Za Cekinovim gradom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za Cekinovim gradom
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 8. avgust 1908 (183/41), 1
Viri: 183
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Za Cekinovim gradom, na poti med romantičnim žabnjakom in ograjo iz desak, tam sva ob lepem vremenu vsako drugo jutro obhajala svoje sestanke s sramežljivo parfimirano ljubico Ahacijo.

Lastnik tega grada za Koslerjevim vrtom v Šiški je bil v predprejšnjem stoletju madžarember Zögeny in »Cegenov grad« je narod prekrstil v Cekinov grad. Dandanes je to ime že malokomu znano.

Moja dulcineja Ahacija je bila kaj velebujna. (Takrat sem imel še turški okus.) Pred dvema letoma je bila še neznatna goska, ki je tehtala z medaljonom vred komaj šestdeset kil. Imela je pa mirno vest in zdrav želodec; v kratkem se je zredila tako, da sem jo cenil na osemdeset kil dobre vage. Primerjati bi jo mogel edinole rejenim nemškim velekuram ali valkiram; slovanska mitologija ne pozna tako životnih dam.

Rad sem imel Ahacijo, pa ne samo zato, ker je bila tako lepo debela, ampak tudi zato, ker je bila tako poetična.

Ko sva se sešla prvikrat za Cekinovim gradom, sem prinesel Ahaciji velikansko srce. Na sredi tega odpustka sem prilepil izvirni vzdih:

Kako si lepa, Ahacija!
Oh, rajska je tvoja gracija,
vonjava si kakor akacija,
zavida te vsaka kanacija!

Te stihe na čast poetični ljubici sem koval in pilil cel teden, zato so bili tako lepi. Ahacija je bila tako ginjena, da ni rekla ne bev ne mev. Pa saj tudi ni mogla. Imela je polna usta: Hrustala je moje srce. »Oj, Vojteh, kako pojedično!« me je pohvalila naposled.

»Ahacija! Zakaj si pojedla moje srce?«

»Oh, Vojteh, vsa mrtva sem na take stvari,« je šepetala tajinstveno. »Ves dan bi sedela v slaščičarnici. Oh, v konditorijah je vse tako fino, tako pojedično!«

Na drugi rendez - vous sem prinesel velik zavoj sladkosti. Le enkrat sva prišla ob ograji gorindol in že je bila brhka Ahacija gotova. Pojedla je vse sama z vzornim apetitom treh lačnih kadetov. Naposled je oblizala še ostanke sladke smetane s papirja in se mi nasmehljala vsa srečna: »Oh preljubi Vojteh, kako je danes tukaj pojedično!«

Dodobra okrepčana me je strastno pritisnila na svojo belo modropikasto bluzo in me poljubila parkrat zaporedoma. Njeni poljubi so dehteli po vseh boljših dišavah tujih dežel, zlasti po vaniliji. Bil sem jako zadovoljen.

Tako sva se shajala vsak teden trikrat in uživala poezijo sladke ljubezni na idiličnem kraju. Krasnega jutra pa sem šel za Cekinov grad, dasi nisem imel sestanka z Ahacijo. Stopal sem po zgornji poti skozi gozd. Nad žabnjakom sem krenil mimo zapuščene hišice doli.

Prijazni žabnjak se je svetil v najlepših nijansah rjave boje. Živahno žuboreč studenec ga je napajal z vodo. Na dnu je v miru počivalo vse polno zavrženih piskrov, skled, prekelj, vej in opek. Zelene definitivne žabe in provizorične žabice so uživale lepo vreme ob bregu in skakale z neprekosno eleganco brez zagonskih desak v vodo. Nespodobno razkoračene so se guncale nesramno nedolžne živalce na površini, kakor bi premišljale uganko življenja. Dolga belouška se je vila med travo, spolznila v vodo in plavala, živ bič, glavo moleč v zrak, hitro proti sredi in švignila med mahovje. Urne lastovice so krožile nad tolmunom in pomakale bele trebuščke v vodo. Kdo bi si mislil, da so tako pogumne! Voda je pljuskala in svetle kapljice so padale od njih. Kačji pastirji in hinavsko beli metulji so letali nad gladkim ogledalom. V grmovju pa so kosi svoje mladiče učili narodne pesmi.

Vse to sem opažal in si mislil, da ne bi bilo napačno, ako bi sezidal v tem divotnem kotičku vilo sebi in svoji Ahaciji.

Kar naenkrat pa sem izza grmovja zagledal na poti ob zidu belo bluzo z modrimi pikami in potem vso Ahacijo. Poleg nje je plesljal droban gospodek. Kar pretreslo me je. Stopil sem še bolj nazaj za grm.

Neznani spremljevalec je nosil bel zavitek, zala Ahacija pa je jemala iz njega kos za kosom in jedla z zdravim tekom treh mlatičev.

»Oh, preljubi Dragotin, kako je danes tukaj pojedično!« se je nasmehnila svojemu kavalirju in mu ponudila sladke ustnice.

To me je pa res razjezilo, no!

Početkoma nisem vedel, kaj bi storil. Ahacijina nezvestoba me je vsega omamila za nekaj trenotkov. Pa da imam takega konkurenta, takega češpljevega možica, ki bi ga Ahacija lahko štuporamo nosila na izprehod!

Dobro. Zdramil sem se, pobral v tihi, toda strašni jezi smrekov storž in ga zagnal na gruleči parček. Zadel sem Ahacijo na klobuk. To ni bila nobena umetnost, zakaj njeno pokrivalo je bilo tako veliko, kakor slavnega Pavline razpeti dežnik. Ahacija se je le malo stresla in nastavila usta k drugemu poljubu. Zdaj pa je zadel moj drugi češarek ljubimca na nos. Kar odskočil je mladenič in zbežal proti Šiški. Ahacija pa je vihtela svoj solnčnik kakor buzdovan, toda zastonj je klicala napadovalca na korajžo.

Drugo jutro me seveda ni bilo več na sestanku. Od nezveste ljubice sem se poslovil prav izvirno na razglednici:

Oj z Bogom, nezvesta Ahacija,
Zakaj si taka kanacija?

Ahacija se je pozneje omožila baje prav dobro. Veščaki jo cenijo na sto kilogramčkov. Okoli pasu je tako široka, da jo komaj objameta dva moža.