XII. Oj solnce, solnce jasno

Oj solnce, solnce jasno,
Svetilo vedno krasno,
Ti borni naš obsevaš svet,
Ki v luč je pol, pol v noč odet, —
Oj solnce vedno krasno!
Od nêba dan ti je nalóg,
Da brez prestanka moraš krog!
Da krožim tudi jaz s teboj,
Pripni na žarke me nocój:
Nikdár zamé ne bo noči,
Ne sence, kot je tebi ni —
In gledal bom ta širni svet,
Ki tebi ves je znan;
A meni zdaj bo razodét —
S teboj ga meril bom zemljan,
Vrh gor plujoč in vrh poljan ...

Na solncu sem! — in naglo ž njim
Ko misel se okrog vrtim.
Pri čudu čudo zro oči,
Ko solncu nič jim skrito ni; —
Vendàr je kes me že prevzél,
Da sem ohol gor-lé se vspel.
Oj solnce ti nevgasno,
Svetilo večnojasno!
Tvoj svit je zlat, tvoj žar krasán,
Za té oči pa premočan,
Ni za zemljana večni dan.
Preveč tu luči je zamé,
Ti ostri žarki me slepé —
Oj spusti v prejšnji dom me dol,
Kjer dneva pol, noči je pol:
Tako pa more le živeti
Človeški rod na sveti ...