Za domovino ali za brata?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Za domovino ali za brata?
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 9 (6. maja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Tromba zapoje, začujO se strogi glas poveljnikov, in s puškami na ramah odide s majhna četica« vojakov po ozki vaški stezi proti glavni, cest«, da se.pridruži ostalemu vojstvu.

Brata se skrivaj spogledata. Oba sta ponosna, da moreta braniti domovino, in vendar sta oba žalostna. Mfttitgleda za njima, dokler ne izgine zadnji svit v solncu se bliSčečega orožja. Potem hiti v sobo, vrže se na; postelj ter joka« dolgo in bridko, ko premišljuje, da ne bode morebiti več videla ljubljenih sinov svojih. Kakav naj ju pozabi ; Ivana, najstarejšega/aipa, ki bi tako vestno za njo skrbel do stavti^ in pa Antona, svojega ljubljenca, belokodrastega dočaka; tako mlad je se i bil; zdi se ji, kakor bi g« šele pred nekaj tedni nehala zibati^ Oba, oba ata izginila njenim očem, tam na. daljni pratai cesti.. — Ivan bi bil dober voj*k, ,bil je tako miren in. srčen-; toda aakaj BO ji VJM$, tudi Antona, njenega veselega, lahkoživega, lepega, Antona? Zakaj ji niso jednega pustili ? »Ivan«, mu je dejala zadnjii trenotekj predno ga je spustila iz objema, a aolanimi očmi; 'Ivan, varuj najinega Antona. Ti si starejši, varuj ga, kod^t mu preti nevernost!« I* Ivan jo je poljubil ter obljubil, da stori vse, kar le mogoče, za brata. Vedno sta se bojevala brata skupaj, drug poleg drusega. Vojna se je bližala koncu.

Ivan koraka pred staniSčem, v katerem leži njegov brat, brat, ki ima biti drugo jutro o P™h «olnenib žarkib - ustreljen. Brat, ki je truden vsled hudih potov in vojnih naporov na straži zaspal; brat, s katerim se je igral, katerega je ljubil, in katerega je mati izročila njemu v varstvo. In sedaj je bila dolžnost njegova, Antona stražiti, ga pri begu ovirati, skrbeti, da se trda sodba vojnega sodišča izvrii. Ko tako s tesnim sspem koraka gor in dol, začuje besede materine: »Ivan, varuj najinega Antona. Ti starejši, varuj ga, kadar mu preti nevarnost.« Zdaj pa ta stroga zapoved! — Častnik, ki mu je dal to povelje, ni seveda ničesar slutil o sorodstvu med obema vojakoma. Toda, ali sme on, ki je obljubil ga varovati, stražiti, groznim ljudem pomagati ter mu vzeti prostost, življenje? Ljubezen do jedinega brata se je bojevala v njegovem srcu proti zvestobi, katero je prisegel domovini, in proti pokorščini, ki jo dolguje napram prednikom.

Mrzli, bledi mesečni žarki padajo na lice nemirno korakajočega stražnika. Miali na bridke aolze svoje matere, katere bi točila radi smrti svojega ljubljenca; misli pa tndi na domovino, ki zahteva jedno življenje za spravo vsled zanemarjene dolžnosti; misli na mater, katero ljubi in kateri je dal sveto obljubo, in misli na domovino, katero ljubi in kateri je prisegel pokorščino. Zakaj mora ravno on stražiti? Toda ne, sicer bi bila gotova Antonova smrt! Obljubo hoče držati. Skrbeti hoče, da dobi domovina vzlic temu svoj spravni dar. DS, tako more ustreči vsem, materi in domovini, ljubezni in časti. # * * »Kje je vas ujetnik ?• »»Je odšel.«« .OdSel! Kam?« »»OdSel je.«« »Kako je pa ubeguil?« »»Odšel je.«« »Ali ste mu vi pomagali pri begu?« »•Da.«« »Zakaj ste to storili ?« ».On je moj brat.««

Ko je prodrl prvi solnčni žarek jutranjo meglo, je slo dvanajst vojakov in jeden čaatnik z nekim ujetnikom po cesti. Ustavijo se pred ravnokar napravljenim odrom. Mirnega obraza, iz katerega je bliSčal globok, popolen mir, se obrne k tovarišem; bili so vsi silno ginjeni. — Ivan je premagal vsako bolest, saj je storil svojo dolžnost. Pripravljen je bil posledice vzeti nA-se. Hoteli so mu zavezati oči, toda odklonil je rekoč: »Ne bojim se zreti smrti v obraz.«

Obtožba se Se jedenkrat prebere: »Vsak vojak, kedor se ne pokori povelju svojega višjega ter stavi domovino v nevarnost, mora umreti.« Miren je poslušal Ivan smrtno obsodbo, vedel je, da ga drugega ne čaka. »Tovariši, z Bogom!« zakliče Ivan, a v istem hipu zaropočejo bobni. Nobenega glasu ni bilo več čuti. Zadnji trenotek se je približal.. .

Častnik d& povelje kljub vsej strogosti s tresočim glasom; vojaki pomerijo; ustnice obsojenca se premikajo kakor v molitvi; drugo povelje, — dvanajst strelov, in hrabro, zvesto, ljubeče srce je odbilo, - da prejme gori plačilo za hrabrost in zvestobo. Mati je objela svojega Antona. Domovina je prejela svojo žrtev. Kaj pa ji je na jednem možu, saj jih ima veliko.