XXXVII. Mladosti davna leta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Mladosti davna leta,
ne kličem vas nazaj;
minul si mi brez cveta,
življenja mračni maj!

Le redek žarek sinil
mi v dušo je tedaj,
še temu pa izginil
je bliskoma sijaj.

Tako, oh, dnevi tekli
mi v temni žali so,
vse meni so odrekli,
kar drugim dali so.

V zaton se sonce niža,
hiti, hiti na moč,
in meni naglo bliža
se mrak, večer in noč.

Naj! — Luči si prepolno
za mé, oj sonce ti!
Oko je moje bolno,
preveč se mi blešči.

Bolj ljuba zvezd svetloba
ko sonca mi sijaj;
ko skrije noč jih groba,
pa skrije mi jih naj!