XXXVIII. Ne, vsega pa mi ni odreklo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ne, vsega pa ni mi odreklo
dobrotno nebo,
čeprav mi v trplenju življenje je teklo
in polno je boli bilo.
Čeprav mi dal Večni ni zemeljske sreče,
se klanjam Mu vendar do tal:
saj dal pa zato mi darilo je večje,
ki On ga ni srečniku slednjemu dal.
Kaj žalost, kaj bol, kaj trpljenje!
Saj petja On dal mi je glas:
s tem lajšam si, slajšam življenje,
s tem srcu si dajem oddušek, izraz.
In dal mi je sladkega soka kozarček,
ki teče iz mojih mi trt;
s tem tudi krepčam in tolažim se starček,
kadar sem bolan in potrt.