Z mamo govori!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Z mamo govori!
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 14. marec 1912 (45/61)
Viri: 61
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osebe: Lipe Sklednik, Manca Žličarjeva, njena mati.

Kraj: Salon pri Žličarjevih.

I.[uredi]

Lipe in Manca sedita na zofi in se držita za roke; Lipe je ravnokar Manco zasnubil.

Manca: Da, da! Kako sem srečna. Lipe! (Ga poljubi.) Brezupna je bila od kraja najina ljubezen, pa trpela sva in čakala ter naposled sva res pričakala časa, da se moreva združiti v zakon. (Lipe jo poljubi.) Lipe, zdaj ko si me tudi oficijalno zasnubil, pa še z mamo govori!

Lipe: To je da, ljubica moja! Takoj hočem storiti!

Manca: Mama je v sosednji sobi. Če želiš, jo pa pokličem. (Hoče vstati.)

Lipe (nekoliko pomisli): Z mamo naj govorim, praviš! Ali pa misliš, draga Manca, da je to potrebno?

Manca: Menda vendar, moj ljubček!

Lipe (obotavljaje): Jaz bi se usojal o tem dvomiti.

Manca (osupla): Dvomiti! Kako to, Lipe!

Lipe: Ker bi bil materin odgovor, bodisi tak ali tak, čisto brezpomemben; ali bi vsaj moral biti!

Manca: Brezpomemben? Mama mora vendar privoliti!

Lipe: Kje je to zapisano, da bi morala? Kaj pa, ko bi ne! A!

Manca: Če je odobravala najino ljubezen, potem bo odobrila tudi tvojo snubitev. Da bi prošnjo odbila, se ti pač ni bati!

Lipe: Imaš nemara prav! Toda bodiva dosledna! Glej, ti praviš, da me ljubiš! Dobro! Če je to res, onda me oženiš v vsakem slučaju, torej tudi v slučaju, ko bi mi mati tvojo roko odrekla. Saj si sama večkrat trdila, da prava ljubezen ne pozna ne mej, ne ozirov!

Manca: Lipe, kako si danes čuden!

Lipe: Prav nič čuden! Samo dosleden sem in logičen.

Manca: Beži, beži! Ha, ha, ha! Ti se pač le šališ!

Lipe (zelo resno): Šalim! Nikakor ne! (Očitajoč): Seve ti se smeješ, ker menda misliš, da je treba skočiti v zakon, kakor samomorilec skoči v vodo, brez doslednosti, brez logike.

Manca (hladno): Za zakon je pač kaj drugega potrebnejšega nego doslednost in logika.

Lipe (razdražen): Kaj pa, kaj?

Manca (s poudarkom): Menim, da ljubezen.

Lipe: Bravo! Tako je! Tudi jaz sem tega mnenja. Vidiš in pri tebi ravno ljubezni pogrešam!

Manca (razžaljena): Lipe, jaz te danes ne umejem. (Si otrne solzo.) Kako mi vendar moreš očitati, da te ne ljubim?

Lipe: Ako bi me ljubila, bi me oženila preko vseh ozirov, torej tudi ne meneč se za to, ali prosim mater za tvojo roko ali je ne prosim.

Manca (pikro): Kaj pa, če jaz ost obrnem in rečem: Ko bi me ti resnično ljubil, bi gotovo ustregel tej moji nedolžni pa utemeljeni želji, da bi me pri mami zasnubil! Ali ni to dosledno in logično?

Lipe (razvnet): Prosim, gospodična Manca! (S poudarkom): Nikar ne sumničite moje ljubezni! Vi mi delate krivico! Kruto krivico, vam rečem!

Manca (si briše solze): Gospod Sklednik! Vi iščete samo pretvez, nič drugega ne ko pretvez, ki bi vas navidez opravičile se odtegniti meni danim obljubam; in to, ker me nikdar ljubili niste. (Glasno ihteč.) Jaz revica pa sem bila toliko zaslepljena, da nisem uvidela svoje prevare in sem radi vas odklanjala snubca za snubcem! Oh! (Se nasloni na zofo in joče.)

Lipe (naglo vstane in gre proti izhodu): Vi, vi me nikdar niste ljubili! Zato pa prihajate zdaj z zahtevo: Z mamo govori! Z mamo govori! Kar kaže, kako plitka je tista vaša ljubezen, če je je sploh kaj. Jaz lahkovernež sem pa vedno le o vas sanjaril in o nobenem drugem ženskem bitju na svetu!

Manca: Oh, kako sem nesrečna!

Lipe (pri izhodu postane in se prime za čelo): Jaz najnesrečnejši človek pod solncem!

II.[uredi]

Vrata iz sosednje sobe se namah odpro in v salon vstopi Mančina mati, ki je bila pri vratih prisluškovala in ves prepir slišala.

Prejšnja in mati.

Mati: Bog pomagaj! Bog pomagaj! Kaj pa je vendar, otroka!

Lipe: Gospodična Manca me ne ljubi!

Manca: Gospod Sklednik me ni nikdar ljubil!

Mati (Lipetu): Pomirite se, gospod Sklednik, pomirite se pa povejte, po čem sodite, da vas naše dekle ne ljubi?

Lipe: Ker pravi, da moram vas, gospa, za njeno roko prositi; iz česar sledi z logično doslednostjo, da bi me ne poročila, ko bi vi ne privolili. To je pa pogojna ljubezen in pogojna ljubezen vendar ni nobena ljubezen!

Mati: Pomirite se, gospod Sklednik, pa potrpite en trenotek! (Obrnjena k Manici): Iz česa pa ti, moja golobičica sklepaš, da te gospod Sklednik ni nikdar ljubil?

Manca (ihteč): Ker mi niti te nedolžne želje noče izpolniti, da bi tudi tebe vprašal za mojo roko.

Mati: Oh otroka, oh otroka! (Si izmisli): Manca ali si že pozabila, kaj si mi včeraj rekla? Da oženiš gospoda Sklednika, če treba tudi meni in vsemu svetu vkljub! Ali se res več ne spominjaš? He! – Vi, gospod Lipe, ste pa menda tudi pozabili, da ste me že pred tednom dni poprosili za Mančino roko! – Otroka, otroka! Ljubezen vaju je čisto zmedla, tako da ne vesta danes več, kar sta včeraj govorila! Ta ljubezen, ta ljubezen!

Lipe (vzhičen): Ali je res rekla?

Mati: I kaj pa, da je rekla!

Lipe (hiti proti Manici): Manca, moja ljuba Manca! Vsemu svetu vkljub bi me oženila? Če je tako, potem mi pa odpusti, prosim, in bodi moja!

Manca (vstane z zofe): Že pred tednom je poprosil zame?

Mati: Že pred dobrim tednom!

Manca: Potem seveda ni več treba. Lipe! Moj Lipe! (Se objameta)

Mati: Tako je prav, tako! Rada se imejta pa vzemita se! Ampak, otroka, boga hvalita, da imata mene, in prosita ga, da bi me vama še dolgo ohranil! (Zase): Uh, ta njuna trma in vihra! To pa že pravim: Če kdo, bo Sklednik tašče potreboval! (K njima, ki sta še vedno v objemu): Tako je prav, otroka, tako! Vzemita se, pa rada se imejta! (Zase): Za logično doslednost bom pa že jaz skrbela.