Vzgoja (Tomaž Šalamun)
| ← Paul Twitchell | Vzgoja (Glas) Glas Tomaž Šalamun |
Muhe → |
| |||||||
Jaz živim tam, kjer me hoče Bog.
Nobene volje sam po sebi nimam, to je
neumnost, govoriti to je neumnost.
Bog mi nalaga vsa ta srečanja.
Če imam voljo, je kit star lesen plot: strohni.
Ali pa ga požgemo, ja požgemo.
Včasih gledam v kaminu ure in ure ogenj.
Ogenj je moj brat.
Včasih diham in skoraj kričim od blaznosti.
Ampak tiho, nemo in tiho, tako da je užitek velik.
Zrak je moj brat.
Ampak najstrašnejši brat je moje
telo, ki sem jaz sam.
Jaz sam sem brat.
Vse polno sester imam: kaplje dežja.
Sestre me zmočijo.
Zdaj živim v raju, ker sem ga dal ven.
Jočem, ker so ljudje, ki nočeji živeti v raju.
Težje je najti človeka kot zlat rudnik.
Včasih si mislim, če bi jih zmočil, bi šli v raj.
In jih zmočim in grejo v raj, ampak potem ven padejo.
Ljudje rečejo, da sem jim jaz odsekal
roko, ker se je moja roka premaknila.
Ljudje me krivijo.
Trpim, ker mislim, da ubijam.
Včasih mislim, da so se vsi ubili zaradi mene.
Na njihov grob grem.
Oni mi ne zamerijo.
Vsakogar, ki je ubijal, posvetijo.
Ampak jaz sem lahek, zelo lahek.
Ko bom umrl, bom še bolj strašen.
Grehi so moji zavezniki.
Včasih si dam šal na glavo.
Potem hodim s šalom na glavi kot kakšen
tiger v kletki.
Ko je čas, verige same počijo.
In me vzame kakšno letalo in grem.
Kamor pridem, poljubim zemljo.
Danes me posnema papež.
Ampak papeži so bedaki, jaz mislim samo na
Kristusa.
Zato tudi ne maram svitra na koži.
Mrtva ovca boli.
Ampak jaz sem drugače ustvarjen kot Kristus.
Včasih mi gre Kristus grozno na živce.
Zakopali so v njivo.
Njiva ne daje več pepela.
Pepel dajem jaz.
Jaz vedno s solzami zmočim kruh.
Kristus pa je nehal jokati.
Če bi plavala skupaj v morju, bi ga potunkal.
Kdo boljše kravla?
Kdo je boljše skakal na glavo s skal na Menorci?
Tisti deček, ki je bil dvajset let mlajši?
On ni bil razvit. Starši ga niso dali v nobene boljše šole.
Čudim se, kadar srečam tako
mlade ljudi, ki ne znajo plavati.
To se mi zdi greh od staršev.
Nosil sem ga na ramah in ga metal v
vodo, da bi ga naučil skakati.
Tudi Kristus je nosil na glavi ovčko.
Ampak Kristusa so zalile slike.
Tolčem po freskah in tulim.
Meni manjka prisebnost duha.
Njemu se pa še udi, ki jih vrže proč, zarasejo.
Zakaj niso pojedli njegovega mesa, ko je bilo še
sladko!
Moje meso, ko bom umrl, bo sladko.
IN če ga ne boste takrat pojedli, se bom zažgal,
zdaj!
Hočem, da vse pojeste, kar jaz ustvarim, pa
čeprav potem bruhate.
Videl sem ljudi, ki so bruhali in
sanjali, da bi me ubili.
Moji prijatelji so mi hoteli prerezati žile.
Ampak Bog je bil vse svoje življenje moj
prijatelj, zato sem ušel.
Jaz samo čakam, da bo kakšna tragedija.
Tragedije me pomirijo.
Tragedije odprejo vsa vrata.
In zdaj hladnokrvno kadim, ko pišem.
Hladnokrven in neusmiljen sem.
Moja dobrota pregrizne sapnik živalim.
Samo pošasti so v Bogu.
V Bogu so pa pošasti zato, ker je svet nerazvit.
Svet poči, ko ga odpreš, tako kot jajce.
Vedno je na mojem telesu nekakšna sperma
Jaz moram videti svojo spermo.
Jaz vidim takšne vrtove, da se
ljudem, ki so ob meni, meša.
Kadar se jim zvrti v glavi in treščijo,
vem, da bom pisal.
Ljudje so zame kužki, ki se grizejo.
Vrtnice se nikoli ne grizejo.
Vrtnice so vkopane, jaz imam pa rad vse, kar se
premika.
Vrtnica se premakne samo takrat, ko ji odpade
list.
Listi padajo v mojo kri!
Jaz sem list vrtnic!
Ris, trata, pajek, zlato, ura smrt,
oče, mama, deček, starec, zid, žaba,
skorja kruha, veter, bič, belina zemlje.
Ost, lokvanj, žica, aura, sever, to, kar
ima notri v glavi zelje, mučitelj in izmučenec,
kos čeber, sito, jabolko, kruh,
skorjo kruha odvržem, glava, pečat,
valj, drevo, blisk čebela, gora,
majhen dojenček,
rosa, pust, balkon, boben, sila, ki se
umiva, medtem, ko je.
Jaz sem večen gejzir.
Vzgajam jih, da me bodo pisali.