Začetnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jari junaki
Začetnik
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Presneto sem se držal čemerno, ko sem se vozil z očetom po Dunajski cesti z doma, da v gorenjskem mestecu vstopim za učenca v trgovino gospoda Kolariča.

Sredi julija je bilo, na vse zgodaj. Součenci so pasli lenobo velikih počitnic, jaz pa sem moral v dresuro. Res bridka je bila ta! Zastonj je prosila mama še pri slovesu zame, da bi ostal te zadnje vakance doma, ali da bi me dal papa vsaj ljubljanskemu trgovcu v šolo. Zdelo se mi je, da jo vidim pred sabo objokano. Pač nisem bil vreden, da me je imela tako rada. Pekel me je hud kes. Strašno nesrečnega sem se čutil in vzdihnil sem globoko; srce mi je lezlo v čevlje.

"Vidiš, Marko! Pa ne bi bil nagajal!" mi je dejal papa, ki je včasih pogledal, če mu nisem že ušel.

"Ne bodo te snedli ne!" me je tolažil. "Si prepust. Le nikar se ne drži tako mevžasto, no!"

Silil sem se veselo gledati okolo sebe, pa se mi ni dalo izlepa ne. Papa si je nažgal viržinko in občudoval hasoto poletnega jutra. Mojo dušo pa so morile grde skrbi.

"Kaj bo," sem premišljeval, "kadar odide oče in me prepusti tujčevi peti? Kakšne jeze bo moj gospodar, nagle ali počasne? V gimnaziji človeka vsaj ne pretepajo; to je velika dobrota! Kvečjemu ga malo zapro, pa je: Ali zdaj! Sam Bog ve, koliko starih vatlov ali pa mladih metrov bom občutil po nedolžnem, še preden prodam prvi cent kave! Kako se obranim nasilstva? Najbolje bo, ako desertiram!"

Vozili smo se precej dolgo. Naposled smo se ustavili v prijaznem mestecu pred hišo gospoda Kolariča. Duševno in telesno ves pokvečen, sem lezel za očetom v prodajalnico in se primerjal obupanemu teličku, hi ga ženo klavnico. Prostor je bil teman. Vendar je dišalo kaj prijetno in podolgaste hupe polne pisanih bonbončkov so me sladko pozdravljale s polic.

Kar naenkrat pa je smuknila pred naju tako smešna prikazen, da sem bil precej židane volje. Fante, približno moje starosti, ni bil dosti večji od mene. Zvito so se mu lesketale oči, majhne, skoro okrogle. Neznansko dolge roke z neznansko dolgimi prsti so se lovile okolo kolen. V vsem ni bil deček nobenemu tako podoben kakor pa je bil napol obritemu oblečenemu šimpanzu.

"Dobro jutro!" je kričal in se neprestanoma klanjal ena dve, ena dve. Rije so mu hrepenele proti čevljem; mislil sem, da se hoče oddaleč malce popraskati po petah.

"Klanjam se," se je oglasil pri drugih vratih dolg mladenič s fantastično frizuro a la čopasti pondirek in z velikansko, mahadravo kravato, tako rdečo, da je kar oči paralo. Bolj zaspanega človeka nisem videl ne prej,ne slej. Takoj ga je prevpil mlajši.

"S čim vam more postreči vaš najponižnejši sluga Živko?" se je ponujal.

Lepo je znal ranoreli spak staviti izbrane besede; govoril je tako sladko pa gladko, kakor bi lizal med. Priznati moram, da se mi je zahvaljevati le njemu, če sem zaradi redkega daru zgovornosti na boljšem glasu nego vsak raztrgani dohtar. Počasi sem se nalezen Živkove duhovitosti.

"Kje je gospod?2 je vprašal moj oče nekam osorno jezičnega škrata.

Dečko naju je vedel skozi vrata konec prodajalnice v majhno, nizko sobo. Utopljen v svoje račune, je sedel tukaj za ozko mizo starikav mož, ob trebuhu priklenjen na debelo zlato verižico. Obraz mu je bil resen, strog, skoro jezen. Komaj je vzdignil plešasto glavo in naju pogledal preko narodnih naočnikov. Puste poteze so se mu razjasnile, pa ne dosti.

"A, vi, gospod Ilovar," je pozdravljal očeta, mu želel dobro jutro in stisnil roko. "Lepo, da ste prišli. Prosim odložite, sedite. In to je vaš sinko Marko."

Gospod Kolarič je govoril mirno, enakomerno, takorekoč brez klicaja in vprašaja, govoril gotovo, jako dostojanstveno in obenem previdno, kakor bi štel komu cekine. Glas mu je prehajal tam nekje iz globokega, izpred verige, ki je imponirala meni tako hudo, da nič ne bolj.

Papa mi je mignil. Šel sem zatorej in poljubil trgovcu mesnato roko, ki se je svetil na njej tak velikanski pečatni prstan, da bi mogel nadomeščati varnostno orožje.

"Živko," je zapovedal dečku, "spravita z Markom vse njegove stvari gori. Potem se Marko preobleci in s tabo vrni semkaj."

Že je tedaj prevzel povelje nad mano in spet se mi je storilo milo. Toliko da nisem zajokal. Tačas sem hotel poklekniti pred papana in ga prositi na žive in mrtve, naj me vzame nazaj s sabo k mami domov in mi verjame, da pridnejšega sine ne bo v Ljubljani mimo mene.

Ali tu je obrnil Živko mojo pozornost nase. Nakašljal se je in začel premikati kožo na ostriženi glavi doli proti čelu in zopet nazaj gori. Nato me je povabil s svojim dolgim kazalcem za sabo.

Šla sva po moj kovčeg in ga nesla čez puščobno dvorišče do zadnjega hišnega oddelka pri vrtu. Po starih lesenih stopnicah sva prišla v podstrešno sobico.

"To je najin spaIni salon!" me- je poučil Živko. "Ta postelja je moja, ta pa tvoja. Potem imava tudi vsak svoj stol za nedeljski počitek in vsak pol mize in omare, vse na višini modernih zahtev!"

Preoblačil sem se v vsakdanjo obleko, Živko pa je legel na svojo posteljo.

"Boš videl, kako imenitno živimo tukaj!" je dejal in brcal z nogama po zraku. "Zmeraj veselo, dragi moj! Stari je dober človek: zmerja nas mnogo, ne tepe nič. Kadar izgubi naočnike, delamo, kar hočemo. Če le morem, mu jih skrijem, da se malce oddahnem. On pa jih išče po vseh kotih in obeta groš tistemu, ki jih dobi. Najdem jih seveda vselej jaz. Zato uživam gospoda šefa posebno naklonjenost... Komi Juri je velika reva. Zatelebal se je v Fani, natakarico v gostilnici pri Žejni žabi tako nečloveško, da včasi kar riga od same ljubezni kakor lačen osel. Vedno živi le v višjih sferah in hodi po svetu kakor po jajcih ... Naši kuharici je ime Lucija. Izvrstna ženska je to. Marsikaj kratkočasnega utegneva še doživeti z njo. Petdesetemu letu je bliže nego dvajsetemu. Najbolj jo podražim, če ji pravim gospodična Luca... In zdaj pride na vrsto naš gospod hlapec Miha Muha. Mladi mož je najmočnejši pa najneumnejši dedec dalec naokrog. Možgane ima plombirane z bobovo slamo. Odlikuje se tudi s tem, da razširja po svoji bližnji okolici ostri parfem priletnega kozja. Če sem dovolj daleč od njega, mu pravim Miško, zakaj, salamensko ga jezi to ime. Kar se tiče naposled naju dveh, ti povem: trgovske vajence dele učenjaki v dobre in poredne; ker je pa prvih le malo malo se štejeva midva rajša med zadnje! Kako se pa že ti pišeš?"

"Marko Ilovar."

"Odkod si pa doma?"

"Iz Ljubljane!" sem se odrezal ponosno.

"A - ljubljanska srajca!"

"Te bom!"

"Ljubljanska srajca si in ostaneš! Ne bojim se te prav nič. Kdo bi se pa tudi kaj bal take griže razvajene! Ce hočeš, se greva pa takoj malo metat, ti ljubljanska srajca zanikarna ti!"

Ker sem bil gotov, sem hotel precej skočiti nadenj.

Tedaj pa je zarenčal odspodaj silen bas: Ali vaju še ne bo doli?"

"Potrpiva nekoliko!" mi je predlagal Živko in zaklical skozi okence na dvorišče: "Vem, da bi šla brez naju trgovina rakovo pot. Takoj prihitiva pomagat, o gospod Miško!"

"Veš" je pristavil hitro, "hlapec zdajle čisto gotovo čaka spodaj, da bi me malo! Le pazi, kako se izmuznem temu nerodnežu zabitemu! Prvi pojdem jaz. Le za mano!"

Pri stopnicah je res vrebal razkačeni Miha v zasedi. Živko mu je šel hladnokrvno nasproti, dejal kazalec na široka usta in zažugal nasprotniku:

"Stojte, ljubi Miha, ne delajte nobenih neumnosti! Skrijte se! Žandarji vas iščejo. Če vas zasačijo, vas bodo buc ali- bum!"

Miha je odprl usta na stežaj, tako se je prestrašil orožnikov: Živko pa je srnuknil že pri besedi "buc" med njegovimi nogami na dvorišče in me vlekel pred gospoda Kolariča.

"Zdaj ti naredi gospod Kolarič pridigo. Le modro se drži! Bog ne daj, da bi se smejal, toliko ti pravim!"

"Sedite, mladi prijatelj," je začel gospod Kolarič svečano in pokazal s prstom stol.

Posluhnil sem in sedel na okrogel stolček.

Meni nasproti sta počivala papa in trgovec na rjavi zofi. Živko pa se je po prstih pritihotapil šefu za hrbet. Videti sem ga mogel le jaz.

"Tedaj, ljubi moj," je izpregovoril stari mož in si brisal z dolgim rumenkastim robcem naočnike, "vi se želite pri meni izučiti za trgovca."

Med tem prijaznim uvodom se je prikazal Živko izza zofe in se začel za gospodarjevimi rameni spakovati na take načine, da sem komaj komaj premagoval smeh. Ko je naredil gospod piko, je izginil tudi Živko za naslanjalo. "Ako se boste vedli dostojno in pridno," je nadaljeval starec, "vam bom ves čas očetovski prijatelj. "

Zopet se je pojavil Živko. Zamižal je z očmi in potegnil samega sebe fino za ušesa. Kakor vsled te poteze se mu je pomolil dolgi jezik iz ust. Vendar si je znal pomagati in se potegnil za kožo na grlu, in jezik je bil zopet za zobmi. Potem mi je veselo namežikaval in mi metal poljubce. Vse to je izvrševal s tako komiko, da ne kmalu kaj takega!

Zatajeval sem smeh, kolikor sem mogel, se grizel v ustnice in računal, koliko je petinosemdesetkrat devetinpetdeset. Da ne bi videl zapeljivca, sem povesil oči.

"Glejte sem, ne na tla," me je opomnil gospod Kolarič, ki si je nateknil naočnike. "Pred vsem vam priporočam resnost, veliko resnost! V svoji hiši ne trpim nikakršnih neumnosti ali burk, katerih so vajeni mladi oslički. Vse drugo izveste pozneje. "

Ko je vzel gospodar v misli burke in neumnosti, je pa začel Živko na vse kriplje premikati kožo na glavi. Dozdaj sem poizkušal revež vse, da ne bi prasnil v buren smeh. Vendar naposled se natura ni dala nič več brzdati. Izprva mi je ušlo nekaj siloma zadržavane sape z izdajalskimi "kh- kh " skozi nos, potem pa sem se vdal Živkovemu talentu in se začel grohotati na ves glas!

"Boš -!" je zagrmel papa nad mano. Dobro je bilo, da nisva bila zdajle sama brez priče! Živko pa se je potuhnil za zofo.

"Všeč mi je, če so mladi ljudje dobre volje," je dejal zopet gospod Kolarič z dolgim obrazom.

"Zato se pa vendar ni treba režati. Menim, da nisem povedal nič smešnega. Norci se smejejo brez vzroka. Čemu zatorej rezgetate še zmerom. To ni lepo. To se ne spodobi, vidite. Tega se boste morali odvaditi pri meni. Mlad kristjan naj ne hrepeni po prazni zabavi, ampak kvišku, vedno kvišku, vedno vi še in više." .

Medtem pa se je nesramni Živko zopet pojavil izza hrbta gospoda Kolariča. Najprvo sem videl dolge roke, ki so plezale kakor na nevidni vrvi vedno više in više, potem pa obraz, nakremžen tako po opičje, da bi se bil jaz najrajši po tleh valjal od samega veselja in smehu!

"Ali si obseden ali kaj!" je zaropotal papa in stopil predme, od jeze temnordeč v obrazu. "Kaj grohočeš tako neumno! Govori!"

Veseljak Živko je lezel tiho po vseh štirih iz sobe v štacuno. Ne bi ga bil izdal za nič ne! Črhnil nisem nobene besedice.

"Gospod Kolarič si bo kaj lepega mislil o tebi!Lepe vtiske delaš precej prvo uro! Prosim, gospod Kolarič, kaznujte ga, kakor se vam zdi primerno! "

"Že ukrenem vse potrebno, že. Je že taka. Mladost-norost, čez jarek skače, kjer je most. Bodite preverjeni, da si bom prizadeval, odgojiti Marka v koristnega in vestnega člana človeške družbe."

"Hotel sem ti dati par goldinarjev," je godrnjal papa. "Ker se pa vedeš tako nerodno in otročje in delaš staršem le sramoto, pa ne dobiš nič! Čez dober mesec se vrnem vprašat, kako je gospod Kolarič zadovoljen s tabo. Upam, da se poboljšaš! Star si zadosti, da veš, kaj je prav. Če pa tvoje razposajenosti ne bo konec, ne prideš domov, preden ne boš pomočnik!"

Ker ni bilo zapeljivega Živka več poleg, sem se držal žalostno in modro, in oče je menda bral krotko spokorjenost z mojega obraza.

"Prosim, da pozdraviš mamo prav lepo!" sem zašepetal- in solze so mi lile z lica na predpasnik. Rad bi poljubil papanu roko, pa mi jo je odtegnil.

"Nisi vreden!" se je hudoval; in ne da bi me bil pogledal, je odšel na voz in se odpeljal.

"Tak velik fant, pa se še jokca!" me je dražil Živko. "Hočeš, da ti kupim konjička, ki z repom piska?"

Zdaj se je obrnil gospodar k meni.

"Tam na polici," je dejal, "tam so bonboni, Marko, tukaj pa fige in rožiči. Jesti smeš, kolikor hočeš. Pa tudi glej, kako prodajamo. Pozneje že dobiš dovolj dela."


"Dober tek!" je šepnil Živko. Škodoželjno se mi je nasmejal in zlobno so se mu zasvetile okrogle oči.

Početkoma sem se nekoliko ženiral, pozneje pa sem se vendar lotil onih dovoljenih darov in sem hrustal in žvečil in cmakal vse dopoldne, da že ni bilo več lepo. Ob tem opravilu se mi je zbudila nada, da se bom kmalu in izlahka prilagodil novim razmeram, uvažujoč, da uživa tudi trgovski stan različne sladkosti. Rad bi bil začel tudi sam prodajati, pa sem smel samo gledati, kaj in kako delajo drugi. Živko je naskakoval kupovalcc kakor orel svoj plen; zdaj je bil tu, zdaj tam, uren in zabaven kakor merkovca.

Bridko pa so se maščevali zedinjeni bonboni, fige in rožiči že pri kosilu. Takoj po juhi se me je prijela morska bolezen. Preklicano mi je bilo slabo. Sladkarije so se mi tako zamerile, da se mi je gnusilo, če sem jih pogledal le oddaleč.

"Naša ljubljanska srajca ima pa kolero!" je oznanil Živko. Sedeli smo skupaj v sobi za kuhinjo on, Miha in jaz. Pomočnik je kosil z gospodom v prvem nadstropju.

Strašno so me zbodle Živkove besede.

"Če sem jaz ljubljanska srajca, si pa ti Čivko!" sem mu jo zasolil.

Miha Muha se je začel smejati tako na glas, da je prišla Lucija vprašat, kaj nam je.

"Dobro si zadel, Marko!" me je pohvalila. "Pokveka daje drugim priimke in zavija krščanska imena, zdaj jo je pa sam skupil."

Čivko je molčal in kuhal grenko osveto.

Po obedu je prišel gospod Kolarič pol urice spat. Zaljubljeni komi je škilil proti Žejni žabi, in razglabljal, kaj dela Fani. Živko me je učil delati zavitke, pa ne dolgo.

"Kdo je Čivko,a?" je vzrasel nenadoma in me zgrabil za lase.

"Ti! Kdo neki drug? Izpusti moje lase!"

"Pa ti predrznež zafrkavati mene, ti, ki še pol kile soli nisi prodal vse svoje žive dni? Samo še enkrat mi reci tako!"

"Čivko si in Čivko ostaneš od danes do sodnjega dne in še tri kvatre potem!"

To je bilo Živku preveč. Razkačen je dejal: "Tako; dobro. Le počakaj, ljuba duša!"

"Nič več!" sem ga zavrnil in ga vlekel za ušesa, dokler me ni izpustil.

Trenutek sva si stala nasproti.

"Koliko te pa je?" se je zaletel nanovo vame "Zabavljaš?"

"Tebi še zmeraj. Čivko! Čivko! Pa še enkrat Čivko!"

Tako sva si napovedala vojsko. Nato sva se pa zgrabila in izkušala zagnati drug drugega. Po morski bolezni oslabelega me je Živko kmalu užugal in srečno zavalil na hrbet.

Prav tačas pa je prišel komi. Živko se je poslovil od mene in skočil čez mizo. Pomočnik pa, od hude ljubezni truden, je le počasi zlezel čez oviro. Otresel se je svoje zaspanosti in srdito tekmoval z Živkom. Ta je dirjal po prodajalnici kakor divja koza. Obtem je imel še dosti sape, da je dražil sovražnika:

"Vi ste Herodež, ki preganjate nedolžne otročiče! Vi ste pa tudi tisti Juri s pušo, ki ima železno dušo! Ala, kako se greva lepo mance! Le glejte, da je ne nesete spat! Manca, manca, naglo tanca!"

Ko je privihral Živko okoli ogla mimo mene, sem mu podstavil nogo. Padel je, vendar potegnil tudi mene za sabo in me zasukal podse. Komi je imel v svoji konkurenci več sekund zamude, se naju dveh ni nadejal in je telebnil na Živka. Tako je ležal ves trgovski naraščaj Kolaričeve tvrdke na dnu štacune na kupčku.

Od vseh najbolj obremenjen, sem čutil vso težo konkurenčnega boja na svojih slabotnih ramenih in sem tiho pojemal pod pezo trpljenja. Živko je ležal na meni očividno tako zadovoljen, da je bil bržkone pripravljen, prebivati še nekaj časa na mojih kosteh. Kaj je delal komi gori na vrhu, tega pa nisem mogel videti, dasi je to vprašanje takrat v stiski najbolj zanimalo mojo dušo.

Naša zabava je povzročila kolikortoliko šundra in privabila gospoda Kolariča. S pogledom izkušenega vojskovodje je pregledal in preštel porušene stebre svoje kupčije. In brezobzirno je prevzel komi nalogo javnega tožnika.

"Živko jih pa uganja danes, da že dolgo ne tako!" se je glasila obtožba. "Z malim sta se ruvala, da sem ju komaj pomiril."

Obenem smo bili že na nogah, si otepli obleko in se vsi zdravi zbrali pred šefom. Razžaljeni pomočnik je naštel še druge pregrehe Živkove; ta je izdal mojega "Čivka", jaz pa njegovo "lju- bljansko srajco". Gospod nas je samo gledal in ni izrekel naposled nič drugega nego samo: "Aha!"

Po tem ravsu so me začeli uvajati v tajnosti trgovskega življenja. Najprvo so me spodili drva sekat. Proti večeru sem moral kuharici mleti kavo. Sploh popoldne ni bilo nobenega skupnega razveseljevanja več. Živko se je držal grdo. Za velikim zabojem čepeč, se je čutil samega in užival s strastnimi požirki roman v starem letniku "Lju- bljanskega Zvona".

Po večerji je pozval gospod Kolarič Živka in mene predse. Naštel nama je vse najine zločine in naju posvaril in izpodbujal, naj opustiva enake komedije. Poklical je pa tudi Miho in zaukazal mirno:

" Vsakemu pet."

V moji duši so se takoj pojavile neprijetne slutnje. Pravzaprav mi je bilo res žal, da sva počenjala z Živkom take. Vendar vsaj nekoliko je tolažila mojo vest prijazna misel, da je bil naš gospodar zamlada najbrže še hujši razposajenec mimo naju dveh.

"Nikar se še ne sleci!" mi je svetoval Živko, ko sva bila gori v najini sobici. "Obišče naju še velik gospod!"

"Kdo pa?" sem vprašal. Zakaj že sem pozabil obljubljenih pet dobrot.

"Boš že še videli! Pa pomeniva se kaj drugega! Ali mi verjarneš, da si danes ne sezujem čevljev sam? O -- toliko sem pa še nobel!"

Ali že je došel napovedani obiskovalec Miha. Palice ali šibe ni imel mož nobene s sabo. Zato sem se mu vljudno nasmehnil in mu ponudil stol. Osupnilo me je pa to, da se je Živko hitro zatajil pod posteljo.

Miha ni bil prijatelj dolgim uvodom. Ne da bi se kaj obotavljal, je prijel najprvo mene in me po kratkem, pa meni jako mučnem boju spravil med svojimi junaškimi koleni v veliko stisko in napet položaj. In začel me je brez orožja ali drugih priprav z roko obdelovati z navdušenjem, ki je bilo vredno vse kaj lepšega. Prejel sem jih resnično petindvajset, ne pa pet: vsak prst njegove nearistokratske desnice je igral svojo lastno vlogo z znamenitim uspehom.

Zinil ni ves čas prav nič. Miha je bil mož dejanja. Ko je opravil z mano, je šel nad Živka. Od tega se je videla le noga izpod postelje. Hlapec je zagrabil za čevelj. Živko pa se je vedel sukati tako, da je Mihi ostala sama obutal v roki. Vun!" jc zarohnel sluga.

"Kaj? Provocirati se pa ne dam!" se je odrezal Živko. "Prosim, pridite čez tri leta, pa z drugo maniro!"

"Vun tam spodaj iz teme, pravim!"

"Naka. Saj nisem neumen! V ternici se kopuni rede."

"Precej, ali -!"

"Potrpite, ljubi, ljubi gospod Miha! Oprostite, da se moje misli in želje ne strinjajo z vašimi! Bilo bi tudi strahovito dolgočasno na svetu, če bi bili vsi ljudje ene misli in krvi. Vsaka buča drugam leti. Verjemite mi, da se meni prav nič ne mudi! ln za razvoj slovenske veletrgovine ni skoro nič pomembno, če sem par minut prej tepen ali pozneje! Čas je, mislim, ugoden, gospod Miha, da pričneva kakšen pameten razgovor in da uganeva katero modro. Pa recite, da sem govoril narobe, če morete!"

Po teh naglih besedah je pomolil Živko še drugo nogo iz pribežališča. Ljuti hlapec je popadel tudi to in imel v kratkem drugi čevelj v oblasti.

"Hvala lepa, da ste me sezuli!" je hitel Živko. "Sit se nerad sam pripogibam in napenjam po večerji, zlasti ne po mlečnih žgančkih. In zdaj me hočete še masirati po stari pa veljavni šegi. Res ne vem, kako bi vam povrnil ta prizadevanja, ne da bi ka] žalil vaše rahločutnosti. O, lepo se mi godi! Pa naj kdo reče, da ne živim kakor mlad grof!"

Tu je bilo Mihi zadosti. Odmaknil je postelj in privlekel grešnika kakor kaplja na svetlo.

"Prosim, ljubeznivi gospod Miha," je nadaljeval neustrašen Živko, "pazite, da se ne prevzamete zaradi srečnega uspeha svojega trudapolnega raziskovanja, in da vas vaša gorečnost ne izvabi predaleč, ko boste orali ledino. Zakaj upira se mi verjeti, da bi bili odmerili manj, nego mi je odmeril gospodar v zadnjem testamentu!"

Ali že ga je imel Miha v pesti in se začel živahneje gibati. Žvižgal je mrtvaško koračnico, da ne bi zašel iz takta, in nakladal grešniku drugo za drugo z vajeno dlanjo. Živko je stokal, kakor bi pulil grmovje; obenem pa je kritiziral vsak mah posebej:

"Asa, to je šele prva. Vsak začetek je grenak! Huhu! Druga. . . ta je pa že preimenitna za moje skromno pričakovanje! Tretja. . . no, polovico sva že izdelala. Četrta. . . ta peče kakor živo apno. Šviga, švaga - zadnja! To je bilo zopet nekaj novega! Ali ste častilakomni! - No, dobro ste ministrirali, res, prav dobro! Zahvaljujem se vam za točno in solidno postrežbo! Sicer ste samouk, vendar visoko nadkriljujete vsakega izprašanega strokovnjaka in znate služiti celo dvema gospodoma obenem! Toda, zdi se mi, da opravljate svoj poklic prerokodelsko in da preveč poudarjate vedno le eno mesto in zanemarjate druge oddelke. Ker sva že ravno skupaj, mi jih daste lahko še pet; jih pa odračunava prihodnjič! Toliko kredita imam vendar še pri vas?"

Miha pa se ni zmenil za ta predlog, ampak je zaklenil vrata za sabo in šel leč. Ko sva bila sama, je izvlekel Živko notes iz miznice in vestno zabeležil današnjih pet, preden sva legla spat. "Če pojde tako," se je bahal, "jih bo konec drugega leta ravno sto! To je že lep kapital! Takrat, preljubi moj prijatelj, takrat bom slavil jubilej in plačam nama dvema malo pojedino, gospodu Mihi pa častno nagrado za utrjevanje mojega znanja!"