Za en večer
| Za en večer Miško Kranjec |
| |||||||||||||
Tinko Petek se je vračal v svojo rodno vas. Zdaj po štirih letih. — Bog ve, kako se je medtem svet spremenil. V štirih letih se marsikaj lahko spremeni, celo človek. Za svoj povratek ni imel ravno posebnega vzroka. Prav za prav niti sam ni vedel, zakaj se vrača, ker ni imel nikoli namena, da bi šel prav tedaj. Nasprotno, še pred nedavnim je pisal poročeni sestri, da se šele v jeseni vrne. Dotedaj bo delal. Poleti se dobro zasluži. No, in v jesen se vrne in tedaj opravi — tisto. Da je sicer zdrav in da želi vsem vesele velikonočne praznike, je pisal; če so njeni otroci zdravi; na otroke naj le pazi; če je že pomlad; in kako je — no — s Katiko! Sestra mu je pisala štiri strani in lepo. Da se pomlad že pozna, črešnja pred hišo čudovito cvete. Štrki so se že vrnili in lastavice. Hupkači in kukavice. Cvetja je vse polno in trate so zelene. No, tudi s Katiko Čehakovo je vse dobro, hvala Bogu.
Tinko Petek je služil v mestu — v velikem mlinu, ker je bil prej doma mlinar na Muri. Štiri leta so minila. Zdaj se je peto začelo, na jesen pa se je mislil vrniti in se potem — oženiti. Saj je šel s tem namenom v tujino. V svetu nekaj zasluži in se potem lahko oženi. Kako pa sicer, na — prazno? Kje te pa sprejmejo za zeta in kaj bodo samo z zetom? To je Tinko počasi dognal in mu je bilo razumljivo, da mu je stari Čehak prepovedal hoditi za dekletom.
»No, starega se lahko omeči,« si je dejal Tinko. »Pokazati mu je treba denar. Tako pod nos mu ga pokaži, ni vrag, da ga ne bi omamil. Glavno je, če ga ima Katika rada. In to, hvala bodi Bogu, je v redu.«
Zato Tinko ni bil prav nič žalosten, ko je odhajal v svet. Celo rožo si je zataknil za klobuk in je zavriskal. Čemu bi tudi bil žalosten? Leta so tako: malo zamižiš in jih ni.
Potem je bila štirikrat pomlad in poletje, bila je štirikrat jesen in zima. Šlo je cvetje in pesem ptic, komaj rahlo je povabilo Tinka, on se je pa samo nasmehnil. Misel je bila zapeljiva, zvabila ga ni. Zamižati moraš, štiri leta preidejo kot trenutek, ki človek ne ve zanj. Življenje je bilo enostavno in se ga je Tinko že prvi dan privadil. Enakomerno udarjanje stop, ropot in brnenje koles, včasih samo klic tega ali onega, oster in presekan:
»Ha—hoo—.«
»Ha—hoo—.«
»Jermen na malem kolesu je padel!«
»Kaaj—?«
»Jermen —!«
»Joo—.«
Opoldne pesem sirene. Po obedu so za trenutek posedli pred tovarno s cigaretami v ustih. Tomo — Hrvat — je pripovedoval. Kakor je naneslo, izbirčen ni bil. Tinka je bilo v začetku sram. »Bog ve, kaj je doživel, da tako pripoveduje.« Pozneje pa se je smejal temu, mislil pa je na Katiko. »Tomo lahko pripoveduje take stvari, ker ga nihče ne čaka, ker je brezdomec. Živi, kakor nanese. Vsak teden ima drugo dekle in ker ne ve, kaj je to, če imaš takole svoj dom.« Tinko pa se bo vrnil, ker ga doma čaka ona. Za tri leta — za dve, — za eno; ne, samo do jeseni še. »Do jeseni še nekaj prislužim, nato se tako tiho vrnem, da nihče ne bo vedel. Na večer. — Stopi pod njeno okno in potrka. —
»Katika!« Mislila bo pač, da sanja in jo kdo v sanjah kliče.
»Katika!« Stopila bo k oknu in bo odprla.
»Jezus, Tinko, kaj si ti?«
»Jaz sem, Katika!« se bo smehljal.
Tako je teklo življenje in se ni niti za trenutek ustavilo. Komaj, da se je porodila misel med enakomernim udarjanjem stop in med ropotom strojev. Pa kakor se je porodila, je zamrla. Štiri leta se ni mogla dvigniti, da bi vsaj za trenutek ustavila to enakomerno monotonost, to življenje. Morda jo je prinesla pomlad, mogoče jesen, pa je bila preslabotna. Štiri leta je treba preživeti — kot trenutek; ob njih je misel: treba je ustvariti dom in sploh vse. Daleč čaka ona, da se vrne Tinko. Štiri leta to le malo ob tem. Zamižiš; ko odpreš oči, je šla mirno štirikrat pomlad. Peta bo lepa, za to edino je treba pozabiti štiri druge.
Prišla je četrta pomlad in skoraj bi že tudi minila. Do jeseni ni dolgo. Potem se dvigne in pojde. Če pomislimo, da so dozdaj minila štiri leta, ti meseci niso v primeri z njimi nič. Človek bi stegnil roko in bi dotipal tisti trenutek. Komaj za seženj je daleč.
Tista pomlad je prišla tiho in Tinko se je komaj spomnil na njo. Spomnil se je samo, ker je pisal domov za praznike in njej. Tinko je komaj pomislil, da je doma zdaj polno cvetja, da je pesem po logeh. Ko je na to pomislil, se je samo nasmehnil. To je seveda lepo, toda počakati je treba do jeseni, tudi jesen bo lepa; pa saj bo drugo leto tudi pomlad. Kdo bi mislil na take stvari!
Zato je bilo Tinku samemu nerazumljivo, kako se je moglo zgoditi. In vendar se je zgodilo... Misel je kakor greh, človek ne misli nanj, pa ga stori. Ko je prepozno, se šele zave. Tako se je Tinko nenadoma zavedal, da potuje, da se vrača na dom. Ko je teden dni prej pisal, da se vrne šele v jeseni, tedaj ni lagal. Takrat je v resnici tako mislil. In vendar danes že potuje — kako je to čudovito, še predvčerajšnjim je poslušal tisto monotono udarjanje stop, tako brezmiselno, in danes se vrača. Ker je prišla misel in ga je zapeljala. Pa Tinko ni bil radi tega prav nič žalosten. Nasprotno, ko je stopil na domače polje, je bil vesel.
Srečen, ker se je tako nenadoma zgodilo. Ona ne bo huda — nikakor, še vesela. Štiri leta! Moj Bog, to je vendar mnogo, zdaj šele to čuti ... Ko je tedaj stopil na tisto polje doma, tedaj je občutil vse tisto, na kar ni mislil ves čas niti za trenutek. Takrat je vedel: štirikrat je šla pomlad po teh poljih in on ni niti za hip pomislil na njo. Zdaj se je čudil, kako se je moglo to zgoditi. Pomlad gre ... dvignejo se polja v razkošno zelenje, cvetje se razsiplje po travnikih, gozdovi so polni pesmi od jutra v večer in skoraj vso noč — in ti vendar ne misliš na vse to. Kako je mogoče pozabiti na tak trenutek — pozabiti na pomlad — poslušati enakomerno pesem stop in strojev, brez misli in brez čuvstva; stope udarjajo, stroji brne, presekani ostri kriki, mehanični gibi rok, topi in tuji pogledi... Ko pa niso videli pomladi, solnca nad ravnino tako na večer. Tako bi živel vse življenje pri strojih in se ne bi niti za trenutek spomnil na polja, na dom, na cvetje — Otopiš po malem, umreš — in če se kdaj pozneje spomniš, si že preveč mrtev, preveč otopel, da bi se dvignil.
Zato je bil Tinko vesel, ko se je tiste nedeljo vračal po poljih, ker je bila pomlad okoli njega.
»Tako bi šla mimo mene in jaz niti ne bi pomislil na njo. In Katika bi morda pozabila name. Predolgo le ne more čakati.« Tri mesece mu že ni pisala. In zato se je bal. No, pa zdaj je že itak vse dobro. Lahko bi se pa do jeseni zgodilo. Res je, da mu je obljubila, da ga bo čakala. Toda štiri leta! Kako naj čaka tako dolgo, če bi jo vsak dan silili. Lahko ga ljubi, to je res, vendar se kljub temu poroči, ker njega ni od nikoder. »Prav za prav je bolje, da nisem pisal. Tako potihem pridem, ko me nihče ne bo čakal. Šel bom po vasi; ko bom stopil pod okno, niti ne bo slutila. Okna bodo zagrnjena.« No, in potem bo vse lepo šlo naprej. Stopil bo pred njenega očeta in se bosta pogovorila. Oče bo že vedel, da je Tinko toliko in toliko prislužil in zato ne bo tako govoril z njim kakor nekoč. Ne, v roko mu bo segel in sedla bosta k mizi, da se dodobra pomenita. Kako je to vse enostavno. —
Jutri pa bo šel po polju, da bo videl cvetje, da bo videl pomlad. Pomlad ne bo prav nič drugačna, kakor je bila pred štirimi leti. Tako je: jutra so vsa v eni sami pesmi ... Obstojiš na pragu doma in gledaš nebo. Iz Kelenčevega loga prihaja pesem: hupkač se krega s kukavico ... grlica, golob na jesenu, slavci vdiljen ob meji ... In če greš po ravnini — ena sama vesela misel, razkošna in nepojmljiva. Greš po poljih z rokami v žepih in žvižgaš, ker je preveč radosti.
Tako je šel Tinko po poljih, mimo gozda. Za gozdom se je skrivala vas. Nizke lesene koče, tihe in boječe. Zdaj jih ni bilo videti izza drevja, ker je bil večer. Večer je lep, samo zarja še bledi nad poljem — tako zarja nad poljem v pomladni večer. — Žita dihajo in travnik s pesmijo murnov. Celo pesem žab je lepa, ker budi spomine. Spominov je toliko, da bi lahko hodil dva dni po polju, pa še ne bi vseh našel. Med njivami po Gosposkem, mimo marofa in jagnjedov ob njem, po Gornjem Logu do Vodovic, vse tod je razmetana mladost. In kakor bi rad hitel, ne moreš, ker povsod srečuješ sebe.
In zato se je Tinko smehljal, ker je takorekoč pobegnil, ker je prevaril samega sebe. Misel je prišla v skrajnem trenutku in on ni pomišljal ... Rad bi vriskal, naj vedo ljudje, da se vrača. Ves ta svet je njegov — živel bo tu, ne bo več odhajal v svet. Dom bosta ustvarila s Katiko. Na pomlad bo oral in sadil, pozneje okopaval; poleti bo kosil, najprej travo, nato žito. Vse to je lepo ... kosiš v jutro, ko je še mrak, samo pesem ptic ne spi. Vse se bo spremenilo. Imela bosta dom. Nizek bo, pa vendar lep. Otroke bosta vzgajala lepo. Njim ne bo treba v svet. Malo polja bodo imeli, dve kravici, voz —. Pelješ se po cesti in kadiš iz pipe. Ali pa sediš pozimi ob peči, lupaš seme in pripoveduješ: o svetu, kjer si preživel štiri leta —. Da, dom je treba ustvariti, srečo —. Ne zase, za otroke Gornji Log je kakor je bil. Na Žiškovem so sicer posekali tiste debele jelše, pa so že druge pognale. Gradiča je le malo bolj zarastla. Vsekakor pa še zdaj tudi lovijo ribe v njej. Nekdo poje v dolenjem koncu vasi. Pesem prihaja samo kot odmev. No, zakaj ne bi pel? Jutri bo že tudi on pel. Ko pa je vesel in srečen. Srečo je treba ujeti. — Vse je kakor nekoč — in vendar so vmes štiri leta —.
Tudi vas je kakor nekdaj — hiše sanjajoče, okna, nekje jok otroka, deca se kričavo igra. — Ko je šel med temi hišami, ga je prijelo, da bi zavriskal, — da bi vedeli ljudje, da bi slišala ona in bi okno odprla. Pa ne sme vedeti; preseneti jo, začudila se bo, ker ni niti malo čakala. Ob gostilni pa je za hip obstal. Notri je bila muzika in pesem. Nato ga je nekdo spoznal in ga je v sobo potegnil. Ni hotel, moral bi vendar najprej k njej. Sicer pa, saj bo takoj sel. Popije kozarec in seže prijateljem v roko. — Pove jim, da se na večer vrne. — Vstopil je in ko se je razgledal, je zapazil, da za mizo sedi — ona, da ga gleda nerazumevajoče. Hotel je stopiti k njej, že je nameril korak, pa se je ustavil. Katika vendar ni bila sama. Ob njej je nekdo sedel in jo držal okoli pasu. Tinko je spustil kozarec na tla, da je zažvenketal; nato se je opotekel do mize in se sesedel.
»Katika —!«
No, pa saj to ni nič posebnega. Štiri leta so vmes, kako bi se naj drugače zgodilo. Tako je sklepal v ponedeljek zvečer Tinko, ko se je odpravljal na pot. To je popolnoma enostavno. Ti misliš, da je samo trenutek minil; ker si poslušal samo eno pesem: udarce stop in ropot strojev. Pa tu je bila med tem štrikrat pomlad, s cvetjem in s pesmijo. Poslovil se je doma, obdaril lepo otroke in sel preko polja. Polja so bila kakor prej: cvetje je dehtelo in gozd je šumel. Vse je bilo kakor včeraj — in vendar je manjkalo nečesa. Vmes je bil samo en večer, samo ena noč, pa kakor da se je nekaj spremenilo. Ta noč je bila drugačna kakor so sicer noči. Bila je brez sanj in brez misli. Kljub temu ni bila tako grozna: vino in godba jo je ubila. Prav za prav je bilo dobro, da je šel pit, da je razbil skoraj vse kozarce in da so mu cigani igrali do jutra. Misel je treba ubiti, treba je ubiti sanje, kako bi sicer mogel zdaj tako trezno misliti. Zdaj je vendar miren, kakor da se ni nič zgodilo. Saj se ni. Samo sanj ni več. In zato Tinko ni bil nesrečen, ko je odhajal. Vse je bilo tako razumljivo in naravno, da drugače ni moglo biti. Samo on je napačno mislil, in v tem je vsa pomota. Če bi on na priliko bil pomislil, da je to nesmisel, če bi včeraj pomislil, da so vmes štiri leta, bi bil vedel, da je popolnoma naravno, da se je tako zgodilo. Pravilno je treba misliti in sklepati, pa se ne varaš nikoli.
In zato Tinko ni bil prav nič žalosten in nesrečen. Počasi je šel preko polj. Polje je ostalo, cvetje prav tako. Svet se ni spremenil, samo sanje so splahnele.
Na koncu polja je obstal, dvignil je roko in se poslovil od njiv, od pomladi na tej ravnini.
Potem je pomislil: polje se ne bo spremenilo, kakor se zdaj ni v teh štirih letih. Cvetje ostane, žito bo valovilo v prvo poletje. Ptice bodo odhajale in se bodo s pomladjo vračale. Tudi pri ljudeh je tako: samo eni odhajajo in na njih mesto prihajajo drugi —.
Ko se je po štirih dneh oglasil v tvornici, je takoj dobil delo, ker še ni nihče drugi prišel. Prijatelji so ga zvečer spraševali. Odgovarjal je z zanimanjem in skoraj veselo, brez vsake bolesti ali razočaranja. »Omožila se je,« je dejal Tomo. »Moja prva se je tudi tako. Še eno leto me ni čakala. No, potem je tako enostavno.« Nato mu je dal roko, Tinko se je skoraj začudil.
»Potem je res popolnoma naravno,« je sklepal. »Zato on včasih tako govori. Potemtakem bom tudi jaz čez nekaj časa svinjarije klatil.« Nato so prihajali in so ga spraševali. Vsak po svoje, in vendar so vsi hoteli isto zvedeti.
»Kako je doma?«
»Lepo.« —
»Pomlad je zdaj?«
»Pomlad, cvetje in pesem —.«
»Matere nimaš?«
»Ne.«
»Bratov? Sestre?«
»Sestro, poročena je.«
»In zdaj?«
»Tu bom ostal.« Leta bodo šla, niti opazil ne bo, vse bo tako enostavno, tako naravno.
Bil pa je vsekakor vesel tedaj: »Pomlad sem pa le videl. Prav za prav me je klicala pomlad, klicala so me naša polja, naš dom me je vabil, — vse drugo je bilo samo poleg tega. Videl sem cvetje, polja, log, slišal sem pesem, — vredno je bilo za en večer, — to je le veliko. Življenje se je ustavilo za en sam trenutek, za en sam pozdrav pomladi —. Zdaj bo šlo mirno naprej.«
Potem je pomalem vse zamrlo, samo med enakomerno udarjanje stop, med ropot strojev in koles, se je prikradla včasih misel: zdaj je pri nas pomlad, cvetje in pesem —; zdaj je poletje in žito v vetru valovi —; jesen otresa listje jagnjedom —; zdaj je zima z eno samo mislijo —. Potem bo šlo vse od začetka —.