XXXV. Na čelu oranje globoko imam

Na čelu oranje globoko imám:
Tu misli so lehe, razóri;
Od zunaj pa semena nič ne vbrazdám:
Od znotri se seje navzgori …
Kaj semena bi od drugodi si vzél,
Saj daje ga sama lobanja –
In časi cvetica in časi plevel
Iz njivice te mi poganja.
In trnja je tudi nekoliko vmés,
Ki bridko pač zbada;
A cvet ga prevlada.
Kaj trnje je, vém, – naj bi vzel ga bil bes
In s tem si zanetil peklenski svoj kres –
Aj, to bi plamtela grmada!