XLVII. Zakaj srcé si táko vstvaril

Zakaj srce si táko vstvaril,
neskončnosti mi Ti vladar?
Kar darov mi Ti podaril,
najzlejši ta mi Tvoj je dar.

Pač, kogar hočeš kaznovati,
čutljivo vstvariš mu srce,
da v duše dno ga mora žgati
najmanjše zlo in pa gorjé.

Ko čuti srečnega človeka,
veselo bije mu naprot;
a če trpina – srčna reka
potí krvavosolzen pot.

In vanj priroda vsa se vtiska:
zvezdé in sonce, dan in noč,
in grom rohneči, ogenj bliska
na njem izvaja silno moč.

Tu gledam – pristnožive slike! -
stvarjenja bitij broj neštet,
ljudi vse – male in »velike«…
srce pač to je – v malem svet!

In to srce je moje bilo!
Za top pa menjal sem ga stroj,
zavrgel slednje sem čutilo,
samo da kupim si pokoj.

Pokoj?... Da, kakor na grobovih!
Ni bôli, ni solzá v očeh,
ne čutim starih ran ne novih,
zamrl je jok – a tudi smeh!

Nič več me nikedar ne gane,
ne mržnja ne ljubezni žar,
enak si vedno stroj ostane,
med živimi sem mrtva stvar.

Ni vneme, vzleta, koprnenja,
leden in len je stroja vtrip;
brez blaženstva sem, brez trpljenja,
nek živomrtev kamnat kip.

Ko v misli te se duh mi vglablja,
sramu je, kèsa ves prevzet,
ta grenki čut pa mi izvablja
čez leta prve solze spet…

Oj, samodržec Ti tam gori,
Tvoj rek je trd, Tvoj sklep je krut;
srce čutljivo to pretvôri,
če ne, umôri v prsih čut!«

Zdravnik pred mano čudotvoren!
»Videč, da boren si trpin,
hočem biti v boli ti podporen,
rešiti vseh te bolečin.«

In res me vse je rešil teže,
izrezal mi srce takoj,
srce čuteče, živo, sveže;
a tja nekak je vdel mi stroj.

Počasno stroj umetni teče,
po njem pa mirna, mrzla kri;
kjer nosi mnog srce čuteče,
tak stroj ima nebroj ljudi.

Srce pa prejšnje občutljivo
zaprl sem v mal, steklen zaboj;
še tam kipi, še tam je živo,
ne loti nič se ga razkroj.

Kri gorka se po njem pretaka,
drvi naprej sred ozkih mej,
prepolna žilica je vsaka,
kot bila v prsih je poprej.

Ko pa krvi nevsahli viri
po strugi tesni krog tekó,
srce zdaj stiska se, zdaj širi,
ko prej ni mirno in ne bo.

Ni v njem ugasnil žar ljubezni,
zamrla ni nobena strast,
ni vtihnil boj viharjev jezni,
še vživa vso bridkost in slast.

Oprosti, oj nebo, oprosti,
da zoper sklep sem tvoj mrmral
- saj kaznovan sem nadzadosti,
ker človek nisem cel ostal.

Zdravnik nevsmilno-dobrotljivi,
ta stroj-srce – to ni za mé,…
občutke prejšnje mi oživi,
in prejšnje vloži mi srce!