XL. Naš travnik znova je zelen

Naš travnik znova je zelèn,
Ves prerojèn, ves pomlajèn!
Krasàn si vendar Božji svet,
Takó lepó odet!
Pri travi vidim trávico,
Kako dviguje glávico —
Med njo pa, glej, pri cvetu cvet
V obleko pisano odet —
Krasán si Božji svet! ...
Na dan zdaj, kosa!
Na travniku svetlí se rosa,
Zdi biserov se broj neštet. —
Le kosi, kosa, kosi
Tu v biserni mi rosi;
Saj, ko bo travnik pokošèn,
Spet hitro bode pomlajèn,
Cvetoč in ves zelèn ...
Le kosi, kosa, kosi,
Vso travo, cvetke vse raztrosi —
Saj travnik spet bo prenovljèn! ...

Za mano druga kosa poje,
Ne na povelje moje;
Po mestih seče in vaséh,
Li jok tam bode ali sméh?
Oboje,
Ko smrtna kosa poje!
Smrt kosce vse prekaša,
Nikomur ne zanaša ...
Le kosi, smrtna kosa, kosi
Po slani in pomladnji rosi,
Od tukaj cvetke nosi:
Težko je tu živeti,
Ko ni srcá na sveti! —
Le kosi, kosi, grenka smrt:
Tvoj travnik velik, velik vrt;
A kdaj pa ti umrješ smrt?
»Ko zadnji člôvek bo zatrt!«