse bo še dobro, le verjemite mi, gospodična Stana, še smejali se bomo na vse to. In pili tudi!« [nova stran]

»Takrat pa čeprav bratovščino, ali ne, gospodična Stana!« se je sproščeno in iz dna duše zasmejala Tinca, da je še Stano premagalo.

»Saj sem res neumna, ko se zaradi tega tako ženem!« se je ozmerjala.

»Župniku pa le povejte in tudi jaz bom govoril z njim. Naš zaveznik bo!« je še naročil župan Blaž, potem se je poslovil. Tinca, ki je imela Stano zdaj še bolj rada, ker se ji je neznansko smilila, mu je hvaležno stisnila roko in s Stano sta ga spremili prav do pred koče.

»V Zarečju pa se spet vidimo!« je vzklikal že na goličavi pod kočo in se zdaj pa zdaj ozrl, če Stana in Tinca morda še stojita na pragu.

»To pa je učiteljica po božji volji! Zaradi otrok sem prišla v Zarečje! Zaradi otrok! To je beseda!« se mu je vrivalo v misli.

»Gospodična, tako sem sama, ali ne bi kosili pri meni!« je zaprosila Stana in oči so se ji kar orosile. Ustnice so ji drhtele in na čelu so se ji nenadoma zarezale ostre brazde. Tinci je bilo nerodno, odreči pa le ni mogla. Spomnila se je, da že dva dni odlaša s pisanjem materi in Lojzetu, da jo še čaka delo, ki ga bo morala spet zavleči do četrtka.

»Saj je četrtek!« je vpadla Stana in Tinca ni našla izgovora.

»Nerada vas nadlegujem. Sama bi si lahko skuhala!« je moledovala Tinca, Stana jo je pa prijela za roko in je ni spustila.

»Zdaj vas ne izpustim, kar v kuhinjo z menoj!« Tinca se ni branila, še celo hvaležna ji je bila, saj ji je samota že dostikrat presedala.

»Saj ne bom ušla ne!« se je muzala in v kuhinji ji je pomagala, ji svetovala po svoje, da je Stana pozabila na ovadbo in na kožuh, ki ga je tista »praktična« gospodična zaslužila na Grmadi.

Tinca se je začutila v koči kar srečno, v Stani je spoznala prijateljico, ki ji bo lahko vse zaupala.

XI Sence izginjajo ...[uredi]

Večerilo se še ni, le v grapah so se že preganjale megle in grmovje po goličavah je prečudno daleč raztegnilo svoje sence.

Tinca se je vračala iz koče. Bilo ji je nekam lahko, kar preskakovala je kolovozna pota, se zdaj pa zdaj prijela za grmovo vejo, da ni zdrknila pod mejo. Splašila je jereba, šoja se je prenesla s hrasta na brezo, in tam zavreščala ko bi hotela reči: »Zakaj me motiš?«

V njeni sobi je bilo temačno in zdaj šele je začutila, da zaudarja tudi po plesnobi, po tohlem lesu in po stari vlagi.

Odprla je materino pismo in brala, spet brala. Besede so se kopičile v dolge stavke brez vejic in pik, brez klicajev in vprašajev in vendar je iz pisma jokalo, klicalo, očitalo in spraševalo in vendar je videla v pismu, kako so se med te črke razlezle materine solze in kako težko so se posušile.

»Tako malo pišeš, da mi je dolgčas in tudi Lojzetu. Nič te ne vidim in si se gotovo spremenila, drugače nas ne bi pozabila. Samo da pišeš, čeprav denarja nič ne pošlješ, mi še kar dobro rinemo, ti pa ne smeš pozabiti nase, ko si učiteljica in med tujimi ljudmi. Ne smeš zaradi nas stradati in oblači se, da bo prav in da se ne boš prehladila ...« je brala, črke so bile obrnjene, ob drobni lučki jih je pisala trudna, izmučena in zaspana roka. Mala črka »k« ji ni šla, pomagala si je z veliko. Kol navpik, dva pošev in je K tu. Tinca je razločno videla, kako išče materina roka tega znaka po zraku in kako ga potem potegne na papirju.

»Mati se je mučila s tem pismom prav gotovo dve uri!« jo je pretreslo in videla jo je, kako nad pismom že dremlje, pa še ne [nova stran] more končati. Še ji mora razodeti, da bo krava storila, da je Lojze streho popravil in da ga je za zimo spet loški Dolenc najel. Pri Koparjevih se imajo dobro, Štehne ob vse ... Tinco je zazeblo in tiste lačne oči so se nenadoma zazrle vanjo.

Zazdelo se ji je, da nekdo trka na vrata. In res je spet potrkalo. To pa ni otrok. Otroci trkajo nerodno, mehko ko bi tipali, še s pestjo bi otrok ne mogel tako močno potrkati. Čudno se ji je zazdelo, kdo naj bi bil, saj jo vendar nihče nikoli ne obišče in kaj naj bi kdo iskal pri nji. Zaprla je pismo in ga vtaknila med svoje svete spomine.

»Naprej!«

V sobo je istopil Amerikanec Tine. Bil je lepo oblečen, natančno obrit, vendar pa nekam upadel in shujšan.

Tinca ga je začudeno pogledala, ko jo je skoro ponižno in res prijazno pozdravil.

»Bog daj!« mu je odzdravila vprašujoče. Ni si mogla razložiti, kaj da je Tineta zaneslo pod njeno streho.

»Gospodična, odpeljal se bom in nočem, da bi slabo mislili o meni. Veste, tisto noč sem bil pijan, nisem bil človek, žival sem bil, bolj neumen ko žival. Prosil bi vas, da mi odpustite. Blazen sem bil tisto noč. škoda, da ga nisem ubil, strica-župana! Škoda, z mojim dekletom se je spečal in zato sem bil tisto noč blazen. Prav res ne vem, zakaj nisem njega ubil in zakaj sem strašil vas in vam okno razbil. Ne vem, kaj vse sem govoril, povedali so mi, da sem bil surov.«

Tinca ga sprva ni razumela, potem se ji je pa jelo jasniti in zdaj mu je popolnoma odpustila. Saj je siromak! Ob denar je in z delom si bo moral služiti kruh.

»Veste, jaz sem sedaj na psu. Vse je šlo. Nekaj sem posodil tudi županu, za to mi je še najbolj žal, drugo smo zapili, ostanek sem zakvartal. Kaj bo! Zaradi tega se ne bom še obesil! Nak! Preden pa poj dem. tako sem se za trdno namenil, vas bom prosil odpuščanja in sedaj isem prišel. Niso prijetna taka pota. Vi bi me lahko ovadili, pa me niste in precej sem zvedel, da ste človek, kakršnega Zarečje ni vredno. Res!«

Tinco je kar ganilo in nehote mu je ponudila roko.

»Kdaj sem vam že odpustila! Saj sem vedela, da ste bili pijani. Zdaj pa, ko še več vem, pozabiva na tisto!«

»Ali res?«

»Res, res! Saj se boste Zarečja tako kot tako z žalostjo spominjali!«

»Z žalostjo ne, ampak z jezo. Prav res gospodična. Sedaj pa, ko ste bili z menoj že tako dobri in ste mi odpustili, preden sem vas prosil odpuščenja in me niste ovadili. vam bom pokazal ovaduha, ki ni vreden, da zemljo tlači!«

Tinca se je začudila. Mislila je, se bo Tine zdaj lepo poslovil in se prej morda še zahvalil, no, sedaj ji je pa začel namigavati o Skrivnostih. Zganilo se je v njej in radovednost se je prebudila. Živo se je spomnila Stane, ki j o je ovadba tako potrla in nehote si je klicala v spomin dragoceni kožuh in tiste izdatne klofute v kavarni. Morda pa Tine kaj o tisti ovadbi ve, morda bo s to izpovedjo Stani pomagano!

»Hvaležen vam bom, če bi me hoteli poslušati. Ne bi vam pripovedoval, toda ker vem, da sta si s Stano dobri, bom povedal zaradi vas, da boste lahko pomagali njej«.

Tinca se je zamislila in svetle misli, da bo mogla pomagati Stani, so se ji nasmehnile. Kaj bi dala, da bi bila ta trenutek Stana zraven.

»Tudi jaz vam bom hvaležna!« je Tinca skoro zaprosila in mu ponudila stol. Tine se je priklonil in se usedel. »Tega se je pa v Ameriki naučil!« ji je nekaj šepnilo.

»Župan Stane ni mogel, saj menda veste, kakšen je ta človek do žensk — no, danes ga nobena ne pogleda — in Stana ni ena tistih, kakršno si je on želel. Saj me razumete! Dedec je zmerom lazil v Ljubljano, ne vem na vse kakšne sestanke je hodil in tam je zvedel tudi o nekem kavarniškem dogodku; neka ženska je okloftala bahavo deklino, ki se je izdala, da ji je njen mož kupil plašč, kar kožuh. Na Grmadi da je bila z njim! In si je mislil dedec, zdaj je prilika. In je napisal ovadbo, no, po pravici povedano, on ne bi znal dobro napisati, napisali so mu jo v Ljubljani — in v njej natvezil o grozanskih grehih, ki kar vpijejo iz koče.

Veste, ni lepo, da vam to pripovedujem, ampak mislil sem si, naj le zve; saj če bi bil ostal župan, tudi vam bi ne prizanese]. Ste bili že na vrsti. Meni je vse razložil, kadar mu je šla trda za denar. Zdaj je brez moči. Ampak tale papir ni brez moči, to je prepis tiste orvadbe. Pokažite jo gospodični Stani in tu sem pa napisal sam. S prisego [nova stran] izjavljam, da se je župan v ovadbi lagal. Sam mi je povedal, da ono ni nič res, ampak da jo bo Stani le zagodel, da bo pomnila, kaj je on, župan, in koliko zaleže njegova beseda v Ljubljani. Že takrat sem hotel povedati Stani, toda takrat še nisem vedel, da mi je hinavec še dekleta speljal in da se bom moral oblizniti za ves denar, ki sem mu ga posodil.

Sram me je, da sem vam vse to povedal, zdi se mi pa le pošteno in prav, da s to svojo povestjo rešim Stanino pošteno ime. Nič drugega. Ne mislite, da se hočem prejšnjemu županu in svojemu stricu maščevati! Nak! Ni vreden. Sicer pa je kar zadosti kaznovan! Še ob grunt bo, jaz pa sem zdrav, mlad še tudi, vsaj kruha si bom mogel prislužiti.« Glas mu je skoraj jokal. Tine je prebledel in nekajkrat si je segel z roko preko čela, kot bi hotel razpoditi nadležne misli. [nova stran]

Tinca je povesila oči in v duši jo je trgalo. Tako daleč se je spozabil župan in take umazane naklepe je koval. Fej! Tinci se je zastudil in misel na njegovo ženo jo je bičala. To bitje je vendar uničeno, živo pokopano in pri vsem tem nedolžno. Ozrla se je skozi okno in oko ji je nenadoma obstalo tudi na križu v kotu. Kristus se ji je zazdel izmučen, oči so pa odpuščale in roke, vse ranjene, prebodene so se čudežno odpirale in delile blagoslov. »Tudi njega se usmili« je zaprosila Tinca. Tedaj je opazila, da Tineta še zmerom nekaj teži. Oči so mu bile zbegane, z obraza je pa skapala zasenčenost.

»Gospodična ...«

»No, kaj bi?«

»Proti jugu jo mislim mahniti. Ne bojim se dela. Morda poznate koga in bi me priporočili? V Belgrad bi rad!« Tinca si ni znala razložiti prošnje, iznenadil jo je. Sapo ji je zaprlo. Ona naj bi ga priporočila? Komu? Koga naj vendar pozna tam na jugu? Koga neki? Pač! Kam vendar misli? Katehet Svete, ki jo je učil pet let, se je preselil v Belgrad in tam misijonari. Saj res.

»Duhovnika poznani v Belgradu, on vam bo prav rad svetoval in pozna mesto,« je skoro izjecljala.

»Prosim vas, prosim in ne zamerite mi,« se je zatikalo Tinetu, Tinca je pa že pisala. Le roka se ji je nekam tresla, srce ji je bilo pa mirno, saj bo morda pomagala človeku, ki ga je obsojala in mu krivico delala.

»Tako! Ta vam ne bo odrekel.«

»Hvala vam. Tudi župnika bom prosil odpuščanja,« je izgoltnil in počasi odšel iz sobe. Zavil je na stezo in jo mahnil proti globeli. Tinca ga ni več videla.

Vzela je papir, ki je obrekoval Stano, in pekel jo je v roko. Tudi Tinetova, z oglatimi vijugami in švigami okrašena pisava jo je zbadala v oči.

»Oj, kako prav je sodil župan Blaž! Natančno tako je rekel, kakor ima ona sedaj dokazano, le da osebe same še ni označil. Mogoče jo je pa osumil? Bog ve? Morda je celo prejšnjega župana obdolžil? Morda? jo je spreletevalo in zdaj na samem je šele razumela, česa vsega je zmožen človek, kadar zagospodari v njem slepa strast.

Večer se je že vsesaval na vas in v sobe se je plazila tema. Šipe so postajale motne, skoro neprozorne in črna samota je Tinco zaskrbela.

»K Stani pojdi!« ji je nekaj ukazalo, in to prišepetavanje ji je bilo kar prijetno.

»Reši jo! Lahko ji prizaneseš s težko udarjajočimi minutami in urami. Papir ji pokaži in odleglo ji bo,« je kljuvalo v njej in jo dvigalo, še pomislila ni, da je zunaj tema in da jo bodo morda obirali, se zgledovali in ugibali vse prej o slabem kot o dobrem, če bi jo videli zunaj tako pozno. Zganila je oba papirja, zaklenila miznico, dvakrat preskusila, če je dobro zapahnila vrata in se sključena, zavita v plašč, zgubila na stezi proti koči.

Veter se je poigraval z macesni, dramil hrastičje in zdaj pa zdaj je splašena ptica sfrfotala in si premenila prenočišče. Zadela je ob kamen in noga jo je zabolela, oprasnila se je ob robidovje, ki je preplezalo stezo, tam izza Krvave peči pa je krvavo mežikal mesec in se sunkoma metal proti zvezdam, ki so trepetale na sredi neba.

Ni je bilo strah, ni je zeblo, noč se ji je zazdela topla in sladkobno prijazna. Tema jo je božala in pogovarjala se je z zvezdami. Ko je opazila lučko, ki je dremala, kimala, skoro zaspala in se spet pognala, kot da se je prebudila iz težkih sanj, pa ni čutila več tal pod nogami, divjala je [nova stran] proti Stani, ki je sama in ne more od bolečin zaspati.

Odpela si je plašč in obrisala pot. Na nogavicah in čevljih je začutila roso, ko je bredla po nizki travi in se zdaj pa zdaj spotaknila ob grebene resja ali ob groblje pograbkov.

Ljubljana se je svetlikala. Megla je ugašala luči zdaj na tem, zdaj na onem koncu, vlak se je zagnal iz mesta in za slovo nasul ob robeh na pašnike mernike isker, ki so se takoj poskrile kot splašene kresnice.

»Vi, za božjo voljo, gospodična Tinca,« se je začudila Stana, ko ji je odpirala. »Pa se vam vendar ni kaj zgodilo?« je prestrašeno vprašala, a jo je strah takoj minil, ko je Tincin obraz razodeval srečo in prečudno blaženost.

»Nič ni, nič! Nisem mogla strpeti. Spati se mi ne da. In za vas bom nekaj imela.«

»Res? Radovedna sem.«

»Vi ste?« jo je ogovoril župan Blaž.

»Tako je prav, tako, da se spoznam z novo gospodično učiteljico,« se je oglasil za njim doktor Lape, siv že, a vedno nasmejan in v lepote slovenske besede in slovenskih hribov, gora in brd strašansko zaljubljen. Dvakrat, trikrat na teden ga prav gotovo pot zanese na Grmado in v koči se čuti domačega. Stana ga nič več ne sprašuje, želite to ali to, ona že ve in se nikoli več ne zmoti: to in to je treba doktorju, zraven ga vpraša še za svet in če je bolehna, ji takoj nasvetuje na stotine zdravil.

»Kaj si bosta mislila, da ob taki uri kolovratim po samotah?« jo je speklo, ko se je predstavila doktorju, čigar ime je bilo že tudi njej znano. Brala in slišala je že veliko o njem in kar vesela je bila, da se je seznanila z gospodom.

»Kar za našo mizo!« je ukazoval doktor in Tinca je nekam plašno sedla v njegovo bližino. Stana ji je natočila konjaka.

»Gospod doktor, večerja je že pripravljena. Ali naj postrežem?«

»Seveda, seveda! Gospodični tudi. Jaz dobro vem, da je potrebna. Vi sami kuhate, sem zvedel. Ni prijetno tako življenje. Najprej se ubijaj z otroki, no, potem se pa motovilite pred ognjiščem. No, za telesno vzgojo so vam dobro preskrbeli, ha, ha!« se je zasmejal doktor in točil ob njej kozarček.

»Gospodična, na vaše zdravje!«

Tinca je nagnila in starikavi doktor se ji je kar prikupil. »Dobra duša mora biti!« si je zatrjevala, vsaka njegova beseda je bila tako prirodno mehka, jasna in sladka, da se je oprostila vsake zadrege in kar dobro se ji je zdelo, da je ušla samoti. Le to jo je speklo, ker ni materi odpisala.

»Na vaše zdravje!« je napil tudi župan, napiti je morala Stana. Odložila je bila dišeče klobase z zeljem in tudi sama prisedla.

»Tako! Gospodinja v družbo, ne pa na zapeček!« jo je podražil doktor in načenjal večerjo.

»Veseli me, da sem vas spoznal. Že prej sem slišal o vas, ko smo se menili o tisti bedasti, kaj bedasti, zlobno izmišljeni ovadbi,« je razpredal pogovor, ko so peli noži in vilice in je luč trepetala na mizi in jo obletavala vešča.

Stana je spet pobledela in še rdeči odsev luči je skopnel na njenem licu.

»Res? O tisti ovadbi sem se pa še pred dobro uro menila tudi jaz in še sanjalo se mi ni, da bom zvedela za stvari, ki se mi še zdaj zde kot pravljica.« Tinca je bila skoro razposajena. Stana jo je gledala in je ni mogla razumeti. [nova stran]

»To me pa zanima,« je povzel doktor. Oči so resno spraševale, ustnice se niso zganile. Tinca je takoj spoznala, da mu je vse skupaj ogabno in kar vesela je bila novega Staninega zaveznika. »Le toliko vem, da so vas o ovadbi poučili, če pa kaj več veste, bom pa še jaz vesel. Tista reč s kožuhom se mi le preneumna zdi in so samo čenče, pa naj se je zgodilo tako ali tako, saj nikjer ni bilo rečeno, da si ga je zaslužila v koči, ha, ha! Grmada je velika in obsežen kraj, kaj bi tisto, se oblast ne bo obesila, moralo je biti še kaj »pojasnil«, bi rekel. Gospod župan pravilno domneva.«

»Popolnoma! Tudi za las ni zgrešil. Osebe sicer ni označil, najbrž jo je pa sumničil,« je zatrdila Tinca. Stano je osupnilo in je prijateljico hvaležno pogledala, čeprav ni vedela zakaj.

»Prezgodaj me hvalite,« se je muzal župan, ki je le poslušal in je tudi njega grizlo, da ne more na čisto.

»Nič prezgodaj,« ga je zavrnila Tinca. »Gospod doktor, berite tole pisanje, da ... berite glasno!« Zatikalo se ji je in že ji je bilo žal, zdelo se ji je, da prejšnjemu županu koplje grob in zdelo se ji je, da zanj prosi žena: »Usmilite se ga, saj ni vedel, kaj dela!«

Spogledali so se, nihče pa ni črhnil besede. Doktor je bral, kaj vse se godi v koči, parčki se zbirajo, skupna ležišča so res skupna ležišča, razdiralne družbe in društva se shajajo, pijančujejo, plešejo in pohujšujejo narod ...

»Vraga, dobra je ta!« se je ustavil doktor in si prižgal cigareto. Stana in župan sta se spogledala. Njo je bilo kar sram, zdaj se je ugriznila v ustnico od jeze, saj so bile v ovadbi strašanske trditve, župan je zmajeval z glavo in čakal, kdo da je pisec teh izmišljotin.

Doktor je bral. Že njemu se je zatikalo, zdaj pa zdaj je udaril z roko po mizi, zaklel in vrgel ogorek cigarete po tleh.

»Prosim, da se tozadevno vse potrebno ukrene!

župan ...«

je besno izbruhal doktor in odložil papir.

»Gospodična, bodite tako dobri in izročite mi ta papir. Zaradi gospodinje! Kaj takega!« je vihral zdravnik, si prižgal cigareto in natočil vsem cvička.

»Preberite še prilogo,« je mirno, skoro nekam utrujeno pokazala na polo, ki jo je v svoji jezi doktor že prezrl.

»Saj res!« Bral je in lice se mu je jasnilo, župan in Stana pa niti dihati nista mogla. Stana si kaj takega ni mogla misliti, čeprav so ji bili grehi odstavljenega župana znani, župan sam pa je premišljeval, kako da se je mogel preriti do misli, ki jih sedaj potrjujejo papirji, da je ovaduh prejšnji župan.

»S prisego potrjujem, da se je župan, moj stric, vse zlagal, sam je rekel, da vse ni nič res in da hoče posvetiti le Stani ...« je prebral doktor iznova.

»Zver!« je siknil skozi zobe, potem pa segel v roko Tinci, Stani in županu.

»Prav res, veseli me, da se je tako izteklo. Gospodična učiteljica, sam Bog vas je danes poslal k Stani.«

Stana se ni mogla vzdržati, oklenila se je Tinčine roke in je zaihtela. Tinca je na svoji roki začutila vroče solze in nič več je ni bolelo, da je prinesla te papirje v kočo in jih izročila doktorju.

»Gospodična Tinca, morda ste pozabili?« se je nasmehnil župan, ko se je Stana oddahnila in je doktor skrbno spravil oba papirja, zmerom pa še zmajeval z glavo.

»Kaj neki?« ga je začudeno vprašala.

»Takrat pa čeprav bratovščino, ste se pridušili, ko sem omenil, da se bomo še smejali. Vedel sem, da bomo ovaduha zalotili.«

Tinco je bilo sram, svojih besed se je pa le spomnila.

»Bratovščino, tako je! Za tako zmago se pa že spodobi,« je ploskal doktor. Tinca in Stana sta se spogledali in obema je bilo tako toplo pri duši. Obe sta čutili, da sta si blizu in da sta si njuni srci povezani.

»Poljub na to!« je ukazal doktor, ko so izpraznili kozarce.

»Stana in Tinca, vidve pa po dva!«

Objeli sta se in poljubili in od tistega trenutka dalje sta si bili več kot sestri.

XII Soncu naproti[uredi]

Tiste velike počitnice je Stana preživela doma. Mati se je čudno postarala. Lojze je postal kar možakarski in Janez se je neznansko potegnil. [nova stran]

Mati se od Tince niti ganila ni. Poslušala je in izpraševala. Pozabila je na vse, gaj je bila blažena, ker je njena hčerka srečna. Bala se je le dneva, ko se bo morala od nje spet posloviti.

Tinci je Stana vsak teden pisala in jo obveščala o vsem, kar se je zgodilo v Zarečju. Odstavljeni župan je bil obsojen, grunt so prodali na dražbi in kupil ga je — župan Blaž. Preselil se bo v Zarečje, Kakor hitro mu ozdravi žena. Hišo že popravlja, v njej pa še stanuje prejšnja županja. Smilila se mu je in jo ni pognal na cesto.

Tinca ji je odgovarjala, popisovala le, kako skrbi zanjo mati, kako ji brata strežeta.

Stana ji je sporočila, da je Blažu umrla žena in mu zapustila otročička, ki mu je komaj tri tedne. Siromak je ves iz sebe. Vsem se smili, še doktor ga zmerom obiskuje in ga tolaži. Shujšal je in nikjer nima obstanka. Pa tako mlad. Tinco je stisnilo pri srcu, solza ji je kanila na bluzo in v duhu je gledala otroka, ki steguje svoje drobne ročice in tiplje, da bi dotipal materine prsi, pa roke tonejo v praznini, utonejo v težkih, lopatastih dlaneh očeta.

»Težko te že čakamo! Otroci sami so se že naveličali počitnic. Dela imam čez glavo!« je dodajala na koncu pisem, v nekem pismu pa priložila Tinetovo in v pismu petstodinarski bankovec. Tine se ji zahvaljuje za priporočilo, dobro se mu godi, preskrbljen je, s poslanim denarjem naj pa popravi okna, je dostavil.

»Naj bo za temeljni kamen novi šoli!« ji je nekaj šepnilo in skrbno je spravila denar in Tinetu, ki ga je nekdaj obsojala, se je zahvalila in mu povedala, za kaj je namenila denar.

»Kar rada greš, mene pa tako skrbi,« je jecljala mati, ko je Tinca pospravljala svoje premoženje v košaro. Vsa je bila že v šoli. Metka jo najteže čaka. Tako rada bi že deklamirala, pred vsemi brala in se z njo razgovarjala, kako in kaj je v mestnih šolah.

»Kaj bi vas skrbelo! O božiču spet pridem. Služba je služba in veste, da je kar lepo med otroki,« se je izgovarjala, bilo ji je pa le težko, vedela je, da mati teden dni ne bo mogla spati.

»Vsaj piši mi veliko!« ji je naročala, ko sta se že v Loki razšli. Tinca ji je nakupila za cel koš drobnarije.

»Bom, bom,« ji je zatrjevala in obe sta si brisali solze.

»Bom, bom, bom,« je pel vlak ...

Zarečje se ji je zdelo spremenjeno. Blaž je kupljeno hišo predelal, prebelil in jo na novo pokril.

Kolovozna pot je bila sedaj izravnana in ilovnato brozgo je zasulo kamenje in po vrhu se je belil pesek.

»Pozna se, da imamo novega župana,« so ji zatrjevali vaščani in jo prijazno sprejemali.

Zazdelo se ji je, da so se radovedne oči izza oken umaknile in da se pogledi ne love več po njeni bluzi, po njenih čevljih in se ne zapletajo v njene lase.

Še šola, vsa stara in mršava, se ji je zazdela lepša in njena sobica je bila nekam svetlejša.

»Gospodična, tri pesmi sem se naučila,« jo je ustavila Metka in ji ponujala rož in božjega drevesca, da bi na njeni mizi ne bilo tako prazno.

»Lepo. Katero pa znaš?«

»Življenje ni praznik. Gregorčičeve pesmi sem staknila.« In otroku je kar utripalo v očeh in sladka blaženost je dehtela z njenega obraza.

»Povej mi jo, pozabila sem jo že!« se je hlinila Tinca, saj je poznala vse Gregorčičeve pesmi. [nova stran]

Metka je pela in ne le deklamirala.

»Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan ...«

je Tinco prevzemalo, ko še nikoli.

»Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!«

Ta stavek ji je predramil vse tiste sanje, ki jih je pestovala še v samostanu: Kot učiteljica bo skrbela za lepo petje, za igre, za predavanja.

»Ne plaši se znoja, ne straši se boja!«

To je spet razvnelo in iznova se je v njej oglasila mladostna moč. Ustvarjati hoče in biti res učiteljica otrok in naroda!

»Deklamacija!? In kar pod milim nebom!« se ji je nasmehnil doktor, že dobri njen znanec.

»Metka se pa kar odreže!« se je vmešal župan Blaž in segel Tinci v roko.

»Oprostite mi ...«

»No, no! Kaj pa bratovščina!« jo je posvaril doktor.

»Saj res, oprosti, Blaž! Iskreno sočustvujem s teboj. In otročiček?«

»V rejo sem ga moral dati. Lep deček je!« Oči so se mu povesile in obraz mu je nenadoma prebledel, potem se pa zasenčil.

»Pravijo, da zima in gosposka ne prizanašata, jaz pa mislim, da je obe mogoče še kako pretentati, toda smrti pa ne moremo!« je namignil Tinci zdravnik, kot bi ji hotel reči, naj ne obuja mrličev.

Tinca ga je razumela.

»Povabila bi vaju. Morda bi pokusila kozarček našega domačega jagodovca?«

»To pa to!« se je sladkal doktor in cmokal z jezikom. »Gorenjski jagodovec! Blaž, ti še veš ne, kaj je dobro!«

»Veš, Tinca, tudi če bi jagodovca ne imela, bi te obiskala v šoli. Uradno, da veš!« se ji je nasmehnil z mokrimi očmi Blaž. In sedaj šele je opazila, da se je postaral in da so se mu na čelu zarezale nove brazde in iz njih je gledala skrb, nevidno glodala in grizla.

»Res?« Mislila je, da se Blaž šali.

»Uradno, uradno!« je kar uradno pritrdil tudi doktor in zmajeval z glavo, ko so obstali pred šolo.

»To še živinska staja ni!« se je zarežal in s prsti pobobnal po ometu. Omet se je krušil in pokazalo se je neobdelano kamenje.

»Blaž, če tega ne izpeljemo in če v enem letu ne bo nove šole, potem se odpovej županski časti, jaz bom zahteval pa pokoj! Učiteljica bo jetična, če bi se še eno leto ubijala v tej podrtiji. Torej premerimo!« Tinca ju je gledala, pojasnjevala, župan in doktor sta merila, računala in doktor je venomer cepetal.

»Zraka je še za tretjino šolarjev premalo, sonca nič, te klopi so natezalnice, ta strop je leglo bacilov, s tal se cedi vlaga! Vraga! žival bi poginila v tem brlogu,« se je jezil zdravnik, pisal, računal in zdaj in zdaj tudi zaklel.

»Zdaj bi se pa jagodovec res prilegel!« je namignil Tinci, kot bi hotel reči, da je že sit tega prostora, ki smrdi po plesnobi in po mrtvašnici.

»Saj res! Kar pozabili smo!«

»Nič nismo pozabili, ampak bolje je, da smo pričeli z ričetom, še bolj nam bo teknila pečenka, kajne Blaž, na svatbah je tudi tako. Najprej ti vlačijo na mizo navadne reči, in ko je vse sito, prineso zbranih, res dobrih. Znajo pač!« se je šalil doktor, ko so stopali v Tincino sobo.

»No in v to grobljo je Tinca nametala toliko lepot!« se je čudil, ko je ogledoval slike na steni, zagrinjalo na oknu in prt na mizi.

Blaž je gledal in s slik mu je dihala toplota, kakršne že izlepa ni občutil. Rdeče rože, vtkane na pregrinjalu čez posteljo so mu kar zadišale, tako so bile žive, vezla jih je skrbna Tincina roka.

»Vse to si sama delala?« jo je vprašal.

»Seveda!« je prikimala sramežljivo in natočila jagodovca in jima odrezala domačega rženega, z ajdovo moko mešanega kruha.

»To je kapljica!« je hvalil doktor, srebal, pokušal, Tinca pa dotakala. »Kadar bomo novo šolo blagoslovili, meni moraš pripraviti jagodovca!«

»Meni tudi!« je dodal župan.

»Že letos ga naročim, če bo res kaj z novo šolo! je vščipnila Tinca.

»Prav! Vi naročite jagodovca, jaz bom skrbel za novo šolo!« jo ji je zasolil doktor. [nova stran]

»Jaz sama za temeljni kamen že imam. petsto dinarjev! Tisti Amerikanec Tine mi jih je poslal!« se je pobahala, doktor in župan sta se spogledala.

»Ženske ste pa res od vraga. Kdo naj vas razume!« je zamomljal doktor, županu se je pa kar nasmejalo.

»Ugnale nas bodo, zdaj je že Stana tu!« se je zakrohotal, prijel župana in se delal, kot da ga hoče odpeljati na varno.

»No, no, saj nisem tako nevarna!« se je muzala Stana in se že obrnila k Tinci.

»Viš jo, pa se še oglasi ne!«

»Nisem šla čez hribe. Jutri bi te prav gotovo obiskala!«

»Sedaj tako govoriš!« se je kujala Stana in pokusila žganje, ki ga ji je natočila.

»Stana, to je za moč! Za moč!« se je norčeval zdravnik.

Otroci so se že zbirali pred šolo in od daleč so kukale ženice, le kaj se doktor in župan, učiteljica in zdaj še Stana tako dolgo motovilijo v bajti. Nekaj so že slišale, da mislijo to šolo podreti in sezidati novo, ni pa šlo vsem v glavo, zakaj da bi ne bila za te bučmane in bučmanke ta dobra. Odkar pomnijo, stoji ta šola in zakaj bi jo podirali, če je že stala sto let, zakaj bi ne še sto. Trdna je. Streha, no, če že pušča, zakrpa se in je dobro.

»Če se vam zdi, vas vse skupaj povabim v kočo!« je namignil doktor. Stana se je oklenila Tince in družno so se pomikali v hrib. Metka je žalostno gledala za učiteljico, ker ji ni mogla deklamirati še ostalih dveh pesmi.

XIII Življenje ni praznik[uredi]

Zarečje se je čudovito spremenilo. Dleta in kladiva so pela, težki vozovi so škripali, tlako so delale dekleta, se ji niso upirali fantje in jim ni bila odveč starcem. Saj je v devetih občinah ne bo take šole.

Doktor in Blaž sta si zadovoljno mela roke, saj sta pri oblastih stisnila, kar se je le stisniti dalo, prepričala pa zbegane žene, da bo za njihove otroke dobro in za otročaje njihovih otrok, dopovedala mrkim očancem, da bo šolo pohvalil vsak, kdor jo bo videl in da bodo pisali in govorili, kako je Zarečje zdaj res moderno.

»To je že res, da bodo pisali ali pa še slikali, ampak to stane, stane!« se je oglasil Repnik, vendar ne tako za res. Saj se mu je prav dobro zdelo, ko bodo Zarečje hvalili in v časopisih omenjali še posebej može, ki so se za šolo zavzeli. Prav očitno in glasno pa proti novi šoli ni bil nobeden. Sram jih je že bilo, ko se je o zareški šolski podrtiji toliko pisalo.

Tinca in župan sta poskrbela, da je bilo vsaj pozimi vsako nedeljo predavanje. Predavati so prišli prav iz Ljubljane. Spočetka so se gospodarji in gospodinje, manj fantje in dekleta, nekam muzali, ko da bi bilo zanje vse preučeno, potem so pa skrivoma drug drugemu priznavali: »Kar dobro jo povedo! Bo res tako, meni se je obneslo. Poskusil sem!« In so se vrstila predavanja o živini, o sadju, o pašništvu, o davkih, o lesu in zasajanju smrek, o zemlji kakršno potrebujejo različne sadike in različna semena.

»Kaj takega pa rad poslušam. Se vsaj kaj naučim!« je momljal očanec in pozdravljal župana, ki nikoli ni počival in pri vsem poslu za občino in za šolo nikoli zanemarjal svoj grunt. Gnojno jamo je zgradil in zajezil odtoke.

»Viš ga! To pa ni neumno!« je menil sosed in poskusil je še on. Iz hlevov se ni nič več odcejala gnojnica na pot in pod pot in dušeči smrad je minil.

Po goličavah, kjer je zrastla komaj za ped suha, pa gosta trava se je že paslo po dvajset, trideset in tudi več ovc in Blaž je vaščane naučil, kako morajo ovce skopati in kdaj jih ostriči, da bo volna največ [nova stran] vredna. Stari dedje so to vedeli, potomci so pa že pozabili.

»Gospodična, ali sedaj razumete tisto mojo pridigo o napuhu in ponižnosti, a?« jo je pobaral suhljati župnik, ki ga je veter kar zanašal in mu je suknja komaj komaj še visela na kosteh.

»Mislim, da jo!« se je izogibala daljšemu razgovoru, ker se je bala, da bi se ne izdala. Sama sebe še ni razumela, zakaj da s tako vnemo pomaga županu in zakaj da župan nikjer ne manjka, kjer hoče ona izvesti svoj načrt. Med pevce se je tudi pomešal, še celo k igram se slini, ko je vendar fantov dovolj! No, sicer je pa vdovec.

Nekam silno ji je bilo in srce ji je čudno utripalo, kadar sta bila z Blažem sama. Tako dober je z njo in vse njeno delo bi rad preložil na svoje rame. Župnik se ji je nasmehnil in jo kot še nikoli potrepljal po rami.

»Dobro delata z županom. Zdaj že vsak otrok več zaleže kot jaz. Hentaj, star sem, star!« se je pošalil, pa se takoj zresnil. »Nič slabega nisem mislil s tem. Veste, vesel sem vas, vi pa niste trepetlika! Blaž tudi ne! Trepetlik, trepetlik in hlapcev ne maram! Saj me razumete, Močna, lastna volja, to je nekaj vredno!«

»Zato smo pa tu! V Loki so nas zmerom učili, da najprej mislimo na delo, potem šele na zaslužek!« se je lovila in ni mogla do prave misli.

»Bog z vami! Srečno še vozita!« se je poslovil župnik in Tinci se je zazdelo, da se je njegovo oko dotipalo prav do najskrivnejšega kotička v srcu. čutila je, kako jo je zalila rdečica in plaho je povesila oči.

»Zdaj res z veseljem delam!« je izjecljala.

»Tisto Šteklajevo Metko pa na vsak način v šolo! Na vsak način! To je talent!« je še naročil in Tinca se je spomnila Metkine deklamacije: Življenje ni praznik in toplo ji je bilo pri duši.

Tiste dni se je doktor kar ves teden mudil na Grmadi. Obolel je in zdravje si je prišel iskat v hribe. Stana ga je bila vesela, saj tiste dni, ko je bila vročina le prehuda, ni bilo obiskovalcev.

»Nak, tega pa nisem mislil. Ta dva človeka čudeže delata, če bi jela ilovico pregnetati, bi se jima pokazalo zlato!« je zatrjeval doktor in se je še Stani dobro zdelo. »Sama predavanja, igre, petje, in kar je najlepše, ljudje že kar derejo za njima. To se pravi za narod delati!« Doktorju so oči kar orosile od veselja, saj mu narod ni bil prazna beseda, ki jo za drobceno plačilce lahko izpljuneš, narod mu je bila živa sila, ki ima svoje tisočletne korenine v zemlji in v jeziku in iz katerih dan za dnem odganjajo sveže, nove korenine.

»Zdaj se pozna, kaj se pravi, če ima občina dobrega župana!« je udaril po mizi in potegnil cigareto.

»In pa, če mu pomaga dobra učiteljica!« se je zavzela Stana in se nasmehnila ter ga pomenljivo pogledala.

»Kaj pa me vi tako čudno gledate?« se je začudil.

»Na nekaj bi vas rada opomnila!« se je muzala Stana, doktor jo je pa ošvrknil z očmi, češ, kar na dan.

»Blaž ima Tinco rad! Jaz vem, da jo ima rad!« je izjecljala in kar odleglo ji je.

»Ali je to kaj napačnega?« je zamrmral doktor ko da je ni razumel.

»Nič, ampak Tinca ne ve za to!« je skoro zavzdihnila in se zamislila, ni se pa mogla domisliti, kako naj bi opozorila Tinco. Zdelo se ji je sicer, vsaj opazila je, da Tinca rada pogleda za Blažem, toda da bi bila to že ljubezen, si ni namišljala. Motil jo je otrok, čeprav jo je že dobila, ko je pestovala malega Blažka, ki je stegoval proti njenemu licu svoje drobne roke in se je z njim razgovarjala in mu pripovedovala o materi, ki misli nanj v grobu.

»Tako se mi smili!« se je vselej opravičevala in rdečica jo je oblila. Stano to ni motilo in se ji ni zdelo nič posebnega.

Doktor je premišljeval in premišljeval, zdaj pa zdaj se je nasmehnil, tlesknil s prsti kot da je ujel dobro misel.

»Ta zveza bi ne bila napačna!« je razsodil in se spet zamislil.

»Še jaz bi bila vesela. Oba sta tako dobra!« se je spozabila Stana in boječe pogledala, če je ni morda slišal mlekar, ki je čakal v veži.

»Še tega se bom lotil!« je sklenil doktor in prepričan je bil, da se mu ne bo spakedralo.

Stana se je motala po kuhinji, pa ji je [nova stran] žlica padla iz rok, zajemalka se ji je zataknila med posode, vse jo je jezilo.

»Tako sem se namenil, Tinco in Blaža bom zvezal, župnik pa blagoslovil!« je zagrmel, da se je Stana prestrašila. Kaj je mogoče, da se bo doktor tudi tega lotil? O, njemu se bo posrečilo. Morda bosta res srečna? Srce ji je vzdrhtelo in za hip se je zbala za Tinco. »Morda bo privolila v zvezo le iz usmiljenja in ne iz ljubezni!« jo je zbodlo in spet se je spomnila otroka. Toda sedaj se ji je posvetilo: »Morda pa prav zato izkazuje otroku toliko ljubezni, ker jo do Blaža skriva! Tako bo najbrž!«

»Če bo kaj iz tega kruha, svatba bo v tej koči!« se je doktor posmehnil Stani, ko je odhajal v Zarečje pogledat, kaj gneteta župan in Tinca in kako je že s šolo.

XIV Pod varno streho[uredi]

»Tako, tako Tinca!« je doktor ogovoril učiteljico, ko je pestovala Blažka, župan pa se razgovarjal z vozniki, naročal kmetom in zapisoval.

Tinca je povesila oči, otrok se je je pa oklenil. Skriti se je hotel pred starim gospodom z naočniki. Glas mu je bil tuj, toda zavekal ni.

»Kaj bi se šobila, saj vidiš, da te ima otroče rado?« jo je podražil, ko mu je segla v roko.

»Saj se ne! Zdi se mi pa, da sem nerodna. Otrok me ima rad!« se je izvijala, da bi zatajila svoj nemir, še bolj jo je pa prevzemalo, ko je pristopil Blaž.

»Vroč sem, ali bi mi postregla z jagodovcem?« je moledoval doktor, župan je hotel vzeti otroka in ga izročti stari sorodnici, doktor je pa kar glasno zarenčal.

»Boš! Naj se privadi! Zaradi otrok je prišla v Zarečje, ha, ha!«

Župan je prebledel in ga je oblila rdečica in sam ni vedel, kako bi zakril svoje čudno presenečenje. Tinca pa niti do sape ni mogla. Z nogo je odpahnila vrata in vsi trije so vstopili v njeno sobo.

Tinca je še zmerom držala Blažka v naročju, ki se je je oklenil okoli vratu in se skrival za njenimi pšeničnimi lasmi, z drugo roko je pa postavila steklenico in kozarčke na mizo in nerodno točila. Doktor ji nalašč ni hotel pomagati.

»Blaž, kaj si mutast? Tinca, kaj te je stisnilo za grlo? Jagodovec bo pomagal, ha, ha!« ju je podražil. Drug drugega sta se izogibala z očmi in oba sta čakala le trenutka, da si razodeneta svoje bolečine.

»Pijta na svoje zdravje in jaz bom pil na vajino in otrokovo!« Doktor je dvignil kozarec in s svojimi starimi, dobrimi očmi pretipaval zbegane poglede obeh.

»Kaj bi se neki muzalo, izvijalo, jeguljilo in motovililo. To ni več moško zate, Blaž in tudi tebi se nič ne kroji, Tinca. Le zakaj in komu skrivata in se trapita. Blaž, ti ne moreš biti brez Tince, ti Tinca bi se pa cmerila, če bi se ti, Blaž, izmaknil za kak dan izpred oči! Ne bosta me ukanila, mene, starega lisjaka, že ne! Nak!«

Tinca in Blaž sta ko okamenela, vendar pa se je v njunih dušah nekaj utrgalo in jima je odleglo.

»Blaž, vsaj meni povej, da jo imaš rad!« je doktor sedaj kar silil vanj. Tinca se je zaokrenila, kot bi hotela iz bajte, pa so ji noge kar ohromele.

»Imam jo, ja!« je jokavo zastokal Blaž, ker se je bal, da bo Tinca pljunila predenj in ga s podležem nagnala in mu morda še rekla: »Kaj ste v tem kraju vsi župani take ...« Priznanja ga ni bilo sram, saj si je srce olajšal.

»To je možato! Vidim, da nisi trepetlika!

»In ti, Tinca!« — obrnil se je k njej, »poglej mi v oči — ne boj se jih, nič več niso zapeljive in povej mi, da ga imaš rada, a?«

»Saj veste ... saj veš ...« je zajecljala in otroka še bolj stisnila k sebi.

»Saj sem si rekel: še ta par zveži in potem pa pojdi v pokoj!« se je oddahnil doktor in oddahnila sta se tudi Tinca in Blaž.

»Kako si dobra!« ji je segel v roko Blaž in njegove oči so se orosile od sreče.

»Saj si ti tudi!« je šepnila Tinca in mu stiskala roko, ki je kar drhtela od blaženosti.

»Zdaj sem pa srečen! Najprej bomo blagoslovili šolo, potem pa vaju! Svatba bo v koči in jaz bom tvoj drug! Blaž!« je hitel doktor, izpraznil kozarček in pobožal Blažka v Tincinem naročju.

»Za mater si ko nalašč ustvarjena! Dobrih mater in dobrih učiteljic potrebuje [nova stran] slovenski narod!« je povzdignil glas skoro pridigarsko in jima segel v roko ter se poslovil.

»Blaž!« je kriknila Tinca.

»Tinca!« se je izvilo Blažu in sta se objela —. Dvoje duš je bilo pripravljenih na novo pot.

*

Čez mesec dni je bila poroka; suhljati župnik ju je poročil, doktor je bil za pričo in na svatbi so bili tudi Tincina mati, Lojze in Janez. Stana je stregla in zdaj pa zdaj pobožala Tinco, kot bi hotela reči: »Tinca, jaz sem že davno uganila, kako je z njim, zate pa še nisem bila na trdnem, čudno, da ženske prej moške prelisjačimo!«

Šteklajeva Metka se je pogumno vstopila pred župana, pred Tinco, pred doktorja in župnika in deklamirala:

»Če kteri prstan kdaj se stre,
to drug pač bo, moj prstan ne;
če moj pa ima biti strt,
ne stre ga drug nihče ko smrt!«

»Tako je, mi nismo trepetlike!« je vzklikal župnik in napil Tincini materi.

»Ne, ne!« je zatrjeval doktor in si obrisal solzo.