Z grobov I–VI
I
Na sredi polja vrt zelen,
s kamnitim zidom ograjen
in s suhim drevjem nasajen.
Med drevjem pa štrli navpik
premnog izklesan spomenik,
ki dolge je poti mejnik.
Kako je vrtec ta hladán,
kako hladán, kako mirán,
posvetni hrup mu ni poznan.
Utrujen li si, potnik moj,
ki čelo ti obliva znoj?
Tu trud bo nehal moj in tvoj!
Tu tih prostorček najde vsak,
naj plemič bo, naj bo prostak,
prosjak tu kralju je enak!
Saj to je javni, skupni vrt,
in noč in dan stoji odprt,
vrtnarka pa je - bela smrt!
II
Na tiho selišče nekdanjcev
pogosto me goni srce;
pač sluti, da tukaj mu boli
in želje nemirne zaspe.
Tu misel nebroj se mi vzbuja,
nebroj se budi mi čutil,
in bližnja sorodnost mi diše
iz tihih in tožnih gomil.
Ko gledam po grobih, se zdi mi,
kot gledal bi v svoje srce,
saj tudi tu notri, tu notri
mrliči nešteti leže.
Kar bilo je duši najdražje,
pobrala mi v cvetju je smrt,
zatrla mi nado za nado,
podrla načrt za načrt.
Pač mnoge mi svet je zamoril,
a mnoge zamoril sem sam;
zdaj tiho leže zamorjenci
na dnu neposvéčenih jam.
Nad njim pa ni spomenika,
ne vklonjenih vrb ne cipres;
le spev moj se včasi jih spomni, in solza iz mojih očes.
In rajnke, ki spe po gomilah,
spet rajski bo vzbudil klicár;
a mojega srca mrliči
nikdar ne dvignó se, nikdar!
III
Sto spomenikov pomenljivih
na grobih tihih tu stoji,
ki pravijo v podobah živih,
kaj bil je, ki pod njim spi.
Na teh pomnikih neveselih
dobil je knjigo učenjak,
umetnik lovor, mašnik kelih
in plemič grb in meč vojak ...
A kjer od rev in bolečin
počiva tlačeni trpin,
pomnik li stal ne bo nikak?
Križ izklesajte mu v spomin,
a velik bo naj in težák!
To znak njegovega življenja,
njegovih križev živ je znak;
a bo mu tudi znak rešenja -
saj rešen zdaj je zemskih tlak!
IV
Kako cvetete, duhtite lepo,
oj cvetke, gomilo kraseče!
Pač roka ljubeča vas semkaj sadi,
goji pač srce vas ljubeče!
In vendar ... kdo vé, če iz vas govori
ljubezen, zvestoba nekdanja?
Le sprava za krivde, zamude morda,
morda le izraz ste kesanja.
Ni roka li, katera vas nežno goji,
poprej bolj nemilostna bila
in njemu, ki zdaj pod cveticami spi,
kdaj trnja v dušo sadila?
Potem pa prepozno prišel je vaš čar,
zašel na neprave prostore:
saj, komur cvetete, več cvetja ni mar
in trn ga več bosti ne more!
V življenju trnja, a cvetja na grob!
Pač bolje bi bilo narobe:
sadite nam rajši v življenja cvetic,
a trnje shranite za grobe!
V
Priplula je pomlad z neba,
nesoč nam košček raja,
in po doleh in vrh gora
nam k cvetu cvet zasaja.
In čudo, glej, še vrh grobov
mladó, krepkó življenje!
Travíc nebroj, nebroj cvetov
proslavlja tu vstajenje.
A ti srce, a ti srce,
kje tvoji so cvetovi?
Gredice tvoje vse mrtve?
Saj vsi cvetó - grobovi!
VI
Pravico sem šel po svetu iskat,
( bil mlad sem še in neizkušen takrat )
pravico iskal sem, prek kojo enak
naj slednji bi bil, četudi prosjak,
pravico, ki naj bi ne zrla na drugo
kot samo na vrednost in na zaslugo -
pravico sem šel po svetu iskat,
ti tudi si pač že iskal jo, moj brat? ...
Že romal sem leta in leta po sveti,
in bil sem pri kmetih in bil pri gospodi,
iskal sem enako pravico povsodi -
nje lica nikjer ni bilo zazreti ...
Nazadnje na grobe obrnem korak:
"Saj vendar tu notri bo slednji enak"!
A ko po grobovju poglede spustim,
kako ostrmim!
Glej, grob nevrednega tam bogatina
krasi spomenik veličasten in drag;
gomilo pa, v ktero položen trpina,
trpina poštenega blagi je prah,
zarašča bohotno le trnje in mah!
Tu hvali se včasih visoki zlotvornik,
kot bil bi odličen svetnik,
in laže večkrat na grobu govornik,
in laže večkrat še na grobu pomnik ...
Pravico enako zdaj človek mi vdobi,
kam skrila se pač človeški je zlobi?
Pravice, enakosti ni pri ljudeh,
pravice, enakosti ni na grobeh,
pravica, enakost je v - grobi!