Z avtomobilom skozi Arabsko puščavo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Z avtomobilom skozi Arabsko puščavo
Anton Jehart
Izdano: Amerikanski Slovenec 34/143–147, 1925
Viri: dLib 143, 144, 145, 146, 147
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nobenih vasi ni več videti, žive duše nismo srečali, le zdaj pa zdaj orožnike na konjih. Pot po puščavi, kolikor je leži na francoskem teritoriju, je dobro obstražena.

Ure in ure je trajala vožnja. Solnce je žgalo izpod neba, vroče je bilo v zaprtem vozu, prah je silil skozi vsako špranjo in moreče legal na prsa ter sušil usta in nos. Prve prijetnosti potovanja po puščavi!

Sopotniki za mojim hrbtom so se polglasno pogovarjali. Tudi z menoj so skušali navezati razgovor. Eden izmed njih, postaren mož dobrodušnega obraza in sivih brk, na desni strani voza za menoj je sedel, me če znam nemški. Odgovoril sem mu angleški, da le par besed. Ni mi bilo da bi nemški govoril – "haram", prepovedani, nedostopni za vsakršnega Nemca. Govorila sva odslej angleški.

Mož je bil dr. Guthrie Perry, profesor semitistike in posebej asiriologije na univerzi v Manitobi v Kanadi. Prišel je iz daljne Amerike, da si ogleda orient, zlasti še Babilonijo in Asirijo. Skupno pot sva torej imela in skupno sva odslej potovala.

To je bilo za oba zelo koristno. Razvaline babilonskih in asirskih mest ležijo po večini sto in sto kilometrov daleč vstran od sedanjih mest in od železnic. Potuje se k njim – sedaj po vojni – z avtomobili. Avtomobili pa so silno dragi in malokdo se vozi k razvalinam. Zato je bila najina sreča, da sva se našla, saj sva bila oba precej skromna pri denarju.

Skupno sva si naročevala avtomobile in plačevala vsak pol, skupno sva obiskovala zgodovinske kraje, skupno se smejala in jezila ter delila skromne večerje in še skromnejša ležišča. Le eno mi j e težko delo, – Perry je s pravo amerikansko naglico opravil z vsako razvalino. Negov suhoparni: "Oh well, that's all – !" je bil hladen poliv na moje vroče želje, da bi se tu in tam še pomudil pol dni, ves dan. Pa končno je imela tudi ta naglica svojo dobro stran. Videl sem vse in polovico ceneje kakor če bi bil potoval sam, in ušel sem o pravem času strahoviti vročini, ki je letos že koncem aprila legla na mezopotamsko ravnino. Prisrčno sva se ločila ob koncu potovanja v Damasku ter si obljubila, da si zvesto dopisujeva vse življenje.

Enolično je drdral stroj, enolično je ležala puščava krog nas, – zadremal sem. Ko sem se črez uro ali kaj zbudil, je še vedno enolično drdral stroj, enolično se je raztezala puščava krog nas. Strašen svet!

Končno, krog pete ure, sem zagledal v daljavi obrise gradu na hribu – turško trdnjavo vrh Palmire. Pogledal sem šoferja, pokimal je, dejal »Palmira!« in dal stroju še večjo brzino.

Zdramil sem spečega Perryja z vzklikom: »Halo – Palmira!« Vse je pogledalo kvišku, živahni pogovori so se pomešali z ropotanjem stroja.

Črez pol ure smo zavili črez široko sedlo in krog ogla hriba – in spodaj v rumenkasti puščavi, pozlačena od večernega solnca, bajna in nepopisno slikovita s svojimi stoterimi stebri in kolonadami in romanskimi oboki, ki stoje tu pa tam po samotni puščavi, je ležala pred nami Palmira, kraljica puščave, glavno mesto nekdanjega mogočnega kraljestva Zenobije.

Palmiro bom opisal drugikrat. In naj le povem, da sem koj skočil z voza, komaj da je obstal na dvorišču hana, sedanje avtopostaje Eastern-Transport družbe, v naglici oddal potni list v revizijo – Palmira je zadnja postojanka francoske Sirije na tej poti – ter pohitel med razvaline, da še pred solnčnim zapadom ujamem par posnetkov. Ob pol sedmih sem se vrnil v han, videl sem vse in zadovoljil tudi svoja, fotografiška poželenja.

Sedli smo k večerji. Plačati ni bilo treba. Hrano in prenočišča – če bi se hotel dalje pomuditi na tej ali drugi postaji – vse sem plačal s tistimi 15 funti. Večerja je bila obilna in prav nič orientalskega ni bilo na njej. Čudil sem se pristni dunajski juhi na z nemim iznenadenjem sem použival izvrstno praženo svinjetino. Pa kmalu sem našel razloga za te nerazumljive pojave.

Pri svetli luči acetilenk smo se ob osmih zvečer odpravljali na vozove. Pregledoval sem vrvi, s katerimi je bila moja prtljaga privezana, ko se za menoj nekdo oglasi v pristni jugoslovanščini z lahkim češkim naglasom: »Vi ste Jugoslovan, jeli?«

Šinil sem okoli, da bi bil skoraj prevrgel poleg stoječega šoferja. Pred menoj je stal plečat mož pravega slovanskega tipa, poleg njega že je smehljala mlada gospa.

»Tu je vaš potni list!« je nadaljeval mož češki. »Jaz sem policijski uradnik palmiranske postaje in obenem "hotelir."«

»Vi ste Čeh – ?« sem hlastnil ves zavzet. Še si nisem opomogel od začudenja, da me tukaj sredi puščave neznan človek nagovori v domačem jeziku. »Kako ste prišli sem?«

»O – !« se je smejal, »jaz sem češki legionar! Ponudili so mi tole mesto, pa sem ga prevzel. Prijetno je tu! Sedaj zidam »Hotel Palmira.« Tamle! Črez mesec dni ga otvorimo. Turizmu svetijo tu zlati časi! Mnogo se bo zaslužilo! – Moja soproga!« je predstaviI.

Pogovarjali smo se, dokler ni šofer javil »Take your seats, please!« Obljubil sem nadepolnemu palmiranskemu hotelirju, da se vrnem črez Palmiro in ostanem dan ali dva njegov gost. Žal ni bilo mogoče.

Motorji so zagrmeli, še živahen »Na zdar!« in »Živijo!«  – in krenili smo ven v temno puščavo.

Ponoči z avtom skozi puščavo! Čudna, neverjetna, bajna vožnja! Manjka mi pisateljskih zmožnosti, da bi vam jo opisal. Se mislim tudi ne da opisati. Treba jo je doživeti!

Da to noč nisem spal, to si lahko mislite! Morebiti da sem včasi za kake četrt urice zadremal, ne vem. Vedno isto enakomerno drdranje stroja, vedno ista črna noč krog mene, in pred menoj vedno isti beli stožec, ki so ga osvetljevali žarometi avtomobila na petdeset metrov daleč, – neizpremenjen položaj ure in ure. Kako bi naj trdil, da sem prespal kos poti, ko pa se ni ničesar izpremenilo grog mene.

Zadaj v vozu so dremali tovariši in profesor Perry je zadovoljno smrčal, jaz pa sem strmel v beli svetli stožec pred vozom. Iz tega kar se je pojavljalo v tožcu sem ugibal, kaka je puščava krog mene.

Nisem mnogo videl. Pesek in drobno kamenje, včasi je šinila večja skala v svetlo luč ob robu poti, pa koj speti izginila v temi. Ne hiše, ne palme, ne grma, še bilike ne, sledu ne najmanjšega življenja. Mrtva puščava ! Avto in potniki v njem, to so bila edina živa bitja sredi smrti.

Pač! V stožcu sem videl sledove koles, včasi bolj, včasi manj razločne. Zarezali so jih v pesek avtomobili, ki so tod vozili pred štirimi dnevi, pred osmimi dnevi dvakrat v tednu. Ti sledovi, – to j e »cesta« po puščavi, edini kažipot za šoferja. Opazoval sem ga. Ostro so sledile njegove oči slabotnemu tiru, gorje če ga zgubi!

In še nekaj! Daleč zunaj v temni daljavi se je včasi zasvetila rahla luč pa spet izginila. Naš tovorni avto, ki je potoval nekaj kilometrov pred nami! Hvala Bogu, nismo bili čisto osamljeni v tej divji samoti!

Krog enajste ure je avto hipoma hrupno zabobnel, zavozil počasi ter se končno ustavil. Daleč zunaj v stožcu so migale čudne sence. Pogledal sem – . Karavana kamel je bila, žival privezana živali za rep, proti jugu so potovale, težko obložene z zaboji in svežnji. Več ko sto živali je bilo, dolgo je trajalo, da je zadnja z dolgimi, premišljenimi koraki, gugajoč se in stegnjenim vratom izginila v nočni temi.

Čudno srečanje! »Ladja puščave« davnih tisočletij se sreča z »ladjo puščave« modernega napredka. Katera teh dveh bo v bodočnosti zmagovito prometno sredstvo v puščavi? Kakor vse kaže, zmaguje avto. Dosedaj smo poznali avto le na gladkih cestah. Pravo torišče njegovo pa je puščava, brezkončna, neomejena planota. Le na njej more in sme razviti vso svojo brzino in silo. Avto veže kraje, ki jih je dosedaj ločila puščava, nedostopna daljava brez vode in hrane za ljudi in žival. Avto tega vsega ne potrebuje in prebrzi v 24 urah razdalje, ki so jih do včeraj s trudom prepotovali komaj v 24 dneh. Avto je »ladja puščave« v bodočnosti.

S podvojeno naglico je zdrknil avto v temno daljavo. Pokrajina, ki se je pojavljala v razsvetljenem stožcu, se je izpremenila. Skale so se prikazale na levi, pot je padala, vozili smo se ob bregu globokega wadija strmo navzdol. V daljavi sem zagledal luč. Ali nas čakajo roparski beduini. Kmalu sem se pomiril. Privozili smo bliže in v stožcu se je pojavil naš tovorni avto. Šofer je stal ob njem in ga napajal z bencinom.

Obstali smo in zlezel sem z voza, da si malo poravnam kolena, otrpla od sključenega sedenja po štiriurni vožnji.

Zvezde so dajale dovolj svetlobe, da sem se mogel nekoliko porazgledati. Wadi je bil širok, z visokimi bregovi, skromna bodičasta trava je zelenela na dnu, nešteti prazni benzintanki ("kante" jim pravimo pri nas so ležali okrog in vmes razbiti zaboji z znanim napisom "Standard Oil Company. " Značilen pojav! Svojčas so od solnca obeljene kamelje kosti zaznamovale pot karavanam po puščavi, dandanes pa – prazni tanki in zaboji in – kakor sem pozneje videl – ogrodja polomljenih avtomobilov!

Ko so se nenasitni motorji napili bencina, smo spet posedli in neumorno brzenje po puščavi se je iznova začelo. Zapustili smo wadi in drčali spet po ravnini.

Ob dveh je menda bilo, ko sem zapazil ogenj na obzorju. Kak ogenj bi to utegnil biti? Ali smo že blizu petrolejskih vrelcev Hita?

Mojega čudenja je bilo konec, ko se je za menoj nekdo oglasil: "Sir, the moon is rising! » – pa res! Da, to je bil srpasti mlaj, ki je tamle ves krvav lezel iz zemlje! Pri nas prisije mesec izza gore, tu, v tej brezkončni ravnini, pa prileze prav pred teboj iz zemlje.

Odslej nisem več dremal. Če je že mesec tako čudno vzhajal, kak bo šele solnčni vzhod v puščavi!

Napeto sem zrl na vzhod. Malo pred tremi je bilo. Ne vem odkod je prišla, pa je bila tam na obzorju – sivkasta svetloba za pedenj visoka in nekaj metrov dolga. Polagoma se je prelila v belkasto luč. Kakor nalašč je plavala v tej luči podolgasta meglica par metrov nad obzorjem. In ta je pri prva dobila lahno rožnat rob. Čez nekaj časa si je vse obzorje nadelo prekrasno rožnato barvo. Više in više je lezla. Pred njo je šla belkasta luč in pred to je bilo nebo svetlomodro, vise gori temnomodro, na zapadu pa je ležala noč. Pol neba dan, pol neba noč. »In Bog je ločil luč od teme – .«

Živeje in živeje je žarela rožnata svetloba. To ni bila več luč – plamen je bil, ves vzhod je oblil in plamtel je, da mi je oči jemalo. In sedaj je šinil iz zemlje žarek pod nebo, še drugi, še tretji, vsi so izhajali iz ene točke, kjer sta se topila nebo in zemlja v rdečem plamenu. In zato je prišel ogenj iz zemlje, vztrepetalo je po puščavi in ogromna solnčna obla je veličastno in počasi lezla na nebo. Dan se je naredil.

Krog nas je ležala brezkončna, neizmerna planjava, posuta z drobnim kamenjem. Niti ene vzvišene točke na vsem obzorju. Ali bomo sploh kedaj privozili do roba te neskončne plošče?

Še nečemu sem se čudil. Moja ura je kazala polštirih in danes je bil 18. april. Saj vendar aprila solnce ne vzhaja ob polštirih!? Morebiti vedo bistroumni bravci odgovor za to uganko. Zame jo je rešil šofer v Bagdadu.

Ob štirih smo se ustavili v plitvem wadiju Hauran. Šoferji so nam postregli z vročo črno kavo iz ogromnih termos steklenic, nalašč narejenih za družbo. Jaz sem še priložil zase kos čokolade in požirek konjaka. Prav nič nisem bil truden, čeprav nisem spal toliko da bi bilo vredno reči.

Spet smo sedli in spet smo so vozili naprej po vedno enaki, brezmejni planjavi. Polagoma pa sem opazil, da planota pada proti vzhodu. Povsem razumljivo! Bagdad leži 40 m nad morjem, Damask pa 700 m. Zato so tudi semitski narodi imenovali zapadno puščavo »Aram«  – visoko gorsko planoto.

Krog osme ure sem zapazil na obzorju temno črto. Prišli smo bliže in črta se je izpremenila v palmov gozdič. Čez četrt ure smo bili v vasi Kubrita.

Pripravili so nam na postaji izboren breakfast, – angleški zajutrek: pečena jajca, opečeno slanino, maslo, marmelado, svinjetino, čaj z mlekom in sadje. Skoraj preveč za poštenega Slovenca! Pa pojedel sem vse, kar so predme položili.

Po zajutrku sem fotografiral han in s strehe hana oazo. Da smo se vsi tudi pošteno umili in se okrtačili, to se razume. Družba ima na svojih postajah vse pripravljeno, kar more zahtevati udoben kulturni človek.

Ob pol 9 smo odropotali iz vasi. Spet nepregledna puščava. Kubrita je le neznatna oaza. Vozili smo se izprva proti jugu, nato trdo proti vzhodu. Zemljevid mi je pravil, da Eufrat ni več daleč.

Vroče je prihajalo, solnce je žarelo. Napol sem dremal, morebiti vsled obilnega zajutrka, morebiti vsled utrujenosti. In tedaj sem prvikrat v življenju videl najlepše, kar nudi puščava.

S polzaprtimi očmi sem žmiril ven na brezkončni rob, kjer je nebo slonelo na puščavi. Sanjal sem o Eufratu, o Babilonu, o vsem mogočem.

Kar zagledam na obzorju prelepo sinjemodro jezero, osvežujoče je valovala hladna voda, palme so si namakale koreninice na bregovih, sredi jezera je ležal mičen otok z gradičem in palmovim gozdom. In više gor proti severu, da – tam je ležalo drugo jezero, strme skale so ga obdajale in palme so se klanjale njegovim valovom.

Na vso moč sem si mel oči, vščipnil sem se v lice – , saj menda ne sanjam? ! Ne! Hvala Bogu, sem si mislil, puščave je konec, ob Evfratu smo!

Moje veselje je odurno uničil prof. Perry. »Mirage – !« Le to je rekel. In razumel sem.

Fata morgana – ! Še par trenutkov in spet je ležala mrtva puščava pred menoj.

In odslej sem jo gledal, mamečo in goljufivo fato morgano – kako se neki temu po slovensko pravi ? – vsake pol ure, in vsakikrat na drugem mestu in vedno nove slike. Vsakikrat pa je bilo sinjemodro jezero glavna reč v sliki. In koder sem hodil po Mezopotamiji, povsod me je spremljal ta zanimivi, za puščavo značilni pojav. Vedno sem se veselil goljufivih slik, le eno me je jezilo, fotografirati se niso dale! Enkrat sem poskusil, pa plošča je po razvijanju kazala le – golo puščavo. Hm, tudi značilno.

Ob desetih pa sem zares zagledal Eufrat! Kar nenadoma, ko smo privozili krog peščenega griča. Vsi smo vzkliknili, najbolj glasno jaz. Stari oče Fiat! Rajska reka – .

Ne vem, če sem se Nila tako razveselil, ko sem ga pred štirimi meseci prvikrat zagledal. Rad bi bil fotografiral, ta prvi pogled na Eufrat, pa si nisem upal ustaviti avtomobila. Toda sreča mi je prišla na pomoč.

Pok! je naredilo in avto je obstal. Luknja v zračni cevi! Dvajset minut! Kakor nalašč! Skočil sem iz voza in hitel ven k reki, komaj petdeset korakov je bilo.

Otipal sem vodo, jo poskusil, si umil roke, si omočil obraz in fotografiral bregove na dolgo in široko. Star beduin s svojo ovčjo čredo je prišel ob reki navzgor, neprenehoma je polagal roko na čelo in na srce, obstal ter se mi klanjal. Šel sem bliže na osem metrov ter ga fotografiral s čredo vred. Ko pa sem se obrnil da bi šel, se je mož zadri za menoj: »Bakšiš, ja harvadža!«

Odslej smo se vozili trdo ob reki navzdol. Pokrajina se je polagoma izpremenila. Kanali so lezli na vse strani iz reke, polja so se začela, tu pa tam palme, zelenje se je prikazalo, srečavali smo spet ljudi, prstene koče so stale ob bregu – potovanja po puščavi je bilo konec.

Odpoldne smo prišli v Ramadi, v najskrajnejšo angleško postojanko. Pregledali so nam potne liste. Nekoliko me je le vznemirjalo. Saj so me doma različni ljudje toliko strašili, da je le težko priti v Igrad. Pa nič se ni zgodilo. Moj vizum angleškega konzula v Zagrebu je popolnoma zadostoval! Lepa hvala gospodu za njegovo prijaznost in za dobri vizum!

Iz Ramadija do Feludže smo se vozili dve uri. Pokrajina je postajala bolj in bolj zanimiva. Pa to je že »lrag« in njega bom popisal pod drugim poglavjem.

Na potonskem mostu smo se sprepeljali v Feludži čez široki Eufrat, onstran pa smo doživeli kar dve luknji v zračnih ceveh, eno pri tovornem, eno pri osebnem avtomobilu. Spet sem hvalil svojo srečo, ki mi je pošiljala nesreče pri avtomobilih, da sem utegnil fotografirati – .

Iz Feludže v Bagdad je 65 km, tu je Mezopotamija najožja. Za to pot potrebujete karavana dva dni, mi smo jo prevozili – natančno v 45 minutah! Seve je kazal števec 90 km brzine in pokrajina je ravna in gladka ko miza.

Spet se je pojavila na obzorju temna črta, bagdadski palmovi gozdovi, in tamle više sta se bleščali dve zlati kupoli in šop minaretov, – Kazimeu! Kakor iz topa ustreljeni smo šinili čez neki kanal, mimo sivkastih poslopij, mimo vozov in ljudi in avtomobilov – in v hipu smo zavozili v sredo najživahnejšega »korso« v zelen palmov drevored.

Nepopisno pestra slika! Moški v dolgih kaftanih, snežnobelih, rumenih, pisanih, s turbani in tarbuši na glavi, ženske odete od glave do nog v pestre svilene halje zelene, rumene, bele, modre, črne in vseh drugih mogočih barv; nepregledna vrsta kočij in avtomobilov, šum, drdranje, smeh, govoričenje – zdelo se je, da se je ves Bagdad zbral v slovesen sprejem zapadnih gostov!

Pa bila je le sobota in vsako soboto je v Bagdadu v palmovem drevoredu slovesen »korso« mohamedani, kristjani in židje, vsi se ga udeležijo, mlado in staro moško in žensko.

Počasi je lezel avto po sredi gneče, palme so odstopile, ospredje se je razširilo, zavozili smo na pontonski most. Široki, mogočni Tigris, mnogo večji ko Eufrat! In onstran – trdo ob vodi, mestoma v sami reki bele enonadstropne palače, zračne vele, vitko stebričje, koničasti arabski obloki, visoke palme z zvezdnatimi vrhovi in nad vsem tem bajnim orientalskim svetom temnomodro, skoraj zelenkasto večerno nebo – slika iz tisoč in ene noči!

Moja vroča želja se mi je izpolnila, dosegel sem Bagdad, zadnjo postajo svojih popotnih načrtov, mesto Harun ar- Rašida in Zobeide, torišče klasičnega arabskega pesništva, izhodišče za obisk Babilonije in Asirije, – cilj svojega potovanja.

Sopotniki so vzklikali ah in oh, jaz pa sem tiho zahvalil dobrotljivega Boga, da me je srečno pripeljal v petmesečnem, dolgem potovanju iz Kaire v Bagdad – .

Ko smo se poslavljali, nam je šofer še povedal, da moramo kazalce na svojih časomerih pomakniti za uro naprej. Bagdadski čas je za uro naprej pred palestinskim in za tri ure ippre j pred srednjeevropskim. Potoval sem na vzhod solncu nasproti in – izgubil eno uro življenja! Zatorej je solnce vzhajalo ob polštirih!

Na srečo je imel moj prvi dan po povratku v Damask 25 ur mesto 24.

Dobra dva tedna sem se mudil v Iragu. Pomanjkanje denarja, prof. Perry in huda vročina se me prisilili, da sem se že 3. majnika vkrcal na novodobno »ladjo puščave« ter se vrnil v Damask.

Poiskal sem si prostor na avtomobilu neke arabske prevozne družbe, plačal po prijaznem posredovanju nekega gospoda, s katerim sem se seznanil v Bagdadu, le pet funtov ter se vozil po najkrajši poti čez puščavo naravnost v Damask.

Pot Damask-Palmira-Bagdad meri 1200 kilometrov, potreboval sem zanjo s počitkom vred 30 ur. Pot Bagdad-Damask naravnost na zapad meri 850 km, vozil sem se 26 ur. Meseca aprila je vozilo v obeh smereh nad 600 zasebnih avtomobilov. Mejna kontrola na obeh ozemljih. (Sirija je francoska, Irag angleška) je kolikor mogoče olajšana, le vizum obeh držav je potreben. Dobi se pri francoskih in angleških konzulatih. Denarja pa je treba precej, ker je Mezopotamija silno draga dežela. Jaz sem porabil v treh tednih 85 funtov – .

Če še povem, da lahko prideš iz Kaire v Bagdad v treh dneh, mesto, kakor jaz v petih mesecih, sem mislil vse povedal, kar je vestnemu in poštenemu poročevalcu povedati treba.