XXVII. Priplul navhitoma nek duh

Priplul navhitoma nek duh
Je k meni skozi zrak,
Oj duh tenak, prozoren, suh,
Lohan ko solnčni trak.
Kdo je in kak, s katerih stran?
Zdi znan se mi in zdi neznan.
Li duh si, ali prazen puh?
Če duh, — li zèl, li dober duh?
»Ne s pekla, z neba vam poslán sem,
Svaritelj skrben tvoj, zemlján, sem;
A tí me pomno, zvesto čuj,
In drugim to propoveduj!
Da znate,
Vi v rokah svojih vse imate:
Nebesa, pekel, vice. —
Držíte se resnice,
Ljubezni bratske in pravice,
In zgineta vam pekel, vice,
Ostane samo raj
Za vekomaj!«
Kdaj bo pa to, oh, kdaj?
Naj kdo pové mi, naj!
Na svetu tem ne bo resnice,
Ne bo ljubezni, ne pravice:
Ostaneta nam pekel, vice;
A raj ?
Bog znaj!