ZVEDAVI MALI JELEN

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

V bujno kipeči pomladi je vse cvetelo, brstelo, dišalo in skakalo. Povsod je bilo čutiti novo življenje. Tudi mlad jelenček je norel okrog nežne košute in radovedno spraševal: » Si tudi ti, ko si bila mlada, veselo skakala po ogradi v živalskem vrtu?« »Ne, to pa ne.« »Te niso prav nič srbeli parkeljci in te ni nič zanimalo?« »Kaj ne veš, da sem se skotila v gozdu?« »Res? Je tudi v gozdu tako veselo in zanimivo?« »Tudi. Prav tako, le da je tam še več vznemirljivih reči.« »Kako to misliš?« je zanimalo Bambija. »Kaj pomeni vznemirljivo?« »To pomeni, da se ves čas kaj dogaja in zbuja tvojo pozornost.« »Se ti ne zdi, da je tu v živalskem vrtu precej vznemirljivo?« »Je. A je kljub vsemu drugače.« Bambi je molčal, mama košuta pa je začela pripovedovati: »Spomnim se dne, ko me je mama prvič pustila samo. Odšla je na pašo, jaz pa sem ležala skrita pod gostim grmom. Opazovala sem okolico: zibajočo se praprot, na mahu ležeč storž, gosenico, ki se je zvijala čisto na koncu robidovega lista, debelega pajka, ki si je pletel mrežo med smrekovimi vejami, se kar naprej spuščal, vzpenjal, krožil okoli in okoli svoje zapletene mreže ... Tako sem bila zaverovana v opazovanje, da sem preslišala otroka, ki sta se mi približala.« »Res?« je vzkliknil. »Kaj je bilo z njima?« »Odnesla sta me domov, kjer so me nekaj časa hranili iz stekleničke z dudo. Hitro sem rasla in nekega dne bi jim bila skoraj ušla v gozd.« »O, ti porednica,« se je zasmejal Bambi. »Kako pa si prišla sem?« »Pripeljali so me. Rekli so, da sem že odrasla in prevelika zanje. Ker pa so me preveč razvadili, so menili, da se sama ne bi znašla v velikem gozdu. Kako je bilo potem, pa veš.« Bambi je pokimal, legel poleg nje in kot srečen otrok užival v materini bližini.