XXXIX. Zanesla me noga je sem na grobišče

Zanesla me noga je sèm na grobišče,
Nešteto je tukaj grobóv,
Pradaven nekter je, a mnog je pa nov, —
Kaj tukaj okó mi pač išče?
Po grobnih pomnikih se žêljno oziram,
A nima ga vsak:
Kdor nima ga, pač siromak
Bil vedno je tukaj, mučenec nekak;
Kjer so pa napisi, jih pazno prebiram, —
A vidim: napis je napisu enak!
Nikdó, ki pod temi pomniki leží,
Nobene ni pôznal slabosti,
Nobenih imèl ni napak
Življenja vse dni —
Bil vedno le vzor je kreposti:
Tako tu napis govori —
O teh pa, ki brez spomenika tu spé,
Grobovi — molčé!
Teh dvojih kdo boljši v življenji je bil?
Te Bog je že sodil — nam sodbo je skril!
Zdaj »z Bogom« grobovi, —
Vi kmalu moj dom!
Tu trupla pač spé, a živé še duhovi —
Med vami počival kdaj bom.
S kom tu se pobratim, oj, s kom?
Tu vsi smo enaki:
Pobratimo vsi se pod drnom zemljaki!
Spet »z Bogom« ti grobni pokòj,
Pri tebi ne smem še — med svetni grem ròj,
Tam žive grobove obiščem takòj! —
Tu mesto! Kak hrum in pa šum,
Oglušno vrvenje meščanskih je trum —
Pomaknem se v stran,
Od tam mi razgled je resničen podan ...
In gledam in motrim — glej, glej,
Na sredi povsod — farizéj!
Kako se ti tam ogledujejo,
Ko ženske v zrcáli,
Meneč, da povsodi pač slujejo
Ljudje ti »veliki« — a mali.
Drug drugemu tam se poklanjajo,
A v ljudstvo se nižje zaganjajo;
A tudi teh nižjih katér,
Ki sam je pač kak licemér,
Če ne, pa odvisen za čast in denar,
Gredé jim do tal se poklanja vsekdar.
A mimo ubogi gre dninar
Na službo in dnino,
Da v potu obraza zasluži kak vinar
Za sé in družino.
Kako on hití!
A meni se zdí,
Da mu farizéj že od daleč diší.
Čemu to ohôlost še gledamo mi,
Čemù tu iz dalje?!
Dol suknje in halje
Dostojne za carje in kralje!
Poglejmo, kaj notri zakrito tiči,
Čeprav se mi zdi,
Da v njih duh cvetličen pač ni!
Dol halje
Primerne za kralje!
Dol halje sè živih teh krst,
Le naglo, in če je na tisoč jih vrst! ...
Ha, krasne te halje oplenjene so —
In žive te krste — spremenjene so!
Sedaj vse drugačne te žive so »truge«,
Drugačen napis je in barve so druge:
Globoko zarezal napis
Živečim tem krstam je pa v neizbris
On, Večni naš Krist,
On vere prečiste učitelj prečist;
A prsti pravečni Njegovi
Zadolbli v te krste napis so sè slovi:
»Pobeljeni vi ste grobovi!«