1.
Dobrdva molči, na jésen gre,
dih trudni zemlji zastaja;
za goro solnce umira –
kot prikrit pajčolan
od iztoka temina neba prihaja
in tajno mežika.
Ratarjeva velika
postava stoji ob razoru molčé
in s čela v razorano dlan
si zadnje kaplje otira ...
2.
Izza Tvoje prvih žarkov pomladi
ta zémljica božja dala plodov je,
orač sivi moj, že za trojni rod;
desetič po sedemkrat slavec v
ogradi
si spletel je drobno v grmovju
domovje
in skril mladiče pod skrbno perot.
Večer je že in zgodaj v jeseni,
vse kašče so polne, prazne ravnine –
ob njivi stojiš, strmeč v daljine –.
Mar čakaš, kdaj nova pomlad zasine
in brazdo razorje čez svod megleni?
Ali Ti je oranja žal,
mar Ti je bilo znoja premalo?
Ali Ti leto za letom ni dalo
od vsega, kar si posejal
dosti žetve v plačilo, v zahvalo?
Ni mi žal truda in nemih skrbi,
klilo in v klasje šlo zrnje lepo je,
milostno gledalo božje oko je
moje oranje in setev vse dni. –
Toda bojim se, ko klone mi moč,
ko se pomlad zbudi,
ko zapiha jug,
kdo oberoč
zgrabi za plug? –
Upi mogočni, ljubezen ti moja,
koma naj v nedrile vas presadim,
da boste cveli do groba ž njim,
kadar končana pot bo moja? –
3.
Trudni sejalec moj, lahke Ti sanje!
Glej jih, kako od obzorja gredo,
čili in zdravi, objeti v ljubezni,
z delom Tvojim prekvdšeni!
Glej jih, kako neugnano spo
borci mladi neustrašeni
s plugi na novo oranje!
Ako za Tvojih let sedemdeset
čudež se zgodil ni še noben:
danes brat z bratom, trdno objet,
stopa z zanosom na plan, prerojen,
Tvoje plodove sejat in žet.
Venča Ti glavo visoški kmet,
s cvetjem jesenskim v dar
proži Ti roko
Tvoja zvesta družica Franja;
narod ves jugoslovenski globoko
izza kongresa treh naših plemen
geniju Tvojemu danes se klanja.
Čast Ti in slava, Janez Solnce,
kolikokrat si pogledal čez holmce
h kmetu v kočo, k meščanu v
mesto,
k fantu, ko je izbiral nevesto,
in se nasmehnil dekletu čez
cesto. – –
Ali ne veš, kako je Ljubljana
vroče ljubila očeta župana,
s strahom poslušala pesem topov
in drhtela v sladkem trepetu,
ko je oznanjal vesoljnemu svetu
Srbin, da dan ji zazori nov!?
Raste nam sila, širi se grud,
ker gre Tvoj genij visoko pred
nami;
dolgo že spaval pokojno boš v
jami,
nam pa bo Tvoje delo in trud
kakor lek v tugepolni omami.
Jedna svoboda je, jedna je moč,
ki naj nas združene v delu preveva
s srcem in umom naj vsak
razodeva,
kam sveti luč, kod pot pelje v noč.
Urno po žlahtnih sadovih sezimo
in jih od roda do roda množimo,
dokler življenje še v čašah se
peni!
Slavljenec, Ti pa raduj se jeseni
let še nešteto in žetve bogate,
ki si pripravil za svoje jo brate!
