XXXIV. Tu rasejo svetke z doline

Tu rasejo cvetke z doline,
A lice zatèmnil je solnčni jim žar;
Pa vendar so polne krasote, miline,
Cvetoče vsekdár in divôten njih čar!

Tam gori pa cvetke planinske,
Ko mleko in kri jim je cvetni obràz,
Oj cvétkice miljene, vé domovinske,
Presrčne, presrčne pozdrave za vas!

Naj sklene se dol in planina,
Z dolinskim planinski naj združi se cvet –
Prekrasna, oj naša si ti domovina!
Cvetice li lepše rodí še kje svet?!