Začarana princesa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Začarana princesa
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je nekoč, neke tople jeseni, ko so se ob jutrih dvigale megle iznad bližnjega močvirja in je le pogosta oblačnost kazala na to, da je poletje minilo in sedaj vlada jesen.

Neko jutro je bilo vreme še posebno turobno. Bilo je oblačno in žalostno. Učenci so slabe volje hiteli v šolo. Zvonec je rezko zazvonil. Učenci so stekli v razrede. Prva ura. Nekako so jo preživeli med poslušanjem z enim ušesom in gledanjem na uro ter vzdihovanjem kdaj je bo konec. Zvonec. Končno rešitev! Hura! Sedaj je telesna vzgoja. Megla se je razkadila in oblaki so odpotovali nekam drugam. Posijali so prvi sončni žarki skozi šolsko okno.

"Gremo na igrišče!" so zavpili vsi učenci na en mah.

Učenci so odšli k uri telesne vzgoje. Tekli so, skakali in delali še marsikaj drugega. Na koncu ure jim je rekla učiteljica:

"Bili ste pridni. Imamo še nekaj časa in se lahko igramo kakšno igro." V roke prvemu pa je vrgla žogo.

"Hura! Gremo se med dvema ognjema!" so vpili vsi v en glas.

Hitro so se razdelili v dve skupini in tekma se je začela. Niso igrali še dolgo, ko je nekdo zavpil:

"Glejte, ptica!"

Vsi učenci so se kot na povelje ozrli v smeri njegovega prsta. Na beli črti na robu polja je sedela velikanska siva vrana, ki ji pri nas po domače rečemo kavka. Glavo je nagnila sedaj na levo, sedaj na desno in z očmi krožila od učenca do učenca, kot da jih opazuje in sprašuje kaj bodo naredili sedaj. Čisto nič se jih ni bala in ni je motil njihov smeh. Razredni šaljivec Nejc pa je zaklical:

"Imamo pač enega igralca več. Igrajmo se dalje!" ter vrgel žogo proti igralcem v naslednjem polju. Žoga pa je padla na tla in se zakotalila proti vrani. Vrana se je nekoliko dvignila in za trenutek lebdela nad žogo kot helikopter, nato pa se je kot strela spustila na žogo. Pograbila jo je s kremplji in se je nato bliskovito dvignila visoko v zrak. Nekajkrat je zakrožila nad njimi in nato z velikimi zamahi odletela proti gozdu.

Učenci so nekaj trenutkov nemo strmeli v ptico, ki se je vedno bolj oddaljevala z njihovo žogo. Potem so se vsi spustili za njo v tek. Ni jih ustavilo vpitje učiteljice, naj se vrnejo. Tekli so in tekli, dokler niso omagali sedaj eden, sedaj drugi in so se počasi vračali proti igrišču zadihani in s povešenimi glavami.

Nejc pa ni in ni odnehal. Čeprav ni nihče drug več tekel za njim, je nadaljeval lov za tatinsko ptico. Pritekel je do gozda in stekel med drevesa. Ptica je upočasnila let, kot bi ga hotela izzivati. Nejc je tekel še hitreje. Veje so ga šibale, trnje ga je praskalo pa se ni oziral na to. Obdajala ga je neka čudna svetloba, ki mu je dajala moč in ga je gnala naprej, samo naprej.

Dan se je nagibal na večer, večer na noč. Sonce se je umaknilo in prepustilo nebo luni, ki je svetila tako močno, da Nejc sploh ni opazil, da je že večer. Nejc je tekel in tekel. Nekje daleč v nekem zvoniku je odbila ura enajst. Vran se je ustavil na najnižji veji mogočnega hrasta. Sedel je mirno kot da bi čakal, da priteče Nejc do njega. Nejc je pritekel pod hrast. Za trenutek je obstal in se je oziral okrog sebe, kaj bi pograbil. Zagledal je leskov grm, ki je rastel v bližini. Skočil je k njemu in odlomil prvo ravno enoletno vejo. Dvignil jo je in na vso moč zamahnil proti vranu. Toda glej čudo. O vranu ni bilo ne duha in ne sluha. Na mestu, kjer je prej stal mogočen hrast, pa se je dvigal mogočen grad. Vsa okna so bila razsvetljena, vsa vrata so bila na stežaj odprta. Do grajskega obzidja pa je peljala široka pot, posuta z belim kamenjem.

Nejc je krenil po poti proti gradu. Prispel je do obzidja in stopil na grajsko dvorišče. Preko dvorišča je šel naprej proti vežnim vratom in vstopil v grad. Krenil je po največjem in najbolj svetlem hodniku in prispel do čudovite dvorane, ki se je bleščala v okrasju in v svetlobi, ki so jo oddajali zlati svečniki. V sredini dvorane je stal zlat prestol. Na prestolu je sedel velikanski sivi vran in v krempljih držal žogo, prav tisto, ki jo je ukradel učencem na šolskem igrišču. Nejcu je jeza prekipela čez rob. Srdito je zamahnil proti vranu. Komaj pa se ga je leskova šiba dotaknila, se je začelo dogajati nekaj neverjetnega. Najprej je vranu začelo odpadati perje, potem kremplji in nato kljun. In še predno se je Nejc dobro zavedel, je pred njim stala prečudovita deklica. Zlatorumeni lasje so ji padali preko pasu. Telo ji je ovijala nebesno sinja obleka. Nejc je odprl usta od začudenja, prelepa princesa pa je spregovorila:

"Hvala ti Nejc, da si prišel. Že dolgih sedem tisoč let čakam na tvoj prihod, da me rešiš prekletstva hudobne čarovnice Zložene, ki me je začarala v sivega vrana."

Potem je stopila s prestola in se mu je približala. Izročila mu je žogo, ki jim jo je vzela na igrišču in govorila naprej:

"Opraviči me, prosim, pri svojih sošolcih in jim povej, da jih prosim, naj se ne jezijo, da sem vam pokvarila igro. Le tako sem te lahko zvabila za seboj. Ce ne bi prišel sedaj, bi spet morala čakati še sedem tisoč let, ko bi se sedmič rodil. To pa je dolgo, dolgo. Zato sem storila to, kar sem in sem te zvabila sem. Oprosti, enkrat, prosim te."

Princesa je utihnila in prav takrat je v grajskem zvoniku odbila ura dvanajst. Luna, ki je prej prislanjala svoje lice na grajsko okno in radovedno kukala v dvorano, se je umaknila. Konec je bilo čarobne noči polne lune. Grad se je stresel in stresel se je tudi Nejc. Stemnilo se je in Nejca je pograbila neka čudna sila z mehkimi rokami. Dvignila ga je in odplavala z njim v neznano.

Ko je Nejc odprl oči in ji pomel, se je znašel doma v svoji sobi in v svoji postelji. O gradu in princesi ni bilo sledu. Le žoga ob njegovi postelji je bila kot dokaz, da je Nejc preteklo noč preživel v nekem drugem svetu in drugem času.