XV. Oj slavče moj, oj slavče moj!

Oj slavče moj, oj slavče moj!
Le glasno žgôli, krepko poj,
Najboljši moj učenec,
Najdražji moj gojênec,
Ti dragi, zlati slavče moj!
Al znaš? Nevešč si petja bil, —
Kdo bode naj te ga učil,
Kdo nežno, skrbno te gojil,
Sirota ti, oj tiček zlati?
Morda tvoj oče, tvoja mati?
Oba zèl deček je zaklàl; ...
A mene Bog ti je poslàl,
Oj slavče ti edini
Še v slávčji rodovini!
Ti gledal si, kot bi me prosil
Da piče, pitja bi ti nosil —
Ko ti prepolen tog
Oziram se okrog;
Nikjer ni hrane, rose ni,
Tvoj kljunček se suši, medli —
In suh povešaš kljun,
Nevajen vbirati še strun ...
Ni rose, slavce miljen moj,
A jaz rednik bom vsmiljen tvoj!
Ni rose! Nož! iz srčne žile
Ti hrane boš dobil obile —
S krvjo te srčno bom gojil
In pesmi svojih te učil ...!
Ko slavček skromni poje,
Svet meni, da drobi si svoje,
A on le poje
Otožne pesmi moje!