Za denar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Za denar. Povest.
Josip Kostanjevec
Spisal Josip Kostanjevec.
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (52. zvezek), 1900, str. 102–119.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Kamor seže oko, povsod vse belo! V jutranjem solncu se svetlikajo bližnji holmci s svojimi borovci, ki so po noči dobili praznično, belo obleko. Kar potegne skoz nje od zahoda močna sapa; borovci se stresejo, kakor bi jih zazeblo. Po nasadih zašumi, in kakor bi mu bila ta nova obleka pretesna in neprilična, začne se je otresati borovec za borovcem. Ta si razgali najprej glavo, oni prsi, tretji roke, a četrti začne pri nogah. Vse vrši in šumi v neki hlastni naglici, in po belih vrhovih se hipoma prikažejo svetlozelene lise, na katerih zadovoljno obvisé vzradoščene človeške oči.

Na prag male kmetiške hiše na samoti blizu vasi Razpotje je ravno stopila brhka, kakor videti komaj dvajsetletna mladenka. Njeno lice je sveže kakor jutranja rosa, njen stas srednjevelik, a gibčen in prožen.

Z rjavo desnico si popravi na čelo ji sileče črne lase, in pogled ji vzplava po bližnji okolici, kjer se vse iskri in svetlika.

„Kako lep dan!“ vzklikne sama pri sebi in stopi nekoliko korakov dalje do prostora, odkoder se je videla cela, nekoliko niže, v ozki dolinici ležeča vas.

Iz nizkih, večinoma s slamo kritih hiš se vzdiguje gost, čadast dim, a že nekoliko nad njimi se razprši v tanke, prozorne megličice, ki silijo vedno više, a se tudi vedno bolj trgajo, dokler se popolnoma ne poizgubé v brezbarvnem vzduhu. Izmed hiš se svetlikajo širokovejni orehi, raz katere se usuje vsak hipec gruča snega. V zlatih solnčnih žarkih se žarijo te padajoče kepe kakor utrinki zvezd v mehkotopli poletni noči. Od daleč je slišati veselo ukanje in vpitje otrok, ki delajo sneženega moža na travniku za vasjo. Po zraku zafrči sem ter tja trda kepa, od nasprotne strani druga; kmalu se ne morejo več sešteti, tako goste so. Nalik kroglam v bitki frčijo, žvižgajoč po zraku. Kadar katera zadene, se začuje gromek smeh; bučni vik in bojni šum vedno rasteta. Vse je veselo, vse je našlo danes ob prvem snegu zabavo, ki je za nekaj uric prekinila običajni mir in tihoto v vasi.

Deklica zre nekoliko časa tja doli v to vrvenje, z rokama uprtima v bok. Oko se ji iskri zadovoljnosti, in na obrazu se ji bere neka tiha sreča. V istem hipu se naglo obrne. Za seboj je zaslišala škrebljanje zvoncev. Na ovinku kakih petdeset korakov oddaljene ceste se prikažejo sani, v katere sta bila vprežena dva konja, in zdrčé naglo nizdolu po visečem pobočju. Deklica se hipoma strese ter prebledi. Roke ji upadejo nizdolu ob život, in kakor okamenela stoji nekoliko časa nepremično, strmeč za sanmi.

Ko so ji te že daleč tam doli izginile izpred očij, se šiloma vzdrami ter se zravna kvišku.

„Kaj mi bode to tako hudó, saj ni nič čudnega! Ali se ne sme tudi on voziti v taki družbi? Gotovo so ga povabili, da naj prisede!“ si je dejala deklica ter stopila proti koči.

„Pa niti ozrl se ni semkaj,“ se je zopet spomnila, ko je prestopila prag.

Na pritličnem ognjišču je gorelo nekoliko polenec, in na začrnelih verigah nad njimi je visel z lesenim pokrovom pokrit kotliček. Izpod pokrova, ki se je ob straneh vedno jednakomerno privzdigoval, je vrela voda, kar se je čulo, kakor bi jo kdo požiral glasno in šumeče. A kvišku je silila sopara, ki je razširjala po kuhinji vonj po sveži repi. Takoj si lahko uganil, da se kuhajo v kotlu oblice za zajutrk.

Na nizkem stolu ob ognju je čepel sključen starec ter držal vedno blizu plamena vele in koščene svoje roke ter sem ter tja pomencal jedno ob drugo. Njegove drobne, ugasle oči so nepremično strmele v plamen, in suh kašelj je pretresal včasi njegovo že trhlo telo.

Na nasprotni strani je popravljala ogenj stara ženica in v jednomer šepetala, kakor bi molila. Njen šilasti nos in suha koščena brada sta se skoro dotikala.

Ko je stopila deklica v kuhinjo, je najprej privzdignila pokrov nad kotlom, segla s prsti v kotel ter potipala oblico na vrhu.

„Zdaj pa bodo,“ je dejala skoro nató ter odstavila kotel. Odcedila je vodo v pripravljeni pomivalnik ter stresla oblice na širok, lesen krožnik, katerega je postavila sredi ognjišča na okrogel, štirinogat stol. Od oblic se je kadilo, a spodaj se je na krožniku še vedno nabirala voda, ki je curljala iz njih.

Starec je stegnil roko ter vzel med prste prvo oblico. Zmečkal jo je takoj med obema dlanima, a videti je bilo, da ga prav nič ne peče, tako mrzla in pičla kri se mu je že pretakala po žilah. S tresočo desnico jo je nesel nató k ustom.

Tudi starka je segla na krožnik, privzdignila glavo ter dejala deklici:

„Vzemi no tudi ti, Lenčika!“

„Ne bom, le jejte!“ je odgovorila deklica ter odšla skoz nizke duri v stanico.

Tam je sedla na koncu bele javorove mize na klop, stoječo prav ob malem okencu. Naslonila je glavo v roko ter zrla zamišljeno ven na plano. Nikakor ji niso hotele iz misli one sani, v katere so bile šinile pred nekolikim časom mimo nje. Še vedno jih je videla, kako so se prikazale na ovinku, še vedno in zdaj celó razločneje ji je stal pred očmi obraz Vrtovčeve Metike, ki je sedela na sprednjem sedežu zraven — njega — zraven Franceta Pirjevca. V ozadju pa sta sedela mati in oče Vrtovec. Vsi so bili praznično oblečeni, kakor bi se vozili v cerkev.

„Kam so neki šli, in čemu je France v njih družbi?“ Vedno ji je sililo to vprašanje na jezik.

In vselej si je odgovorila, kakor prvič:

„Gotovo so ga povabili, da naj prisede!“

Drugega odgovora si ni vedela, si ni mogla dati.

In kako tudi? Še pred dobrim tednom je bil France pri njih, in vpričo njenega očeta, ki je bil uprav tačas domá, ji je govoril, kako bi to bilo lepo in prav, ako bi bila ona — njegova žena! In njenemu očetu, priletnemu, ubožnemu, a poštenemu drvarju, ki je bil sicer vajen, da se je držal vedno le resno, kako so se mu bile razširile tačas ustnice na smehljaj, kako se mu je bil veselja razžaril ves, sicer odurni obraz! In ona sama, kako ga je poslušala vesela! Kako si je med njegovim govorom in pozneje še, ko je bila sama, slikala bivanje na njegovem domu, v njegovi bližini! Dà, to bi bilo skoro prelepo! In zdaj se vozi z Vrtovčevo Metiko in njenimi stariši!

„Gotovo so ga povabili, naj prisede,“ si je dejala vnovič. „Morda je pa kje semenj, in skupno gredó česa kupovat!“Ali neki drug glas ji je šepetal:

„Kaj pa, ako bi bil sam iskal njene druščine? Kaj pa, ako ... ako ...“

Močno je stresla z glavo ter vstala, hoteč oditi na delo, da bi se ubranila takim neprijetnim mislim.

Ali tedaj zagleda že blizu hiše potovko Mino, ki je prihajala očividno iz Vodic, sosednje vasi, kjer so prebivali Vrtovčevi in France.

„Ta ve vse, vedeti mora tudi to!“ si je mislila Lenčika in je odprla okno.

„Kam pa, Mina?“

„Ej, k vam grem malo pogledat, k vam! Dolgo že nisem hodila tod. Danes sem pa vendar hotela videti, kaj delate. No, ali ste zdravi?“

„Le noter stopite v kuhinjo! Ded in babica sta pri zajutrku, in tudi jaz pridem takoj!“

Kmalu nato je sedela potovka Mina v njih družbi. Bila je petdesetletna, dolga in suha žena. Kadar je govorila, se ji je čulo v grlu neko grgranje. To je delalo njeno govorico skoro nerazumno onemu, ki je ni bil vajen.

„Pa vzemite jedno,“ pravita babica in Lenčika hkrati po prvem pozdravu, kažoč na oblice.

„Ne, danes pa ne! ... Ako hočete, pa vam jaz danes nekaj ponudim,“ doda črez nekoliko časa.

Odprla je svoj košek in privlekla iz njega nekaj v papir zavitega. Počasi in nekako svečano je odvijala zavitek in smehljaje pogledovala okoli sebe sedečo trojico.

„Saj veste, vedno smo bili prijatelji. Moj Bog, prav iz srca vam privoščim! Saj vem, niti v praznik nimate kaj takega! Jaz pa vedno kje kaj iztaknem!“

Iz papirja se je prikazalo lepo, rumeno se bleščeče puranovo stegno in precej izdaten košček teletine. Zraven se je smehljal kos rahlega, maslenega kruha.

Dedu so nekoliko zažarele oči, in cmaknil je z jezikom, kakor bi tlesknil z dvema prstoma.

Babica je, čudeč se, pogledala potovko in hotela vprašati, odkod ima vse to.

Mina pa je dejala:

„Kako je to mehko, to bodete videli! Dasi nimata zob, vendar se vama bode vse kar samo ob sebi raztopilo v ustih, kakor zrela hruška. Na!“

In odtrgala je kar s prsti tri kosce pečenke ter prav toliko koščkov kruha in jih razdelila. Puranovo stegno in ostali kruh je pa zopet zavila v papir ter potisnila v košek.

Nastala je nekoliko časa tišina, toda kmalu je zopet izpregovorila Mina:

„Ali veste, kje take reči jedó?“

Vsi upró radovedno vanjo svoje oči.

Mina pa deje skrivnostno:

„Kaj takega se dobi samo pri Vrtovčevih v Vodicah. Ko sem bila prišla včeraj popoldne tja, imeli so ravno — snubače! Veste, tisti Pirjevčev France in Metika se vzameta! Stara Vrtovčevka mi je takoj postregla prav dobro in še tó-le naložila v košek za pot. Bog ji povrni, dobra žena je! Da bi le bil stari tak! In pa Metika, oh, ta vam je skopa in ljudij se preveč ogiblje. Pa vedno gleda najraje v tla. Jaz nočem reči ničesar, a ne vem, kako bode opravil oni, ki jo vzame.“

Nobeden ni gledal na Lenčiko, torej niti zapazil ni, kako je prebledela takoj pri prvih besedah potovkinih. Trdno se je oprijela stola in krčevito stisnila ustnice.

„Danes so se pa peljali v trg k notarju, da napravijo pismo,“ je pristavila Mina.

„Jej, jej, mladi so, pa se ženijo,“ je dejal ded, neprestano migajoč s čeljustmi. „Pa res, dober kruh! Saj pravim, dobro maslo imajo tam doli, kar nič duha nima, pa ga nima!“

„Jej, pa tudi teletina je pečena na maslu! Kako se to pozna! Vendar pa rečem, da bi več zalegla, ako bi se bila pekla na slanini. Oh slanina pa, slanina!“ je dodala počasi s suhim svojim glasom babica.

„Saj tudi jaz tako pravim,“ pritrdi Mina. „Pa, saj bogatini ne vedó, kaj je dobro. Ako bi zraven vsega še vedeli, kaj je dobro, preveč dobrega bi užili na svetu!“

Lenčika se je bila izmuznila med tem pogovorom v stanico. Tam se je naslonila na mizo in si zakrila oči. Nekaj neizrečeno tesnega in bridkega ji je stiskalo srce.

Najraje bi se bila razjokala, ali nobena solza ji ni hotela v oko.

„Ah, zató se ni bil danes niti ozrl proti naši hiši, ah zató!“

Sklonila se je kvišku in se bridko nasmejala.

„Ne,“ je dejala črez nekoliko časa, „čemu bi me to žalostilo? Saj morda res nisem zanj! In Bog ve, kako bi me pozneje kdaj zaničeval ter mi očital, da mu nisem prinesla ničesar k hiši! Res, morda je bolje tako!“

Izkušala se je pregovoriti, delala se je hrabro, a oni črv ji ni hotel nikakor iz prsij. Vedno ji je še razjedal osrčje, vedno jo je navdajala še nepopisna bolest.

Slišala je, kako se je potovka odpravljala. Naglo si je poravnala nekoliko zmršene lase in stopila v kuhinjo.

„Pa z Bogom, Lenčika! Kadar bom hodila mimo, se že še oglasim!“

Lenčika ji je odzdravila ter se lotila dela. Prišlo ji je hipoma na misel, koliko huje bi ji bilo, ako bi vedeli ljudje, v kakem razmerju je bila s Francetom. V takih mislih ji je nekoliko odleglo.

„Res sreča, da stanujemo tako na samoti, da ga ni videl nobeden, ko je prihajal včasi sem gori! Najino razmerje je bilo sicer pošteno, a ljudje vedno mislijo in govoré rajši kaj slabega, nego dobro!

Nekoliko časa je bilo v kuhinji vse tiho. A skoro se oglasi ded s svojim drobnim, hreščečim glasom:

„Pa je bil vendar nekolikokrat tukaj pri nas, ta France. Mislil sem, da gleda kaj za tabo, Lenčika!“

„Beži, beži,“ ga kara babica. „Ali res ne sme nihče v hišo, da bi ga že ne ženili?“

Lenčika je molčala.

Ko je pa stopila črez nekaj hipov zopet na plano, je ni več tako veselil krasni dan, ki se je razpenjal črez dobravo. Solnce ji ni svetilo več tako čisto, lahna sapa ji ni šumela več tako ljubo, in razposajeno veselje doli v vasi je ni več zanimalo.

S povešeno glavo je stopila zopet v hišo.

II.[uredi]

Prva hiša na desnici v Vodicah je bila ona Franceta Pirjevca. Ni bila niti velika, niti premajhna. Po dveh stopnicah se je prišlo v vežo, v kateri so bile na levici in desnici nekako v sredini po jedne duri. Skoz desne si prišel v precej prostorno kuhinjo, katere se je držala mala čumnata, a skoz leve si vstopil v Francetovo delavnico. Koncem veže so bile strme stopnice v gornje nadstropje, ki je bilo na novo dozidano, z dvema še nedodelanima sobama.

France je bil mizar in je prvotno poslopje podedoval kot jedini sin po svojem, pred nekolikimi leti umrlem očetu. V hiši mu je gospodinjila že priletna mati. Sin in mati, oba sta bila varčna in delavna. Razen tega pa je bil France res spreten in vešč mizar, ki se je bil svojemu obrtu popolnoma priučil po raznih mestih v tujini. Ker ni bil predrag, je imel vedno mnogo dela, katero je komaj zmagoval, in pri katerem sta mu pomagala po dva rokodelska pomočnika. Tako si je bil nekaj prihranil in takoj nató je vzdignil hišo, katero je izdeloval uprav sedaj.

France je bil že v tridesetih letih, ko je začel misliti na ženitev. Uvidel je, da materi ni mogoče sami vsega zmagovati, kajti imela je oskrbovati razen njega in delavcev tudi kravico in celo prašiča v hlevu. Po letu je bilo zraven tega tudi še nekoliko dela na njivi in travniku, kateri zemljišči sta bili že od nekdaj pri hiši. Materi pa so začele pojemati moči, zató ga je silila tudi ona, naj se ozre po kaki dobri gospodinji.

Mnogo je razmišljal France, kam bi se obrnil, kje bi se dobila skrbna, varčna in delavna gospodinja.

Ko se je vračal neki popoldan iz trga proti domu, je došel na poti drvarjevo Lenčiko, ki je uprav nesla iz gozda butaro drv. V rebru je počivala, z desnico podpirajoč butaro, ki je slonela na skali, da ne bi zdrsnila na tla. Njeno lice je bilo razgreto, rdeče rože so cvetic na njem. A njeno veliko oko ga je gledalo tako nedolžno, da se je nehoté ustavil ter pristopil bliže nje.

In začel jo je izpraševati, kdo in odkod je, kaj je njen oče, in ali ima še mater, ali ima kaj bratov in sester. Beseda je dala besedo, in v kratkem sta vedela popolnoma natančno vse razmere drug drugega. Ko sta stopala kmalu potém skupno proti vrhu, jima je bilo, kakor bi se poznala že davno, in Lenčika ga je povabila celó v kočo, da si nekoliko odpočije.

Mrak se je že delal, ko se je France poslovil od Lenčike in od starih dveh, ki sta čepela v hladu pred kočo.

„Pa še kaj pridi,“ je dejala Lenčika pri slovesu ter še nekoliko časa zrla za njim, ko je stopal lahko nizdolu.

V ovinku se je še zadnjič ozrl in mahal s klobukom v pozdrav.

Že dolgo ni bil France tako dobre volje, kakor ta dan. Kako lahko in veselo mu je bilo pri srcu, ko je hitel po cesti nizdol mimo pisanih travnikov in lok, ko je zrl v bistre valčke srebrnega potoka, ki je žuborel ob cesti. Lahek mu je bil korak, lahka glava, lahko srce. A pred očmi mu je vedno stal okrogli obraz Lenčikin, na uho mu je še vedno ljubo zvenel zvonki njen glas in srebrni smeh.

Hipoma se je ustavil sredi ceste. Ozrl se je okoli sebe, ali ga nikdo ne vidi, in prijel se je z roko za čelo

„Kaj pa bi bilo, ako bi postala Lenčika moja ... moja ... žena!“

Ta misel mu je šinila hipoma v glavo, in usta so jo takoj ponavljala glasno, tako glasno, da se je skoro ustrašil svojega nenavadnega glasú.

Naglo je hitel potém dalje in kmalu je stopil ves razgret v svojo hišo.

France je pozvedoval od tega dne o Lenčiki, kjer in kolikor je mogel, toda tako, da nihče ni mogel sumiti, čemu se zanima za njo. In v kratkem je dognal, da je sicer popolnoma revna, toda poštena in delavna deklica.

Od sedaj je večkrat, posebno proti večeru, rad stopil tja gori, dasi je bilo do koče skoro celo uro hoda.

Lenčika in France sta se sčasoma tako privadila drug drugemu, da se jima je zdela cela večnost, ako se nista videla štirinajst dnij. Včasi, ko je bil France gori, je bil domá tudi drvar, ki je prihajal sicer le redkokdaj. Drvarju je bil mladenič vrlo všeč, zlasti ker mu je vselej prinesel in ponudil tudi tobaka. Med Lenčiko in Francetom ni bilo doslej sicer govora o nikaki zvezi, a posebno po pogovoru, ki se je vršil med njima zadnjič celó vpričo njenega očeta, ni niti dvomila, da bode nekdaj njegova žena.

Ali prišlo je drugače.

Pri vsej svoji poštenosti in dobrosrčnosti je imel France vendar neko veliko napako. Bil je namreč preveč navezan na denar. Za goldinarček bi bil šel v ogenj.

Pred nekolikimi dnevi ga je poklical v hišo bogati Vrtovec. Ponudil mu je neko delo, katero je moral delati pri njem na domu.

Ni bil še dva dni v hiši pri Vrtovcu, ko zapazi France, da se Metika, kadar le utegne, suče okoli njega, in da govori zeló rada z njim. Tretjega popoldne mu že kar naravnost sama reče, da ne bi bilo nič napačno, ako bi se onadva vzela.

France je osupnil in ni vedel, kaj bi odgovoril. Mislil si je, da se ona le norčuje, zató ga je to nekoliko jezilo, in umolknil je. Ali kmalu se je prepričal, da govori ona resno. Nikdar se ne bi bil nadejal, da gleda hči bogatega Vrtovca za njim! To ga je pa storilo takoj nekoliko prevzetnega!

Ali tedaj se mu je vsilila pred oči Lenčika, in začel jo je primerjati z Metiko. Seveda je bila med njima razlika. In pa še kakšna! Koliko grja in koliko bolj odurna je bila Metika! Toda ona bode bogata, stariši ji bodo dali gotovo več nego dva tisočaka! Kaj vse bi se dalo napraviti s temi denarji! Človek bi si lahko postavil z njimi temelj k bodočemu bogastvu.

Francetu se je kazala naj lepša bodočnost.

Črez nekoliko časa je že vprašal:

„Ali pa bode s tem zadovoljen tvoj oče?“

„Nič se ne boj! To naj te nikar ne skrbi; kar jutri ga vprašaj, in videl bodeš, da se lahko hitro napravi!“

Ko je France prišel domov, je razodel takoj vse svoji materi. Starka pa, kateri je bil povedal prej tudi svoje razmerje z Lenčiko, je dejala takoj:

„France moj, poslušaj me! Nočem ti braniti, ali celó kaj nasprotovati v taki zadevi. Toda morda bi bolje opravil, da bi vzel ono tam gori, tudi ako bi ji moral celó kupiti poročno oblačilo!“

Francetu ni bil ta odgovor nič preveč povšeči. Kmalu se je podal k počitku, a zaspati ni mogel. Celo noč se je premetaval s strani na stran ter ugibal, kam bi se naj odločil.

Zdaj mu je stopila živo pred oči Lenčikina podoba, gledala ga je prijazno in milo, kakor bi mu hotela reči: „Vendar mi ne bodeš napravil take žalosti?“ In v srcu ga je zaskelelo. Že mu je zoril sklep, da je ne zapusti, ko zasliši hipoma žvenket srebrnih goldinarjev. Zadremal je bil nekoliko. Kar se mu vidi, da sedi pri mizi ter meče goldinar za goldinarjem na njo. In kako prijeten glas je to! Kolikor bolj šteje, toliko več jih je; na mizi raste kup, a vedno se mu še siplje denar izpod roke. Sam Bog vedi, kje se jemlje! Kup doraste do stropa, goldinarji se večajo, in hipoma se izza njih prikaže Vrtovčeva Metika. S smehljajem na širokih ustih kaže na kup ter pravi:

„Vidiš, vse to bode tvoje, ako me vzameš!“

France se strese veselja, pot mu stopi na čelo, preobrne se in se vzbudi. In še vedno mu stoji pred očmi blesteči kup goldinarjev, in v tem blišču popolnoma zatemni podoba Lenčikina. A navzlic temu je vendar moral še nekoliko misliti na njo.

„Saj ji nisem še ničesar obljubil,“ si je dejal naposled ter si hotel s tem potolažiti svojo vest.

In dozorel je v njem sklep, da popraša pri Vrtovcu.

Še le črez dolgo je proti jutru nemirno zaspal, in solnce ga je proti navadi našlo še v postelji.

* * *

Popoldne tistega dne je stopal France s svojim ujcem proti Vrtovcu. Oba sta bila pražnje oblečena, kajti šla sta snubit. France je hotel stvar dovršiti, kolikor mogoče hitro, da ne bi se morda še kako drugače premislil.

Vendar je, stopajoč nizdolu po vasi, še vedno nekoliko dvomil, da bi se Vrtovec vdal in bi mu kar tako, meni nič, tebi nič, izročil svojo hčer. Seveda mu niti v sanjah ni prišlo na misel, da se je želi Vrtovec iznebiti, kakor hitro mogoče. France je bil navadno vedno doma v svoji delavnici in se ni brigal rad za druge ljudi. Njegov pregovor je bil: „Vsak pometaj pred svojim pragom!“ Tako večkrat ni vedel niti najbolj razširjenih govoric v vasi. Vedel pa tudi ni, da je Vrtovec že marsikomu ponudil svojo hčer, a da je nihče ni hotel, ker je šel daleč okoli glas o njeni trmi in drugih nelepih lastnostih. Nekateri so sicer poskusili pri njej, a še o pravem času so se umaknili, spoznavši, kaj tiči v njej. Zadnji čas pa se je bila Metika celó nekoliko preveč seznanila s hlapcem, in stari Vrtovec jo je že hotel pognati iz hiše. Bal se je samo strupenih jezikov, ki bi gotovo potém raznašali sicer pošteno njegovo hišo. Vrtovec je imel tudi sina Josipa, kateremu bode nekdaj pripadlo posestvo, a ker je bil ta sin priden in pameten, dasi še mlad dečko, bilo mu je toliko bolj na tem, da odda hčer.

Ujcu Francetovemu tedaj ni bilo treba mnogo govoriti za ženina. Vrtovec se je sprva sicer nekoliko obotavljal, a to samo zaradi lepšega. V resnici pa je bil zelo vesel, kajti poznal je Franceta dobro ter ga tudi čislal. Ker je bil pameten mož, je takoj uvidel, da bode njegova hči pri njem bolje preskrbljena, nego bi bila morda v kaki še tako bogati hiši. Kmalu se je tedaj vdal, in ukrenilo se je, da se odpeljejo takoj drugi dan k notarju, da naredé pismo.

Stara Vrtovčevka, katero je bila Metika že zjutraj na to pripravila, je prišla tudi kmalu v izbo. Podala je Francetu in ujcu roko ter veselja vzkliknila:

„No, to se je pa hitro napravilo!“

In odšla je v kuhinjo, kjer se je cvrl ostanek tolstega purana od nedelje. Ker se ji je videlo to premalo, pridejala je še kos telečje pečenke. Maslen kruh je bil pečen že zjutraj, kakor običajno vsak teden po enkrat.

In ostali so skupaj v razgovoru še pozno na večer.

* * *

Po noči je bil zapadel prvi sneg, a zjutraj so bile že zgodaj napravljene pred Vrtovčevo hišo sani, katere so jih imele odpeljati v trg.

V hiši je bilo že vse živo. Vrata so se odpirala in zapirala, vsak je imel še česa poiskati, predno je sedel na voz. Po asi nizdolu je prihitel France, a bil je videti nekoliko bled, kakor bi bil prečul vso noč.

„Ali si kaj bolan?“ ga vpraša Vrtovec.

„Ne ravno bolan, ali nekako pusto mi je v glavi!“ odgovori France.

„To je dobro znamenje,“ si misli Vrtovec. „Kdor je bolan že pri taki pijači, kakoršna je bila sinoči pri nas, ta gotovo ni pijanec!“

Ko je France sedel na sani k Metiki in se je pojavil njen obraz neposrednje pred njegovimi očmi, ga je obšel nehoté neki mraz, da je vidno vzdrgetal. Nikdar, niti prejšnji večer ga ni videl tako natančno. A zdaj je zapazil na njem ne samo nelepoto, pač pa tudi neke znake o trdosti in surovosti, celó o nebrzdani strasti. In nehoté se je zopet domislil Lenčike. Toda zdaj je bilo prepozno! Nemoško bi bilo in tudi nelepo, ako bi odstopil.

V tem hipu sta konja potegnila. Sneg jima je zapršel in zaiskril pod kopiti. Izza griča pa je prilezlo mlado solnce, in njegovi zlati žarki so prepluli celo okolico. In tudi v Francetovih prsih se je nekoliko zjasnilo, kajti v istem hipu se je domislil vnovič, da odtehta nevestino odurnost denar, ki bode kmalu žvenketal v njegovem žepu.

Ali ko so se sani pomikale bolj proti vrhu, proti drvarjevi koči, ko so zavile okoli ovinka, odkoder se je videla koča in je France zagledal Lenčiko zunaj, tedaj je zardel kakor kri in glavo je obrnil na nasprotno stran. In roka se mu je nekoliko tresla, in bil je v vidni zadregi, ko si je popravljal odejo črez kolena.

Ali v tistem hipu so švignili konji, ki so do zdaj vozili počasi, naglo nizdolu. Koča in Lenčika sta zaostali za njimi.

France si je oddahnil.

III.[uredi]

V tem so bila pretekla štiri leta.

Bilo je ravno na praznik sv. Rešnjega telesa popoldne. Po vasi je bilo vse tiho, in sveti mir je plul nad hišami, pred katerimi so šušneli v lahnem vetriču zeleni listi na visokih vejah, ki so obdajale pot, po kateri se je vil še pred nekolikimi urami dolg, svečan izprevod. Izpod streh so plapolale in se svetlikale trobojnice, a dva visoka mlaja sta molela svoja vrhova celó črez nizki vaški zvonik. Po vzduhu so se preletavale lastovice, a pod strehami so cvrčali v varnih gnezdih njih mladiči ter kazali drobne kljunčke pri ozkih odprtinah, da se je prikazovalo sem ter tja njih malo, belo griče. Po pesku na dvoriščih so se kopale kokoši, na bezgovih grmih so se prepirali vrabci, a pred hišami so posedali vaščani v pisanih gručah, pomenkujoč se o bodoči-letini in razpravljajoč medsebojne svoje križe in nadloge.

Vse je bilo svečano in praznično. Niti najmanjši šum ni motil tega svetega popoldneva.

Toda — čuj!

Na koncu vasi so se s šumnim ropotom zaprle duri, in ta zvok se je neprijetno razlegal po tišini; čulo se je, kakor bi bilo v bližini ustrelilo.

In zopet!

A vmes je zahreščal oduren glas, in kletvica, ostudna kletvica, ki je ušla uprav tačas nekomu preglasno iz ust, se je razlegala do sosednjih hiš.

Pred nasprotno hišo so povzdignili ljudje svoje glave, in debel glas je izpregovoril:

„Že zopet se kregajo!“

„In pa danes, na tak praznik!“ oglasi se drugi.

„Res, ni je božje nedelje, da bi potekla v tej hiši mirno in kakor se spodobi,“ doda tretji resno.

V tem je rastel krik in vik. Kletvica se je vrstila za kletvico, a vmes je včasi počilo, kakor bi se pretepali. Gruča ljudij okoli hiše se je vekšala. Nekateri so se jezili, da se tako oskrunja praznik, a drugi so pljuvali pred se:

„Fej te bodi!“

In čuli so se nadalje glasovi:

„Oh, tak zakon!“

„Pojdi no branit, župan!“

„Ne puščaj takega pohujšanja!“

„Bog jih bode gotovo kaznoval!“

Med kletev in razsajanje se je mešal glasen, zategel jok, ki se je včasi slišal, kakor rjovenje divje zverine.

Tedaj so se pa hipoma odprla vežna vrata, in v njih se je prikazal — France Pirjevec. Njegov obraz je bil rdeč in zabuhel, oči so mu bile krvavo obrobljene. Na licu se je kazala velika krvava lisa; videlo se je, da so jo prizadeli ostri nohtovi. Lasje so mu bili zmršeni in prijemali so se potnega njegovega čela. A ovratnik mu je bil odtrgan, da se je videl del njegovih rjavih prsij.

Ko je zagledal France toliko ljudstva, osupnil je nekoliko, a takoj nató se je topo nasmejal ter viknil v nekem divjem obupu:

„Tako se godi onemu, ki se ženi za denar!“

Naglo je korakal mimo ljudij ter izginil izpred njihovih očij.

V hiši pa se je tedaj potajil jok, in nastala je zopet tišina. Ljudje so se razhajali, a njih razgovor se je vrtel odslej samo okoli Pirjevca in njegove žene. Ugibali so, kdo je kriv vednega prepira. Različna so bila mnenja. Nekateri so hoteli vedeti, da je žena kriva vsega, a drugi so obsodili Franceta, češ, dovolj je bil star, ko se je ženil; lahko bi bil prej vse natančno premislil, predno je storil tako neumnost. Ni ga bilo v vasi, ki ne bi bil vedel, kaki peklenski nastopi so se pogostoma dogajali v Pirjevčevi hiši.

„Jedino dobro je to,“ je dejal čestokrat župan, „da nimata otrok!“

* * *

Mračilo se je. Hladen mrak je legal na zemljo, in na travi se je začela delati rosa. Na nebu se je prižgala prva zvezda tam v nedosežni daljavi, in njena luč je vztrepetala v svetlozelenkasti boji. V bližini je zardela druga, tretja, četrta — v kratkem je bil posut z njimi ves sinji obok. In v človeška srca se je tedaj vselilo hrepenenje po nečem višjem, po nečem slajšem in nedosežnem, po nečem, kar jim ne more dati zemlja, po nečem, kar slutijo ta srca samo tam nad zvezdami, tam za ono zlato zaveso, za katero še ni pogledalo človeško oko. Oj, ta večer, ta krasni večer!

France je zavil za hišami po travnikih navzgor, ne meneč se za pot, niti za stezo. Pod njegovimi težkimi koraki se je upogibala trava, izpod njegovih nog so poskakovale preplašene kobilice, se umikali črički. Ob strani se je kvišku dvignil škrjanec, ki je do zdaj mirno ležal in grel v gnezdu drobni svoj zarod.

Toda France ni videl in ni čutil ničesar. V njegovih prsih je vrelo in kipelo; bil je nesrečen, silno nesrečen. Noge so ga zanesle nehotoma proti vrhu, više, vedno više.

Pred njim se je zasvetlikala drvarjeva koča, ona znana koča, v katero je nekdaj tako rad zahajal, ona koča, v kateri je stanovala in še zdaj stanuje njegova nekdanja — Lenčika.

Stresel se je.

Uprl je svoj pogled v kočo in videl, da je zaprta. In spomnil se je, da so odnesli deda in babico že davno iz te koče tja doli na zeleno njivico med štiri zidove, kjer se vrsti križ ob križu, kjer pripogiblje v kotu svoje veje nizko, tako nizko ona samotna, ozkolistnata vrba.

Drvar pa je gotovo po svoji navadi zopet v gozdu.

V Francetu se je pojavilo neko hrepenenje, da bi opazoval to kočo vnovič od blizu, da bi videl, ali je okoli nje še vse po starem.

Naglo, skoro hlastno stopi bliže, a kmalu se zopet oddalji. Tam, kakih dvajset korakov od drvarjeve koče, pa leže za grmom v mehko, visoko travo. Ta rosa, ki mu je takoj omočila praznično obleko, da je njeno vlago čutil na svoji polti, ta rosa ga ni motila niti najmanj. Ne, še mislil ni, da bi mu utegnila škodovati, tako mu je hladila razburjeno kri, tako mu je prijal strupeni njen hlad. In mrak se je spuščal čimdalje niže, in zvezde so zabliščale, a France je ležal še vedno nepremično na svojem ležišču.

Kar se zaslišijo drobni, rahlo odmevajoči koraki. France privzdigne glavo in zapazi Lenčiko, ko stopa z malim detetom v naročju proti koči. Takoj za njo prihaja njen mož, srednje velik, zagorelega, lepega obraza. Oba sedeta na klopico pred kočo. Dete se nasloni materi v naročje ter obrne drobni svoj obrazek kvišku in izteza nežni ročici, kakor bi hotelo doseči svetlo zvezdo. Mati se mu smehlja, ga poljubuje na belo čelce, na črešnjeva ozka usteca ter pritiska njegove šibke, kratke prstke k svojim ustom. A njen mož je položil roko okoli njenega pasú, in obema sije raz obraz žar najsijajnejše sreče, žar popolnega zadovoljstva.

Črez nekoliko časa deje ona:

„Zdaj pa moliva!“

In začela je moliti rožni venec, a mož njen je odgovarjal počasi, pobožno, zaupno.

Dete je v tem zadremalo v naročju.

France je zrl ta prizor z ginjenim srcem. Uvidel je veliko nasprotje med svojim življenjem in med življenjem, katero je zrl tukaj. Pri njem domd prepir in kletvina, a tukaj rajski mir, tiha sreča in molitev. In šiloma je zadušil bridka čuvstva, ki so mu vstajala in silila na dan; ustnice so se mu začele gibati, in tiho, a srčno je molil za njima, dokler ni rahlo zamrl zadnji glas v tihi noči.

Kmalu potém so se zaprla kočna vrata za malo in srečno družinico. France je ostal vnovič sam.

In v očeh mu je zablestela solza, polzela po licu, a kmalu za njo se jih je udrl cel potok, in tekle so ... tekle ...

Zadnjič se je še ozrl na kočo ter takoj nató stopal počasi nizdolu proti svojemu domu.

IV.[uredi]

Kolika izprememba se izvrši včasi v jednem samem letu! To, kar nam je bilo morda še pred kratkim najdražje in najljubše, leži pozabljeno za nami, strto in uničeno na veke. To, po čemur smo hrepeneli, za kar smo žrtvovali srčno svojo kri, pobegnilo je mimo nas brez sledú, brez najmanjšega vidnega znaka, in srca naša so ostala nezadovoljna, v njih se je nastanil razpor, nastanilo se novo hrepenenje po nečem, kar bode izginilo istotako.

Še ni bilo preteklo dobro leto po Francetovi poroki, ko je bilo tudi v njegovi hiši vse drugače. Njegov dom, prej tako miren, je postal dom najljutejših prepirov, in denar, ki ga je bila prinesla v hišo nevesta, je prinesel hkrati s seboj prokletstvo. In prav denar je bil, ki je delal med zakoncema največje razprtije. Žena je očitala možu uboštvo, iz katerega ga je bila potegnila, toliko časa, tolikokrat in na tak način, da je nastal med njima nepremostljiv jarek. Zraven tega se tudi ni hotela poprijeti nobenega resnega dela, marveč je raje pohajkovala po hišah, prepuščajoč Francetovi materi ves trud. France je vsled takih razmer tudi začel zanemarjati delo in dom, a žena je začela piti, sprva skrivaj, a kmalu očitno. Namesto blagostanja se je v kratkem naselila v hiši beda in pomanjkanje. Po preteklih štirih letih je bila njih last samo še koča, a še ta zadolžena, in majhen laz v rebri.

Francetova mati je bila umrla že drugo leto po poroki. Stari Vrtovec je sicer poskušal parkrat, da bi posredoval, a ko je videl, da je vse zastonj, ni prestopil več praga Pirjevčevega.

Med tem pa se je bila omožila tudi Lenčika gori na vrhu. Njen mož je bil sicer samo navaden ogljar, a živela sta srečno in zadovoljno, ker nista hrepenela po drugem, nego po potrebnem, ker sta bila našla v medsebojni ljubezni to, kar iščejo drugi zastonj v razkošju življenja. Ko je stopal France oni večer od Lenčikine koče proti domu, mu je stopilo vse prošlo življenje pred oči. Uvidel je, da je tudi sam obilo kriv svoje nesreče, da bi bil morda marsikaj popravil z večjo potrpežljivostjo proti svoji ženi. In ali bi se zdaj, dasi je stvar zašla že tako daleč, ali bi se zdaj res ne dalo nič več popraviti? Ta misel mu je šinila v glavo, kakor svetel žarek, in zadobivala vedno določnejšo obliko. Predno je dospel do svoje hiše, je bil trdno sklenil, da se zopet poprime dela, da morda še reši, kolikor se da.

Ali ko je hotel odpreti vežna vrata, so bila od znotraj zapahnjena.

To ga je silno zbodlo.

„Torej, zdaj mi je začela zapirati že vrata,“ dejal si je trpko.

Potrkal je nekolikokrat s pestjo, da je votlo zabobnelo. Ali oglasil se ni nihče. Tedaj je stopil okoli poslopja in zapazil, da je bilo slučajno odprto neko okno. Ker ni bilo visoko od tal, vzpel se je kvišku in kmalu je stal v svoji delavnici. Oko mu je splavalo po tem prostoru, ki je bil medlo razsvetljen po mesecu, ki je ravnokar priveslal izza gričevja. In tam, kjer je bilo nekdaj nakopičenega toliko začetega in dovršenega dela, kjer so stale v starih časih omare, postelje, naslanjači, tam, kjer so se nekdaj vzdigovale skladanice belega in črnega lesa, tam je bilo zdaj vse prazno. Pajčevina se je delala po kotih, na nizki polici pa je prhnelo nekoliko zarjavelih obličev. France se je stresel in hitel skoz prazni prostor.

Kmalu nató je stopil v svojo spalnico.

Nihče ga ni pozdravil ob vstopu, niti ura na steni, kajti njeno nihalo je stalo nepremično, in kazalci so kazali na tretjo uro popoldne.

Ozrl se je po sobi.

Na mizi v kotu je dogorevala sveča, in njen debeli utrinek mu je žarel naproti. A po sobi se je razlegalo glasno smrčanje.

Pristopil je k postelji.

Tam je ležala njegova žena razkuštrana na vrhu postelje. Desnica ji je visela nizdolu črez stranico, a okoli ustnic so se ji držale posušene belkaste sline. Dihala je težko, nejednakomerno. Na licih so ji rdele široke lise; videti je bilo, da se je bila napila, in da je zaspala v neki omotici.

France je z gnusom opazoval nekoliko časa svojo ženo. Kmalu bi bili splavali po vodi vsi prejšnji sklepi! Ali čudno, ko se je spomnil Lenčike, je oni prizor gori v koči vplival toliko blažilno nanj, da se niti razjezil ni.

Usmiljenje, nepopisno usmiljenje se ga je polastilo. Sklonil se je, popravil ženo v postelji ter jo zagrnil.

Nató se je prekrižal, malo pomolil ter legel tudi sam k počitku.

* * *

Jako zgodaj je še bilo, ko je France vstal. Oblekel si je naglo vsakdanje oblačilo, pristopil k ženi, ki je še spala; ter jo vzdramil.

„Oni oreh gori v lazu grem posekat, veš! Porabil ga bodem, da naredim iz njega lepo omaro, katero hočem prodati.“

Žena odpre oči, a bile so motne in zakidane. Čudno se ji je zdelo, da govori mož danes z njo tako prijazno, a videti je bilo, da njegovih besed ni prav razumela. Naslonila se je zopet v posteljo ter v tem hipu dalje smrčala.

France si potolče s pestjo ob čelo:

„Ali je vredno, da storim še kak korak k izboljšanju? — Čemu? — Ha, ha! — Ali bi ne bilo bolje, da umrem? — Kar ima priti, pa naj pride!“

Toda delati hoče vendar; morda si z delom olajša to neznosno trpljenje, morda pozabi vsaj za nekoliko trenutkov nesrečno svoje stanje. Saj je bil včasi tako srečen pri delu!

In res, v veži vzame sekiro ter stopa počasi in zamišljeno gori v laz, da poseka oreh.

Dopoldne ga je oklestil in očedil. To delo ga je tako zadovoljilo, da je ves srečen sedel k počitku v senco, prav ko je zazvonilo poldan.

Neko upanje ga je začelo navdajati ter mu kazati boljšo bodočnost. V svoje sanjarjenje zamaknjen, niti ni zapazil, da hiti nekdo navzgor proti njemu.

Še le ko je stal pred njim, videl je France vaškega župana. Ta je bil ves zasopel in hlastno je izpregovoril:

„Pojdi hitro domov, tvoja žena vpije in razgraja po vasi. Prav gotovo je zblaznela!“

France ni odgovoril niti besedice. Z odprtimi usti je stal in strmel pred se. Hkratu so mu udje otrpnili in imel je občutek, kakor bi ga kdo polival s studeno vodo. In v tem hipu je njegovo bodočnost zakrila najtemnejša noč ...




Francetova žena je res zblaznela, preobila pijača jo je uničila. Ali prišla je zopet iz blaznice, v katero so jo bili spravili. Vendar je to ni spametovalo; pila je še vedno in odslej še več. Tako je prišla na Studenec tudi drugič, in zdaj, ko to pišem, je še tam. Kdo ne ve, kako se bo končala ta povest? ...