XLI. Sedim tu poleg statev

Sedim tu poleg statev
in tkem in tkem;
ne tkem, ne tkem za svatev,
o, mnogo dalje zrem!
Le švigaj, oj čolniček,
le teci tja in sem,
le švigaj kakor ptiček:
to delo tvoje zadnje bo
za mene tkalca nad zemljo.
In delo bo umetno,
le teci, tki mi spretno —
kako je delo to prijetno!
Srebrn je otek, zlat osnutek,
to krasno tkivo bo;
preroški pa neki imam predčutek:
to prt za grobno njivo bo...
Le hitro! — Že setkan je prt,
le z njim me ti odeni, smrt!