Vzdrhtel je list

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vzdrhtel je list ...
Anton Sovre
Izdano: Slovenski narod 11. avgust 1905 (38/183), 1
Viri: dLib 183
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Imel sem ljubico, krasno dekle, žive narave. Iz njenih oči je sijalo koprnenje po življenju, njene ustni so bile kot rožni popek, kipeče, da so kar izzivale v poljub. In nisem se ogibal teh njenih ustnic in nisem se branil nje poljubov, žgočih kot ogenj ... Veroval sem svoji ljubici, dal bi bil življenje za resničnost nje besed ... Mlad sem bil po letih, mlad tudi po izkušnjah; moje stremljenje je bil idealizem. In zato sem verjel svoji ljubici ...

Stopil sem v življenje. Jasno sem zrl v svet, saj se mi je zdel tako lep, saj me je vabil z neodoljivo silo ... Pa sem šel za veliko, svetlo lučjo in nisem gledal poti pod nogami ... Iztezal sem roke po blesteči zvezdi, ki mi je sijala v daljavi, a nisem je dosegel ... Uvidel sem, da je svet podel, da se valja po blatu, da smeši tiste ideale ... In spomnil sem se Mire, svoje ljubice in krenil sem s poti, ki me je po nji vodila blesteča zvezda v podli, blatni svet ...

Sedel sem v kavarni praškega predmestja. Hrup se je razlegal po dvorani; tanek tobačni dim se je raztezal po zraku, ovijal se je leno okrog plinovih svetilk in izgubljal se je počasi pod stropom ...Pred mano je ležal kup časnikov ... Bral sem dnevnik iz domovine. Pogledal sem zadnjo stran, na inserate. Oko mi je obstalo na anonsi, tiskani z ličnimi secesijonističnimi črkami: »Mira T. in Rado P., poštni oficijal, poročena«. Izpustil sem dnevnik iz rok ... Zaskelelo me je v sencih, dvorana se je jela zibati okrog mene ... Zdelo se mi je, da se mi vsi gostje reže v lice s spačenimi obrazi ... Ogrnil sem površnik in odšel z negotovimi koraki ... Objela me je gluha noč ... Prišel sem na most ... Obstal sem ... Pod mano so se svetlikali v medlem soju nemirni valovi, šumeli so zdaj tiho, pritajeno, kot bi plakali, zdaj moč­neje ... Zdelo se mi je, da me kličejo v svoje naročje ... In vzbudila se mi je misel ... V stolpu je zabrnel zvon. Bila je ura ... Vzdramil sem se iz snu in polastil se me je neskončen stud nad žensko. In prisegel sem si tedaj, da si iztrgam za večno iz srca vsak čut ljubezni, da moralno uničujem žensko, kot se uničuje ostudno golazen ... In zasijala mi je spet velika, svetla luč v daljavi in tedaj sem zopet šel za njo in nisem gledalm poti pod nogami ... Blesteča zvezda pa me je privedla v močvirje in nad njim je izginila in zagrnila me je tema ... Sanjal sem nekdaj, da sem šel bos po ozki poti. Ob straneh je rasel gladež in robidje ... Nešteto kač je ležalo na stezi in ob kraju ... Sikale so v me, ovijale so se mi krog nog; jaz pa sem se potil v smrtnem strahu, bežal bi bil, a nisem mogel z mesta ... Pisan gad se mi je zajedel globoko v meso; z vso silo sem stresal nogo, da bi se ga znebil. Odtrgal sem ga, a glava je ostala v mesu ... Z glasnim krikom sem se vzbudil ... Videl sem jo zopet ... Šla je ob strani svojega moža ... Bila je kot nekdaj, le še bujneje razvita ... In vzljubil sem jo vnovič z blazno strastjo in pozabil sem prisege, ki sem si jo bil dal, v temni noči, ko so nemirni valovi šumeli pod mano ...Tedaj sem se spomnil svojih sanj ... Njen spomin mi je ostal v srcu, kakor se mi je zajedel v snu gad v meso ... Ona je bila kača ... Videl sem tudi njenega moža ... Bil je bled, upalih lic, kalnih oči ... Hodil je počasi, tresel se je in pokašljeval ... Ob tem pogledu se mi je vzradostila duša v zlobnem veselju ... »Ona trpi«, sem si dejal, »ona ni srečna ob živem — mrliču« ...

Šel sem skozi gozd ... Završalo je v visokih vrhovih in rumen list se je odločil od vejice, lovil se je po zraku in padal in pal na mojo roko in vzdrhtel ... Vzel sem list in sem ga spravil ...Pogledal sem v svoje življenje in videl sem, da sem orumenel list, ki pade zdaj pa zdaj z veje ... Spomnil sem se tudi nje, ki mi je uničila življenje, a ni mi več srd polnil duše ... Rumeni list, ki mi je bil drhteč pal na roko, mi je uklonil duha ... »Odpusti ti Bog, Mira«, sem šepetal, »jaz sem ti odpustil ...« Nad mano pa so šumeli vrhovi dreves in listje je vzdrhtvalo ...