Z Bogom, planine!

Z Bogom, planine! Fran Saleški Finžgar

Spisal F. S. Finžgar

Izdano:	Planinski vestnik 25. oktober 1897, leto 3, štev. 10, str. 149-150
Viri:	dLib 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

UVOD

Planine visoke,

spomine globoke

ve v duši budite otožni.

Oh, lepi spomini so tisti,

kot vaši potoki mi čisti,

spomini veseli, pobožni,

spomini na prošla so leta,

na dneve mladostnega cveta,

oj, lepi ste in ste vabljivi!

Ob vas se srce mi še enkrat oživi,

še enkrat mi pesem iz prsi prikipi —

saj niso več dnevi ti majčkeni hipi —

da vzamem slovo od planin,

usode preganjani sin.

I.

Pod vami je tekla mi zibka,

pod vami zasvetil življenja mi dan;

pod vami nožica mi šibka

veselo stopila je prvič na plan.

Pod vami sem rastel veselo,

kjer čuvalo matere me je oko,

pod vami sem prvič za delo

izurjal tresočo otroško roko.

Pod vami je pravila mati,

kje Bogek stanuje, kje svetli je raj.

Tedaj časi še bili so zlati,

Pač srečen otrok sem bil še tedaj!

II.

Pod vami, planine zagledal,

prelepi domači cerkveni sem hram;

ob dedku sem v klopi posedal,

ko starček, zamaknjen ves, molil je tam.

Nemiren, kipeč od življenja,

ogledal sem orgle, ogledal oltar;

razumel še dedka moljenja

jaz nisem tedaj, neizkušena stvar.

Ti za me si molil, ne za se,

ker dobro prekanjeni svet si poznal;

ti videl nevarne si čase,

za mojo bodočo si srečo se bal.

III.

Pod vami, planine, slovesa

kropila mi solza je prva oko,

in prva je toge zavesa

zmračila otročje mi jasno nebo.

Prezgodaj sem moral od hiše,

za kruh se vsakdanji učit in trpet;

trenutka tega ne izbriše

v spominu z razkošjem vesoljni mi svet.

Na tujem sem gledal planine

in večkrat sem tožil jim želje srca:

da skoro mi leto premine,

da skoro pri svojih bom zopet doma.

IV.

Pod vas sem, planine, se vračal

utrujen iz mesta počivat domov.

Pod vami mi trud je poplačal

počitek sred' sadnih domačih vrtov.

Pod vami objela me mati,

pod vami je oče mi segel v roko.

Pod vami preživel sem z brati

veselo poletensko dobo lepo.

Brezskrbno so tekli mi dnevi,

veseli mi dnevi brez mučnih skrbi;

otroku v palači kraljevi

nikoli podaril Bog lepših ni dni.

V.

Pod vami, visoke planine,

iz srca mi vzklila je prva ljubav,

zarisala vanje spomine —

nikoli ne bo jih zob časa razd'jal.

Podala sva desni si roki,

prisegla pobratimstvo zvesto na vek.

In solze, iz srca potoki,

zmočile lic mladih so breg.

Strnila se z dušo je duša,

kot roka se tesno sklenila z roko —

slast dražestno srce okuša —

zakaj ni pač srečno na veke tako?!

VI.

Pod vami, planine, sem plakal

jaz prvič, ob novi gomili potrt:

pod vami otrok že učakal,

kako da nam grenka ločitev je smrt.

Posekla prezgodaj mi deda

življenja sovražnica z ostro koso.

Ne zabim vas, lica ve bleda,

ne zabim nikdar te, usehlo oko.

Ded pomnil nazaj je stoletje,

poznaval preteklost njegov je spomin;

a on mi s prstjo zdaj odet je,

ki hranil je toliko zlatih drobtin.