Vstal je
| Vstal je. Anton Leskovec |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. • dno |
1.
[uredi]Mirno in premišljeno je podpisoval župan Janez Kafol spise, ki mu jih je z vnemo predlagal občinski tajnik. Lahko mirno: Najlepša hiša v vasi je vabila domačine in tujce, naj pokusijo iz slovite Kafolove kuhinje, naj srebnejo od poštenega soda; za vasjo je pela žaga dan in noč, vozniki so odvažali na vse vetrove blago, ki mu ga ni bilo para v deželi; ob sobotah se je izplačevalo redno in pošteno; iz trgov in mest so se oglašali snubači, ki so slišali o lepoti, bogastvu in pridnosti Kafolove edinke. — Občina je bila urejena, kakor nobena v okraju — strela božja, Kafol tako hoče in tako mora biti! — Vse je zadovoljno, brez hinavstva, vse je v redu, mora biti. — Obrajtan navzgor, spoštovan navzdol, srečnih ljudi ponosni župan je Kafol, dobro delo, dober zaslužek, dobro življenje, mirno spanje, mirna vest. —
»Še to-le, gospod župan!«
Drobni list papirja je veleval, naj se jutri, na Veliko soboto, razglasi javna dražba premičnin in nepremičnin Jožefa Ponude, ki mu kajža čepi, ki se mu kajža podira gori na klancu.
»Glej ga, zlomka — ali res?« — Kafol je odložil pero in se zazrl skoz okno.
Jutri torej po vsem svetu zvonovi in petje in procesije, v Kafolovi občini pa — boben. Odkar županuje Kafol, prvič boben.
Nemiren je postajal tajnik, a župan ga ni videl: Skoz okno mu je šel pogled, pa tudi tam, kjer ga je ponavadi, no, vedno, pozdravljalo in vabilo visoko pročelje Kafolove hiše, ni videl danes ničesar; prazno je bilo tam, v megli zavito, kakor zakopani in zabrisani spomini.
Mirna vest! —
Tajnik je zakašljal.
»No lahko greste, po praznikih pa spet.« Kafol se je obrnil od okna in pokimal tajniku, ki je naglo, z zmedenim pozdravom vzel klobuk in izginil za vrati.
Župan si je podprl glavo in pred očmi so zaplesali spomini.
2.
[uredi]Krasno pomladansko jutro je oznanilo Veliko soboto. Zvonovi so svečanostno ubrani oglašali vesoljnemu svetu odrešilno zmogoslavje, še narava je udarila v veseli zbor svojo svežo Alelujo: Prvi zvončki so zazveneli, prve vijolice zaduhtele.
Po vrtovih in njivah so se razbežali veseli dečki z blagoslovljenim ognjem v loncih, da natrosijo Velikonočnih darov na polja in travnike.
Pesem upanja in veselja je šla po vsem svetu, mladila lica, grela srca, bodrila bolne in stare zlatila mlade in zdrave.
Župan Kafol je postal na pragu in gledal na cesto. V veži sta se sukali mati županja in edinka Mara. V velikih loncih se je kuhalo pleče, skoz roke pridnih kuharic pa so drseli sveži rdeči, modri, pisani piruhi. Velika družina — veliko delo.
Kafol se je obrnil in pogledal v vežo. Čudno: Zakaj se je moral ujeti prav v hčerine oči, ki so ga gledale vprašujoče, če ne izzivajoče. Roka, ki je v žepu stiskala kos papirja — o, od sinoči ga nosi pri sebi, tisti drobni list, ki veleva dražbo! — je v zadregi šla preko lica in popravila klobuk. Prvič je neodločen Kafol, odkar županuje. Razglasiti davi ni pustil, a kaj sedaj, kako naprej?
Kafol je stopil v vežo.
»Pridi malo noter, Mara!«
Stopil je v hišo, za njim hči.
Tam je sedel Kafol za mizo, položil klobuk na klop in vprašal naravnost:
»Kaj je s Ponudovim Markom?«
Mara je obstala pri vratih, vedno isti pogled. Ob očetovem nagovoru pa se je zdrznila in povesila oči.
»Tisto, da, tisto! — Oglašajo se od povsod, bogati in pridni — no, Kafolova se pa zazija v bajto!«
Neusmiljen je bil oče. In še dalje:
»Ne rečem, zastaven fant, tudi priden, — ampak bajta se podira, prodana —«, tu je Kafol prestal in stisnil papir med prsti.
»Kaj bo torej?«
Mara dvigne oči, počaka; ko pa vidi oster očetov pogled, se odloči:
»Sami ste rekli, da je priden. Jaz mislim, da bi bila srečna.«
Sunkoma se je dvignil Kafol pri teh besedah.
»No, in kaj?« — Stopil je pred njo.
Mara pa ga je pogledala s svojimi črnimi očmi, z žalostnim nasmehom na ustnah in ni odgovorila.
Kafol je pokimal:
»Takole je. Gre in nori, pa čaka, da jo oče —. Ampak, zdaj je konec, alo, v kuhinjo in pamet, pamet!«
Mara se je tiho obrnila in izginila za vrati.
V veži jo je ustavila mati:
»Kaj je bilo?«
»Oh, saj veste! — Pravi, da je konec!«
Pri teh besedah je stopil iz hiše Kafol.
»Konec, da!« — In že je odšel po vrtu in na cesto.
3.
[uredi]Jožef Ponuda pa je bil čuden patron. Trideset let je čepel v svoji bajti na klancu, frata njive in travnik in pa drobna kravica so ga redile, a to je premalo za tri, zanj, za mater, za sina. Premalo. Ko je pa Ponuda več mislil, kakor delal, ko je bila mati več bolna, kakor zdrava, ko sin — no, od vojakov je prišel, nekaj res zna, a zdaj je prepozno.
O, Jožef Ponuda je bil tistih eden, ki so drugim pomagali, kar tako, nevede, se potem od veselja napili in zadolžili — pozabili, na koncu pa — Jožef Ponuda si je marsikaj pametnega izmislil, pa ničesar izpeljal; še drugim je toliko stvari natvezel, da so mu res verjeli in obogateli, čuden mešetar.
Danes je Velika sobota in pri Ponudovih vedo, pri čem da so. Tu ni treba več besed — zato molče vsi trije. Vendar — mati vzdihuje in si solze briše. Še praznike bodo preždeli v tej podrtiji, potem pa vsak po svoje: Oče in mali doli k občini, nekaj bodo vendar pomagali dobri ljudje — Marko pa po svetu. Pravzaprav bi ostal lahko tudi v kraju, razume se na les in pa pri — nič, po svetu gre.
A to je prazna Velika noč, če ni Vstajenja, če je — pokop!
»Ježeš, župan!«
Mati je šinila iz veže v hišo, kjer sta sedela brez besede oče in sin.
Oče je listal kar tako po starem koledarju, sin pa tudi kar tako s prsti bobnal po mizi.
Oba sta se zdrznila pri neverjetni novici, da prihaja župan. Oče se je celo dvignil in pogledal skozi okno. Res, Kafol je že v vrtu. — Ah kaj, radi dražbe pač, pa to ni novica.
»Dober dan vsem skupaj!« je trdno in živo pozdravil Kafol, ko je stopil v sobo.
»Tudi vam, gospod župan; oh, kaj bo, kaj bo!« je tarnala Ponudka.
»Kar bo, pa bo. — Ampak jaz imam za Jožefa besedo.«
»Oh, le potolažite ga malo, gospod župan! Že dva dni ne govori, ne pije, še žalosten ni; Marko, pridi, pustiva ju.« — Mati je odtarnala iz sobe, za njo Marko, brezbrižen in molčeč.
Kafol je postal sredi sobe.
Takrat se je Ponuda šele zdramil. Vstal je nenadno, prijazno pogledal v Kafola in zinil:
»Sedi, Kafol. — Prvič si v tej hiši, to se pravi, pri nas — in zadnjič.«
In ko je Kafol sedel, sta molčala oba. — Županu je postalo neugodno, še rdečica mu je zalila lice. Ponuda se je čudil in molčal. Vseeno.
»Takole ne prideva nikamor« — je iztisnil slednjič župan in spet utihnil. Nenadoma pa so mu zabliskale oči:
»Strela božja — prodati se vendar ne boste pustili!«
Ponuda mirno:
»Vendar bo tako.«
Žunana je dvignilo:
»To je tisto, — tisto, staro, gnilo. — Ja, mar misliš, da sem pozabil: Trideset let je, tudi o Veliki noči je bilo, ko si pridrvel po klancu in srečal Kafola: Takrat je bil hlapec, brez beliča, no, male kupčije so ga dražile, to se pravi z eno besedo: Kdo je Kafola prigovoril k — no, pustimo to. Resnica je, da sem takrat — zaslužil toliko, no, toliko, da ti nisi vedel, koliko — a ti si, norec, spravil malenkost, plačilo v žep, norec, norec, vse življenje je bilo tako, naj pa bajta govori —«
Težko je sopel Kafol, v grlu ga je dušilo.
Ponuda je molčal in gledal v mizo.
»Da, pred tridesetimi leti ti k meni s srečo, danes jaz k tebi —«
»Z dražbo!« — je z nasmehom vstavil Ponuda.
»Tu jo imaš, glej, glej, takole se naredi« — Kafol je mečkal in trgal v ogromnih pesteh list papirja, da so se koščeki vsipali vsenaokrog. »Ali smo mar psi, da si ne bi priznali, kar je — res!«
Globoko se je oddihal Kafol, strmel in čudil se Ponuda. A govoril še vedno ni.
»Kaj!« je zavpil Kafol in treščil s pestjo ob mizo. — »Še na kolena naj pade Kafol —« in že je skočil pokonci.
Ponuda k njemu:
»Župan, Kafol, ali je res?« —
Oni pa je vpil ves besen:
»Konec zalezovanju — vasovanju ponoči, h Kafolu se pride podnevi, z odkrito besedo, takole in takole, tisti potuhnjenec, tisti vaš Marko, v enem tednu hočem imeti konec, ali si tako star, mar je tako daleč do Kafola, da se stopi k njemu, da se mu reče: Navajen je dela, pomagal bo, — kakor smo si dozdaj, pravzaprav, da veš, — konec, konec, presneta banda!«
Kakor vihar je zdrvel Kafol skozi vrata in po klancu navzdol.
In ko je Zveličar vstal in na Veliko soboto popoldne počastil svoje vernike, ki so mu v pobožni in veseli procesiji prepevali alelujo, se je vsa fara čudila, kako li moreta biti za par Kafol in Ponuda, župan in berač.
Župan pa je stopal v procesiji veljaven, vesel; trideset let je čakalo Vstajenje, pa je prišlo na koncu kar samoodsebe.
Saj veliki, ki se poniža — vstane in še malega dvigne.
Aleluja!