XXIV. Ogrinja prirodo rjava jesén

Ogrinja prirodo rjava jesén, —
Kje pestre so cvetke, kje bujna zelén?
Življenje, krasota — vse smrti je plen;
Le redke
Še cvetke
Dvigujejo glavo
Nad tožno odejo rjavo,
Narave krasiti pa hočejo grob! ...
Po goli preprogi pa deva se šeče,
Med redkimi cveti veselo se kreče,
Te pozne cvetice nabira si v šop; —
A ni še ves šopek jesenski nabrán,
Dekletce v mladostni objesti,
Krasote, čarobnosti svoje si v svesti
Cvetice, glej, stelje na pusto ravan:
»Le veni, priroda, le zveni,
Kaj cvetje podzimsko to meni,
Ko živa pomlad sem v narave jeseni!«
Pri oknu deklè pa ocvelo sloni,
Zamišljeno menda v minole zre dni,
Ko cvetla na vrtu, na trati, na — lici
Čarobno cvetica ji je pri cvetici:
Krasnó se smehljàl ji ves svet je tačas;
Zdaj mrtvo vse krog in uvel je obràz —
Skoz okno na devo se krasno ozira,
Mlad cvet, ki cvetic zakasnelih nabira;
Na ustnah pa zrem milovalen ji smeh —
Li slika mladenko že v svojih si dneh?

Spet mimo nam sojenih kdovekaj let —
Osipal, pomlajal se zemlji je cvet ...
Gledalka pri oknu tam več ne sloní,
Že dolgo, že dolgo je videti ni; —
Šetalka pa stopa ko nekdaj po trati,
A šopkov in vencev ne da se ji brati,
Če tudi krog nje vse cvetè in duhti.
Pogosto pa v čašice pestrih cvetic
Ko kradoma kane z venočih jí lic;
Cvetovi, oh, njeni
Na lici prej krasnem so polzamorjêni,
Dočim zdaj bohotno žaré na livadi.
Osiplje nje cvet se, nebrojno ž njim nad,
Na lice ji dihnil jesenski je hlad
In kmalu ovenča jo šapelj sneženi ...
Slovó tedaj slednji daj nadi,
Oj, nekdaj tí bujna v jeseni pomlad,
Jesen zdaj uvela v pomladi!