XXXIII. Oj vrtnice, oj vrtnice

Oj vrtnice, oj vrtnice,
Li moje ste predsmrtnice?
Ne, vé ste pač nesmrtnice!
Pri popu gosto vspeva pòp,
Da sami zvijajo se v šòp …
Kakó krasnó ve cvetete,
A komu šopke pletete?
Oj vrtnice, oj vrtnice,
Bodite res nesmrtnice …
Kako ste mične, dične,
Ko naše gospodične.
Procvetajte, procvetajte,
In venec večen splétajte;
Oj vrtnice, oj vrtnice,
Bodite nam nesmrtnice!

A – zraven, glej! tu poljska roža,
Še bolj rudeča njej je koža!
In mnogo poljskih tu je rož,
Le glej jih, čudil se jim boš!
In duh? En sam povònj, ponjuh
Kakó krepčalen, svež je duh
Iz cvetne čaše
Neskvarjene še vaše!
Procvetajte, procvetajte,
Oboje vkùp se spletajte;
A Ti pa čuvaj, Bože,
Vse rože naše,
Pomlajaj cvet jim, cvetne čaše,
Oj čuvaj, Bože,
Nam vrtne in pa poljske rože!