XX. Oj Vila jasna, meni mila

Oj Vila jasna, meni mila,
Oj Vila vrhu Krna,
Kakó krepkó se krog glasila
Nekdaj ti pesem je srebrna!
Zakaj pač onemela si,
Kam liro svetlo dela si?
Nad let deset sem dremal jaz,
Mar tudi tí si ves ta čas?
Deset let! Dolga to je noč, —
Bog tebi daj in meni moč!
O vstani! Glej, naš večni Krn
Ob zoru ves je v zlati,
Ves dan pa v snegu je srebrn:
Mi Krnci smo bogati,
Če Bog nam — solnce da sijati ...
Le sijaj, solnce, sijaj,
V zlató moj gorski svet zavijaj,
Saj je takó, tako krasán
Ko prvi po vstvarjenji dan —
Le sijaj, solnce, sijaj!
Tí, Vila, pa mi krepko poj,
Odevaj Bog te v solnčni soj,
Pol v srebru boš, pol v zlati
Ko angeli krilati ...
Pod Krnom jaz pa peval bom,
S tebój slavil tvoj raj vilinski,
Naš kras, naš raj ta domovinski
Na daleč razodeval bom
Učenec tvoj planinski!