Za devetimi gorami

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za devetimi gorami
{{{1}}}

Anja Štefan
Spisano: Neža Lončar
Izdano: 2011
Viri: Štefan, Anja (2011). Za devetimi gorami. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



ZAJEC IN JEŽ[uredi]

Je bil nekoč jež, bajto je imel postavljeno, s slamo krito, malo gor, malo dol poveznjeno – vsa šlevdrasta je bila. Je stal tam pred bajto, kadil pipo jež, lasje so mu štrleli, pa pride zajec. S frakom, cilindrom, lepo tisto paličico suka: »E,« pravi, »poslušaj, ti mojster. Kako? Bi se ja moral malo urediti! Gre pot tu mimo tvoje hiše, ti pa tak! Pa taka bajta. Te ni sram?«  Se je delal norca iz ježa, ker je bil siromak. »Nehaj, nehaj. Kaj misliš, da si?« pravi jež. Zajec pa ne. »Ne vidiš?« je rekel. »Jaz sem gospod, spodobno oblečen, ne tak kot ti. Pa še hitrejši sem od tebe.« »Nisi ne,« je rekel jež, »hitrejši pa nisi. Jaz sem hitrejši.« »Ti ubogi siromak! Ti, ja, boš hitrejši. Ti se boš šel z zajcem …« »Stavim,« je rekel jež. »Za en zlatnik. In bova tekmovala!« Zajcu je kar sapo vzelo. »Ja,« je rekel, »ampak – po kateri njivi?«  »Po tej, ki jo vidiš tu gor. Ko prideš na konec, rečeš samo: ,Sem že tu!’ in jaz porečem tudi: ,Sem že tu!’ Potem boš pa videl, kdo sem!« »Ja, pa kako? Je treba določiti dan.« »Ja,« je rekel jež. »Določimo dan in bodo prišle vse gozdne živali, medved, volk, divji prašič – in bomo naredili tisto tekmo, sem in tja in gor in dol!« Dobro, v redu. Pride noter jež: »Pa kaj sta se preganjala?« je rekla ježevka. »Eh, saj veš, me ima že spet za norca tale zajec! Misli, da je rešil svet. Ampak zdaj – zdaj sva se zmenila.« »Kaj sta se zmenila?« »Da bova tekmovala. Se bova šla, kdo pride prej na drugi konec njive.«  »Pa kaj si ti neumen? Ti se boš šel z zajcem ...« je rekla ježevka. »Ne, ne, saj se boš šla tudi ti,« je rekel. »Ti boš tam na tistem koncu, jaz pa tu. Kaj bo vedel zajec, če si jež ali ježevka, saj ne bo razločil. In ko ga boš slišala, da gre, rečeš samo: ,Sem že tu!’, nič drugega.« No, pride dan, se je postavil medved, pištolo vzel – bum, pa se je začelo. Zdaj – jež in ježevka sta bila vsak na svojem koncu njive. Zajec teče, teče, zadihan, eh, eh, eh, pa zasliši: »Sem že tu!« Leti zajec nazaj: »Sem že tu!« »O hudič!« je rekel. »Pa kako me more zmeraj ujeti!« Je slekel vse, kar je imel, frak in vse je vrgel s sebe. Je tekel tako dolgo, da mu je skoraj počilo srce in se je prekucnil kot mrtev. Zdaj seveda – stavo je dobil jež. In so mu dali tisti zlatnik in potem so mu vse zverine pomagale narediti novo hišo. Tako so dobili nov dom pri ježu. O, to so proslavljali tisti dan! So se menili, kaj in kako bo, na mizi vse polno jedi, otroci pa vsi umazani od tistega veselja. No, zdaj ko so imeli novo hišo, je tudi jež živel malo bolj človeško. In potem? Potem pa konec.

LAČNI VOLK[uredi]

Živel je volk, se je klatil okrog, po gozdu, po polju, in je zagledal kozličke, kako se pasejo na neki grivi. »O, kako sem lačen! Ajoužeš, kako sem lačen!« je delal. »Zdaj – enega bom! Enega od vas bom pojedel!« »Ja, lahko, lahko,« so rekli kozlički, »samo – prej bomo še večernice zapeli.« »Kaj je tisto – večernice?« »No, pač, večernice bomo zapeli.« In so mu dali: »Tu imaš note in tu so očala.« Na eni strani je bilo steklo, na drugi pa ne. »No,« so rekli, »na tisto stran, kjer bolje vidiš, na tisto glej!« »Ja,« je rekel, »bolje vidim na tisto, kjer ni šipe.« »Potem daj pa še drugo ven,« so rekli kozlički. In je gledal volk v note, gledal skozi prazna očala – kozlički pa so že imeli rožičke! Tako so se zakadili vanj, da so ga vsega pobodli. »Ajou, ajou, gorje,« je stokal volk in bežal pred njimi, komaj jim je ušel. Je rekel: »Tako ne bo nič. Nekaj moram najti, naj bo, kar hoče. Saj bom še poginil od gladu!« In je šel tja, kjer so se pasli konji. Tam je vprašal: »Čigav je ta žrebiček?« »Moj, moj,« je rekla kobila. »Jaz ga bom pojedel.« »Ja,« je rekla kobila, »lahko ga boš. Ampak – tako se mi maje podkev, bi mi jo ti lahko malo pritrdil?« »Lahko,« je rekel volk. Ko konji čutijo nesrečo, spravijo žrebičke v sredo, svoje zadnje konce pa ven. Ko je volk prišel do kobile, ga je z zadnjo nogo tako brcnila, da se je kar povaljal. »Ajouš …« je stokal, ko je lezel iz nekakšnega vejevja, »ajouš …« je tarnal, nazaj si pa ni upal. Prišel je do nekega roba in tam se je pasel koštrun. Ko je koštrun zagledal volka, je hotel zbežati, a volk: »E, kam greš?« je rekel. »Ostani. Jaz te bom pojedel …« »Dobro, lahko me boš, samo – veš, tako se kregava s tistim sosedovim koštrunom …« »Pa zakaj?« je vprašal volk. »Meje nimava prave,« je rekel koštrun, »tako da se zmeraj pase na našem. Glej – še mejo potegneva, potem me pa lahko poješ.« Dobro. Neko dolgo vrv mu poda, volk jo prime, koštrun pa vleče – zmeraj višje, zmeraj višje v breg. »Bolj sèm, bolj sèm. Tako, ja,« pravi. »Poglej, če bo dobro.« Volk pogleda: »Bo že.« »Počakaj malo,« pravi koštrun, »bom še jaz pogledal. Pritečem, da pogledava oba!« In se je zagnal po klancu, da je butnil v volka in ga pahnil dol pod rob. Potem je ušel in volk ga ni ujel. In je tu naše pravljice konec.


BISKI VOLK, RÁVANŠKI PETELIN IN LISICA IZ ZAGATE[uredi]

Volk iz Bile in petelin z Rávance sta šla nekega dne v Gosló napravljat drva. Sta delala ves dan in je prišla noč, pa še nista končala. Tedaj sta rekla: »Le po kaj bi hodila domov? Prenočiva tu in končajva jutri, pojdeva jutri domov!« S sabo sta imela malo kruha, malo vina, malo sira – tisto sta pojedla, potem sta pa premišljala, kam bi šla spat. »Ah,« je rekel petelin, »jaz pojdem na tole bukev, ti, volk, ti se spravi pa v to brinje tukaj spodaj.« »Prav imaš, ja, tako bom naredil!« In je šel petelin spat na bukev, volk pa se je stisnil v brinje. Drugega dne je tam doli v Zagati že zgodaj zjutraj vstala lisica. Imela je hišo pod tofom, pod takim bolj mehkim kamnom. Je vstala, si obula stare čevlje, si dala čez glavo star šal, vzela strgano torbo, pogledala otroke, ki so spali na tleh pokriti z vojaško jopo, in je šla iskat živež. Je prišla tja, kjer ima planino laški ded, ko sliši zakikirikati petelina. »To vendar ne more biti,« si je mislila. »Saj so ljudje že vsi odšli domov. V planini je prazno. Kje bi mogel zakikirikati petelin?« Je sedla in poslušala, čakala – nič! Ni hotelo več kikirikati. »To se mi v glavi vrti, to bo lakota!« si je mislila. A naenkrat je spet zakikirikal. Lisica je vstala in se pognala, v hipu je bila na poti, kjer se gre noter v Kluže. Ko je prišla tja gor, jo je zmedlo in ni vedela več, na katerem kraju je kikirikal. Je spet čakala, je spet kikirikal. »Aaa, zdaj že vem, kje si!« Se je pognala navzgor in je šla tako hitro, da je bila čez dve minuti že v Goslèm. Vidi tam na bukvi petelina, lepega, z rdečim grebenom. »Aha, tu si!« Tedaj si je lepo poravnala šal na glavi in se je delala, kot da išče gobe. In je šla počasi, počasi dol med borovci. Petelin jo je zagledal in jo je spoznal – po repu, ki ji je štrlel odzadaj. Mu je vstalo perje takole pokonci od strahu in oči so mu hotele skočiti iz glave, tako se je ustrašil. Mu je celo ustavilo dih. Lisica pa je šla še zmerom počasi navzdol in se je delala, da ga ne vidi. Ko je bila že pod bukvijo, se je ozrla, kot da bi rada videla, koliko je vstalo sonce. »Ooo, petelin, kaj delaš tam gori?« je vprašala, kot da ga šele zdaj vidi tam na bukvi. Ko je prišel malo k sebi, je rekel: »Nič.« »Prav, prav, pridi dol, si bova kaj povedala.« »Ne, ne,« je rekel, »ti bi me dala v torbo!« »O, ne, ne! Ne veš, da zdaj lisice ne jejo več petelinov? Ne, ne, pridi dol, pridi dol! Te ne pojem, te ne pojem! Res ne veš, da smo naredili pogodbo in da lisice ne jejo več kokoši?« »Jaz nisem videl te pogodbe. Jaz nisem nič podpisal.« »No, prav. Vseeno pridi. Pridi, saj ti jaz povem, da je tako. In ti dajem svojo besedo, da te ne pojem!« »Aaa … jaz moram najprej vprašati svojega botra, kaj pravi on.« »Kje pa je tvoj boter?« »Tule v brinju spi!« Lisica je mislila, da je tam še kakšen drug petelin in je skočila, da ga bo šavsnila. Pa je ven skočil volk in šavsnil on njo. Ves šal ji je razcefral, da je zbežala vsa razmršena, šla je po gozdu in tarnala, volk je pa vpil za njo: »Boga zahvali, da imaš otroke! Če ne, bi ti že posvetil! Bi že videla!« In je šla lisica, tekla med borovci, onadva pa sta spet napravljala drva.


BOLAN TA ZDRAVGA NESE[uredi]

Lisica je slišala, da bo ohcet v vasi. Pa si je mislila: »O, to bi bilo pa lepo, če bi tudi jaz kaj dobila!«  In je šla in je srečala volka. »Veš kaj,« je rekla, »ohcet bo v vasi. Bi šel ti z mano? Ti ne veš, kaj vse imajo tam.« »Hja, pa kaj?!« je rekel volk. »Misliš, da ti bodo kar dali?« »Ne dali. Ti boš šel v štalo ovce klat, jaz bom pa pod oknom gledala, da boš brez skrbi!« In sta se zmenila. Res, volk je šel v štalo, skočil je nad ovce, lisica pa pod okno. Tako s strani je šla, malo je pokašljala – kha, kha – potem pa začela:

»Vi ste tukaj dobre volje, volk vam v štali ovce kolje! Vi ste tukaj dobre volje, volk vam v štali ovce kolje!«

Pa so se svatje, ki so sedeli pri oknu, začeli drezati: »Ti, slišiš ta glas? Kaj se to nekdo meni, da volk v štali ovce kolje?« Zunaj pa spet:

»Vi ste tukaj dobre volje, volk vam v štali ovce kolje!«

»Joj, joj, gremo! Gremo ven! Gremo gledat, kaj je v štali!« Grejo, volk pa ravno ovco davi! Vzamejo vile, primejo, kar je bilo pri roki, pa po njem – iijojs, kako so tolkli! Lisica pa lepo izpod okna, v hišo je šla, samo pogledala je, kaj je najboljše, pa se je lotila. Brž se je najedla, potem se je pa spomnila – aha! – in si je še mast naložila na glavo. Pride v gozd, sreča volka – ves je bil pretepen. »Oh, kako so me natolkli! Joj, kakšen sem! Ves polomljen,« je stokal. Lisica pa: »Kaj ti, kaj ti! Mene poglej, ko mi še možgani ven gledajo. Aaa, še hoditi ne morem. Daj, nesi me malo.« »Kar ti daj mene,« je rekel volk. Ampak lisica se je delala, da prav ne more več. Tako težko je šla, da je rekel čez čas: »No, pa zlezi name!« Vzel jo je na hrbet in jo nesel. Ampak veste, kaj je takrat lisica? Peti je začela! Mu je zapela prav potiho:

»Bolan ta zdravga nese! Bolan ta zdravga nese!«

»Kaj praviš?« »Ah, nič, nič. Rane ti pomagam celit!« Pa spet:

»Bolan ta zdravga nese! Bolan ta zdravga nese!« 

Še danes ga ima za norca.


TISTA OD KATRE[uredi]

Zdaj vam povem pa tisto od Katre, od Katre in od medveda. Sta se srečala tam v gozdu, eden je hodil po eni poti, drugi po drugi, pa sta se srečala. Lisica se je medveda bala, saj veste, on je veliko močnejši. Lisica je zvita, medved je pa močan. No, in sta se menila, mnoge reči, dokler ni medved začel: »Vem, vem, ti si zvita, ampak jaz – jaz sem pa močan!« »Si močan, ja, ne rečem, da nisi,« je rekla lisica, »pa so tudi močnejši od tebe.« »Da so?« je rekel. »Močnejši od mene? Me ne vidiš, kako sem močan?« »Ja,« je rekla, »ampak jaz vem, da je eden močnejši od tebe!« »No, povej, povej mi! Kdo je tisti?« »Človek,« je rekla, »človek je močnejši od tebe. Ti ne veš, kako je on močan!« »Pa mi ga pokažeš, tistega človeka?« je rekel medved. »Me mika, da bi se pomeril z njim. Da vidim, če je res!« »Ja, ja,« je rekla. »Veš da! Veš, da ga pokažem!« No, in gresta. Sta šla skupaj tam po hosti, šla, lisico pa ves čas strah, kaj bo iz tega. Sta šla po hosti, po tistem kraljestvu svojem, kar šla. Nedaleč od vasi pa sta zagledala nekega starca, ki je pobiral dračje. Suhe veje je iskal, tiste, ki se lomijo z dreves, tiste je pobiral, da jih odnese domov. No, medved ga vidi, pa vpraša potiho: »Slišiš, Katra, je tisti tam človek?« »Ne,« reče Katra, »tisti je bil, pa ni več.« »Dobro, ga že srečava. Lej, da ga pokažeš!« »Ja,« je rekla – in gresta naprej. Le naprej, le naprej gresta, spet malo bolj v gozd, pa srečata tam nekega pobiča. Kakšnih šest let je moral imeti, je nabiral rože, da jih ponese mami, in murenčke lovil, in tičice gledal in se motal tam po tisti hosti. »Tamle je!« je rekel medved. »Tisti pa je človek!« »Ne,« je rekla Katra, »ne, tisti šele bo.« In sta šla naprej. Ah, ja. Hodita. Hodita, dokler ne reče medved: »Kdo ve, če ga sploh srečava, če ga sploh najdeva, tistega človeka. In – da me nimaš le za norca?!« »Ne! Veš, da te nimam za norca! Počakaj še malo!« Še govoriti ni končala, ko začuti, da nekaj gre. Da nekaj gre! V zraku je začutila, kajti lisica čuti že na daleč, kar voha, kaj se bo zgodilo. Še malo počaka, preden mu kaj reče, gleda dol po gozdu in vidi, da gre po stezi človek. Puško je imel na rami, klobuk, in gre gor, gre, se bliža, hodi proti njima. Medved ga ni videl, le Katra, lisica, ga je. Čisto k medvedu se je stisnila in mu takole potolkla po rami: »Lej ga, tam doli je človek. Lej ga, tisti je,« je rekla. Potem je skočila, v hipu se je izgubila v gozd, medved pa kar mirno proti njemu. Tedaj – lovec je zagledal medveda in veste, da se je prestrašil. »Ej,« si je mislil, »kaj bo iz tega? Danes nimam pravih krogel za medveda. Ne vem, kako se to konča …« Je pa videl, da se medved ne drži tako, kot da bo skočil nanj. »Dobro,« si je rekel, »grem počasi, potem pa – bo, kar bo.« Tedaj se mu medved približa in ga povpraša: »Poslušaj, je res, da si ti človek?« »Ja,« je rekel, »človek sem.« »Veš, sem slišal – tako so mi rekli – da si ti močnejši od mene.« »Hja, dobro ... močnejši ... ne vem, če je res ...« »Ja, meni so rekli, da si močnejši! Zdaj pa – jaz bi se pomeril s tabo!« »Jah, dobro, pa se dajva. Saj sem se že večkrat tako tepel. Samo – jaz sem vajen, da vsakemu še prej ponudim svoj tobak. Samo malo, tako za atmosfero, da se malo pokadi. Vsakemu, ki se hoče tepsti z mano. Če hočeš, ga dam tudi tebi.« »Ja, ja,« je rekel medved, »le daj mi ga!« In se je lovec pripravil, vzel je puško, nabasal notri dve patroni s šibrami – »Le poglej,« je rekel in mu pritisnil puško tja pod nos, hitro, veste, ker se je bal. O, ja! Ko je pritisnil na petelina, je medveda kar zasukalo. In je že šel, se je obrnil in šel tam po nekakšni stezi, še in še, in je prhal tiste kroglice iz ust. Kar vrtelo se mu je v glavi! Le pomislite, kako ga je potegnil lovec! In teče tam po tisti hosti, teče – kaj ni srečal lisice, ki je ležala pod grmom?! Kar naprej je hotel, a ona mu ni dala. »Kako,« je rekla, »mi ne poveš, kako sta se metala? Kaj ti je? Kako se je končalo, le povej!« »Eh, prav si imela,« je rekel medved. »Prav si imela, Katra. Močnejši je od mene. Že njegov tobak me je končal! Če bi se tepel z njim – le kaj bi ostalo od mene?!« In se je smejala Katra: »Ja, ja,« je rekla – ampak potiho, veste, da ni slišal nič –, »ja, ja, ti si močan, jaz sem pa zvita.« 


SKAKELJ PEVEC IN CITIRÁVEC PRI RÚSICAH[uredi]

Poleti, ko je bilo lepo toplo in ko je bil čas košnje, so rúsice hodile okoli in spravljale in prinašale domov. Skakelj pa si je samo lepo pel in poskakoval z rožice na rožico. In se je smejal rusicam, kako delajo, kako spravljajo za zimo. To jih je kajpada jezilo, rusice, da on uživa, medtem ko morajo one delati. Ko so prihajale v jamo, so pripovedovale svoji kraljici tam notri, kaj jim pravi skakelj. Je rekla: »Molčite in spravljajte! Bo že prišla zima, ki ga bo izučila, boste videle!« Tedaj je prešlo poletje, je prešla jesen, je začelo biti mrzlo in skakelj se je že stiskal, se je že umaknil in jedel kakšne koreničice in kar je mogel. Potem, ko je prišel celo sneg in velik mraz, pa ni mogel nikamor več. In je tako iskal, tako iskal, kam bi se umaknil! A kam? Poleti si ni bil pripravil ne hiše ne živeža. Pa je šel lepo trkat k rusicam. Mu je prišla odpret ena izmed rusic, je rekla: »Kaj hočeš?« »Če bi me hotela vzeti pod streho in me preživiti, ker sem lačen, truden, premražen, vse!« »Dobro,« je rekla, »ne morem odločati brez naše gospodinje. Počakaj, bom šla vprašat gospodinjo, kaj bo rekla.« Je prišla noter in ji je povedala, rusici, ki ukazuje tam v jami. »Pojdi ven,« je rekla, »in ga vprašaj, kaj je delal poleti.« Ko je prišla ven, ga je vprašala: »Čuj: naša gospodinja tam notri je rekla, kaj si delal poleti?« Je rekel: »Sem pel in skakal z rožice na rožico.« Je šla spet noter. Tedaj je rekla rusica, ki ukazuje: »Dobro, čujte: zima je dolga, me smo tu same, nobena ne zna ne peti ne citiráti – obdržimo ga! Me mu bomo dajale jesti, on nam bo citirál in pel. Tako nam bojo dnevi manj dolgi, lažje bomo prebile zimo in tudi on jo bo prestal. Ko bo pomlad, naj gre pa spet tja po travah!«

KAKO JE VOLK LOVIL RIBE[uredi]

Nekega pobiča je prijelo, da gre dol k Soči s palico ribe lovit. Res jih je nekaj ujel, dal jih je v papir in jih zagrebel pod listje. Potem je lovil naprej. Lovi, lovi, ko pride mimo lisica. Voha in brska po listju: »Mmmm, tu voham ribe …« Lisice imajo dober nos. Našla jih je in odnesla v brlog. Tam je zakurila, pristavila ponev, že jih je cvrla, ko pride volk. Okno je bilo odprto, na daleč je dišalo. »Poslušaj, botra,« je rekel, »ti cvreš ribe.« »Ja!« »Daj mi eno.« »Oooo, kar v Sočo jih pojdi lovit!« »Ja, kako?« »Rep daj noter v vodo, ko riba prime, jo pa ven potegneš.« »A ja?!« Ta butlo – res je šel. Sedi in namaka tisti rep – pa nič, pa nič. »Čakaj, bom pa kar sedel,« je rekel. »Dokler se riba ne ulovi!« In je sedel, sedel, še zaspal je tam na bregu. Ko se je zbudil, je povlekel – res, nekaj je prijelo. »Ježeš, kako velika riba!« si je mislil, pa mu je samo rep zamrznil v vodi. In je tako povlekel, da se mu je rep utrgal. Je zatulil, revež, in zajokal, lisica se je pa smejala: »Ho, ho, ho, volk brez repa! Ho, ho, ho!« Gre volk po poti in nese svoj rep, ko ga zagleda veverička. »Kaj jočeš?« je vprašala. »Glej, rep se mi je utrgal.« »Ja, kaj si pa delal?« »Ah, lisica me je nalagala, naj ribe z repom lovim. Naj ga dam v vodo, pa pride riba in jo vržem ven. In jaz sem šel …« »Butlo,« je rekla veverica, »ne veš, da lisica laže?! Ona je zvita!« »Ja, nisem mislil … Kaj bom zdaj brez repa … Kako sem grd!« »Pridi, pridi z mano,« je rekla veverička. In sta šla v volkovo hišo, tam ga je veverička dala na mizo, vzela je nit, šivanko in škarje in mu je rep prišila nazaj. Čim je vbodla, pa je delal auaua, pa je zbodla spet, pa auaua. »Čakaj malo, da ti ga prišijem,« je rekla in je tako prišila, da je spet imel svoj rep. Potem je rekel: »Sedi mi na hrbet, stopiva k lisici,« in sta šla. Potrkala sta, pa ni hotela odpreti. »Odpri!« je rekel volk. »Ne, ne bom!« »Odpri!« »Ne, ne bom.« »Dobro,« si je mislil in je kar butnil, da ji je podrl vrata. Lisica je ravno sedela za mizo. Ribe je jedla, pa je volk popadel skledo – »Ti me boš imela za norca?!« je rekel in sta z veveričko šla. »Dajta mi nazaj …« je jokala lisica, pa sta kar šla. In sta pojedla vsak po malo in ni bilo več tistih rib.


PES IN VOLK[uredi]

Pri neki hiši so imeli psa, Sultana, in je bil star, hudo star že, prav zares. Zobje? Ni jih imel, kakor jaz ne, so mu odpadli, tako je bil star. Pa sta se menila gospodar in gospodinja, oba mlada: »Veš, tale Sultan,« je rekla ona, »je star, ni za nič več, si moramo kupiti drugega. Njega pa, no, kam bi ga dali? Bi ga peljali, da ga kakšen lovec ustreli?« »Ne vem,« je rekel gospodar, »jaz ga ne morem ubiti, je preveč naredil tu pri hiši. Dober varuh je bil, zdaj pa, kaj vem – pa ga pusti brez hrane.« In to je slišal Sultan. Tako je bil žalosten. Šel je do gozda, se ulegel, kar tam je bil, ko je prišel iz gozda volk. »In,« je rekel, »kako? Ti tako žalosten? Pa si bil strah in trepet vse volčje žlahte. Veš,« je rekel, »da te imam rad? Te čislam, čeprav si mi popadel očeta, mater in sestro – ampak jaz te vseeno spoštujem. No, zakaj si tako žalosten?« »Eee,« je rekel Sultan, »slabo se mi piše. Mi je prišlo na uho, da me bodo spravili h kraju. Da me bodo pokončali.«  »Pa kako? Kdo jim bo pazil na domačijo?« »Ja, kdo jo bo pazil?! Ne vem, neko ščene so kupili. Mogoče mislijo, da bo tisto znalo.« »Čakaj, Sultan,« je rekel volk, »jaz ti bom pomagal. Boš videl, da ti bom. Glej! Ta tvoja gospodarja hodita sém na tale travnik njivo obdelovat. In vozita s seboj dojenčka – štiri, pet mesecev ima, tisto ščene ga pa varje. Poslušaj! Ti boš šel za njimi, pod tisto jablano se boš ulegel, jaz pridem pa iz hoste dol. Zgrabim otroka – bom že pazil, da ga ne ugriznem – lepo za plenico ga zgrabim in ga bom vlekel s sabo v gozd. Takrat boš videl! Tisto ščene,« je rekel, »tisto majceno, se bo hotelo oglasiti, pa mu pokažem zobe, da se kar stisne in utihne. Ti pa lajaj, lajaj, teci za menoj, kar noter v gozd se zaženi – tam te počakam.«  In res. Gresta mož in žena na njivo, kopljeta, otrok je spal, pa pride volk. Sultan je bil malo vstran, kakor sta se domenila. Zdaj – pride volk, zgrabi otroka, phe, phe je delalo ščene – pa mu pokaže volk zobe in je zapiskalo in teklo h gospodarju. »Ajej, jej, jej!« je vpila gospodinja. In mož: »Ajej, otroka, otroka! Lej ga, Sultana, za njim teče! Zdaj zdaj ga bo!«  Volk je tekel v gozd, Sultan pa za njim. Ko sta prišla nekoliko noter, se je volk ustavil. »Na,« je rekel, »zdaj ti ga pa dam, dojenčka. Nesi ga, boš videl, zdaj boš spet čislan pri svojih gospodarjih.« In res. Mož in žena sta ga komaj čakala. »Bravo, Sultan! Ti si varuh! Lej, Sultan!« – in se je spet imel dobro, so mu nosili jesti, kar je hotel, vsega je imel, samo da je rešil otroka. Potem, pod noč, pa je spet prišel volk. »Veš,« je rekel, »ko pride zima, ko zamede sneg, takrat bo zame težko. Takrat – milo za drago. Jaz sem ti zdaj naredil dobroto, takrat jo boš pa ti meni: mi boš dal malo jesti pri svojem gospodarju.« »Brez skrbi,« je rekel Sultan. In res. Prineslo je zimo, namedlo snega in volk je prišel in stal tam v temi. »Glej,« je rekel, »zdaj – krasti je težko. Odstopi mi kaj, dokler ne gresta hudi mraz in huda zima mimo. Nekajkrat, saj ne vsak dan ... Samo toliko, da se pošteno najem.« »Kar jej,« je rekel Sultan. »Pa nisem sam,« je rekel volk, »je tam še moja sestra za vogalom.« »Dobro, le najejta se.«  In sta jedla, da so se potem čudili gospodarji: »Kako je lačen, ubogi siromak! Še mu moramo nesti!« – pa sta vse pojedla le volka, ker sta bila tako lačna. Tako sta prišla še kakšnih štirikrat, potem se je spet začela pomlad. »Zdaj smo pa rešeni!« je rekel volk. In se je dobro končalo za vse: Sultana so spet sprejeli za varuha in volk se je tudi najedel in sestra z njim.


GOZDNA POJEDINA[uredi]

V gozdu so odločili, da si pripravijo pojedino, in so nosili vse, kar so imeli dobrega, da bo pojedina res prava. Tudi medved je prišel, a kar praznih rok. »Me sprejmete v svojo družbo?« je vprašal. »Sprejmemo,« so rekli, »samo, če boš pomagal!« A medved ni pomagal. Le malo vstran se je usedel in je gledal. Ko je bila pojedina pripravljena, je vprašal še enkrat: »Me sprejmete v svojo družbo?« »Dobro,« so rekli, »sprejmemo. Pomagal nisi, boš pa kaj povedal!« Misli medved, misli, nič se ne domisli. Zato pograbi prt in zgine v svoj brlog. Vse jim je odnesel, vse pojedel sam, in je bilo pojedine na hitro konec. Ne vem – mogoče so jo le pripravili še kdaj. So pa potem v gozdu bolj pazili, koga vzamejo v svojo družbo. Še danes so previdni.


PETELINČEK IN KOKOŠKA[uredi]

Petelinček in kokoška sta šla lešnike brat. Petelinček je skočil na grm in kokoška je rekla: »Daj, petelinček, vrzi mi lešnik!« Res ga je vrgel, a tako nerodno, da jo je zadel naravnost v oko. Kokoška je zajokala in rekla: »Čakaj, čakaj! Jaz bom to vse doma povedala!« Petelinček pa: »Nisem jaz kriv! Zakaj me je grm zgrabil za hlače?« Grm je rekel: »Nisem jaz kriv! Zakaj me je koza tako grdo objedla?« Koza pa hitro: »Nisem jaz kriva! Zakaj me je pastir tako slabo napasel?« Pastir spet: »Nisem jaz kriv! Zakaj mi je gospodinja dala tako majhen košček kruha?« Gospodinja pa: »Nisem jaz kriva! Zakaj mi je svinja ves kruh pojedla?« Svinja je rekla: »Nisem jaz kriva! Zakaj je medved moje pujske vzel?« A medved? Ta je stal ko sod in rekel: »Če sem bil pa laaaaačen ...«


MAMA LISICA ZA DEKLO[uredi]

Lisica je dobila mlade in jih je imela v neki jami gor Zakrižem. Bila je malo žalostna, zato jih ni mogla dojiti, ker ni imela mleka. Ni bilo drugače, kot da gre v kak kokošnjak in ulovi petelinčka ali kokoš. In je šla. Kokoši so začele kokodakati in frfotati, gospodinja pa jih je zaslišala in je rekla: »Če ni to lisica ...« Vzela je grablje in je šla pogledat. Ko jo je zagledala, je začela klatiti in mahati okoli nje. Ta pa je pokleknila, dvignila je roke in prosila: »Ne me, ne me, zavoljo boga, doma imam polno otrok in vsi so lačni!« Gospodinja je spustila grablje na tla. »Poslušaj,« je rekla, »naj bo to prvič in zadnjič, da si prišla v moj kurnik! Dala ti bom delo in tako boš imela hrane zase in za svoje otroke!« Naslednjega dne je prišla lisica na prag, še preden je zjutraj odzvonilo. Žena ji je dala predpasnik in ruto za na glavo. Lisica si je privezala predpasnik, ruto je privezala pod brado, vzela je vedro in je vlekla vodo iz vodnjaka. Napojila je živino, zanetila ogenj, pometla hišo in dvorišče, odkidala je gnoj in nesla žito v mlin. Za kosilo so tudi njej dali jesti – tako, kot dajo po hišah vsem hlapcem in deklam. Zvečer pa so ji dali poln predpasnik skorij od polente in sira, zraven pa še lonček mleka za male. Prav vesela je šla domov. Ko so jo mali zagledali, so skočili vanjo, vso so oblizali in so skakali in lajali kot kakšni psički. Ona pa je spustila predpasnik in je stresla na tla vse, kar je imela notri, le mleko jim je dala posebej. In so pojedli, še malo so se poigrali z mamo in so šli spat. Vsi so se zavalili okoli nje in so zaspali. In tako je lisica hodila na delo dan za dnem, dokler niso zrasli njeni otroci.


VSEM LJUDEM NIKOLI NE USTREŽEŠ[uredi]

Oče in sin sta šla prodat osla. A semenj je bil precej daleč od tiste vasi, zato pravi oče sinu: »Poslušaj, ti si še majhen, zlezi na osla, da ti bo laže!« In sin res zajaha osla in gresta naprej. Prideta v prvo vas, na cesti so bili ljudje, pa zaslišita nekoga, da je rekel: »Poglejte, no, tistega otroka! Na oslu sedi, jaha, oče se pa zadaj vleče. Mali naj hodi, saj je še mlad!« Pravi oče: »Slišiš, sinko? Pojdi dol, boš malo hodil. Bom šel jaz na osla!« Zamenjata, prideta v drugo vas, pa slišita spet: »Poglejte tistega dedca! Če se ni sam usedel na osla … Otrok naj pa zadaj teče!« »Si slišal?« je rekel oče. »Kaj zdaj?« Nič, sta šla skozi tretjo vas, ampak tako, da sta gnala osla kar praznega. Ljudje pa spet: »Če nista ta dva bedaka! Osla ženeta, pa kar praznega! Vsaj eden bi ga jahal, če ne oba!« Oče gleda. »Dobro, kaj naj narediva? Najbolje, da ga res zajahava oba!« Zlezeta na osla, gresta naprej, pa pravi spet nekdo: »Uboga živalca! Se vam nič ne smili? Saj komaj še gre!« Zdaj se oče ustavi in pogleda sina: »Tako je, sinko, vidiš, nič ni prav. Niti prazen osel, niti eden gor, niti dva gor, niti nič. Je zmeraj kaj narobe,« pravi, »ker – vsem ljudem nikoli ne ustrežeš.«


OČE ZAPUSTI OSLA TREM SINOVOM[uredi]

Trem sinovom je umrl oče. Revež je bil, le osla je lahko zapustil, pa jim ga je dal za doto. Gre prvi sin delat z njim, pravi: »Jaz ga danes ne bom hranil. Saj ga bo jutri srednji brat.« Gre srednji brat delat z njim, pravi: »Jaz ga danes ne bom hranil, saj ga je včeraj starejši brat.« Gre tretji brat delat z njim, pravi: »Kaj ga bom hranil?! Saj sta ga dva dni hranila onadva!« In tako je moral ta revež, osel, od lakote poginiti, ker ga ni nobeden hranil. Tri gospodarje je imel, pa je bil zmeraj lačen. In ni sinovom od dote ostalo nič.


O ŽENI, KI JE PRALA ŽAKLJE[uredi]

Bila je stara, gluha žena. Je prala žaklje pri potoku. Pa pride potepuh in vpraša: »Bogdaj, tetka, kam pelje ta pot?« A ona: »Žaklje perem, žaklje perem.« Pravi potepuh: »Tetka, kaj ste gluha?« A ona: »Ne, ne, to ni rjuha. Žaklji so!« »Tetka, kaj ste nora?« »Ja, ja, dva sta nova, dva pa stara.« Gre potepuh naprej in pravi: »Eh, baba, v rit me piši!« A ona: Ne, ne. Sem soma tam dol pri drugi hiši!«


OSLOVA JAJCA[uredi]

Je bil Korošec, ki je vozil buče s polja. Poln voz jih je naložil, ga sreča pa tak človek, ki je bil malo neumen. Pravi: »No, očka, kaj pa vi tu peljete?« »Ja,« pravi oni, »to so pa oslova jajca.« »Ho-hooo! Oslova jajca! Tega pa še nisem slišal, da bi osel imel jajca.« »Hja, boste pa zdaj slišali,« pravi kmet. »Iz tega jajca se izvali osliček, tak ta mladi.« »Osliček?!« se začudi oni. »O, sakramiš! Pa bi vi prodali meni eno tako jajce?« »Ja, jaz ga že prodam,« je rekel kmet, »samo precej drago je ...« No, sta poravnala za tisto jajce, potem pa ta neumni vpraša: »Ja, kako se mora pa tole valiti?« »Hjaaaa,« pravi oni, »to greš pa gor v breg, pa sedeš nanj, pa moraš tako dolgo sedeti, da se osliček izvali. Seveda,« pravi, »ko že nekaj časa sediš, ga moraš pa tudi malo obrniti, drugače ne bo dobro – se kak spaček izvali. Bo pa tak, da ne bo oslu podoben.« Dobro, kupi jajce, gre domov z njim. Sede v breg – precej strmo je bilo – pa sedi. Fajfo nabaše, kadi, sedi – se pa spomni, da bi moral jajce obrniti. Seveda, ko bučo premakne, pa buča zdrsne in gre po bregu, gre, on pa gleda, kam mu buča leti. Spodaj je bil pa leskov grm in ravno pred grmom štor – star, ampak še trd drugače. Buča tresk v štor, na vse konce je letela, v grmu je pa zajček spal. Pa ravno na zajca pade kos buče! Zajček pokonci, za žive in mrtve jo je ucvrl tam po polju, ta je pa vpil za njim: »Hej, hej, počakaj! Saj sem jaz tvoj ati!« In je verjel, da mu je ušel osliček – nazaj ga pa ni priklical.


ZAJČEK[uredi]

Sem šel s koso kosit, tja čez, kjer je potok Barinov. Kosim, kosim, pa zagledam zajčka. V detelji je bil, in ko sem kosil, sem ga vsekal v nogo. Saj je nisem odrezal, le zlomljena je bila. In nisem hotel, tako mi je bilo žal! Zajček je cvilil in jokal in skakal, jaz pa okoli njega: »Zajček moj, zajček moj, nisem hotel!« Tako se mi je smilil! Ujel sem ga in stisnil, pa se ni mogel pomiriti. Potem sem iz žepa vzel robček in sem mu s tistim robčkom lepo povezal nogo. Zdaj je bil zadovoljen, zajček, je rekel: »Hvala, stric, da si mi nogo povezal!« – prav zadovoljen je bil. Potem sem ga dal na tla, da me počaka. Da bom še malo kosil. Pa je začel bežati, kar po treh nogah je šel, gor po brižini, gor, gor, po tisti stezi, kjer smo včasih hodili v šolo. Sem klical: »Čakaj! Čakaj!« – on pa kar naprej. Ga nisem mogel ujeti. V gozd mi je pobegnil in ga nisem videl več. Le potem enkrat, ko sem spet kosil pri potoku, sem ga videl od daleč. Sem klical: »Zajček, zajček!«, pa ni več prišel.


GOSPOD BREZ SKRBI[uredi]

Je bil gospod, prav bogat, vsega je imel zadosti. Pa je šel po neki kozji poti skozi gozd in je zapisal na smreko: »Jaz živim brez vseh skrbi!« Potem so prišli drugi, so prebrali: »Aaa,« so rekli, »mu bomo že dali. Bo že imel skrbi tudi on!« In so ga poklicali v mesto na urad in rekli, naj ugane tri reči: kaj je najlepše, kaj je najmočnejše in kaj je najbogatejše. Če tega ne pove, ga dajo ob glavo. »Zdaj pa imam skrbi,« je rekel mož. Ko je prišel domov, ni mogel ne jesti ne piti, samo skrbelo ga je, kako bo uganil. Je premišljal, je premišljal, nič ni mogel premisliti. Tri dni so mu dali časa, potem bi moral povedati. Prišel je tretji dan. »Kaj bom napravil?« si je mislil. »Eh, porečem: voli so najmočnejši, ker vlečejo v vsak hrib. In porečem: moja žena je najlepša. In kaj je bogato? To sem jaz. Mar ne bo prav tako?« Imel pa je ta gospod hlapca in hlapec je vprašal: »Pa kaj vas tako skrbi?« »Hja,« je dejal, »imam hude reči nad glavo. Moram premisliti, kaj je najmočnejše, najlepše in najbogatejše.« Hlapec je dejal: »Grem pa jaz namesto vas v mesto.« In je res šel tja namesto njega. Je prišel: »O, si prišel. Si premislil?« »Ja!« je rekel. »Potem povej! Kaj je najmočnejše?« »Najmočnejši je svet, ki nas vse drži.« »Kaj je najlepše?« »Najlepša je pomlad, ko vse lepo cvete in vse raste.« »In kaj je najbogatejše?« »Najbogatejša je jesen, ko vse rodi. Jesen je najbogatejša.« Ko je to povedal, so ga vprašali še: »Koliko je pa zvezd na nebu?« Hlapec je imel osla, ker je tja prišel na oslu. »Zvezd,« je rekel, »je pa toliko, kolikor ima moj osel dlak. Če ne verjamete, pa štejte: zvezde in oslovske dlake.« »Bravo!« so rekli. In je bil prost in je svojega gospoda rešil skrbi.


TRIJE ČIČI JUNAČIČI[uredi]

Živela je mati, ki je imela tri sinove. Bili so zelo revni, imeli so samo majhno hišico. Nekega dne pa jim je mati zbolela in umrla, in kmalu je zgorela še hišica. Takrat pravi najstarejši: »Poslušajta, vidva. Tu ne bomo preživeli, mi moramo v svet.« »A kako? Nič nimamo.« »Imamo. Imamo vrata naše hišice.« »Tako je. Mi smo Čiči junačiči, mi se ne bojimo nič,« so rekli, naložili svoja vrata in so šli. Hodili so, hodili, po vaseh in po vrheh in po dolinah. Pa jih je sredi gozda ujela noč. »Jaz se bojim,« je rekel najmlajši – res je bil še majhen. Druga dva pa: »Gremo na drevo. Gori smo na varnem.« In so zlezli na drevo in so vrata zvlekli s sabo – kajti vrata so bila vse, kar so imeli. Sedijo na drevesu, povsod tema, pa slišijo, kako nekdo gre. Prišli so tatovi, polni denarja, in so se dali ravno pod tisto drevo. Tam so šteli in delili. Takrat pa malega na drevesu prime lulat. »Bratca,« pravi, »mene lulat.« »Zdrži,« pravita onadva. On drži, drži, ne more več. »Jaz bom spustil,« pravi. »Si zmešan?! Drži!« Pa ni mogel, je spustil in se je polulal. Tatovi spodaj pa gledajo, kaj je to, kar pada. Pravijo: »Nikjer oblačka, glejte, na nebu same zvezdice. Da ni to božja rosa?!« So se čudili in lovili božjo roso, bratje na drevesu pa so molčali in se niso upali ganiti. Sedijo, oni in vrata, pa pravi srednji brat: »Ajme, bratca, mene srat.« »Bog te šentaj. Prav zdaj te prime?! Si zmešan?!« »Jaz bom spustil ...« »Drži!« »Ne morem, ne morem,« – in se je posral. Tatovi so se zbudili. Ko so videli to, kar je padlo, so rekli: »Aj, glejte, to je božja mana!« Malo jim je bilo čudno, da je ta mana smrdela, a je bila od Boga poslana in se niso jezili nanjo. Potem so spet zaspali. Spijo, spijo, kako ne, ko so bili z božjo mano blagoslovljeni. Takrat pa pravi najstarejši brat: »Jaz ne morem več. Me preveč bolijo roke!« »Drži in molči,« pravita druga dva. A on ne more. Vrata mu zdrsnejo, padejo, vse hrešči. Tatovi pokonci: »Bežimo! Bežimo! To je kazen božja!«  In so ušli in ni bilo nobenega nazaj. Čiči junačiči pa lepo z drevesa, vzeli so svoja vrata in denar – in so po tistem prav dobro živeli. Še danes živijo, če niso že umrli.


O KUHANIH JAJCIH[uredi]

Živel je mož, ki je imel štiri konje in je z njimi vozil po svetu. Po starem so takim rekli, da so furmani. No, in ta furman je nekoč prišel do neke gostilne. Bil je lačen, pa je stopil noter in pojedel sedem kuhanih jajc. Ker ni imel denarja, je rekel: »Plačam pa drugič! Brez skrbi, ne bom pozabil. Bom kmalu spet kaj tu okrog!« A potem je v tiste kraje prišel šele čez šest let. Šele takrat se je spet oglasil v gostilni. »Se me še spomnite?« je rekel. »Jaz sem tisti, ki je pojedel sedem kuhanih jajc. Koliko sem vam dolžan?« »Jah,« je rekel gostilničar, »vi mislite, da ste dolžni le za jajca. Ampak meni bi se iz tistih jajc lahko izvalili piščanci. Piščanci bi zrasli v kokoši in kokoši bi spet imele piščance. Veste, koliko bi jih jaz lahko dobil? To je šest let! To je – o, koliko piščancev!« In je terjal toliko denarja, kot ga revež sploh ni imel. Še konje so mu vzeli, da je moral peš nazaj domov. Tako je bil žalosten. Kako bo zdaj furman brez konjev? Gre in gre in pride do starca, ki je tam ob gozdu kuhal oglje. Ta je bil bister mož, nabrit. Je najprej poslušal, potem pa dejal: »Konje in denar, vse dobiš nazaj. Brez skrbi, boš videl, jaz ti bom pomagal.« In je stopil do sodnika. Je povedal, kar je vedel: »Konje nazaj!« je rekel, sodnik pa: »Dobro, dobro, se bomo jutri zmenili. Pridite jutri vsi na sodnijo, pa se pokaže, kaj je prav.« Pride jutro, vsi so že na sodniji, starca pa ni. Čakajo – bilo je že skoraj enajst, ko se je prikazal. »Pa kaj je s tabo, človek, da te ni?« se je jezil sodnik. Starček pa: »Jah, veste,« je rekel, »sem čakal doma, da se mi skuha bob. Moral sem ga skuhati, da ga bom popoldne lahko sadil!« »Bik neumni!« je rekel sodnik. »Si že kdaj slišal, da se kuhan bob sadi?« »Pa vi,« je rekel starček, »ste že kdaj slišali, da se iz kuhanih jajc piščeta izvalijo?« Sodnik je videl, da ima starec prav. In je gostilničarju rekel, naj konje vrne, in je bil furman spet lahko furman.


KAKO SO TUDI STARCI LAHKO V POMOČ[uredi]

Nekoč – tako so pravili stari ljudje – so človeka, ko je imel šestdeset let, nesli tja pod neko skalo in ga tam pustili. Nikogar več ni imel, nihče mu ni dal jesti, kar pustili so ga. Tako je bilo takrat v navadi. Tudi nekemu sinu se je postaral oče. Naložil ga je na hrbet in ga odnesel proti skali. A oče je bil težak in sin se je med potjo ustavil, da si odpočije. »Vidiš,« je rekel oče, »tudi jaz sem počival ravno tu, ko sem nesel svojega očeta.« Sin se je zamislil. Doma je imel veliko otrok – bodo tudi oni tako nosili njega? »Jaz te ne nesem pod skalo, oče,« je rekel. »Jaz te nesem nazaj domov. Drugače tudi mene ponesejo moji otroci.« Obrnil se je in ga nesel nazaj proti domu. A doma ga je moral skriti, nihče ni smel vedeti, da imajo starega očeta še vedno pri hiši. Če bi izvedeli, bi pobili vso družino, kajti taki so bili takrat zakoni. Zgodilo pa se je, da so ravno v tisti vasi morali izbrati župana. »Župan bo tisti,« so rekli, »ki bo zjutraj prvi videl sonce.« Začeli so pripravljati veliko slavje, oče, ki je bil skrit, pa je vprašal: »Kaj se godi, kaj pripravljajo, da je taka zmešnjava?« »Veselico,« je rekel sin. »Praznik pripravljajo, ker je treba izbrati župana. In župan bo tisti, ki bo zjutraj prvi videl sonce.« »Aaaa,« je rekel oče, »poslušaj! Če hočeš postati župan, potem naredi, kakor ti rečem. Ne glej na tisto stran, od koder sonce vstane, na drugo glej, tja, kamor sveti. In boš videl gore, ki jih bo obsijalo, še preden pride čez hrib.« Tako se je zgodilo. Vsi so gledali tja na Vejak, on pa je gledal vrhove na drugi strani, ki jih sonce obsveti najprej. »Glejte, tam je že sonce!« je rekel. »Jaz sem ga videl prvi.« In res – vrhovi so žareli v zlatu. »Prav, ti boš župan,« so rekli drugi. »Ampak povej: kdo ti je rekel, kam glej? Kdo ti je tako pametno povedal?« »Oče mi je povedal.« »Kako?! Ga nisi nesel pod skalo?« »Ne, nisem ga nesel pod skalo, gori v hiši sem ga skril. In vidite: oče je bil tisti, ki mi je zdaj tako pametno svetoval.« »Dobro,« so rekli, »potem so stari še zmeraj lahko v pomoč. Ne bomo jih več nosili pod skalo.« In so po tistem tudi za stare ljudi lepo skrbeli in se je srečno končala ta pravljica.


DIVJI MOŽ IN HUDA MUCA[uredi]

Pri Kresniku so imeli divjega moža, ki je hodil k njim domov jest. Vsak večer je prišel, da so mu dali škaf kaše. A prišel je tudi, ko so imeli kakšno delo, in je rad povedal, kaj je pametno in kako naj delajo. Včasih je rekel: »Tole bomo zorali, takole bomo sejali, tole sejte sem in to sadite tja, da boste kaj pridelali.«  Če je vnaprej videl, da bo leto suho, je tudi zares bilo. Nekoč je prišel, ko je bilo zunaj še vse zmrznjeno, vse v snegu. Je rekel: »Kmet, bob pojdi sejat! Na to in to njivo.« Tista njiva pa je ležala v dolini, tako da je šla dol in potem nazaj gor. Kmet je ubogal, šel je sejat, pa mu je ves bob zdrsnil po snegu navzdol. »Kaj bo iz tega?!« si je mislil. »Saj ne more biti nič. Bom spomladi spet sejal!« A ko se je naredila lepa pomlad, je bob ozelenel kot še nikoli. Tako jim je pomagal divji mož. Se je pa potem zgodilo, da je h Kresniku prišel medvedar, komedijant, ki je z medvedom hodil po svetu. Stopil je do Kresnika in prosil: »Saj me boste prenočili. Samo za eno noč … « »Ja,« pravi kmet, »jaz bi te rad prenočil, če ne bi enega že imel. Pri nas imamo divjega moža, ki pride vsak večer, kašo hoče, po cel škaf in vse pojé.« »No,« pravi medvedar, »potem bosta z mojim medvedom ravno za skupaj. Bosta kar skupaj jedla, ko sta oba malo divja.« In so ga vzeli pod streho. Pride divji mož, gre k škafu, jé, kar z roko nosi v usta. Medved rine zraven, golta, celo v škaf zleze, da bi več dobil. Zato ga divji mož mahne za uho in pravi: »Pujs! Ven! Boš vse požrl!« Medved ga zgrabi, divji mož pa nazaj. Tako sta se stepla, da nista več znala narazen. Metala sta se in metala, dlaka in lasje, vse je letelo od njiju. Nazadnje je divji mož pobegnil in ga dolgo, dolgo ni nobeden videl. Kresnik je bil vesel – bilo mu je odveč, da gre toliko kaše za divjega moža. Čez čas pa se je vendar spet prikazal. Le na daleč, z roba gozda je zavpil: »Kresnik, imaš še zmeraj tisto hudo muco?« »Imam,« se je zlagal Kresnik. »Potem jo le imej,« je rekel divji mož. »Naj ti tista mačka pomaga, mene ne bo več k vam. Nikoli več me ne boš videl, pa tudi sreče več ne boš imel!« In ni po tistem nikoli več prišel nazaj in ni nič več rodilo tako kot prej. Kajti prej je kmet vedel, kaj naj dela, ker mu je vse povedal divji mož. Potem pa ga je po neumnem sam pregnal.


VILE IN ZDRAVILNE ROŽE[uredi]

Živela je revna deklica, mlada pastirica. Krave in ovce je odgnala v goro, da jih napase, tam pa je sredi jase zagledala vile. V travi so ležale in spale, in sonce je sijalo nanje. »Lahko jih opeče,« je rekla deklica, kajti vile so imele mile in nežne obraze. Nabrala je vej in jih previdno zataknila v zemljo. Potem je šla naprej. A vile so se prebudile in jo dohitele. »Povej,« so rekle, »si ti nabrala tistih vej? Si nam ti naredila senco?« »Jaz,« je rekla deklica, »ker sonce tako močno sveti. Lahko bi vas opeklo.« »Ti si pa res dobrega srca. Pa hitro pomagaš. Kaj ti bomo dale v zahvalo?« Deklica ni hotela ničesar. »Dobro,« so rekle vile. »Potem ti bomo pokazale vse zdravilne rože.« In so jo peljale čez travnike in senožeti in ji pokazale vse zdravilne rože. Saj je poznala rože že prej, je vedela: ta prva zacveti, ta raste samo v skalah – ni pa vedela, kakšne moči so v rožah skrite. Zdaj pa so ji vile vse odkrile: ta je, če ne spiš, ta, če stare kosti bolijo, in ta, če so vnete oči – za vse se najdejo prave rože. Deklica se je čudila in nabirala, in kadarkoli je po tistem kdo zbolel, je vedela, kako naj mu pomaga. Je vzela pravo rožo in je pomagala ljudem in še živalim, če je bilo treba.


REVNA DEKLICA IN KRALJ MATJAŽ[uredi]

Živela je revna deklica, ki ni imela niti mame in niti očeta, oba sta ji že umrla. In tej deklici je sredi zime zmanjkalo drv. Šla je v gozd, da jih nabere, pa je prišla do neke velike votline. »Kako,« je rekla, »da je nisem opazila še nikoli? Saj sem že večkrat hodila tod okrog.« In je šla, da vidi, kaj je notri. Votlina je bila dolga in čudno prostorna. Na sredi je stala kamnita miza in pri mizi je sedel res velik mož, pravi hrust je bil, imel je dolgo brado in dolge brke in krono na glavi. Punčki se je zdelo, da bi moral biti kralj. Spal je in brada se mu je že trikrat ovila okoli mize. Za njim je zagledala vojsko – a tudi vojaki so spali, vse je spalo, še konji in psi, tako da si je punčka rekla: »Najbolje, da jih kar pustim.« In se je obrnila in je že hotela iti, ko je zagledala pred sabo kup sena. Prav zdravo seno je bilo in ona je doma imela ovčko. »Tole ji bom nesla,« je rekla, »bo vesela,« in je seno zajela in ga stisnila v predpasnik. Potem je zajela še enkrat – a tako nerodno, da je zraven ujela še konjsko verigo. Položila jo je nazaj, takrat pa je zadonelo tako glasno, da se je vse zatreslo. Vojaki so se dvignili, pogledali okrog, konji so zarezgetali, kralj Matjaž pa je vstal in vprašal: »Je že čas?« Je mislil, če je čas, da gre z vojaki ven in pride spet na svet. Punčka se ustraši, steče hitro, pogleda nazaj – votline nikjer več. Teče, teče, vso pot do doma. Šele doma začuti, da je njen predpasnik medtem postal čudno težak. »Saj ne more biti seno,« si misli. Dvigne ga na mizo, razgrne in v njem zagleda samo čisto zlato. Zdaj je lahko živela srečno in brez skrbi. Nikoli več ni bila lačna in tudi zeblo je ni nikoli več. Sam kralj Matjaž ji je pomagal. Za votlino pa so po tistem izvedeli vsi ljudje iz njenih krajev. Še mnogi so poskušali, da bi jo našli, a je do danes ni našel še nihče. Kajti tja lahko pride le tisti, ki si res želi, da bi se kralj Matjaž vrnil – in še to ne vsak. Le tisti pride, ki se pred votlino znajde na zadnji dan starega leta, pa še sam ne ve, kako.


LONEC ZELJA[uredi]

To je bilo v tistih časih, ko sta še sveti Pelegrin in Severin hodila po Kranjskem. Prišla sta v Črni Graben, noč ju je ujela, pa nista mogla več naprej. Zato sta stopila v gostilno in prosila, če lahko ostaneta čez noč. Gostilničarka je bila skopa in pohlepna ženska – ko je videla, da sta popotnika in revna, je rekla le: »Za berače nimam nič! Nobene strehe! Pri nas smo dobra hiša, ne za take, kot ste vi!«  Še usesti se nista smela. Šla sta naprej in prišla do majhne lesene bajte. Tudi tu sta prosila: »Noč je, nikamor več ne moreva, ali naju sprejmete v hišo?«  »Jah, sprejmem že,« je rekla ženica, ki je živela tam notri, »ogrela se bosta, drugače pa – saj sama vidita ... Postelje nimam za vaju, na tleh bom postlala. Malo slame bom nanesla, pa bom postlala čez. Tudi hrane imam bolj malo, mleko vama dam in kruh.«  In res. Prespali so noč, zgodaj zjutraj ženska vstane, onadva tudi, že stopita do vrat, ko jo pogledata in pravita: »Kaj naj dava za plačilo? Denarja nimava.« »Oh,« je rekla, »saj vem, saj vem, tudi sama sem revna. Prosita le, da bi lahko še naprej delala. In da bo moje delo blagoslovljeno.« »To pa že,« sta rekla – in sta šla. Potem je ženica pogledala po hiši. Seveda, tista slama na tleh ji je bila v napoto, nikamor se ni mogla premakniti. Sklonila se je, da najprej zloži rjuho, ki je ležala čeznjo. Prime, zlaga, zlaga, a platnu ne pride do konca. Ves dan je zlagala, tako da ga je imela že povsod polno. Kar sijala je od sreče, kajti v tistih časih je bilo platno veliko bogastvo. Bogata soseda je prišla na prag in je gledala: »Kaj je zdaj to? Že ves dan zlaga rjuhe. Odkod ima toliko rjuh?« In ni zdržala. Šla je do ženice in rekla: »Gledam – so to res same rjuhe? Odkod imaš toliko rjuh? Toliko dobrega platna …« »Oh, čez noč sem imela tu v hiši dva siromaka, pa sem jima zjutraj rekla, naj blagoslovita moje delo. Mogoče je to. Ne vem, kar zlagam in zlagam, še jesti ne utegnem.« Zdaj je bilo bogati gostilničarki žal. »Zakaj nista raje ostala pri meni?« si se mislila. »Potem bi jima tudi jaz lepo postregla. Pa saj se bosta mogoče vrnila. O, da bi prišla nazaj ...« Pelegrin in Severin pa sta vedela, kako zavistna in pohlepna je. Res sta se vrnila. Zdaj ju je prijazno sprejela, prinesla je večerjo in postlala, da sta spala kot gospoda. Zjutraj pa je rekla: »Vesta, kaj? Pa še meni blagoslovita delo, tako kot sta ga zadnjič njej.« »Naj bo,« sta rekla. Ampak gostilničarka ni šla takoj zlagat rjuh. »Jaz ne bom tako neumna, da bi bila ves dan lačna,« si je rekla. »Najprej skuham lonec zelja in pojem!«  Šla je kuhat zelje – a kaj se je zgodilo? Zelje je naraščalo, kar iz lonca je kipelo, vrelo je in teklo po vsej hiši. Vse umazano, vse v zelju. »Ja, kaj je zdaj to,« je norela, »kdaj bom pa rjuhe zlagala?« Od zelja pa ni mogla. Do večera je bila v njem, nove rjuhe pa ni zložila niti ene.


KAKO JE SVETI PETER ČEŠNJE POBIRAL[uredi]

To nam je otrokom oče pripovedoval, kot je tudi njemu oče pripovedoval. No, sta pa Kristus in sveti Peter hodila po svetu. Gresta, gresta, pa zagleda sveti Peter na tleh podkev. Najbrž jo je konj izgubil, ko se je zbosil. Peter gleda podkev in pravi: »Glej, tamle je pa ena stara podkev, tam na poti.« Pa pravi Kristus: »Kar poberi jo.« Svetemu Petru se pa ni ljubilo, da bi jo pobiral, le vstran jo je brcnil. Jo je pa Kristus pobral. V vasi jo je prodal kovaču, za ta denar je pa češnje kupil. Potem sta šla naprej. Zmeraj bolj vroče je postajalo, onadva pa zmeraj bolj žejna. Takrat je Kristus, ki je hodil spredaj, začel spuščati češnje na tla, eno po eno. Peter jih je pa pobiral, ker je bil žejen. Za vsako posebej se je sklonil, čeprav je bilo vse bolj vroče. »Vidiš,« je rekel Kristus nazadnje, »prej bi se sklonil le enkrat, zdaj se sklanjaš kar naprej.«  Tako, vidite, ga je preizkušal, ker mu je hotel dopovedati, kako se je treba znajti. Kako je dobro, da se vsaka stvar lepo porabi in kako se s tem še šara spravi vstran, da ni vse nasmeteno. Pa kako mora človek zmeraj poskrbeti, da se po neumnem ne muči.


HUDIČ IN TOBAK[uredi]

Kmet je šel, da poseje pšenico. Njivo je imel že preorano, seje, seje, ko pride k njemu mlad gospod, lepo oblečen, ves v črnem. In seže ta gospod v žep in vrže v njivo neko seme. Kmet je bil jezen. »Vso pšenico sem prebral,« je rekel, »ti mi boš pa spet plevel sem noter mešal?!« Je zaklel in se jezil, oni v črnem je pa rekel: »Dobro, dobro, zapomni si: čez leto pridem ravno na ta dan! In glej, da mi takrat poveš, kako se pravi temu, kar bo zraslo. Če ne uganeš, boš pa svojo dušo dal.« Šele zdaj je kmet videl, da je to hudič. Tekel je domov in vse povedal svoji ženi. »Le nič se ne boj,« je rekla žena, »najprej počakava, da tisto zraste, potem bova pa že videla, kaj je.« In sta čakala in je res zraslo neko čudno listje, ki ga nista poznala. Kmet je iskal na vse strani, spraševal je berače, šolane gospode, še po dohtarja je šel. »On bo zagotovo vedel, ko tudi sam kuha zdravila,« si je mislil. A dohtar je pogledal tisto listje in je rekel samo: »Jaz sem za ljudi, jaz nisem za travo,« in ni znal pomagati. Kmet je bil v skrbeh. Zadnjo noč sploh ni spal. Do jutra je tuhtal, kako naj se stepe s hudičem. Žena je pa le še enkrat stopila na njivo, da pogleda tisti plevel. Voha, prime list, ga pomečka – hudič že gre! Ko zagleda ženo sredi njive, se zadere: »Pazi, baba, da mi tobaka ne polomiš!« Žena je tekla domov, povedala možu – komaj je povedala, že je bil ob njem hudič: »Zdaj pa le!« je rekel. »Reci – kaj je zraslo?« »Tobak,« je rekel mož – in je samo še zasmrdelo in ni bilo hudiča nikjer več. Tobak je pa ostal, da nam smrdi in škodo dela.


FIŽOLČKI[uredi]

Sredi naše doline sta v neki vasi živela mož in žena. Že leta sta bila poročena, pa nista še imela otrok. Ko sta zvečer sedela pri ognjišču, sta tožila in prosila Boga, naj jima da vsaj enega, vsaj enega, če ni drugače. Nekega dne je žena kuhala fižol. Mešala ga je in sama sebi govorila: »O, da bi ti fižolčki postali otroci! Vse bi vzredila! Vse bi imela rada ...« Ni še izrekla, že so fižolčki začeli skakati iz lonca. Čim so padli na tla, že so postali otroci. V kratkem je bila vsa hiša polna otrok. Vsi so bili majceni in so tekali na vse strani, žena pa je bila srečna, tako srečna, da sploh ni vedela, kako naj se zahvali. A potem je eden začel: »Mama, lačen!« In drugi: »Mama, žejen!« In tretji: »Mama, truden!« In četrti: »Mama, popestvaj me!« In tako vsi po vrsti: vsak je nekaj prosil. Ta uboga žena ni vedela, kam naj se obrne. Vse je vekalo, vse je tekalo, ona pa je imela samo dve roki. Ko ni mogla več, je rekla – zadosti! – in je vzela metlo in zapodila otroke iz hiše. Čim so zleteli čez prag, že so postali fižolčki. Ona pa je stala sredi kuhinje in gledala, kako je hiša spet vsa prazna in pusta. »Kaj sem storila!« je zajokala. »O, da bi mi ostal vsaj eden, vsaj eden od tistih otrok!« Takrat se je izpod mize, v kateri je žena mesila testo, oglasilo: »Saj sem tukaj, mama! Tu pod mizo sem!« Žena ga je vzela v naročje, poljubila ga je in fižolček je za zmeraj ostal pri hiši. Mož in žena sta ga imela rada – zdaj sta imela otročička in sta lepo skrbela zanj.


ETKO MUŽETKO[uredi]

Živela je stara mati Kokošati, ki ni imela niti moža in niti otrok. Hodila je po cesti, naprej in naprej, dokler ni prišla do velike hruške. Na hruški je bilo vse polno hrušk, med njimi pa majhen fantič, ki jih je jedel. Hruške je jedel, ker ni imel niti mame in niti očeta, da bi skrbela zanj. »Ravno prav!« je rekla stara mati Kokošati. »Ta bo moj!« Stopila je pod drevo in vprašala: »Kako ti je ime?« »Etko Mužetko.«  »Dobro, Etko,« je rekla, »mi daš kakšno hruškico? Etko Mužetko, daj mi hruškico …« Res, utrgal je hruškico, jo vrgel, pa je ni ujela. Nalašč je pustila, da je padla, potem pa rekla: »Etko Mužetko, poberi mi hruškico! Glej, stara sem in hrbet me boli. Daj, poberi mi hruškico!« »Dobro,« si je mislil Etko, »hruško ji pa že lahko poberem.«  Zlezel je z drevesa, se sklonil, takrat pa je stara mati Kokošati od nekod povlekla žakelj in ga ujela. Bila je vsa srečna, kajti prej je živela sama, zdaj pa bo pri hiši imela še Etka Mužetka. Doma ga je stresla iz vreče, dala mu je jesti in piti in je potem lepo skrbela zanj. Etko se je kmalu privadil nanjo. Rad jo je imel in jo je na besedo ubogal. In tako je Etko Mužetko dobil svoj dom. Lepega dne pa je stara mati Kokošati zbolela. Ni se mogla dvigniti iz postelje, zato je poklicala Etka in mu naročila: »Skuhaj mi malo mineštre.« »Kako naj jo skuham, če je nisem še nikoli?!« »Pojdi na vrt,« je rekla, »in poberi vsakega po malo. Pa na peteršiljček ne pozabi.« Etko Mužetko je res nabral, kar je rekla. Vse je stresel v lonec, potem pa se je spomnil, da je pozabil na peteršilj. Imela pa je stara mati Kokošati tudi psa, ki ga je klicala Peteršilj, in Etko je mislil ravno nanj. Stekel je pred hišo, prijel psa in ga začel tlačiti v lonec. A pes se ni dal. »Mati,« je klical Etko Mužetko, »Peteršilj noče v lonec!« »Potem vzemi pokrovko in ga pokrij!« Vzel je pokrovko – še zmeraj ni šlo. »Ne gre, mati, je prevelik!« je jokal. Stara mati Kokošati vstane, pride in reši ubogega psa. In so bili srečni vsi trije: Etko in mati, da bosta psa še zmeraj imela, in pes, da je ostal živ.

OD GROFA BREZ KNOFA[uredi]

Živel je grof, ki je bil tako skop, da si je na hlače namesto knofa dal kar majhno leseno palčko. In je zmeraj iskal hlapca ta grof, ker je bil tako skop, da nihče ni mogel dolgo zdržati pri njem. Blizu gradu pa je živel siromak, ki je imel tri sinove. Bili so zelo revni. Vsega jim je zmanjkalo, kruha, denarja, moke, tako da je oče rekel: »Veste kaj, pojdite h grofu in ga prosite za delo. Nekaj že prislužite, da nam bo lažje.« In se je prvi sin odpravil in je šel. Pride v grad, prosi za službo. »Dobro,« je rekel grof, »lahko te vzamem. Ampak pri meni je tako: če boš jezen, ti ne plačam nič. Če bom jezen jaz, potem te pa že plačam, bo pa dobro zate.« In je pokazal polno mošnjo denarja. Potem je fanta poslal v gozd. S sabo mu je dal sekiro in torbo: »Notri,« je rekel, »je vsega dovolj. Kruha, sira, vsega zadosti,« – in fant je šel in je ves dan pripravljal drva. Ko je sedel, da se malo okrepča, pa je zagledal, da je torba zaklenjena. Ničesar ni mogel dobiti iz nje. Lačen je bil, žejen, torba pa zaklenjena. »Kako?« ga je zvečer vprašal grof. »Si kaj jezen?«  »Jezen, lačen, vse!« je rekel fant – in ga je grof nagnal, plačal pa nič. Potem je šel služit srednji sin. Pride h grofu, vse sta se zmenila: kaj, če bo jezen, kaj, če ne bo – in je šel srednji krave past. Tudi on je dobil tisto torbo, ki je ni mogel odpreti. Sonce je pripekalo, žejen, lačen, torba pa zaklenjena. »Si kaj jezen?« ga je zvečer vprašal grof. »Če sem jezen?! Seveda sem, ko pes! Vi se norca delate iz mene!«  In ga je grof nagnal in spet nič plačal. Tretji sin pa je bil navihan. Šel je v grad, je rekel: »Bi še jaz malo služil,« – in ga je grof poslal prašiče past. Fant gre, odžene prašiče, pa najde senco, sede in počiva. Gleda torbo, vidi, da je zaklenjena, jo pa kar razbije. Vsega si vzame, se dobro naje, pa sliši, da gredo mimo neki trgovci. Prašičke kupujejo. »Dobro, dobro,« si misli, »bi pa še jaz prašičke prodal!«  In ustavi trgovce in proda vse prašiče, kar jih je imel. »Samo nekaj bi vas prosil,« pravi nazadnje. »Če bi kakšnemu lahko vzel repek, kakšnemu pa ušesce.« Potem je tiste repke in ušesa posadil v blato in šel nazaj na grad. »Veste,« je rekel grofu, »je bil tak veter, da je vse prašiče neslo v blato. In je bilo tako blato, da so vsi prašiči utonili. Le pojdite, greva gledat, se še zmeraj vidi kakšen repek in ušesce.« Grof gre gledat, najde repek, potegne, pa še sam v blato pade. Kolne, zmerja, fant pa: »Ste kaj hudi?«  »Hud?! Joj, če te ne bom zdrobil …« »Dobro,« pravi fant. »Saj veste, kaj sva se zmenila.« In je počakal, da je grof še plačal, in je šel vesel domov. Toliko je prinesel, da je bilo za vse zadosti. Jim ni več zmanjkalo denarja in ni šel h grofu služit nobeden več.


PISKRČEK, KUHAJ KAŠO![uredi]

Neka uboga ženica je šla v hosto po dračje in si je napravila tako veliko butaro, da je ni mogla dvigniti na rame. Ko ni in ni mogla, je mimo prineslo nekega pobčka. »Ne gre, mati?« je rekel. »Ne morete butare dati na rame? Čakajte, vam bom pa jaz pomagal!« In je pomagal, je nesel ženi butaro vso pot do doma. Tam ga je ženska vprašala: »Kaj ti bom dala za lon, ko si mi pomagal?« »Ah, kaj mi boste dali, ko ste sami tako revni.« »Glej,« je rekla, »ti bom dala pa tale piskrček. Pa kadar boš rekel: ,Piskrček, kuhaj kašo!’, se bo vselej z mlečno kašo napolnil. Pa jo boš jedel!« Tako je tudi bilo. Pobček vzame piskrček, se tisti ženici zahvali, pravi: »Bohlonej, mati! Kašo pa rad jem! Mi bo prav prišel!« – in gre nazaj domov. Od takrat naprej je vsak dan jedel svežo mlečno kašo, nikoli več ni bil lačen. Nekoč pa je moral ta pobček po nekih opravkih. Mama je ostala doma, je rekla: »Piskrček, kuhaj kašo,« ustaviti ga pa ni znala. Ni vedela, kaj mora reči, ko se piskrček napolni. Zdaj pa – kaša je šla čez, kar naprej, kar naprej se je kuhala, da je je bila že polna hiša. Že ven je šla, po celi vasi, vse hiše polne, da so kar ljudje bežali. So se bali, da bodo utonili v kaši, toliko je je bilo. Potem pa vendar sreča od nekod prinese tistega pobčka, da je prave besede izgovoril in je piskrček nehal kuhati. Menda so jo potem pojedli, saj mlečna kaša, kuhana, je dobra – kajne? Tri dni, če ne še več, so jedli, pa so jo pojedli.


KAČA POD KAMNOM[uredi]

V sosednji vasi, v Češnjicah, so Laze in v Lazih se pri neki hiši pravi pri Poličarju. Nekega dne je Poličarica rekla možu, Poličarju: »V mlin boš nesel. Vsega je zmanjkalo, nimam čisto nič, tudi za močnik ni več pri hiši,« pravi. »Kar zadeni žakelj na ramo, pa ga boš nesel k Boščku v mlin. In najbolje, da še počakaš, če ne, bova jedla samo krompir, ko prideš nazaj.« No, in tako je Poličar naložil žakelj na ramo in šel čez gozd. Sredi gozda pa je bil velik kamen, ki so mu rekli počivalnik in na katerem je vsak počival, tako da je žakelj odložil in si malo oddahnil. Tudi Poličar se je ustavil in si oddihoval, ko od nekod zasliši glas: »Pomagaj, zdaj zdaj me bo konec!« Posluša, pravi: »Sem to slišal ali kako?« Ni mogel verjeti. Še malo počiva, pa spet zasliši: »Pomagaj, zdaj zdaj me bo konec!« Nekje čisto blizu, tako da je dal oprto z rame in šel po hosti pogledat. Pravi: »Gotovo je kak človek. Morda se mu je kaj naredilo. Ali je kaj padlo nanj ali kaj drugega, da tako na pomoč kliče.« Pa ni bilo nikjer nikogar, vse lepo tiho. Pravi: »Čudno … Od kod ta glas?« Gre nazaj h kamnu, prime oprto, da bi dal žakelj na ramo, pa spet: »Pomagaj, zdaj zdaj me bo konec!« – in ravno pod kamnom. Je pa hitro žakelj postavil na stran in se uprl in kamen prevalil, saj je bil močan dedec. Izpod kamna se je zavalila tolikšna kača, da ga je kar strah postalo. Ves je bil bled, kača pa je spregovorila: »Poličar, ti si me smrti rešil. Glej,« pravi, »ko bi tebe ne bilo zdaj tule,« pravi, »tale kamen me je tako tiščal, da bi krepala notri pod njim. Zdaj ko si me smrti rešil, te bom za plačilo pa – pičila.« »Ja,« pravi Poličar, »lepo te prosim!« pravi. »Kaj je to kakšna dobrota? To za plačilo?! Kaj se to pravi? Ti bi me morala nagraditi ali kaj drugega ali vsaj v miru pustiti,« pravi, »ne pa da me za plačilo pičiš!« »Hja,« pravi kača, »tako ta svet pelja. Vsekala te bom, pa kar takoj!« Poličar – toliko, da ni pred njo pokleknil. Ves bled in prestrašen. V takem ni bil še nikoli. Pravi: »Lepo te prosim, kača, prizanesi mi toliko, da bi vsaj malo tu po hosti šla. Če dobiva kakega sodnika, bo razsodil, kdo ima prav: ali imaš prav ti ali jaz.« »No,« pravi kača, »dobro. Kar pojdiva.« In sta šla, Poličar z žakljem, kača pa zraven, da ga je bilo kar strah. Kot žrd se je motala ob njem. Pa srečata nekega psa. Kača ga ogovori in mu pove, kako jo je kamen tiščal, kako jo je Poličar rešil in da ga bo za plačilo zdaj pa pičila. »Ja,« pravi pes, »čisto prav je tako. Kar piči ga! Jaz sem bil eden najboljših psov na Bogenšperku,« pravi, »s samim graščakom sem hodil na lov in zajce lovil. Ko sem se postaral, so me pa zapodili z gradu in zdaj tule – ne vidim več, ne slišim več in čakam, da poginem,« pravi. »Ja, kar vsekaj ga!« Poličar spet v smrtni nevarnosti. »Lepo te prosim, kača,« pravi, »to ni bil pravi sodnik. Pojdiva še malo naprej, do drugega. Da bo vsaj malo po milosti razsodil.« Kači je bilo prav, šla sta naprej. Zdaj srečata pa nekega konja, tudi ta ni mogel nikamor več. Kača ga ogovori, takole pravi: »Tale človek,« pravi, »me je rešil, ko sem bila notri pod kamnom ujeta. Vpila sem na pomoč in je odvalil kamen in me rešil smrti. In zdaj – za plačilo – bi ga jaz pa pičila.« Konj pravi: »Čisto prav! Kar vsekaj ga! Tako ta svet pelja,« pravi. »Jaz sem bil eden najboljših konj na gradu, sam graščak me je jahal. Ko sem se postaral, so me pa pretepli in zapodili z gradu – in zdaj naj tule v gozdu konec vzamem. Ja,« pravi kači, »kar piči ga!« Poličar v smrtni nevarnosti. Dol je pokleknil in prosil kačo: »Kača,« pravi, »daj, da pride še en sodnik. Da bodo trije. Če bodo vsi trije tako razsodili, potem me pa kar piči!« Kača je bila zadovoljna. Spet sta šla naprej po gozdu, Poličar z vrečo na rami, kača pa zraven njega. Kar groza ga je obhajala, ko se je tolikšna kača vila ob njem. Sta srečala pa lisico. Kača jo brž ogovori in ustavi, pove, kako jo je kamen tiščal in kako mora zdaj Poličarja za plačilo pičiti. Poličar ves bled, lisica pa pravi: »Majčkeno počakaj,« pravi kači. »Pridi, Poličar, malo sèm na stran!« Poličar je stopil k lisici, lisica pa: »Mi boš dal zvečer dve kokoši? Potem bom govorila tako, da bo dobro zate.« »Jej,« pravi Poličar, »ne samo dve, vse do zadnje, samo da me rešiš smrti! Veš, da je človek več kot pa kura!« Pa pravi lisica potlej kači: »Ti, takole je,« pravi. »Če hočemo biti pravični in pravilno razsoditi, pojdimo nazaj na lice mesta. Ti se boš ulegla pod kamen, jaz bom pa dobro pogledala, kje te je kamen tiščal. Če te je res kamen tiščal, potem ga boš lahko pičila. Če te pa ni kamen tiščal in ga hočeš pičiti kar tako, pa ne bo šlo.« Pravi kača: »Kar! Dobro je! Le pojdimo!« In so šli: kača, Poličar z vrečo in lisica. Ko pridejo do počivalnika, pravi lisica kači: »Zdaj pa le noter pod kamen lezi.« Kača se je zmotala pod kamen, ko je bila notri, pa pravi lisica: »Poličar, zdaj pa lepo nalahno kamen gor deni, jaz bom pa gledala, kje jo tišči.« In je Poličar zavalil kamen na kačo. Ko ga je zavalil, kača spet notri pod kamnom zavpije: »Pomagaj, zdaj zdaj me bo konec!« Pravi lisica Poličarju: »Kar pusti jo in pojdi v mlin. Če boš zdaj kamen privzdignil, te piči zagotovo!« No, in tako je šel Poličar k Boščku v mlin in domov po drugi poti, ne mimo počivalnika. Ko je prišel domov, je bil ves zbegan, ves prestrašen, kar ulegel se je od vsega hudega. In ni ženi nič povedal, da pride lisica po kokoši. Zmračilo se je in lisica je pogledala v vežo. Poličarica je ravno kuhala večerjo. Ko jo je zagledala, je rekla: »Prekleta lisica, si spet prišla po kokoši?« In je vzela preklo in je šla za njo, da jo nabije. Lisica je ušla, plačila pa ni dobila. Zato še danes hodi k tisti hiši, še danes krade kokoši, ker jih ni dobila takrat, ko bi jih morala. In počivalnik še dandanes stoji in si ga nihče ne upa privzdigniti. Kdo ve, morda je še zdaj kača notri pod kamnom …


ZAKAJ SMRT POBIRA VSE OD KRAJA[uredi]

Pred bogve koliko leti je smrt še po letnicah pobirala ljudi in je zmeraj vzela samo najstarejše. Potem pa je nekoč prišla do nekega kmeta, vinogradnika, in je rekla: »Pride ura – vidiš, zdaj sem tu. Se izteka tvoje leto!« »Kaj si rekla, Matilda moja?« pravi on. »Dobro, dobro, grem. Samo še glažek vina naj popijem. Samo to željo imamo, ne boš odrekla… Pa še ti srkni malo dobrega.« Šla sta v klet, malo popila, ko smrt ni pazila, pa jo je zgrabil in prevrnil v sod. Tam je pila, reva, pila, da se je čisto opila. Ven pa ni mogla. »Spusti me, spusti, saj sem že čisto pijana!« »Spustim, če me ti pustiš živeti,« je rekel. »Jaz ne grem še s tabo.« »Dobro,« je rekla smrt, »saj te pustim. Samo ven me spravi. Jaz ne morem več…« - in jo je mož res spravil iz soda. Komaj je stala, komaj hodila. In ko je šla naprej po svetu, ni nič več pazila, koga vzame. Nič več ni pobirala samo po letnicah, ampak vse od kraja. Tako je ostalo do danes. Še danes vzame, kakor se ji zdi: stare, mlade, otročiče, nič več samo po letnicah.

V KAČO ZAKLETO DEKLE[uredi]

Živel je fant, ki je večkrat sam hodil čez gozd in čez skalovje. Pleza nekega dne, leze čez pečino, ko zasliši glas. Gleda – nikjer nikogar. Kar malo strah ga je postalo. Še in še se je oglašal tisti glas, dokler ni fant zagledal kače. Na skali se je grela in je rekla: »Nikar se me ne boj. Jaz nisem hudobna kača, ne bom ti naredila hudega. Le dekle sem, ki je v kačo zakleto, in ne bom rešena, dokler mi ne pomaga lep mlad fant kot ti. Rešiš pa me lahko samo tako, da se z mano poročiš.« Fanta je kar groza spreletela. Kje je že kdo slišal, da bi se človek s kačo oženil?! Tekel je domov in vse povedal svoji materi. »Veš kaj,« je rekla mati, »bolje, da ne hodiš več tam okrog.« A fant ni imel miru. Kar vleklo ga je v skale in vsakič, ko je šel, vsakič jo je videl. Vsakič je prosila, naj jo oženi. Fant se je branil. Da ne more, je govoril, in da kaj bodo rekli drugi ljudje. »In sploh – kako naj bo to?« je rekel nazadnje. »Saj še rok nimaš in prsta, da bi ti prstan nataknil. Pa tudi nimam ga, niti denarja, da bi ga kupil.«  Tedaj je kača rekla: »Jaz bom poskrbela za prstan, le to obljubi, da me boš rešil.« Izginila je in ko se je vrnila, je v gobcu držala dva prekrasna prstana. »Na,« je rekla, »tega daj sebi na prst, drugega meni na rep.«  Fant ju je vzel – najraje bi pobegnil, pa si ni upal. »Dobro,« je rekel, »saj iz tega tako in tako ne more biti nič,« – in je dal enega sebi na prst, drugega njej na rep. Takrat se je strašansko zasvetilo, kar vid mu je vzelo. Ko je spet pogledal, pa je pred njim stalo dekle, lepo, da še verjeti ni mogel. Prijela ga je za roko in rekla: »Hvala ti, tisočkrat hvala! Tako dolgo sem čakala, zdaj si me pa rešil!« Stopila sta okoli pečine in pred njima se je pokazala hiša, lepa kot grad. Deklica ga je peljala do hiše, sedla sta v kočijo in se odpeljala k materi. Prideta k materi: »Kaj je to? Kdo so ti gospodje?« je gledala uboga žena. Ni ga spoznala, kajti zdaj je bil kot kak grof. Sin pa je mater objel in jo vzel s seboj. Seveda, imeli so svatbo, da se je vse veselilo, vse je plesalo in vsega je bilo dovolj. Potem pa sta mlada dva živela srečno in mati je ostala z njima in pazila na otroke.


ZLATO JABOLKO[uredi]

Živela je punčka, ki je imela samo mamo, očeta niti ni poznala – in zdaj je tej punčki še mamica na smrt zbolela. Ničesar nista imeli: niti zdravila niti denarja, še hrane bolj malo. Kaj naj zdaj punčka, kako naj pomaga? Je rekla pa: »Veš kaj, mama? Jaz sem slišala, da tam nekje raste drevo, na katerem zorijo zlata jabolka. Jaz bom šla, da ga poiščem. Če najdem zlato jabolko, potem ga prodava in prideva do tistega zdravila zate.« »Punčka moja,« je rekla mama, »to je daleč. In ti si majhna. Ne hodi na pot …« A punčka je prosila, prosila, tako dolgo, da je mama dovolila. Potem je šla in je hodila kar naprej, naravnost v hrib, hodila, da je bila že vsa utrujena. Ko skoraj ni mogla več, je zagledala hišico. Potrkala je – in odprl je star mož, kot kakšen dedek je bil, imel je dolgo belo brado in čisto bele lase. »Kaj pa ti tukaj,« je rekel, »odkod si se vzela, ko si kar sama?« »Ah,« je rekla, »jablano iščem, tisto, ki rodi zlata jabolka. Pa sploh ne vem, če hodim prav.« »Prav, prav,« je rekel. »Le stopi noter, da poveš.« Nalil ji je čaja in jo posedel k peči. »Kaj boš z zlatim jabolkom?« je rekel. »Kam ga boš dala?«  Ona pa: »Moja mamica je bolna. Nič več ne vstane in jaz ne vem, kako naj ji pomagam. Če bi dobila zlato jabolko, potem bi pa že šlo. Prodala bi ga in kupila zdravilo zanjo.« »Aaaa, tako praviš,« je rekel dedek. »Je zlata jablana, je. Tam zgoraj, še precej naprej. Samo da tisto jablano čuva velik ptič in je hud in nikogar ne pusti blizu. Ker veš – mnogi hočejo zlata jabolka samo zato, da bi obogateli. Tistim ne da nič. Ampak tebi,« pravi, »tebi ga bo dal. Jaz ga bom poklical in bom rekel, naj ti ga le da.« Punčka vesela! Kar stekla je v hrib, in je šla in šla, čeprav jo je zmeraj bolj zeblo. Nazadnje je zagledala jablano, visoko, mogočno, in zlata jabolka so visela na njej! Kar neslo jo je med veje! Takrat pa se je z vrh drevesa spustil ptič. »Kaj je?! Kaj je?! Kaj je?!« je zavpil. »Kdo krade moja jabolka?« »Moja mamica je bolna in če ga dobim …« »A, to si ti, Rezika,« je rekel, »saj mi je že dedek povedal, da prideš. Tebi ga pa dam. Na, le vzemi, vzemi jabolko,« ¬– in ga je sam utrgal in ga spustil v njeno krilce. Punčka srečna! Tako se je zahvaljevala! Kar stekla je v dolino! »Dedek, dedek!« je klicala, »jabolko imam! Zlato jabolko!« »Ne tako hitro, saj boš še padla,« je rekel dedek. Ona pa: »Kaj padla! Grem! Bom mami pomagala.« In je tekla in zavila proti tisti hiši, ki je bila trgovina. Takrat trgovin še ni bilo toliko kot danes, le ena je bila in se je notri prodajalo vse. Trgovec je bil najbogatejši človek v dolini, skopuh, pa tudi malo lumpa, je rad ogoljufal ljudi. No, pride punčka v trgovino, odpre torbo, vse se je zableščalo okoli nje. Trgovec je rekel: »Kaj je? Kaj imaš v torbi?« »Zlato jabolko,« je rekla in ga vzela ven. Trgovec je kar zazijal. »Kje si pa dobila tako jabolko?« »Ptič mi ga je dal.« »Ah, kakšen ptič!« je rekel. »Ti si to jabolko ukradla!« – in ji ga je hotel kar vzeti. Takrat pa je pred oknom strašansko zaprhutalo. Spet ptič! Udaril je s kljunom po šipi, iztegnil peruti in rekel: »Ne, ni ga ukradla! Jaz sem ji ga dal! Pošteno ga plačajte!« Trgovca je kar spreletelo od groze. Spustil je jabolko, šel po denar in ga naštel toliko, da ga je punčka imela zadosti za tisti dan in še za mnogo dni naprej. Kupila je zdravilo, potem pa še toplo ruto za mamo, sol in sladkor, vrečico moke, malo fižola, sir in vse, kar je še manjkalo pri hiši. Pride domov, mama gleda – »Si to ti, Rezika?« je rekla. »Kje si dobila vse te reči? Si kar po hišah prosila?« »Ah ne, mama, do tiste jablane sem šla in sem dobila zlato jabolko.« »Ja, pa kako?« »Ti že povem,« je rekla in je mami hitro dala zdravilo, pa še večerjo je skuhala, da sta pojedli. In tako spet in spet, dokler ni mama ozdravela. Potem sta živeli srečno in zadovoljno. Na ptiča pa nista pozabili. Zmeraj, ko sta jedli kruh, sta drobtine pobrisali v roko in jih natresli na okno. In je prišel, pozobal in spet odšel. In če je videl, da sta spet prerevni, je prinesel s tiste jablane še kakšen list, zlat seveda, da sta lepo živeli naprej.

O TREH SINOVIH IN MUCKU[uredi]

Živel je oče, ki je imel tri sinove, in ni vedel, kateremu bi zapustil hišo. »Vsem trem je ne morem dati,« je rekel. »Tako bom naredil: pojdite po svetu, čez eno leto pridite pa spet nazaj. Tisti, ki največ denarja prinese, tisti pa hišo dobi.« Res napeče drugi dan sinovom kruha in oni se odpravijo na pot. Bilo je pa tako: starejša dva sta se imela za pametna in sta držala skupaj, mlajšega pa nista marala. Celo za tepca sta ga imela. Prav rada bi ga kje pustila, samo da ne bi hodil z njima. Hodijo sinovi, hodijo in postanejo počasi lačni. Takrat pravi najstarejši: »Pa sedimo malo semle v senco, bomo pojedli. Najbolje, da najprej pojemo tvoj hlebec,« je rekel najmlajšemu. »Potem bova pa midva dala.« Tretji ni pomišljal. Dal je kruh in so pojedli in so šli naprej. Ko so spet postali lačni, pa sta brata vzela vsak svoj hleb in ga nista niti pogledala. »Dajta še meni malo. Jaz nimam nič, sem prej dal svoje,« pravi on. Onadva pa: »Doma smo vsi dobili zadosti. Tisto pojejmo, pa bomo siti,« in nista dala nič. Pojedla sta in šla, njega pa pustila samega ob poti. Tako je bil žalosten. Sam ni vedel, kam naj gre, ko se je ob njem prikazal mucek. »Kaj ti je,« je rekel, »kaj si tako žalosten?« »Eh,« pravi on, »saj ni, da bi govoril …« »Povej, povej. Kam greš?« »Službo grem iskat.« »Pa pridi k meni, dobro službo ti dam,« je rekel mucek. In fant je šel in sta prišla do hiše: velika hiša je bila, lepo opremljena, a notri je živel le mucek. »Kaj bom pa delal?« je vprašal fant. »Vsako jutro me boš umil, počesal in me nesel v zgornjo sobo. Tam imam velik stol, razkošen, z naslonjalom – na tisti stol me boš dal, pa bo.« Dobro. Res ga je česal in nosil, celo leto mu je stregel. Ko se je leto izteklo, pa je dejal: »Zdaj moram domov.« »Reci potem: kako te poplačam?« »Jah, oče je rekel: tisti, ki največ denarja prinese, tisti pa hišo dobi.« »Potem dobiš denarja,« je rekel mucek in mu je naložil toliko, da ga je fant komaj nesel. No, brata sta se že vrnila in sta mislila, da sta kar dobro zaslužila. »Gotovo dobiva bajto, jaz ali ti,« sta rekla. A ko je tretji začel stresati na mizo, sta kar gledala, molčala in kar gledala. »Dobro,« je rekel oče, »ti si prislužil največ. Ampak – jaz se tako težko odločim. Kaj, ko bi šli še enkrat? Le pojdite. Kdor prisluži najlepšo obleko, tisti pa hišo dobi.« Vsakemu je spekel hlebec kruha in so šli na pot. Grejo in grejo in spet postanejo lačni. Zdaj nista starejša dva nič več prosila, kar vzela sta. »Boš pa jagode nabiral,« sta rekla in sta ga pustila sredi ceste. Jokal je, ko ga je spet poklical mucek. »Kaj pa je,« je rekel, »kaj si tako žalosten?« »Ah, kaj … lačen sem, sam, službo iščem, ne vem, kam naj grem.«  »K meni, če hočeš.«  In je šel. Še eno leto je skrbel za mucka in oba sta se imela dobro. Mine leto, pravi fant: »Jaz moram domov. Oče me čaka in brata.« »Dobro,« je rekel mucek, »povej potem: kako te poplačam?« »Hja, če bi dobil kakšno lepo obleko,« je rekel fant, »bi bil prav zadovoljen. Oče je rekel: tisti, ki pride v najlepši obleki, tisti pa hišo dobi.« Gre mucek k omari in vzame ven obleko iz najboljšega blaga, lepo sešito, táko za gospode. Fant jo pomeri – bila mu je ravno prav. Tudi brata sta prislužila spodobni obleki. »O,« sta rekla, »zdaj jo pa dobiva hišo, jaz ali ti.« A kako revni sta izgledali tisti obleki, ko se je prikazal najmlajši. On je bil kot gospod, kot kak grof, onadva pa kot dva siromaka. »Dobro,« je rekel oče, »jasno, tvoja obleka je najlepša, ampak, kaj vem, obleka je samo obleka. Pojdite še enkrat. Tisti, ki najde najlepšo nevesto, tisti pa res hišo dobi!« Še tretjič speče kruh in pošlje fante v svet. Starejša dva tako kot prej – svoje pojedla in onemu vzela, šla in ga pustila tam ob poti. Sedi tam ves pobit, ko se prikaže mucek. »Kaj boš jokal,« pravi, »pridi k meni,« – in ga še enkrat vzame v službo. Mine leto, fant že misli, da ne bo nič, prav skrbelo ga je, kje bo dobil nevesto. Gre k mucku in pravi: »Domov bom šel, je leto že minilo.« »In kaj bi rad?« »Jah,« pravi, »oče je rekel: kdor si najlepšo nevesto pripelje, tisti pa bajto dobi.« »Dobro,« je rekel mucek, »potem pa kar noter pojdi in nanosi vode. Toliko, da je bo poln kotel. In zakuri, da bo res gorelo.« Fant gre, nanosi vode in zaneti pod kotlom, da je voda zavrela. Pravi mucek: »Zdaj me pa v ta kotel vrzi, v tale krop!« »Uh,« je rekel fant, »tega pa ne morem. Temu nisem kos. Tri leta sem bil s tabo, dobro sva se imela, ne morem.« Pravi mucek: »Kar naredi, boš videl, da bo prav!« Fant ne, mucek ja, nazadnje ga je le prijel in vrgel v kotel. Takrat pa mucku koža poči in iz kotla stopi tako lepa deklica, da bi jo kar gledal. V mucka je bila zakleta, zdaj jo je pa rešil. Objela ga je in mu rekla: »Hvala ti, ljubi moj rešitelj. Kako dolgo sem morala trpeti, zdaj sem pa rešena.« Prijela ga je za roko, ga peljala do kočije in skupaj sta odšla k očetu. Oče je kar zazijal. »Ti jo dobiš,« je rekel, »ti dobiš to našo bajto. Glejta,« je rekel, »kakšno lepo nevesto je pripeljal, vidva pa ti nemarni babi, da je ena bolj čudna kot druga.« »Kar pustite, oče,« je rekel sin. »Jaz ne ostanem, jaz vaše bajte ne rabim več. Lepo hišo imava, tole naj si brata razdelita.« In sta z deklico odšla nazaj na njen gradič in sta še dolgo in srečno živela.


O JEŽU, KI JE PASEL PRAŠIČKE[uredi]

Za mestom je stal grad in na ta grad je vsako leto prišel isti berač in je vselej kaj novega povedal. Ko je prišel zadnjič, potem nikoli več, ga je gospod vprašal: »Kaj boš pa letos novega povedal?« Berač je rekel: »Preden bo leto okoli, boste dobili otroka.« »To ni mogoče,« je rekla gospa. »Saj bova stara že šestdeset let. Ampak rada bi ga imela, tudi če ježa rodim, bi ga imela rada.« Tako se je zarekla, in ko je minilo leto, je res dobila ježa. Dali so ga v lopo, da mu bo dobro, in so zanj skrbeli kot sina. Jež je rasel in veselje so imeli z njim. Ko je nekega dne gospod odhajal na sejem, je tudi ježa vprašal: »Jež, kaj naj pa tebi prinesem?« Jež je rekel: »Bič in piščalko.«  In gre gospod in prinese bič in piščalko. Gre drugič na sejem in vpraša spet: »Jež, kaj naj pa tebi prinesem?« »Petelina,« pravi jež, »pa takega, da bo imel zlat kljun in srebrn rep!«  In gre gospod in najde petelina z zlatim kljunom in srebrnim repom. Še tretjič je bil sejem. Vpraša gospod: »Pa zdaj, jež, kaj naj ti kupim?« »Le nekaj prašičkov,« pravi on, »pa takih bolj hudih!« Dobil je prašičke – zdaj je imel vse, kar je želel. Sédel je na petelina, vzel bič, da je pokal z njim, in je gnal prašičke v gozd. Tam jih je pasel sedem let. Tako so se množili, da jih je imel že za celo čredo. In če se je kateri izgubil, je samo zapiskal – že so bili vsi pri njem. Kralj tiste dežele pa je izvedel, da se v gozdu pase velika čreda prašičev. »Dobro,« je rekel, »če jih je toliko, gremo, da jih malo polovimo.«  In skliče lovce, grejo v gozd, najdejo prašiče – pa so se tisti prašiči tako zagnali vanje, da še pušk niso mogli sneti z ramen. Samo bežali so, prašiči pa za njimi. Kralj prestrašen, še nikoli ni bil v takem, ni vedel, kako naj se reši. V sili je zlezel na drevo, prašiči pa okoli, rili so in rili, in je kazalo, da ga bodo res podrli. Kralj je vpil: »Če je tu kak človek – pomagaj mi! Pol kraljestva dam in svojo hčer za ženo!« Nič, nihče mu ni pomagal. Še enkrat je zavpil: »Če je tu kakšna živa stvar – pridi mi pomagat! Pol kraljestva dam in svojo hčer za ženo!« Takrat se je prikazal jež. Jezdil je svojega petelina, počil z bičem in odgnal prašičke. »Tako,« je rekel, »zdaj bova vse zapisala.« In sta res naredila pismo, da mu bo dal kralj pol kraljestva in hčer za ženo, in je potem spet pasel prašičke, še drugih sedem let. Zdaj je zanje izvedel še sosednji kralj. Sklical je lov, šel lovit, pa se je spet zgodilo isto: prašiči so jih gnali in bezljali, kralj na drevo, prašiči okrog, kralj je pa vpil: »Če je tu kak človek – pridi mi pomagat! Pol kraljestva dam in denarja, kolikor hočeš.« Nič, nikjer nikogar. »Če je tu kakšna živa stvar – pomagaj mi! Pol kraljestva dam in denarja, kolikor hočeš.« In je prijahal jež, počil z bičem in odgnal prašičke. Potem sta zapisala, da dobi kraljestvo in denar, in tako je imel jež že drugo pismo. Zdaj je začel premišljevati: »Ta mi da pol kraljestva in ta mi da pol kraljestva – če imam celo kraljestvo, se pa že lahko oženim!« Odgnal je prašiče domov in oznanil, da se bo ženil. »Kdo te bo vzel, ko si jež?!« je rekel oče. »Jaz že vem, kdo,« je rekel jež. »Nevesta čaka,« – in je šel na pot. Prišel je h kralju, ki mu je obljubil pol kraljestva in denar, in je vprašal: »Mi boš dal, kar si obljubil?«  »Če sem obljubil, bom dal,« je rekel kralj in mu je prepustil pol dežele in denarja na pretek. Zdaj je bil jež bogat. Šel je k drugemu kralju. »Mi boš dal, kar si obljubil?« je vprašal. »Pol kraljestva in še hčer za ženo?« »Kar sem obljubil, to ti bom dal,« je rekel kralj in je stopil k najstarejši hčeri, da se zmeni z njo. »Poslušaj,« je rekel, »tako in tako se je zgodilo. Ježu sem obljubil pol kraljestva in še hčer za ženo. Ga boš vzela?« Hči je prebledela. Tekla je h kočijažu in mu rekla: »Pelji me v drugo mesto, da tega ne slišim več. Jaz da bi vzela ježa?! Ježa da bi imela za moža?!« In je šla. »Tudi prav,« je rekel jež in je odjahal in se je vrnil naslednjega dne. »Mi boš dal, kar si obljubil? Pol kraljestva in še hčer za ženo?« je vprašal. »Dal, dal, kakor sem obljubil,« je rekel kralj – a ko je stopil k srednji hčeri, se je tudi ta branila. »Jaz da bom imela ježa?! Ježa za moža?!« je rekla in skočila v kočijo – že je ni bilo nikjer več. »Dobro,« je rekel jež in je šel in se je vrnil naslednjega dne. »Mi boš dal, kar si obljubil?« je vprašal. Kralj je bil v hudi stiski. Stopil je k najmlajši in ji povedal, kako se je zgodilo. Ta je rekla: »Dovolj, oče. Čemu vse te besede? Bolje, da vzamem ježa, kakor da se celemu kraljestvu kaj zgodi.« In ga je vzela. Šla sta k poroki, takrat pa ježu koža poči in ob nevesti stoji lep mladenič. Vsi se čudijo, kako je to mogoče. Sestri sta od hudega zboleli, ženin in nevesta pa sta se objela in se poročila prav veselo. Potem sta živela srečno in zadovoljno, in sta kraljevala do svoje smrti.

SIROTICA[uredi]

Pred časom sta živela mož in žena in sta imela hčerko. Je pa žena kmalu umrla in se je mož poročil še enkrat. Vzel je žensko, ki je tudi že imela hčerko. Ta nova mama, mačeha, pa moževe punčke ni marala, ker je bila lepša in bolj prijazna kot njena. Kregala jo je in tepla in ji nalagala vsa najgrša dela. Celo kašo je zamešala s pepelom, da jo je Sirotica potem prebirala. Nekega dne je bilo punčki tako hudo, da je šla v hlev in se je skrila h kravi. »Ti kravica moja,« je rekla, »edino ti razumeš, kako hudo mi je zdaj, ko ni mame. Ta nova mama,« je rekla, »kot da me sovraži. Je zmeraj huda. In kar naprej: delat, delat, alo, kašo prebirat … « »Ne jokaj,« je rekla krava, »vse bo še dobro, bom jaz pomagala.« In ji je res. Pošlje mačeha punčko kravo past. Preden gresta, prinese vrečo volne in pravi: »Še volno boš spredla. Če mi ne spredeš, ne hodi domov.«  Sirotica se kar prestraši, kar pogleda. »Kako bom predla,« si misli, »če bom hodila za kravo?! Saj ne bom mogla, bom spet tepena.« In gre s tisto vrečo, joka po poti, takrat pa zasliši: »Daj mi volno, da jo pojem.« Bila je krava in je rekla spet: »Daj mi volno, da jo pojem. Ko dvignem rep, pa pobiraj za mano.« Dobro. Res ji da volno, krava pojé, dvigne rep – ko kaka, pa pada ven le volna, vsa spredena in lepo navita. Sirotica je le pobirala. Tako vesela je šla domov, tako brez skrbi. »Nate, mama,« je rekla, »vse sem spredla.« In mačeha skoraj ni mogla verjeti. »Kako je to mogoče?!« je rekla. »Vse je spredla. Če zmore ona, potem bo tudi moja hči!« In je še svojo hčer poslala past in ji je dala volno, da bo predla. Ta hči pa je bila groba in hudobna, vzela je palico in je tolkla po kravi kot brez srca. Krava je bežala, hči jo je lovila, vsa utrujena je prišla domov. »Jaz ne grem več,« je rekla. »Ta krava nemarna! Ni dala miru! Ves dan je bezljala, po trnju, po gošči, glej, kako me je ogreblo.« Spredla ni pa nič. »Čudno,« si misli mačeha, »čudno, čudno.« Pa pošlje spet Sirotico in spet: nese Sirotica volno, krava volno pojé, že kaka, vse spredeno, vse lepo navito. »Ej,« si misli mačeha, »nekaj ni v redu s tole kravo. Nekaj imata med sabo. Jo bo treba spraviti s poti.« In sklene, da bodo kravo zaklali. Kako je jokala Sirotica! Tekla je v hlev: »Kravica moja, ti kravica moja,« je tožila, krava pa le: »Ne jokaj, vse bo še dobro. Le to si zapomni,« je rekla. »Ko me zakoljejo, vzemi moj želodec, operi ga in notri najdeš ključ. Zlat ključek bo in bo odklenil tisto skalo tam na koncu vrta. V njej so skrite tri obleke in čevlji in voziček, ki se pelje sam. To ti dam in vem, da bo še dobro zate.« Potem so jo zaklali in punčka je dobila ključ in tekla k skali. Je odklenila in dobila tri obleke, tako lepe, kot da niso zanjo. Prva je bila sončeva, druga lunina in tretja zvezdna. Komaj je čakala, kdaj bo nedelja. V tistih časih je bilo v navadi, da so ob nedeljah vsi ljudje hodili k maši. Tudi Sirotica bi rada šla, pa je mačeha ni pustila. »Če gre z nami,« je rekla, »kdo bo potem sploh pogledal mojo hčer? Kako naj dobim ženina zanjo, če bodo vsi zijali za Sirotico?« In jo je puščala doma, še kašo ji je stresla v pepel, da jo je revica potem prebirala. Tudi to nedeljo je bilo tako. Mačeha in njena hči sta šli, lepo oblečeni, nališpani, Sirotica pa tam pri tisti kaši. Takrat so se do nje spustili ptički, so rekli: »Teci, bomo mi prebrali,« in je že tekla k skali, oblekla sončevo obleko, v voziček se je usedla in je šla. Vsa lepa je prišla v cerkev. »Kdo je to? Pa kdo je to?« so spraševali ljudje – so pozabili gledati v oltar, tako je bila lepa. In je bil tam med njimi tudi lep mlad grof, ki jo je gledal najbolj. Tako mu je bila všeč, da bi jo kar za ženo vzel. Je rekel: »Jo bom kar ustavil, da izvem, kdo je.« A ko se je maša končala, je deklica stekla in on ni vedel, kam. Tako je bil žalosten. Je komaj čakal, da bo spet nedelja. Pride nedelja in se pripelje Sirotica, vsa lepa, v lunini obleki. Kako jo je gledal mladi grof. Je bil pripravljen, da bo šel za njo, a ko se je maša končala, je deklica stekla, skočila v voziček, že spet je ni ujel. Fant nesrečen! »Nikoli ne bo moja,« si je mislil. Je šel domov in vse povedal svoji mami. Mama pa je rekla: »Glej – če ne gre drugače, vzemi lepilo. Kar tičji lim vzemi in premaži vse stopnice. Morda se ji potem prilepi čevelj. Morda jo boš potem dobil.« Pride nedelja, Sirotica in vsi ljudje so bili v cerkvi, on pa zunaj na stopnicah in jih maže. No, potem se maša konča in Sirotica steče kot ponavadi. Čeveljček se res prilepi na stopnico, a ona je tekla naprej! Le sezula ga je in je šla in je spet ni ujel. »Dobro,« si je mislil, »vsaj čeveljček mi je ostal. Jo bom pa po čeveljčku dobil.« In je razglasil, da bo ta čeveljček nosil okrog in tista, ki ji bo prav, tista bo njegova žena. Res je hodil od hiše do hiše in so pomerjala dekleta, pomerjala čeveljček, pa nobeni ni bil prav. Vse so imele prevelike noge. Tako ga je prineslo tudi do mačehe. Ko je mačeha videla, kdo prihaja, je Sirotico skrila pod veliko leseno korito. »Glej, da boš tiho,« je rekla. »Da se mi ne oglasiš!« Svojo hčer pa je nališpala in jo posedla k mizi. Pride mladi grof, vpraša: »Imate kakšno hčer pri vas?« »Imamo, imamo,« je rekla, »že čaka.« In je vzela tisti čeveljček, da ga bo pomagala pomerjati. Ampak – če sta še tako potiskali, ni šlo in ni šlo, je bil prst predolg. Pravi mačeha: »Veš kaj? Kar odsečemo ga.« In je vzela sekiro – taf – in je odsekala prst. Zdaj je bila pa peta prevelika. »Alo, marš,« je rekla, »še peto obteševa!« In mahne še enkrat, še peto skrajšata. Potisneta nogo v čeveljček, no, zdaj sta ga obuli. Je pa takrat petelin zapel:

»Kikiriki, kikiriki, tam pod koritom Sirotca čepi, strašno trpi, kikiriki, v čevlju je kri, v čevlju je kri!«

»Kaj se tako dere ta petelin?« se je čudil grof – pa dvignejo služabniki korito in najdejo Sirotico. »Še ona naj pomeri,« je ukazal. Dal ji je čeveljček, Sirotica si ga natakne – bil ji je ravno prav. Zdaj jo je mladi grof spoznal. »Seveda, tebe sem iskal!« je rekel in je še ona rekla, da je prava. In ga je le še k skali odpeljala, vzela tiste tri obleke, čeveljčke, v voziček sta se usedla in sta šla. Potem so naredili svatbo in se je veselilo vse, kar je živelo tam okrog. Tudi jaz sem bila zraven. Sem pila in plesala, še v žep sem dala – pa se je ta pravljica lepo končala.


O PASTIRČKU IN DEBELI UŠI[uredi]

Živel je grof, ki je bil prav nečimrn, in ta grof si je z glave sčesal uš. Bila je tako velika, da je rekel: »To uš bom še naprej redil,« in jo je dal v stekleno posodo, jo redil, da je rasla – tako debela je postala, da ni vedel, kaj bi z njo. Zato je hlapcem ukazal, naj jo zakoljejo, in ko so jo, je dobil veliko in mastno slanino. Gleda grof slanino in se čudi: »Take slanine pa še ne! Kaj, če jo obesim na oglede? Pa naj ugane, kdor more, kakšna slanina je to! Če ugane – tudi svojo hčer mu dam za ženo!« Tako prepričan je bil, da ne bo uganil nihče. Res izobesi slanino in potem so na grad začeli prihajati gospodje, sami imenitni grofi in baroni, vsi hudo pametni, a uganil ni nihče. Je pa za to uganko izvedel tudi mlad pastir. »Grem še jaz,« je rekel, »mogoče uganem, grem še jaz na grad.« In je vzel le staro čudežno zdravilno olje in je šel. Gre in gre in najde tam na cesti miš. Nikamor ni mogla. Pogleda fant od blizu in vidi, da ima polomljeno nožico. Jo brž namaže, miš pa kar ozdravi. »O, kako si mi pomagal,« je rekla. »Tudi jaz bom tebi, ko bo čas.« In je šla. Fant gre naprej in zagleda na travniku čebelo. Brenčala je in se vrtela, pa ni šlo nikamor, nogo je imela zlomljeno in krilce. Fant vzame stekleničko, namaže čebelo, kar zletela je. »Vidiš,« je rekla, »kako si mi pomagal. Tudi jaz bom tebi, ko bo čas.«  Gre fant naprej, bil je že blizu gradu, ko je v grmovju zagledal volka. Nogo je imel polomljeno in je samo še cvilil. Še volka je namazal, še volk je ozdravel. »E, fant,« je rekel, »tudi jaz, tudi jaz ti bom pomagal, ko bo čas.« No, tako je prišel do gradu. Gleda, revež je bil, drugi pa sami gospodje. Kar malo nerodno mu je postalo. Postopa pod okni, ko zasliši, da ravno nad njim govorita dve ženski – bili sta grofica in njena hči. »Joj, koliko mladih gospodov!« pravi grofica. »Kar hodijo in hodijo, pa nobeden ne ugane. Nobenemu se ne posveti. Saj ne morem verjeti, da je tako težko.« Hči pa: »Kako bodo uganili, mama?! Bi ti uganila, da je taka slanina lahko od ene same uši?« In fant jo je slišal. Ho-ho! Zdaj mu je bilo vseeno, če je reven in raztrgan! Kar stekel je v grad, nič se ni zmenil za to, če so se norca delali iz njega. Gre, dvigne slanino in pravi: »Gospod grof, vi ste pa debelo uš zaklali!« Grof kar otrpne. Ne more verjeti. Temu naj da svojo hčer za ženo?! Ni hotel, niti malo, zato je rekel: »Dobro, res, uganil si. Ampak jaz ti hčere še ne dam. Le če mi v eni noči omlatiš vse moje žito, potem jo dobiš. Če ne, pa glej, da mi izgineš in da mi nikoli več ne prideš blizu.« Potem mu je pokazal kašče – fant gre, gleda, ne ve, kako naj se loti. Takrat priteče k njemu miš. Pravi: »Kaj si tako žalosten?« »Aaa,« je rekel, »kaj ne bom. Veš, kaj mi je naročil grof?! Naj mu omlatim vso pšenico in vso rž in ajdo – in to sam in v eni noči. Veš, da ni mogoče …« Miš pa: »Nič ne skrbi, ti kar lezi in zaspi. Jaz bom pomagala.« In zacvili – že so pridrobile miši. Z vseh strani, na tisoče in tisoče jih je bilo, in so šle nad žito, da je kar letelo: zrnje na eno stran, pleve na drugo, slama na tretjo. Grof posluša ponoči, vse je bilo tiho. Si je mislil, da je fant obupal in odšel. A kako se je začudil, ko je bilo zjutraj vse opravljeno. Ni vedel, kaj bi z njim. »Dobro, dobro,« je rekel, »žito si omlatil, ampak hčere ti ne dam. Samo če mi postaviš še en grad, še lepši in še višji od mojega, da se jutri sprehodim po njem, potem jo dobiš.« Fant nesrečen, seveda, zdaj ni imel nobenega upanja. Gre z gradu, pa mu naproti prileti čebela. »Kaj je,« je rekla, »kaj si tako žalosten?« »Eh, kaj,« je rekel, »tako in tako je: grofovo hčer bi moral dobiti, pa mi je grof ne da. Zdaj je rekel, naj postavim grad, še lepši in še višji od njegovega, pa kako ga bom postavil sam in v eni noči?« »Nič ne skrbi,« je rekla čebela, »ti kar lezi in zaspi.« In zabrenči – že so priletele čebele, na tisoče in tisoče čebel. Kar iz voska so zidale in so zgradile grad, da je bil lep ko čipka. Vse okrašeno, ravno, visoko v zrak, tak grad je bil, da ga je grof kar gledal. Kaj naj zdaj s fantom? Grad je postavil, žito omlatil – kako naj ga spravi stran? Je rekel pa kar: »Veš kaj? Ti nisi za gospoda! Poglej se, kakšen si! Ves raztrgan in umazan! Kar pojdi, hitro, če ne, ti bom pa jaz pomagal!«  In ga je nagnal. Šel je fant, ves pobit, ko ga je sredi gozda srečal volk. »Kaj je?« je rekel. »Ah, kaj,« je rekel fant, »glej: trikrat sem prislužil grofovo hčer, pa mi je grof še zmeraj noče dati. Z gradu me je nagnal.« »Aaaa,« je rekel volk. »Potem pa kar to šibo ureži, sedi name in me udari z njo.« Fant res sede na volka, udari, je pa volk tako zatulil, da je šlo prav do kosti. Z vseh strani so pridrli volkovi, tulili, tekli za njima, volk pa spet: »Še udari, še močneje!« Zatuli, še glasneje – grof pogleda skozi okno in vidi, kaj se vali proti gradu. »Nikar!« zakliče. »Nikar mi ne goni tega sèm! Je že tvoja! Hčer ti dam in grad in vse, kar je v njem!« Volk pa: »Nič mu ne verjemi. Trikrat te je nalagal, četrtič te ne bo!«  In je zatulil še enkrat, tako glasno, da je grofa od strahu pobralo. Zdaj se je ustavil. »Tako,« je rekel, »naprej pojdi sam.« In je stopil fant v grad, umil se je in preoblekel v gospoda. Ko se je spet prikazal, je bil tak mladenič, da ga je bila grajska hči prav vesela. Potem so naredili svatbo in povabili vse, kar je živelo tam okrog. Še jaz sem majčkeno prisedla zraven. So jedli, pili, peli in od veselja še s topovi streljali v zrak. Pa je eden tako počil, da sem skočila prav do sèm in zato ne vem, kaj se je godilo potem.

MAČEHA IN PASTORKA[uredi]

Bila sta mož in žena in sta imela hčerko, ob letu je pa žena umrla. Potem je mož rekel: »Ja, sam ne morem biti.« In tudi drugi ljudje so rekli: »Seveda! Kaj boš sam s takim majhnim otrokom!« Se je pa še enkrat poročil in je dobil hudobno žensko. In je bilo spet ob letu, ko sta dobila otroka, spet hčer. Tisto je imela rada, starejše pa ni marala. Oče je bil žalosten, punčka se je pritoževala, ko je že malo zrasla, tako se je pritoževala očetu: »Ata,« je rekla, »mama mi pa tako slabo kruh daje, samo malo mi odreže črnega. Sestri daje belega, pa z maslom ga namaže.« Mož je stopil k ženi in je rekel: »Saj ti ni treba tako sovražiti te revice! Saj vidiš, da je ravno tako najina!« »Moja ni! Kaj bo moja?!« je rekla ona. »Jaz imam svojo tule!« Oče je bil žalosten, a kaj je mogel ... Ko je deklica že malo zrasla, ko je bila stara kakšnih pet, šest let, pa bi jo ženska rada na vsak način spravila stran. Zato jo je v zimskem času nagnala po jagode – košarico ji je dala in je rekla: »Na! Polno košarico jagod moraš nabrati, če ne, ne bo prav! Boš tepena!« Punčka je šla, jokala in šla po poti. Ljudje so spraševali: »Kaj pa jokaš?« »Po jagode grem!« »Saj zdaj ni jagod,« so rekli, »le pojdi domov!« »Ne morem,« je rekla, »mama pravi, da me bo natepla, če ne bom prinesla jagod. ‚Pa daleč, čisto v gozd pojdi, daleč v gozd,’ mi je rekla.« In je šla, revica, bila je že vsa zmrznjena, vsa uboga, ves dan je hodila. Nobene jagode, nič, prav nič ni dobila. Sredi gozda pa je prišla do neke koče. Pride do koče in vidi, da je notri luč. Je rekla: »Tule bom potrkala. Kdo ve, mogoče me bodo sprejeli. Saj ne vem, kam naj grem, ko je že tema.« Potrka, pa ji odpre neka ženska in pravi: »Kaj pa hodiš, punčka, tako pozno tod okrog?« »Mama me je nagnala po jagode,« je rekla ona, »pa jih nisem dobila. Zdaj si pa domov ne upam!« »Pa je tisto tvoja prava mama?« »Ne,« je rekla, »moja mama je umrla. Zdaj imam drugo mamo, pa me sovraži.« »Le pridi k meni,« je rekla ženska, »večerjo ti bom dala, jutri boš šla pa domov.« Potem ji je naložila polno košarico zlata in srebra, lepo jo je oblekla, vso v židan gvant, in ji je dala biser na glavo. Punčka vesela! S takim veseljem je šla domov! Kar hitela je! Mačeha jo je že na daleč zagledala. Je rekla: »Tamle gre ena. Morda je pa naša, morda je pa nič ni vzelo v gmajni. Ni! Je preveč lepo opravljena. Pa tako lepo se ji nekaj sveti na glavi, to je kakšna druga!« Pride punčka domov, je rekla: »Mama, poglejte! Jagod nisem dobila! Poglejte, sem pa tole prinesla!« Je pokazala zlato in srebro in je bila mačeha tako vesela in zadovoljna, da je še svojo poslala v gozd. Ji je dala dobrega kruha in je rekla: »Na, še ti pojdi! Boš še ti dobila kaj zlata!« Je spraševala: »Kod si pa šla? Kod si pa šla? Je daleč?« »Daleč, daleč,« je rekla punčka. »Tam sredi gozda je majhna hišica. Tja sem šla, potrkala na vrata, pa so me tako lepo sprejeli, jesti so mi dali in na toplo sem se ulegla.« In je šla še druga. Gre, teče, da bo tam še podnevi. Pride, potrka na vrata, ženska ji odpre in pravi: »Kaj pa ti hodiš tako pozno tod okrog?« »Kaj pa vam to mar?! Vas prav nič ne briga. Notri me spustite! No, po jagode sem šla! Pa še, če bom dobila kaj zlata.« »Ja? Le pridi v hišo.« Potem jo je pa ženska tako namazala, da je bila vsa črna, in ji je raztrgala obleko, da je bila vsa razcefrana, kar visela je od nje, in jo je pognala iz hiše. Kajti prva, ta jo je lepo ogovorila, druga pa se ji je zamerila, ker je bila tako groba. Je šla deklica domov in je vso pot jokala. Pride domov, pa jo mama vpraša: »Kaj se pa jokaš?« Je rekla: »Tista stara baba, tista me je tako namazala pa vso raztrgala.« »Ja, kaj si ji pa rekla?« »Samo to, da ji ni prav nič mar. Kaj jo pa briga, kaj iščem?!« »Vidiš,« je rekla mama, »ti ne znaš govoriti. Kaj si tako groba? Poglej, kaj je ona prinesla. Le poglej!« In ni potem pastorke nič več zaničevala, rada jo je imela in jo je vzela za svojo.


KAKO JE ŠEL FANT PO TRI FUNTE HUDIČEVE VOLNE NA STEKLENO GORO[uredi]

Neka mačeha je imela primoženega fanta, pastorka, ki ga ni mogla niti videti. Rada bi ga spravila s poti, zato se je naredila, da je bolna, in je rekla: »Tako hudo sem zbolela! Samo še hudičeva volna mi pomaga, drugega nič! Pojdi na stekleno goro in mi prinesi tri funte hudičeve volne! Če je ne najdeš, ne hodi nazaj!« Kaj je hotel fant – šel je hudičevo volno iskat. Prišel je do neke vasi, kjer je bil sredi vasi vodnjak. Tam so ga ljudje vprašali: »Kam greš?« »Na stekleno goro,« je rekel, »po tri funte hudičeve volne!« »Dobro,« so rekli, »ko boš že tam, pa še to vprašaj, zakaj ta naš vodnjak nič več vode ne da? Prej je bil zmeraj poln in živ, zdaj je pa suh.« »Bom že!«  je rekel in je šel naprej. Prišel je do neke velike hruške in tam so ga vprašali spet: »Kam greš?« »Na stekleno goro, po tri funte hudičeve volne!« »Glej,« so rekli, »tale hruška je rodila zlate hruške, zdaj se pa suši. Ko boš že tam, pa še za tole hruško vprašaj – kaj je z njo, da se tako suši?« »Bom že,« je rekel fant in šel naprej. Prišel je do nekega brodarja, ki je že čuda let ljudi čez vodo vozil in ni imel nobenega človeka, da bi mu svoje delo predal. »Kam pa greš?« vpraša brodar. Ta pravi: »Na stekleno goro, po tri funte hudičeve volne.« Pravi brodar: »Daj no ti, ko boš že tam, pa še zame vprašaj: kje naj dobim človeka, da bi mu to brodarjenje predal? Že toliko let se mučim dan za dnem, sem se že malo naveličal!« Pravi ta: »Bom že!« Gre naprej in pride do nekega starega puščavnika. Pravi puščavnik: »Glej, glej, pozemski črviček! Kaj si pa ti do mene prišel? Še nobenega človeka ni bilo nikoli k meni, ti si pa prišel!« Fant pravi: »Po kaj sem prišel?! Za mojo mačeho grem na stekleno goro po tri funte hudičeve volne. Zdaj pa ne vem, kje se gre. Mi lahko vi poveste?« Puščavnik zažvižga na neko piščalko, pa takoj k njemu kozel prileti. Pravi puščavnik kozlu: »Bi nesel ti tegale fanta na stekleno goro? Saj veš, kje je.« »E, ga bom že,« pravi kozel, »zakaj pa ne?«  In sta vzela s seboj tri velike kose mesa in mu je rekel kozel: »Zdaj me pa kar zajezdi! In ko bom nazaj pogledal, mi vrzi kos mesa v gobec!« Fant ga zajaha in sta šla, daleč, daleč. Pogleda kozel nazaj in fant mu vrže kos mesa. Jezdita naprej, prideta do velikega gozda, jezdita po njem daleč, daleč, še vse bolj daleč kot prej. Spet kozel nazaj pogleda, spet mu vrže kos mesa. Jezdita po gozdu tri dni in tri noči. Kozel spet nazaj pogleda, še tretji kos mesa mu vrže. Čez nekaj časa sta vendar prišla na stekleno goro. Puščavnik je fanta že prej tako podučil, naj kozla na gori trikrat zasuka in sune v rit, pa bo zbežal nazaj. Tako je kozel zbežal, fant je šel pa notri v goro. Tam je živel hudič, ampak zdaj ga ravno ni bilo doma, je šel zapeljevat ljudi po svetu. Bila pa je doma pošast, njegova žena. Pravi pošast: »Po kaj si prišel, pozemski črviček? Še nikoli ni noben človek prišel do nas, ti si pa prišel.«  Fant pravi: »Za mojo mačeho sem prišel po tri funte hudičeve volne, da jo bo imela za zdravilo.« »Jo boš že dobil!« pravi pošast. »Samo počakati moraš, da se hudič vrne!« »Pa še to sem prišel vprašat,« pravi on, »zakaj v tej in tej vasi vodnjak nič več vode ne da. In zakaj se ta in ta hruška suši, ki je prej zlate hruške rodila? Kaj je vendar pod njo zakopano, da se suši? Potem pa – še tisti brodar na poti bi rad vedel, kako naj dobi človeka, ki bi mu svoje brodarjenje izročil. Tako se je že naveličal! Vse to so me vprašali po poti.« Pravi pošast: »To bom že kako izvedela, ko pride hudič domov. On ve vse, boš tudi ti izvedel.« Skrila ga je pod posteljo, da ga hudič ne dobi, in je čakal – kaj bo, kaj bo. Sredi noči se hudič vrne. »Po človeku diši!« pravi. Pošast pa: »E, po kakšnem človeku … Tebi se le zdi. Po svetu si hodil, ko si ljudi v greh zapeljeval, pa si še od njih ta duh domov prinesel. Misliš, da je tu, pa ga ni – kdo ga bo dal?« Hudič se je pomiril in šel spat, pošast pa je zlezla na strop in je kar neko bruno vrgla nanj, da je lažje zaspal. Potem je šla k njemu, mu izpulila funt volne in jo vrgla fantu pod posteljo. Hudič se zbudi in pravi: »Kaj pa je?« Pravi pošast: »Nekaj se mi je sanjalo. Rada bi vedela, zakaj noče tisti vaški vodnjak nič več vode dati? Zakaj se je presušil, če je imel prej vode zmeraj dovolj?« Pravi hudič: »Zato, ker je pod njim sod denarja zakopan. Če bi tisti sod ven vzeli, pa bi bilo vode spet dovolj!« Seveda, fant pod posteljo je vse to slišal. Spet je šla pošast na strop, spet je vrgla bruno na hudiča, da je zaspal. Še en funt volne mu je izpulila in jo zagnala fantu pod posteljo. Hudič se zbudi in zavpije: »Pa kaj je nocoj, da ni nobenega miru?« Pravi pošast: »Se mi je spet sanjalo … Bi rada vedela, zakaj se tista hruška, ki je prej zlate hruške rodila, zdaj suši?« Pravi hudič: »Zato, ker je tudi tam sod denarja zakopan! Ko ga bodo izkopali, bo pa spet rodila!« Spet je šla pošast na strop, spet je vrgla bruno nanj, da je zaspal. Spet mu je funt volne izpulila in ga vrgla fantu pod posteljo. Hudič se zbudi in zarjove: »Pa kaj je za en zlodej nocoj, da ni nobenega miru! Da še spati ne morem!« Pravi pošast: »Nikar ne zameri, ljubi moj mož! Se mi je spet sanjalo. Samo to bi rada vedela, kje bi tisti brodar, ki že toliko let čez reko vozi, dobil človeka, ki bi namesto njega brodaril.« Pravi hudič: »Kar tistemu, ki ga bo prvega čez vodo prepeljal, tistemu naj ukaže prevzeti!« Gre pošast na strop in zažene spet bruno na hudiča, da je spet trdno zaspal. Fant pa je povezal volno v culo in zlezel izpod postelje. Pošast ga je še toliko pospremila, da mu je pokazala pot, potem sta se ločila. Gre in gre in pride najprej do brodarja. Pravi brodar: »Kako? Si izvedel?« »Sem,« pravi fant. »Najprej me na drugo stran prepelji, potem pa že povem!« Prepeljal ga je čez vodo, pa mu fant pove: »Veš, kaj je rekel hudič? Tisti, ki ga boš od zdaj naprej prvega čez vodo prepeljal, tisti naj službo prevzame. A jaz sem čez, jaz grem. Ko spet kdo pride, si oddahneš!« Gre fant naprej in pride do tiste hruške, ki se je sušila. Pravijo ljudje: »Kako? Si kaj izvedel?« »Sem,« pravi fant, »a povem samo, če bo pol tistega, kar dobite, mojega!« »Bo!« so rekli. »No, potem pa le kopljite!« In so kopali, kopali, da so izkopali poln sod denarja. Zase so ga vzeli polovico, pol so njemu dali, pa je šel bogat naprej. Pride do tiste vasi, kjer se je presušil vodnjak. Pravijo ljudje: »Kaj poveš? Si kaj izvedel?« »Sem,« je rekel, »in povem samo, če bo pol tistega, kar dobite, mojega!« »Bo!« so rekli. »Potem pa le kopljite!« In so kopali in so izkopali še en sod denarja. Pol so obdržali zase, pol so njemu dali, pa je šel naprej. Hruška je spet zlate hruške rodila, vodnjak je spet vodo dajal, fant pa je imel za poln sod denarja! Zdaj se mu je dobro godilo, mačehi pa slabo! Kako jo je grizlo! Je mislila, da ga bo pogubila, če ga pošlje po hudičevo volno, pa se mu je vse na dobro obrnilo. In to je zdaj konec.


TE ŽE VIDIM, TE ŽE VIDIM![uredi]

Ta pravljica je stara, so jo govorili še takrat, ko je bila stara mama majčkena. Je rekla, da jo je znal njihov stric lepo povedati, stric Matejev. Je malo huda tale pravljica in pravi, da je živel oče, ki je imel tri hčere, in so mu zrasle in je komaj čakal, da se bodo poročile. Bi rad, da bi odšle – a one kar doma, kar doma, dokler se ni zgodilo, da je rekel: »Če pride sam hudič, vas bom dal, samo da vas odpelje!« In hudič, ki sliši že na daleč, ga je slišal. »Ooo,« je rekel, »dobro, dobro, bom pa šel po kakšno!« In se je napravil in je šel. Pride, potrka, oče odpre, pa reče ta gospod, ki je bil hudič: »Dober dan. Sem slišal, da imate tri hčere. Jaz pa ravno nevesto iščem. Bi mi dali eno, da jo vzamem?« »Prav rad,« je rekel oče. »Samo zdaj – jaz ne vem, ker jih ne poznate – katero bi pa vzel?« »Kar vi povejte.«  In ni oče nič vprašal, je kar dal. »Tista,« je rekel, »ki je najstarejša, tista gre prva od hiše.« In je šla s hudičem. Ko sta prišla do doma, je hudič dejal: »Samo to ti povem: trinajst sob imam, dvanajst jih je zate, trinajsta je moja. V vse lahko pogledaš, v trinajsto ne smeš! Še jabolko ti dam,« je rekel, »in hočem, da ga zmeraj nosiš s sabo.« In ji je dal še jabolko – potem je nekam šel – in ona je hodila sama tam po hiši. Vsega je bilo. Bilo je zlato, bili so prstani, koralde, lepe obleke, pa takšne škatlice in skrinjice, da se je vse svetilo. Gleda, tako lepo se ji je zdelo – še sama ni vedela, kdaj je prišla do zadnje sobe. »Joj,« je rekla, »če so vse tako lepe, saj ni mogoče, da ne bi bila še ta.« In je odprla čisto čisto malo – takrat pa butne ogenj vanjo, da je spustila jabolko in je zaprla vrata in ga ni imela več. Pride mož zvečer domov, pogleda, pravi: »Si odprla?« Je rekla, da ne, pa je vprašal samo: »Kje je jabolko?« – in ni bilo več kaj lagati. Je vedel, kam je padlo, in jo je prijel in vlekel tja čez hišo in jo pahnil v ogenj. Potem je rekel: »Grem pa še po drugo. Ne bom kar sam, če sta doma še dve.« In se je spet napravil, pa malo drugače, da ga ni bilo spoznati, in je šel. Ko je prišel do tja, je rekel: »Dober dan. Sem slišal, da imate dve hčerki, jaz pa ravno ženo iščem. Mogoče me bo marala katera.« In oče, jasno, jo je dal. Zdaj je dal drugo, tisto srednjo, in jo je vzel hudič in jo odpeljal s sabo. Prideta domov – »Glej,« je rekel, »tako je v moji hiši: trinajst sob imam, v vse lahko pogledaš, v zadnjo ne smeš. Še tole jabolko ti dam, da ga boš zmeraj nosila s sabo – pazi, da ga ne izgubiš.« Potem je šel in ona je hodila tam po hiši. Ta nesrečnica, tako je bila radovedna: ko je vse pogledala, je hotela še v zadnjo sobo. Odpre nalahno, butne ogenj, jabolko pade in ga ni imela več. Pride mož zvečer domov. »Kaj je,« je rekel, »kje imaš jabolko?« »Oh,« je rekla, »ko sem kuhala, mi je padlo in mi je notri v štedilniku zgorelo.« »A, v štedilniku, ja,« je rekel, »jaz že vem.« In jo je kar prijel in pahnil v ogenj. Kaj zdaj? Je rekel: »Bom šel pa še po tretjo.« In se je oblekel, tako da je bil spet drugačen, malo drugače si je dal klobuk, pa malo drugačno suknjo – ker hudič se lahko tako obleče, da je zmeraj drugačen. Je šel do hiše in rekel spet: »Sem slišal, da imate lepo hčer. Mi jo daste za ženo?« »Ooo,« je rekel oče, »sami gospodje!« – in je dal še tretjo. Gresta s hudičem, prideta domov, pa pravi hudič: »Glej, trinajst sob imam, dvanajst jih je zate, trinajsta je moja, v trinajsto ne smeš. Tole jabolko,« je rekel, »pa zmeraj nosi s sabo.« In ona je šla in je gledala, gledala, hodila po hiši. Ko je prišla do zadnje sobe, je rekla: »Pa kaj je tu notri?« Prislonila je uho na vrata in se ji je zdelo, kot da zadaj nekaj poka, kot da bi gorelo, pa tudi, da nekaj kriči, da nekdo kliče. »Le kaj bi to lahko bilo?« je rekla in je dala jabolko precej nazaj in malo vstran, in je odprla. Zdaj je zagledala ogenj, vse je gorelo, globoko dol. In notri v tistem ognju sta bili obe njeni sestri. Zdaj ji je postalo jasno, da je to pekel in da je tisti mož hudič in da je bil isti ženin za vse tri. Da niso bili to trije gospodje. »Ojoj,« je rekla, »kam smo me tri padle.« Hitro je zgrabila najstarejšo in jo je potegnila ven. Skrila jo je, potem pa je začela peči kolače, piškote, kruh, da je vsega polno napekla. Ko je prišel hudič domov, je rekla: »Glej, vse to sem napekla. Bi bil tako dober, da bi jutri nesel mojemu očetu?« »Pa bom,« je rekel hudič. »Veš,« je rekla, »pa ne smeš nič pojesti. Zate je tu pripravljeno, glej, sem dala na mizo. Pusti koš pri miru, imaš prej in potem zadosti doma. Ker jaz bom gledala za tabo. Bom rekla: Te že vidim, te že vidim! Bom huda, če boš jedel.« Dobro. Hudič je šel spat, ona pa hitro: sestro v koš, potem je natresla piškote, kolače in rekla sestrici potiho: »Samo to pazi: če se ustavi, reci – te že vidim, te že vidim – pa bo šel naprej.« Zjutraj se zbudi hudič, vzame koš in gre. »Joj,« je rekel, »je težak ta koš. Saj ne more biti samo kruh.«  Se obrne, tista notri pa začne:

»Te že vidim, te že vidim!«

»Pa kako me vidi, kam je zlezla?« je rekel in je šel še malo. »Nič,« je rekel, »je pretežko, bom kaj pojedel.« 

»Te že vidim, te že vidim!«

Samo ustavil se je, pa je začela:

»Te že vidim, te že vidim!«

– in tako zmeraj, dokler ni prišel do hiše. Tam je odložil koš in šel, oče pa je prišel pogledat, kaj mu je prinesel. Zagleda svojo najstarejšo. »Odkod si se pa ti vzela?« pravi. »Nisi ti zdaj poročena?«  »Joj,« je rekla, »ne boste verjeli, kam ste me dali. Tisti ženin je bil hudič, vse tri smo končale pri njem.« Oče je kar obstal. Ni mislil, da se to lahko zgodi. In zdaj – kako naj jim pomaga? Saj ni poznal poti. Ni vedel, kam je treba iti, in je samo čakal, da se rešita še drugi dve. Tam pri hudiču pa je tista tretja pekla, pekla, da se je že kar malo zredil hudič. Je rekel: »Ti pa dobro kuhaš,« pa ni vedel, zakaj ona toliko peče. Ko je bil teden mimo, je potegnila ven še drugo sestro in jo je dala v koš – pa jo je nesel hudič domov. Zdaj je ostala samo še ona. Kako naj gre stran? Je pekla, da je spet napekla kup piškotov, pa še slamnato žensko je naredila in jo oblekla v svojo obleko. Ko je bil teden mimo, je rekla: »Glej, oče je gotovo že pojedel, danes spet pripravim koš. Pri vratih te bo čakal, da ga neseš.« »Pa bom,« je rekel hudič. In ko je nekam šel, je hitro dala tisto žensko k peči, potem pa koš do vrat in je skočila v koš in stresla nase vse piškote. Pride hudič, pogleda, vidi ženo tam pri peči in si misli: »Aha, spet peče!« In vzame koš in nese. Gre, hodi, spet se mu je zdel tako težak. »Saj ne morem več,« je rekel, »bom moral kaj pojesti.«  Ona pa hitro:

»Te že vidim, te že vidim!«

Gre hudič naprej, pravi: »Bom pa malo ven potresel!« 

»Te že vidim, te že vidim!«

»Pa kam je zlezla, da me zmeraj vidi?« je rekel in je nesel vse do hiše, da je bila rešena še tretja. Pride hudič nazaj, pravi: »Sem nesel,« – žena pa tiho, še zmeraj pri peči. »Sem lačen.« Ona pa nič. Gre hudič, da bi jo stresel, vtem pa se žena prevrne in je videl, da je sama slama. Tako je zaklel, je stekel v pekel, notri nobene, je stekel do hiše, udaril po vratih in kričal: »Moje neveste nazaj!« A hiša je bila zaklenjena, okna zaprta in vse je bilo poškropljeno z žegnano vodo. Hudič ni mogel blizu. Le še v vogal je brcnil, da ga je od jeze pol podrl, in je šel nazaj v pekel. Potem so imeli mir pred njim. Oče ni hčera nikoli več preklel, hčere so si našle vsaka svojega moža – in tu se naša pravljica konča.

O PUSTU IN ZAKLETEM GRADU[uredi]

Pust je bil vojak za časa rimskega cesarstva. Takrat, za časa rimskega cesarstva, je vsak vojak služil do starosti in tako je tudi Pust služil do starosti. Ko se je pa Pust enkrat postaral, so mu rekli takrat v kasarni: »Pust, ti si se postaral in lahko greš proti svojemu domu.« Pust pa ni imel več svojih ljudi, so mu že vsi pomrli. Samo kraj je imel, kamor je šel. V kasarni so mu dali še star vojaški plašč in hlebec kruha: »To,« so rekli, »boš imel za s seboj. Da ne boš omagal in da te ne bo zeblo. Da se boš lahko ogrnil s tem.«  In tako je Pust zapustil kasarno, takratno rimsko, in šel proti svojemu domu. Pa se mu po nekaj dneh hoda primeri, da sreča nekega berača. Ta ga prosi, da bi mu dal kaj za obleči, kajti bilo je mraz in zeblo je berača, bil je popolnoma nag. Ga le prosi: »Lepo vas prosim, popotnik,« pravi, »dajte mi kaj za obleči. Če ne, bom popolnoma zmrznil!« »Ja,« pravi Pust, »jaz ti nimam kaj dati. Jaz sem en star odpuščen vojak, iz rimskega cesarstva, in ti nimam kaj dati.« Ja, oni ga le prosi, ne neha ga prositi. »No,« pravi Pust, »če je tako,« pravi, »pa primi za plašč!« Pa je prijel za plašč, pa ga je Pust čez pol prerezal. Pol ga je dal beraču, pol ga je zase zadržal, berač je pa rekel: »Stokrat vam bohlonej. Nate,« je rekel, »jaz vam dam pa tole torbico in čemur boste rekli: Smuk not!, vse bo v tole torbico planilo.« No, in tako je dal Pust tisto torbico čez ramo in je šel svojo pot naprej. Pa sreča spet enega berača in ta ga prosi, da bi mu dal kaj za jesti. »Tako sem lačen,« pravi, »da bom od lakote umrl! Nimam na svetu kaj!« »Ja,« pravi Pust, »kaj?! Jaz sem en star odpuščen vojak,« pravi, »in nimam nič.« »Lepo vas prosim!« pravi. »Če ne, bom od lakote umrl. Dajte mi kaj za jesti! Vidite, da sem že čisto omagal!« »Hja,« pravi Pust, »če je pa tako – na,« pravi, »tu imam tale hlebec, ga hranim pod pazduho že ves čas, sem ga še v kasarni dobil.« Pa ga je čez pol prerezal, pa mu ga je dal polovico. »Na,« pravi, »pa to imej.« Berač je pa rekel: »Nate, jaz vam dam pa te karte. Pa kadar boste nanje igrali, boste vse dobili.« No, in tako je dal Pust tiste karte v torbico in je šel naprej po cesti. Noč se je bližala. V daljavi je opazil hišo. Stopi bliže: bila je gostilna, okoli nje pa vse polno ljudi. Gre do gostilničarja in ga vpraša, če bi bil čez noč lahko pri njem. »Ne,« pravi gostilničar, »sploh ne! Veste, v bližnji vasi je bil semenj in je toliko teh sejmarjev, da nimate kje biti. Je vse polno ljudi: po senu, po štalah, povsod, vse polno ljudi! Nimate na svetu kje biti!« »Ja,« pravi Pust, »pa vendar. Nekam bi pa vendar rad šel. Nerad sem kar zunaj. Precej mraz je že.« Pravi gostilničar: »Tam gori je grad. Takoj tu na temle hribčku. Gor pojdite,« pravi, »gor boste pa lahko čez noč.« Gre gor Pust, pride pred graščino, pa zagleda tam graščaka in vso tisto njegovo takratno gosposko, hlapce, dekle, vse, kar je bilo grajskih. So se ravno napravljali na vozove, da bi se odpeljali stran. Pa se postavi Pust pred graščaka in prosi za čez noč: »Jaz sem,« pravi, »en star vojak, grem,« pravi, »v svoje kraje, ime mi je Pust, pa bi vas prosil za čez noč, če lahko.« Graščak ga pogleda, pravi: »Prav lahko. Grad je nocoj popolnoma vaš. Samo nekaj vam povem: v tem gradu straši. Nekaj je notri,« pravi, »da noben človek ne prebije v njem. Vsak ponoči izgine ali pa ven uide. Ni ga človeka, nobenega več, nobena živa duša ne zdrži v tem gradu.« Pust pa pravi: »Jaz se nič ne bojim. Nobene stvari. Saj veste, vojak je na vse navajen in se ne boji nobene stvari.« Pravi graščak: »Tu imaš ključ, pa pojdi noter.« Graščak in tista gospoda so se odpeljali na drug gradič, Pust pa odklene in gre v grad. »Tako sem žejen,« pravi, »že ves dan, od poti. Najprej grem v klet, pa si ga bom malo privoščil.« Dol jo mahne in se malo napije – je že kar malo korajžen postal – pa pravi: »Zdaj bom pa večerjo kuhal. Najraje v življenju sem jedel meso, tudi nocoj ga bom! Tamle celo volovsko stegno visi, kar mahnil ga bom, pa si ga bom skuhal toliko, da ga ne bom pojedel!« Res tako naredi in gre gor v kuhinjo. Še malo po sobanah pogleda, tistih grajskih – tako so mu bile všeč! »Ja,« pravi, »kako bi zgrešil, če bi dol pri tistem birtu ostal! Tu pa take sobe! Pa take postelje! Tu bom spal kot klada!« In gre tja v kuhinjo, si malo tisto meso pripravlja, zakuri, pa začne tisto meso kuhati. Pa poje zraven vojaške pesmi, pa žvižga zraven. Nekaj časa tako prepeva, ko v dimniku nekaj zaropota, pa pade predenj človeška noga. Pust se nič ne zmeni zanjo. Kaj, si misli. On kar kuha. Pa spet zaropota, pa spet noga dol pade. Pa spet ropota, pa roka dol pade. Pa še druga. Takrat pa pravi Pust: »Naj še drugo dol pade, da bo cel dedec!« Ko to izgovori, pa spet zaropota – in je vsa kuhinja naenkrat polna vragov. Največji vrag, Lucifer, stopi tja pred Pusta in pravi: »Kako si ti prišel v naš grad?! To je zaklet grad in nobena živa duša ne more biti v tem gradu! Vsakega, ki noter pride, zdrobimo kot v soncu prah!« »Ja,« pravi Pust, »počakajte, da skuham. Saj ne bo nič hudega. Počakajte, bomo večerjali, potem bomo pričeli pa kartati.« Vragi so bili zadovoljni. Počakali so, da je šel v klet, še malo mesa je odbil, pa so še oni jedli z njim. Po večerji pravi Lucifer: »Karte, takoj!« Pravi Pust: »Počakaj,« pravi, »da še te črepinje pomijem, potem jih pa vržemo.« Šel je v kuhinjo, pomil – vragi so ga že komaj čakali. Potem je iz tiste torbice vzel karte, pa so začeli kartati. A kakor so karte padle, tako je Pust dobil. Kakor so karte padle, tako je Pust dobil. Vsako rajžo je Pust dobil. Tako da je nanosil že za polno sobo denarja, je že komaj vrata vanjo odpiral. Takrat pa Lucifer skoči proti Pustu, pravi: »Pust, ti si nas goljufal!« Pravi Pust: »Pošteno sem igral. Ves čas smo lepo metali karte. Nisem vas mogel goljufati.« Pa se eden od hudičev domisli: »Pod ognjiščem, tam, kjer je Pust kuhal, je še en sod denarja!« Še po tisti sod so šli, še enkrat vrgli karte, pa je bilo še tisto Pustovo. Takrat pa vragi skočijo vanj, da bi ga zmleli v sončni prah. Pust pa odpre tisto torbico, ki jo je imel s seboj, in pravi: »Smuk not!« In so vsi vragi v torbico planili. Pust jo zapre in obesi na žebelj. Seveda, ura je šla že daleč čez polnoč in Pust je šel spat. Preden se je naslednjega dne prebudil, je bilo sonce že visoko. Zbudi se, odpre okno in vidi, da se je graščak že pripeljal pred grad. Opazi graščak Pusta: »Jej,« pravi, »Pust, kaj si še živ?« »Hja, še!« pravi Pust. Brž dol leti, odpre vrata, graščak gre noter, Pust pa pravi: »Gospod graščak, eno prošnjo imam za vas.« Pravi graščak: »Kakšno?«  »Če imate kakšnega kovača.« »Imam,« pravi graščak, »mlade fante. Vsaj tri. Tam dol imamo fužino, kjer kujemo: orožje, sulice, meče, vse take reči za mojo vojsko. Imamo dobre kovače notri.« Pust pravi: »Najprej grem dol, potem se bomo pa naprej menili!« Vzel je torbico in šel v tisto kovačijo. Pride noter, pravi: »Fantje,« pravi, bili so trije, »naj prime vsak za najtežje kladivo! Jaz bom dal tole torbico na nakovalo, vi pa s kladivom – kolikor more kateri!« In so začeli tepsti kovači po torbi, na vse pretege, kar se je dalo! Vragi v njej pa so začeli vpiti: »Lepo te prosimo, Pust, spusti nas!« Pravi Pust: »Le dajte!« In so spet tako tepli po torbi, on jo je pa obračal, enkrat na desno, enkrat na levo je torbo obračal. »Lepo te prosimo, Pust, spusti nas, nas ne bo nikoli več v grad!« Pust pa pravi: »Fantje, le po njej! Kolikor more kateri!« Tako so tepli po torbi! »Lepo te prosimo, Pust, spusti nas! Nas ne bo nikoli več v grad!«  Nazadnje se je Pustu zdelo, da bo dovolj. Odprl je torbico, pa so vragi vsi usrani in uscani v pekel leteli. In ni bilo nikoli več nobenega vraga nazaj. Pust pride nazaj pred grad, gre v grad, graščak vidi polno sobo denarja. »Pust, odkod ta denar?« pravi. »Včeraj si bil sam, danes pa toliko denarja!« »Hja,« pravi Pust. »Ta denar je vaš, ta ni moj.« »Ne, ne,« pravi graščak. »Ta denar je tvoj – kamor hočeš, pojdi z njim.« »Ja,« pravi Pust, »takole je: malo za potrebo, ker bom hodil po svetu, to ne rečem, da ga ne bi vzel. Ampak drugače je ta denar vaš. Vsako leto ob letu se pa vrnem v vaš grad in se bomo veselili, ker sem vrage iz gradu spravil. Kajti,« pravi, »ta grad je bil zaklet, zdaj pa nikoli več ne bo nobenega vraga nazaj. Ste lahko popolnoma brez skrbi.« In tako je prihajal Pust vsako leto na tisti dan v grad in so pustovali, ker je vrage iz gradu spravil. Tako je še dandanes. Še dandanes svet pustuje in se veseli. Seveda, tako je pač. Vsak pa enkrat umre in tako je tudi Pust. Pa pride pred nebeška vrata, potrka, Peter odpre, Pust pa noter smukne. »Holt,« pravi Peter, »ti pa ne! Ti nisi za v nebesa! Kristusa so tepli vojaki in bičali, ti si ravno tak tič, za las ne boljši!« pravi. »Takoj dol!« Ga je že vlekel za ovratnik in ven potegnil in zaprl. Kaj naj zdaj Pust? Je šel pa proti peklu. Pride dol, ga vragi zagledajo: »Jejzes!« so rekli. »Ta človek, kako nas je tepel! Če ga noter spustimo, nas bo vse pobil!« In so tako pritisnili na tisti ploh od pekla, da so jim kremplji skozenj pogledali. Pust je pa ravno neko kladivo zagledal, ki je ležalo tam zraven, in jim je kremplje zatolkel. Tako vragi še dandanes tiščijo tisti ploh, da zdaj nihče ne more priti v pekel. Torej smo lahko brez skrbi. Seveda, nekje bi pa Pust vseeno moral biti. Gre spet gor pred nebeška vrata. Pripravljen je bil, da bo – če bo treba – tudi s silo udaril noter. Potrka, Peter odpre, Pust se pa naprej požene. Ga spet zgrabi Peter za vrat – »Holt!« pravi. »Ti ne boš notri! Ti ne spadaš sem!« Pogleda Pust za vrata, je pa na nekem stolu opazil tistega svojega pol plašča in pol hlebca kruha – edino to dobro delo je imel na svetu – se je pa brž na tisto usedel. Peter ga dol vleče, takrat pa Bog zavpije: »Pusti Pusta pri miru, vsak na svojem pa že lahko sedi!« In tako Pust še dandanes sedi v nebesih na pol hlebca kruha in na pol plašča.


SKOK ČEZ JAREK[uredi]

Živel je oče, tri sinove je imel – dva sta bila prav zelo pametna, tretji pa neumen. Oče je bil grof, imel je veliko denarja in rad bi, da bi bil tudi tretji moder. A ta je hodil kar tja, kjer so ženske kuhale, v pepelu je ležal in jedel kar z rokami, kar iz piskra. Njegova starejša brata sta bila gospoda, lepo oblečena, on pa tak. Se je pa razvedelo, da je neka grofica okrog gradu naredila velik jarek. Tisti, je rekla, ki s konjem preskoči ta jarek, tisti bo njen mož, tistega pa vzame. Starejša dva sta se lepo oblekla in sta šla – oba bi jo rada za ženo. Tretji pa je dejal: »Oče, kam gresta ta dva?« »Eh,« je rekel, »kaj bom tebi pravil, kaj bom tebi pravil …« »Le povejte,« je rekel, »le povejte!« »Hja,« je rekel oče, »tam in tam je jarek in neka grofica je rekla, da vzame tistega, ki skoči čez. Da pride z zlato kočijo ponj …« »Pa dajte še meni konja,« je rekel fant, »grem še jaz …« »O ubožček, kaj boš ti? Kaj boš ti hodil s konjem?«  Imel pa je grof konjev še kakih petnajst spodaj v hlevu. »No ja,« je rekel nazadnje, »pa pojdi v hlev in vzemi tistega, kot hočeš.« In fant je šel in vzel nekega skoraj hromega, sedel je nanj in ga jahal počasi po poti navzdol. Prišel je do mlake, v mlaki so bile krote, on pa: da niso krote, da so sovražniki, da bo vse pobil, da so sovražniki, da jih premaga! Takrat je iz gozda stopil zelen mož. »Pojdi, pusti krote,« je rekel, »tu imaš konja in pojdi, skoči tam čez in se ne pusti ujeti!« Dal mu je krasnega, močnega konja, fant ga je zajahal, svojega pa pustil tam pri mlaki. Kar zletela sta. Grofica je stala vrh gradu in gledala: kdo bo preskočil, kdo bo njen mož? Bilo jih je morda čez tisoč, pa si nobeden ni upal čez. Ta pa prileti na konju, skoči – že je bil čez jarek! A potem je šel naprej, kar naprej, haloo, nič se ni ustavil! Vrnil se je k mlaki in dal konja nazaj. Ko sta se brata vrnila, ju je oče vprašal: »Sta kaj videla tega reveža, tega našega neumnega?« »Ha, kaj? Krote pobija tam v grabnu!« sta rekla. In je res prišel čez čas, pritrupljal je gor po klancu in pripeljal hromega konja domov. Dal ga je v hlev, potem je šel pa spet v pepel, tja, kjer so kuharice kuhale. A ni bil neumen, le tako prebrisan je bil. Bil je bolj moder kot oče in brata skupaj. Spravil se je v pepel, tam je ždel in tako živel naprej. Tista grofica pa je bila zelo bogata. Z zlatim vozom bi šla po moža, a kaj, ko ga ni poznala. »Tako rada bi ga poznala,« je rekla. »Če me noče, pa nič. Samo oglasi naj se. Veliko nagrado bom dala, samo oglasi naj se, tudi če se ne oženi z mano.« A oglasil se ni nihče. Zato je dala v časopise: »Gori v tretjem nadstropju bom stala, šopek bom držala v rokah in zlato rinko bom imela na prstu. Tisti, ki mi vzame šopek in rinko s prsta, tisti bo moj mož.« Spet sta se napravila njegova brata, dobra konja sta vzela in sta upala, da bosta le kako skočila. Tretji pa je vprašal očeta: »Kam sta šla?« »Ja, kaj bom tebi, revež, pravil … Saj si ondan s konjem samo krote pobijal!« »Že mogoče,« je rekel on, »a danes bom šel spet. Morda še zmagam!« »A, daj, daj, ti boš zmagal … No, pojdi v hlev in vzemi konja, katerega hočeš.« Spet je vzel tistega hromega in je šel. In je spet prišel k njemu zeleni mož, dal mu je konja in ta je zletel še dlje kot prvič. Prišel je do jarka in slišal: »Le skočite, le skočite!« In je zletel, popadel šopek in snel grofici rinko z desne roke, čeprav je stala v tretjem nadstropju. Nihče drug ni mogel skočiti! Nihče ga ni mogel ujeti! Grofica pa spet: »Samo javi naj se, tisti človek, ki je šopek vzel. Toliko mu dam, tako dobro ga poplačam, samo če se mi oglasi! Saj ni treba, da me oženi, če noče.« Tako je zapisala v časopise. Fant je rekel: »Oče, daj še meni časopis. Bom bral.« Kajti brati je znal. »Ej, ubožec, kaj boš ti bral!« A notri je bilo napisano, naj se javi. »Oče, oglasiti se moram, menda jo bom dobil. No, naj kar pride, jo bom že vzel, če je tako. Saj sem jaz skočil čez jarek!« »Jojžeš! Kam si ti skočil s tistim konjem?! Kaj bi govoril ... Ti si skočil, ja … Še druga dva, ki sta imela boljše konje, nista skočila, pa bi ti s tem hromim!« »Pač, pač, skočil sem. Naj se oglasim? Ha, se pa bom!« In se je: da naj pride tja in tja grofica njega poiskat. »Jaz ne grem nikamor!« je rekel. No, tako se je podala na pot tista kočija, dva para konj sta jo vlekla, vsa je bila polakirana, in pridejo pred hišo. Brata sta se lepo oblekla in obrila, vsa sta bila opravljena, on pa kar v pepelu. Pride grofica in vpraša: »Kje je tisti, ki je skočil čez jarek in ima moj šopek in mojo rinko?« Od njiju dveh ju ni imel nobeden. »Kdo ju potem ima?« je rekla. »Kaj se oglašate, če ni res? Da sem kar tako prišla?! To bo pa kazen …« »Tam ga imate, on vam je pisal,« je rekel oče, »on je pisal, ker je neumen!« Je šla pa k njemu, ki je ležal v pepelu, ogenj je bil tam, žerjavica v štedilniku, on je pa rekel: »Aaaa-ha-ha, si prišla!« »Sto hudičev jasnih,« je rekla, »ti si skočil?«  »Ja. Poglej, tu imam šopek!« In ji ga je dal v roke – in rinko zraven! Je skočila k njemu in ga je začela poljubljati in objemati kar tam v pepelu. Bila je v svileni obleki, zdaj pa vsa od pepela! Oče ni vedel, ali je neumen on ali sin. Nazadnje je fant rekel grofici: »Zdaj pa le pojdi in pridi spet čez osem dni.« In ko je šla, je stopil do očeta. »Oče,« je rekel, »dajte mi dva, da me ostrižeta, obrijeta in umijeta,« – kajti bil je zelo kosmat. »Potem grem h krojaču, da mi naredi obleko. Táko, da mi bo lepo pristajala! Če mi ne bo pristajala, je nočem.« In se je obril in se napravil, tako je bil lep, da bi ga človek kar gledal. Stokrat lepši kakor brata! Hakrament! Grofica je prišla nazaj in si je mislila: »Zdaj pridem tja – bo ta moj poba spet v pepelu?« Je bil pa tako lep fant, da ga je kar pogledala. Čim ga je zagledala, ga je prijela, sedla sta v kočijo in sta se odpeljala domov. Potem sta se vzela. Tudi jaz sem šel tja, ko so imeli ohcet. Tako sem prosil, ker sem bil lačen, če bi mi dali kaj jesti. Pa mi niso hoteli dati nič. »Kar pojdi tja okrog v kuhinjo,« so rekli, »in vprašaj kuharico!« Grem tja, pa pride neka huda baba. Jaz pravim: »Dajte mi kaj jesti, prosim.« Tista baba pa kuhalnico zažene vame, tako močno, da imam še zmeraj jamo tam odzadaj. In nisem prosil več – sem kar utekel.


DVANAJST UJCEV[uredi]

Enkrat je bila žena – mož ji je umrl – in je imela dvanajst otrok: eden je bil malo večji, eden je bil malo manjši, skratka, vseh vrst jih je bilo. Prvi je bil raztrgan tu, drugi tam, eden je kazal ritko, eden je imel raztrgan rokav, revše. Žive duše ni imela v pomoč, uboga žena je bila v hudi stiski. Otročiči pa zmerom: »Dajte, mati, kupite nam kaj, kupite nam kaj!« »Molčite,« je rekla, »jaz sem se spomnila, da imate dvanajst ujcev. Jaz grem od vas. Tisti, ki ste večji, popazite na manjše. V dveh dneh bom morda obiskala vse ujce. Bomo videli, če mi bodo darovali kaj. Kam pa naj grem najprej?« To je bilo pozimi, povsod sneg in brozga, ona – ubožica – pa v opankah! In pravi: »Jaz grem, poskušala bom, če bi mi kaj dali, vsaj kaj jesti!« In je šla. Je šla k prvemu ujcu, to je bil Januar. Ko je prišla tja, je sedel na klopi kakor jaz nocoj. Brada do tod, lasje beli ko mleko, ko sneg. Lep mož, rdeč v obraz. Tedaj je pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj,« je rekel, »kaj te nosi?« »Jojme,« je rekla, »kaj me nosi? Ne veste, koliko imam otrok?« »Koliko jih pa imaš?« »Dvanajst,« je rekla. »Vas lepo prosim, s povzdignjenimi rokami, da mi daste kaj, ker imam lačne otroke, bose, nage. Eden ima na nogi staro opanko, eden čevelj, eden škorenjc, eden nič, taki so vsi doma, zraven tega pa ni kaj jesti!« »Draga moja,« je rekel, »draga moja néča, kaj naj dam ob tem letnem času: jaz imam samo sneg, ti ne morem dati nič. Nobene reči ti ne morem dati, imam samo sneg zdaj!« »Jojme,« je rekla, »kako naj pridem domov, ko sem rekla otrokom, da bom kaj prinesla?« »No, no,« je rekel, »le pojdi, saj imam še nekaj bratov, morda ti bodo drugi dali kaj.« Tedaj se je vzdignila, ubožica, in je šla. Gre in gre, je prišla k Februarju. Ta je bil najmanjši mesec, vendar hudo prebrisan, tako da je imel ljudi za norca, Februar. Tudi tega je pozdravila kot ujca. »Kam pa greš, néča?« »Jojme,« je rekla, »jaz sem prišla, da bi mi vi kaj dali. Jaz imam bose otročiče, nage, eden ima raztrgane hlače na ritki, eden ima raztrgan hrbtek, eden se nima v kaj zaviti. Dajte mi kaj, da bom mogla preživljati otročiče! Mož mi je umrl, sama sem z dvanajstimi otroki.« »Kaj pa naj ti dam,« pravi, »po kaj si prišla k meni? Jaz imam samo dež, veter, brozgo in podobno. Nimam nič za tvoje otročiče. Morda bolj naprej, pojdi k drugemu bratu, morda bo on imel kaj.« »Lepo, lepo,« pravi sama pri sebi, »prvi mi ni dal nič, je rekel, če naj mi da sneg. Drugi mi je hotel dati dež. Mar nisem zadosti premočena, da bi mi dajal še dež!« Tedaj je rekla: »Grem, obiščem še enega!« Je šla k Marcu, ga je pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj, kaj te pa nosi?« »Jojme,« je rekla, »kaj me nosi? Revščina! Revščine na pretek, lakote na pretek, raztrgano vse, jaz prva in vsi drugi, vseh dvanajst. Imam dvanajst otrok, dajte mi kaj za njih preživljanje.« »Joj,« je rekel Marec, »kaj naj ti dam,« je rekel, »draga moja ženičica! Vetra je še zmerom dosti, mraza dosti, vendar bom pogledal!« Tedaj je sedla na stol. ,Mar je mogoče, da mi ne bi prinesel nič, ko je rekel, naj počakam?’ Je šel, kaj ji ni prinesel šopka vijolic, lepih rožic vijolic! Ko je to prinesel, ji je zadišalo, je skočila pokonci: »Vsaj to ponesem svojim otročičem, ko nimam drugega nič, naj duhajo vsaj rožice, vsaj vijolice naj duhajo!« Jih je dala v predpasnik, Marec pa je rekel: »Počakaj, jih prinesem še!« Je šel in ji je prinesel še rožic, polno naročje. »Dobro,« pravi, »hvalabogu, imam vsaj to!« Tedaj je šla. »Hej,« pravi, naj grem še k Aprilu!« Je prišla k Aprilu, pozdravila tudi tam. »Kaj te pa nosi?« »Kaj me nosi? Dvanajst otrok,« pravi, »imam, vse nago, vse boso, sestradano, brez jesti. Sem prišla k ujcem, da bi mi kaj pomagali. Marec, zahvaljen bodi, mi je dal vsaj rožic za duh.« »Dobro,« pravi, »počakaj, bom tudi jaz dal kaj.« Si je mislila, da ji bo prinesel kaj oblačila. Kje neki! Je šel, kaj ni pobral vse to, kar poganja brstje, in ji prinesel butarico. »Joj,« je rekla, »to mi dajete? Ne zamerite, ujec, vi mi dajete tole, pa to je za jutri, ne za danes! Oni,« pravi, »mi je dal vijolice, ki jih lahko nesem, tole pa bo zraslo komaj jutri, to ni zame. To vam vračam!« »Le odnesi,« pravi, »spravi kam.« »Kam pa naj to dam,« pravi, »naj morda podnetim? Toliko drv še imam. Nočem!« In mu je vrnila. Tedaj je šla k Maju. Prišla, pozdravila tudi tega ujca. »Dajte mi kaj za moje otročiče!« »Hm,« je rekel, »jaz nimam nič. Če hočeš, ti dam cvetja, imam že lepo cvetje!« Ji je prinesel šopek cvetja, lepega rdečega. »Joj,« pravi, »kako bodo skakali moji otroci, ko bodo videli cvetje, saj ga že vso zimo niso videli … Ej,« pravi, »moram iti še k drugemu.« Prišla je k Juniju. Ko je prišla tja, je spet pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj! Po kaj si prišla?« »O,« pravi, »jaz sem prišla, da bi mi vi dali kaj za otroke, ki sem jih pustila doma.« Tedaj je šel in ji je prinesel maline in borovnice, skratka, prinesel ji je dosti reči, da je imela polno vsega. Tedaj je bila srečna in je šla naprej. Kateri mesec pride zdaj? Julij! Tudi tega je pozdravila in poprosila s povzdignjenimi rokami, naj ji kaj da. Je bila obložena: cvetja, borovnic, jagod, vsega je imela toliko, da bi potrebovala vreče. »No,« je rekel, »po kaj si prišla? Koliko imaš otrok?« »Dvanajst!« »Kako, koliko let imajo?« »Prvi bo imel petnajst let,« pravi, »in drugi so vsi za njim. Dajte mi kaj, da jih razveselim.« »Prav, le počakaj!«  Tedaj je šel po vse: po jabolka, po hruške, in je prinesel tudi vrečo, da je dala vse noter, jo zadela na ramo in šla. »Dobro,« pravi, »sem obložena, to bodo veseli moji otročiči! Saj je res čas, da jim prinesem kaj domov! Ampak,« pravi, »moram vseeno videti še druge!« Je šla k Avgustu. Ko je prišla tja, ne vem, kaj ji je dal, zdi se mi, da grozdje. Polno grozdja, da ga ni mogla niti nesti. »Prav,« pravi, »moram iti še k Septembru!« Tudi ta ji je dal: hruške, kostanj, skratka, to, kar je imel – bila je obložena, da ni mogla niti hoditi. »Dobro,« pravi, »vendar moram pogledati še k drugim, kaj mi bodo dali.« Je šla k Oktobru. Tam so ji dali koruze, fižola, da ni mogla nesti, je morala pustiti tam. Pravi: »Po to bom prišla jutri. Hej, zdaj grem obiskat še Novembra!« In je šla k Novembru. Ubožec je rekel: »Draga moja néča, jaz nimam nič. Kaj naj ti dam? Kar mi pade z drevja dol, listje, to je vse. Pri meni je vse prazno!« »Na,« je rekla, »zdaj pa imam! Sicer pa je še eden. Hej,« pravi, »naj grem še k Decembru!« Je šla, tudi njega pozdravila. »Jojme,« je rekel, »kaj naj ti dam, ko nimam nič. Ampak,« je rekel, »molči, saj ti pošljem. Potrpi, kmalu pridejo božiči, tedaj ti prinesem kaj za otroke, vsaj kakšen bonbon, če ne drugega!« Ko je prišla domov, so bili presrečni, so imeli vsega otroci. Mati je rekla: »Dajte zdaj, veseli bodite!« Oblačila ji pa le ni dal nihče, so morali hoditi še naprej raztrgani. Tako so dali meseci: ta in oni je lahko dal kaj, nekateri pa nič.


OD MLINARJA, KOVAČA IN HRASTARJA[uredi]

Živel je mlinar, ki je imel mlin že na pol podrt. Bil je zelo močan, širokoplečat, z mlinskimi kamni se je igral, tako da jih je v zrak metal. Pa pride mimo tega mlinarja kovač, ki je pod pazduho nesel nakovalo. Pravi mlinarju: »No, ti si pa še precej močan! Pojdi z mano po svetu. Boš videl, kaj vse bova doživela. Mlin imaš tako in tako ves podrt, ni vredno, da se tu še kaj ubijaš. Zaslužiti tako ne moreš bogvekaj!« Mlinar je bil takoj pri volji. Vzel je kamen pod pazduho in je šel s kovačem. Tako sta rajžala še precej dolgo in sta prišla v velik, zelo temen gozd. Tam zagledata nekega hrusta, ki je smreke kar z rokami s koreninami vred iz zemlje pulil. »Hej, človek, kaj pa ti počenjaš?« sta rekla. »Kaj?« pravi on. »Jaz sem Hrastar, najmočnejši človek na svetu. Če me razjezita, potegnem smreko in vaju tako oplazim z njo, da bosta videla, s kom imata opravka!« »No, če si tako močan,« pravi kovač, »boš šel pa z nama. Midva sva tudi precej močna. Boš videl, kako dobro bomo živeli!« Hrastar je bil takoj za to, kajti bil je radoveden, kam ga bosta peljala. Tako so šli skupaj naprej. Prišli so iz gozda in zagledali tam na hribčku siv, starodaven grad. Hrastar pravi: »Hej, prijatelja, vesta kaj? Meni že precej po želodcu kruli. Kaj, če bi šli v tistile grad pogledat? Tam imajo gotovo kaj dobrega, bomo gotovo kaj dobili.« »Dobro,« pravita onadva, »nama se tudi že pajčevine v želodcu delajo. Res, kar pojdimo! Če ne bodo dali zlepa, bomo pa zgrda vzeli!« In so šli. Na tistem gradu pa je živel grof, ki je ravno na stolu sedel in gledal po dolini. Opazil je tiste tri in je rekel: »No, kaj se pa to za ena sodrga k meni vleče?«  Je vzel daljnogled, da bi videl bolj jasno, kakšni ljudje so to. In je videl, da nese kovač nakovalo pod pazduho, mlinar mlinski kamen, Hrastar pa smreko čez rame. »O, zlodej!« si je mislil. »To so pa hudi hrusti, s takimi pa ni dobro češenj zobati. Bogve, kaj bodo hoteli od mene.« Bil pa je ta grof še precej zvit in je že gruntal, kako se bo pogovoril z njimi. Kmalu so prišli na grad. Ko so prišli do njega, so rekli: »Dober dan, gospod grof ali baron ali kar ste že!« »Grof sem, grof,« je odgovoril. »Kaj bi pa radi?« Pa pravijo vsi trije naenkrat: »Lačni smo ko sestradani volkovi. Dajte nam jesti!« Grof se jih je pošteno bal. Vzel je piščalko iz žepa, zapiskal – že je prišel služabnik in je rekel: »Kaj zahteva milostljivi grof?« »Prinesi tem ljudem malo jesti!« »Takoj se bo zgodilo!« je rekel služabnik in je šel. Kmalu se je vrnil in prinesel precej velik hlebec kruha in celo bedro srnjakovega mesa. »Tukaj je!« je rekel. Oni pa – kakor bi kvišku pogledal, tako so pojedli hlebec in bedro. Potem so rekli: »Imaš še kaj? Zdaj si nas samo malo poskominal, nismo se še najedli!« Grof si je mislil: »Hhh, primojduš, te bom pa težko nahranil!« Imel je v kleti še pol teleta in je rekel služabniku: »Prinesi še tisti kos teleta in dva hlebca kruha z njim!« In je služabnik prinesel še to in so kmalu še to pospravili. »No, ja,« so rekli, »za silo bo!« Grof si je mislil: »Ti hudiči me lahko še v škodo spravijo, če jih bom imel dalj časa na gradu. Bogve, če bodo hoteli delati, da ne bom imel samo škode z njimi. Najbolje, da se jih s pametjo odkrižam.« In jim je rekel: »Kot vidim, ste precej močni, mislim pa, da tako močni kot jaz vendarle niste!« Hrastar se zakrohota in pravi: »O, ti uboga reva! Veš, da te z eno roko zmečkam, če bo treba!« »Dobro,« pravi grof, »jaz sem tudi za to, da se preizkusimo, kateri je močnejši. Če ste vi močnejši, boste ostali pri meni – dobro se boste imeli. Če sem jaz močnejši, potem pa le glejte, da mi hitro izginete z gradu.« Vsi trije so bili takoj pri volji, da se preizkusijo. »Dobro,« je rekel grof, »zdaj bomo vsak svoj kamen vrgli v zrak. Tisti, ki ga vrže najvišje, tisti je po mojem najmočnejši. Kamen pa lahko izberete tak, kakor hočete.« Tudi to jim je bilo prav. Mlinar je rekel: »No, jaz bom tegale metal, ki ga imam pod pazduho. Mi je najbolj pri roki.« »Prav, prav,« so rekli drugi, »kakršnega hočeš, si izberi.« Hrastar je bil v trdni veri, da je najmočnejši. »Jaz bom metal prvi!« je rekel. Pobral je precej debel kamen in ga vrgel, da je kar zažvižgalo po zraku. Res – pol ure ga ni bilo nazaj. Ko je kamen priletel nazaj, je pa rekel mlinarju: »Zdaj pa ti vrzi!« Mlinar vrže – njegov kamen se vrne malo prej. »Si že izgubil,« pravi Hrastar. »Ala, kovač, zdaj pa še ti!« Kovač vrže – njegov kamen je bil že v četrt ure nazaj. »Tudi ti si izgubil,« je rekel. »No, zdaj ga bo pa grof zabrisal.« Grof vstane, pravi: »Jaz grem po svoj kamen v hišo.« »Kjer hočeš in katerega hočeš, vzemi.« Grof je vzel pa kanarčka iz kletke. Vrnil se je in rekel: »Zdaj pa le dobro glejte, kdaj bo prišel nazaj,« – in je vrgel kanarčka v zrak. Kanarček je šel, čakali so in čakali, pol ure, eno uro, dve – kanarčka le še ni bilo nazaj. Oni trije so se začeli spogledovati. Mislili so, da je grof res vrgel kamen, in priznati so mu morali, da ga je vrgel najdlje. Malo jih je bilo sram. »Premagani smo,« so mislili, »zdaj bo treba iti.« In so grofa prosili, če bi jim dal samo še malo jesti in piti, preden gredo na pot – in jim je dal prav rad. Vesel je bil, ker ni upal, da jih bo tako zlahka spravil na led. Dobro kosilo jim je pripravil, še vino jim je dal – ko so se dobro najedli in napili, so pa rekli: »Gospod grof, nikar ne zamerite. Vidimo, da ste močnejši, in ne moremo ostati tu. Zdaj gremo naprej. Pa adijo!« Ko so odšli, pravi služabnik grofu: »Oh, milostljivi grof! Kako, da ste kanarčka izpustili, ko nam je tako lepo pel? Ga ni škoda?« Grof pa pravi: »Naj bi te tri cepce tu na gradu držal? Ne vidiš, da bi mi ves grad požrli? Zato sem jih z zvijačo spravil stran. Le potolaži se, kanarčka lahko dobiva drugega, gradu se pa ne dobi kar tako!« Zdaj je bil tudi služabnik vesel, da sta se tako lepo rešila. Kam so šli potem tisti trije, tega pa sam ne vem. Samo to vem, da je bil grof več kot zadovoljen.

ZAKLETI GRAD[uredi]

Bila je mačeha, ki je imela svojo hčer in pastorko, in pastorka je bila lepša kakor njena hči. Zato je mačeha mislila, da se bo bolje poročila, in jo je dajala spat v pepel pod ognjišče, da se bo lepota zakrila. Pa je pastorka še iz pepela vstajala vsak dan lepša in lepša. To je mačeho tako jezilo, da je sklenila, da jo spravi s poti. Bil pa je tam v bližini grad, o katerem se je govorilo, da je zakleti grad. Če bi kdo zmogel prenočiti v njem, bi postal zelo bogat, a kaj, ko je v njem tako strašilo, da so se ga ljudje že na daleč izogibali. In mačeha je sklenila, da bo ravno v ta grad poslala svojo pastorko čez noč – potem se je gotovo znebi, potem bo tam morda umrla. Poklicala jo je in ji je prigovarjala, naj se pripravi, dala ji je kruh, s pepelom pomešan, malo vode, še preslico in prejo sta vzeli, in sta šli. Ko jo je mačeha pripeljala v grad, jo je gnala v največjo dvorano. Tam se je deklica usedla in začela presti, mačeha pa je odšla in preden je odšla, je s prstom zapretila: »Tukaj me počakaj, dokler te ne pridem iskat.« Potem je deklica ostala sama. Predla je, predla, ko je ura v zvoniku odbila enajst, pa je pri vratih zamijavkalo. Šla je odpret in je zagledala mucko, ki je prosila: mijav, mijav, mijav – ker je bila lačna. Pastorka je rekla: »Drugega nimam kot pepelnat kruh. Tega ti dam, če ga boš mogla jesti.« In ga je dala, in vode, da je mucka pila. Ko je pojedla in popila, pa je spregovorila: »Poslušaj, deklica! Zdaj zdaj bo strašansko zaropotalo, vse se bo lomilo in grmelo po gradu, in govorilo: Padel bom, padel bom! Ti pa reci: Le padi! In bo padla roka in potem noga in bo padel trup in tako bo nazadnje nastalo celo telo. In te bo silil tisti dedec, da pojdi plesat z njim. Ti pa reci, da nimaš obleke in ne čeveljčkov za ples. In ko ti bo vse to prinesel, bo ura polnoči in ne bo imel več moči nad tabo.« Tako se je tudi zgodilo. V gradu je začelo doneti, je vpilo: »Padel bom, padel bom!« »Le padi!« je rekla. In so padle najprej roke, potem noge, potem trup, potem glava in je iz tega nastal velikan. Stopil je pred deklico, je rekel:

»Deklica, hoj, hoj, pojd plesat z menoj!«

Pastorka pa je odgovorila: »Ne morem, ko nimam plesne obleke!« In je skočil velikan in je prinesel obleko, ki je bila vsa z zlatimi zvezdami potresena. Je rekel: »Zdaj boš pa šla plesat z menoj!« »Nimam čeveljčkov še!« je rekla. In je skočil velikan in je prinesel zlate čeveljčke, prekrasne. Je rekel spet:

»Deklica, hoj, hoj, pojd plesat z menoj!«

»Nimam prstana!« In je prinesel zlat prstan in ko ga je prinesel, je v zvoniku ravno polnoč odbilo. Ko je udarilo zadnjič, se je velikan pogreznil v tla in tako je deklica ostala sama. Oblekla se je in se je gledala, kako je lepa. Komaj se je zjutraj zazoril dan, že je prišla mačeha, radovedna, kaj je z njo. Je mislila, da jo bo našla mrtvo in vso raztrgano, deklica pa je sedela vsa v zlatu in je bila še lepša kot prej, ko je imela le tisto zamazano platneno obleko. »Odkod zdaj tebi ta obleka in ti čevlji, ta nakit?« je vprašala mačeha – in deklica ji je povedala, kako ji je vse to prinesel velikan. Ko sta prišli domov, je mačeha rekla: »Kaj bo šele moja hči dobila, če je ta umazanka pepelnata dobila toliko lepih reči!« Spekla je potico, štruklje je skuhala, sir in meso je dala v torbo in vino v steklenico. Potem je še svojo hčer pospremila v grad in ji je naročila, kako naj od velikana zahteva čim več. Deklica se je usedla, začela je jesti in piti, in ko je jedla in pila, je spet zamijavkala mucka: mijav, mijav, mijav! Ta pa jo je zapodila, z nogo jo je brcnila, in ji ni dala nič, ne kruha in ne sira. Mucka je spregovorila: »Sama si jedla, sama si pila, sama se boš pogovarjala!« Tako je tudi bilo. Po gradu je začelo lomiti in vpiti, ona pa ni vedela, kaj naj govori. Padel je trup, padle so roke in noge, in se je spet sestavil velikan. Stopil je k njej in rekel:

»Deklica, hoj, hoj, pojd plesat z menoj!«

In je šla, nesrečnica, je mislila, da bo tako dobila vse tiste lepe reči. Velikan pa jo je vrtel, vrtel, da je že vsa omedlevala. »Nehaj, nehaj!« je prosila, pa jo je kar vrtel, da ji je že kri izza nohtov kapljala. Vse do jutra sta plesala. Takrat je velikan izginil, ona pa je mrtva padla na tla. Pride zjutraj mačeha na grad. Je mislila, kako jo najde vso v zlatu, pa jo je našla mrtvo na tleh. Pastorko pa so medtem že prišli snubit. Tako je šla potem stran od mačehe in je živela srečno in svatbo so imeli. Vsega je bilo dovolj in tudi jaz sem bila povabljena. So mi dali iz rešeta piti, iz naprstnika jesti, z lopato pa po riti, da se mi še zdaj graben pozna.

OD LINTVERNA[uredi]

Bilo je v tisti stari sivi starodavnosti, ko je na koncu vasi živela mati s svojim sinom. Sin je bil priden, rad je ubogal in je hodil okrog po kmetih, če je bilo treba komu krave pasti ali kako drugače pomagati. Tako je rasel. Ko je dorasel, pa je rekel svoji materi: »V taki revščini in tako slabo živiva. Kaj, ko bi šel po svetu, za kakšnim delom in za srečo – nekaj bi se že našlo zame, da bi na starost malo bolje živela.« In je šel – od matere se je poslovil in je šel. Po več dneh pride do hriba, kjer so bile same skale. Leze čez skale in najde v skalah puščavnika, kajti v starih časih so bili tudi puščavniki, to je gotovo, kajne. Pri njem je ostal čez noč. Puščavnik ga ogovori: »Kako, da si k meni prišel?« pravi. »Že toliko let ni bilo nikogar, nobene žive duše ni bilo k meni, ti si pa vendar prišel.« Fant pravi: »Takole je: jaz sem sin neke revne ženske. Očeta nisem nikoli poznal,« pravi, »in mati se tudi kaj dosti ne meni o njem. A menda sem ga že moral imeti, tako kot vsak. Namenil sem se po svetu,« pravi, »da bi našel srečo ali kakšno delo ali kar že bodi, da bi z materjo bolje živela. Če bi bilo vam kaj znano, kje se najde kakšna taka reč, kakšna sreča, bi bil prav vesel.« Puščavnik ga nekaj časa gleda, pravi: »Mladenič, jaz ti povem za srečo. Srečen boš, samo precej huda preizkušnja te čaka. Vsega bo. Pri meni se zadrži, pa ti vse pojasnim in povem.« In res. Ostane fant en teden in izve. »Vidiš,« pravi puščavnik, »nedaleč od tod je mesto in notri v tem mestu je kralj. Zraven mesta pa je veliko jezero in na koncu jezera so nekakšne pečine. V teh pečinah živi zmaj, lintvern, z devetimi glavami, ogenj in žveplo mu iz gobcev letita! Vsak dan mu morajo dati živega človeka, da ga požre – če ne, bi vse mesto pokončal in vse uničil. Tako moč ima, da célo mesto voda zalije, če z repom udari po jezeru. In ravno zdaj,« pravi puščavnik, »mu je namenjena kraljeva hči. Povsod so že dali, od vsake hiše že po dva človeka, da ju je požrl – zdaj je še ona na vrsti. Samo eno hčer ima kralj in je dal že po vsem mestu razglasiti: če se najde kdo, ki bi lintverna uničil in ubil, mu da hčer za ženo in vse kraljestvo. Če ne, bo popolnoma ob vse.« Pravi fant: »Pa je šel že kdo nad zmaja, da bi ga ubil?«  »Ja,« pravi puščavnik, »že nič koliko mladeničev je šlo. S sabljo, z mečem, z vsem orožjem, kar ga imamo, so se mu postavili po robu, pa je bil še vsak pogubljen. Je kar izginil, ga je zmaj požrl. Kajti to je tako: devet glav ima zmaj, a samo ena je prava, in to je tista srednja. Če stransko odbiješ, mu takoj zraste druga. Če srednjo odsekaš, pa je pogubljena ta žival.« Pravi mladenič: »Potem bi vas pa nekaj prosil. Bi bilo mogoče, da bi jaz rešil kraljevo hčer in kraljestvo? Rad bi bil kdaj tudi malo na boljšem.« Pravi puščavnik: »Ker si do mene prišel, ti bom dal tako moč, da ga boš premagal. Poglej,« pravi in mu da pest neke čudne soli, »tole boš vzel. Tole vrzi vanj, preden boš zamahnil, pa bosta ogenj in žveplo kar stran letela in ti mu boš zlahka odsekal srednjo glavo. In bo zverina padla,« pravi. »Takrat pa bodi previden. Posekaj vse glave, vse gobce odpri in iz vsakega gobca odreži po pol jezika. Deni jih v torbo, potem pa že lahko greš na kraljevi dvor povedat, da si ga premagal.« No, potem se poslovi mladenič od puščavnika in gre. Po kakih treh dneh pride do mesta in že vidi: vse mesto je bilo nekam žalostno, vse je žalovalo v tistem mestu. Vpraša, kaj je. Pravijo: »Kralj bo moral dati hčer, še dva dni, pa jo bo dal. Vsi smo že dali koga, kralj pa še ne. Tu je neka zver v temle jezeru, lintvern, ki hoče vsak dan imeti živega človeka. Če ne, bi vse uničil. In išče kralj junaka, ki bi lintverna ubil, pa ga ne more najti. Že nič koliko mladeničev je šlo, da bi se borili proti njemu, pa so bili vsi pogubljeni.« No, mladenič se je javil na kraljevem dvoru, da je pripravljen dati tudi življenje, če bo potrebno – pa misli, da ne bo – in da bo lintverna udušil. »Strašno rad bi videl,« pravi kralj in ga je pogostil, en dan so ga imeli na gradu, potem je bilo treba pa že iti. Dali so mu meč in je odšel do jezera. Ogleduje jezero, bilo je strašansko veliko, vode res toliko, da bi lahko zalila celo mesto. Zagleda tam na drugem koncu jezera pečine, bilo ga je kar malo strah. Že vidi, kako tista pošast ven gleda, tisti hudič z devetimi glavami, in žveplo in ogenj mu iz gobcev letita. Z vsem pogumom, kolikor mu ga je dal puščavnik, stopi bliže. Ta pošast, ta zmaj pa naravnost proti njemu, da bi ga raztrgal in požrl. Fant zažene sol, vrže tisto blagoslovljeno stvar v lintverna – in sta se dim in žveplo zakadila k tlom in nič več vanj. Takrat je zamahnil. Srednjo glavo je odbil in je zverina padla. To je bila strašansko dolga reč – trikrat tolikšna kot starodobni mamuti je bila ta zverina. No, in je šel in je še druge glave posekal in gobce odprl. V vsakem gobcu je odrezal pol jezika in jih dal v svojo torbo. Potem je šel nazaj. Seveda, med potjo so ga že slavili, so govorili: »Ta je mesto rešil!« Kar rožice so mu potresali po tleh, tako veseli so bili, da se je našel človek, ki je premagal tistega satana. Našel pa se je tudi neki lump, ki je tiste glave pobral, vseh devet, jih zvezal na vrv in jih zvlekel na kraljevi dvor. »Jaz sem lintverna premagal,« je rekel, »poglejte, tu imam glave!« Hja, kralj pogleda, pravi: »Mogoče pa res. Če si ga ti premagal, boš pa ti dobil kraljično.« In je bilo že kar tako zamišljeno, da bo ta za ženina. Je pa naš mladenič prišel tja, je rekel: »Presvetli kralj! Zmaja sem premagal in rešil vašo hčer. Zdaj leži tam tista crkovina in ga ne bo nikoli več nazaj!« »Ja,« pravi kralj, »to že, da ga ne bo. Ampak – mi imamo tu nekoga drugega, »pravi, »ta nas je rešil, poglej! Je glave prinesel!« Pokličejo tistega lumpa – »Ja,« pravi ta, »kaj ti! Ti si kakšen postopač, si prišel od kdovekod in nimaš tu kaj početi. Poglej, jaz sem glave prinesel! Kdo je potem lintvernu glave odsekal: si jih ti ali sem jih jaz?«  Pa pravi mladenič: »V redu, le počakaj! Bom še jaz tebi nekaj povedal. Dajte,« pravi, »odprite gobce in poglejte, če imajo cele jezike! Če imajo cele, potem je te glave res posekal on. Če pa nimajo celih jezikov – jih imam pa jaz tu v torbi! Kajti jaz sem posekal te glave in jezike porezal in jih dal v torbo, drugo pa tam pustil!« In so pogledali – ja, vsakemu je manjkalo po pol jezika. Ta je pa torbo odprl: »Le pomerite!« je rekel – in so bili vsi jeziki pravi. Zdaj so tistega lumpa kar na smrt obsodili in so ga vrgli v tisto luknjo, kjer je bil prej lintvern. Menda še dandanes notri leži, ker je mislil fanta tako grdo okrog prenesti. Seveda, kralj je pa rekel: »Kar sem obljubil, drži! Zdaj lahko ti prevzameš kraljestvo, jaz sem tako in tako že star. In mojo hčer lahko vzameš, če jo hočeš.« Pravi mladenič: »Dobro! Jaz sem pripravljen! Ampak preden se bo to zgodilo, grem še domov po svojo mater. Še moja mati, ki je že vsa stara in slaba in v revščini, mora priti zraven.« In tako mu je dal kralj najboljše konje in kočijo – seveda, takrat še niso imeli avtomobilov – in so se peljali proti tistemu kraju, kjer je živela mati. Z veseljem jo je sin objel in jo odpeljal na kraljevi dvor. Potem se je poročil. Seveda, vsega je bilo na ohceti, harmonike so pele, godba je igrala, simfonije pa mislim, da takrat še niti ni bilo! Cel teden so imeli veselico, vse mesto se je veselilo z njimi. Ko je že proti koncu šlo, sem se pa tudi jaz domislil, da bi bil majčkeno zraven. Kajpak! Povsod sem zraven, kjer je kaj takega. Je pa že vsega zmanjkalo in niso imeli nič – le toplomer so mi dali pod pazduho!


TRIJE ZAKLETI BRATJE IN SESTRA[uredi]

Nekoč je bil grof, ki je imel tri hčere. Nekega dne je šel na lov in je ustrelil zajca. Ko ga je ustrelil, pride pa medved k njemu in pravi: »Kaj si mi brata ustrelil? Požrl te bom ali pa mi daj svojo hčer za ženo!« In je tako zazeval proti njemu, kot da ga bo požrl! Grof je premišljal – »No,« je rekel, »ti jo bom pa dal!« »Prav,«  pravi medved, »čez šest tednov pridem ponjo.« No, grof prinese zajca domov, prav žalosten je bil. »Kaj si tako žalosten?« je rekla žena. »Kaj ne bom žalosten,« je rekel on. »Bojim se povedati, kaj sem naredil.« »Le povejte, kaj ne bi povedali!« so prosile tudi hčere. In je rekel najstarejši hčeri: »Tebe sem obljubil medvedu za ženo. Če ne, bi me požrl.« »No,« je rekla deklica, »prav ste naredili, da ste le živi. Bom pa medveda vzela.« Mine šest tednov, pride tisti čas, pa se zasliši godba in kopita konj, ki so leteli s kočijami. Pridejo na dvorišče, pa stopi iz kočije lepo opravljen mladenič in gre naravnost h grofu. »Dajte mi hčer za ženo,« pravi. »Ne morem je dati,« pravi grof, »medvedu sem jo obljubil.« »Kaj bi jo dajali medvedu?! Medved naj vzame medvedko, meni pa dajte hčer!« »No,« je rekel oče, »ti jo bom pa dal.« In so napravili svatbo, malo popili, pojedli, pa je prišla tista ura, ko je ženin ukazal: »Ala! Napreči! Gremo!« – in so se odpeljali. Komaj so se odpeljali, že je postal medved. V skalovju je imel svoj dom. Šel je grof drugič na lov in je ustrelil ptiča. Prileti orel, zakrili nad njim in pravi: »Kaj si mojega brata ustrelil! Požrl te bom ali pa mi daj drugo hčer za ženo! Potem te bom pustil!«  Grof je premišljal – in mu jo je dal. »Čez šest tednov,« je rekel orel, »bomo imeli svatbo!« Šest tednov mine, pa se zasliši spet godba in kopita konj, ki so vlekli kočije. Pridejo na dvorišče, pa stopi lep mladenič iz kočije in gre naravnost h grofu. »Dajte mi drugo hčer za ženo!« je rekel. A grof: »Jaz sem jo orlu obljubil, orel bo prišel ponjo!« »Kaj jo boste orlu dajali?! Orel naj vzame orlico, meni mladeniču pa dajte hčer!« In jo je dal. Potem so naredili svatbo, malo so jedli, pili, plesali – ko je prišla tista ura, pa je ženin ukazal: »Brž! Napreči!« – in so se odpeljali. Komaj so odšli, že je postal orel. Malo je bil orel, malo mladenič, ta ženin, hišo pa je imel notri v hosti, na hrastu narejeno. Po tistem je grof rekel: »Zdaj ne grem več na lov, grem raje ribe lovit. Ko grem na lov, sem zmeraj nesrečen!« In je šel ribe lovit. Ujame eno in jo ven povleče, že jo drži v rokah, ko iz vode pogleda velika riba in pravi: »Kaj si mojo sestro ujel?! Požrla te bom ali pa mi daj tretjo hčer za ženo!« Spet je premišljal, potem pa spet obljubil. »Čez šest tednov pridem ponjo!« je rekla riba. Šest tednov mine – spet se sliši muzika, spet konjska kopita. Pripeljejo se na dvorišče, pa skoči iz kočije lep mladenič in gre h grofu. »Dajte mi tretjo hčer za ženo!« pravi. »Ja,« je rekel grof, »jaz je ne morem dati. Sem jo obljubil ribi!« »Kaj jo boste ribi dajali?! Dajte jo meni, ki sem čeden mladenič! Riba pa naj vzame ribo!« »No, prav,« je rekel oče in so pili, jedli, malo poplesali – že so prišle tiste ure, ko so morali napreči in se odpeljati. Čim so odšli, že je ženin postal riba. Živel je notri v ribniku, v vodi. Tako je bil grof ob vse tri hčere, potem pa mu je Bog dal še sina. Sin je zrasel in izvedel, da je imel tri sestre. »Eno je vzel medved,« mu je rekel oče, »eno je vzel orel, eno pa riba.« »Potem jih grem iskat,« je rekel sin. Pripravili so mu malo popotnice in je odšel po svetu. Išče po hosti, išče in najde votlino v skalovju. Malo se je kadilo iz nje, pa je stopil noter. Prišel je v kuhinjo in je zagledal dva medvedka, kako se igrata z neko ženo. Ko ga je žena zagledala, mu je rekla: »Kaj delaš tu? Zdaj zdaj pride moj mož! Beži, dokler si še živ!« »Nikamor ne bom bežal,« je rekel. »Kajti – ti si moja sestra.« »Nisem.« »Si. Jaz sem prišel na svet potem, ko tebe ni bilo več doma.« »Jezes,« pravi ona, »in prav zdaj prideš, ko prihaja moj mož domov! Skrij se, da te ne požre!« – in ga je skrila pod korito. Takrat prilomasti v votlino medved in pravi: »Po človeškem mesu diši. Kje imaš koga?« Ona je tajila, da nima nikogar. »Če ne poveš, ga najdem sam.« Začel je iskati, išče, išče, a ravno takrat, ko je prišel do korita, je spet postal človek. Potem so se lahko po človeško pomenili. Ta, ki je bil pol človek in pol medved, je rekel: »Vidiš, mi smo trije zakleti bratje, še sestro imamo in tudi ona je zakleta. Lahko nas rešiš. A zdaj pojdi najprej do svoje druge sestre, tiste, ki živi pri orlu. Tam izveš, kako naprej.« In sin se je odpeljal naprej v kočiji, ki je bila kot orehova lupina – naenkrat je bil tam pri hrastu. S polenom je udaril po njem, pa se je vrh hrasta prikazala njegova sestra. »Kdo trka?« je rekla. »Jaz sem, tvoj brat!« »Jaz nimam nobenega brata.«  A on: »Le spusti vrv, da me gor potegneš.«  Res ga je potegnila na drevo, on pa je začel pripovedovati, kdo je in da je bil že pri prvi sestri. »Zdaj sem pa še sem prišel,« je rekel in pogledal dva orlička, ki sta se igrala z njo. »Dobro,« je rekla, »a zdajle se boš moral skriti. Orel bo kmalu doma. Kar notri v tisti mah se zakoplji.« Komaj se je zakopal v mah, že je priletel orel. »Po človeku diši,« je rekel. »Kje imaš koga?«  Nič mu ni povedala, pa je začel iskati sam. A ravno takrat, ko je imel priti do mahu, je spet postal človek. Potem so se lahko pošteno pomenili in orel je rekel: »Zdaj moraš iti še do tretje sestre. Njen mož ti bo povedal, kako nas lahko rešiš. Pojdi do ribnika in kjer boš videl, da se bo kadilo iz njega, kar skoči – naravnost v kuhinjo boš priletel.«  Dal mu je kočijo in fant se je odpeljal. Pride k ribniku, res vidi dim in skoči. Naravnost v kuhinjo je priletel. Sestra se je pa tako ustrašila! »Jejs!« je rekla. »Kaj hodiš tod okrog?! Riba pride pa te bo požrla!« »Ne,« pravi, »ne bo me. Kajti – ti si moja sestra.« In sta se začela pomenkovati, kaj in kako. »Sem bil že pri oni,« je rekel, »ki ima medveda, in pri oni, ki ima orla, zdaj sem pa še sèm prišel.« A sestra pravi: »Skrij se, kmalu pride riba.« Skril se je in komaj se je skril, že je prišla tista strašno velika riba. »Po človeku diši,« je rekla. »Kje imaš koga?« Ona je trdila, da nima nikogar, a riba je rekla: »Bom pa sama poiskala.« In je začela iskati – a preden ga je našla, je spet postala človek. No, potem so se lahko vse pomenili: kako je bilo pri onih dveh in kako je prišel do tod. Pa pravi ta, ki je bil včasih človek in včasih riba: »Zdaj je čas, da rešiš našo sestro. Tam pri čarovniku leži v mrtvaški krsti. Tja boš moral iti. Gori na lipi zlat ključ visi, s tistim ključem boš odprl vrata. Prišel boš v prvo sobo – tam bo sam led. Prišel boš v drugo – tam bo sam ogenj. Prišel boš v tretjo – bodo same kače. Potem bo pa bolje. V sedmi sobi leži moja sestra, pa tisti čarovnik je z njo. Nad krsto visi trobenta, to trobento snemi in pihni vanjo, pa bo.« On gre – res, vse je bilo tako, kot mu je rekel ta, ki je bil riba. Že v šesto sobo je prišel, ustavil se je pred vrati in poslušal. »Me boš vzela?« je tam za vrati rekel čarovnik. Deklica pa: »Ne!« – in je spet zaspala. Ala. Fant odpre nalahno v tisto sobo, vzame trobento z žeblja in zatrobi. Vse se je razsvetlilo. Vsi so bili rešeni: bratje, sestra, čarovnika nikjer več, grad je pa ostal. Skupaj so se odpeljali k očetu in je bil srečen stari grof in oni z njim. Potem so naredili svatbo, osem dni so pili in plesali in godba je igrala. Še jaz sem bil tam in sem dobil iz naprstnika jesti, iz rešeta piti, z lopato pa po riti.


DEKLICA BREZ ROK[uredi]

Živela sta mož in žena in sta imela hčerko. Žena je umrla, mož se je oženil še enkrat in je spet dobil hčer. Nova mati pa prve deklice ni marala. Svojo je imela rada, pastorke pa ne. Kajti pastorka je bila mila in dobra, vsak dan lepša je postajala, njena hči pa je bila sitna in grdega obraza. Zato je mačeha sklenila, da spravi pastorko s poti. Nekega dne je mož poklical štiri drvarje, da mu pripravijo drv za zimo. Povedal jim je, kje naj sekajo, potem pa odšel v mesto na sejem. Mačeha pa je ostala doma. Stopila je do drvarjev in rekla: »Ko vam naša starejša hči prinese jesti, jo ubijte. Vzemite ji oči, odsekajte ji roke in mi jih prinesite v dokaz.« Drvarji so odšli, opoldne pa je mačeha za njimi poslala svojo pastorko. Ta gre, hodi in išče po gozdu. Najprej se ji ni hotel oglasiti nihče, potem pa je eden od drvarjev le pristopil in ji rekel: »Dekle nesrečno, ne veš, kaj te čaka. Ubiti te moramo in ti vzeti roke in oči.« Deklica ni mogla verjeti. »Pustite me, samo pustite!« je rekla. »Saj me ne bo nihče več videl! Tako daleč bom šla, da me ne bo nihče več videl!« »A kje potem dobimo roke in oči?« so rekli drvarji. »Kaj naj odnesemo tvoji mačehi?« »Oči vzemite psičku. A roke – roke vam dam, če ni drugače. Da le ostanem živa!« In tako so ji vzeli roke in je brez rok odšla naprej. Hodi, hodi, daleč, čez ves gozd. Tam na drugi strani pa zagleda vrt. Grajski vrt je bil in nič koliko sadja je zorelo v njem, ona pa lačna in brez rok. Počakala je, da se je stemnilo, potem pa zlezla v vrt in z usti pobirala sadje, ki je ležalo na tleh. Tako je živela. Graščak je kmalu opazil, da je sadje, ki leži na tleh, nekam čudno objedeno. »Le kdo hodi na moj vrt?« si je mislil. »Človek ni, da bi tako puščal za sabo. Žival pa tudi ne vem, katera bi lahko bila.« Da bi izvedel, se je zvečer skril med veje. Čaka in zasliši, kako nekdo gre. Pravi: »Če si človek, se oglasi!« – in pomeri s puško. Vse tiho. »Če si človek, se oglasi.« Nič. Še tretjič zakliče: »Če si človek, se oglasi!« Tedaj stopi izza debla deklica in reče: »Jaz sem, sirota brez rok.« Grofu se je uboga deklica zasmilila. Odpeljal jo je v grad, rekel, naj ji postrežejo, in ji dal sobico, da bo lahko živela. Tako je ostala na gradu. Bila je tako lepa in mila, da jo je imel graščak vsak dan rajši, nazadnje se je poročil z njo. A usoda je hotela, da je moral mladi graščak kmalu na vojsko. Ko je odšel, mu je žena rodila dvojčka, dva prelepa otroka z zlato zvezdo na čelu. Graščaku so z gradu poslali pismo, da bi mu povedali za srečo. A služabnik, ki je pismo nesel, je šel ravno mimo tiste hiše, v kateri je živela mačeha. Ustavil se je, povedal, kam gre, pa ga je mačeha zvabila v hišo. Postregla mu je in rekla, naj si odpočije, ko je zaspal, pa mu je pismo vzela in napisala drugo: da mu je žena rodila dva psa in kaj naj zdaj z njima. Graščak je pismo dobil in je bil žalosten, hudo žalosten. »A kaj,« je rekel nazadnje, »moja sta, naj počakata, da se vrnem. Ko se vrnem, bom že vedel, kako naprej.« In je v pismo zapisal le, da se vrne kmalu in naj za otroka in mater dobro poskrbijo. Na poti domov pa se je služabnik spet ustavil v mačehini hiši. Postregla mu je, ko je zaspal, pa mu je iz torbe spet vzela pismo in napisala: Ubijte mater in otroka! Pride služabnik domov, berejo in ne morejo verjeti. Kaj je mlademu gospodu, kaj je z njim? Gledali so ženo in otroka, niso jih mogli ubiti. Zato so materi na obleko prišili dva velika žepa in dali vanju otroka, tako da ju je imela ves čas pri prsih. Potem so jo pognali v svet. »Pojdi,« so rekli, »taka je volja našega gospoda.« In je šla. Hodila je reva, hodila, brez rok je nosila svoja otroka. Nekega dne pa ji je naproti pritekel slep pes. »Ubožec,« je rekla, »ti brez oči, jaz brez rok, oba zapuščena. Pojdiva skupaj, da si bova v pomoč.« In sta šla in sta prišla do nekega studenca. Pes se je sklonil, da bi pil, in čim se je dotaknil vode, je spregledal. Še ona se je sklonila – komaj se je dotaknila vode, že je spet imela svoje roke. Zdaj se ni bala ničesar več, lahko je šla naprej. V gozdu je našla zapuščeno bajtico, tam je živela s svojima otrokoma. Graščak se je vrnil domov, pa v gradu ni našel ne žene ne otrok. Ko so mu povedali, zakaj so jih pognali po svetu, ni mogel verjeti. »Ne morem jih pustiti, da tako blodijo okrog,« je rekel. »Iskat jih grem.« In je poklical svojega najboljšega služabnika in z njim odjahal v svet. Povsod sta iskala, povsod spraševala: »Ste kaj videli tako in tako žensko, ki brez rok hodi po svetu in nosi dva otroka?« A nihče ni znal pomagati. Nekega večera sta prišla do bajtice sredi gozda. Potrkala sta in odprla je lepa mlada žena. Graščak je ni spoznal, kajti zdaj je imela obe roki. Povabila ju je v hišo in stisnila otroka k sebi, da bi se gospoda lahko ulegla. Graščak je bil utrujen, takoj je zaspal. Ko je zaspal, pa mu je roka zdrknila s postelje in mlada žena je rekla: »Sinko, popravi očku roko.« Šel je fantek, dvignil roko in jo dal nazaj na posteljo. Služabnik pa ni spal, vse je slišal in se mu je zdelo tako čudno, da je zjutraj vse povedal svojemu gospodu. Graščak je dejal: »Potem ostaneva še eno noč, bova prespala še enkrat.« Čez dan sta lovila, pod večer pa spet prišla do bajtice. Ko sta legla, se je graščak samo delal, da spi. Pustil je, da mu je roka zdrknila s postelje, in slišal ženo, ko je poklicala: »Sinko, popravi očku roko!« Mali je pristopil, dvignil roko, a graščak ni nič več čakal. Skočil je s postelje, jih objel in jih odpeljal nazaj na grad. Tam so naredili veliko gostijo in veselju ni bilo ne konca ne kraja. Ljudje so hodili od blizu in daleč, da bi se veselili z njimi. Tudi mačeha je prišla in se je delala, kot da se veseli njihove sreče. A mladi graščak jo je vprašal: »Kaj naj se s tistim zgodi, ki drugim nesrečo dela?« »Na konja naj se ga priveže in požene, da ne pride več nazaj.« In so jo res privezali na konja in ga pognali in je po tistem ni videl nihče več. Graščak, njegova žena in otroka pa so živeli srečno in brez skrbi.


STEKLENA GORA[uredi]

Živel je grof, ki je imel v neki sobi naslikane vse najlepše princese sveta. Imel pa je še neko drugo sobo in to sobo je zmeraj zaklepal, kajti notri je imel naslikano princeso s steklene gore. »Ta naj bo skrita,« je rekel, »da je ne vidi nihče. To bom poskušal dobiti zase.«  Imel je namreč ta grof tudi sina in se je bal vsak dan bolj, da je sin ne zagleda. »Če jo zagleda,« je rekel, »potem se mogoče zaljubi vanjo in jo poišče. Kako naj jo potem dobim jaz, ki sem že star?!« Nekega dne pa je moral grof v mesto po opravkih in je ključe pozabil doma. Sin jih je našel in kaj mislite, kaj je naredil? V tisto sobo je pogledal. Stopi noter, vidi sliko in na sliki dekle, tako krasno, da je kar obstal. Kar zaljubil se je vanjo. Poklical je svojega najboljšega hlapca in počakal na očeta. »Oče,« je rekel, »v tisto sobo sem pogledal in sem videl deklico, ki jo imaš na sliki. Jaz jo grem iskat. Na stekleno goro grem in si pripeljem to princeso.«  Potem sta s hlapcem osedlala konje in pognala – naprej, naprej, ves čas naprej, tako sta šla kot veter. Pod noč sta prišla do samotne graščine. Skočita s konj, gledata, nikjer nikogar. »Dobro,« sta rekla, »konje morava spraviti pod streho.« In sta dala konje v hlev in šla v gradič. Notri kličeta, kličeta – nič, nihče se ni oglasil. Večerja kuhana, miza pogrnjena, dva krožnika, dva kozarca, človeka pa nikjer nobenega. »Bova pa sedla in malo pojedla,« sta rekla. In sta sedla, prav lepo sta si postregla, ko sta bila sita, pa je mladi gospod vprašal: »Kdo bo spal in kdo bo stražil?« »Jaz bom stražil do polnoči,« je rekel hlapec, »ti pa od polnoči naprej.« Res sta se ulegla, gospod je zaspal, hlapec pa ne. Samo ležal je in poslušal. Ko je odbilo enajst, so se vrata potiho odprla. Vstopili sta dve ženski, prva stara in druga mlada. »Glej, glej,« je rekla tista stara, »gresta ta dva, gresta po princeso na stekleno goro – pa je ne bosta dobila. Če bi vedela, kar vem jaz, potem bi jo pa že mogoče.« Mlada pristopi, vpraša: »Kaj veš ti, mati, da onadva ne vesta?« In pravi stara spet: »Malo naprej, ravno tu ob poti, raste hruška, vsa skrivenčena, da si ne misliš, da je kaj na njej. Notri v krošnji pa so skrite hruške, samo tri in vse tri zlate. Če bi te tri hruške utrgala in jih presekala čez pol, potem bi že lahko prišla na goro. Kajti kmalu prideta do vode, tako velike, da ne bosta mogla čez. A če bi vanjo vrgla le pol hruške, potem bi se ta voda razmaknila in bi po suhem šla na drugo stran. Pa kaj,« je rekla, »tudi če prideta na drugo stran, je tam za vodo gozd in v gozdu mrgoli zverin. Nikogar ne pustijo čez, vsakogar raztrgajo, ki pride blizu. A če bi ta dva vrgla še pol hruške, bi se zverine umaknile in ju pustile mimo. Pa kaj,« je rekla, »tudi če prideta mimo, je za gozdom steklena gora, tako gladka, da nihče ne more nanjo. A če bi vrgla spet pol hruške, bi se po gori naredila pot in bi lahko prišla na vrh.« In hlapec je vse to slišal. Kar tiho je bil. Počakal je, da sta odšli, opolnoči sta se zamenjala z gospodom in zgodaj zjutraj jahala naprej. Gresta, gresta, hlapec ves čas gleda, kje je hruška. In zagleda neko klavrno drevo, gospod kar mimo, on pa skoči s konja, zleze v krošnjo, najde hruško – dve – tri, vse tri odtrga, jih prereže in hiti naprej. Pri vodi se je mladi grof ustavil. Ves je bil nesrečen, ves v skrbeh: »Na,« je rekel, »pa se bova obrnila.«  Hlapec pa v žep, prime pol hruške, vrže – in že se je voda razmaknila. Prideta v gozd. Zatulijo zverine, skočijo, hlapec pa hitro: pol hruške vrže mednje in so se umaknile, še bevsknil ni nobeden, niti medved niti volk. Že sta pod stekleno goro. Mladi grof požene in zdrsne, hlapec pa spet: pol hruške in se mu pokaže pot, da sta šla gor, gor, gor, do vrha. Na vrhu je bil grad, v gradu je živel čarovnik in ta čarovnik je imel princeso, prelepo, s steklene gore. Že gleda čarovnik, gre do vrat: »Kaj je,« pravi, »po kaj sta prišla? Že leta ni bilo nikogar k meni – in vidva sta prišla.« »Ja,« pravi mladi grof, »sva šla pogledat: jo bova zmogla, tole goro, ali ne. In še princeso sva prišla pogledat. Baje imaš najlepšo.«  Čarovniku se je dobro zdelo. Odpeljal ju je v grad, ju pogostil in sedel z njima. Ko sta pila, je mladenič gledal: kje je ta princesa, kje je. In ko jo je zagledal – o, kako je bila lepa! Vsa v diamantih! Prekrasna! In je prav kmalu videl, da je tudi on njej všeč. Počakal je, da je prišel večer, potem so legli, in ko je slišal, da čarovnik spi, je vstal in jo poklical. Takoj bi pobegnila z njim. »Samo kako mu bomo ušli?« je rekla. »Ne skrbi,« je rekel mladi grof. Hlapec pa je že vrgel predse pol hruške in so zdirjali, naenkrat so bili pod goro. Prišli so v gozd, zverine so rjovele – »Zdaj smo zgubljeni,« je zatarnala princesa. A hlapec vrže spet pol hruške, zverine so se umaknile in oni so kot veter dirjali naprej. Tedaj je zadonelo: »Počakajta, falota, ki sta mi princeso ukradla!« Za njimi je divjal čarovnik, strašen, pobesnel, pred njimi pa se je že kazala voda. Hlapec spet: pol hruške vrže, planejo čez, in ko se je voda zagrnila, so bili oni na eni in čarovnik na drugi strani. Čez vodo ni mogel, čez vodo ni smel, tam se je končala njegova moč. No, potem so jahali naprej po hosti in so pod noč prispeli do iste samotne graščine. Dali so konje na varno in šli v gradič. Zdaj je bilo vse pripravljeno za tri, pogrnjeno, postlano, in so se usedli in pojedli. Princesi se je malo čudno zdelo: kje so vendar vsi ljudje. Mladi grof pa je dejal: »Nič se ne bolj. Poznava ta gradič,« in je pogledal hlapca in ga vprašal: »Kdo bo spal in kdo bo stražil?« »Jaz bom stražil do polnoči,« je rekel hlapec, »ti od polnoči naprej.« Potem so legli, gospod je zaspal, princesa tudi, hlapec pa ne. Bedel je in poslušal. Ko je odbilo enajst, so se vrata odprla. Spet sta vstopili tisti dve ženski, stara in mlada, in stara je rekla: »Vidiš, vidiš, pa sta jo dobila, princeso s steklene gore. A kaj pomaga, ko ne pridejo živi domov.« »Zakaj ne, mati?« je rekla mlada. »Zato,« je rekla, »ker oče grof že ve, da se vračajo, in je dal zgraditi ob starem mostu še en most, nov, in ga je vsega s škrlatom prekril. A ta most je goljufiv. Če bodo šli po njem, se jim na sredi udre in padejo skoz luknjo. Nihče ne ostane živ. Zato bi morali po starem. Ko pridejo domov, jih oče sprejme, odpeljal jih bo v grad in jih gostil. A vino, ki ga bo nalil, bo zastrupljeno. In če bo sin to vino pil, umre in bo princesa za očeta. In rečem le še to,« je rekla: »Če me kdorkoli zdaj posluša in pove naprej, potem še tisti hip okameni.« Hlapec kar tiho. Sredi noči sta se zamenjala z gospodom, zjutraj so zajahali, še zmeraj ni rekel nič. Grejo proti domačemu gradu in res zagledajo star most in nov most ob njem, ves s škrlatom prevlečen. Mladi grof spodbode konja, hlapec pa: »Ne!« pravi. »Po starem mostu gremo!« »Dobro, moj hlapec že ve,« je rekel mladi grof in je zasukal konja in je šel po starem. Pridejo do domačega gradu, oče jih sprejme, kar roke razširi, kot da je sina vesel. Odpelje ga v grad in mu natoči vina. »Daj, sin,« pravi, »da nazdraviva!« Sebi je pa drugo vino dal. Mladenič dvigne čašo, takrat pa hlapec skoči in ga dregne v roko, da mu vse vino polije. Oče gleda, vzame vrč, nalije spet. A hlapec ga dregne še enkrat. Zdaj se mladi gospod razjezi. »Čakaj,« pravi, »ti mi to delaš nalašč! Me sramotiš, da sem že ves polit! Jaz te bom kaznoval!«  Se pa takrat postavi hlapec pred gospoda in pravi: »Kar kaznuj me, moj gospod, če me ne bodo že prej kaznovale moje besede. Ker to ti povem: če bi ti to vino pil, potem zdaj ne bi bil več živ, in če bi šel čez tisti most, ne bi bil živ ravno tako. Kajti to vino je zastrupljeno in tisti most ima luknjo v sredi, kar pojdi in poglej,« je rekel. »Kaznuj me, moj gospod, če me ne bodo že moje besede. Zato ker zdaj, ko te besede izgovorim, okamenim.« In komaj je zaprl usta, že se je spremenil v kamen. Ravno tak je bil kot prej, še zmeraj v svoji podobi, ampak kamen, kot kip, in mladi gospod ni mogel verjeti. »Čakaj, čakaj, čakaj,« je rekel, vzel vrč in je nalil še enkrat. Zamenjal je kozarca in dejal: »Daj, oče, da nazdraviva! Popij!« In ni bilo kaj. Oče je popil – in je bil mrtev. Zdaj je šel mladi grof pogledat na most. Odgrne blago, res, luknja. In je videl, da je hlapec govoril resnico. Tako mu je bilo hudo. Hlapca, ki mu je toliko pomagal, je spremenil v kamen. Potem sta se s princeso poročila. Ko je minilo leto, sta dobila sinka in takrat je imel mladi grof čudno žive sanje. Sanjal je, da mora sinka odnesti h kamnu, ki je bil prej hlapec, in da mora na kamen kapniti sinkova kri. Če kapne, potem ta kamen oživi. Tako žive so bile sanje, da je zjutraj otročiča res prijel, šel do kamna in zabodel. Komaj kapne kri na kamen, že je njegov dobri hlapec spet živ. Pogleda svojega gospoda in vidi dete v njegovih rokah, mrtvo. »Kaj jaz! Kaj jaz!« pravi. »Ta otrok naj spet živi!« In ga prime, dvigne v zrak in prosi – in se je tudi vanj spustilo spet življenje. O, kolikšno veselje se je dvignilo po gradu. Vse se je veselilo in so pripravili gostijo, veliko kot ohcet, čeprav je bila prava ohcet že mimo. Ampak tista je bila žalostna, tista je bila samo na pol. Zdaj pa se je trlo ljudi po gradu, kdor je hotel, je lahko prišel in vsakomur so dali jesti in piti po mili volji. Še mene so vzeli pod streho. Pila nisem, plesala pa za dva. In tu se naša pravljica konča.

KONJIČEK IN STEKLENI GRAD[uredi]

Živel je siromak, je delal zdaj pri enem, zdaj pri drugem kmetu, majhno hišico je imel, otrok pa že sedemnajst. Potem se mu pa še eden rodi, tisti je bil pa osemnajsti. Povsod je povpraševal za botra, da bi otroka krstili, pa ga ni mogel dobiti. Potem je šel pa enkrat v hosto po suha drva. Ko jih je nosil domov, je srečal neko staro, suho žensko. Pravi ženska: »Kako, da ste vi, mož, tako žalostni?«  »E,« pravi, »kaj ne bom žalosten … Otrok imam že sedemnajst, zdaj imam pa še sinčka, ki je star že tri mesece, pa še zmeraj ni bil krščen. Nobenega botra ne morem dobiti zanj,« pravi. »Mogoče bi pa vi, teta, šli?« Tista stara ženska pravi: »I, kaj bom jaz, ko sem stara in revna. Saj mu ne bom mogla dati nič.« »Teta,« pravi siromak, »tudi če nič ne daste. Da bi le šli!« In mu je res obljubila, da pride, in je prišla in je nesla sinčka h krstu. Čez kakšen teden je prinesla še darilo. Prignala je konjička, čisto majčkenega, v pesti je držala pšeničko in je rekla: »Vsak dan mu dajte po tri zrna te pšenice, pa bo imel zadosti. Ne bo nič drugega jedel!« Tako so imeli zdaj pri tisti hiši še konjička in je bil konjiček vsak dan lepši in močnejši. Začeli so voziti z njim in so kmalu zaslužili toliko, da so vsi dobro živeli. Ko je fant dopolnil petnajst let, pa je odšel po svetu in je konjička vzel s seboj. Med potjo, ko je šel, je prišel v neko hosto. Notri v hosti je bila koča, pred kočo vrtiček, v vrtičku je pa stara ženica rožice plela. Pa pravi fant: »Vi, teta, bi dali vi meni to rožico?« Neka plava rožica je bila. »Bolje, fant, da je ne vzameš,« pravi tista teta. »Ta ti lahko še nesrečo prinese.« Fantiček pa misli: »Kaj mi bo takale roža nesrečo prinesla?!« In jo utrga in vzame s seboj. Gre in jaha tistega konjička – gresta, kakor bi ju veter nosil. Zvečer, ko se je ravno delal mrak, pa prideta do nekega velikega gradu. Fant razjaha in stopi na dvorišče. Tam se postavi pred graščaka in pravi: »Bi mogel jaz pri vas dobiti službo? Jaz in tale moj konjiček?« »Kaj boš s tem konjičkom?« pravi grof. »Saj ne more nič peljati!« »O,« pravi fant, »ta konjiček je močnejši od vseh vaših konj!« »No, če je tako, pa ostani!« In fant odžene konja v hlev, ga priveže in mu da pšeničko. Rožo posadi pod jasli in gre spat. No, bil je v tistem gradu kakšna dva meseca, ko so začeli hlapci govoriti, kaj neki mora biti, da je ta konjiček tako lep, ko nič drugega ne je kot tri pšeničke na dan. Nekoč, ko so bili vsi hlapci zdoma, je šel sam graščak v hlev, da ga pogleda. Stopil je h konjičku in našel notri pod jaslimi tisto rožo, ki je ni poznal. Vzel jo je in jo odnesel v grad. Tam jo je postavil na okno in gledal, kako je lepa. In je zagledal, da se skozi to rožo vidi vse tja do devete dežele, steklen grad je zagledal in neko prav lepo kraljično, ki se je sprehajala pod njim. Počakal je, da se je fant vrnil domov, potem ga je poklical k sebi in dejal: »Veš kaj? Tisto kraljično iz devete dežele, iz steklenega gradu, moraš pripeljati k meni. Če ne, boš pa glavo izgubil!« Fant nesrečen! Šel je h konjičku, jokal, ni vedel, kaj bi. »Ne jokaj,« je rekel konjiček, »se bova že kako rešila. Kar zajahaj me in greva. Ko prideva do morja, skočim v vodo in postanem čoln. V ta čoln se usedi. In ko prideva do tistega gradu, bo prišla kraljična na obalo gledat, kdo se pelje. Takrat jo primi in potegni k sebi. Potem bo vse dobro, potem ostaneva živa.« Res prideta do morja, konjiček skoči v vodo in postane čoln. Fant se usede, že sta jadrala čez morje. Prideta do gradu, takrat pa ravno pogleda kraljična čez okno in vidi, da se nekdo pelje, lep mladenič, čeden fant. Priteče na obalo, pa jo potegne fant v čoln, že so jadrali na drugo stran. In ko so prišli do suhega, je iz čolna spet nastal konjiček. »Le name oba, se mudi!« je rekel. »Da ne pridejo zmaji za nami!« In je šel potem kot veter, srečno so prišli nazaj. No, pripelje fant kraljično pred graščaka, pravi: »Nate, tu jo imate!« – in je mislil, da je rešen. Pa je bilo drugače. Graščak je bil vesel, kraljična pa ne. Je rekla: »Jaz te ne vzamem! Jaz ne bom živela tu pri tebi, tu v tem gradu! Prinesi še moj grad, stekleni grad! Potem te bom pa vzela za moža!« Graščak pogleda fanta, pravi: »Si slišal? Prestavi mi še grad. Kakor mi ga ne prestaviš, tako glavo izgubiš!« Fant gre v hlev in stopi do konjička, joka. »Nič ne jokaj,« pravi konjiček. »Se bova že poskušala rešiti. Ampak pazi. Ko prideš do steklenega gradu, imej kladivce, da boš košček tistega gradu odbil. In glej, da boš zadosti hiter. Če boš počasen, te dobijo zmaji.« Fant res zajaha konjička, gresta kot blisk, že vidita stekleni grad. Prideta do gradu, zleti fant h gradu in odbije košček stekla. Beži nazaj, a v tem se zmaji prebudijo – ravno toliko, da jim je ušel. Kajti ko je bil v čolničku, niso imeli zmaji več moči nad njim. Kot blisk sta šla nazaj in sta prišla h graščaku. Zdaj je fant vprašal kraljično, kje hoče imeti grad. Potem je spustil stekelce na tla in res je zrasel grad, strašansko velik, ves steklen. Kaj naj zdaj kraljična? Ni hotela starega graščaka, pa ga je pogledala in rekla: »Ko si mi prestavil grad, prestavi mi še jezero, da se bom kopala v njem!« In graščak, seveda, spet pokliče fanta. Pravi: »Prestavi sèm še jezero, če ne, boš glavo izgubil.« Fant gre v hlev, joka pri konjičku, konjiček pa spregovori: »To je strašansko težka naloga. Tam,« pravi, »na deveti gori raste hruška in vrh tistega drevesa je eden od sadežev rdeč – tistega moraš utrgati. Devet orlov ga pazi in če boš tako srečen, da te ne bodo raztrgali, bova rešena.« Gresta spet kot blisk, konjiček in fant. Prideta do obale pa mu pokaže konjiček: »Glej, tisto drevo tamle je! S tistega drevesa moraš vzeti sad. Pazi,« pravi, »da te orli ne dobijo!« Gre fant, pride do drevesa in utrga sad. Že se vrača, gre nazaj, ko se zbudijo orli. Dvignejo se za fantom – tak veter se je delal, da se je tresel ves hrib – a ga niso ujeli, srečno je prišel do čolna. Ko prideta v grad, pravi fant: »Zdaj pa pokažita, kje hočeta imeti jezero!« Potem stisne hruško, da padejo na tla tri kaplje, in že nastane lepo, strašansko lepo jezero. Tedaj pravi graščak: »Dobro. Prinesel si kraljično, prinesel si mi grad, prinesel si mi jezero, zdaj mi moraš pa še svojo botro pripeljati! Kakor mi je ne pripelješ, tako ti glavo vzamem!« Fant pravi: »Kako naj jo pripeljem, svojo botro, če je sploh ne poznam?« »Če je ne pripelješ, si ob glavo!« Gre fant h konjičku in mu vse pove. Tedaj pa pravi konjiček: »Veš, ko ti je tista ženska rekla, da ti roža ne bo nič dobrega prinesla? Ravno tista ženska, ki si ji rožo vzel, tista je tvoja botra. Skoči name,« pravi, »greva.« In sta zdirjala in sta jo našla. Tista ženska je bila pa smrt. Šla je z njima v grad in je nevidna stala zraven, ko se je graščak zadrl: »No, kje jo imaš, svojo botro? Kakor mi je ne pripelješ, da je jaz ne vidim tukaj v eni uri, tako glavo izgubiš!« Takrat se tista stara ženska oglasi in pravi: »Ukradel si mu kraljično. Ukradel si mu grad. Ukradel si mu jezero. Zdaj bi mu pa še življenje rad vzel. Ampak ne bo tako! Fant bo živel, ti boš šel pa z mano.« In ga je vzela. Potem sta se mladenič in kraljična poročila in so imeli ohcet na steklenem gradu. Tudi mi smo bili tam. Smo jedli in pili, še iz rešeta smo dobili piti, z loparjem pa po riti, da se nam še zdaj pozna.

KAKO JE NASTALA NAŠA ZEMLJA[uredi]

Ničesar ni bilo kot samo Bog, sonce in morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v morju okoplje. Ko se je spet vzdignil, mu je za na nohtom ostalo zrno peska. Zrno je izpadlo in ostalo na vrhu – kajti na začetku je vse ostalo tam, kamor je padlo. To zrno je naša zemlja, morsko dno je njena domovina.


OD JARE KAČE ALI OD STEKLENE GORE?[uredi]

Smo bili majhni pa smo prosili, naj nam povejo pravljico. Pa so nas samo hecali ta stari. So rekli: »Katero pa? Od jare kače ali od steklene gore?« Če smo rekli od jare kače, so rekli brž: »Pa je od steklene gore lepša.« Pa smo rekli: »No, pa od steklene gore.« »Ja, pa je od jare kače daljša.« »No, pa od jare kače.« »Pa je od steklene gore boljša!« Mi pa spet: »Pa od steklene gore jo dajte.« Pa ni bilo nič, so si samo izmišljali. Tako da smo drugič že vedeli: če so rekli od jare kače, ne bo nič. So si potem pa drugače izmislili: če jo hočemo od steklega polža ali od zelenih prašičkov. Pa ravno tako ni bilo nič.