Za domovino

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za domovino
Izdano: Primorski list 20. julij 1893 (1/14), 106—107
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V onih časih je bilo, ko so še grozoviti Turki hodili »v goste« na Kranjsko. Ob reki Kolpi, ki deli to deželo od Hrvatske, stal je velik mlin bogatega kmeta in posestnika Ivana Ivića. Neko jesensko noč, ko je že vse spalo, zasliši Ivić, da nekdo močno trka na mlinova vrata. Urno vstane ter gre odpirat nič slabega se ne nadejaje. Komaj pa odmakne, zapah pri vratih ter pogleda ven, vidi, da stoje pred mlinom trije oboroženi Turki. Ivić se vstraši, toda pogum ga ne zapusti, saj so mu bili že od davna znani taki gostje.

»Stoj Ivić!« oglasi se zunaj Turek, »nocoj nam moraš služiti, ako ne, izgubiš glavo.«

»Kakor ukažete, storil bom vse, saj znam, da se vaši mogočnosti ne morem vstavljati.«

»Dobro,« veli Turek, »odveži čoln in pelji nas onstran Kolpe, tam privežeš čoln, ter greš z nami in nam pokažeš skrivna pota po katerih se pride od tod v deželo naprej, ne da bi nas kdo opazil saj veš, da se nam ponoči po neznanih potih lahko kaj pripeti.«

»Idimo torej,« odgovori Ivić, »popeljem Vas, kakor želite.«

Odvezal je čoln in vanj so stopili Turki ter on sam. Kolpa je bila takrat precej narasla kakor navadno ob jesenskem času. Tiho je bilo vse, le valovi so delali šum zaletovaje se ob urno plavajoči čolniček.

Dospeli so sredi reke; Ivić je poznal globokejše kraje; »zdaj je čas,« pravi sam seboj, upre se z veslom v stran, porine, čoln se zvrne – v trenutku bili so Turki v vodi.

»Gjaur!« zasliši se iz treh grl, potem pa le šum po valovih in plavanje proti kraju. Ivić je bil prvi onkraj reke; v roki je imel meč, ki ga je Turek odpasal ter položil v čoln. Luna je ravno pogledala iz oblakov, ko priplava prvi Turek do brega, Ivić pa ga udari z mečem po glavi da se mrtev zvrne v reko nazaj. Tako stori z drugim in tretjim Turkom, kojih krvava trupla splavajo po Kolpi, katera je že tolikokrat preje pila kristjansko kri.

Drugi večer je Ivić po navadi spal v mlinu. Ponoči ga zopet vzbudi hrup pred vratmi. Ivić sluti da ga ne čaka nič dobrega. Odpre zopet vrata in stopi pogumno pred četo Turkov.

»Ivič, sinoči si imel goste, kam si jih spravil, kako si izpolnil njih povelje?! oglasi se poglavar.«

»Dobro sem izvršil,2 de Ivič nič se plašeč. »Naloga ti je bila peljati naše odposlance onkraj reke, nocoj bi bili oni morali zažgati vas na Gorjancih, pa do enajste ure ni še ognja. Našli smo pa tvoj čoln v vodi, ravno tako trupla dveh naših odposlancev, ti pa si živ; ti si jih prevrnil v vodo, ti si jih potolkel z mečem.«

»Da, ne tajim,« pravi Ivić, »storil sem v istini tako. Izdajalec domovine Ivan Ivić ni bil nikoli in ne bode. Tu so vam prsi moje, storite z menoj kar hočete. Še kot malo dete zrl sem dostikrat smrti v obraz, ko so vaši ljudje umorili mojega očeta in drago mater, toliko manj se bojim sedaj prejeti znano mi plačilo. Pokončal sem poslance vaše, vest mi ni dala drugače. Oznanil sem tudi ljudem da kmalu pridete in da naj se vam postavijo v bran. Znam, kaj me čaka v vaših rokah; storite urno kar nameravate, Ivan Ivić umrje ali izdal ni svoje domovine!«

Turki niso dolgo premišljali; zvezali so Ivića ter ga za nogi na strop v mlinu privezali, mlin pa zažgali na vseh štirih voglih. V kratkem času je bilo kup pepela tam kjer je stal lepi mlin Ivićev. V mlinu je zgorel tudi gospodar izročujoč svojo dušo Onemu, h kateremu je vzdihovalo na tisoče kristjanov pod silo krutega Turka.