XVIII. Razpenja se, se vzpenja

Razpenja se, se vspenja
Po hrastu mojem moj bršlján
Prepoln je hrast zelenja,
Le bolj zelèn je moj bršljàn,
V okras prediven hrastu dan.
Pod hrastom groblja nevisoka
Nasula jo ljudij je roka,
Ko v ruski stepi mal kurgan.
Ta groblja mrtva mnoga leta
V nesmrtno haljo je odeta
In venec kiti jo krasán:
Bršljan jo nevenóč opleta,
Kot grob se venča spoštovan!
Mar, vedno živi ti bršljan,
Ovijaš mali moj kurgan?!